PaucStadt

Šerif Ed nam na začetku pove: “I was sheriff of this county when I was twenty-five years old. Hard to believe. My grandfather was a lawman; father too. Me and him was sheriff’s at the same time; him up in Plano and me out here. I think he’s pretty proud of that. I know I was. Some of the old time sheriffs never even wore a gun. A lotta folks find that hard to believe. Jim Scarborough’d never carry one; that’s the younger Jim. Gaston Borkins wouldn’t wear one up in Camanche County. I always liked to hear about the oldtimers. Never missed a chance to do so. You can’t help but compare yourself gainst the oldtimers. Can’t help but wonder how theyd’ve operated these times. There was this boy I sent to the ‘lectric chair at Huntsville here a while back. My arrest and my testimony. He killt a fourteen-year-old girl. Papers said it was a crime of passion but he told me there wasn’t any passion to it. Told me that he’d been planning to kill somebody for about as long as he could remember. Said that if they turned him out he’d do it again. Said he knew he was going to hell. “Be there in about fifteen minutes”. I don’t know what to make of that. I surely don’t. The crime you see now, it’s hard to even take its measure. It’s not that I’m afraid of it. I always knew you had to be willing to die to even do this job. But, I don’t want to push my chips forward and go out and meet something I don’t understand. A man would have to put his soul at hazard. He’d have to say, “O.K., I’ll be part of this world.”

V naslednjih minutah vidimo krut umor lokalnega policista. Brez besed, brez sramu, brez obžalovanja.  Visok, močan mož, čudnih las, temačnih, globokih oči in kamnitega obraza, se reši lisic in poda na pot. Nedaleč stran lovec preži nad divjadjo. Verjetno istih let kot morilec, ki smo ga spoznali le nekaj minut nazaj. A zdi se toplejši, pa čeprav je tudi bolj mrkega pogleda. Naključno naleti na kraj, kjer se je pred nekaj urami dogodil krut strelski obračun. Polno trupel, tudi psi so mrtvi. Le en možak v avtu še prosi za vodo. Posel z mamili kot kaže ni stekel po načrtih, do predaje verjetno sploh ni prišlo. Llewelyn je dovolj radoveden, zato še malo pogleda naokoli. Pod osamljenim drevescem najde zadnje truplo, zraven pa kovček poln denarja. Seveda denar pograbi in odnese domov. Vest mu ne da miru, zato se vrne na kruti kraj in edinemu preživelemu nese vodo. Zmoti ga banda mehičanov, ki ga prepodi v beg. Za njim pa se poda še večji psihopat, ki preži nanj kot nočna mora. Začne se boj, ki ga filmski svet do nedavnega ni poznal.

Carson Wells: Do you have any idea how crazy you are?
Anton Chigurh: You mean the nature of this conversation?
Carson Wells: I mean the nature of *you*. 

Brata Coen sta že dolgo prisotna v filmskem svetu. Njun prvenec Blood Simple velja za najboljši neo-noir, Fargo pa za najlepše presenečenje 90ih. Z naslovnim filmom sta presegla vse dotedanje meje in naredila izdelek, ki ga brez kančka dvoma lahko razglasim za najboljši film novega tisočletja do sedaj.

Vsebinsko je film tako plemenit, da mu ne moremo očitati nikakršnih spodrsljajev. Na grobo rečeno, gre za zgodbo o pohlepu, ki pripelje do bridkega konca vseh vpletenih. A je več kot to. Gre za vprašanja usode. Tega se Chigurh zaveda. Zato včasih tudi dovoli, da kovanec izbira namesto njega. Kajti kovanec je prišel na kraj dogajanja po isti poti kot on. Scenarij je odlično spisan. Težko je verjeti, kako se vse stvari poklapajo. Dialogi so do potankosti izbrušeni in citiral bi lahko skoraj vsak stavek. Nič odvečnega govorjenja, nič odvečnih besed. Pa naj gre za osrednje like, ali pa zgolj za žensko za sprejemnim pultom, ki izusti le par besed. Chigurh, kruti morilec, je fantastično zasnovan lik. Vse lastnosti so po malem bizarne, surrealne. Od frizure in strelnega orožja naprej. Malo govori, a kar pove je vredno tisočih besed. Eden boljših filmskih likov nasploh, po Hannibalu Lectorju iz Jagenjčkov imamo spet popolnega morilca ob katerem se ježi koža. Pa tudi ostali so do konca dodelani in pustijo pečat. Llewelyn se odlično prelevi iz plena v lovca, ki skrbno brani svojo trofejo. Chigurha se ne ustraši. Carson Wells pa fino izkoristi pet minut in prijetno osveži napet dvoboj. Filmu doda potreben humor in svežino, kar še dodatno razširi nabor likov. Šerif Ed je morda še najbolj pomemben lik v sami zgodbi. Deluje bolj od zadaj, iz drugega plana. Vendar s svojo udeležbo kot lepilo povezuje zgodbo. Jo še dodatno plemeniti z monologi in starostno modrostjo.

Pozoren gledalec zagotovo pri filmu najbolj zazna zvok. Ali tišino. Ne spomnim se filma, ki bi bil tako tih. Brez glasbene spremljave. Le naravni zvoki. Škripanje vrat, napenjanje petelina na strelnem orožju, dihanje, udarci škornjev v lesen pod…V filmu je cel kup scen, ki tako ježijo kožo, kot že dolgo ne, vse zaradi perfektnega zvoka. Tam, ko se protagonista prvič soočita, vmes pa le lesena vrata. Ali pa znameniti del s kovancem v lokalni trgovini. Neprecenljivo. Čustveno in psihološko močno nabit film.

Javier Bardem je bil na začetku začuden, da ga brata Coen želita v svojem filmu. Dejal je, da slabo govori angleško in da ne mara nasilja. Brata Coen sta odvrnila, da ga ravno zato želita. Imela sta prav. Celotna igralska zasedba je vrhunsko izbrana in selekcionirana. Javier Bardem je odigral življenjsko vlogo. Prav z vsako mimiko, kretnjo, izrečeno besedo je dokazal svoj talent in tako popeljal lik v drugo dimenzijo. Tommy Lee Jones igra le take vloge, a prav to zna najbolje. Josh Brolin, ki bo na platnu upodobil tudi trenutnega ameriškega predsednika, pa je lani tako ali tako priletel kot meteor. Povsod je pustil odličen vtis.

Razplet je skoraj biblijski. Greh se ne splača. Llewelyn je želel preveč, izgubil vse. Kaj pa Chigurh? Kam ga odnese pot? Kje konča? Za seboj je pustil veliko trupel, a vedno se je držal nekih načel. Llewelynu je dal možnost, da reši ženo. Tega ni izkoristil.

Accountant: Are you going to shoot me?
Anton Chigurh: That depends. Do you see me?

V filmu štima vse. Režija je perfektna, takisto fotografija, montaža, in že omenjeni zvok. Padli so štirje oskraji. Manjka vsaj še oskar za zvok. Veličasten film, kjer napak in povprečnosti ne gre iskati. Film bo z leti le pridobival, moral bi. V novem tisočletju takšnega filma še ni bilo, vprašanje kdaj bomo spet videli tako popolno celoto.

Režija: Brata Coen

Igrajo: Javier Bardem, Tommy Lee Jones, Josh Brolin, Woody Harrelson, Kelly MacDonald…

*film sem včeraj videl na ljubljanskem gradu v sklopu letnega kina. Super. S klikom ali dvema pa čaka tudi že na itiviju.

Ocena: 5/5

Brazilija je znana po odličnih nogometaših, lepih dekletih in festivalu v Rio de Jeneiru. Prav bi bilo, da bi postala še bolj znana tudi po odličnih filmih. Cidade de Deus (2002) je eden boljših filmov novega tisočletja, prav gotovo. Kruti realizem nam odlično prikaže življenje v mestnih obrobjih brazilske družbe, kjer nasilje vodi vsakdan tamkajšnjih prebivalcev. Kritiška srenja po svetu ga je hvalila na veliko, tudi mene je šokiral in navdušil. Tudi Cidade Baixa (2005) je dober film, ki vsebuje nekaj posebnega. Nekaj kar v hwoodskemu vsakdanu ne vidiš pogosto. Seveda brazilskega filma ne poznam, morda sem od omenjenih videl še kaj, pa se sedaj ne spomnim. Že dlje časa si želim ogledati Central do Brasil (1998), pravijo, da gre za odlično dramo. Mojo pozornost je pritegnilo dejstvo, da za njim stoji znani Walter Salles, sicer režiser zelo dobrega Motoristovega dnevnika.

Cidade dos Homens je nekakšen povzetek razvpite serije, ki se je predvajala med leti 2002 in 2005.  Serijo sta k življenju spravila Katia Lund in Fernando Mairelles, ki sta bila tudi glavna pri filmu Cidade de Deus. Serija je bila zelo uspešna, gledalci v Braziliji so jo vzljubili. Posamičen del naj bi si ogledalo tudi po 30 milijonov gledalcev.

Zgodba nam predstavi dva mladeniča, najboljša prijatelja Ace-a in Laranjinha, ki si utirata pot v divjem predmestju Rio de Jeneira. Stara sta 18 let in živita dokaj brezskrbno življenje, pa čeprav ima Ace že nekajletnega sina, za katerega pa ne skrbi preveč zrelo. Včasih ga pozabi na plaži, ga pusti v varstvu pri vprašljivih osebah, razmišlja celo o tem, da bi ga zapustil. A ironija je, da ravno to žre oba prijatelja. Oba sta odraščala brez očetov. Ace-ov oče je bil umorjen, Laranjinha ga nikoli ni poznal. To ju tare. Pogrešata očetovsko vlogo v njunih življenjih. Zato si želita zares izvedeti kaj se je zgodilo z njunima očetoma. Ace želi vedeti zakaj in kako je bil ubit, Laranjinha želi izvedeti kdo je in kje je. Njuno iskanje izgubljenih očetov sočasno sovpada s krvavim obračunom dveh tolp, ki želita izrtrebiti ena drugo. V drugi polovici film krene na druge tire. Laranjinha spozna očeta, ki je bil 15 let v zaporu zaradi umora in ropa. Močno se zbližata, Ace pa se znajde sredi krvavih spopadov, kjer spozna tudi resnico o svojem očetu. Prijetelja prideta do ugotovitve, ki močno načne njuno prijeteljstvo.

Čutna in močna zgodba deluje še toliko bolje, ker je mojstrsko vmešana v hude boje dveh tolp, ki se bojujeta za prevlado na mestnih obrobjih velemesta. Okolje divjih mestnih četrti je odlično posneto in prikazano. Fotografija je skoraj pregrešno dobra. Prekrasna panorama bližnjih gričev, gostota mestnih ulic, lepota lokalne plaže dajejo filmu dodatno moč. Začetek nas zapelje na vrh Dead End Hilla, kjer se zadržuje tolpa mladeničev, ki za pasom ponosno nosijo kalašnikov. Prvih 10 minut je močnih. Zaradi odlične režije, ostrih dialogov (kolikor gre lahko prenesti ostrino iz brazilskega jezika v angleškega) in zanimivih protagonistov, takoj zaznamo, da bo šlo za odličen film. Režiser vzdušje dobro zajame in občutek imamo, da mladeniče na drugi strani ekrana čutimo. Omeniti velja lucidno, živo kamero.

V zgodbi so sem in tja vrinjeni flash back-i (kakšen je pravi slo prevod?) glavnih dveh protagonistov. Ti flash back-i so sestavljeni iz materiala, ki je bil posnet za serijo, torej vidimo Ace-a in Laranjinho dejansko v mladih letih. Zanimivo. To daje filmu še večjo avtentičnost.

Film spada v isto kasto kot Cidade de Deus, ne gre za tako markanten izdelek, a lahko najdemo tudi presežke napram drugemu. Z glavnima protagonistoma se bolj povežemo. Bolje ju čutimo. Morda nas gane njuno iskanje izgubljenih očetov, njuno globoko prijateljstvo, ki je na preizkušnji. Oba glavna igralca, Douglas Silva in Darlan Cunha, sta se  pojavila tudi v filmu Cidade de Deus, pa zagotovo še kdo. Gre za same naturščke, ki pa v filmu tega ne kažejo. Zagotovo je bilo glavnima igralcema delo močno olajšano, saj lika Ace-a in Laranjinha igrata praktično celotno kariero.

Film, ki ostane v gledalčevih mislih še dolgo po ogledu. Priporočam!

Režija: Paulo Morrelli

Igrajo:  Douglas Silva, Darlan Cunha, Jonathan Haagensen, Rodrigo dos Santos, Naima Silva, …

*itivi omenjenih filmov nima. Ima pa najboljšega od naštetih.

Ocena: 4,5/5

Nadaljevanje:

39. LA Confidential (1997)

38. The Pianist (2002)

37. On the Waterfront (1956)

36. Fight Club (1999)

35. The Roaring Twenties (1939)

34. High Noon (1952)

33. Rebecca (1940)

32. The Treasure of the Sierra Madre (1948)

31.  Goodfellas (1990)

30. The Shawnshank Redemption (1994)

Clint Eastwood je veliko ime filmske zgodovine. Seveda je postal najbolj znan predvsem zaradi odličnih Leonejevih vesternov, kjer je igral redkobesedneže, katerim se je klanjal ves divji zahod. Vesterni so ga dvignili, ga spremenili v legendo. V 70ih je Eastwood postal umazani Harry. Detektiv, ki poišče pravico z dolgim strelnim orožjem. Sergio Leone in Don Siegel sta bila režiserja, ki sta mu dala največ. Prvi je preminil leta 89, drugi le dve leti kasneje. Zato ne preseneča, da se je Eastwood obema priklonil s filmom Unforgiven, ki je zasluženo pobral oskarja za najboljši film, režijo in stansko moško vlogo.

Unforgiven, veličasten vestern, ki je po dolgem času spet oživil že skoraj mrtvi žanr, se prične v slogu. Že začetni kader nam vlije veselja. Sončni zahod, hiša, drevo in moški, ne vemo točno kaj dela. Začetek delno prikaže kaj bomo videli, no morda pa le oznani napol mrtvi žanr, ki na vsake toliko časa uspe iz filmskih ustvarjalcev iztisniti še kakšno dobroto. William Manny je ostareli lovec na glave, ki zadnja leta živi mirno življenje. Utrujen od življenja na periferiji goji prasce in skrbi za otroka. Obišče ga mladenič, ki ga želi za partnerja pri lovu na zlobneža, ki je mestni prodajalki ljubezni razrezal obraz. Nagrada je bogata, a dobimo občutek, da se Manny naloge ne loti zgolj zaradi denarja. Izkušeni veteran se nobene podobne naloge ne loti brez dolgoletnega prijatelja Neda, s katerim sta dala v življenju že veliko skozi.

“Did Pa used to kill folks?”, vpraša mala deklica. Njen ata je res pobijal ljudi. Na veliko. Bil je najboljši v svojem poslu. Kot priznava, za tem je bil alkohol, ki je zdravil bolečino in lajšal razočaranje. Manny se je umiril šele v zakonu.

Manny, Ned in Schofield Kid, ki komaj kaj vidi, zato ni primeren za strelne naloge, odjezdijo proti cilju, kjer bodo sodili neposlušnemu mladeniču in pobrali zajeten kup cekinov.  Tega početja pa ne bo odobraval šerif Little Bill Daggett, ki mesto vodi z železno roko.

Film krene po poteh najboljših klasičnih vesternov.  Skorumpirani šerif in moralno prenovljeni negativec, ki se srečata na nasprotnih straneh, bi se komu zdela močno klišejska prigoda. A v vesternu ni prostora za klišeje in stereotipe. Zgodba krene drugo pot, saj bistvo ne tiči več v treh lovcih na glave, ki želijo nagrado, ampak v personi, ki po dolgih letih najde samega sebe. Tistega, katerega je skrival deset let. Ta preobrat glavnega lika je tisto kar daje filmu draž. Kar daje filmu veličino in moč. Pred tem je šlo Mannyju za rutinsko delo. Ob tragični novici, da je prijatelj Ned ob zloveščem bičanju umrl pod terorjem lokalnega šerifa, se Mannyju zameglijo oči. Spremeni se. Spet postane stari morilec.

Little Bill Daggett: You’d be William Munny out of Missouri. Killer of women and children.
Will Munny: That’s right. I’ve killed women and children. I’ve killed just about everything that walks or crawled at one time or another. And I’m here to kill you, Little Bill, for what you did to Ned. 

Zadnjih deset, petnajst minut je veličastnih. Ko starec obračuna s celotno zasedbo gredo kocine pokonci, že zaradi samega finala, ki ga film napoveduje dolgo časa, kot tudi zaradi vizualnosti. Odlična svetloba, ki razkrije tisto kar je treba in zakrije tisto kar bi si želeli videti. Suspenz, da bi ga rezal. Veličina zadnjega dejanja je zagotovo tako mogočna tudi zaradi močnega dialoga in odličnih igralskih uprizoritev. Gene Hackman in Clint Eastwood sta za taki vlogi pač idealna.

Nekateri so Eastwoodu očitali, da film prepočasi teče. Nekateri so, med njimi tudi gospod Ebert, dejali, da filmu manjka življenja. No, očitke lahko brez težav zavrnem. Film s tako vsebino pač hitreje ne more teči. To ni mtvjevski film za hitro pozabo, ki si ga ogledaš s kupom kokic in kokakolo v naročju. Je film, kjer morajo možgani delati, premlevati, vsrkavati. Študiozen film, kjer je glavni lik zelo težko dešifrirati in ga dokončno doumeti. Ima nekaj odličnih iztočnic o morali in etiki, prav Little Bill pa ob zadnjem stavku, ko pravi, da si take smrti ni zaslužil, še dodatno prilije petroleja na ogenj.

Eden boljših filmov 90ih, eden boljših vesternov in eden bolj globokih filmov kar jih utegnemo videti. Zagotovo najboljši film Clinta Eastwooda, ki je tako pokazal, da zna tudi več kot odlično režirati. To pa je potrdil pred leti z režijo filma Million dollar baby, ki vsaj nekajkrat spomni na naslovni film.

*itivi ga seveda ima. In to posebno dvojno izdajo!

Ocena: 5/5

Najboljših ali najljubših? Kakor hočete. Filmi, ki so pustili globok pečat pri meni. Izbor povsem subjektiven, se razume. Spremembe bodo, zagotovo, zaenkrat kaže takole:

50.  Detour (1945)

49.  Before Sunset (2004)

48. The Day the Earth Stood Still (1951)

47. Le Fils (2002)

46. Life of Brian (1979)

45. Modern Times (1936)

44.  Little Caesar (1931)

43. Les Diaboliques (1955)

42. Touch of Evil (1958)

41. Alien (1979)

40. Yojimbo(1961)

Martin McDonagh je zagotovo manj znano filmsko ime, ki pa kot kaže z velikimi koraki vstopa med prvoligaše. Leta 06 je za kratki film Six Shooter prejel oskarja, letos pa z naslovnim več kot opozoril nase.

Ray: I’m not being funny. We can’t stay here.
Ken: We have to stay here until he rings.
Ray: Well what if he doesn’t ring for two weeks?
Ken: Then we stay here for two weeks.
Ray: For two weeks? In fucking Bruges? In a room like this? With you? No way. 

In Bruges morda deluje kot mali film, a se mu ne vidi. Gre za dodelan žanrski miks, ki vsebuje solze in tudi smeh. Na trenutke črna komedija, ki se že v naslednjem hipu lahko obrne v tragično dramo. Spoznamo dva poklicna morilca. Ken (Brendan Gleeson) je nekoliko starejši, pravi lisjak svojega ceha, drugi je Ray (Colin Farrell), mlajši, morda zato tudi bolj nervozen, nestanoviten, zdolgočasen. Šef ju je namestil v Bruggeu, lepem belgijskem mestu, kjer čakata na naslednjo misijo. Do izvedbe naloge imata 14 dni, kar se zdi idealen čas za bližnje spoznavanje velemesta. Kenu je to v veselje, kupi vodiča in uživa. Ray je drugačen, zaprisežen Irec, ki prisega le na domača mesta. Brugge sovraži in komaj čaka, da bo naloge konec. V dobro voljo ga delno spravi mlada belgijka, s katero se zaplete v čudno romanco. Ko Ken izve za nalogo se nad Bruggem začno zbirati črni oblaki.

Film vsebuje kar nekaj likov, ki so zanimivi in vredni pozornejšega spremljanja. Glavna, Ken in Ray, sta si navzven zelo različna. Že njun odnos do Bruggea kot turistične destinacije, marsikaj razkrije. A družijo ju tudi podobnosti. Obdva imata na vesti že kar nekaj nečednosti, Ken je v dolgoletni karieri verjetno pospravil  že lep zalogaj trupel, Ray pa je pred kratkim doživel hudo tragedijo, ko je ob streljanju na župnika nesrečno umoril tudi mladega dečka. To ga spremlja, to ga uničuje. Ray deluje nestabilno, nesigurno, kar zagotovo ni dobro za njegov tip poklica. Ken navzven deluje mirno, sprijaznen je s službo. Zanimiv stranski lik sta tudi Rayeva prijateljica Cloe in pa pritlikavi igralec, ki se bolj kot z igro ukvarja z mamili. Prav pritlikavi prijatelj se na začetku zdi, da je zraven zgolj zaradi nekaj vicev, ki jih na njegov račun sproža Ray. No, njegova prisotnost dobi pomen v izdihljajih filma. Ne bom rekel, da gre za twist, a eno tako kruto poigravanje usode pa vseeno zaznam. Harry, njun šef, ki v Brugge pride osebno rešiti nekaj zadev, pa za našpičenega morilca premore presenetljivo moralno držo.

Kar gre najbolj izpostaviti, so dialogi. McDonagh jih izpili do konca, sem in tja morda še bolje kot Tarantino. Dialogi tečejo in nosijo vodo, so dovolj ostri in prodorni. Igralca jih več kot zadovoljivo interpretirata. Prijetna je tudi fotografija, ki Brugge prikaže pravljično. Tako v dnevni svetlobi, kot v nočnih barvah se v mesto lahko zaljubimo. Spoznavamo ga skupaj s protagonistoma in, kot Ken, uživamo. Nasilja je kar nekaj, a režiser ga uspe zapakirati v politično korekten paket, kar mu gre šteti v minus. Igralski kader zadovolji. Brendan Gleeson je vedno odličen v svoji vlogi, sploh pa mu pašejo vloge, kjer igra prijaznega negativca. Ralph Fiennes ima malo manevrskega prostora, a dovolj, da film dvigne, pohvaliti pa gre Farrella. Po mojem mnenju je to njegova najboljša vloga po mnogih letih. Dober je tako v humornih momentih kot tudi tam, kjer gre bolj zares.

Z vidika črne komedije je to ena boljših stvaritev zadnjega leta. Kot triler se tako dobro ne obnese, kar pa verjetno nihče od ustvarjalcev niti ni želel. Že to, da ga imajo mnogi za evropski Šund, pa je poklon vreden pozornosti. No, Šund ravno ni, je pa morda eden boljših  substitutov.

Ocena:4/5

Ko je George Lucas pred 30 leti posnel znanstveno fantastični presežek Star Wars, se mu verjetno niti sanjalo ni kakšen vpliv bodo imela njegova dela. Do leta 83 je prikazal celotno trilogijo, ki se je gledalcem močno vtisnila v spomin. Še več, trilogija je postala religija. Mislim, da ni filma, ki bi imel tak vpliv na gledalce. Ga ni. Desetletji kasneje je Lucas še enkrat odšel v galaksijo daleč stran in začel delati novo trilogijo, ki bo predzgodba tisti iz konca 70ih. Grozeča prikazen in Napad klonov sta huda spodrsljaja in nista vredna Star Wars sage. Povsem drugače pa je s sklepnim dejanjem, ki je, vsaj po mojem mnenju, skoraj najboljši film franšize.

Že začetek je silovit. Vojna še vedno traja. Bojevita jedija, Obi Wan in Anakin, sta na misiji, kjer morata iz primeža separatistov rešiti kanclerja Palpatina. To jima uspe. Kasneje kancler pod svoje okrilje vzame Anakina, ki se mu um začne mračiti. V morah ga preganja smrt princese Padme, ki nosi njegovega otroka. Reši jo lahko le tisti, ki ima neverjetno moč. Moč, katera je daleč nad tisto s katero se ponašajo jediji. Svet jedijev sprejme Anakina medse, a z nazivom Učitelj ga ne nadgradijo. To se mu zameri. Vse bolj pa nanj pritiska kanlcer Palpatin, ki mu zaupa, da je skriti Lord Darth Sidious, vodja separatistov. Skywalker kloni in usoda ga spelje na temno stran. Po galaksiji zaokroži navodilo 66, ki veleva umor vseh jedijev. Rešita se le Yoda in Obi Wan, ki kasneje meče prekriža prav z Anakinom. Obi Wan zmaga, a Anakina ne more ubiti. Pusti ga v mukah. Princesa Padme nato rodi fantka Luka in punčico Leio, ki ju ob rojstvu zaradi varnosti ločijo, kancler Palpatin pa reši Anakina, ga spremeni v pol-jekleno pošast in zavlada galaksiji. Se vidimo v Novem upanju.

George Lucas je kmalu po filmu Return of the Jedi napovedal, da bo čez nekaj let posnel še eno trilogijo, ki bo preddel prvemu filmu. Gledalci so od veselja poskočili. Nato kar nekaj let ni bilo nič. Lucas je bil zaseden z drugimi projekti. Leta 1999 pa vendrale. Grozeča prikazen je prinesla bogastvo, a gledalcev in kritikov ni navdušila. Še najbolj pa so Lucasu slabo delo zamerili pravi privrženci sage. Tudi Napad klonov ni prinesel nič dobrega. Polne blagajne že, a gledalci so še bolj sukali nosove kot pred tremi leti. Zasluženo. Filma sta imela prevelik poudarek na specialnih efektih in povsem premalo na zgodbi. Ljudje so bili razočarani. Zadnji, sklepni del sage smo zato pričakovali v nekakšnem krču.

Maščevanje Sitha je edini izmed Star Wars filmov, ki si je prislužil cenzorsko oznako PG-13. To je že napovedovalo povsem drugačen film, kot sta bila predhodna. Sklepni del je dokaj temačen, surov, strašljiv. Propad jedijev je odlično zajet in prikazan, pri čemer se je marsikateremu privržencu morda orosilo oko. Preobrazba Anakina Skywalkerja iz svetlega jedija v temačnega Darth Vaderja je odlična in mojstrsko izpeljana. Velik poudarek vseh šestih filmov so seveda specialni efekti. Vsak film je na novo podiral meje. Maščevanje Sitha ima največ specialnih efektov med vsemi. Gre za res obrtniško dodelano stvaritev, ki življenje v galaksiji daleč stran prikaže zelo avtentično. Boji so naravnost fantastični. Tako zaradi pisanih barv, dodelanih plesnih veščin vpletenih, kot tudi zvoka, ki te naravnost omami. Tehnično gledano filmu seveda ne gre očitati niti ene napake. Vse je tako kot mora biti. No, morda le kakšen skafander na kakšnem marsovcu izgleda kot pustna maska sredi cerkniškega karnevala. A to je bilo bolj očitno v Grozeči prikazni.

Zaradi izbranega igralskega  ansambla smo že leta 99 vihali nosove. Hayden Christensen je bil lesen kot hrastovo deblo. Evan McGregor je deloval neprepričljivo, Samuel Jackson pa povsem nerealen v svoji vlogi. A treba je reči, da sta Cristensen in McGregor v sklepnem delu odigrala kar sprejemljivo. Sploh prvi se je izkazal pri transformaciji, čeprav je bil ob bolj dramatičnih, ljubezenskih momentih še vedno deblo.

O vsebini filma bi se dalo reči kakšno konkretno. Vsa saga ima kar nekaj referenc na politično ureditev sveta, od komunizma, nacizma in demokracije naprej, veliko povezav pa lahko najdemo tudi glede religij, ki meglijo zemeljski um. Vprašanja, ki jih kancler postavlja Anakinu so dobra iztočnica. V čem se jediji ločijo od sithov? Mar ne hrepenijo vsi po prevladi, po večji moči? Kje je res razlika med “dobrimi” jediji in “slabimi” sithi?

Palpatine reče: “Remember back to your early teachings. All who gain power are afraid to lose it. Even the Jedi.”

Anakin Skywalker: “The Jedi use their power for good.”
Supreme Chancellor: “Good is a point of view, Anakin. The Sith and the Jedi are similar in almost every way, including their quest for greater power.” Drži.

Vsemu navkljub, dialogi so še vedno bebasti. Pred leti sem bral nek intervju, kjer se je Alec Guinness, Obi Wan iz leta 77, pritoževal nad scenarijem, češ, da to ni za nikamor. Da so dialogi neizbrušeni in neumni. To skozi vsa leta spremlja Star Wars filme. Ampak resno, kdo ob ogledu teh filmov sploh misli na dialoge?

Privrženci smo seveda želeli vedeti kako Anakin postane Darth Vader. To je v tem filmu več kot odlično prikazano. Konec, ko Anakin dobi masko in ostale jeklene sestavine, je naravnost čudovit.  Tako simbolično se zdi vse skupaj. Tisti prvi dih, ki ga Vader naredi v togi maski, je čudovit. Hkrati Padme rodi dvojčka in zagotovo si vsak po koncu filma želi takoj ogledati še Novo upanje.

Maščevanje Sitha ima nadpovprečno akcijo, odlične efekte in, kar je najpomembneje, zgodbo odlično zaključi oz. odpre. Vsebuje nekaj sestavin, ki razjasnijo celotno sago, dobrega negativca in plemenitega vojaka. Vseeno romantičnosti prvih delov ne dosega. A danes so drugi časi, zato me ne čudi, da mlajše generacije naslovni film smatrajo kot najboljši del franšize. Tudi meni je všeč, po drugem ogledu še bolj.

Režija: George Lucas

Igrajo: Evan McGregor, Hayden Christensen, Natalie Portman, Ian McDiarmid, Samuel L. Jackson, Cristopher Lee, Jimmy Smiths…

Ocena: 4/5

*itivi ima le prve dele, torej prequel prvotni zgodbi.  Naslovnega sem ujel na tvju, kjer pa so me reklame še enkrat prepričale, da filmov na rednih sporedih ne gledam več.

Vemo, da so bila 70a najbolj pomembna leta v filmski zgodovini. Že hiter pogled na zapuščino nam pove, da so se v tistih nekaj letih delali zares vrhunski filmi, ki so premikali meje in narekovali trend za vsa prihodnja leta. Tisti čas so svet osvojili bradati mladeniči, ki so film ljubili, to energijo pa so nato uspešno prenesli na filmsko trakovje. Začela se je nova doba.

Eden najbolj železnih predstavnikov tistih let je zagotovo film Izganjalec hudiča, ki ga je leta 1973 posnel znani William Friedkin.  Friedkin je dve leti poprej zablestel s super akcionerjem The French Connection, kjer smo videli naravnost perfektne avtomobilske pregone po mestnih ulicah. Gre za tipičen primer akcije, ki spominja na stara leta, režiser pa smelo vlije dinamičnost in elemente novega vala. Film je pobral kar nekaj oskarjev, tudi za najboljši film in režijo kar le kaže, da gre za zares pravo stvar. A kljub temu, da je Friedkin s prvim pravim filmom pobral kup nagrad, se vodilni studia niso takoj odločili za njegove usluge pri projektu The Exorcist. Najprej so režijo ponudili Arthurju Pennu, ki pa je bil zaseden. Nato so poskusili pri Petru Bogdanovichu, Miku Nicholsu in Johnu Boormanu. Vsi so sodelovanje zavrnili zaradi vsebine, češ, da je prekrut oz. ponazarja nasilje nad otrokom. Friedkin je ponudbo sprejel in mislim, da odgovornim pri studiu ni bilo nikoli žal.

Boter je leto poprej dodobra pretresel trg, ko je pridno polnil prav vsako dvorano, kjer so ga vrteli. Vse rekorde pa je le nekaj mesecev kasneje podrl The Exorcist, ki je pridelal okoli 80 milijonov dolarjev in uvedel nov način distribucije, kar pa je Spielberg z Žrelom dokončno izpilil.

Pazuzu: What an excellent day for an exorcism.
Father Damien Karras: You would like that?
Pazuzu: Intensely.
Father Damien Karras: But wouldn’t that drive you out of Regan?
Pazuzu: It would bring us together.
Father Damien Karras: You and Regan?
Pazuzu: You and us.

Vsebina filma je znana, večino izda že naslov. Začetek nas popelje nekam v Irak, kjer izkopljejo stvar, ki bi lahko oznanjala prihod antikrista. Glava čudne kreature, ki spominja na zmaja, morda psa ali leva. Oče Merrin je nato pripeljan na mesto, kjer stoji ogromen kip, ki je precej podoben izkopani umetnini. To naj bi bil Pazuzu.

Daleč stran, v Georgetownu, mlada mama pri 12 letni hčerki spoznava spremembe v obnašanju. Mlada Regan se čudno obnaša, postaja nasilna, zadirčna, okrepi se ji tudi fizična moč. Seveda vsi spremembe najprej pripisujejo odraščanju, morda pa jo muči travma zaradi ločitve staršev. Izboljšanja ni, mama pa zavrača psihoterapevtsko pomoč.  Pojavi so vse hujši, mama kmalu spozna, da je na delu nekaj nadnaravnega. Vrag je odnesel šalo. Dobesedno. Zdravniki priporočajo izganjalca hudiča, ki naj bi deklico odrešil muk. Mama na pomoč pokliče očeta Karrasa, ki kmalu spozna hudiča, ki živi v dekličinem telescu. Razplet filma je seveda jasen, izvedba pa izjemno zanimiva.

 Pazuzu: Keep away. The sow is mine.

Film ima veliko religioznih elementov, kar moti. Po tistem mučnem izganjanju zlega duha, me je skoraj prijelo, da vsaj malo stiskam pesti za hudiča osebno. Spopad med krščanskima predstavnikoma in hudičem je odlično posnet, povprečno odigran, atmosfera pa je fenomenalna. Srh vzbujajoča. Deklica Regan izgleda zares strašljivo, obrat glave za 360 stopinj pa zasluženo spada med najbolj znane filmske spomine. Prav transformacija mladega dekliča je odlična. Bruhanje, pljuvanje, kričanje in enovrstičnice, ki jih Pazuzu nakloni ljudem okoli, so zasluženo postali mejniki žanra. Film brez kančka sramu lahko proglasim za čisto klasiko. To je film, ki bo vedno vreden ogleda. Nekaj podobnega kot Rosemary`s baby. Zato ni čudno, da še danes, po več kot tridesetih letih, še ni bilo posnetega horror filma, ki bi postal tako mogočen kot prav naslovni. Kar se tiče mene, je Izganjalec hudiča najboljši horror daleč naokoli.

Igralski kader, predvsem moški del, deluje okorno. Ellen Burstyn je vlogo mame dobro odigrala, no vse čestitke pa tedaj mladi Lindi Blair, ki je zelo suvereno odigrala transformacijo iz nežnega dekliča v podivjanega zlega duha. Režiji, montaži, fotografiji gre pripisati zgolj hvalo, poudarek pa velja nameniti glasbi.

Originalna verzija je bila ob prihodu dvdja dodelana. Režiser je nekoliko izbrusil glas, dodal pa še za trinajst minut nikoli videnega materiala, ki pa bistveno na zgodbo ne vpliva. Film je seveda požel kup neodobravanja, predvsem del, kjer mladenka v krvi masturbira s križem. Veliko krika so zagnali Britanci, ki so šele leta 2001 film zavrteli v rednem tv programu.

Jasno, film je dobil kar nekaj nadaljevanj, ki pa niso niti približno na takem nivoju kot prvotni.

Režija: William Friedkin

Igrajo: Ellen Burstyn, Linda Blair, Max von Sydov, Jason Miller…

Ocena: 5/5

Če bi me pred leti vprašali za najboljši film, ki vsebuje stripovski lik, bi takoj našel odgovor. Razlogov je več. Prvi je zagotovo ta, da pred leti filmska platna niso bila tako zasičena s stripovskimi junaki kot so sedaj. Razen Super-Mana sredi 70ih in Batmana v začetku 90ih, stripovski junaki niso imeli vidnih filmskih stvaritev. Bum je prišel v novem tisočletju. Dobili smo Spider-Mana, dobili smo Hulka, dobili smo X-Mene, dobili smo novega Batmana, novega Super-Mana, Daredevila, Elektro, Cat-Woman pa še kaj, zagotovo. Nekaj izjem je dobrih, gledljivih. Predvsem Batman je odličen, nadpovprečna je trilogija X-Men. Sprejmem še prvega Človeka - Pajka, ostalo je bolj slabo. Seveda se ti filmi šopirijo z neverjetnimi specialnimi efekti, ki so povsod zares odlični, a žal pri večini tudi edina pozitivna stvar. Robert Rodriguez in Frank Miller pa sta šla korak dlje. Na filmski trak sta prenesla enega izmed boljših stripovskih stvaritev. Sin City. Že branje stripa je pustolovščina, film pa je dejansko biser sodobnega umetniškega izražanja.

Basin City, Sin City. Mesto greha. Mesto teme. Mesto dežja in krvi. Mesto, kjer ni prostora za mevže, slabiče, strahopetce itd… Mesto, kjer se cedita sovraštvo in prezir. Mesto, kjer je vsakdo kriv nečesa. Junaki so anti-junaki. Brez milosti, brez potrpljenja. Akcija! Film je razdeljen na tri glavne epizode, vsaka pa nosi svojo veličino.

Prva epizoda: The Hard Goodbye.

Marv, napumpani, neuničljivi, neustrašni, stereoidni junak, je osrednji lik prve epizode. S svojimi čari ga je omrežila prelestna svetlolaska Goldie. Njeni čari, njen vonj, njeni gibi so ga povsem očarali. In začarali. Po dolgi, vroči nočni avanturi se naslednje jutro zbudi, a Goldie je mrtva. Ne diha več. Sirene, policaji so že pred vrati. Akcija! Marv razbije pol policijske postaje in zapriseže si, da bo maščeval smrt njegove velike enodnevne ljubezni. Maščeval se bo, pa naj se zgodi karkoli. Lov na morilca se prične. Najde ga. Hitri, nevidni kanibal ga večkrat pretenta, a Marv ga kmalu zaustavi. Dobesedno. Na koncu od Kevina ne ostane ničesar. A Marv ni zadovoljen, maščevati se hoče vsem, ki so vsaj malo odgovorni za smrt Goldie. Tudi Cardinal Roark je kriv! Pri zadnjem dejanju ga ulovi policija. Vse umore, ki so dela Kevina pripiše na njegov račun. Marv je pečen, dobesedno. Električni stol ga dokončno umiri.

Druga epizoda: That Yellow Bastard

Policist Hartigan, morda edini poštenjak v Sin Cityju. Na lovu za morilcem, ki ugrablja in zlorabi male punčke. Zadnja naloga, nato pa zaslužen pokoj. A ujeti in zatreti mora Roarka mlajšega, sina zelo pomembnega možaka. Ujame ga, odpihne mu uho, a partner ga izda. Zarije mu nož v hrbet. Prestreljenega pustijo ležati na tleh. Roark mu ne pusti umreti. Hartigana obtožijo posilstva mlade Nancy Callahan. Spravijo ga v zapor, kjer se mu slabo piše. Pri življenju ga držijo le še spomini in pisma, ki mu jih pošilja Nancy. Ta suha, mala Nancy. Kmalu v pošti dobi prst, ki bi povsem lahko pripadal 19letnici. Toliko mora biti sedaj stara Nancy. Je to njen prst? So jo končno dobili? Mora se prepričati. Pride ven iz zapora in le en cilj ima pred seboj. Najti mora malo Nancy, živo, če je le mogoče. Seveda jo najde, a Nancy je zrasla. Ampak pazi, Rumeni prasec je tu, bila je past. Po toliko letih jim je praktično sam izročil Nancy. Rumenega prasca mora ubiti. In rešiti Nancy. Akcija!

Tretja Epizoda: The Big Fat Kill

Banda pred vrati Shellie. Tečen, morda pijan bivši fant želi skupaj s svojo bando vstopiti. A Shellie ga ne upa spustiti naprej, pri njej je Dwight. Dwight, na pogled pravi dec, si želi, da banda vstopi, pravi, da bi jim bil kos. Vendarle se vrata odprejo in vstopijo. Dwight in Jackie Boy se v kopalnici z britvico na vratu lepo pogovorita, a lov se vseeno prične. Shellie čez balkon nekaj kriči, a Dwight jo ne sliši. Lovi Jackie Boy-a in kmalu se znajdejo v najbolj temačnem predelu mesta. Old town, del mesta, kjer zakone pišejo do vratu oborožene prostitutke. Jackie Boy se spozabi in prične nadlegovati mladenko v temni ulici. Ko vanjo pomoli pištolo, je jasno, da se njemu in njegovi bandi ne piše nič dobrega. Bojevita Miho ga kmalu spremeni v škatlico za pez bonbone. Po pregledu telesa, Dwight ugotovi, da je Jackie policaj, šit. Akcija! Truplo morajo odstraniti. To pa privede do nepričakovanih zapletov. Vmeša se tudi Manute, ki ustrahuje Gail, a Dwight in Miho rešita tudi ta zaplet.

Tri zgodbe, v grobem.

Vsebinsko gledano, filmu podobnega ne najdem hitro. To je svoj žanr, žanr, kjer bi svoja dela lahko našla le Quentin Tarantino in Robert Rodriguez. Ima veliko podobnosti s filmom noir, le da so tu ulice še bolj temačne, še bolj mokre, fatalke pa so petkrat bolj fatalne. Dobesedno. In vsi kadijo, še bolj kot v noir filmih. Dialogi so bombastični, siloviti, nepozabni. Recimo tale, ko Dwight z britvico drži Jackie-a v matu:

Dwight: I’m Shellie’s new boyfriend and I’m out of my mind. If you so much as talk to her or even think her name, I’ll cut you in ways that’ll make you useless to a woman.
Jack Rafferty: You’re making a big mistake, man. A *big* mistake.
Dwight: You made a big mistake yourself… you didn’t flush.

Ali pa:

Yellow Bastard: Do you think I’m tired? You think I’m getting tired? You’re the one who’s gonna crack! You’ll crack! You’ll cry and beg! You’ll Scream! Oh, yeah, you’ll scream, you big, fat, ugly cow! You’ll scream!
[leans in closer]
Yellow Bastard: You thinking the whip was the worse I could do? That was foreplay.
Nancy Callahan: Hartigan was right about you. You can’t get it up unless I scream. You’re pathetic! You’re pathetic.
Yellow Bastard: It’s not wise at all to make fun of me like that. It brings out the worst in me.

Vizuelno gledano je film prava poslastica za oči. Perfektna fotografija, ki jo lahko pričara le snemanje pred zelenim platnom. Prevladuje črna, temna barva in odtenki snežno bele. Na vse skupaj pa se živo rdeča kri odlično poda. In pa živo rumena, ki identificira Rumenega Prasca. Seveda je prav, da napišem, da gre za odlično režijo. Rodriguez je dokazal, da je mojster, še kako pa se mu vidi njegovo navdušenje nad Tarantinovim delom Reservoir Dogs, ki ga je v enem intervjuju proglasil za film, ki je nanj pustil največji vtis. Tudi Tarantino tu pusti svoj pečat. Režiral je kratek, komaj dve minutni segment.

Pogled na igralski nabor zagotovo sproži val navdušenja. Odlični igralci, ki premorejo dovolj karizme za like Sin Cityja, seksi igralke, ki premorejo dovolj seksapila in fatalnosti. Prav vsak igralec vlogi paše tako kot, da je spisana prav zanj. Res dobra, pametna odločitev.

Film, ki pusti vtis, zagotovo pri vsakem gledalcu. Nujno ogleda, prav tako toplo pa priporočam tudi strip.

*Pravijo, da se Sin city 2 že snema. Da bo zraven tudi Johnny Depp. Huh!

Režija: Robert Rodriguez & Frank Miller

Igrajo: Bruce Willis, Jessica Alba, Nick Stahl, Mickey Rourke, Elijah Wood, Clive Owen, Benicio Del Toro, Rosario Dawson, Michael Clarke Duncan, Brittany Murphy, Rutger Hauer, Jaime King…

Ocena: 5/5

Harrison Ford je pred meseci ponovno skočil v kostum pustolovca Jonesa. Krepko čez 60 jih ima, a kot kaže še vedno premore dovolj energije za take ringelšpile. 4 del Indiane Jonesa si verjetno ne bom ogledal, vsaj v kinu ne. Morda počakam dvd. Svoj čas sem seveda bil privrženec te franšize, a ko sem pred dnevi v dvdplayer vtaknil prvo izdajo, me je na začetku sicer zagrabil nostalgični krč, a kasneje sem spoznal, da to ni več zame. Nič ne rečem, Indy je car, a dandanes rajši pogledam kaj drugega.

In ker je Ford trenutno najbolj vroč igralec na sončni strani Alp, sem na hitro ošvrknil njegovo filmografijo. Pestra je, zagotovo. Začel je v najboljših filmih tistih dni, zadnja leta pa bolj ali manj dela gužvo v smešnih, da ne rečem slabih hwoodskih mineštrah.

Ob koncu 80ih je Roman Polanski posnel triler, ki naj bi vsaj malo koketiral s trilerji Alfreda Hitchcocka. Že res, da zaplet zgodbe nekako spominja na Hitchcocka, a celota je seveda daleč stran. Ebert je napisal: “the first thing I noticed were the tones of the voices, low, flat and weary. Just like people should sound after the 12-hour flight from San Francisco to Paris.” Zanimivo, tudi meni je najprej to padlo na pamet. Začetek filma dokaj obeta. Zgodba se lepo odvija in kmalu smo pri zapletu, ko nekdo ugrabi zdravnikovo (Harrison Ford) ženo.

Dr. Walker jo čaka, išče, a žene ni. Zle slutnje ga zajamejo. Kje je? Kaj se je zgodilo? Nevešč francoskega jezika je postavljen na milost in nemilost domačinov, ki se, tako se zdi, situaciji posmehujejo. Kaj je lahko bolj ironičnega kot to, da Američan v Parizu izgubi ženo.  Na letališču je gospa Walker vzela napačen kovček. Je to razlog ugrabitve? Walker začne brskati po napačnem kovčku in kmalu pride do nekaterih iztočnic, ki bi ga lahko pripeljale do cilja. Zgodba nato dobi nekaj zasukov, kanček napetosti in drobec zanimivosti. Prva ura filma izgleda kar vabljivo. Polanski je nekje dokaj dobro izpeljal kadre, tudi Ford daje občutek verodostojnosti. Gledalca zgodba potegne, zanima nas kaj je v kovčku, kako bo Walker rešil ženo itd. A bolj se zgodba zapleta, bolj banalna postaja. Druga polovica filma je slaba, film začne parodirati samega sebe. Če zgodba deluje zrelo na začetku, smo proti koncu utrujeni od povprečnosti. Konec samo povzame to povprečnost in imamo izdelek, ki gre kmalu po ogledu v pozabo. Ne, ta film se ob Hitchcockovih izdelkih ne sme niti omenjati.

Pohvaliti gre delo režiserja. Kot sem že napisal, kadri so nekje dobro posneti. Lahko bi šlo za lep primer neo-noira. Lik Walkerja sem in tja spominja na fante iz 40,50ih let, a kaj več scenarij ne dovoljuje. Prav scenarij je največja rana filma, saj gre za dokaj omejeno delo, ki niti igralcem, niti režiserju ne dovoljuje kaj večjega. In to kljub temu, da je pri njem sodeloval tudi Polanski sam. Zatorej gre film Frantic šteti za nekaj povprečnega, ki kmalu po ogledu zbledi, Harrisonu Fordu navkljub.

Režija: Roman Polanski

Igrajo: Harrison Ford, Emmanuelle Seigner, Betty Buckley…

Ocena: 2/5