Top `11

Filmska letina 2011 je bila dokaj pestra in zanimiva. Videli smo nekaj dobrih filmov, nekaj zelo dobrih in tudi precej pofla, bedarij in svinjarij. Nekaj tega sem ovekovečil tudi na tem blogu, nekaj tega morda še bom. Ampak verjetno se vsi ali vsaj velika večina iz lanske letine kar najbolj spominja oskarjevega zmagovalca; film Umetnik je zažgal tako pri kritikih kot tudi pri gledalcih in povsem zasluženo postal v vseh ozirih film leta. Tudi zame, če smo ravno pri tem. No, sam sem videl točno 90 filmov z letnico 2011. Seveda premalo za kakšno verodostojnejšo oceno, ampak recimo, da  dovolj, da lahko sodim in sestavim eno tako res do konca subjektivno oceno in lestvico. Videl sem za spoznanje premalo azijskih filmov, kot bi si jih nemara želel, a zato to leto nekoliko več evropskih. Seveda pa prevladuje ameriška produkcija, kaj hočemo, v takem času živimo in temu se človek težko izogne. Lahko rečem, da sem videl vse tiste naslove, ki “sem jih moral” videti, da je pogled lepši in bolj jasen. Koliko sem kakšen film v oceni priporočil, tu niti nima neke realne vrednosti, tu razvrščam filme, ki so mi najbolj ostali v spominu in so mi enostavno izjemni, nepozabni, toliko.

Tu je torej lestvica PaucStadtovih najljubših filmov z letnico 2011:

1. The Artist (2011)“Vsebina vendarle ni tisto glavno gonilo tega filma. Zgodba junaka, ki na vrhuncu kariere zavrne zvočni film in potem klavrno potone, vmes pa zvočni filmi naplavijo novo zvezdo, je arhetip, ki ga lahko prepoznamo v vsakem filmu, v vsaki življenjski situaciji. Junak, kot simbol nemega filma, ne sledi času, ne sledi novemu obdobju in ga vztrajno zavrača. Nove mode ne spusti blizu, saj verjame, da je boljši od tega, verjame, da je zvok muha enodnevnica, medtem, ko nemi film igra že, koliko, deset let? Kaj uniči glavnega junaka? Njegov ozek pogled? Nevednost? Konzervativnost? Nadutost? Junakinja predstavlja nasprotni pol tega filma o filmu. Junakinja je simbol novega, v tem primeru zvočnega filma. Potuhnjeno pride in se sprva le uči, nato sprevidi priložnost, ki jo zagrabi z vsemi močmi. Kaj jo povzdigne? Širok pogled? Znanje? Liberalizem? Skromnost? Če tako, potem se tu vije največji arhetip filmskega sveta, namreč kdor je nadut in zagledan sam vase, na koncu vedno potegne kratko, medtem, ko tisti skromni, tisti delavni pridejo na površje. Vse prav, ampak kako se to odraža v tem turbo kapitalističnem svetu potem? V svetu, ko vemo, da skromnost in delavnost le redko prinašata blaginjo in zmagoslavje. Aha, film se dogaja leta 1927, prav, a še vedno v Ameriki, zibelki kapitalizma in potrošništva. Je The Artist potem želja po, ideja o boljšem svetu?

2. Hugo (2011) - “Kar je meni morda še najbolj ogrelo srce, je kajpak vizualni del filma. Režija se mi zdi naravnost imenitna, nekateri kadri so posneti tako čudovito, da gledalec komaj dohaja. Že sam uvod zbistri glavo in gledalcu napove kaj bo deležen. Scorsese zna! Pravzaprav gre za pravo umetniško delo, ki bi mu tudi v vsej Scorsesejevi filmografiji težko našli par.”

3. Midnight in Paris (2011) - “Filmi Woodyja Allena so vedno vredni pozornosti. Ampak redko širšega kroga gledalcev. Komu je namenjen naslovni film? Zagotovo nostalgikom in ljudem z vsaj malo, skoraj nevidno umetniško žilico. Ljudem, ki radi spijejo kavo s pogledom na kakšen kip ali pa s knjigo v roki, ljudem, ki imajo vsaj malo Woodyja v sebi. In takim se Allen vedno zna prikupiti, tudi sedaj, skoraj 40 let po Annie Hall (1977), ko mu mnogi odštevajo zadnje minute pred kamero.”

4. Drive (2011) - “Torej vizualni del je čista petica in nekaj kar bi človek gledal in gledal. Pa ostalo? Scenarij se mi zdi dober, konkreten. Čeprav je sama fabula morda enoznačna in liki veliko ne povedo, pa je vseeno vse skupaj dovolj dobro zastavljeno in film tu ne trpi v nobenem pogledu, drži se reka manj je več. Nekatere sekvence so med drugim naravnost odbito spisane, recimo tista v dvigalu ali zadnji pogovor med Brooksom in Perlmanom. Pa igralske kreacije? Ryan Gosling je pač odličen igralec, tu ni kaj dodati. In vlogo skrivnostnega voznika je odigral naravnost čudovito.”

5. Take Shelter (2011) - “Naslovni film se ne bohoti z kdove kakšnimi posebnimi efekti, niti ni prežet s senzacionalnostjo in vsesplošno ringelšpilsko idejo o koncu sveta. Z dodelanim dramaturškim lokom govori zgodbo ubogega ruralca, ki je ujet v paranojo in neverjetno osebnostno stisko iz katere ne vidi izhoda, oz. izhod iz tega vidi v tem, da se zapre za štiri stene pod zemljo in se končno sooči s koncem. Ko gledaš Curtisa, se ti zdi, da si apokalipse želi, želi, da končno pride, preseka zemljo na pol in njega odreši vse paranoje obenem.”

6. Shame (2011)“Film ima polno teh malenkosti, ki polnijo celoto. Vsekakor gre za velik in močan film, enostavno te ne more pustiti ravnodušnega. Zame je to zagotovo eden izmed najboljših filmov lanske letine. Nekaj sekvenc je naravnost čudovitih, recimo petje Brandonove sestre, ki ga več kot očitno gane do skrajnih meja, a tega nikakor ne pokaže navzven, zakaj? Pa še kar nekaj takih sekvenc je režiser pripravil, ki res ne gredo iz glave in neverjetno dobro sovpadajo v samo zgodbo in material.”

7. Serbuan Maut (2011) – Odličen azijski, indonezijski pravzaprav, akcioner, ki dviga adrenalin vseh 100 minut. Pogledano pred kratkim, v kratkem na bolj široko predstavljen tudi na tem koncu mreže. imdb

8. Tyrannosaur (2011) - “Občutij, ki jih film pusti je res veliko. Všeč mi je predvsem prikaz angleške marginale, scenografija je dovolj siva in bedna, vonj depresije in težkih socialnih razmer kar zeva izven ekrana. Film ne slepomiši in ne išče izgovorov, pokaže res vso bedo, boj in razslojenost in ko film ne ubira kakšnih socialnih bližnjic, takrat sem sam kaj hitro lahko prevzet. Krutost, s katero se mučijo glavni protagonisti (tudi manj glavni, pravzaprav), Considine res dobro izlušči in servira gledalcu grenak obet, čigar grenčica še dolgo vztraja na jeziku.”

9. Jodaeiye Nader az Simin (2011) -Čustveni boji, ki si nato sledijo so res izjemno močni. Gledalcu stvari niso nič kaj bolj jasne kot so glavnim protagonistom, zato je zelo pomembno kakšen je sleherni gledalec po naravi in kako na situacije pred njim gleda kot človek. Ima prav Nader in njegova stran zgodbe ali imata prav nesrečna ženica in njen mož? Resnica je ena, ki pa ima dva vidika in dve zgodbi, obe polni motiva in želje po pravičnosti. Ta pregovarjanja so dobro spisana in po mojem mnenju vrhunsko režirana. Celotna absurdnost situacije se kar cedi iz ekrana, zanimiv je pristop vseh vpletenih, zanimiva so čustva, ki jih protagonisti kažejo. Film je prava poslastica, saj res dobro in prepričljivo zliva grenke zgodbe vseh vpletenih v eno veliko in še bolj grenko prigodo ubogih marginalcev, ki se borijo bodisi proti novi božji kazni ali pa za končno zmago, ki bi jih vsaj malo potolažila in jih napojila s tisto pozitivno energijo.”

10. Rango (2011) - “Rango je navaden kameleon, ki po spletu nesrečnih okoliščin obstane sredi puščave, prepuščen samemu sebi. Pot ga odnese v najbližje mesto, kjer prebivalci trpijo za hudim pomanjkanjem vode. Meščani v kaosu in nesreči komajda shajajo iz dneva v dan, prav nakladaški in gobcavi Rango pa v vsa ta uboga telesca vnese nov zagon in pogum. Župan, konkreten želvak, mu podeli naziv šerifa mesta in Rango začne živeti svoje sanje. Meščani se ob najhujšem obrnejo k njemu, verjamejo, da jim lahko pomaga in jih spravi ven iz te godlje. Seveda pa vsak kameleonov gib sproži serijo zabavnih trenutkov, ki vplivajo na vse prebivalce tega odročnega mesteca.”

Častne omembe pa mora biti deležen tudi Malickov velefilm Drevo Življenja. Videl sem predpremiero na ljubljanskem gradu v okviru Kina pod zvezdami in bil se dobesedno začaran. Drugega ogleda (modri žarek!) sem se lotil samo zaradi vizualnega sladkanja in bil spet prevzet. Velik film, močan film. Drugačen. Izjemen v vsej podobi. Po svoje tudi film leta, težko gre iz glave. Za top 10? Ja, za nek alternativni, drugačen, poseben top 10.

  • Share/Bookmark

Lepa sela lepo gore (1996)

Da bo moj krajši spis o Reševanju vojaka Ryana (1998) sprožil take polemike in taka trenja, si nisem predstavljal. Recimo, da je po verjetno rekordnih 52 komentarjih ta tema dovolj ohlajena, pa tudi do kristalizacije problema smo po mojem mnenju vendarle na neki točki prišli. Kje in kakšna je prava resnica verjetno ne bomo nikoli izvedeli, pa niti ni pomembno, vsaj jaz pravim, da je ena izmed močnejših lastnosti sedme umetnosti prav v tem, da vsakdo lahko vleče svoje interpretacije, svoja mišljenja in nenazadnje, tudi svoj okus priredi temu primerno. Seveda pa velja eno pravilo: na vse je potrebno gledati z določene distance. Sedaj lahko priznam, da me je morda pri spisu o Ryanu nekje malo, ampak res malo tudi odneslo vstran od navdušenja, ampak nič zato, dotični film še vedno štejem med top “vojne” filme in vsi ugriznite v kislo limono, če želite. Morda tudi zaradi tistih debat, a bolj zaradi obljube in ujetega občutka, ki sem ga dobil ob ogledu srbskega kulta Rane (1998), sem pred dnevi k ponovnemu ogledu položil enega izmed najbolj kultnih, čislanih in obče poznanih filmov iz področja bivše Juge vseh časov, beseda seveda teče o metafilmu Lepa sela lepo gore (1996). Ko sem pred časom spet v valu pretiranega navdušenja spisal, da je zame film Rane (1998) močnejši od prej omenjenega, sem bil kajpak v veliki zmoti. Že res, da so Rane odličen film, ampak naslovni je naravnost fantastičen in precej zrelejši, silovit, nepozaben. Pravzaprav gre za svojevrsten izdelek, ki meje filma hitro preraste in postane eden najboljših in najbolj verodostojnih in avtentičnih prikazov balkanske vojne in situacije, ki se je tedaj oblikovala na območju bivše Juge. Lepa sela lepo gore (1996) ni le film, pač pa gre za spomenik času in prostoru, spomenik ljudem, razpadlim državam in še kaj bi se našlo. Je dokaz in je spomin.

Široki, večplastni in časovno razdrobljeni zgodbi sledimo s spomini vojaka Milana, ki leži v beograjski bolnišnici, preluknjan in okrvavljen od vojnih bojev. Spomini nas peljejo od rane mladosti, kjer je z najboljšim prijateljem Halilom zganjal norčije okrog vasi, preko začetka državljanjske vojne, ko je z istim prijateljem še vedno zganjal norčije, vse do končnega obračuna, končnega sovraštva in končnega razpleta strahovitih bojev in igre mačke z mišjo, ki se je zapisala v zgodovino. Tudi tu sta bila v igri ista prijatelja, s to razliko, da sedaj stojita na različnih bregovih v pravi, življenjski situaciji, ne le v igri. Kako kruta je lahko vojna, to si lahko predstavlja samo tisti, ki je bil del nje. Simbolno vse skupaj združuje znameniti predor, ki naj bi tako simbolno kot logistično predstavljal združitev celotne Juge. Hecno in ironično, koliko veselja je bilo na mestu otvoritve ob začetku gradnje in kakšno je stanje le nekaj let kasneje, nedokončana in pozabljena investicija je to, simbol razgrete in hirajoče, degradirane Juge. Mlada prijatelja v predoru preroško vidita bav-bava, nekaj jima ne pusti notri, usoda hoče, da taisti predor potem nekaj let kasneje odigra glavno vlogo v njunem življenju. Milan in druščina so ujeti notri, odrezani od sveta, brez vode in hrane hirajo iz dneva v dan. Rešiti jih ne more nihče, prepuščeni so na milost in nemilost nasprotnega tabora. Halil in njegova druščina zunaj čakajo in čakajo, da bo nasprotnik pomolil glavo ven in jo takoj zatem tudi izgubil. Igra živcev, igra človeške psihe.

Seveda je vsebina izjemno močna, težko prebavljiva in iz vidika preobilnega gledalca, varno zleknjenega na zofi, enostavno neverjetna. Film sem pred tem že gledal, približno sem vedel kakšna je zgodba, ampak tako kot me je tokrat vse skupaj udarilo po zatilju in zvilo v želodcu, to pa težko ubesedim tukaj. Sama fabula, ta zaplet, vrhunec in razplet, vse skupaj me je tako dregnilo, da se počutim prav sramotno vročično, kajti kdo sem jaz, da si kdaj drznem negodovati in se kujati nad današnjim vsakdanom, ni nam najlepše, ampak še kako srem srečen, da se je tista desetdnevna bitka končala tako kot se je, pa čeprav vem, da se take grozote, kot južneje od nas enostavno nebi zgodile. Tam se je to res kuhalo in kuhalo in ko je bilo vse to skuhano, je pač moralo počiti, tako ali drugače. No, da ne zaidem preveč.

Antologijskih prizorov je malo morje, pokažite mi kader, ki ne gre v zgodovino in večni spomin. Režiser Dragojević zgodbo res lepo in zvito servira, razdrobljeno skakanje po časovni premici doda tisto dodatno in ultimativno začimbo, ki vse skupaj postavi nekaj mest višje. Menim, da to, ko tako skače sem in tja, še bolj zadane gledalca, montaža tu je res vrhunska, vse te sekvence se dobro dopolnjujejo in izmenjujejo, tako je gledalec ves čas na preži in subtilno vse skupaj dojema še veliko bolj živo, kot bi ob linearno tekoči zgodbi. Dragojević je tu res naredil izjemno delo, bolj razmišljam, bolj mi je všeč. Kako dobro vpelje vse like, ko ob njihovi zadnji poti pokaže trenutek pred vojno, potem kako zvito dregne v osrčje problema in ga razstavi, kot eksponat, kot primer pravzaprav. Scenarij je sicer v največji meri delo Vanje Bulića in Dragojevića, je pa svoj piskrček pristavilo še nekaj piscev, med drugim je za dialoge poskrbel tudi Nikola Pejaković, ki sicer nastopi v vlogi Halila. Prav dialogi, tipičen jugo humor, so tisti zadnji kamen v popolnem mozaiku. Odlična igra vseh je le še tisti dodatni svetleči lesk.

Hm. O tem filmu bi lahko pisal in pisal in pisal. Lahko bi izpostavil nešteto različnih sekvenc, lahko bi se poigraval z neskončno simboliko, lahko bi tvezil in filozofiral v vse smeri. Naj poenostavim, Lepa sela lepo gore (1996) je odličen vojni film. Eden boljših. Legenda. Ameri takega filma nimajo. Spet morda zaradi navdušenja malo pretiravam; pa kaj!

Svoje je pred časom povedal tudi filmoljub, vredno branja: http://filmoljub.blogspot.com/2011/01/lepa-sela-lepo-gore-1996.html
Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

The Hunter (2011)

O seveda, tale film sem imel v mislih že kmalu po najavi in sedaj je bil res že skrajni čas, da ga tudi pogledam, sploh potem, ko ga je tudi spoštovani odvisni kolega od neodvisnih priporočil in uvrstil na top 2011 seznam, tedaj sem dokončno sklenil, da pa je res skrajni čas, da ga vidim, ampak je potem spet preteklo nekaj časa in sem nanj skorajda pozabil, vmes pa si čas krajšal s precejšnjim številom bedarij, no pa tudi kaj užitnega sem pogledal. Ampak potem so mi naslovni film priporočili tudi iz povsem nefilmskih kanalov in ker sem izpadel skoraj kot totalni analfabet, je bilo izgubljeno hitro potrebno nadoknaditi. The Hunter (2011), mali avstralski film, v bistvu upraviči vsa bolj ali manj visoka pričakovanja in zagotovo zadovolji tudi tisto bolj tečno in zahtevno filmsko publiko. Jaz moram priznati, da sem ob ogledu začutil veliko materiala, ki se je v obet ponujal kar sam od sebe, ampak potem niti nisem točno vedel, če je vse to, kar mi roji po glavi le plod moje domišljije ali pa gre dejansko za tako pronicljiv in luciden film, ki enostavno zleze pod kožo in gledalca nevede od zadaj zalaga s prenekaterimi filozofskimi vprašanji in mislimi. Vsaj jaz sem tu veliko tuhtal in razmišljal predvsem o tem neskončnem boju med človekom in naravo oz. o vlogi človeka v naravi; kdo je, kaj je in kakšna je pravzaprav zares njegova vloga. No ja, morda spet pretiravam in bom spet izpadel rahlo naiven ali zasanjan, ampak naslovni film vseeno kanim razglasiti za enega bolj posebnih z lanskoletno letnico in ga bom gotovo v krogu svojih somišljenikov toplo priporočal naprej.

Martin David je plačanec bogatega in skrivnostnega biotehničnega podjetja, ki ga pošlje v oddaljeno in skrivnostno divjino Tasmanije, kjer mora poiskati in pridobiti DNK vzorce domnevno že izumrle in izgubljene živali, tasmanskega tigra. Čeprav Martin ne verjame, da žival res še obstaja in prosto poskakuje po divjini, vseeno krene na misijo. Že kmalu po prihodu na lokacijo se znajde v hladnem primežu domačih vrlih fantičev, ki mu pokažejo vso gostoljubnost, ki jo premorejo. To ga ne odvrne od začrtane poti, željeno posteljo dobi v koči mlade vdove z dvema otrokoma in med njimi se kaj hitro splete prav prijetno in posebno prijateljstvo. Ženska in otroka žalujejo za izgubljenim očetom, ki se je nedolgo nazaj izgubil prav v bližnjih gozdovih in njegova smrt do danes ostaja nepojasnena, zato niti ni čudno, da otroka v Martinu hitro prepoznata očetovsko vlogo in se do njega kmalu začneta tudi tako obnašati. Tudi žena hitro prebije led in sprejme Martina za svojega. Ampak Martin se tako hitro ne želi omehčati, on je tukaj le in samo zaradi izgubljenega tigra in žival ostaja njegova prva in skoraj edina briga. Ampak Martinov lov na tigra ni samo lov na to domnevno izumrlo žival, pač pa je to lov samega sebe, spopad s samim seboj, lastnimi demoni, lastno zgodovino in lastno kašo, ki si jo je sam skuhal. Boj in razplet, ki se nato dogodita, dobro in dovolj čustveno povzameta vso usodo lovca in tu film dobro zaigra na svoje zmagovite karte in vsaj meni skoraj, ampak res skoraj orosi eno izmed očes. Tak popoln konec se mi zdi.

Scenarij filma oporo išče v letu 1999 spisanem romanu, ki je prišel izpod peresa Julie Leigh. Kolikor me medmrežje lahko zalaga s podatki, potem je bil očitno roman dokaj dobro sprejet in je pisateljico lepo dvignil iz sive marginale. Verjamem, da je že literarno delo vredno branja, saj zagotovo navrže še marsikaj več kot film, pa že ta se zelo dobro poigrava z močno in zanimivo vsebino. Dobro kritiko vrže praktično celemu sistemu, ki ga tu pooseblja ta biotehnična tvrdka in lepo prikaže nesmiselnost in banalnost kapitalistično usmerjene družbe, ki bi dala vse, da pod streli, v imenu raziskovanja in potrošniške mrzlice, pade še zadnji primerek krepke in plemenite živali. Torej človek naj s svojimi interesi ruši in gazi vse pred seboj, požvižga naj se na zakonitosti in pravila narave, vsaj dokler bo v tem videl vir finančnega zmagoslavja. Sprevrženo in bolano, pravzaprav. Martin David je sprevidel in opazil nakano, krenil je v drugo smer, pa mi?

Ja, dober film. Vsebinska alegorija in simbolična vrednost mi je blizu in mene na tem mestu prepriča. Še posebej pa mi je všeč način, s katerim film svojo zgodbo prodaja naprej. Film ni poln dialogov, a gledalcu govori drugače. Tempo je počasnejši, bolj poetičen, a ravno to mu daje tisto dodano vrednost, ki ga v mojih očeh dviga iz povprečja. Zgodba lepo teče, rahlo skrivnostno, rahlo odmaknjeno, ampak ravno to je tisto, kar iz glavnega protagonista najlažje izstisne vsa njegova občutja in misli. Izjemna se mi je zdela fotografija, ki divjino in odmaknjenost Tasmanije lepo prikaže in da gledalcu jasno vedeti kako lepa je lahko naša narava. Precej v uho gre tudi glasba. V glavni vlogi tokrat štafetno palico ponosno nosi Willem Dafoe, ki je izjemno prepričljiv, sploh tiste zadnje, najmočnejše sekvence odlično odigra in kar pošteno dviga kocine. Frances O´Connor ima premalo minutaže, le to pa dobro izkoristi Sam Neill, čeprav se mi je njegov lik zdel kar malo moteč in odveč, kaj pa vem, morda premalo poglobljen, bolj stereotipno deluje. Režijsko palico je vihtel Daniel Nettheim in lahko rečem, glede na to, da je to njegov celovečerni prvenec, prej je veliko delal predvsem na televiziji, da je povsem dostojno stopil v zahtevne režiserjeve čevlje.

Zanimiv film, netipičen in rahlo drugačen. Predstavlja kar blagodejen umik od tiste hwoodske štanc mašine in prav zaradi tega se je meni še posebej dopadel. Tudi avtentičnost tasmanskih gozdov in narave mu piha na dušo, pa nizek budget, kup tasmanskih naturščkov v obrobnih vlogah in še kaj ga v mojih očeh lepo plemeniti.  Žal ga v naših kinih ni bilo, verjetno ga tudi ne bo in to je še en udarec slovenskemu občestvu. Dober film.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Saving Private Ryan (1998)

Oni dan sem se spet ujel v tistem prav posebnem, rahlo nostalgičnem trenutku, ko se mi je zahotelo videti en res ultra hud filmski spektakel, ki bi me dobesedno dvignil na noge. Po krajšem brskanju sem naletel na Spielbergov vojni ep Saving Private Ryan (1998) in ker je od zadnjega ogleda preteklo že res kar nekaj vode, pa tudi zato, ker o njem na tem mestu še nisem pisal, sem odločil, da je dejansko čas, da ta večer spet odidem na reševalno misijo in ponovno podoživim enega izmed najboljših vojnih filmov vseh časov. Tu dileme pravzaprav ni, omenjeni film zagotovo spada med pet najboljših vojnih filmov vseh časov, sam pa ga z dobršno mero subjektivnosti upam postaviti kar na sam vrh, dočim pa velja omeniti tudi Malickovo mojstrovino The Thin Red Line (1998), ki je, zanimivo, premiero doživela istega leta kot naslovni film. Dejansko pa gre tu za pravi spomenik 90ih let, saj omenjeni film prav na vseh ravneh velja za presežek in je malodane postavil temelje, ki ga bodo v filmski zgodovini še dolgo držali v vrhu, ne le v žanru vojnega filma, pač pa tudi širše. Je pa skoraj neverjetno, da je od premiere minilo že celih 14 let, kako ta čas res beži. Zakaj pravim neverjetno? No, premiere in prvega ogleda se še zelo dobro spominjam, tedaj smo mlečni najstniki kajpak ploskali in vriskali predvsem zaradi neizmerne avtentičnosti vojnih bojev, vsak naslednji ogled pa me je potem, kot se za starejšega in preudarnejšega gledalca tudi spodobi, bolj prepričal tudi z močno zgodbo, ostro alegorijo, pronicljivo simboliko in zgodovinsko pomembnostjo. Saving Private Ryan (1998) je v prvi vrsti vojni film, a velja poudariti, da tekom skoraj treh ur dobro zaokroži tudi v druge žanre in iz njih izlušči tisto najboljše, tako, da imamo pred seboj en tak čudovit in napet mozaik vsega, kar je dobrega v sedmi umetnosti.

Zgodba okoli scenarija je približno taka. Scenarist Robert Rodat naj bi na spomeniku v počastitev žrtvam ameriške državljanske vojne v New Hampshiru opazil, da je med padlimi vojaki kar osem bratov. Ta grozljiva družinska tragedija ga je tako močno zaznamovala, da naj bi že pri samem spomeniku dejal, da je to zgodbo preprosto potrebno prenesti na filmski trak. Namesto ameriške državljanske vojne je Rodat izbral II. svetovno vojno in znamenito izkrcanje v Normandiji. Potem, ko je scenarij nastajal nekaj let, ga je moral Rodat pred končno potrditvijo s strani producentov kar enajstkrat popraviti in spremeniti. A ko je končna verzija scenarija nato le prišla v roke oskarjevcu Tomu Hanksu, naj bi se ta nad njim močno navdušil in takoj klical Stevena Spielberga, ki mu naj bi bilo zabičano, da se mora režije lotiti le in samo on, čimprej tem bolje. Spielberg, ki je II. svetovno vojno pred tem že nekajkrat vzel v obet, je takisto zavriskal od veselja ob močnem scenariju, dodal nekaj svojih pogledov ter se junija 1997 lotil dolgotrajnega in mučnega snemanja. Ostalo je zgodovina.

Zdaj niti nočem preveč pogrevati same vsebine. Vsakdo, ki ga vsaj malo zanimajo filmi vsebino še kako dobro pozna. Ameriške čete se v zadnjem stadiju II. svetovne vojne izkrcajo na plažah Normandije in krenejo v odločilne spopade z nemškimi sovragi. Tudi enota kapitana Millerja je na tej misiji in ko uspešno osvojijo okupirano plažo, kapitan Miller od samega vrha dobi novo, sila pomembno nalogo. Izza sovražnikovega primeža mora rešiti vojaka Ryana in ga živega in zdravega napotiti domov. Dva Ryanova brata sta že umrla v grozoviti vojni in da ne bi bila potrtost matere premočna, se vrh ameriške vojske v duhu Abrahama Lincolna odloči, da gre tretji izmed bratov Ryan lahko domov in tako žalujoči materi vsaj malo zakrpa počeno srce. Vse lepo in prav, ampak kje je vojak Ryan in kakšna je prava cena njegovega reševanja? Miller skupaj zbere nekaj podanikov, ki mu bodo sledili v tej misiji v neznano in tako se prične reševanje vojaka Ryana, za vsako ceno pravzaprav.

Drži, scenarij je močan in nosi tudi precej konkretnega materiala, ki zvito vrta v človeško moralo in etiko, takisto tudi sproža ta in ona vprašanja o vojni, boju, pripadnosti, poslušnosti in še bi lahko našteval. Dejanja teh vojakov, ki gredo v neznano samo zato, da bodo rešili in domov spravili enega samega vojaka, so vredna marsikatere analize in debate. Tu ne gre le za noro in toliko bolj junaško dejanje, tu gre za moč karakterja, moč patriotizma, moč volje in odločnosti. Vojaki, čeprav nekateri dvomijo in bentijo čez situacijo, so pripravljeni na vse, verjetno jih še najmanj skrbi smrt. Enostavno vedo, da morajo biti za boljši jutri sedaj tu, odločeni, da zmagajo, da zlomijo nasprotnika. Ta želja, volja, neomajanost me je v vojni tematiki vedno privabljala in to se mi zdi, da ima naslovni film še posebej dobro izpostavljeno. Čeprav nekateri scenariju ne pripisujejo preveč visoke vrednosti in trdijo, da naslovni film dviga predvsem vizualni in akcijski del, sam temu ne prikimavam. Scenarij je močan in dobro spisan, sicer drži, da je mestoma preveč razvlečen in tudi preveč patriotsko – sladkoben, ampak vseeno nosi vodo in daje celotni vojaški podobi pravi ton in barvo. Dramaturško dobro stoji, zgodba dobro teče od uvoda do zaključka in zame osebno fantastično zaokroži v res blesteči vizualni del.

Da, vizualni in tehnični vidik filma je na najvišji možni ravni. Spielberg je tu res naredil veliko delo in številni tehnični oskarji so romali v prave roke. Režija je enostavno fantastična in vredna vsakoletnega čaščenja. Akcijski prizori so posneti vrhunsko in na vso moč avtentično, tu ni debate. Začetno izkrcanje je po mojem skromnem mnenju nekaj najboljšega kar je v zadnjih 20 in več letih lahko ponudil film kot tak. Kako tam kamera izvrstno sledi boju, sledi vojakom, se umika strelom, šteje umrle, huh kaos Normandije je odlično zajet in gledalcu položen v naročje. Tudi ostale bojne sekvence so izjemne, tu mislim seveda potem še na znameniti zaključek, ki podobno kot uvod zleze pod kožo in ga gledalec težko pozabi. Enostavno perfektno. Pomembno vlogo tu odigra zvok, ki je noro dober, pa seveda tudi montaža, ki kadre hitro reže in jih gledalcu servira s tako vnemo, da ima komaj čas za mežikanje. Fotografija, ki je delo znanega Spielbergovega sodelavca in kamerada Janusza Kaminskega, je enostavno rečeno sijajna in nepozabna. Kaminski sijajno zajame čas in situacijo, pozoren je na mnoge detajle in ustvari pravi svet II. svetovne vojne, ki gledalca prime v grenak in strahoten primež. Vse to pod glasbenimi takti znanega Johna Williamsa. Seveda so svoje dodali tudi izjemni igralski performensi, kjer v prvi vrsti (ne)pričakovano blesti predvsem Tom Hanks, ki je nadvse prepričljiv, čeprav bi težko rekli, da je to njegova tipična vloga. Veliko doda tudi Tom Sizemore, seveda pa ne smem mimo tedaj še mladih in manj uveljavljenih igralcev, kot so Vin Diesel, Giovanni Ribisi, Mat Damon, Barry Pepper, Edvard Burns, Jeremy Davies itd., seveda pa svoj lonček pristavita tudi bolj izkušena Paul Giamatti in heh, Ted Danson.

Saving Private Ryan (1998) je velik film. Vsak ogled je zgodba zase, sam sem ga verjetno videl že več kot petkrat in prav vedno mi vzame sapo. Enostavno ne morem verjeti, da je za leto 1998 oskar za najboljši film padel v roke filmu Shakespare in Love; to je pa res ena izmed večjih zmot akademije v zadnjih 20, 30 letih, mar ni res? Okoli naslovnega filma kroži veliko zgodb, na vseh mogočih lestvicah je označen kot eden izmed največjih filmov vseh časov. Uvodna bitka, ki nas dobrih 30 minut drži brez zraka prikovane na sedežni, je na mnogih lestvicah označena kot najboljša bitka vseh časov, bi se verjetno lahko povsem strinjal. Celoten film deluje kot izjemna izkušnja, ne le filmska, pač pa tudi širše, dejansko človek ob gledanju dotičnega filma uživa, a obenem čuti vso bedo in bolečino vojne. Zaključek je naravnost grenak in boleč, a silovit in nepozaben. Super film, za katerega vseh občutkov ne znam prenesti na “papir”.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Hell (2011)

Nemški film Hell (2011) je deležen kar spodbudnih kritik in toplih besed, mnogi pa gredo celo tako daleč, da ga kar brez sramu in večjih dilem primerjajo z žanrskimi klasikami in kulti. Prav to zadnje je nato tudi mene kaj hitro prepričalo k ogledu in morda sem prav zaradi tega k filmu pristopil z dokaj visokimi pričakovanji, kar pa se je potem izkazalo, da je bilo vendarle napak, saj film kakšnega posebnega žanrskega razodetja vendarle ne prinese. Ampak naj ne zavedem naključnega bralca, film je sam po sebi čisto solidno sredstvo za kratkočasje, ki mestoma res navduši z dobro zastavljenimi žanrskimi elementi, ki gredo še posebej v slast. Ampak žal moram zapisati, da vseeno pogrešam kakšen dogodek, kakšen trenutek, ki bi vse skupaj bolj vtisnil v spomin, brez tega tako dobimo le že stokrat videno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu, kjer vladajo druga pravila. Ampak ok, bodimo prizanesljivi; če bi šlo spet za kakšno pretenciozno hollywoodsko mineštro s kakšnim mega zvezdnikom v glavni vlogi, bi bil moj ton verjetno bolj oster in manj spravljiv, ker pa gre to pot za nemški film, ki se prav posebej nikoli ne širikousti s svojo veličino in pomembnostjo, lahko iz njega vendarle izluščim več materiala, ki v končni fazi vse skupaj dvigne na nivo, ki pravi, da gre za film, katerega ogled morda lahko tudi priporočim.

Dogajanje je pomaknjeno v bližnjo prihodnost, v leto 2016 natančno, v čas, ko je Zemlja zaradi močnega vpliva sonca tik pred totalno kataklizmo. Prebivalstvo je že močno razredčeno, življenje na Zemlji pa je zaradi vročine in svetlobe skorajda nemogoče. Tekoče vode praktično ni več na voljo in zato predstavlja najbolj iskano dobrino. V stilu filma ceste nato sledimo trem junakom, ki z zadnjimi kapljami goriva vozijo po deželi in iščejo način in možnost preživetja. Jasno je nekaj, biti moraš močnejši in iznajdljivejši od vsake druge žive duše, ki jo lahko srečaš, sicer je po tebi. Svet je tako pahnjen v kruto igro usode in edina omejitev je zakon ulice, zakon preživetja. Kaos, ki vlada je seveda voda na mlin tistim močnejšim, najšibkejšim se pač ne piše najbolje. Posameznik težko preživi, številčnejše tolpe sedaj vodijo mesta in družbeno ureditev. Tako tudi trije glavni junaki, ki tavajo in iščejo način preživetja, naletijo na past in postanejo plen bolje organizirane skupine, ki lovi, krade in mori vse kar jim pride pod roke. Ko enkrat v kremplje dobijo mlado dekle, sta možnosti le dve: najti jo in ji pomagati zbežati, ali pa se sprijazniti z usodo izgube in sprejeti grenak poraz in kreniti naprej. Logika, ki so jo prodajali že mnogi filmi pred tem.

Vsebinsko me film tako ne more kaj pretirano navdušiti, nenazadnje je pred leti prišel izjemen The Road (2009), ki tu vsem podobnim derivatom postavlja težko dosegljivo normo. Ravno zato, ker tozadevno film ne prinese nič kaj hudičevo novega, je še toliko bolj pomembno kako film to zgodbo potem servira gledalcu. Vsaj to pa po mojem mnenju naslovni film dela zelo dobro. Lahko pohvalim atmosfero, ki dovolj dobro in prepričljivo gledalcu požene nelagodje v želodec, takisto lahko pohvalim scenografijo, pa tudi fotografijo, ki zelo ostro ali nazorno kaže podobo mogoče bližajoče kataklizme. Vizualno tako film povsem zadovolji in recimo, da s tem nekoliko opere temne madeže, ki jih pušča že videna zgodba. Režije se loti meni povsem neznani Tim Fehlbaum, ki prav bujnega življenjepisa sicer nima, a  recimo, da se to filmu ne pozna preveč; vizualno, kot pravim, sama fabula bi rabila kakšen sladkorček več za tako opazko. No, tudi igralski performansi niso ravno nepozabni, ampak ok, do neke mere so pa tudi prepričljivi.

Hja no. Film je konec koncev čisto soliden. Ampak, da bi ga pa lahko uvrstil med kakšne boljše ali celo nepozabne izdelke pa pač ne. Kakorkoli, če dobro pomislim, tista slaba ura in pol kar hitro mine, človek se lahko sprosti in tudi prijetno zabava, tako da ni ravno konec sveta, če komu pride na jedilnik.

- Priporočam

  • Share/Bookmark

The Boat that Rocked (2009)

The Boat that rocked (2009) je po svoje prav simpatičen film, ki je gotovo vreden ogleda. Še posebej za tiste, ki imajo radi starejšo rock glasbo in pronicljiv angleški humor. Sam sem pristaš obojega, zato moram priznati, da sem se ob ogledu zabaval kot že lep čas ne in evo, povsem brez kakšnih večjih dilem film lahko proglasim za prijetno in sila zanimivo filmsko izkušnjo. Režiser Richard Curtis, ki je pred tem na režiserskem stolčku dobro zabaval že s precej bolj znanim in mnogo bolj čislanim Love Actually (2003), tudi tokrat gledalca razveseljuje z lepo tekočo zgodbo, začinjeno z mnogimi začimbami, ki dajejo končni podobi prav poseben okus. Seveda je glavna draž filma v likih, ki so po moji skromni oceni izjemno zabavni in ravno prav odbiti, da gledalca prepričajo in že po parih minutah osvojijo. Dejstvo, da gledalec že po začetnih minutah močno zagrize v film, je kajpak tisto glavno dokazilo za kako dober film pravzaprav gre. No, pa naj vendarle malo ustavim konje in umirim strasti, pravim, film je dober oz. celo nadpovprečen, ampak težko pa bi dejal, da nosi kakšno dolgotrajnejšo vrednost. Torej lahko rečem kar takole: film je sila simpatičen in zabaven, žal pa do neke mere premalo močan, da bi ga lahko vtisnili v dolgotrajnejšo zavest.

Minister Dormandy: You see, that’s the whole point of being the government. If you don’t like something you simply make up a new law that makes it illegal.

Štorija filma sicer govori o piratskem radiu, ki je sredi šestdesetih let plul in oddajal iz starega tankerja nekje v skrajnih vodah okoli Velike Britanije. Angleži so bili v tistem času še močno zategnjeni in divje rock glasbe niso kaj prida marali, BBC je tovrstni »hudičevi« repertoar vrtel le po pol ure na dan in publika, ki je želela poplesavati ob bolj divjih ritmih in družbenokritičnih besedilih se je morala znajti po svoje. Zato ne čudi popularnost in prepoznavnost omenjenega radia, ki je število svojih privržencev povečeval iz skladbe v skladbo; a takisto so se množili tudi nasprotniki, ki v tem niso želeli videti le zabave za masovno publiko, pač pa so videli predvsem škodo in uničenje klenega britanskega prebivalstva. Čuden odnos do rock glasbe v deželi, ki je ob približno istem času dala eno izmed najpopularnejših skupin vseh časov. Ampak ravno tu se še kako dobro vidi kratkovidnost in brezbrižnost vladajočih, ki nimajo posluha za drugačnost oz. ne prepoznajo smernic, v katero se nagiba praktično cel svet. Vzporednice z današnjim vsakdanom (sploh v naši preljubi podalpski deželici) so zgolj naključne, a toliko bolj izstopajoče. Je pa potrebno v račun in razmislek vzeti občo pomembnost omenjenega radia na črno, kolikšen je prispevek teh norih entuziastov k razvoju in popularizaciji svetovne rock glasbe? Ne upam sedaj filozofirati, ker zadeve niti približno ne poznam, a menim, da je borba omenjenih DJ-jev proti pisarniškim kravatarjem neizmerna in jim gre gotovo pripisati veliko čast in slavo za to početje. Film to dvojno moralo po mojem mnenju dokaj dobro pokaže. Na eni strani divji boemi, ki uživajo in se držijo svoje strasti (DJ-ji na ladji, obiskoval(ke)ci, številni poslušalci), na drugi strani zadrgnjeni uradniki, ki pred seboj vidijo le uničenje plavajočega radia. Ta boj, ta konflikt film navkljub lahkotnejšemu koraku film kar dobro zajame in ga na nek hecen in poljuden način tudi mlajšim generacijam uspešno predloži. Vseeno pa morda pogrešam kanček bolj poglobljen družbeni aspekt in širše, zgodovinsko močnejše vloge tega radia. Morda bi ustvarjalci, ki so veliko dali na smeh in splošno sproščenost tematike, lahko več energije usmerili še v tisto bolj resno plat.

Glavno odliko filma vidim v likih in njihovih medsebojnih interakcijah. Richard Curtis je že nekajkrat do sedaj dokazal, da mu gre predvsem ta del filmskega ustvarjanja kar najbolje od rok in tudi tu je temu tako. Vsi liki so izjemno barviti, polni prave energije. Vsak lik ima dobro odmerjen čas in tako se sestavi tisti pisani mozaik, ki daje filmu dodatno težo. Po svoje so vsi kanček karikirani, ampak vse v pravi meri, da se gledalec lahko iz srca nasmeji tako situacijski kot tudi značajski komediji, žlahtno ni kaj. Seveda pa brez prepričljivih igralskih kreacij še tako dobro spisani liki ne pridejo do izraza. Iz igralskega ansambla ne morem nobenega imena izpostaviti, prav vsi so odlični. Vseeno me Bill Nighy prepriča do konca in naprej in pravim, da je tole ena njegovih boljših vlog, medtem, ko je Philip Seymour Hoffman standardno odličen. Seveda pa je glasba tista dodatna pika na i, ki je v nobenem pogledu ne gre spregledati. Glasba, ki še danes največ pomeni in jo najraje poslušamo, o kako paše!

Film kot celota deluje in prepriča. Vseeno pa moram tu izpostaviti konec, ki se mi zdi rahlo neustrezen. Ne vem, ampak tale potop ladje se mi ni zdel preveč  na mestu in me je konec koncev kar precej razočaral. Ni bilo tiste energije ali kaj vem, ampak enostavno se mi je sama sekvenca zdela kar ponesrečena in preveč za lase potegnjena. Ampak ok, ne bom sedaj preveč tvezil okrog tega, režiser je že vedel zakaj tako. Vsekakor pa film vreden ogleda, zabava zagotovljena. Angleški humor v najčistejši obliki, super.

Quentin: The day has come. Tonight pirate radio dies. From midnight, we are a ghost ship floating without hope on cold and dark waters. You have done almighty work here. Thank you. But your work is done. The Count : Not mine, sir. I’m an American citizen and I don’t give a hootenanny God damn about your nitpicking limey laws. I intend to broadcast from this ship 24 hours a day until the day I die. And then for a couple days after that. Gavin Cavanagh : Not wanting to sound rude or anything, but don’t you think that might be an ever so slightly monotonous experience for the listener? What do you say to 12 hours each, noble sir?

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Hunger (2008)

Ko sem pred dnevi pogledal McQueenovo izjemno psihološko dramo Shame (2011), sem takoj sklenil, da je prav, da si po slabih štirih letih osvežim spomin na njegov prvenec, ki je tedaj kar dodobra stresel filmski svet, no pa tudi širše se je slišal grom, ki ga je film sprožil takoj po premieri. Hunger (2008) je v vseh pogledih izjemen film, ki bolje kot katerikoli drug zaigra na družbeno noto in opozori na tegobe in težave sodobne družbe. McQueen z izjemno realističnim pristopom dregne v osrčje znane gladovne stavke, ki so jo na začetku 80ih pričeli irski aktivisti v želji, da britanska vlada z Železno Lady na tronu sprejme njihove zahteve po spremembi statuta zaporniških pravil. Skupina ni želela, da jih obravnavajo kot kriminalce, pač pa so želeli, da se jim sodi zaradi političnega udejstvovanja, kjer so v uporniškem gibanju IRA sledili svojim političnim načelom. Sama forma filma je naravnost osupljiva in dih jemajoča in to ga skladno s pronicljivo zgodbo in izjemno naracijo uvršča med najboljše izdelke zadnjih pet let. Vsaj po mojem mnenju seveda; verjamem, da se najde tudi kdo, ki se mu naslovni film ne zdi nič posebnega, ampak mene je že ob prvem ogledu pritisnil na steno, sedaj pa me do neke mere še bolj prepriča. Morda sem tokrat še toliko bolj navdušen tudi zaradi vsega, kar mi je pustil Shame (2011), nekako najdem zanimive paralele med njima in upam si trditi, da obadva filma kar v največji meri vsebujeta vse tiste elemente, ki jih sam ob ogledu filma najraje vidim. Film ni le sredstvo za sprostitev in zabavo, pač pa je tudi medij pripovedovanja neke zgodbe in McQueen z obema pripoveduje močno zgodbo, ki gledalcu ostane v spominu.

Hunger (2008) se tematsko nekako razdeli na tri dele. V prvem sledimo pazniku, ki mu je delo v zloglasnem zaporu ustaljena vsakodnevna rutina in se, vsaj na zunaj, z vsebino in zahtevami zapornikov ne ukvarja preveč. Ali pa se je prenehal, ko je ugotovil, da bi bila kakršnakoli vpletenost le napaka in bi ga zatorej vse skupaj lahko čustveno bolj načelo kot bi si želel. Delovanje v zaporu je zanj služba. Režiser zgodbo o pazniku predstavi zelo dobro za moje pojme. Preitranim besedam se že na začetku na daleč izogne, saj sekvence okoli njega posname praktično brez dialoga, seveda pa vse skupaj polni z zanimivimi simboli, ki se še kako zlijejo s samo tematiko. Del, ko si paznik brezskrbno umiva razbite in krvave členke, je zelo močan, po svoje kar nadrealističen in dobro povzame ves kleč situacije. Druga zgodba potem nekoliko bolj podrobno predstavi zapornike in njihovo delovanje znotraj štirih sten. Njihovo komunikacijo z zunanjim svetom, njihov motiv, njihovo neomajanost, ki jo kažejo iz situacije v situacijo. Zaporniki protestirajo po svoje, z različnimi dejanji ves čas opozarjajo na svoj položaj in na predmet njihove borbe. Naravnost impresivno vse skupaj. To zajame tudi tisti znameniti no clothes upor, kjer so zaporniki bojkotirali zaporniške uniforme in umivanje, seveda pazniki nato s silo poskrbijo za red. Tu so sekvence nadvse prepričljive, nabite s čustvi, z jezo, strahom in še bi lahko našteval. Tisto, ko policisti s pendreki neusmiljeno tolčejo po jetnikih, tam za steno pa eden manj močan posameznik le obupano toči solze, je eden boljših prizorov in enostavno odlično zajame trenutek in absurdnost situacije. Spet del, kjer ne govorijo veliko, dejanja  kažejo vse kar je potrebno, s kamero, ki dviga celotno kocinje. Tretji, sklepni in najmočnejši del filma, pa pokaže gladovno stavko Bobbyja Sandsa, ki se odloči, da le tako lahko opozori na razmere in dokaže svoj prav. Tole je potem res tisti vrhunski zaključek zgodbe, kjer gledalec enostavno le obnemi in poklapan počaka na konec. Sands se vsemu navkljub svojim načelom in zahtevam ne odpove, telo izstrada dobesedno do okostja in kože in nato res šele smrt prinese odrešitev. Sandsu sledi še deset aktivistov in šele nato se britanska vlada omehča in sprejme zahteve. Noro. Ta del se začne z odličnim dialogom med Sandsom in duhovnikom, veliko govorita o gladovni stavki, situaciji, življenju nasploh. Če prej manj govorijo, ta pogovor potem poplača vse za nazaj, saj si sogovornika izmenjata res veliko informacij, ki tako ali drugače pritegnejo pozornost. Močna sekvenca, posneta v enem rezu. Tudi tisto mučenje Sandsa, ko umira na obroke, je zelo dobro zajeto. Sploh kader, kjer Sands leži na postelji, poleg njega pa se krožniki hrane ves čas menjajo, je tako luciden in oster, da zareže globoko v gledalčevo zavest.

Definitivno v vseh pogledih močan film. Vsebinsko gre seveda za poznano zgodbo, ki je po svetu tisti čas sprožila val medijskega pompa. Eni so bili na strani Sandsa in zapornikov, drugi so v njem videli le terorista, ki želi in išče pozornost na napačen način. Kdo ali kaj je bil Bobby Sands, je sedaj, sploh iz naše perspektive, težko soditi in niti ne želim. Filma se nisem lotil zaradi tega, da bi razglabljal o njem, a drži kot pribito, da njegova dejanja kažejo nemoč enih in moč drugih. Za kaj? Je naša družba res tako hudičevo pokvarjena in zagledana vase, da se morajo dogajati take nepredstavljive reči? Smo res tako politično opredeljeni, tako kratkovidni, da je celotna štorija okrog tega vredna več kot življenja drugače mislečih posameznikov? Retorična vprašanja, seveda. Močna, hudičevo močna vsebina, a to ni vse. Vizualno in narativno je film tisti pravi presežek, ki daje vsemu skupaj drugačen priokus. Še bolj grenak priokus je to, saj McQueen res izjemno vihti kamero, trda in neizprosna fotografija vse skupaj še dodatno začini, slog podajanja pa je naravnost fantastičen. Rahlo strašljiv, močno klaustrofobičen, mestoma kar težko za gledati in mislim, da je bil to tisti pravi režiserjev namen. McQueen je tu naredil res veliko delo in je še kako opozoril nase. Shame (2011) je dodaten pokazatelj njegovega širnega talenta. Scenarij je močan, v spomin pa se zelo vtistnejo igralski performansi, sploh Michael Fassbender je enostavno izjemen.

Film je kot rečeno sprožil val takšnih in drugačnih analiz, načeloma pa so ga toplo pozdravili prav vsi. Dobil je kup nagrad in tudi medijski pomp mu je šel kar na roko, saj je postal eden izmed največjih kultov zadnjih let. Zasluženo pravim. Jaz sem nad njim sedaj še bolj navdušen kot prvič in ga naprej  kar najmočneje priporočam. So filmi in so Filmi. Tole je velik film.

Bobby Sands: I always felt that thief next to Jesus got off lightly. Father Dominic Moran : Ah, but he recognized his sins. Bobby Sands : Did he though? Father Dominic Moran : Aye. Said as much. Bobby Sands : When you’re hung from a cross you’re gonna say anything. Jesus offers him a seat next to his daddy in a place called paradise you’re always gonna put your hand up and have a piece of that. Father Dominic Moran : Aye. Even when it’s nailed to your cross.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Jodaeiye Nader az Simin (2011)

Iranski film, ki je na angleško govorečem trgu bolje poznan pod naslovom A separation (2011) je bil v lanskem letu deležen mnogih pozitivnih kritik. Še več, film je dobil cel kup mednarodnih nagrad, tudi najpomembnejšo, in sicer oskarja za tujejezični film. To zadnje me je takrat kar malček presenetilo, v teh razburkanih geo-političnih časih nisem ravno pričakoval, da Američani lahko tako prestižno nagrado podelijo osovraženemu Iranu, ampak očitno tu politika vendarle ni igrala glavne vloge, hvala Zevsu. Ampak po drugi strani je kajpak vse jasno kot beli dan; kateri drug izdelek pa bi letos lahko dobil oskarja za tujejezični film, če ne ravno naslovni film? Po mojem skromnem mnenju je bila tu izbira čista kot solza, saj je film enostavno odličen in bi morda, če bi si Američani upali dregniti še globje, lahko kandidiral tudi v absolutni konkurenci najboljšega filma. Sam sem film v naglici pogledal že tam okoli oskarjev in bil pretežno ganjen in kar celovito zadovoljen nad videnim, potem pa o njem vseeno nisem pisal, saj sem si ga zaželel pogledati še enkrat, bolj zbrano in s slovenskimi podnapisi. Ne bom rekel, da sem ob drugem ogledu užival kaj bolj ali kaj manj, rekel pa bom to, da sem ob drugem ogledu veličino in celovito kvaliteto filma vendarle še bolj zapazil in zato lahko mirno pritrdim, da je tole pač eden boljših filmov lanske letine. Enostavno gre za izjemno prepričljiv film, ki gledalca v nobenem primeru ne pusti ravnodušnega.

Iranski režiser Asghar Farhadi zgodbo takoj odpre zelo emotivno . Zakonca sedita pri sodniku in debatirata o ločitvi. Žena Simin želi s hčerko odpotovati iz Irana v ženski prijaznejšo deželo, tudi za ceno ločitve, če ne gre drugače, mož Nader se s tem seveda ne strinja, zakaj Iran je zanj najprimernejša dežela za bivanje, poleg tega skrbi za hudo bolnega očeta. Uvodne sekvence so zelo dobro posnete, drugače kot smo nemara vajeni iz zahodne filmografije in morda me je ravno zaradi tega film praktično osvojil že s prvimi kadri. Čustva, ki se prepletajo v tistih uvodnih minutah so takoj zelo močna in prepričljiva, da gledalca enostavno pritegne zgodba obeh vpletenih, zanima ga kaj sledi. Kar sledi je potem še precej bolj divje in napeto, film krene na en tak zanimiv ringelšpil, kjer igrajo čustva precej vidno vlogo, prav tako pa je pomemben zorni kot gledalca, ki se hote ali nehote mora postaviti na eno stran in izbirati med različnima zgodbama, ki kot rdeča nit tketa dogajanje v filmu. No, pojdimo po vrsti.  Simin hčerke seveda ne dobi, a vendarle zapusti Naderja, ki se mora nato z bolnim očetom znajti sam. Ta poišče novo pomočnico za očeta, ki pa se ne obnese najbolje. Ženica, ki pride nudit pomoč ima kup drugih težav in zdi se, da je skrb za starejšega očeta v tem trenutku enostavno previsoka ovira za njo. Po mnogih napakah in na koncu celo suma kraje, Naderju dokončno poči film in pomočnico grobo odslovi. Ta se želi opravičiti in razburjeni Nader jo mora ob dokončnem slovesu kar nekoliko močneje odriniti iz stanovanja. Očitno tako močno, da ženica ob tem nerodno pade po stopnicah in posledično celo splavi. Dogodek, ki vse obrne na glavo.

Čustveni boji, ki si nato sledijo so res izjemno močni. Gledalcu stvari niso nič kaj bolj jasne kot so glavnim protagonistom, zato je zelo pomembno kakšen je sleherni gledalec po naravi in kako na situacije pred njim gleda kot človek. Ima prav Nader in njegova stran zgodbe ali imata prav nesrečna ženica in njen mož? Resnica je ena, ki pa ima dva vidika in dve zgodbi, obe polni motiva in želje po pravičnosti. Ta pregovarjanja so dobro spisana in po mojem mnenju vrhunsko režirana. Celotna absurdnost situacije se kar cedi iz ekrana, zanimiv je pristop vseh vpletenih, zanimiva so čustva, ki jih protagonisti kažejo. Film je prava poslastica, saj res dobro in prepričljivo zliva grenke zgodbe vseh vpletenih v eno veliko in še bolj grenko prigodo ubogih marginalcev, ki se borijo bodisi proti novi božji kazni ali pa za končno zmago, ki bi jih vsaj malo potolažila in jih napojila s tisto pozitivno energijo.Režiser dobro zraven doda še znake ljubezni, družinsk vezi in tegobe, zelo močno in težko vlogo pa nameni tudi hčerki, ki je razdvojena med ločenima staršema in razdvojena v zgodbi, ki jo govorita dve strani. Prav hčerkina vloga tu morda igra tisto glavno vlogo, vlogo nevtralnega subjekta, ki pa mora ob koncu vendarle izbrati stran. Čigavo stran izbere nam nato prikrije odjavna špica, to pa je še tisti zadnji poklon velikemu filmu, ki pokaže kako se naplete zgodba, ki dviga kocine.

Režiser naj bi idejo za film našel prav na iranskih ulicah, ki so polne takih in podobnih zgodb. Ko je bila ideja v glavi dokončno skristalizirana, je potem trajalo samo leto dni, da je film že odšel v postprodukcijo in nato na trg in številne festivale, kjer je kot po tekočem traku dobival pozitivne odzive. Režiser v šali pravi, da se je scenarij praktično pisal sam. Mnogi pravijo, berem, da je Farhadijev predhodni Darbareye Elly (2009) nekakšen uvod tej zgodbi in da naj si gledalec, ako res želi dodobra zajeti in osvojiti samo bit zgodbe, vzame čas tudi za About Elly, saj ima ponuditi takisto precej sočnega materiala. Zanimiva pa je seveda že sama osebna zgodba režiserja Farhadija, ki naj bi bil celo izgnan iz Irana, grozil naj bi mu tudi zapor, a se je potem vse srečno končalo, vseeno pa film v Iranu zelene luči in s tem kakršnega koli finančnega vložka kajpak ni bil deležen. No, nagrade govorijo zgodbo o uspehu in podatek, da gre za prvi iranski film z oskarjem, je seveda ogromen uspeh.

Kot pravim, gre za izjemno prepričljiv film, ki pokaže kaj je prava drama. Čustveno nabit, izjemno močan film, ki zleze pod kožo, gledalca pritegne in ga prisili v razmislek. Režija je zelo dobra, odlično povzame položaj malega človeka in ga servira na pladno. Scenarij je močan in nosi vodo, močno pa moram pohvaliti tudi igro celotnega igralskega ansambla. Super odigrano in pika. Film je vreden ogleda, je pa dejstvo, da se zahodni filmski kulturi na daleč ogni. Prav je tako.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Intouchables (2011)

Čeprav o filmu Intouchables (2011) zadnje čase poslušam same hvalnice in tople odzive, pa moram vseeno povedati, da sem bil po ogledu vendarle tudi sam presenečen nad celovito cineastično izkušnjo, ki sem je bil deležen ob ogledu naslovnega filma in bil malodane ganjen do solz. Ob odjavni špici sem se po dolgem času spet ujel z rahlo odprto čeljustjo in tistim steklenim pogledom v očeh, ki je naznanjal, da sem spet videl nekaj kar me ni le prilepilo na sedežno, ampak mi je vzelo tudi sapo in dih obenem; toliko emocij, toliko iskrivega humorja in toliko pozitivne energije namreč že dolgo nisem dobil servirano pod nos od kakšnega filma. Režiserski dvojec Olivier Nakache in Eric Toledano sta ustvarila res topel film, po katerem gre gledalec s povsem mirno vestjo spat, saj s prav posebnim optimizmom lahko zre v naslednji dan. Kaj naslednji dan, s prav posebnim optimizmom lahko zre še dlje v prihodnost, saj film povsem jasno in brez ovinkarjenja pokaže vse lepote tuzemskega življenja in pokaže, da se je za to vendarle potrebno tudi boriti. Boriti, prilagajati in uživati obenem;  sicer enostavna formula, a nekoliko težje izpeljana. Pa priznam, da sicer nisem kdove kaksen privrženec takih bolj sladkobno kremastih filmov, ki predavajo o formuli srečnega življenja, ampak tale to res počne na način, da enostavno zleze pod kožo in gledalca osvoji z vsakim kadrom posebej. Naj obelodanim torej že v uvodu, Intouchables (2011) je izjemen film in pika. Dejstvo, da je posnet po resnični zgodbi, pa še dodatno začini vse skupaj.

Vsebina gre na prvo žogo nekako takole. Philippe je aristokratski bogataš, ki pa je po nesreči s padalom prikovan na invalidski voziček. Od vratu navzdol je negiben in posledično ves čas potrebuje pomoč. Zgodba se prične, ko začne izbirati novega asistenta, ki bo zanj skrbel dan in noč. Na razgovor se prijavi cel kup kandidatov, ki pa seveda vsi pihajo v enako dolgočasen rog, vsi prodajajo iste floskule, vsi govorijo na pamet in ne iz srca. Zato so za Philippa nezanimivi, saj se zaveda, da bo z njimi njegov dan in njegov položaj resnično boleč. Potem pa se na razgovoru pojavi Driss, človek z ulice, ki z odrezavostjo, pretiranim pogumom in posebno življenjsko ostrino takoj opozori nase, ampak prej negativno kot pozitivno, bi rekli. Na razgovor pride samo zato, da bo socialni službi lahko pokazal potrdilo in bo še naprej upravičen socialne pomoči. Ampak glej ga zlomka, očitno je Philippe potreboval prav takega brezbrižnega junaka. Že naslednji dan mu ponudi enomesečno službo z vsem udobjem, ki ga nudi poleg dobrega zaslužka. Driss najprej okleva, saj bi tovrstno delo lahko ranilo njegovo javno podobo na ulicah, a ker je njegov finančni položaj vendarle bolj mizeren kot ne, se odloči, da bo službo vseeno sprejel. To kar sledi potem, je tkanje prav posebnega prijateljstva, ki prerase vse okvirje.

Interakcija med glavnima protagonistoma je grenka, a obenem zanimiva in zabavna. Dva povsem različna karakterja se znajdeta v težkih okoliščinah, ki za nikogar ne predstavljajo idealno zamišljenega življenja, a to pač vzameta v zakup in kmalu pričneta eden drugemu dajati napotke in dodatno energijo za pot naprej. Philippe, ki ima materialno vse kar si lahko zaželi, se dobro zaveda minljivosti in šibkosti človeškega telesa in življenja. Usoda mu je namenila težko poškodbo in sedaj je na njem izziv kako se s tem spopasti. Je zaradi tega postal drug človek? Zagotovo! Njegova percepcija življenja je sedaj drugačna in dobro ve kako stvari stojijo in kako potekajo. Dobro ve, da je škoda jeze, da je škoda zapravljanja časa, da je škoda jokanja in tarnanja. Življenje je potrebno zagrabiti za roge in izstisniti čim več iz njega. No, tole zadnje se mu odpre tedaj, ko mu nekaj svojih življenjskih smernic predstavi najnovejši asistent Driss, ki jasno predstavlja čisto nasprotje. Driss je človek ulice, mali kriminalec, ki raje zabušava in postopa naokoli, kot pa da bi se lotil kakšnega poštenega dela. Ampak to ni edina razlika med njima. Sicer ne vem kako je Philippe prišel do vsega imetja, ki ga ima, ampak recimo, da je imel že v otroštvu vse lepo postlano. Tega pa seveda ne moremo trditi za Drissa, ki ga je teta pripeljala v Francijo iz Senegala in je potem rasel skupaj s še drugimi otroki, verjetno ves čas v pomanjkanju in odrekanju. Te razlike, ti drugačni pogledi se potem tekom filma ves čas dobro prepletajo in dopolnjujemo in ves čas lahko razumem motivacijo in naravo obeh. Tu je film res močan. Nekatere sekvence so zelo dobro nastavljene, kjer se vsa čustva lepo zlijejo skupaj v eno emotivno celoto, ki gledalca enostavno mora prevzeti. Poleg vseh teh malih in velikih življenjskih iskric, ki jih film servira, pa seveda ne smem mimo izjemnega humorja. Humor je žlahten, daleč od tega, da bi bil na prvo žogo in prav dober občutek je, ko se človek po dolgem času ob ogledu filma spet plemenito smeji, tako situacijam, kot tudi verbalnim iskricam, ki jih obadva protagonista pogosto prižigata. Tu ni dvoma, film je navkljub grenki situaciji izjemno zabaven in tu vidim bistrost scenaristov (takisto Nakache in Toledano), ki sta spisala res topel in optimističen film, ki zadane žebljico na glavo. Seveda ne smem mimo igralskih kreacij. Prav vsi, ampak res vsi nastopijo dovolj prepričljivo, da se gledalec prav toplo počuti ob ogledu. Seveda ves šov vzame Omar Sy, ki je v vlogi Drissa enostavno dober; ne pozabimo, ne Cezarjih je nagrado za naj igralca ukradel celo Jeanu Dujardinu.

Ne vem, menim, da ne morem ravno ubesediti tisto kar mi je rojilo po glavi ob koncu. Zato le še to, film je pač odličen, svež, bister, hecen, topel in še marsikaj. Ja, lahko bi dlakocepil in iskal klišeje, lahko bi iskal stopljeno karamelo in negodoval nad rahlo cukrasto podobo, ampak ne bom. Film je za obliznit vseh deset prstov. Me pa čudi, da so ga mednarodne nagrade spregledale, menim, da povsem nezasluženo. So ga pa Francozi zato vzljubili in proglasili za pravi kulturni dogodek, kar konec koncev tudi je.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Sherlock Holmes: A Game of Shadows (2011)

Pa okej, kamor gre štrik, naj gre še tako trmasti bik. Pri patronih sem pred več kot dvema letoma o prvem Sherlocku Holmesu (2009) zapisal tole: Presenečenje! Pred ogledom sem imel mešane občutke, sedaj nič več. Seveda gre za tipični blockbuster, ampak hej, film zabava do skrajnih meja, karizmatični Downey Jr. pa ga le še dodatno začini. Dobra režija, dobra montaža, scenografija in res odličen Downey Jr. Ogled bi bil lahko obvezen, zakaj ne? Ritchie brez Madonne snema boljše filme. Danes se filma praktično ne spomnim več. Kaj mi to pove? Kratkotrajno očitno dober in gledljiv, zabave poln, ampak kje je kvaliteta, ki bi film obdržala v globljem spominu? Očitno je vendarle ni bilo. A film je navrgel cel kup denarja in edino logično je, da se po dveh letih Robert Downey Jr. v vlogi Sherlocka in Jude Law v vlogi Watsona vračata na velika platna. Nov zaplet, novi obrati, nove štorije in še bolj nori Sherlock Holmes, evoluciji je tu vse jasno.

Ampak meni pa pravzaprav ni. Lanskoletni Sherlock Holmes, ki nosi dvoumen podnaslov A game of Shadows (2011) je že na daleč zaudarjajoč filmski eksces, ki ima v mislih le eno; zaslužek kajpada. Saj ne pravim, da je s tem kaj narobe, ampak ko filmu tako očitno primanjkujejo ostali elementov vrednih gledljivega in polnovrednega filma, potem je seveda jasno, da je dandanes v filmski produkciji nekaj narobe. Na živce mi gredo filmi, ki že s prvo klapo naznanjajo trilogijo. Če že tako, potem naj bo zgodba tako kompleksna in široka, da se lahko ustrezno porazdeli na šest ali več ur gledljivega materiala (LOTR, Star Wars), ne pa, da film že v prvem delu ponudi praktično vse kar lahko, potem pa nesramežljivo in pohlepno sesa iz istega seska naprej do skrajnih meja.

V zgodbo se prav veliko ne želim spuščati. Vse je namreč pričakovano in jasno kot beli dan. Sherlock in Watson sta spet v hudi in napeti akciji, kjer se bojujeta proti tisoč in enemu sovražniku. Čeprav njun odnos morda ni najtrdnejši, pa vseeno sredi akcije zakopljeta bojno sekiro, združita moči in se lotita naloge, ki malodane reši celo Evropo pred prepadom. Čeprav Sherlock zaluča Watsonovo ženo skozi drveč vlak naravnost v prepad in mu ob tem konkretno uniči medene tedne, to očitno novopečenega ženina kaj pretirano ne zmoti, važno, da bo spet asistiral velikemu prijatelju ob novih vratolomnih dogodivščinah. Saj ne rečem, kdor je kdajkoli v roke prijel tiskane prigodice tega angleškega detektiva, potem ve kakšen model je tale Watson, ampak prmejduš, da pa bi v sam film tole homoerotičnost lahko bolje vpeljali in manj očitno. Ampak ok, pustimo to. Najbolj me je razočarala močno za lase pritegnjena osnovna fabula, ki je povsem nezanimiva, infatilna in po svoje butasta. Saj vem, da ne smem pričakovati presežke, niti jih nisem, ampak hej, lahko pa pričakujem vsebino, ki si bo vsaj logično sledila, ne bo imela pretiranih lukenj in ne bo nosila madeže piškavega scenarija. Pa naj skačejo na Luno, če želijo, samo da je vse skupaj znotraj nekih okvirjev. Tega pa tu manjka, gledalec se praktično ves čas počuti, kot da bi bil na ringelšpilu, iz katerega pa si na vse kriplje želi izstopiti, a mu operater ob zvokih kakšnih predpotopnih poskočnic enostavno noče ustaviti. Pa kaj vem kaj vse je še narobe, enostavno me slikosuk kot celota ne prepriča in ob koncu sem le nemo odkimaval in si pri sebi mrmljal precej sočnih.

Ja, iz tehničnega vidika sam filmu ne morem oporekati. Režija je dobra, nekateri kadri (gozd, vlak…) so zelo dobro posneti in ti tudi vzamejo sapo, ampak potem se to spet preveč ponavlja in ima gledalec že težke probleme z orientacijo in koordinacijo čutov. Montaža je dobra, zvok neoporečen, ampak vsega je preveč potem in film kot da bi se trudil z vsakim kadrom, z vsako sekundo fascinirati gledalca, hej Guy Ritchie, dojeli smo, da si se potrudil, ampak tistih, vemo katerih, klasik pač ne boš več presegel. Igralski kader, izkušen kot je, vse skupaj konkretno opravi. Downey Jr. je seveda spet zanimiv, ampak tokrat morda celo nekoliko pretenciozen, tečen.

Žal mene tokrat Sherlock Holmes ni prepričal in ga težko priporočam naprej. Ampak že zaradi divje in dobre režije ga morda celo moram. Ni pa nič narobe, ako se mu kakšen bralec teh vrstic tudi na daleč ogne ali ga pogleda res šele čez čas, ko morda res ne bo nič bolj užitnega na razpolago. Blagajniški izplen me seveda niti malo ne čudi, bolj me čudijo sorazmerno topli sprejemi in pohvale. Kolega s filmskega kotička se že ne strinja s tem, ha!

Ne priporočam +

  • Share/Bookmark

Contraband (2011)

Zadnje čase sem več pozornosti namenjal dobrim filmom, sedaj pa je čas, da dolgočasno rutino presežkov začinim tudi z nečim bolj klavrnim in vrednim zgolj suhega piškavega oreha. Contraband (2011) je že tak film. Pa naj sedaj takoj ustavim vse nalete in udrihanja po meni; to je kajpak še vedno zgolj moje osebno mnenje oz. le moj pogled. Verjamem, da je dotični film koga tudi pošteno zabaval, a mene pač ni. Dolgočasil me je od prve do zadnje minute in tam, malo pred koncem, sem od vseh nesmislov skorajda že dokončno obupal in ugasnil vse aparate okrog sebe. Ampak klinc, če sem se privlekel do sem, bom pa tudi tistih nekaj minut še potrpel, sem si mislil. Ah ja, težke minute so na koncu, res težke, menda bi bilo precej pametneje enostavno izpuliti kabel iz vtičnice in preostanek večera preživeti zgolj ob sveči in pogledu skozi okno. Nesmislov in lukenj je cel film na pretek, a na koncu vse skupaj doseže nek vrhunec in človek se mora resno vprašati po zdravju tistih, ki držijo v rokah škarje in platno za nastanek tovrstnega filma.

I’ve got to try and fix this. Trust me, I know what I’m doing.

Režiser Baltasar Kormakur je sicer v Evropskih filmskih kuloarjih kar poznano ime, ki ima že nekaj zanimivih filmov za seboj. Tudi naslovni ima že svojega Euro predhodnika in pravijo, da gre za dokaj odličen film. Očitno tako odličen, da je hwoodska mašinerija takoj pograbila bika za roge in Kormakurju, ki je v originalu igral eno izmed vidnejših vlog, ponudila precej zelencev, da film iz Rotterdama in Reykjavika pripelje v New Orleans in Panamo. Saj filmarja konec koncev razumem, zavohal je zaslužek in v tem duhu krenil čez lužo, kdo pa ne bi, pa je morda kompetenten za to? Islandskega izvirnika nisem videl, pa ga bom, saj me res zanima koliko in kje je boljši od te manjvredne predelave. Se je vsa kakovost nemara izgubila s prevodom ali pa je moč producentov na drugi strani Atlantika vendarle tako močna, da je moral nič hudega sluteči filmar močno poseči v originalnost zgodbe in vse skupaj prilagoditi manj zahtevni ameriški publiki?

Contraband (2011) je sicer zgodba o super-duper-hudem tihotapcu, ki se je, kako klišejsko, po družinski ustalitvi upokojil in začel kruh služiti s poštenim delom. A potem, ko ženin brat zamoči pri nekem poslu in se nanj zgrnejo črni oblaki v obliki Briggsa, lokalnega pajaca, ki je očitno videl preveč gangsterskih filmov, je povsem normalno, da bo infatilnega idiota pred gotovo smrtjo reševal prav ta tihotapski upokojenec, ki je očitno tudi po vseh teh letih še vedno v super formi. Povsem lahkotno dobi mesto na ladji, ki pluje v Panamo in tudi tam mu gre potem vse skupaj bolj ali manj kot po maslu. Ok, saj kdo ga že skuša opetnajstiti, ampak kot pravim, glavni protagonist je pač star maček svojega posla in ko kdo pretenta njega, on to takoj vrne nazaj, z dvojno merico zajebancije seveda.

No, tako zgodba potem ringelšpilsko skače sem in tja, enkrat je žoga na tej strani, drugič na drugi, tu se vmeša tretji igralec, pa četrti, obrat tu, obrat tam in tako dalje… Počasi vse skupaj izgubi smisel, če je sploh kdaj kje bil. Klišejev je za izvoz, pa tu niti ne mislim na tiste žanrske, ki se jim je tako ali tako težko ogniti. Vse skupaj je precej bedno, še posebej nezanimivi dialogi in za lase privlečeni tvisti in obrati, ki se jih da predvideti že zelo zgodaj tekom filma. Da o brezizrazni in nezainteresirani igri Marka Wahlberga ne izgubljam energije. Tale Wahlberg je po svoje prav čuden tič, ne vem če še kateri glumač tako redno skače iz dobrega oz. vrhunskega filma v pofl in nazaj. No ja, verjetno je tudi pri njem tista o denarju glavni smerokaz. Edino svetlo točko lahko najdem v dokaj dobri režiji, ki vsaj malo zabava, pa tudi Giovanni Ribisi je precej izstisnil iz sicer slabo spisanega lika. Ampak čemu še te mizerne hvale, ko pa imamo potem bednega Fosterja in leseno Kate Beckinsale, ter zaključek v stilu mehiških nadaljevank?

Ne priporočam

  • Share/Bookmark

Go-ji-jeon (2011)

Vojna vihra med obema Korejama je vedno dobrodošel material za filmsko udejstvovanje. Cel kup tovrstnih filmov je bilo že posnetih, meni v spominu kajpak najmočneje odmeva Taegukgi Hwinalrmyeo (2004), ki je za moje pojme kar eden najboljših vojnih filmov vseh časov. Go-ji-jeon (2011) ali The Front Line take kvalitete seveda ne prikaže, vseeno pa gre za precej dober vpogled v takratne zaostrene vojne razmere na relaciji obeh Korej. Zanimiv film, ki ima veliko ponuditi, vseeno pa menim, da pa nekega dolgotrajnega, nepozabnega vtisa pri gledalcih, sploh iz drugih predelov sveta, ne utegne pustiti. A nič zato. Go-ji-jeon je bil zadnji južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja, resda kasneje v konkurenco ni bil sprejet, a že to je zagotovo podatek vreden pozornosti. Korejska filmografija je kajpak odlična in film, ki ga predlagajo za tako čislane mednarodne filmske nagrade, zagotovo ne more biti slaba popotnica za filmski večer. Oh, slaba popotnica seveda ni bil, v določenih segmentih me je kar močno prevzel in osvojil in tudi po koncu sem bil kar zadovoljen nad videnim. Tile Korejci znajo res zelo dobro vnesti čustva in zgodovinsko identiteto v svoje filme in to me vedno prepriča. Resda so vsi njihovi filmi precej patriotsko nastrojeni, a ne tako patetično kot znajo to biti hwoodski filmi, zato jim to nastrojenost vedno prej štejem v plus kot kaj drugega.

Film je delo režiserja Huna Janga, ki je predtem že predstavil dva dokaj zanimiva filma, in sicer dramo Yeong-hwa-neun yeong-hwa-da (2008) in Ui-hjeong-je (2010), obadva lahko kar mirno priporočim v ogled. Hun Jang je morda bolj poznan kot desna roka znamenitega Kim Ki-Duka, s katerim je sodeloval pri številnih filmih. Z Ui-hjeong-je (2010) je leta 2010 kar dobro udaril po korejskem trgu, saj se je v knjige zapisal kot drugi najdobičkonosnejši korejski film tistega leta. Go-ji-jeon je nazadnje prinesel resda nekoliko manj zelencev, a je vsemu navkljub pri korejski publiki pustil kar močan vtis. Korejci na te vojne drame še posebej radi padajo, zato to seveda ni nobeno presenečenje. Sploh naslovni zelo kritično pogleda na vojno, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razdelila Korejo in predstavi vso blaznost tistega obdobja.

Go-ji-jeon (2011) pokaže zgodbo vojakov, ki bijejo dolgo bitko, tako dolgo, da so praktično pozabili namen in motiv tega brezupnega bojevanja. Vseeno se zdi, da se vojna bliža koncu in pred obema stranema je le še ena ključna bitka, ki bi lahko postavila bodočo mejo med vpletenima državama. Kdo bo zavzel bližnji hrib je strateško vprašanje in vsi vpleteni so izpostavljeni težkim odločitvam, ki lahko prinesejo veliko zmago, a po drugi strani seveda povzročijo tudi veliko kolateralne škode, saj je jasno, da bo v tej kočljivi bitki padlo kar precej mož. Zgodba je sicer polna zanimivih prigod in močnih trenutkov in zagotovo ne gre le za vojni film, pač pa še kaj drugega. Zanimive so predvsem interakcije med protagonisti, ki so izpostavljeni različnim situacijam, ki se odpirajo tekom vojne. Enkrat se igra na te karte, drugič na druge in dober vojak mora vedno imeti nos in intuicijo za kar najlažjo in najvarnejšo pot skozi vso grozo vojne. To film po mojem mnenju res dobro pokaže. Če sta prvi dve tretjini bolj vojaško usmerjeni in se zanimive iskre iskrijo tekom spopadov, pa je zadnja tretjina močna predvsem na čustvenem področju, saj ponudi precej močnih in težko pozabnih trenutkov.

A vseeno, kdor je videl veliko vojnih filmov, ta potem z vsebino tu ne more biti ravno prevzet do solza ali nekontroliranih izbruhov veselja. Zato velja izpostaviti še druge elemente, ki jih po mojem mnenju film dobro prodaja naprej. Filmu se na daleč vidi, da je deležen močnega produkcijskega vložka, saj tozadevno film res stoji na močnih temeljih. Menim, da je tu povsem na nivoju hollywoodskih blockbusterjev, dočim je vsaj igra glavnih igralcev na precej višji in prepričljivejši ravni. Bitke so res dobro posnete, epsko pravzaprav, fotografija je odlična in tudi zvok in montaža sta na precej ostri rezini. Vizualno in tehnično gre za velik presežek in film se splača pogledati že samo zaradi tega. Film navkljub zajetni minutaži hitro mine in gledalca pritisne na zofo. Da, zaradi tehničnih presežkov me film še bolj prepriča kot bi me nemara lahko in temu ne oporekam. Dober film, vreden ogleda. Ima vse, kar mora dober vojni film imeti.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Rane (1998)

Menim, da imajo Srbi med vsemi predstavniki bivše Juge daleč najboljšo filmografijo. Sploh povojni filmi so zelo referenčni, antologijski in odlični kronisti trpkega obdobja. Med njimi morda najbolj izstopa Lepa sela lepo gore (1996), meni  pa je kanček bolj kulten prav naslovni, ki je seveda plod istega režiserja. Zakaj kanček bolj kulten? No, spomnim se, ko smo naslovni film prvič videli, ta je med petnajstletniki, ki smo takrat ravno zaključevali osnovno šolo, naredil korenite premike. Ne toliko, da bi tudi mi želeli iti po poti Pinkija in Švaba, ampak predvsem v smislu razmišljanja in iskanja novih izzivov. Morda smo to brezskrbno mladost bolj začutili, kaj pa vem. Ajd, morda smo prav zaradi tega filma pokadili kakšen džoint več in morda smo prav zaradi tega filma tudi bolj samozavestno iskali prve kontakte spolnosti. Film Rane (1998) je bil kot naročen za mlajše najstnike, čeprav je veličina filma nekje drugje in jo neki slovenski petnajstletniki itak nikoli ne bi znali izluščiti. Takrat sem gledal drugače, tokrat pa sem film pogledal skozi drugo percepcijo in povem vam, da gre za odlično in dovolj realistično analizo srbskega družbenega drobovja, ki razkriva vso bedo in nesmisel tistega časa.

Pinki in Švabe sta prijatelja od mladih nog. Situacija v kotlu razpadajoče Juge ju je že dodobra zaznamovala, potem, ko ju pod okrilje vzame lokalni kvazi gangster Kure, pa počasi, a vztrajno spoznavata svet srbskega podzemlja tudi na lastni koži. Postaneta tipična izdelka časa in prostora, v katerega sta bila pahnjena. Njuna igra ima le eno pravilo, bodi močnejši in ostrejši od konkurenta, drugače te ni. Usodo si začneta krojiti po svoje in kaj drugega jima sploh še preostane, kot pa zakon ulice. Država je zlomljena, družbena klima na totalnem psu, kaos je že zdavnaj glavni v mestu. Zgodba dobro orisuje ta padec srbske družbe, kako so se krhali odnosi v družini, kako se je krhala srbska nacionalna zavest.

Sploh Pinkijev oče, ki se na prvi pogled morda zdi povsem nepomemben lik, a je v bistvu on najboljši pokazatelj tega propada. Ko Titovo fotografijo zamenja za fotografijo Miloševića, vidim simbol in kratkovidnost celotne situacije, ki se je nato iskrila v hudih bitkam po celi Jugoslaviji. Tako kot prizori z babico niso le prizori z babico, ampak so prizori, ki kažejo generacijsko razslojenost ter kažejo mladostniško norost in norost starejših, ki želijo biti v koraku s to novo Srbijo, ki se riše in gradi v povojnem času. Ravno te stvari, te male dogodke, ki si sledijo na poti do končnega propada, film zelo dobro povzame in predstavi. Vrhunsko, bi lahko rekel.

Družbeni trenutek je dobro ujet in mojstrsko predstavljen, tu ni vprašanja. Narativno in slogovno je film zelo močan in deluje kot svež poklon ameriškim žanrskim poslasticam. Režiser Srđan Dragojević ustvari odlično okolje, protagoniste predstavi v pravi in verodostojni luči in tako dobimo res vsebinsko pester film, ki ga krasi zelo dober tehnični in vizualni del. Piko na i postavi izpiljen in izbrušen besedni zaklad, interaktivnost med glavnimi protagonisti. Scenarij (takisto Dragojević) deluje kot dobro naoljena mašinerija, vse štima in gre v kontekstu z alegoričnimi in simbolnimi toni filma. Zelo bi pohvalil tudi montažo, nekateri kadri si res dobro sledijo, režija se mi je sploh dopadla, saj režiser včasih poskuša tudi z drugačnimi prijemi kamere in vse to dobro deluje. Gledalec se tako po mojem še lažje identificira z glavnimi protagonisti in še bolj vstopi v njuno življenje oz. razmišljanje. Gre za film, ki dobro igra na več strun in res vsaki generaciji gledalcev igra drugo pesem, kvaliteta redkih. Dokaj prepričljiva je tudi igra (Dušan Pekić, Milan Marić, Dragan Bjelogrlić), nobenemu nimam kaj oporekati.

To nikakor ni le film o dveh mladeničih ob iskanju njunega prostora pod soncem, to je prej kronika Srbije in cele Jugoslavije v pred in povojnem času. Kulten film, vreden ogleda. V isti sapi, dokler navdušenost in občutki še trajajo, pa kanim ponovno pogledati tudi Lepa sela lepo gore (1996), za mnoge kanček boljšo analizo norije tega obdobja, potem pa bi počasi lahko videl tudi zadnji Dragojevićev izdelek, Parada (2011), ki dobiva prav tako dokaj spodbudne ocene.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Tyrannosaur (2011)

O filmu Tyrannosaur (2011) že dobro leto berem same zanimive vtise in objave, skoraj vsi v en glas pritrjujejo, da gre za izjemno močan film, ki usodo človeškega življenja riše in piše na najbolj krut in nekonvencionalen način. Po ogledu temu mirno prikimam tudi sam, Tyrannosaur je definitivno eden izmed močnejših filmov, kar sem jih videl v zadnjem letu in vsaj takole po prvi prespani noči lahko trdim, da gre zagotovo za film, ki ga utegne gledalec nekje v sebi premlevati še dolgo po ogledu. Ne bom dejal, da gre za mojstrovino, bom pa dejal, da gre za film, ki se vsaj po vsebinski plati tej oznaki lahko povsem približa. Ljubljenec številnih festivalov, kjer so mu različne nagrade in nominacije padale v objem kot po tekočem traku, je končno prišel tudi na moj jedilnik in moram povedati, da sem se ogleda lotil s takimi prav posebnimi občutki in pričakovanji, že sam sinopsis ti enostavno ne da spati, poleg tega pa ne gre zanemariti dejstva, da se je režije lotil znan angleški igralec Paddy Considine, ki me je nazadnje kot gledalca zbodel z odlično vlogo v filmu Dead Man`s Shoes (2004). Prav s slednjim filmom ima naslovni kar nekaj vzporednic, predvsem v narativnem slogu in vizualizaciji, obadva krasno rišeta angleško sivo marginalo, obadva sta do svojih protagonistvo neprizanesljiva in obadva neposredno in brez olepšav pokažeta strogo bit njune vsebine. A Tyrannosaur (2011) gre še dlje, precej dlje.

Film že na začetku pokaže svoje ostre zobe. Skoraj dobesedno, saj glavni protagonist Joseph že v prvih sekvencah razkrije ves svoj repertoar jeze, preklinjanja in nizkotnih dejanj. Potem, ko razkurjen oddirja iz lokala, brez večjega razloga nehumano zbrca pasjega prijatelja, ki kasneje zaradi tega tudi pogine. Kdo je ta tip? Kaj je njegov problem? Vsa nadaljna dejanja že bolj razkrivajo njegovo plat, gre za pijanega postopača, ki jezo pogosto sprošča z uličnimi pretepi, je pravi strah in trepet okolice in človek brez tesnejših socialnih stikov. Edini  s katerim je v kolikor toliko dobrih odnosih, je deček iz sosednje hiše. A življenje včasih ubere res čudne zavoje. Josepha oni dan zanese v neko krščansko prodajalno, kjer spozna verno in preprosto Hannah, ki mu kot ena redkih nameni topel nasmeh in zagotovilo, da bo molila zanj. Med njima se potem stke nekaj kar bi bilo lahko podobno prijateljstvu, a Hannah nosi tudi svoj nahrbtnik težav, saj ima doma nasilnega moža, ki jo posiljuje in pretepa, zato je njena naklonjenost Josephu po eni strani toliko bolj razumljiva, saj ji ta hrust predstavlja neke vrste varnost pred razjarjenim in krutim možem.

Hannah in Joseph potem eden drugemu dajeta uteho in smisel za naprej. Dajeta si upanje, da je za obadva na koncu tunela luč, ki najavlja boljše čase. Ujeta v sivi vsakdan angleškega srednjega sloja, kjer pretita nasilje in pomanjkanje, ju je po svoje definiralo in jima dalo oznako. Joseph je nekje v sebi sicer plemenit človek, ki je imel svojo ženo, težkega tiranozavra, rad, a zaveda se svojih pomanjkljivosti, zaveda se svoje vzkipljive jeze in ve, da z njim ni lahko shajati. Pa bi lahko zanj dejali, da je neke vrste varuh soseske? Z zadnjim aktom je zagotovo to do neke mere nakazal, saj je enkrat za vselej naredil red in maščeval udarec edinemu prijatelju. Lik Hanne je prav tako poln takih in drugačnih razmišljanj. Čeprav ji s finančnega vidika morda ne gre tako slabo kot Josephu, pa svoj davek plačuje drugje. Je za njeno stanje kriva sama? Zakaj tako dolgo vztraja ob takem bedaku?, mi je ves čas krožilo po glavi. Njen zadnji akt je seveda pričakovan in v mojih očeh tudi upravičen, morala gor ali dol. Po svoje sta si Hannah in Joseph dokaj podobna, oba se s svojimi dejanji borita proti družbeni stigmi in proti lastni zgodovini. Tekom filma sta se mi obadva prirasla k srcu zaradi tega.

Občutij, ki jih film pusti je res veliko. Všeč mi je predvsem prikaz angleške marginale, scenografija je dovolj siva in bedna, vonj depresije in težkih socialnih razmer kar zeva izven ekrana. Film ne slepomiši in ne išče izgovorov, pokaže res vso bedo, boj in razslojenost in ko film ne ubira kakšnih socialnih bližnjic, takrat sem sam kaj hitro lahko prevzet. Krutost, s katero se mučijo glavni protagonisti (tudi manj glavni, pravzaprav), Considine res dobro izlušči in servira gledalcu grenak obet, čigar grenčica še dolgo vztraja na jeziku. Režiserju za režijo in vse skupaj  krepke pohvale, še večje hvalospeve pa kanim podeliti igralcema. Peter Mullan, znani angleški karakterni igralec, je odličen in morda, oh le morda, je to najboljša vloga leta 2011. Resno. Manj znana (vsaj meni) pretežno TV igralka Olivia Colman ni daleč in skupaj tvorita res izjemen dvojec, ki mi je ježil kožo.

Takole. Film bom zagotovo uvrstil med top 10 z letnico 2011 in povem tudi to, da naslovni skupaj s Shame (2011) in Take Shelter (2011) predstavlja tisti najboljši in najodličnejši izbor lanskoletne filmske bere. Posnet za drobiž, a končni rezultat je več kot srhljivo dober. Bravo!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Shame (2011)

Angleški režiser Steve McQueen je pred leti s filmom Hunger (2008) dodobra pretresel filmski svet. Film je hipoma postal novodobni kult in je takoj prerasel okvirje filma in praktično postal testament časa. Ni šlo le za film, pač pa je šlo za nekaj več, šlo je za repliko, za klofuto družbi. McQueen je s svojim prvencem dokazal, da gre za izjemnega filmarja, z zares izostrenim občutkom za detajle. Njegov naslednji film smo tako vsi slinasto pričakovali. Bo McQueen sledil visokim standardom, ki si jih je sam postavil? Bo zmogel doseči veličino in sporočilnost debitantskega projekta? V lanskem letu je potem njegov najnovejši projekt vendarle ugledal luč sveta in med filmofili je kaj hitro in močno završalo. Film Shame (2011) je upravičil visoka pričakovanja in malodane postal eden izmed medijsko bolj izpostavljenih filmov lanske letine. Temu seveda ne gre oporekati. Brez zadržkov zapišem, da je film več kot odličen in eden najmočnejših ta čas. Gledalcu zleze pod kožo in mu komajda pusti dihati. Film več kot odlično secira glavnega protagonista, brez moralnih zadržkov ga razgali in ponudi v obdelavo. To kakopak naredi tako, da poleg glavnega protagonista do besede in mesta pride tudi celotna družba, naša kultura pravzaprav. McQueen je tako ponovno zadel žebljiček na pravo mesto in brez dvoma postaja eden izmed najboljših in najbolj ostrih kronistov našega časa, saj vso zablodo zahodnega sveta odlično stisne v film. McQueen s filmi dopušča različne interpretacije, poleg tega pa postavlja veliko vprašanj, za katere ni lahkih odgovorov.

Film Shame (2011) nam predstavi Brandona Sullivana, dobro situiranega američana sredi New Yorka, ki pa je (pre)močno zasvojen s seksom. Seks je edina misel, seks je njegov edini način komunikacije pravzaprav. Ženske prihajajo in odhajajo kot po tekočem traku, vmes ne zmore brez nenehne masturbacije in kratkočasenja s pornografijo. Doma in v službi. Praktično na vsakem koraku. Ampak Brandon ni videti srečen človek. Zdi se, kot da ga vsaka ejakulacija osebno izčrpa, prizadane. Ampak brez tega enostavno ne gre. S seksom je zasvojen kot bi bil lahko zasvojen z mamili. Seksa polni vsakdan mu dodatno začini prihod mlajše sestre, ki se naseli v stanovanje in mu tam kvari razpoloženje in dnevno rutino. Brandon in sestra morata potem nekako shajati skupaj, a jima gre težko. Gre za dva povsem različna karakterja, za katera pa se zdi, da nosita podobno težavo nekje globoko pod srcem. Kaj se je med njima pravzaprav dogodilo nikoli ne izvemo, ampak incest se ponuja kar sam od sebe. Je zato Brandon čustveno klinično mrtev? Je zato Brandon tako anemičen, ker je nekoč z grozo spoznal, da se seksualno ne more upreti niti svoji sestri? Kot pravim, interpretacij je malo morje, vprašanj več kot odgovorov.

A nekaj je povsem jasno. Brandon Sullivan je težak primer. Je človek redkih besed, je človek kamnitega obraza. Ko hodi po ulicah New Yorka, hodi sam nekje na koncu sveta. Asocialen do skrajnih meja edino uteho in smisel življenja najde v seksu. Kar je po svoje ironično; seks kot simbol združevanja, veselja, reprodukcije človeške rase, najpogosteje pa ga prakticira človek, ki mu na čelu piše, da bi najraje celo prebivalstvo zbrisal iz sveta. Torej kaj želi Brandon s seksom povedati? Mar s tem, ko brezčutno poseksa prvo luknjo na podzemni, pokaže kako malo mu je vreden svet, kako lahkotno ga jemlje? Kako nečista, lahka je ta naša družba? Sam sem že imel tak občutek, kot da bi Brandon s svojim brezčutnim seksom v bistvu jebal svoje življenje. Eden izmed bolj zanimivih prizorov filma je tisti, ko mu ob seksu z najbližjo prijateljico orodje ne dela. Zakaj mu v danem trenutku kolega odpove? Prve osebe, kateri nameni rahel nasmeh, toplo besedo in ji da nekaj več, ne more spolno zadovoljiti; to je dokaz zgornjih tez, Brandon seksa zato, da replicira družbi, če ni na voljo deklet, replicira z moškim. Teatralno (okno nebotičnika) in vsem na očeh. Čim se pojavijo čustva, očitno ne zmore. Dober material za psihologe in seksologe. Zanimivo protiutež temu predstavlja njegova sestra, ki pa je čustveno preveč odprta. Zanimiv kontrast, ki ga režiser v film dobro vkomponira.

Film ima polno teh malenkosti, ki polnijo celoto. Vsekakor gre za velik in močan film, enostavno te ne more pustiti ravnodušnega. Zame je to zagotovo eden izmed najboljših filmov lanske letine. Nekaj sekvenc je naravnost čudovitih, recimo petje Brandonove sestre, ki ga več kot očitno gane do skrajnih meja, a tega nikakor ne pokaže navzven, zakaj? Pa še kar nekaj takih sekvenc je režiser pripravil, ki res ne gredo iz glave in neverjetno dobro sovpadajo v samo zgodbo in material. Michael Fassbender, ta čas eden bolj dejavnih igralcev, je odličen in pika. Brandonovo filozofijo odlično utelesi in mene prepriča. Carey Mulligan se razvija v dobro igralko, malo vlogo naredi zelo zanimivo. Film je bil ljubljenec številnih festivalov po svetu, osvojil je precej nagrad in nominacij, seveda je za oskarje predober in to mu je treba šteti v čast. Sam ga kar najtopleje priporočam naprej in pravim, da ga je treba vzeti z veliko mero razmisleka, psihologije in filozofije. Ni lahek film, seveda ni.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark