Intruders (2011)

Španski režiser Juan Carlos Fresnadillo, ki je pred dobrimi desetimi leti presenetil z dokaj všečnim filmom Intacto (2001), tokrat ne doseže svojih zmožnosti, ki jih je nazadnje dokaj uspešno kazal tudi z režijo pomalem kultnega 28 Weeks Later (2007). Intruders (2011) je prej kot ne dolgočasen film, poln klišejev in žanrskih stereotipov in moram priznati, da sem kmalu po začetku le še nemo čakal na odjavno špico in ravnodušno slovo od filma. Naslovnemu filmu primanjkuje energije, nekoliko več duše, tak plastičen poskus se mi zdi in mirno lahko zapišem, da gre za film, ki ga človek pozabi že kmalu po zaključku. Pa je zgodba sicer verjetno kar dobro nastavljena, a je verjetno res tudi to, da smo pomalem že vsi siti filmov, kjer skrivnostni stvor straši in traumatizira nedolžna dekletca. Drži pa tudi to, da filmu zmanjka energije ravno takrat, ko se razkrije veliki tvist in ko bi morali gledalci od presenečenja doživljati vrtoglavico in še kaj, a bolj kot ne naveličano zamahnemo z roko in pri sebi tuhtamo kako dolgo smo to že pričakovali. No, sicer je pa tako pri teh malih horror filmih, dandanes mora biti že res močan in krepko čez  mejo dobrega okusa, da ga je raja pripravljena sprejeti, če ne to, pa mora biti precej bolj premeten in pameten, mora biti film, ki se vsaj trudi premikati meje in le tako lahko dobi trajnejši poklon današnjega občestva. Če pa gre za tipično horrorčino, kjer je vsak gib vnaprej poznan in film prav nikjer ne skuša biti zapomnljiv, potem pač dobimo tako sivino kot jo nudi naslovni in lahko le prikimamo volji, to pa je nato tudi vse. Saj ne, da bi sam tokrat pričakoval kaj res prelomnega, a vseeno sem se nadejal dobre zabave in prijetnega kratkočasenja, a film mi tega pač ni ponudil in povsem se lahko strinjam z oceno, ki so jo filmu prisodili na imdb-ju. No, sam bi bil še kanček manj radodaren.

Film govori zgodbo o brezobličnem hudobcu, ki se prebudi in nato straši nič hudega slutečo deklico. Skrito se prihotapi v temne kotičke njene sobe in od tam preži in čaka na priložnost za naskok. Ubogemu dekletcu na pomoč priskoči oče, ki ne more verjeti, da nekdo vdira v zasebnost njegove hiše in hčerkine sobe. Začne se boj in lov, a brezobraznega možaka nihče ne ujame. Nekje drugje podoben ali pa nemara celo enak stvor straši ubogega dečka, čigar mati počasi izgublja razsodnost in na pomoč kliče tudi božje delavce in izganjalce hudiča. No, vendar pri teh horror filmih je vedno tako, da je strah velikokrat votel, okoli ga pa nič ni, hočem reči, da ima pri vsem tem veliko besedo predvsem domišljija in potem se naplete kar se naplete. Je pa morda zanimivo kako se navidez različni zgodbi nato združita in gledalcu odpreta oči in mu predstavita glavno resnico zapleta. Hja, saj pravim, da bi tole utegnila biti čisto ok pripovedka, a le če bi imel film nekaj več entuziazma in duše. Če bi film uspel gledalca prepričati in držati v krču do samega izsteka, ga morda sem in tja še bolj zapeljati in zavesti. A ga ne, daleč od tega, resnica se kaj kmalu začne kazati in potem je ves preostali šmorn, ki se prepleta le še mašilo in brezvezen material, ki gledalca le še odbija od ogleda. Skrben oče, ki želi na vsak način zaščititi svojo hčer, je res ena taka sprana rdeča nit številnih horror filmov in redko kateri sedaj lahko pokaže kaj novega. Sicer ta očetov strah, očetova projekcija do neke mere predstavlja nekaj novega, ampak kaj želi film povedati? Da je otroška domišljija zapletena stvar iz katere potrebno briti norcev? Saj to že vemo. Je krivda na materini strani, ker je svojemu sinu govorila laži in natolcevala take zgodbe, da je otrok ves čas živel v strahu, ki se očitno prenaša naprej? Tudi prav, ampak kot pravim, vse že videno in zlajnano.

Sicer gre za pretežno mali film španske produkcije in zato mu velja malo pogledati skozi prste. Ampak vendarle bi od scenaristov Nicolasa Casariega in Jaimea Marquesa lahko pričakovali nekoliko bolj nabrit in zanimiv scenarij. Nekaj lukenj in dogodkov je enostavno preveč za lase privlečenih in kakšen dolgoletni privrženec žanra bi se zgrozil ob tistih luknjah, ki so celo mene zmotile do te mere, da se mi je na ustnice prikradel pokroviteljski nasmešek. Veliko bi lahko filmu očital tudi zaradi predvidljivosti, ampak ne bom, da ne bom izpadel kot ne vem kakšen pikolovec, ki ne zna uživati v filmih. Skratka, film bi na vseh ravneh potreboval še kakšne tri mesece piljenja, potem bi pa nemara lahko prišlo ven nekaj, kar bi lahko v mojem spominu ostalo kakšen dan dlje. Tudi režija ni bila nikjer nič posebnega, saj specialni efekti se kje dobro kažejo, ampak ni bilo nekih dobrih sekvenc, ni bilo pretirano navdušujoče fotografije in tudi na atmosferi bi lahko bolj delali. Priznam pa, da me je v tem primeru trailer kar pošteno potegnil za nos, saj je dokaj prepričljiv, medtem ko je film celostno gledano precej daleč od prepričljivosti. Igralskemu kadru poveljuje Clive Owen, ki pa je povsem povprečen in je daleč od svojih najboljših vlog, tudi ostale vloge ne prinašajo nič presenetljivega, le mala Ella Purnell je dokaj dobro odigrala vlogo prestrašene in molčeče deklice. Tako no, mali in bolj kot ne nevidni film, za katerega je po mojem mnenju vseeno ali ga kdo vidi ali ne. Ni sicer čisto najslabši film naokoli, a ne prinaša pa res nič novega, nič zaradi česar bi ga lahko ponudil ali priporočil v ogled.

Ne Priporočam

  • Share/Bookmark

The Crossing Guard (1995)

Seana Penna smo morda res bolj vajeni pred kamero kot za njo, a z vsemi svojimi štirimi režijskimi podvigi je dokazal, da zna še kako dobro vihteti tudi režiserjevo palico. Njegov prvi film, kjer se je podpisal kot režiser, nosi naslov The Indian Runner (1991), gre pa za trpko dramo o dveh bratih, ki imata različna pogleda na življenje in svet. Kritiki so film lepo sprejeli in Pennu pisali pogoste hvalnice za režijo in pristop. The Crossing Guard (1995) je drugi Pennov poskus in tudi ta velja za precej trpkega in mračnega, to je nekako postalo kar zaščitni znak Pennovega udejstvovanja za kamero, spomnimo se še poznejšega in odličnega The Pledge (2001), pa tudi zadnji, Into the Wild (2007) zagotovo nosi precej grenkobe, čeprav je moč zaznati več barvitosti in optimizma kot poprej. Zakaj se je ob svojih prvih filmih Penn ukvarjal s tako težkimi temami? Zakaj je bil njegov film tako temačen, tako boleč? Je želel Penn s filmi oprati določeno krivdo, je želel s filmi pokazati svojo lastno bolečino in ujetost, svoje strahove in tegobe? Kdo bi vedel. A Penn se je v vlogi režiserja zagotovo dokazal kot zrel filmar, ki filme resno jemlje, jih razume in preko njih gledalcem sporoča in kaže tiste bolj kisle dogodke, ki jih piše življenje. Njegovi filmi so lahko odličen prikaz tragedije, nemoči in krutosti, delujejo verodostojno, verjetno in morda ravno zaradi tega prav vse štiri štejem visoko na svoji lestvici filmov, ki so name naredili bolj definiran vtis.

The Crossing Guard (1995) v percepcijo vzame tragično izgubo otroka, žalovanje in prevzem odgovornosti, gledalcu pa povsem direktno zastavlja boleča in temačna vprašanja, za katera pa ni moč najti lahkih odgovorov. John Booth je pred leti pijan zbil deklico in ji vzel mlado življenje. Po odsluženi kazni prihaja iz zapora in dekličin strti oče je odločen, da bo pravico vzel v svoje roke in tako kani Boothu soditi s kroglo v glavi. Interakcija teh dveh likov je jasna, motivi enega in drugega so jasni in na dlani. Booth se zaveda teže svojega prekrška, zaveda se tragičnosti in izgube, ki jo je povzročil s svojo malomarnostjo. Na drugi strani pa skrušeni in neutolažljivi oče ne zmore končati z žalovanjem, ne sprejme izgube, ne sprejme tega, da je nekdo na tako nespameten način za vedno končal hčerkino življenje. Eden in drugi trpita in se utapljata v svojih bolečinah, prvi je čustveno povsem na tleh in se ne more pobrati, ne more na novo začeti življenja, pravzaprav si ne pusti ponovno zaživeti; drugega žene le še ideja po maščevanju, ideja po potešitvi, čustveno bolečino pa utaplja v alkoholu in nezdravem načinu življenja, kjer se pomalem ves čas kaznuje in sam sebi očita to izgubo. Zanimiv je prizor, kjer Freddy obišče svojo bivšo ženo in ji pove kakšen je njegov načrt. Čuti, da bo s tem še poslednjič zadovoljil ženo, da bo tudi njej prinesel neko zadoščenje na obraz. A potem, ko Freddy vendarle pride do Bootha in mu nameri pištolo v glavo, se med njima ustvari neka energija, ki ju, smešno in čudno, na nek način poveže. Freedy ponudi Boothu tri dni življenja, potem se bo vrnil in ga dokončno kaznoval za nesrečo. Ti dnevi so potem tisti dokaz o naravi enega in drugega protagonista. John in Freddy te zadnje dni pred njunim vnovičnim obračunom doživljata različno in kot na dlani je, da Freddyjeva obsesija, bolezenska paranoja in želja po maščevanju ni toliko povezana z Johnom, pač pa bolj s tem, da ima Freddy veliko odprtih vprašanj do samega sebe in lastnega sprejetja življenja, ki mu je sedaj padlo na grbo. Freddyjev problem ni John, Freddyjev problem je njegova čustvena inteligenca, ki se ne sestavi več in zato vidno izgublja tla pod nogami. A seveda je potrebno Freddyja tudi razumeti. Soočanje s smrtjo otroka mora biti nepredstavljivo in njegove motive in želje sam še kako razumem.

Moralni dvomi, ki jih film vzbuja so po mojem mnenju res zelo dobro prikazani in še kako zadanejo žebljiček na glavico. Kakšno pravico ima tu oče? Je sodba v primeru pijanega voznika, morilca zadostna? Je prav, da se nespametnemu povzročitelju tako tragične nesreče ponudi nova možnost, nova priložnost v življenju? To so res težka vprašanja in film jih postavlja iz sekvence v sekvenco. Tu filmu nimam kaj očitati in lahko zapišem, da je Pennu uspelo ufilmiti res težak in naporen scenarij, ki zahteva celega gledalca. Fabula filma je nadvse močna. Žal pa najdem rahlo razočaranje v sami formi tega grenkega slikosuka. Pennu se nekateri kadri zelo posrečijo, nekateri pa niti najmanj in vsaj za tiste lahko trdim, da filmarju tu še primanjkuje obrtniške žilice. Nekatere sekvence so tako slabše posnete, slabše zmontirane, morda so preslabo osvetljene in prepogosto zaidejo v kislo melodramo, čeprav ni potrebe. Tudi atmosfera ni na najbolj ostri rezini, pa še kaj bi se našlo. A v isti sapi lahko izpostavim tri stvari, ki film dvigajo iz povprečja: to je prvo srečanje Bootha in Freedyja, močan pogovor Freddyja in žene v kavarni, ter Johnovo priznanje kako mu je bilo ob smrti deklice. To so močne in odlično prikazane sekvence, ki meni zlepa ne bodo šle iz spomina.

David Morse in Jack Nicholson sta tu dobri igralski naložbi. Sploh Morse je tu odigral eno svoji prepričljivejših vlog, prav gotovo. V vseh tistih močnejših sekvencah je zelo dober, nadvse prepričljiv in ob Nicholsonu dobro ujame trenutek in izkoristi svoj prostor. Nicholson je dober kot vedno, a mestoma ga odnese in skuša v samo vlogo vriniti več kot je potrebno, seveda pa je tisti pogovor v kavarni, ki ga izvedeta z Anjelico Huston sama šola metodične igre. Film tako štejem dovolj visoko, sploh vsebinsko je res zelo močan, žal pa ga na vizualni ravni nekoliko zmanjka in celostna podoba ni tako silovita kot bi lahko bila. A vseeno gre za film, ki zleze pod kožo in lahko ga le priporočam naprej.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Dead Poets Society (1989)

Avstralčan Peter Wier spada v tisto skupino režiserjev, ki filmov ne snemajo kot po tekočem traku, a kadar poprimejo za kamero, potem vedno izpod rok spravijo nekaj, kar ima težo in nasplošno topel sprejem. Nazadnje me je lepo prepričal z zaporniško avanturo The Way Back (2010), precej všečen mi je bil tudi Master and Commander (2003) z Russelom Crowom na krovu ladje, še posebej pa me je navdušil z izjemno dramo The Truman Show (1998) - klik-, ki ga bom verjetno še dolgo štel med svoje najljubše filme daleč naokoli. Posebnost Wiera vidim predvsem v zelo dobro izbrušenem slogu za  podajanje zgodbe. Njegove zgodbe vedno lepo tečejo, gledalca lepo polnijo in kratkočasijo, ter vzpodbujajo tudi do bolj temeljitejše pozornosti. Tak je bil denimo tudi film Green Card (1990), kjer Gerard Depardieu in Andie MacDowell hlinita srečen zakon za zeleno karto, na koncu pa vendarle spoznata, da sta ustvarjena eden za drugega. Všečno in simpatično na prvi pogled, a film nosi tudi precej simbolike in resnično menim, da ima svojo težo in veljavo, poleg očitne navihanosti in kratkočasnosti. A leto pred tem je Wier že posnel enega svojih še danes najbolj poznanih filmov. Dead poets society (1989) je tisti čas veljal za dokaj popularn film, ki je imel širok krog občudovalcev in privržencev. Kako tudi ne, gre za grenko-sladek film, ki ima v svoji premisi precej všečnega materiala in gledalcu zagotovo ponuja marsikaj v premislek. Z všečno in uspešno naracijo, dobro režijo in prepričljivim glavnim protagonistom, se brez težav vtisne v spomin.

Akademija Welton je v petdesetih veljala za aristokratsko in konzervativno šolo, ki do svojih študentov goji poseben, strog odnos. Na študente pritiskajo in iz njih želijo stisniti tisto največ, pri tem pa pogosto uporabljajo vprašljive metode. Ampak kdo bi jim zameril, so le toliko snobovski in elitistični kot starši njihovih študentov. Starši, ki želijo iz svojih otrok narediti bogove, silijo in strmijo k popolnosti, pozabljajo pa, da njihovi otroci poleg tega, da ves čas strmijo k zadovoljitvi svojih staršev, potrebujejo tudi čas zase, čas za zabavo. Se da to združiti z zahtevnim in utrujajočim študijem? Profesor John Keating meni, da se da. Keating je profesor poezije, ki v samo poučevanje vnese nov žanr. Poučevanje naredi zanimivo, moderno, strastno in v študentih prebudi marsikatera čustva, za katera niso verjeli, da jih imajo. Pokaže jim smisel življenja, lepoto napisane besede, vcepi jim drugo miselnost, drug pogled na svet. Vsako predavanje jim nekaj da, jim nekaj premakne v glavi in ni presenečenje, da se med njim in študenti stke izjemen odnos, ki meji na pravo prijateljstvo. Seveda pa to v prvi vrsti ni všeč strožjim in višjim akademskim glavam, prav tako pa kislo na vse skupaj gledajo nekateri starši, ki svojim otrokom ne privoščijo razmišljanja z lastno glavo. Kam to zatiranje vodi je jasno kot beli dan in žal morajo nekateri to spoznati na najgraši in najtežji način. Oh, pa tako lepo jim je Keating želel pojasniti zadeve.

Oh captain, my captain.

Seveda je filmu moč očitati predvidljivost, a poanta ni v tem, da bi nam moral režiser postreči s kakim res nepričakovanim zasukom, poanta je predvsem v tem, da nam režiser pokaže odnos oz. spremembo mišljenja. Da nam pokaže spremembo ljudi, ki jim jo prinese nov način, nov veter v podobi predanega profesorja. Kaj je boljšega od tega, da v življenju najdemo strast, da najdemo delček sebe v tistem kar delamo in potem to delamo z veseljem, ljubeznijo in srečo? Kaj je hujšega od vnaprej napisane usode, življenja, ki ne teče zgolj za zadovoljitev lastnih potreb in želja, pač pa teče v prvi vrsti za zadovoljitev in doživitev sanj, ki jih sanjajo starši, ki teh sanj niso doživeli, sedaj pa želijo, da namesto njih to dosežejo njihovi otroci? Represija ali svobodni, sproščeni duh? Iskanje lastne podobe, lastnega jaza, ki je dovolj močan in dovolj samozavesten, da se upre neki vnaprej določeni matriki in najde svojo pot, ki prinaša veselje in radost. Tako vidim naslovni film in morda sem tu v svojem pogledu pretiraval, a nič za to. Keating se je enkrat nekje zagotovo uprl, našel je svoj smisel, ki pa je sedaj spet na preizkušnji. A pogled na obraze svojih študentov mu zagotovo razkriva, da je nekje uspel in tem mladeničem zapustil zapuščino, ki jo bodo v življenju še kako radi uporabljali. To pa je tisto, kar največ šteje. Pogled iz druge perspektive, pogled z drugačnimi očmi.

Now, don’t just walk off the edge like lemmings! Look around you!

Film je drama v pravem pomenu besede in žanrska umestitev tu ni sporna. Wier odnose med številnimi liki lepo gradi, lepo jih združuje in razgali jih ravno dovolj, da se gledalec zgodbi in njihovim motivom lažje preda. Nekatere sekvence so močne in nosijo precej sporočilnosti, so take, da lahko ostanejo v glavi še kakšno skrokano noč več. Z oskarjem nagrajeni scenarij je podpisal Tom Schulman, ki zanimivo, kasneje ni uspel niti približno ujeti kvalitete kot mu je uspela tu. S sorazmerno nizkim budgetom (malo več kot 16 milijonov) je film svoj iztržek nekajkrat zvišal (na okrog 235 milijonov) in verjetno podelil nasmeške na številne producentske obraze. Seveda pa je glavno vodilo filma zelo dober in prepričljiv performans Robina Williamsa, za katerega menim, da je to ena njegovih najbolj posrečenih vlog, čeprav gre res mestoma tudi nekoliko preveč v trivialnost, ampak recimo, da je splošna podoba na dostojni ravni. Tako kot režiser, se je tudi Williams lahko zadovoljil z oskarjevo nominacijo. Ta je pripadla tudi filmu za katerega nasplošno velja, da je bil tako med kritiki kot med gledalci zelo dobro sprejet. Dead poets society je film, ki je zagotovo vreden ogleda, jaz nisem začutil, da bi ga zob časa kaj načel, čeprav je vprašanje kako bi ga današnji rodovi sprejeli. Ampak vseeno, Carpe diem in Seize the day.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

American Reunion (2012)

Pa ja, saj vem, ampak je pač tako naneslo in ni se mi zdelo nič narobe, če pa tudi jaz tistega deževnega popoldneva čas zabijem z eno tako že navzven jasno smetko. Čeprav sta tisti slabi dve uri lepo in hitro minili, vmes sem si mirno lahko privoščil tudi malico, brskanje po netu in še kaj, pa sem vseeno sem in tja kar korenito zazehal in s topim pogledom v ekran večkrat pri sebi tuhtal čemu ali zakaj je to potrebno. Ameriška pita (1999), ki je pred leti kar lepo osvežila žanrsko ponudbo, je nato dokaj hitro zrasla v film neke generacije; kaj vem, ko razmišljam nazaj se mi to zdi kar nekoliko pretirano, saj je film resda prinesel kakšno novo neumnost, ampak v tem sam sedaj prej vidim problem kot pa kaj drugega. Pa ok, pustimo to, film je zaradi izjemnega izkupička hitro povrgel številna nadaljevanja, ki so kajpak slabša iz minute v minuto. Nadaljevanja ne ponudijo čisto nič novega, nič izvirnega, le še brenkanje na iste stare počene strune, pa da vidimo koliko glasbe še lahko izstisnemo. Glasbe pride bore malo in tudi tale peti del(!) četrti, prav veliko tudi ne zaigra. Smo res željni še petič videti prigode teh dolgočasnih ameriških tipov, ki bi se morali svoje pameti in modrosti na daleč sramovati? Si res želimo še petič videti neumestne dovtipe Jimovega očeta, ki že vseh petnajst let trobi iste bedarije? Smo se res primorani še petič “smejati” domala istim foram kot v prvo in potem vse skupaj še enkrat več podoživljati? Očitno ja, gledanost je kot berem velika in tudi ko se ozrem naokoli vidim same iskre v očeh in pritrdilna kimanja, ko beseda nanese na naslovni film. Pač dejansko živimo v tem krutem plastičnem svetu iz mikrovalne pečice in instant izdelki so vse kar nas še obdaja in siti. Tudi mene, tudi mene; čeprav si po vsakem ogledu tovrstnih iztrebkov zabičam, da je sedaj res dovolj, pa me potem vendarle kar neki glas prepriča in sledim tej divji množici, seveda mi je potem hitro žal in že pogledujem proti leskovi palici, razbitim črepinjam in zarjavelim žebljem za kakšno kazen, a ta kazen je očitno vedno premila.

No, tokrat se naši vrli fantiči in tudi nekatere mladenke, vračajo domov na obletnico mature. Življenje jim je namenilo različne usode, a takole na prvi pogled vsi delujejo ok in jih recesija ni pretirano ganila. Nekateri so vezani, drugi imajo že otroke, tretji so v dobrih in manj dobrih službah, a vsi hrepenijo po starih, lepih časih. Kako poetično, mar ne? Obletnica je tako več kot primerna, da se obudijo stari spomini, nostalgične ljubezni in vse kar pride poleg. Tudi divji alkoholni izleti in pohota, ki jo prebujajo lokalne hormonsko prebujene najstnice. Kje je potem kleč prigode? V bistvu je niti ni. Aha tu, ne več tako mladi mulci grejo na pir in zabavo, kar jim življenja postavi na glavo, joj mene. Seveda so vse situacije močno pretirane in za lase privlečene. Redke so res smešne in simpatične. Morda je problem v meni, ampak tovrstne štorije me res niti malo ne ganejo več. Sem prestar za to sranje? Sem prezrel za to sranje? Sem preveč resen za kaj takega?

Kdo bi vedel, sam vem le to, da bi poleg sranja v hladilno torbo, povračilnega seksa s prijateljevo materjo, sadomazohizma na zabavi (!?), pijanega in zadetega penzionista in tako dalje, pričakoval še kaj več. Je to res preveč in nekaj nezaslišanega? Morajo biti komedije le eno vreščanje in prodajanje prazne slame? Režije tegale izdelka sta se lotila Jon Hurwitz in Hayden Schlossberg, nič omembe vrednega. Njun je tudi scenarij in tu bi ju kakšen producent lahko potegnil za uho, če jima že javne klofute ni želel prisoliti. Scenariju manjka praktično vse, da bi bil vsaj približno spodoben in vreden prenosa na film. Igralski ansambel je obdržal svojo originalno zasedbo, kar vsaj malo veseli, žal pa je njihov prispevek vreden le dva piškava oreha. Če je Jason Biggs vsaj približno prebavljiv in Seann Williams Scott pričakovano nadležen, pa so vsi ostali tako hudo leseni, tu prednjačita predvsem Chris Klein in Tara Reid, da gledalca prav znervirajo do te stopnje, da si pogrize vse nohte na nogah.

Kaj, torej? American Reunion (2012) je film, ki želi igrati na nostalgijo in stare, poznane karte. To mu ne uspe in zato pade v nemilost in prezir. Zasluženo in povsem pričakovano. Sam ga v nadaljno distribucijo ne predlagam, je pa vendarle res, da manj obremenjenim in brezmožganske zabave željnim lahko popestri uvod v večer, ki se bo nadaljeval ob alkoholu in kakšni novi trofeji na postelji. Če vsaj to zadnje drži, potem pa kar!

Ne priporočam

ps: lahko pa povem, da sem ob približno istem času videl tudi močno hvaljeno peto izdajo Hitrih in drznih. Oh, tu me je šele zvilo.
  • Share/Bookmark

The Fifth Element (1997)

Tole naj bo jasno, The Fifth Element (1997) mi vsakič znova predstavlja neizmerno zabavo in tudi tokrat mi je bilo prav v veselje ponovno podoživiti to galaktično prigodo. Ne vem zakaj, morda je kriva spet tista najstniška nostalgičnost, ali pa nemara celo kaj drugega, ampak ta film enostavno obožujem. Pa priznam, da sem imel tokrat, tam na terasi obdan z prijetnim istrskim vetričem, kar nekaj pomislekov ali naj si ga spet zavrtim ali ne, bi me morda moja priletna zrelost sedaj lahko tako zamorila in posledično skvarila veselja polno doživetje? Ne, prej ravno nasprotno, tokratni ogled, menim, da je od zadnjega ogleda minilo tam okoli pet let, me je zabaval kot prvič in kaj hitro sem sklenil, da ob prvi priložnosti spišem kakšno besedo. Sicer drži kot pribito, da tale žanrski miks, ki prihaja izpod rok francoskega filmarja Luca Bessona velja šteti med tiste najčistejše kulte in simbole devetdesetih, a sem mnenja, da je v zadnjih letih med novo, mlajšo publiko zagotovo padel v rahlo pozabo. Kar pa je seveda precejšnja krivica in upam, da tudi zavoljo tega spisa kakšno mlado nadebudno filmsko oko zajadra tudi v ta polpretekli slikosuk in uživa v živi in simpatični zabavi. Dejansko gre za dve uri polni kratkočasenja, svoje pa zagotovo dodajo bizarni liki in pisana scenografska paleta, ki daje filmu prav nek poseben čar.

Leeloo: Everything you create, you use to destroy. Korben Dallas : Yeah, we call it human nature.

Idejo o filmu je Besson gojil dolgo časa, zametki scenarija so nastali že v njegovi rani mladosti, nekje v srednji šoli. Na začetku 90ih je želel idejo potem tudi dokončno prenesti na filmsko trakovje, a je dal potem prednost filmu Leon (1994), ki mu je prinesel veliko slavo in dokončno mednarodno uveljavitev. Leon (1994), ki še danes velja za žanrski presežek v vseh pogledih, je Bessonu prinesel kupe potrebnih zelencev in ideja o galaktičnih bojih tristo let v prihodnosti je dokončno lahko ugledala luč sveta. Bojda pa je moral Besson še vedno kakšno idejo oz. vizijo zmanjšati ali skrčiti, saj petnajst let nazaj tehnika posebnih efektov vseeno še ni bila na tako visoki ravni, kot bi to lucidni filmar želel. A kjub temu film tozadevno štejemo med najvplivnejše, postavljal je določene mejnike in nakazoval smernice kako bo potrebno v bodoče snemati znanstveno fantastiko. Tudi bohoten budget je bil v prvi vrsti namenjen specialnim efektom in filmu se to pozna. A naj kar tu dodam, da prav tu vidim enega izmed večjih plusov naslovnega filma. Besson prihodnosti ni prikazal kdove kako futuristično, plastično in oh in sploh napredno, ostal je na meji sprejemljivega in verjetnega in morda prav zato film še danes na tem področju drži vodo. Precej všečna pa je vendarle tudi glavna poanta oz. rdeča nit, ki se danes morda gleda drugače kot ob premieri, a z nič manj simbolike. Iskanje svetega grala, ki bi nas za vedno ubranil pred zlom in sorodnim parazitom, je kajpak lahko tudi oguljena tema, a tu menim, da dobro kaže naravo ljudi in naravo oportunistov in plačancev, ki tako ali drugače želijo vse izrabiti in vnovčiti le za svoj dobrobit. Besson s podobo petega elementa, popolnega  človeka, poveličuje človeško telo in mu daje velik pomen, kakšni konspirologi pa utegnejo ob filmu vseeno še kako poskakovati nad idejo o bedenju vesoljskih junakov nad našim planetom.

DJ Ruby Rhod: We’ll find out everything there is to know about the D man: his dreams, his desires, his most intimates of intimates, and from what I’m looking at, “intimate” is the stud muffin’s middle name. So tell me my man, are you nervous in the service? Korben Dallas : Mmm… not really.

Film se prične nekje ob začetku 20. stoletja, v starem Egiptu, kjer je bistri arheolog blizu rešitve vprašanja o človeškem nastanku. Poveže štiri glavne elemente narave, ravno, ko se mu nad glavo prižiga žarnica o iskanem petem elementu, pa Zemljo obiščejo napol mehanska bitja iz vesolja, ki so prišla po te elemente, saj veljajo za edino pravo orožje, ki lahko premaga veliko zlo, ki jih kani uničiti. Po nesrečnem spletu okoliščin pride do težav in ostareli duhovnik je edini, ki mu prišleki predajo vse skrivnosti v trajno last in širitev naprej. Nato nas zgodba odpelje 300 let naprej, ko Zemlji spet grozi zlo v najstrašnejši obliki. Ustavi ga lahko le peterica elementov. A ne gre vse zlahka, kamne ukradejo, ljudem pa ostane le roka petega elementa. Iz tega ustvarijo skrivnostno Leeloo, ki pa v želji po preživetju zbeži in najde zatočišče pri rahlo norem taksistu. Avantura se prične. Film krene na pisan tobogan, kjer se ves čas nekaj dogaja. Enkrat so kamni tu, drugič tam, zlo pa je vedno bližje in bližje. Folklora, ki sledi ima korenine v številnih znanstveno – fantastičnih klasikah in žanrskih poslasticah, ni pa potrebno ponavljati, da Besson kljub temu uspe zelo dobro poiskati svojo vižo in karseda smelo vijugati med klišeji in čudovito ter iskrivo parodijo. Mestoma je film več kot odlična komedija, mestoma čistokrvna divja akcija, mestoma spodoben sci-fi šmorn.

Največjo moč pa kot že rečeno vidim predvsem v bizarnih in naravnost odbitih likih, ki se redno znajdejo v še bolj bizarnih in odbitih situacijah. Vsi liki in njihove interakcije enostavno ostanejo v spominu; od die-hard taksista Dallasa (Bruce Willis), do skrivnostne in zapeljivo seksi Leeloo (Mila Jovovich), preko Ruby Rhoda (Chris Tucker), do glavnega negativca, izjemno prepričljivega Zorga (Gary Oldman). Izjemno pester šopek, ki iz kadra v kader deluje prepričljivo. Besson kakšne sekvence zelo dobro posname in pokaže, da je mojster posla. Gre za pravi vizualni sladkorček. Film je bil svoj čas močno popularen, zato ima tudi precej izpeljank in sorodnih derivatov. Sorazmerno visok budget se je približno potrojil v blagajniških evidencah, film pa je ujel nekaj slave tudi na številnih festivalih in ostalih podelitvah. A to je še najmanj, film je  hitro prerasel v kult in nek večen simbol in evo, da ga je tudi danes več kot zabavno gledati. To pa res največ šteje, mar ni res?

If you want something done, do it yourself. Yep!

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Off we go!

YouTube slika preogleda

Knjigo in eno par filmov vzamem poleg!

  • Share/Bookmark

Scent of a Woman (1992)

Ala Pacina štejemo med največje in najbolj markantne filmske igralce vseh časov. Kako ne, gre za človeka, ki je v 70ih letih blestel iz filma v film in v prav vsaki vlogi kazal svoj širen in neizmeren talent. Bil je Michael Corleone v Coppolovem dvojcu The Godfather (1972, 1974), bil je Franck Serpico (Serpico; 1973), bil je Sonny v Pasjem popoldnevu (1974). Tri znamenite in nepozabne vloge. V 80ih je bil Tony Montana (Scarface; 1983). Kaj je skupna točka vsem tem filmom, poleg tega seveda, da še danes veljajo za presežke sedme umetnosti, tako ali drugače? Skupna točka je tudi v številu oskarjev, ki jih je za svoje igralske performanse osvojil veliki mali Newyorčan italijanskih korenin. Pa ne, da bi bili oskarji tako ali drugače pokazatelj njegovih kvalitet, a vendarle nam danes pogled z neke časovne distance razkriva kako zelo so bili akademiki takrat v zmoti. Če so bila osemdeseta manj Pacinova kot ostala leta, jasno zakaj, takrat so se razbohotili razni mačo tipi s tremi brzostrelkami v roki in bicepsi s premerom fička, Pacino tu ni imel kaj iskati, tudi okus širne publike je šel v drugo smer; pa so 90-a spet v prvo vrsto lansirala metodičnega Pacina, ki je nato nanizal še cel kup izjemnih vlog. Sklepni del trilogije o družini Corleone (The Godfather, part III; 1990), kjer je mojstrsko upodobil ostarelega dona, pa super Glengarry Glenn Ross (1991), kjer je ob pravljičnem castingu blestel v vlogi Rickyja Rome, sta le napoved njegovega prvega in težko pričakovanega oskarja, ki ga je osvojil za vlogo slepega in pomalem norega polkovnika Franka Sladea v filmu Scent of a woman (1992). Pacino je bil nato še Carlito Brigante (Cartilos Way; 1993), Vincent Hanna (Heat, 1995), Lefty (Donnie Brasco, 1997), pa Hudič (Devils Advocate, 1997), in tako naprej. V novem tisočletju je padec v formi očiten, omenim sicer lahko še mali in spregledani film Chinese Coffee (2000), ostalo pa je res bolj za pozabo. Tudi Pacinovi performansi se, bodimo pošteni, ponavljajo in so le bleda senca njegovih najboljših del. Ampak, da ne bo dileme; sam Pacina, tako kot mnogi, štejem med najljubše igralce in največje legende in vsak njegov film mi predstavlja svojevrsten užitek (ok, Gigli tu odpade). Mnoge od njih sem videl večkrat, nekatere res velikokrat in vedno znova me prepričajo za kako dobrega igralca gre. Prav je, da ga na tem koščku medmrežja pospremim s filmom, ki mu je vendarle oz. končno navrgel oskarja in ga za večno zapisal med legende.

Scent of a Woman (1992) po malem lahko štejemo med simbole devetdesetih. Verjetno mu ceno dodatno dviga prav dejstvo, da je Pacino z njim osvojil prvega oskarja, morda pa tudi ne. Priznati je potrebno, da gre za toplo dramo, ki lepo gradi na zgodbi in od začetka pa do konca gledalcu servira marsikaj na jedilniku. Ne gre le za zgodbo o študentu in noremu slepemu starcu, pač pa gre za precej več. Je režiser Martin Brest vse to dobro prikazal? Menim, da kar dobro. Karakterizacija likov je tu dokaj močna, saj se obadva glavna protagonista tekom filma precej razvijata, gradita. Resda mestoma okorno in predvidljivo, a vsemu navkljub gre za močno interakcijo med njima in zato vsa ta nadaljna razsvetljenstva ostanejo toliko bolj verodostojna in verjetna. Kdo oblikuje koga? Mar polkovnik s svojim pogledom na življenje oblikuje naivnega mladeniča ali pa prav ta mladenič z mladostniško nedolžnostjo mehča starčevo dušo in srce in se ta na jesen svojega življenja vendarle odpira množici?

Charlie je zagnani študent na cenjeni in prestižni fakulteti. Njegovi starši niso bogati, zato mora za mirno nadaljevanje študija med prazniki priložnostno delati in tako služiti prepotrebne dolarje. Tokrat za lahek zaslužek izbere varovanje ostarele in slepe osebe. Polkovnik Frank Slade je morda res slep in ostarel, a nikakor za Charlieja ne pomeni lahkega zaslužka. Že njuno prvo srečanje nakaže v katero smero bo krenilo njuno sodelovanje, a take avanture si Charlie ni predstavljal. Frank Charlieja skorajda ugrabi, odletita v NY in tam iščeta smisel, veselje, ljubezen, delita si nasvete in uživata tako ali drugače. Frank, ki na daleč kaže svojo odtujenost, ujetost, otožnost in osamljenost, je odločen, da tokrat zadnjič zaužije darove življenja in se še zadnjič nadiha svobode, potem pravi, da si bo v glavo pognal naboj. Charlie, ki ga po praznikih na šoli čaka pomembno sojenje in bo morda suspendiran iz šole, ta kaos ne sprejema najbolje in se drži nazaj, situacije neprestano ohlaja in išče način pobega. Charlie ne uspe zaužiti darov življenja, ne uspe razpreti kril in ves čas z nagubanim čelom razmišlja in računa kako bo. Situacija obeh je rahlo drugačna, prvi je doživel vse in življenje mu je namenilo kruto usodo, kaj mu je storiti v bistvu; drugi ima pred seboj načrt, ki ga bo iz marginale odpeljal naprej, a mu je naproti stopila ovira, ki se zdi prevelika, njegova dilema, njegova skrb je pričakovana. Ampak ravno v tem trenutku, na tej poti, tadva lika potem naletita eden na drugega in izvlečeta vse dobro iz njune interakcije in uspeta na vse skupaj pogledati še iz druge perspektive. Film uči, kaže na moč uma in zavesti. Pretenciozno? Zagotovo! A v kontekstu in z dobrimi občutki.

Hja no. Sicer sem ob filmu užival skoraj tako kot ob prvem, drugem ogledu, a morda me je tokrat zmotila dokaj bohotna minutaža. Bi bilo lahko to zgodbo povedati v uri in pol namesto več kot dveh? Verjetno da. A film ne dolgočasi. Vse sekvence so dobro nastavljene in gledalca ves čas držijo v neki preži. Če ne z duhovitim sarkazmom ali cinizmom, ki ga premore polkovnik, pa z nekaj prizori, ki ostajajo v družbeni zavesti (tango s prikupno gospodično, ferrari). Zadnji govor, ki ga ponudi polkovnik bi bil lahko tudi simbol vseh generacij, tu je Pacino silovit, kot zna biti le on. Pacino je za vlogo dolgo študiral kretnje in situacijo slabovidnih oz. slepih in seveda mu je to uspelo do zadnje kaplje. Odličen je in do konca prepričljiv. Njegov “hoo-ah!” tu še dobro pride do izraza in upam si trditi, da je oskar tu zaslužen in ni šlo le za poplačilo krivic. Chris O´Donnell mu žal ne seže do kolen, ampak kdo bi mu lahko. Ne smem pa pozabiti, da gre za eno prvih vlog danes izjemnega Philipa Seymour Hoffmana, recimo, da kaže svoj potencial. Sicer je film rimejk italijanskega Profumo di donna iz sredine sedemdesetih, koliko je Brest sledil izvirniku ne vem (scenarij Bo Goldman), ampak zame je Brest tu opravil več kot solidno delo. V bistvu čudno, da si je uspel zapraviti kariero in status s filmom Gigli, prav smešno pravzaprav. Tu je bil verjetno na vrhuncu kariere, saj je zbral celo nominacijo na oskarjih za režijo in film. Skratka precej dober film, velik po svoje, a recimo, da tiste neprekosljive perfekcije ne uspe doseči. Pa vseeno…

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Prometheus (2012)

Ko je Ridley Scott pred leti najavil, da želi posneti preddel svojemu kultnemu Alienu (1979), je v filmskem svetu završalo. Završalo zaradi navdušenja in silnega pričakovanja kaj nam bo ta obrtni mojster tokrat ponudil v obet in završalo zaradi grenkih opazk, češ ali je priletnemu gospodu res tako dolgčas, da želi na jesen svoje kariere spet oživljati tisto s čimer je zaslovel pred toliko leti. Do premiere je nato preteklo kar nekaj vode, sedaj pa je film končno tu in nosi pomenljiv in intriganten naslov. Prometheus (2012) je s skrbno načrtovanim marketingom že pred časom dražil in cedil sline neučakani publiki, seveda sem bil med to slinasto neučakano publiko tudi sam. A hkrati me je nekje globoko pod površjem vendarle tudi žulilo in zbadalo: bo Scott opravičil pričakovanja, bo potešil cineastično lakoto, bo dal prednost fabuli ali formi itd.  Po ogledu sem ujet v lastno zanko obsedel na sedežu dvorane in pričel tuhtati. Po dveh nočeh še vedno tuhtam. Kako ovrednotiti in kako ubesediti videno? Neizpodbitno dejstvo je, da je Prometheus (2012) močan film. Pa opraviči vso napetost, silna pričakovanja? Je dovolj kvaliteten, da ga mirne duše sprejmemo kot dejanski preddel (ali karkoli drugega) originalnemu Alienu (1979), ki še danes, po vseh teh letih, dobiva na teži in vsako leto bolj ponosno stoji na odru najboljšega sci-fija daleč naokoli? Po tehtnem premisleku bi sodil približno takole: pričakovanja (če le niso bila res previsoka) do neke mere opraviči, dočim pa ga ob bok legendarnemu izvirniku, pa tudi Cameronovemu nadaljevanju, seveda v prav nobenem primeru ne gre postavljati.

Prometheus (2012) je film, ki se bohoti z močnim vsebinskim nastavkom, zagotovo. A po mojem mnenju tega potenciala nato ne izkoristi najbolje oz. do konca. Visokoleteči cilj o iskanju naše stvarnosti nekje bogu za hrbtom se hitro izgubi v nepovezani in nekoliko preveč luknjasti zasnovi. Pa ne želim sedaj izpasti kot sključeni in osiveli intelektualec, ki želi povsod najti smisel lastnega bita, ampak vendarle gre za film in projekt, ki želi, da ga jemljemo resno. In če ga jemljemo resno, potem mimo makadamske naracije in zgodbe, polne slepih ulic in črnih tunelov, ne moremo iti. Že prav, da film kot tak pušča veliko lastne interpretacije, mozganja in iskanja smisla ali rešitve, ampak vseeno bi bilo nemara vse skupaj bolje, ako bi scenarij deloval nekoliko bolj prepričljivo in trdno,smiselno, pravzaprav. Preveč na horuk se mi zdi in ne morem se znebiti občutka, da se je Scott prehitro zadovoljil in nato na vrat na nos krenil proti tehnično-vizualnemu delu. Dobro, tudi če bi bila sama fabula podhranjena in bi režiser ta manjko nato skušal nadoknaditi s pomenljivim in alegorij polnim celostnim konceptom, kot je bilo to nemara v izvirniku, pa tudi v Blade Runnerju, bi človek še mirno spal. Ampak ta način komuniciranja ali predajanja zgodbe mu tu ni uspel tako zelo ali pa se je vse skupaj preveč pomešalo v osupljivo tehnično plat in smo gledalci to enostavno spregledali. Sodil bo čas. Ampak dobro, tu mu kanim pogledati čez prste in zamižati na vsaj eno oko. O Weylandu in njegovi udeležbi ne bom razglabljal, to mi ni bilo na mestu in še sedaj ne vem, čemu so ga vključili zraven. A vendarle mi je film uspel vriniti nekaj v razmislek.

Menim, da film koncept religije in stvarstva dokaj dobro vpelje v sam kontekst, a se nekje sredi poti nato ustavi. Drži, da je stvarnik (ljudje, bog) neki inženir življenja, a važen je motiv. Zakaj? Je odgovor, ki ga Charlie servira Davidu o stvarstvu dovolj na mestu, da poteši naša in replikantova vprašanja o nastanku? Igranje boga, ki lahko nekaj dela oz. naredi po svoji volji, je bržčas nekaj najbolj interesantnega, a za kakšno ceno? Kakšno ceno so plačali humanoidni inženirji, ki so zemljo posuli s svojim DNK-jem? Kakšno ceno bomo plačali ljudje, ki smo po svoji podobi naredili replikante, ki sedaj opravljajo večino dela namesto nas? Je cena končni pogrom lastne vrste? Kdo bi vedel. Na početku štorije vidimo žrtvovanje bledega velikana za nastanek življenja. Alegorija Jezusa Kristusa je na mestu, a obenem me vprašanje o usodi in naključju vendarle vse bolj razjeda. Je človek le plod hecne reakcije? Tako kot je plod nesrečne reakcije morda pošast, ki ob koncu tako silovito izstopi iz telesa in zakriči v pozdrav. Se je načrt inženirjev nekje sfižil in so zato želeli narediti konec? No ja, verjetno preveč tuhtam in filozofiram in bi se mi sedaj sir Scott le smejal v obraz.

Igralski kader je imensko močan, performansi pa niso ravno nepozabni. Noomi Rapace se mi je sicer na prvo žogo zdela dobra, sedaj pa morda niti ne več, ni dovolj karizmatična za to vlogo, ki dovolj nazorno koketira z Ripleyevo. Ostali me prepričajo še manj, Charlize Theron je rahlo neizkoriščena, dočim ostali bolj kot ne statirajo s šibkimi dialogi. No, vsi razen Michaela Fassbenderja, ki seveda predstavlja glavno gonilo filma. Odigra vrhunsko in prav vidi se, da so se scenaristi (Damon Lindelof, Jon Spaihts) pri njem najdlje zadržali. Gledano s tehničnega vidika je film kakopak pravi posladek in pika. Ridley Scott je naredil korak naprej in ustvaril svet prihodnosti kot malokdo pred njim. Tu res nimam nič za oporekati in si niti ne drznem. Posebni efekti so izjemni, vizalno je film čisti presežek. Tu ni debate. A pogrešam kanček ostrejšo atmosfero, pogrešam tisto, kar bi film tudi na tem področju naredilo večnega. Alien ima marsikaj, kar ne bo nikoli padlo v pozabo, Blade Runner je praktično sestavljen le iz takih kadrov, kaj ima Prometheus? Je abortus dovolj močan, da lahko v družbeni zavesti ostane naslednjih nekaj let? Oh kje. Tu Scott ni več tako luciden. Film nima tiste večnosti, nima tiste veličine. Resda so sedaj drugi časi, ampak filmu manjka tisto nekaj, kar bi ga držalo nad vodo še nekaj naslednjih let. Sekvence, ko v Alienu prvič pridejo do jajc, tista misterioznost, tista klaustrofobija, kadri, ko monstrum prvič pride na plano, to bo večno ostalo, ne glede na to kolikokrat bomo film videli. Prometheus tega žal nima, to mu manjka in to najbolj pogrešam. Ok, rojstvo monstruma je dokaj dobro speljano in fanom cele štorije lahko povzdigne kocine, a to ni dovolj. Da se razumemo, Prometheus je dober film, ki zadovolji na več ravneh, tudi vsebinsko lahko poteši, zakaj ne, a nima pa tiste teže, ki bi ga uvrščalo med kakršnekoli mejnike sci-fija. Nima in pika.

Debate o filmu so povsod dokaj pestre in neskončne. Eni ga precej hvalijo, drugi manj. Jaz sem se ob filmu lepo zabaval in kratkočasil, zdi se mi več kot spodobno sproščanje po napornem delovnem tednu. Velik finančni vložek je sicer že lepo povrnjen, a dobrih 260 milijonov zelencev dozdajšnjega izkupička verjetno ni tisto kar so producenti želeli ali pričakovali. Kakorkoli, govori se o trilogiji in res me zanima kaj bodo prinesla nadaljevanja. No, zdi se mi prav, da tokrat zaključim z mislijo Rogerja Eberta, ki pravi: Ridley Scott’s “Prometheus” is a magnificent science-fiction film, all the more intriguing because it raises questions about the origin of human life and doesn’t have the answers. It’s in the classic tradition of golden age sci-fi, echoing Scott’s “Alien” (1979), but creating a world of its own. I’m a pushover for material like this; it’s a seamless blend of story, special effects and pitch-perfect casting, filmed in sane, effective 3-D that doesn’t distract.

Hm, ja!?

Priporočam

  • Share/Bookmark

21 Jump Street (2012)

Ah ja, lahko bi prej vedel, da se bom tudi tokrat v posteljo ulegel z dolgim nosom in skrajno nepotešen, ampak ob kratkem oddihu od nogometa mi je nekaj pregovorno “odbitega” kar pasalo na jedilniku in res je tudi to, da sem do zadnjega verjel, da pa bi naslovni film lahko ta monotoni nogometni vsakdan ustrezno in dovolj kakovostno presekal in me zalil z že kar močno pogrešano bistro filmsko energijo. Pa ni bilo tako. 21 Jump Street (2011) je film bolj švohotne narave, ki gre iz spomina malodane že ob ogledu. Kako bi najbolje in najkrajše povzel to stominutno folkloro slaboumnega humorja in pretencioznega dogajanja? Težko. Če rečem, da gre za res tipično mtv komedijo, ki zadnja leta v Hollywoodu rastejo kot gobe po dežju, bi v bistvu povedal veliko in malo hkrati. Veliko zato, ker nemara vsi dobro vemo kaj to pomeni: torej res nič pametnega in vse skupaj na prvo žogo; in malo zato, ker bi s tako grobim opisom lahko označil praktično vse komedije zadnjih 20 let.

21 Jump Street (2011) je film, kjer neokusni stereotipi in plesnivi klišeji brstijo kar sami od sebe. Imamo dva policista, prvi je lep in butast (Channing Tatum), drugi je malo bolj čokat in bistrejšega uma (Jonah Hill). Prvi je bil v srednji šoli glavna faca in magnet za številne puhoglave najstnice, drugi je bil sila nepriljubljen geek, ki se je držal bolj zase. Po osmih letih se ta dva modela ponovno srečata na policiji, ko skušata priti do te spoštovane službe. Tokrat, za razliko od srednješolski dni, združita moči in prav zato uspeta priti do modre uniforme. Po nekaj manj priljubljenih nalogah končno dobita misijo vredno pravih policajev. Na lokalni srednji šoli grozi sintetično mamilo, ki sprošča in morda celo mori najstnike, zato se morata junaka pod krinko vključiti v šolo in tam razvozlati ta trd in nevaren zalogaj.

Režije se sicer lotita kar dva režiserja, Phil Lord in Chris Miller, oba bolj vešča v tv vodah, scenarij pa priložita Michael Bacall in Jonah Hill. Kaj posebnega? V bistvu niti ne, na vseh ravneh filmu marsikaj manjka. Je pa produkcijsko zrasel na kar močnih temeljih, se mi zdi, da tu vendarle vse štima. Igra bi lahko bila boljša, ampak to človek tu brez problema lahko spregleda, mar ne? Izkupiček v blagajnah je kajpak zelo dober, Američani pričakovano padajo na take finte, mi je res čudno, da se jih ne naveličajo. Ocena na imdb je skrajno previsoka, ampak ok, če so prebrali Sandlerja in ga zadnje čase lepo kaznujejo, ni kaj, da ne bodo čez nekaj let prerasli tudi tak tip komedije in potem nam bodo morali tile kleni humoristi prikazati nekaj drugega, to pa bodo časi potem. Utopija, vem.

Saj ne rečem, štosi si lepo sledijo in film bi lahko marsikaterega manj zahtevnega gledalca tudi zabaval do solza sreče, ampak mene pač tako lahko ne morejo več dobiti na limanice. Vsi štosi so vnaprej predvidljivi, pričakovani in že stokrat videni v tej ali oni obliki. Humor je tako impotenten in razvodenel, da bi res lahko zgolj zamahnil z roko in si poiskal nek naključen haha video na Youtube, pa bi se zagotovo bolj zabaval. Vse te zagate, probleme, tviste, ki nam jih film želi prodati, smo že videli. Koliko je Jonah Hill tu drugačen kot v drugih najstniških komedijah, kjer je nastopil? Kje je izvirnost? Kje je svežina? Poguma je očitno dovolj, priznajmo, film sem in tja kar korajžno skaklja po tisti tanki meji med to in ono stranjo sprejemljivega in sem lahko toliko pošten, da filmu priznam tudi tiste dobre lastnosti. Ampak žal se vse dobro prehitro potem skrije za tistim velikim kupom slabega in potem je to dobro približno tako težko najti kot iglo v kupu sena. Proti koncu film izgubi vse vajeti in krene na tak čuden ringelšpil, da me zanima, če so mu režiser, producent in ostali pomembneži, ki so sodelovali poleg, sploh lahko sledili? Verjetno ne. Vseeno en manjši plus za kratko vinjeto Johnnyja Deppa. Presenetljivo in recimo, da pade na plodna tla. Karakterizacije likov ni, oz. so tako oglate, da je že kar boleče vse skupaj. Sploh, ko želijo te brezizrazne in tope like potem kar na hitro širiti in ostriti z nekimi ljubezenskimi homoerotičnimi interakcijami. Pa saj je vseeno. Že to, da se dva 25 letnika (tam nekje, leto gor ali dol) lahko brez večjih težav infiltrirata med s hormoni podivjane mladenke in mladeniče (srednješolce!), je rahlo bizarno in samo po sebi vzbuja vprašanja o ustreznosti ideje, scenarija in še marsičesa. To, da se potem prepletajo celo ljubezni med srednješolko in policistom, pa celo policistom, ki je kao dijak in mlado profesorico, ki se mladeniču že ob prvem snidenju lepo nastavi, pa je le dokaz ameriške dvoličnosti. Amerike, ki se obenem zgraža nad to najstniško podivjanostjo, po drugi strani pa to podivjanost huronsko in z navdušenjem spremlja obenem. Ha, simbolika z vsebino (mamila, joj prejoj) je verjetno zgolj naključna. Da pa se razumemo, ravno ta ameriška dvoličnost, pretirana in mestoma že kar strašljiva čistost in zadržanost do človeških užitkov, torej zrcaljenje obče družbene dogme, pa je tisti največji biser filma in morda lahko rečem, da tu film nekako vendarle zaigra na prave strune. Ampak vseeno je to premalo, premalo za kaj več, zato pozaba in hvala lepa za vse rože.

Ne Priporočam +

  • Share/Bookmark

Batman (1989)

Ni skrivnost, da sem velik zagovornik in podpornik Nolanove oživitve miljarderja v netopirjevem kostumu, ki dela red po ulicah Gotham Cityja. Nolanova franšiza se mi zdi kratkomalo odlična, še posebej The Dark Knight (2008), ki je name naredil res močan, nepozaben vtis. V slinastem pričakovanju tretjega, sklepnega dela Nolanove vizije, sem si zaželel hitre osvežitve, a sem v istem hipu ugotovil, da bi bilo nemara še precej pametneje, če bi šel še bolj nazaj in bi za popoln filmski večer po dolgem času pogledal kar tisti prvi film o Batmanu, ki ga je posnel obrtni mojster Tim Burton ob koncu osemdesetih. Burtonov Batman (1989) je bil pravi hit, brez dvoma. Kar en tak simbol devetdesetih se mi v bistvu zdi, bil je ravno prav norčav, ravno prav skrivnosten in ravno prav temačen, da sem ga, tako kot mnogi drugi, oboževal in ga na lestvici najljubših filmov dolgo štel kar visoko. Ampak ok, tisto so bili neki drugi časi. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je Burton z Batmanom zadel terno, ustvaril je prepričljiv svet, zanimive like in tisti občutek iz stripa je uspel zelo dobro prenesti tudi na filmsko trakovje. Stripovski junaki takrat še niso tako masovno polnili kino dvorane kot danes, zato je bil vsak tak izlet v svet super junakov še toliko bolj pestra izkušnja. Burton je bil morda celo najboljša izbira za prvi filmski poskus oživitve Gotham Cityja; njegov slog, njegova domišljija in občutek za detajle se odlično kažejo še danes, več kot dvajset let kasneje, ko je oko navajeno na marsikaj drugega, novega, bolj bombastičnega. In tu moram reči, da me je tozadevno naslovni film spet še kako prepričal in nimam kaj, kot da ostanem pri tistem, da je Batman (1989) odličen film, ki mu je mesto v filmski zgodovini.

Gotham City. Always brings a smile to my face.

Zgodba kot taka sicer ne prinaša ničesar novega. Ulicam Gotham Cityja vlada nasilje in korupcija in Batman je praktično edini, ki se želi zoperstaviti nizkotnežem, ki polnijo žepe z nizkotnimi dejanji. Kdo ali kaj je Batman ugiba celo mesto. Kdo je ta temni pravičnik, ki lovi in zatira nepridiprave in na ulice temnega mesta prinaša vsaj nekaj miru in pravice? Vedno se prikaže iznenada, stopi iz sence, opravi svoje in potem na isti način spet izgine. Vsi mu želijo priti na sled, še posebej mlada, nadebudna fotografinja Vicki Vale, a nihče ga ne uspe ujeti. Je kot fantomski pravičnež, ki se pokaže le tedaj, ko ga najmanj pričakujejo. A ta čas svoj imperij širi tudi Jack Napier, gangster, ki po padcu v kemično kislino postane Joker, strah in trepet Gotham Cityja. Jokerja lahko ustvavi le Batman in srdit boj teh dveh protagonistov se lahko prične. Boj med dobrim in zlim film dobro prikaže. Na eni strani imamo Batmana, oz. Brucea Waynea, ki globoko v sebi še vedno nosi bolečino, ki jo je dobil ob umoru svojih staršev. Prav ta izkušnja ga izoblikuje, zaradi tega dogodka je postal to kar je. Bruce Wayne ni le snobovski miljarder, pač pa je v prvi vrsti maskirani borec proti kriminalu. Na drugi strani je Joker, tipičen produkt Gothamskih ulic, ki mora za lastno preživetje biti to kar je, torej neutrudljiv kriminalec, morilec, sociopat, ki si želi le to, da mesto Gotham postane njegova last. Nekaj je gotovo, ni Batmana brez Jokerja, kot tudi obratno. Njuna folklora je izjemno napeta, iskriva in zdi se, da se eden od drugega lahko največ naučita. Smešno po svoje, ampak ravno dovolj arhetipsko. Koliko sta si Joker in Batman v resnici sploh različna? To se je sicer Nolan bolje in več spraševal, a tudi Burton tu ni od muh.

As though we were made for each other… Beauty and the Beast. Of course, if anyone else calls you beast, I’ll rip their lungs out.

Scenarij je prišel izpod rok Sama Hamma in Warrena Skaarena in upam si reči, da to ni ravno najmočnejši element filma. Manjka nekaj več ostrine, če ne še kaj drugega. Čeprav je res, da so Jokerjeve enovrstičnice prava poslastica. Mi je pa tokrat v oči padel predvsem ta izrazit noir slog, ki se prične bohotit od prvega kadra naprej. Čisti noir je to, od ulic, likov in fatalne ženske dalje. Burton je s samo scenografijo in fotografijo dokazal, da je mojster svojega posla, čeprav so bili produkcijski šefi sprva kar zaskrbljeni, saj režiser prav veliko pravih izkušenj ni imel. A verjetno jih je že s filmom Beetlejuice (1988) kar nekaj pridobil na svojo stran. Kako si Gotham City predstavljajo drugi režiserji, je bilo znano že kaj kmlu, ko je Joel Schumacher vse skupaj postavil na glavo in režiral dva konkretna pljunka, ki nista vredna počenega groša. Burton je tu z vizualnim delom zagotovo prepričal vse naokoli in njegova kariera je šla potem povsem zasluženo samo še navzgor. Tu je nekaj kadrov res izjemnih. Recimo tisti končni obračun med glavnima likoma, tam na tistem visokem nebotičniku, kako gotsko vse skupaj deluje. Pa tudi prihod Jokerja z baloni na ulice, ko naokoli meče denar, zelo antologijska scena, ki jo vsi verjetno še kako dobro nosimo v spominu že vsa ta leta. Pa še nekaj tovrstnih sekvenc ima film in prav zato pravim, da filma nikakor ne gre podcenjevati, pač pa ga velja šteti med tiste bolj vidne produkte tistega časa. Tudi na področju posebnih efektov je Burton takrat kar dvigal letvice in tu mu gredo vse pohvale z moje strani. Zatorej trdim, film, če ravno trpi zaradi ne najbolj izbrušenega scenarija, vse to povrne z zares dobrim vizualno-tehničnim delom. Gotham City je neverjeten in morda ga niti Nolan dvajset let kasneje ni uspel tako dobro zajeti. Sama struktura filma se mi zdi dobra, dobro teče in narativno je kar na mestu, dočim me je tokrat kar precej zmotila reakcija Valeove ob spoznanju, da je njen ljubimec v resnici tudi fantomski pravičnež; zakaj je tu vsaka reakcija tako zminimalizirana? Pohvalno pa je seveda tudi to, da je minutaža glavnima likoma, torej Batmanu in Jokerju dobro umerjena. Joker ne skače ves čas pred gledalcem, pride le nekajkrat in takrat vedno nepozabno in v slogu; manj je več tukaj še kako drži in vsemu skupaj daje več misterioznosti in pomembnosti. Spet nekaj, kar danes mnogi filmarji ne znajo upoštevati in potem svoje like stlačijo v čisto vsak kader, kar potem rezultira predvsem v to, da se gledalci likov naveličamo že po nekaj minutah.

And now, folks, it’s time for “Who do you trust!” Hubba, hubba, hubba! Money, money, money! Who do you trust? Me? I’m giving away free money. And where is the Batman? HE’S AT HOME WASHING HIS TIGHTS!

Seveda pa ne smem mimo igralskih kreacij, igralske kreacije pravzaprav. Jack Nicholson je v vlogi Jokerja enostavno odličen. Tako zelo vživeto odigra vsako minuto, ki mu jo ustvarjalci naklonijo. Dober je in do konca prepričljiv in zanima me kakšen bi bil film brez Nicholsona. Dejansko film dvigne na nek drug nivo, to je redka vrlina, ki jo premorejo res le najboljši. Michael Keaton se mi v vlogi Brucea Waynea oz. Batmana kar dopade, takisto gredo vse pohvale tedaj izjemno brhki in privlačni Kim Basinger v vlogi Vicki Vale, ne toliko zaradi igre kot pa zaradi stasa. Tak dokaj nepozaben trio mi delujejo, pa ne vem sedaj ali to govorim zgolj iz čiste nostalgije ali je dejansko temu tako. Precej v uho gre tudi glasba, delo Elfmana in Princea. Film je bil posnet za slabih 40 milijonov, pridelal pa jih je že več kot 400 in v vsakem primeru gre za velik in pomemben film. Njegova zapuščina je širna in pomembna, saj je oral ledino na marsikaterem področju. Zato tu ni dileme, Batman (1989) je izvrsten film, vreden ogleda. Leta se mu sicer poznajo, ampak v dobrem smislu pravzaprav.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Safe House (2012)

Oh ja, Hollywoodska produkcija je sem in tja že prav smešna. Producenti v iskanju magične formule vse preveč pozabljajo na vsebino in vedno bolj strmijo k drugačnim, bolj plastičnim zadovoljitvam, kar pa se vsaj zadnjih nekaj let vselej izkaže za napačen pristop. Podoben občutek sem imel tudi po ogledu filma Safe House (2012), ki je milo rečeno povsem povprečen film, ki je komajda vreden zapisa na blogu, a če sem že ravno tisti večer takole zapravil, pa naj še kaj spišem o videnem. Ne vem pa točno o čem naj bi pisal, v filmu gre enostavno za prazno 115 minutno skakanje od točke a do točke b, vmes se malo streljajo in lovijo, to je pa potem tudi vse. Aha, nekaj želijo biti tudi smešni, želijo biti aktualni in želijo biti predvsem testosteronsko adrenalinski. Vse bolj kilavo in za hitro, hitro pozabo. Saj nočem biti preveč zadirčen, ampak tovrstna Hwoodska produkcija je sem in tja res tako surovo predvidljiva in klišejska, da je že prav hudo. Verjetno pa neka ciljna publika vseeno nekje ploska in pozdravlja tale poflček, jim ne zamerim, le kakšen drug žanrski sladkorček bi jim predlagal v ogled, pa naj potem presodijo.

Matt Weston je nadebudni mladi tajni agent CIE, ki sanja pestro delo in Pariz. Njegova realnost pa je v Johannesburgu, kjer na skrivni lokaciji skrbi za varno hišo. Njegov vsakdan je sila dolgočasen, ždi v hiši, sem in tja preveri kakšno varnostno kamero in čaka na preži, če se slučajno kaj pestrega zgodi in bo prav njegova varna hiša prizorišče akcije. Nekje na drugem koncu mesta dve skrivnostni osebi, stara prijatelja očitno, izmenjata neke skrivne podatke in nato kmalu naletita na resne težave. Za petami so jima do zob oboroženi moški, ki želijo prav tiste podatke in ne izbirajo sredstev kako bodo prišli do cilja. Po opustošenju mesta se preživeli preda ameriški diplomaciji, krikne svoje ime, njegova izdana identiteta pa razkrije, da gre za enega izmed najbolj iskanih teroristov in kriminalcev na svetu. Ok, dolgo iskanega Tobina Frosta, nekdanjega agenta, ki je potem krenil na samostojno pot, prevzame CIA, ki ga odpelje na zaslišanje prav v tisto varnostno hišo, kjer čaka zdolgočaseni Weston. Ampak tisti do zob oboroženi kerlci so mu še vedno za petami. Sledi hud strelski obračun in Weston mora dragocenega ujetnika rešiti pred grenko usodo.

Hja no, kaj potem sledi je seveda jasno. Frost in Weston bežita pred tajno organizacijo, ki ju lovi, vse bolj pa se kaže, da nekaj smrdi pri sami ameriški organizaciji. Oh, kako preprosto je snemati in kovati take zgodbe. Klišejsko in stokrat videno vse skupaj. Saj ne rečem, akcijske sekvence si sem in tja dobro sledijo, ampak so tako prazne, da kar boli in kar je še najhuje, vnaprej so predvidljive do zadnje potankosti. Ne morem se znebiti občutka, da je Safe House (2012) v bistvu reciklaža vseh drugih žanrskih filmov, pa niti ne tistih najboljših. Za vsak kader se zdi, da smo ga že nekje videli, celo za dialoge sem skoraj prepričan, da sem jih že slišal poprej. Liki so povsem neizdelani in na prvo žogo, sicer se pri Westonu trudijo nekako naplesti ljubezen in vso to odrekanje, ampak je to bolj tako – tako, neprepričljivo.  Tudi ta vez, ki se splete med obema glavnima protagonistoma bi bila lahko precej bolje izpeljana. Osnovni zaplet filma je bolj na prvo žogo, razplet pa je močno za lase potegnjen in ne ponudi res nič revolucionarnega ali še ne videnega. Bodimo pa pošteni, to sem sicer tudi pričakoval. Neznano režisersko ime sicer kdaj lahko preseneti, če vpelje kaj svojega, kaj novega, kadar pa le kopira znane vzorce in skuša biti čim bolj konvencionalen, da slučajno ne pade kakšna temna senca nanj, takrat pa se po navadi ne izteče ravno najbolje. Espinozi lahko očitam pomanjkanje poguma ali nosu za kaj udarnejšega, ne smem mu pa oporekati obrtnega dela. Ta je vsemu navkljub na neki ravni in menim, da film najbolj trpi zaradi povprečnega, šibkega scenarija (Guggenheim, kdo?). Na koncu pa me čudi predvsem to, kakšna imena so se zbrala na enem kupu (Denzel Washington, Ryan Reynolds, Brendan Gleeson, Sam Shepard, Vera Farmiga…), ampak tudi njihova prezenca ni uspela filma dvigniti na nivo, ki bi ga jaz kot gledalec želel videti. Safe House (2012) tako brez razmisleka mečem na tisti veliki kup filmske zgodovine in ga tam puščam v nemilost časa.

Ne Priporočam +

  • Share/Bookmark

The Matrix (1999)

The Matrix (1999) je bil za konec tisočletja odličen film. Vsesplošna histerija pred vstopom v novo tisočletje se je povečevala, vsa vprašanja o obstoju in smislu, ki so se pričela sprožati, so dobila nove razsežnosti. Človeštvo je začelo neustavljivo pluti proti popolni digitalizaciji, proti vse večji odvisnosti od računalnikov in ostale tehnologije in ni jih bilo malo, ki so morda prav zaradi tega v Matrici (slov. prevod) našli novo religijo. The Matrix je na trg prišel pompozno in z visokimi obrati. Znanstveno-fantastični ep je takoj pridobil trume navdušenih privržencev in tisti čas ni bilo človeka, ki se s fenomenom filma bratov Wachowski ne bi tako ali drugače srečal. Film je napovedoval novo dobo v samem žanru, morda filmu kot takem nasploh, po dolgem času je obstranski merchandising celo prerasel samo vrednost filma. Če se sedaj spomnim za nazaj, ja 13 let je že tega, potem lahko ugotovim, da sem ob vsesplošni evforiji in pravljičnosti videnega klonil tudi sam. Naslovni film sem takrat, kot 15 letni mulec, štel v sam vrh sedme umetnosti, navdušenje ob prvem, drugem, tretjem ogledu je bilo neizmerno. Kako ne, brata Wachowski sta pod pokroviteljstvom bogatih studiev zares uspela posneti film, ki je zadovoljil tako na tehnično – vizualni ravni, kot tudi na vsebinski, kjer so se različne teorije, analize, vprašanja in odgovori vrstili kar sami od sebe. Potem, ko sem zadnjič, bolj po naključju kot ne, naletel na tale zapis kolega Filmoljuba, se je enostavno v meni prebudila neka še posebej izrazita želja, da The Matrix, moj popoln film iz mladosti, vidim še enkrat. Tokrat nekoliko starejši, drugače razmišljajoči in skozi neko drugo prizmo gledajoči. Kaj sem ugotovil? Ugotovil sem, da je film res dober, vrhunski pravzaprav, moja ljubezen do njega sploh še ni usahnila. The Matrix še danes vidim kot primer vrhunskega sci-fi filma in kot enega izmed bolj razburljivih filmov zadnjih 15 let.

Leto 1999. Thomas Anderson je računalniški razvijalec, ki za topel kruh dela v neki ameriški korporaciji, sicer pa je v računalniškem podzemlju poznan kot heker Neo, ki se še posebej zanima za dekodiranje zloglasne matrice, ki se pojavlja na njegovem računalniku. Sivi vsakdan mu na glavo obrne skrivnostna Trinity, ki se pojavi od nikoder in trdi, da jo pošilja zloglasni heker Morpheus, ki ima vse odgovore na njegova vprašanja. Anderson najprej nad tem ni pretirano navdušen, po nekaj dneh razmisleka in čudnih sanjah pa se potem vendarle sreča z Morpheusom. Prisede v avto in se odpelje proti resnici, ki mu bo spremenila življenje. Resnica je namreč le ena in nekoliko drugačna. Vse to kar doživljamo navadni smrtniki, je le vzporedna resničnost, računalniški program, matrica, ki so jo izdelali napredni stroji samo zato, da lahko daleč v prihodnosti krojijo svet po njihovih željah. V prihodnosti oz. bolje rečeno v pravi resničnosti, smo ljudje le proizvajalci energije. Sužnji, ujeti v večno spanje in priklopljeni na kable, ki iz nas črpajo življenjsko energijo. Morpheus je vodja upornikov, ki se borijo in branijo še tisti zadnji delček človeštva. Vendar Morpheus, Trinity in ostala ekipa niso dovolj za boj proti tehnološkemu zlu, potrebujejo mesijo, odrešitelja, tistega (Neo=One), ki se lahko zoperstavi sovragu in nagne tehtnico na stran človeštva. Morpheus je prepričan, da je to prav Neo.

Vsebina je seveda nadvse intrigantna in zabavna. Ideja o paralelnem svetu, ki je v bistvu računalniški program, ki nadzira in vodi naša življenja, vsaj pri meni zaigra na vse mogoče brbončice. Kaj je realnost, kaj je resnica? Kakšen je tu potem pomen usode? Kdo vodi v resnici naša življenja? Alegorija religije ali sodobne družbe, kjer različne politične ureditve takisto vodijo in urejajo naša življenja. Si dandanes nemara Matrico in njene načrtovalce lahko predstavljamo v japijih z Wall Streeta, ki pod pretvezo nevidnega denarja v oblakih krojijo našo potrošniško usodo, vero v kapitalizem, boj za vedno večji dobiček? Menim, da naslovni film prav o vseh arhetipskih vprašanjih našega obstoja in sprejemanja zavednega in nezavednega lahko ponudi razmislek in debato in prav zaradi tega ga gre tako zelo visoko ceniti. A mene tu bolj premami primerjava z religijo. Igra usode in igra naključij, igra božjega načrta in realnosti, priprave na tisto nekaj, kar pride kasneje. Kaj je potem tu Neo? Jezus Kristus? Eh, menim, da ne. Neo je prej tisti, ki skuša religijo zatreti, podreti. Anti-mesija, ki širi idejo, da je vera le pretveza in opij za ljudstvo. Neo je faktor, ki ga želi vera, a ga ima ljudstvo, dokaz, da človeška volja vendarle pomeni več od nekega načrta, recimo usode. Seveda pa v razmislek lahko vzamemo tudi tisto o večnem boju med naravo in tehnologijo. Vračanje nazaj k naravi, h koreninam ali pa futuristično iskanje svetega grala v digitalizaciji, medmrežni povezavi in hologramih. Koliko tu še ostane od človeka in koliko se zavedamo lastnega jaza, lastnega življenja, katerega krojač smo sami?  Pa še mnogo tega film ponudi. Za radovedne glave pravi balzam in poligon različnih teorij. Hudičevo filozofski film pravzaprav, kjer je za dodatno začimbo poleg potem še malo ljubezni in ostalih, povsem pričakovanih in realnih človeških trenj in interakcij (izdaja, upanje, laž…).

Brata Wachowski ves ta material mojstrsko preneseta na filmsko trakovje in vse to dodatno začinita z izjemno dopadljivo formo, ki cedi debele kaplje sline. Režija je zame osebno res nekaj boljšega, film vrhunsko teče in gledalcu zgodbo lepo prodaja. Nekateri kadri so milo rečeno večni, antologijski je že uvod, potem pa ima film še cel kup naravnost nepozabnih elementov, ki še danes delujejo perfektno. Tehnični prijemi in specialni efekti, ki so tedaj dvigali obrvi in postavljali mejnike na vseh področjih (takoimenovani bullet time, denimo) še danes izpadejo zelo dovršeno. Zelo dobra je urbana scenografija, pa fotografija, všečna je glasba; skratka kaj bi dolgotvezil, film je tozadevno izjemen in morda kar eden bolj pompoznih na tem tehničnem področju. Izpostaviti velja še super sekvence bojev mož na moža, ki je tedaj prav tako kar pošteno mokril sanje nadebudnih mladcev.

Kje potem sploh najti slabe točke? Praktično jih nima. Morda pa jih vseeno lahko najdem v mestoma okornih dialogih in slabši igri glavnega protagonista. Ne vem, ko spregovori Morpheus se mi trenutek vedno zdi veličasten, ko pa spregovori Neo, pa enostavno čutim hud padec kvalitete in ostrine. Je za to kriv igralski performans, kjer Keanu Reeves res komajda zadovolji še tako fanatičnega gledalca? Sta scenarista (tudi brata W.) vse preveč energije potrošila za fabulo, premalo pa je potem ostalo svežine še za dialoge in večji razpon likov? Morda, a zakaj iskati ta manjko v sicer tako popolnem filmu? Glede na večjo lesenost Reevesa in mestoma tudi Carrie – Ann Mossove, velja potem nasprotno zapisati za karizmatičnega Laurencea Fishburnea in prvega negativca Huga Weavinga, ki ga še danes štejem med boljše negativce daleč naokoli, naravnost odličen se mi je zdel.

Torej bodi dovolj filozofiranja. The Matrix je bilo po dolgem času prav zabavno videti in film je še vedno v vseh pogledih izjemen. Kult, ki bo verjetno za vedno ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovino sedme umetnosti. Žal nadaljevanji konkretno pljunita v lastno skledo, a o tem morda kdaj drugič. Kaj vse je film dosegel, kakšen je zaslužek in tako dalje, je seveda brezpredmetno tu ponovno osveževati, film je pač kult in velik mejnik tistega časa in nove generacije.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Serbuan Maut (2011)

V zahodnem delu poznan kot The Raid: Redemption (2011). Ne bom širokoustil, ampak tole je film, ki dobesedno dviga vse kocine na človeškem telesu. Sicer gre za vsebinsko bolj skopo in podhranjeno delo, ki pa s pretepaško folkloro enostavno povedano premika meje in pušča debele kaplje veselja. Gre za res pravo akcijo, ki gledalcu ne pusti, da bi trenil z očmi. Adrenalin polni žile vseh 100 in več minut in po ogledu se gledalec zlahka ujame v rahlo sključeni podobi, ozirajoč se naokoli ali je nemara tudi sam ujel kakšno brco. Indonezijski hit, ki ga je režiral Valižan Gareth Evans, je v svoji osnovi tako brutalen in krvav film, da bi ga težko priporočil naprej, vsaj kakšni miroljubni, pacifistični duši zagotovo ne, a ker gre za res vrhunsko naštudirane in mojstrsko izpeljane ter posnete akcijske sekvence, enostavno moram kloniti in o filmu tozadevno spisati same hvale in navdušujoče besede. Ne bom dejal, da je tole film, ki bi kakorkoli utegnil spreminjati svet, ampak je pa zagotovo film, ki mnogim žanrskim primerkom, predvsem ameriškim, pokaže kaj je to akcija, kaj pretep in kaj brutalnost, ki pa tam ni le zato, da se bebavi in zdolgočaseni ter popkorna polni najstniki dodatno zabavajo.

Prav ta silovita pretepaška raven pa zamegli marsikatero dejstvo; tudi sam sem neposredno po ogledu kar hlipal od nekega veselja, a sem potem, po prespani noči ali dveh, vendarle ugotovil, da film poleg forme ponudi bore malo, no recimo, da manj kot bi lahko in kot je že kateri podoben žanrski produkt pred njim. Dejstvo je neizpodbitno, filmu lahko očitamo pomanjkanje globine in večje pestrosti v sami vsebini. Ta dokaj za lase privlečena fabula o skupini specialcev, ki napadejo hotel, poln lokalnih nasilnežev, pretepačev in drugih izmečkov družbe, ki jim poveljuje lokalni kralj podzemlja in lord narkotičnih združb, je za neko vsesplošno in popolno zadovoljitev za marsikoga kajpak premalo. A je že tako moralo biti. Film pravzaprav prostora za kaj več vsebinskega mesa niti nima, konec koncev pa ga niti ne potrebujemo. Od prve do zadnje minute smo priča totalnemu adrenalinskemu ringelšpilu in tu film pač nima konkurence. Je prav, da brezglava in dobro umerjena akcija pretehta vsebinsko puščobo? Lahko film zgolj zaradi izjemnih  akcijskih sekvenc uvrščamo v vrh določene letine? Zakaj pa ne! To, kar naslovni film ponudi v obet, je enostavno dovolj, da ga sam drznem šteti med vrhunce lanske letine. Bum in tresk vseh 100 in še nekaj minut in lahko priznam, da sem užival in bil ves čas na preži. Tole je v prvi vrsti prava, čistokrvna moška zabava, ki iz spomina prikliče vse tiste legendarne akcionerje iz 80ih, priznam, da sicer nisem velik privrženec tega stila, ampak ti hudič, da pa včasih to pač sede na jedilnik.

Moj pogled na samo vsebino. V hotelu torej vlada šef podzemlja, ki uveljavlja svoje zakone in svoja pravila. Hotel lahko razumemo kot alegorijo družbe, okolja, sveta, kjer se na tak ali drugačen način pojavljajo nepridipravi, kriminalci in brezbrižneži. Hotel je zatočišče zla, kotiček skritih teroristov, ki želijo spremeniti in zavojevati našo družbo. Skrajni čas je, da se vmešajo specialci, braniki demokracije in vsega dobrega, in kriminalce vržejo s trona. Res je, da bo vmes padlo ogromno trupel, res je, da bo špricalo naokoli in res je tudi to, da bo prekršena marsikatera konvencija, pravilo, zakon in moralno – etični zakonik, a kar se mora, se mora. Specialci vdrejo v to varovano zatočišče zla in pričnejo s krvavo čistko. Začne se prava vojna, boj, kjer so dovoljena vsa pravila bojevanja, ne nazadnje gre za boj, ki lahko tok zgodovine ali ravnotežje dobrega proti zlu pošteno in morda celo odločilno zamaje. Trenja in interakcije med vsemi udeleženci vse to dodatno potrjujejo in kažejo, da v bitki za življenje in smrt veljajo posebna pravila. Alegorija te in one vojne, alegorija boja proti recesiji in alegorija padca kapitalizma.

Režiser Evans je tu zares pokazal širno moč in neverjeten talent. Vpeljal je nekaj izjemnih režiserskih prijemov, mimo katerih enostavno ne morem iti. Nekaj sekvenc je tako čudovitih in dobro posnetih, da jemljejo dih in vihajo obrvi. Ali kocine, kot pravim že v uvodu. Pretepaške koreografije so redko videne in zanima me koliko truda je tu vloženega, da nato vse tako brezhibno izpade. Kot snemanja se dobro prilagaja posameznim aktom: tu gledamo na situacijo iz ptičje perspektive, tam spet iz druge, vsaka perspektiva pa nas še bolj pritegne in potegne v samo dogajanje. Kadri so posneti tako avtentično, tako realno, da se gledalec res počuti, kot da bi bil del zgodbe, del pretepa. Fino, mene je to prepričalo. Sploh pa me prepriča paleta različnih pretepaških vragolij, prozorno in puhlo z moje strani, ampak včasih, res včasih, to pač mora biti. Ustvarjalci so se filma lotili z vso resnostjo in zagnanostjo, kar se v končni produkciji filmu tudi pozna. Vse je tako kot mora biti, scenografija je zanimiva in s tehničnega vidika res nimam pripomb. Finance za Hollywoodske razmere niso bile visoke (dober milijon dolarjev budgeta), kar pa se filmu res ne pozna. Mislim, poglejmo kakšne Hwoodske filme, ki zapravijo desetkrat več denarja, pa v končni podobi potem še zdaleč niso toliko boljši. Film je bil gost prenekaterih festivalov in skoraj povsod je bil deležen toplih sprejemov. Sploh režiserja Evansa je verjetno marsikateri producent zapisal v beležnico. Aha, izpostaviti velja še glasbeno podlago, ki še kako pristoji sami podobi, svoje pa naredijo tudi igralci (Iko Uwais, Joe Taslim, Yayan Ruhian…), ki resnično zavidljivo skačejo pred kamero.

Serbuan Maut (2011) je torej vizualno in tehnično gledano pravi sladkorček. Z vidika brezglave in brutalne akcije, pa gre enostavno za mojstrovino, pa recite kar želite. Vsebinsko me zmoti marsikaj, seveda me, ampak tu pač forma premaga fabulo in to na koncu v tem primeru odtehta vse. Vse to pa že vodi v nadaljevanje, ki naj bi ga Evans že začel pripravljati, bojda pa naj bi šlo celo za trilogijo. No ja. Kakorkoli, akcija leta 2011 in pika, Hollywood se tu od Indonezije lahko samo uči.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Rampart (2011)

Woody Harrelson mi je generalno gledano dokaj všečen filmski igralec, za katerega sem prepričan, da večino svojih vlog odigra dovolj zrelo in prepričljivo. Čeprav ni nikoli spadal v tisto prvo ligo ameriških igralcev, niti po izgledu, niti po prezenci pred kamero, pa je vseeno na sceni prisoten že kar nekaj časa in hiter prelet njegove filmografije razkrije kar nekaj zanimivih vlog in vlogic, ki mi povsem dobro ostajajo v spominu. Nazadnje recimo je bil skrajno zabaven v prijetnem Zombielandu (2009), seveda pa se ga bomo vsi najbolj in najdlje spominjali po vlogi morilca Mickeya Knoxa iz filma Natural Born Killers (1994), pa po zares dobri upodobitvi Larryja Flinta iz drame The People vs. Larry Flint (1996), kakšne bralke nežnejšega spola pa ga bodo toplo nosile v nedrjih tudi zavoljo filma Indecent Proposal (1993), kjer je tako sramežljivo skušal konkurirati zapeljivejšemu Robertu Redfordu. Nikakor pa ne smem pozabiti njegove prve večje vloge, ki mu je kasneje tudi odprla številna vrata v Hollywoodu; v legendarni humoristični seriji Cheers (1985 – 1993) je zabaval v vlogi naivnega, navihanega in rahlo butastega natakarja Woodyja Boyda. Ampak od tega je preteklo že kar nekaj časa in tale spis ni namenjen retrospektivi Harrelsonovih del, pač pa gre le za moj pogled na film Rampart (2011), kjer taisti Woody Harrelson zelo dobro in pogumno vodi vlogo glavnega protagonista. Ne bi rad pisal previsokih hvalospevov njegovi igri, a kljub temu lahko zapišem, da gre za eno izmed najmočnjejših vlog lanske letine in Harrelson je tu zagotovo stopil iz sence in še enkrat več opozoril na svoj talent.

I don’t cheat on my taxes… you can’t cheat on something you never committed to.

Pod scenarij za film Rampart (2011) se je podpisal James Ellroy, znani ameriški pisatelj, scenarist, producent in še kaj, ki se lahko proslavi s prenekaterimi zanimivi naslovi oz. deli. Tako je med drugim spisal tudi roman L.A. Confidential, ki je bil leta 1997 nato uspešno adaptiran v film in še danes velja za enega izmed najboljših žanrskih izdelkov daleč naokoli. To, da ima Ellroy prste vmes pri naslovnem filmu, je zagotovo še en podatek več, ki mene, sramežljivega ljubitelja tovrstnih filmov, še dodatno privablja k ogledu. Menim, da je Ellroy tudi tokrat spisal dovolj močan scenarij, vendar pa morda potem režiser Oren Moverman ni najbolje ujel trenutka in veličine spisane besede. Tozadevno čutim manjši primanjkljaj in upam si reči, da bi kakšna izkušenejša režiserjeva roka uspela vse skupaj narediti še za kakšno stopnjo bolje. Ampak nič ne de, Rampart (2011) je vseeno dober film, ki ga velja pogledati.

Rampart (2011) je film o podlem policaju Davidu Brownu, ki ob koncu 90ih v LA-ju po svoje razume zakon in svoje mesto v ameriški družbi. Zanj ne veljajo ista pravila, kot veljajo za njegove kolege, zdi se, da je Brown prepričan, da je nad zakonom, zdi se prepričan, da je ulica njegova in da lahko dela kar si zaželi. Tekom kariere je bil udeležen v marsikateri aferi, nekje so nepojasneno padala tudi trupla. Živi neurejeno življenje, polno alkohola, naključnega seksa in izolacije od uravnoteženega vsakdana. Morala in etika sta mu tuji, sovraštvo in prenekatere fobije brez sramu izraža in kaže navzven. Kaj ga je pripeljalo do tega? Postvietnamski sindrom? Izgorelost ali izmučenost na delovnem mestu? Je le plod ameriške družbe, ujet v lastne demone in strahove, ki slej ali prej pridejo na plano? Njegovo življenje je na prvi pogled bizarno in povsem skregano z vsakdanjo logiko. Poročen in ločen s sestrama, s katerima pa še vedno živijo v nekem čudnem odnosu, kjer vloge in mesta niso najbolj jasno definirane. Patriarhalno želi bedeti nad obema propadlima zakonoma, pa čeprav niti finančno niti moralno ne uspe niti malo v vlogi moža ali očeta. Ve, da se mu življenje podira iz dneva v dan, a vse to skuša skriti in potlačiti. Potem, ko mu eno popoldne dokončno poči film in sredi belega dne zbrca osumljenca, je jasno, da je z njim konec, tako ali drugače.

You know what I think? I think you were a dirty cop from day one. You were a dirty cop with a dirty mind and you dirtied all of us up by default.

Film je dobra študija podivjanega in moralno razbitega policaja, ujetega v lastnem dreku. Dobro vijuga mimo žanrskih klišejev in stereotipov in gledalca ves čas drži v nekem zanimivem, atmosfersko dovolj klaustrofobičnem krču. Gledalec se zaveda šibkosti in zloma glavnega protagonista, a z njim niti malo ne simpatizira; glavni protagonist je odvraten osebek, to se vsak zaveda in všeč mi je kako tu film nič ne slepomiši. Ravno zato pravim, da je scenaristično močan. Žal pa režija ni tako pogumna, vsaj meni se kakšen kader ne dopade dovolj in zdi se, kot da režiser Moverman res ne bi bil kos nalogi. Svoje pa doda tudi pester igralski ansambel, ki vse skupaj potem spet dvigne nad tista siva polja brezizraznega povprečja. Woodyju Harrelsonu sem tople besede spisal že kar v uvodu: dober je, to je njegov film in če malo krenem čez mejo objektivnosti, potem pravim, da tu blesti. To je bolj film enega igralca, močnega igralca, a tudi vsi stranski liki še kako dobro izkoriščajo svoje minute. Tu imam v mislih predvsem Sigurney Weaver, Bena Fosterja, Stevea Buscemija, Anne Heche, Robin Wright in ostale. Rampart je mali film, ki pa ima kar veliko za povedati. Po številnih festivalih je uspešno prodajal svoje ime in sam ga bom lep čas nosil v spominu kot film, ki me je prepričal do neke mere; ne sicer najvišje, a dovolj za neko vsesplošno zadovoljstvo.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Iron Sky (2012)

O dotičnem filmu so se po različnih filmskih kuloarjih kmalu sprožile sočne govorice, češ prihaja nekaj odbitega, nekaj norega, nekaj skrajno bizarnega. Nekaj kar naj bi zabavalo staro in mlado, predvsem pa naj bi zabavalo tiste ljubitelje sedme umetnosti, ki raje namesto na hollywoodskem tekočem traku izdelanih zguncarij, sem in tja pogledajo nekaj nekonvencionalnega, nekaj drugačnega in nekaj svežega. Tudi sam kdaj rad to monotono filmografijo “visokega” hollywooda zamenjam za kaj rahlo drugačnega in čeprav mi to zaradi pomanjkanja časa (en tehten razlog mora biti) ne uspeva najbolje, pa vendarle od časa do časa svojo ne-mainstreamovsko žejo potešim s kakšnim tovrstnim filmom. Iron Sky (2012) do neke mere to žejo dobro poteši, a moram zaradi vseh pozitivnih spisov in krepkih besed priznati, da sem pričakoval še več oz. bolje rečeno, nekaj več. Ne rečem, film je vsebinsko res noro bizaren in mestoma ravno prav odbit, a celostna podoba nekega trajnejšega občutka vendarle ne pusti. Pričakoval sem več, ampak bodimo pošteni, tudi to kar sem na koncu dobil je povsem dostojna žanrska poslastica, ki ji velja nameniti tisto uro in pol dragocenega časa.

Mislim, kaj je bolj norega od tega, da imajo nacisti na temni strani Lune svoj imperij? Kaj je bolj norega od tega, da kanijo ti nacisti potem po dolgem času končno napasti Zemljo in zavladati svetu? Kaj je bolj norega od tega, da nacisti leta 1945 po porazu zbežijo na Luno, tam postavijo Reichstag in nadaljujejo svojo dogmo o čisti naciji tam daleč v vesolju, skriti očem zemeljske javnosti, skriti pred sovražnikom? Moramo priznati, da je finsko  – kanadski dvojec, ki je spisal scenarij (Johanna Sinisalo, Michael Kalesniko) tu res šel preko meje neke zdrave pameti in na papir prenesel sila intrigantno zgodbo, ki bi tudi v najbolj divjem umu težko prišla na plano. Morda zato niti ne čudi preveč, da je preteklo kar nekaj vode, preden se je kolesje filmske produkcije toliko zavrtelo, da je film vendarle ugledal luč sveta. Scenarij je bil namreč v celoti pripravljen že leta 2006, dve leti kasneje so zagreti ustvarjalci skupaj spravili nek trailer in na filmskem festivalu v Cannesu nato hodili od producenta do producenta in iskali prepotrebne dolarje ali eure za korak naprej, šele leta 2010 pa so potem k projektu privabili še avstralsko produkcijsko hišo in šele tedaj je prikapljalo dovolj denarja, da so se zadeve dokončno lahko lotili. Pa je potem še trajalo nekaj časa, še je bilo potrebno priskrbeti kakšen dodaten euro in ustvarjalci so šli celo tako daleč, zaupanje v projekti je bilo očitno na najvišjem možnem nivoju, da so na znani spletni strani wreckamovie.com postavili svoj piskrček in povabili vse, ki so bili zainteresirani, da vložijo kakšen euro, poleg tega pa so lahko dodali še kakšno idejo, predlog itd. Kakšen je bil tu potem izplen niti ne vem, zagotovo pa je tudi ta gesta botrovala k temu, da je film hitro, še precej pred premiero oz. uradno napovedjo, zrastel v kult in postal predmet številnih debat. Sodoben način marketinga se je tu dobro obnesel, prav gotovo. Ustvarjalci so vse skupaj lepo prenesli na medmrežje in tam pospešeno začeli graditi svojo ciljno publiko, pospešeno so lansirali to in ono informacijo, raja je pograbila in zato ne čudi, da se je o filmu toliko govorilo in pisalo že pred časom.

All presidents who start a war in their first term get re-elected.

Torej zgodba gre v grobem nekako takole. Leto 2018, dva ameriška astronavta pristaneta na Luni, kjer imata pred seboj rutinski pregled Luninega površja. Ampak tokrat ne gre tako rutinsko, astronavta naletita na veliko presenečenje, na temni strani Lune namreč stoji ogromen nacistični imperij! Prvi astronavt pade pod streli sovraga z lune, drugi je zajet in odpeljan v Lunin Reichstag, kjer potem nacisti zgroženo ugotovijo, da gre celo za temnopoltega Američana, ki je priletel skoraj naravnost na njihovo dvorišče. No ja, divji Američan je vsaj za nekaj dober, seboj namreč prinese pametni telefon in ravno to naj bi bila tista potrebna vez, ki bi njihovo floto dvignila in spravila na Zemljo, ampak smola je želela, da je baterija v telefonu hitro odpovedala in sedaj je glavna naloga prvega med enakimi, da skupaj z ujetnikom in pomočnico odletijo na Zemljo in tam najdejo baterijo, ki bi potem vendarle zadostovala za napad na Zemljo. Oh ja, saj res, tistega temnopoltega Američana s številnimi poskusi in zametki umetne inteligence spremenijo v skorajšnjega Arijca, ne vem čemu to, meni se je to zdelo povsem brez pomena in še sedaj ne razberem nobene prave simbolike. No, na Zemlji se potem marsikaj dogodi. Predvsem je tu dokaj zanimiv vpogled v ameriško belo hišo, kjer tamkajšnja predsednica išče vse možne načine, ki bi ji pomagali do njene ponovne izvolitve in prihod nacistov z lune se zdi super razlog, da ji zmaga spet pade v naročje. Sama vsebina se sicer kar konkretno zapleta in napleta, ne morem ravno trditi, da v dobrem smislu. Vsega je kar naenkrat preveč in gledalec se kaj hitro izgubi, če pa skuša čimbolj slediti, pa ga hitro lahko popade migrena ali kaj podobnega. Ampak recimo, da se tekom vseh teh bizarnih situacij dokaj dobro riše vsa današnja politika; vse kar je danes narobe v politiki finski režiser Vuorensola lepo parodira in s prstom kaže na vse nesmisle in neumnosti, ki trenutno vladajo v naši družbi. Sploh vloga ameriške predsednice pade v kontekst podivjane rumene politike, kjer se ne rešuje dobrobit prebivalcev, pač pa se rešuje le lastni interes in kapital. Groza, ja. Dokaj zanimiv je tudi vpogled v nacistično notranjo politiko, kjer se vrši boj za mesto firerja in tu ambiciozni in oportunistični kandidat brez pretirane mere spoštovanja jasno nakaže svoj cilj in namen, to se razplete dokaj neskladno s starimi pravili, kaj hočejo ustvarjalci reči niti ne vem, boj v lastnih vrstah vsaj ponavadi kaže propad neke skupine in tu se s tem že začne ta propad ideje. Ampak ok, ta propad pokaže že podivjana Renata, ki po letih izolacije na luni hitro zavoha prepovedan sadež kapitalizma in hitro pozabi na vsa pravila, vse dogme in krene s temnopoltim divjakom novemu krasnemu svetu naproti. Očitno nacizem tudi na luni ne bi zdržal napram Zemljinemu klenemu kapitalizmu.

Kot pravim, ideja mene prepriča in se ji globoko priklanjam, bolj pa moti ne ravno blesteča produkcija, ki mestoma kar pošteno šepa in daje filmu manjvrednostni znak. Ampak ok, parodija je po mojem mnenju tu nekako vseeno uspela, nekje sicer manj (homage Hitlerjevemu govoru iz filma Der Untergang je kilav), nekje pač bolj. Vseeno bi pričakoval nekoliko boljšo igro, sem in tja je prav težko gledat tistega tečnega črnca, pričakoval bi tudi drugačne, manj klišejske in že videne režiserske prijeme, pričakoval bi več poguma in drznosti še iz vizualno – tehničnega vidika, ampak saj približno vemo kam pes taco moli. Tipična B produkcija. Nekaj prizorov je dobrih, prihod jeklene mašinerije iz neba ob spremljavi Laibacha in Mašine B gre dobro z roko v roki, a to je pa potem tudi to. Film je bizaren in odbit, oster in norčav in mene je konec koncev zabaval. Nekega globjega vtisa pa v nobenem primeru ne pusti. Škoda, pravzaprav.

- Priporočam

  • Share/Bookmark