PaucStadt

“I don’t know about you, but it always makes me sore when I see those war pictures… all about flying leathernecks and submarine patrols and frogmen and guerillas in the Philippines. What gets me is that there never w-was a movie about POWs - about prisoners of war. Now, my name is Clarence Harvey Cook: they call me Cookie. I was shot down over Magdeborg, Germany, back in ‘43; that’s why I stammer a little once in a while, ’specially when I get excited. I spent two and a half years in Stalag 17. “Stalag” is the German word for prison camp, and number 17 was somewhere on the Danube. There were about 40,000 POWs there, if you bothered to count the Russians, and the Poles, and the Czechs. In our compound there were about 630 of us, all American airmen: radio operators, gunners, and engineers. All sergeants. Now you put 630 sergeants together and, oh mother, you’ve got yourself a situation. There was more fireworks shooting off around that joint… take for instance the story about the spy we had in our barracks…”

S temi stavki se začne naslovni film, pod katerega se je podpisal Billy Wilder, eden bolj znanih filmskih delavcev iz sredine prejšnjega stoletja.

Stalag 17 nekateri štejejo med prva dela, ki so na 2. svet. vojno gledali v nekoliko bolj šaljivem, sproščenem slogu. Pa vseeno ne gre za komedijo, čeprav naokoli kroži kar nekaj informacij, da gre za tipično Wilderjevo komedijo. No, nekaj elementov je zagotovo komičnih, a celoto v ta žanr ne gre prištevati. Zgodba govori o ameriških zapornikih, ki so ujeti v nemških vojaških zaporih. Osredotočimo se na kočo, kjer nekaj dni pred božičem načrtujejo pobeg dveh arestantov. Rov je pripravljen, zrak je čist, zato se zapornika podata na pot, ki skoraj diši po svobodi. Ne prispeta daleč, ko ju iz zasede prestrelijo nacistični naboji. Kako so nemci to izvohali? Tekom mesecev, polkovnik Schulz izvoha vsako stvar, ki se dogaja v baraki. Izve za radio, dobi zaupne podatke o ujetem pilotu… Člani barake se vse bolj nagibajo k temu, da imajo v svoji skupini vohljača, ki izdaja njihove skrivnosti za svoj dobrobit. Prvi in edini na listi obtoženih je podjetni Sefton, ki na veliko trguje tako z njimi kot tudi z Nemci. Glede na njegov pohlep in materialen pogled na svet, je skoraj sigurno on tisti, ki za dobre usluge nemcem nosi novice. Zaporniki vzamejo zadevo v svoje roke in Seftona barbarsko pretepejo. Odločen je, da dobi pravega špiclja.

Zaporniški filmi so ponavadi vsi polni podobnih intrig, ki film zapletajo. Gledalec seveda takoj ugane, da osumljenec ni kriv, pritegne ga iskanje prave osebe. Kriv je lahko vsakdo, mene je najbolj pritegnil nekoliko retardirani Joey, ki vseskozi nemo opazuje in občasno pihne v svoje glasbilo. No, on je vseeno zgolj retardiranec. Morda zgodba pravega vohljača prekmalu razkrije in tako gledalca oropa zanimivega iskanja, kar bi povečalo spremljanje filma bolj detaljno. Nato film izgubi na izvirnosti, saj je takoj jasno, da bo pravega vohuna razkril prav prej pretepeni zapornik. A na koncu zapiha svež veter, ki zgodbo smelo zaključi in doda nekaj romantičnosti končnemu rezultatu.

Nekaj momentov v filmu naredi poseben vtis. Liki so vsi po svoje posebni in zabavni, še posebej pa dvojec Shapiro - Kasava, ki močno zabava. Dovolj odpiljena sta, da se gledalcu vtisneta v spomin, recimo takrat, ko s čopičem vlečeta belo linijo po tleh do ženskega dela zapora, kjer pa ju nato zmoti oficir. Ali pa pri plesnem vložku, ko pošteno načeti Kasava svojega kamerada zamenja za znano filmsko divo. Pa še je teh simpatičnih trenutkov. Sefton je bolj kompleksen lik, ki večkrat pojasni, da je zapor prostor, kjer mora vsak zase skrbeti za svojo rit, nato pa sam nastopi kot heroj. Vseeno za slovo reče:“If I ever run into any of you bums on a street corner, just let’s pretend we’ve never met before.” Prigode, ki si sledijo vsaj deloma spominjajo na M.A.S.H., ki ga je Altman posnel skoraj 20 let kasneje.

Igralska zasedba mi je všeč, a lahko rečem, da me William Holden v vlogi Seftona spet ne navduši tako zelo kot ostala kritiška peresa. Je pa prav, da opozorim, da kratke minute pred kamero doletijo tudi Otta Preminger-a, bolj znanega režiserja noir sladkorčkov.

Dober film pri katerem bi težko našel slabe lastnosti.

Ocena: 4,5/5

Franšiza o stripovskem junaku Batmanu je ob koncu 90ih umrla. Schumacher ga je spremenil v samoparodijo, kičasti izdelek, ki ga ni mogel rešiti nihče več. Lik se je pozabil, leta so minevala. Nato ga iz naftalina potegne Cristopher Nolan, vrhunski režiser, oče Mementa. V Batmanov kostum obleče nov obraz. Franšizo resetira in prične od začetka, od korenin. Cristian Bale je vlogi kos, še več, po mojem mnenju je boljši od vseh prejšnjih, da, tudi od Keatona. Batman Begins je odličen in nova franšiza bi se težko bolje začela.

Letos smo dobili nadaljevanje, The Dark Knight. Že ob koncu prvega dela smo izvedeli, da bo v prihodnje Gotham City ogrožal najhujši Batmanov sovražnik, Joker. Pričakovanja so bila visoka. The Dark Knight je končno tu.

Gotham City je spet poln mafijskih tolp, ki skrivaj vodijo mesto. Batman neuradno, policist Gordon uradno in ambiciozni javni tožilec Harvey Dent, se kriminala lotijo na polno. Uspe jim in Gotham City po dolgem času dobiva podobo pravičnega mesta. Zunaj je še nekdo. Joker, ki v svojem shizofrenem svetu, kjer vlada anarhija in kaos, vsakodnevno kuje načrte kako zatreti Batmana in mesto dokončno osvojiti. Joker je pri svojem delu tako uspešen, da pri Batmanu sproži kup moralnih vprašanj, zaradi katerih mora temni vitez najprej spoznati do kam seže njegovo junaštvo.

The Joker: And here we go. 

Temni vitez je bil zagotovo po celem svetu najbolj pričakovan film letošnje letine. Za širno promocijo je poskrbela kar smrt Heatha Ledgerja, ki upodobi glavnega negativca v filmu. Žal je Ledger januarja umrl v hotelski sobi domači postelji, filmski svet ga bo še kako pogrešal.  Vsi po vrsti so obljubljali, da bo to nadaljevanje prekosilo prvi Nolanov projekt, vsi so poudarjali, da bo Joker dvigal kocine. Ko sem prvič slišal, da bo Jokerja upodobil Heath Ledger sem bil skeptičen. Sej je dober igralec, pa ima karizmo za tako velik in pomemben lik? To so se spraševali vsi. Ledger je bil zares uspešen le v Gori Brokeback, ostale vloge so majhne in skoraj nevidne. Leta 89 je v Burtonovem Batmanu lik Jokerja več kot mojstrsko že upodobil Jack Nicholson, kako bi lahko Ledger stopil v njegove čevlje? Krožila je rumena novica, da naj bi bil veliki Jack užaljen, ker nihče ni stopil do njega in mu ponudil vloge, prav tako pa naj bi bil opozoril Ledgerja na veličino lika, češ, da ga je težko uteleščiti.

Ustvarjalcem je uspelo zadržati celotni igralski kader. Tako netopirjeva ušesa ponovno nadene Cristian Bale, tu je tudi železni Michael Caine, Morgan Freeman in Gerry Oldman, novi so Heath Ledger, Aaron Eckhart in pa Meggie Gyllenhaal, ki je razumljivo zamenjala bebasto Katie Holmes, ki je Wayne-ovo ljubo igrala poprej. Za sekundo se vrne celo Cilian Murphy, kot ujeto strašilo. Kot razkrijejo že imena, gre za res vrhunski kader. Še bolj vrhunska pa je igra, vseh. Bale je najboljši Bruce Wayne, nedvomno. On je trenutno hit ameriškega filma, prav nikoli še ni zatajil. Ta vloga mu neizmerno pristoji. Caine in Freeman dodata svoje, tisto kar dajeta vedno. Rutino. Oldman ima tu več širine kot v prvem delu, kar odlično izkoristi, sploh ob zadnjih scenah. Aaron Eckhart, ki sem ga vzljubil v satiri Thank you for smoking, je kot Harvey Dent odličen in prepričljiv, morda v vlogi Two Face-a rahlo izbledi. Tudi jaz pa pravim, da Heath Ledger zasenči vse. Dvojno. Pravijo, da je za vlogo močno garal, se povsem spremenil v Jokerja, se izoliral od ljudi in sveta. Živel je lik. Pisal njegov dnevnik, njegove misli. Trud je poplačan, žal ga je on plačal z življenjem. Upodobitev Jokerja je fenomenalna in nad vsemi. Vsaka kretnja, vsaka mimika obraza kaže njegovo moč in predanost. Ko ga prvič ozremo v celoti, za mizo, kjer se kot v famozni sceni v Botru, zberejo vsi mestni negativci, spoznamo veličino. Mojstrovino. Sarkastičen in vizionarski.

Gamble: [to The Joker] Give me one reason why I shouldn’t have my boy here rip your head off.
The Joker: How about a magic trick?
[ pulls out a pencil and sticks it upright into the table]
The Joker: I’m gonna make this pencil… disappear.
[ Gamble’s thug walks over to kill The Joker, who pushes his face into the pencil and kills him]
The Joker: Ta-daa! It’s… gone! 

Res imenitna scena. Joker daje filmu drug ton in v vsaki sceni zasenči vse okrog.  Vsaka scena z Jokerjem je film zase. V zaporu, ko ga premlati Batman, ko mu ličila v potu že odtekajo z obraza, tisto gre v učbenike. Izjemna scena. No, ali pa pogovor z Dentom v bolnici, pa zadnji dialog z Batmanom. Joker je ukradel šov, prav gotovo. Govori se o posthumnem oskarju. Jaz bi glasoval zanj. Res, tako markantnih stranskih vlog ni bilo veliko. Ob Hannibalu Lecterju in Antonu Chigurghu pa se Joker lahko omeni kot najkulejši zločinec zadnjih 30 let.

The Joker: [to police officer] Do you wanna know why I use a knife? Guns are too quick. You can’t savor all the…little..emotions. And..you see..in their last moments…people show you who they really are. So, in a way, I know your friends better than you ever did. Would you like to know which one of them were cowards? 

Tu je blestel.

Scenarij je odličen, saj film ni zgolj bum in tresk, ampak gre za zgodbo, ki je zelo široka, zanimiva in odlična. Filmi o super junakih, o stripovskih junakih, take vsebine še niso imeli. Zmes mnogih žanrov, ki postavlja mejnike marsikje. Dramaturško izjemno speljana zadeva, z nekaj twisti, ki osupnejo še najbolj pozornega gledalca. Zagotovo najbolj dodelan film o super herojih. Akcija je seveda odlična, a Nolan ne pretirava. Kar je pametno. Eksplozije so, Batman s svojimi gadgeti resda sem in tja krene čez rob, a celotno gledano vse v meji verjetnega. Če odmislimo sonar view pri koncu. Nekateri so se bali bližnjih kadrov ob akcijskih posnetkih. So, a ne moteči. Zatorej, vrhunska režija. Efekti so dobri, niso pretirani. Bodo pa nekateri vzklikali ob vozilu, ki se ob poškodbi spremeni v super moped. Poudariti velja glasbo in montažo. Prav vznemerljivo pa mi je bilo gledati, kolikokrat režiser nakaže Dentovo dvoličnost, hočem reči, kar pogosto mu na pol obraza pade senca.

Edina napaka filma je, da je vsaj 30 minut predolg. Kljub hitremu tempu sem se dvakrat ujel ob pogledu na uro. Konec se vleče, ustvarjalci so preveč nakazovali tretji del, ki bo nedvomno prišel. Žal brez Jokerja. Ledgerja ne more nadomestiti nihče več. Prav smešno mi je, kako je omenjeni film preskočil vse dosedanje filme s stripovskimi junaki. Žanrska klasika, ki je še dolgo nihče ne bo uspel preseči.

Na imdbjevi lestvici je film sedaj že lep čas na prvem mestu. Bodimo pošteni, tja res ne paše. A med prvih 50 zagotovo. Omenjajo kar nekaj možnih oskarjevih nominacij, celo za najboljši film. To težko, definitivno pa morajo Ledgerja vsaj nominirati. Preprosto odličen je.

*Film bom videl še enkrat, in nato še enkrat. Pa še večkrat, tako dober je. Takole pa je vtis o njem strnil Ebert: “Batman” isn’t a comic book anymore. Christopher Nolan’s “The Dark Knight” is a haunted film that leaps beyond its origins and becomes an engrossing tragedy. It creates characters we come to care about. That’s because of the performances, because of the direction, because of the writing, and because of the superlative technical quality of the entire production. This film, and to a lesser degree “Iron Man,” redefine the possibilities of the “comic-book movie.”

Ocena: 5/5

Animirani film, ki ga je posnel mojstrski Hayao Miyazaki, je eden redkih izdelkov, ki je v svoje blagajne prinesel preko 200 milijonov dolarjev dobička, preden se je pojavil na širokem ameriškem trgu. Doma, na Japonskem, je v hipu postal ultra hit in prekosil vse dotedanje mejnike. Morda ga je sedaj že prehitel kakšen drug film, ne vem, a v letu 2001 je postal najbolj gledan japonski film.

Mnogi ga primejajo z zahodno Alico iz čudežne dežele. Nekaj vzporednic gre res najti. Chihiro je približno enakih let. S starši se seli na deželo. Oče se nekoliko izgubi, a ker v daljavi vidijo svojo hišo, vseeno nadaljujejo vožnjo skozi gozd, po nepoznani makedamski poti. Pred njimi se pojavi visoki zid, skozi katerega vodi tunel na drugo stran. Starša sta navdušena nad lepoto narave na drugi strani in zvedavo silita naprej proti mestu, kamor ju vabi dišeča hrana. Mladi deklič je prestrašen, dežela onstran zidu jo straši, a vseeno sledi staršema. Ko prispejo do bogato obloženih miz, si starša ne moreta pomagati in nemudoma planita po hrani. Chihiro se nekoliko oddalji in nad mestom prične padati mrak. Ko prispe do mize, kjer sta se malopoprej mastila njena starša, tam zagleda dve debeli svinji, ki spominjata na očeta in mamo. Chihiro spozna, da je v čudežni deželi, kjer jo čaka mnogo pasti in zanimivih doživetij.

Od začetka do konca smo začarani tudi gledalci. Začara nas pestra in zanimiva zgodba, pisane barve in vrhunska animacija. Včasih zagotovo paše takole odjadrati v domišljijski svet in tale film je za to več kot primeren. Film je morda v prvi vrsti resda bolj primeren za otroke, nenazadnje, britanski filmski inštitut ga je uvrstil med top filme, ki jih morajo otroci videti pred svojim štirinajstim letom, a tudi starejši ob njem lahko najdejo marsikaj zanimivega. Kar nekaj iztočnic v zgodbi bi lahko zraslo v dolge debate o tem in onem. Liki so posebej zanimivi. Od Chihiro naprej. Na začetku zgodbe daje vtis razvajenega mestnega dekliča, ki povsod zmaga. Skozi zgodbo se močno spremeni, ko se mora za svoje dobro kar močno namučiti. Čarovnica Yubaba deluje groteskno in strašljivo, a v sebi nosi tudi nekaj topline, simpatičen je tudi deček Haku, zelo skrivnosten pa duh brez obraza, kateremu Chihiro pomaga. V zgodbi je zajeto mnogo japosnkih mitov o duhovih, ki nam zahodnjakom morda niso tako blizu, a vseeno preko smelo spisanega scenarija ne izgubimo bistva.

Malo zgodb se gledalcu tako prirase k srcu. Kljub dokaj bohotni minutaži film lepo teče in prav nikjer ne dolgočasi. Animacija pa deluje res brezhibno, pa čeprav je kar nekaj delov narisanih ročno, brez računalniške pomoči. Čiste linije, smiselne barve in obogateni detajli, ki jih oko prijetno sprejme, dajejo dodatno simpatičnost.

Sen to Chihiro no kamikakushi oz. Spirited Away, ali po naše Čudežno potovanje je osvojil kup nagrad, tudi oskarja za najboljši animirani film. Ob poplavi ameriških animiranih filmov, vseeno lahko zapišem, da naslovni spada med najboljše produkte tega žanra. Zraven pa je treba omeniti še nekaj Miyazakovih biserov, recimo Mononoke-Hime in pa Hauru no ugoku shiro.

*itivi ga seveda ima, zraven tudi prijetna slovenska sinhronizacija; vseeno priporočam original izvedbo. Na itivi pa tudi Čarovnik Howl.

Ocena: 4,5/5

Šerif Ed nam na začetku pove: “I was sheriff of this county when I was twenty-five years old. Hard to believe. My grandfather was a lawman; father too. Me and him was sheriff’s at the same time; him up in Plano and me out here. I think he’s pretty proud of that. I know I was. Some of the old time sheriffs never even wore a gun. A lotta folks find that hard to believe. Jim Scarborough’d never carry one; that’s the younger Jim. Gaston Borkins wouldn’t wear one up in Camanche County. I always liked to hear about the oldtimers. Never missed a chance to do so. You can’t help but compare yourself gainst the oldtimers. Can’t help but wonder how theyd’ve operated these times. There was this boy I sent to the ‘lectric chair at Huntsville here a while back. My arrest and my testimony. He killt a fourteen-year-old girl. Papers said it was a crime of passion but he told me there wasn’t any passion to it. Told me that he’d been planning to kill somebody for about as long as he could remember. Said that if they turned him out he’d do it again. Said he knew he was going to hell. “Be there in about fifteen minutes”. I don’t know what to make of that. I surely don’t. The crime you see now, it’s hard to even take its measure. It’s not that I’m afraid of it. I always knew you had to be willing to die to even do this job. But, I don’t want to push my chips forward and go out and meet something I don’t understand. A man would have to put his soul at hazard. He’d have to say, “O.K., I’ll be part of this world.”

V naslednjih minutah vidimo krut umor lokalnega policista. Brez besed, brez sramu, brez obžalovanja.  Visok, močan mož, čudnih las, temačnih, globokih oči in kamnitega obraza, se reši lisic in poda na pot. Nedaleč stran lovec preži nad divjadjo. Verjetno istih let kot morilec, ki smo ga spoznali le nekaj minut nazaj. A zdi se toplejši, pa čeprav je tudi bolj mrkega pogleda. Naključno naleti na kraj, kjer se je pred nekaj urami dogodil krut strelski obračun. Polno trupel, tudi psi so mrtvi. Le en možak v avtu še prosi za vodo. Posel z mamili kot kaže ni stekel po načrtih, do predaje verjetno sploh ni prišlo. Llewelyn je dovolj radoveden, zato še malo pogleda naokoli. Pod osamljenim drevescem najde zadnje truplo, zraven pa kovček poln denarja. Seveda denar pograbi in odnese domov. Vest mu ne da miru, zato se vrne na kruti kraj in edinemu preživelemu nese vodo. Zmoti ga banda mehičanov, ki ga prepodi v beg. Za njim pa se poda še večji psihopat, ki preži nanj kot nočna mora. Začne se boj, ki ga filmski svet do nedavnega ni poznal.

Carson Wells: Do you have any idea how crazy you are?
Anton Chigurh: You mean the nature of this conversation?
Carson Wells: I mean the nature of *you*. 

Brata Coen sta že dolgo prisotna v filmskem svetu. Njun prvenec Blood Simple velja za najboljši neo-noir, Fargo pa za najlepše presenečenje 90ih. Z naslovnim filmom sta presegla vse dotedanje meje in naredila izdelek, ki ga brez kančka dvoma lahko razglasim za najboljši film novega tisočletja do sedaj.

Vsebinsko je film tako plemenit, da mu ne moremo očitati nikakršnih spodrsljajev. Na grobo rečeno, gre za zgodbo o pohlepu, ki pripelje do bridkega konca vseh vpletenih. A je več kot to. Gre za vprašanja usode. Tega se Chigurh zaveda. Zato včasih tudi dovoli, da kovanec izbira namesto njega. Kajti kovanec je prišel na kraj dogajanja po isti poti kot on. Scenarij je odlično spisan. Težko je verjeti, kako se vse stvari poklapajo. Dialogi so do potankosti izbrušeni in citiral bi lahko skoraj vsak stavek. Nič odvečnega govorjenja, nič odvečnih besed. Pa naj gre za osrednje like, ali pa zgolj za žensko za sprejemnim pultom, ki izusti le par besed. Chigurh, kruti morilec, je fantastično zasnovan lik. Vse lastnosti so po malem bizarne, surrealne. Od frizure in strelnega orožja naprej. Malo govori, a kar pove je vredno tisočih besed. Eden boljših filmskih likov nasploh, po Hannibalu Lectorju iz Jagenjčkov imamo spet popolnega morilca ob katerem se ježi koža. Pa tudi ostali so do konca dodelani in pustijo pečat. Llewelyn se odlično prelevi iz plena v lovca, ki skrbno brani svojo trofejo. Chigurha se ne ustraši. Carson Wells pa fino izkoristi pet minut in prijetno osveži napet dvoboj. Filmu doda potreben humor in svežino, kar še dodatno razširi nabor likov. Šerif Ed je morda še najbolj pomemben lik v sami zgodbi. Deluje bolj od zadaj, iz drugega plana. Vendar s svojo udeležbo kot lepilo povezuje zgodbo. Jo še dodatno plemeniti z monologi in starostno modrostjo.

Pozoren gledalec zagotovo pri filmu najbolj zazna zvok. Ali tišino. Ne spomnim se filma, ki bi bil tako tih. Brez glasbene spremljave. Le naravni zvoki. Škripanje vrat, napenjanje petelina na strelnem orožju, dihanje, udarci škornjev v lesen pod…V filmu je cel kup scen, ki tako ježijo kožo, kot že dolgo ne, vse zaradi perfektnega zvoka. Tam, ko se protagonista prvič soočita, vmes pa le lesena vrata. Ali pa znameniti del s kovancem v lokalni trgovini. Neprecenljivo. Čustveno in psihološko močno nabit film.

Javier Bardem je bil na začetku začuden, da ga brata Coen želita v svojem filmu. Dejal je, da slabo govori angleško in da ne mara nasilja. Brata Coen sta odvrnila, da ga ravno zato želita. Imela sta prav. Celotna igralska zasedba je vrhunsko izbrana in selekcionirana. Javier Bardem je odigral življenjsko vlogo. Prav z vsako mimiko, kretnjo, izrečeno besedo je dokazal svoj talent in tako popeljal lik v drugo dimenzijo. Tommy Lee Jones igra le take vloge, a prav to zna najbolje. Josh Brolin, ki bo na platnu upodobil tudi trenutnega ameriškega predsednika, pa je lani tako ali tako priletel kot meteor. Povsod je pustil odličen vtis.

Razplet je skoraj biblijski. Greh se ne splača. Llewelyn je želel preveč, izgubil vse. Kaj pa Chigurh? Kam ga odnese pot? Kje konča? Za seboj je pustil veliko trupel, a vedno se je držal nekih načel. Llewelynu je dal možnost, da reši ženo. Tega ni izkoristil.

Accountant: Are you going to shoot me?
Anton Chigurh: That depends. Do you see me?

V filmu štima vse. Režija je perfektna, takisto fotografija, montaža, in že omenjeni zvok. Padli so štirje oskraji. Manjka vsaj še oskar za zvok. Veličasten film, kjer napak in povprečnosti ne gre iskati. Film bo z leti le pridobival, moral bi. V novem tisočletju takšnega filma še ni bilo, vprašanje kdaj bomo spet videli tako popolno celoto.

Režija: Brata Coen

Igrajo: Javier Bardem, Tommy Lee Jones, Josh Brolin, Woody Harrelson, Kelly MacDonald…

*film sem včeraj videl na ljubljanskem gradu v sklopu letnega kina. Super. S klikom ali dvema pa čaka tudi že na itiviju.

Ocena: 5/5

Brazilija je znana po odličnih nogometaših, lepih dekletih in festivalu v Rio de Jeneiru. Prav bi bilo, da bi postala še bolj znana tudi po odličnih filmih. Cidade de Deus (2002) je eden boljših filmov novega tisočletja, prav gotovo. Kruti realizem nam odlično prikaže življenje v mestnih obrobjih brazilske družbe, kjer nasilje vodi vsakdan tamkajšnjih prebivalcev. Kritiška srenja po svetu ga je hvalila na veliko, tudi mene je šokiral in navdušil. Tudi Cidade Baixa (2005) je dober film, ki vsebuje nekaj posebnega. Nekaj kar v hwoodskemu vsakdanu ne vidiš pogosto. Seveda brazilskega filma ne poznam, morda sem od omenjenih videl še kaj, pa se sedaj ne spomnim. Že dlje časa si želim ogledati Central do Brasil (1998), pravijo, da gre za odlično dramo. Mojo pozornost je pritegnilo dejstvo, da za njim stoji znani Walter Salles, sicer režiser zelo dobrega Motoristovega dnevnika.

Cidade dos Homens je nekakšen povzetek razvpite serije, ki se je predvajala med leti 2002 in 2005.  Serijo sta k življenju spravila Katia Lund in Fernando Mairelles, ki sta bila tudi glavna pri filmu Cidade de Deus. Serija je bila zelo uspešna, gledalci v Braziliji so jo vzljubili. Posamičen del naj bi si ogledalo tudi po 30 milijonov gledalcev.

Zgodba nam predstavi dva mladeniča, najboljša prijatelja Ace-a in Laranjinha, ki si utirata pot v divjem predmestju Rio de Jeneira. Stara sta 18 let in živita dokaj brezskrbno življenje, pa čeprav ima Ace že nekajletnega sina, za katerega pa ne skrbi preveč zrelo. Včasih ga pozabi na plaži, ga pusti v varstvu pri vprašljivih osebah, razmišlja celo o tem, da bi ga zapustil. A ironija je, da ravno to žre oba prijatelja. Oba sta odraščala brez očetov. Ace-ov oče je bil umorjen, Laranjinha ga nikoli ni poznal. To ju tare. Pogrešata očetovsko vlogo v njunih življenjih. Zato si želita zares izvedeti kaj se je zgodilo z njunima očetoma. Ace želi vedeti zakaj in kako je bil ubit, Laranjinha želi izvedeti kdo je in kje je. Njuno iskanje izgubljenih očetov sočasno sovpada s krvavim obračunom dveh tolp, ki želita izrtrebiti ena drugo. V drugi polovici film krene na druge tire. Laranjinha spozna očeta, ki je bil 15 let v zaporu zaradi umora in ropa. Močno se zbližata, Ace pa se znajde sredi krvavih spopadov, kjer spozna tudi resnico o svojem očetu. Prijetelja prideta do ugotovitve, ki močno načne njuno prijeteljstvo.

Čutna in močna zgodba deluje še toliko bolje, ker je mojstrsko vmešana v hude boje dveh tolp, ki se bojujeta za prevlado na mestnih obrobjih velemesta. Okolje divjih mestnih četrti je odlično posneto in prikazano. Fotografija je skoraj pregrešno dobra. Prekrasna panorama bližnjih gričev, gostota mestnih ulic, lepota lokalne plaže dajejo filmu dodatno moč. Začetek nas zapelje na vrh Dead End Hilla, kjer se zadržuje tolpa mladeničev, ki za pasom ponosno nosijo kalašnikov. Prvih 10 minut je močnih. Zaradi odlične režije, ostrih dialogov (kolikor gre lahko prenesti ostrino iz brazilskega jezika v angleškega) in zanimivih protagonistov, takoj zaznamo, da bo šlo za odličen film. Režiser vzdušje dobro zajame in občutek imamo, da mladeniče na drugi strani ekrana čutimo. Omeniti velja lucidno, živo kamero.

V zgodbi so sem in tja vrinjeni flash back-i (kakšen je pravi slo prevod?) glavnih dveh protagonistov. Ti flash back-i so sestavljeni iz materiala, ki je bil posnet za serijo, torej vidimo Ace-a in Laranjinho dejansko v mladih letih. Zanimivo. To daje filmu še večjo avtentičnost.

Film spada v isto kasto kot Cidade de Deus, ne gre za tako markanten izdelek, a lahko najdemo tudi presežke napram drugemu. Z glavnima protagonistoma se bolj povežemo. Bolje ju čutimo. Morda nas gane njuno iskanje izgubljenih očetov, njuno globoko prijateljstvo, ki je na preizkušnji. Oba glavna igralca, Douglas Silva in Darlan Cunha, sta se  pojavila tudi v filmu Cidade de Deus, pa zagotovo še kdo. Gre za same naturščke, ki pa v filmu tega ne kažejo. Zagotovo je bilo glavnima igralcema delo močno olajšano, saj lika Ace-a in Laranjinha igrata praktično celotno kariero.

Film, ki ostane v gledalčevih mislih še dolgo po ogledu. Priporočam!

Režija: Paulo Morrelli

Igrajo:  Douglas Silva, Darlan Cunha, Jonathan Haagensen, Rodrigo dos Santos, Naima Silva, …

*itivi omenjenih filmov nima. Ima pa najboljšega od naštetih.

Ocena: 4,5/5

Clint Eastwood je veliko ime filmske zgodovine. Seveda je postal najbolj znan predvsem zaradi odličnih Leonejevih vesternov, kjer je igral redkobesedneže, katerim se je klanjal ves divji zahod. Vesterni so ga dvignili, ga spremenili v legendo. V 70ih je Eastwood postal umazani Harry. Detektiv, ki poišče pravico z dolgim strelnim orožjem. Sergio Leone in Don Siegel sta bila režiserja, ki sta mu dala največ. Prvi je preminil leta 89, drugi le dve leti kasneje. Zato ne preseneča, da se je Eastwood obema priklonil s filmom Unforgiven, ki je zasluženo pobral oskarja za najboljši film, režijo in stansko moško vlogo.

Unforgiven, veličasten vestern, ki je po dolgem času spet oživil že skoraj mrtvi žanr, se prične v slogu. Že začetni kader nam vlije veselja. Sončni zahod, hiša, drevo in moški, ne vemo točno kaj dela. Začetek delno prikaže kaj bomo videli, no morda pa le oznani napol mrtvi žanr, ki na vsake toliko časa uspe iz filmskih ustvarjalcev iztisniti še kakšno dobroto. William Manny je ostareli lovec na glave, ki zadnja leta živi mirno življenje. Utrujen od življenja na periferiji goji prasce in skrbi za otroka. Obišče ga mladenič, ki ga želi za partnerja pri lovu na zlobneža, ki je mestni prodajalki ljubezni razrezal obraz. Nagrada je bogata, a dobimo občutek, da se Manny naloge ne loti zgolj zaradi denarja. Izkušeni veteran se nobene podobne naloge ne loti brez dolgoletnega prijatelja Neda, s katerim sta dala v življenju že veliko skozi.

“Did Pa used to kill folks?”, vpraša mala deklica. Njen ata je res pobijal ljudi. Na veliko. Bil je najboljši v svojem poslu. Kot priznava, za tem je bil alkohol, ki je zdravil bolečino in lajšal razočaranje. Manny se je umiril šele v zakonu.

Manny, Ned in Schofield Kid, ki komaj kaj vidi, zato ni primeren za strelne naloge, odjezdijo proti cilju, kjer bodo sodili neposlušnemu mladeniču in pobrali zajeten kup cekinov.  Tega početja pa ne bo odobraval šerif Little Bill Daggett, ki mesto vodi z železno roko.

Film krene po poteh najboljših klasičnih vesternov.  Skorumpirani šerif in moralno prenovljeni negativec, ki se srečata na nasprotnih straneh, bi se komu zdela močno klišejska prigoda. A v vesternu ni prostora za klišeje in stereotipe. Zgodba krene drugo pot, saj bistvo ne tiči več v treh lovcih na glave, ki želijo nagrado, ampak v personi, ki po dolgih letih najde samega sebe. Tistega, katerega je skrival deset let. Ta preobrat glavnega lika je tisto kar daje filmu draž. Kar daje filmu veličino in moč. Pred tem je šlo Mannyju za rutinsko delo. Ob tragični novici, da je prijatelj Ned ob zloveščem bičanju umrl pod terorjem lokalnega šerifa, se Mannyju zameglijo oči. Spremeni se. Spet postane stari morilec.

Little Bill Daggett: You’d be William Munny out of Missouri. Killer of women and children.
Will Munny: That’s right. I’ve killed women and children. I’ve killed just about everything that walks or crawled at one time or another. And I’m here to kill you, Little Bill, for what you did to Ned. 

Zadnjih deset, petnajst minut je veličastnih. Ko starec obračuna s celotno zasedbo gredo kocine pokonci, že zaradi samega finala, ki ga film napoveduje dolgo časa, kot tudi zaradi vizualnosti. Odlična svetloba, ki razkrije tisto kar je treba in zakrije tisto kar bi si želeli videti. Suspenz, da bi ga rezal. Veličina zadnjega dejanja je zagotovo tako mogočna tudi zaradi močnega dialoga in odličnih igralskih uprizoritev. Gene Hackman in Clint Eastwood sta za taki vlogi pač idealna.

Nekateri so Eastwoodu očitali, da film prepočasi teče. Nekateri so, med njimi tudi gospod Ebert, dejali, da filmu manjka življenja. No, očitke lahko brez težav zavrnem. Film s tako vsebino pač hitreje ne more teči. To ni mtvjevski film za hitro pozabo, ki si ga ogledaš s kupom kokic in kokakolo v naročju. Je film, kjer morajo možgani delati, premlevati, vsrkavati. Študiozen film, kjer je glavni lik zelo težko dešifrirati in ga dokončno doumeti. Ima nekaj odličnih iztočnic o morali in etiki, prav Little Bill pa ob zadnjem stavku, ko pravi, da si take smrti ni zaslužil, še dodatno prilije petroleja na ogenj.

Eden boljših filmov 90ih, eden boljših vesternov in eden bolj globokih filmov kar jih utegnemo videti. Zagotovo najboljši film Clinta Eastwooda, ki je tako pokazal, da zna tudi več kot odlično režirati. To pa je potrdil pred leti z režijo filma Million dollar baby, ki vsaj nekajkrat spomni na naslovni film.

*itivi ga seveda ima. In to posebno dvojno izdajo!

Ocena: 5/5

Ko je George Lucas pred 30 leti posnel znanstveno fantastični presežek Star Wars, se mu verjetno niti sanjalo ni kakšen vpliv bodo imela njegova dela. Do leta 83 je prikazal celotno trilogijo, ki se je gledalcem močno vtisnila v spomin. Še več, trilogija je postala religija. Mislim, da ni filma, ki bi imel tak vpliv na gledalce. Ga ni. Desetletji kasneje je Lucas še enkrat odšel v galaksijo daleč stran in začel delati novo trilogijo, ki bo predzgodba tisti iz konca 70ih. Grozeča prikazen in Napad klonov sta huda spodrsljaja in nista vredna Star Wars sage. Povsem drugače pa je s sklepnim dejanjem, ki je, vsaj po mojem mnenju, skoraj najboljši film franšize.

Že začetek je silovit. Vojna še vedno traja. Bojevita jedija, Obi Wan in Anakin, sta na misiji, kjer morata iz primeža separatistov rešiti kanclerja Palpatina. To jima uspe. Kasneje kancler pod svoje okrilje vzame Anakina, ki se mu um začne mračiti. V morah ga preganja smrt princese Padme, ki nosi njegovega otroka. Reši jo lahko le tisti, ki ima neverjetno moč. Moč, katera je daleč nad tisto s katero se ponašajo jediji. Svet jedijev sprejme Anakina medse, a z nazivom Učitelj ga ne nadgradijo. To se mu zameri. Vse bolj pa nanj pritiska kanlcer Palpatin, ki mu zaupa, da je skriti Lord Darth Sidious, vodja separatistov. Skywalker kloni in usoda ga spelje na temno stran. Po galaksiji zaokroži navodilo 66, ki veleva umor vseh jedijev. Rešita se le Yoda in Obi Wan, ki kasneje meče prekriža prav z Anakinom. Obi Wan zmaga, a Anakina ne more ubiti. Pusti ga v mukah. Princesa Padme nato rodi fantka Luka in punčico Leio, ki ju ob rojstvu zaradi varnosti ločijo, kancler Palpatin pa reši Anakina, ga spremeni v pol-jekleno pošast in zavlada galaksiji. Se vidimo v Novem upanju.

George Lucas je kmalu po filmu Return of the Jedi napovedal, da bo čez nekaj let posnel še eno trilogijo, ki bo preddel prvemu filmu. Gledalci so od veselja poskočili. Nato kar nekaj let ni bilo nič. Lucas je bil zaseden z drugimi projekti. Leta 1999 pa vendrale. Grozeča prikazen je prinesla bogastvo, a gledalcev in kritikov ni navdušila. Še najbolj pa so Lucasu slabo delo zamerili pravi privrženci sage. Tudi Napad klonov ni prinesel nič dobrega. Polne blagajne že, a gledalci so še bolj sukali nosove kot pred tremi leti. Zasluženo. Filma sta imela prevelik poudarek na specialnih efektih in povsem premalo na zgodbi. Ljudje so bili razočarani. Zadnji, sklepni del sage smo zato pričakovali v nekakšnem krču.

Maščevanje Sitha je edini izmed Star Wars filmov, ki si je prislužil cenzorsko oznako PG-13. To je že napovedovalo povsem drugačen film, kot sta bila predhodna. Sklepni del je dokaj temačen, surov, strašljiv. Propad jedijev je odlično zajet in prikazan, pri čemer se je marsikateremu privržencu morda orosilo oko. Preobrazba Anakina Skywalkerja iz svetlega jedija v temačnega Darth Vaderja je odlična in mojstrsko izpeljana. Velik poudarek vseh šestih filmov so seveda specialni efekti. Vsak film je na novo podiral meje. Maščevanje Sitha ima največ specialnih efektov med vsemi. Gre za res obrtniško dodelano stvaritev, ki življenje v galaksiji daleč stran prikaže zelo avtentično. Boji so naravnost fantastični. Tako zaradi pisanih barv, dodelanih plesnih veščin vpletenih, kot tudi zvoka, ki te naravnost omami. Tehnično gledano filmu seveda ne gre očitati niti ene napake. Vse je tako kot mora biti. No, morda le kakšen skafander na kakšnem marsovcu izgleda kot pustna maska sredi cerkniškega karnevala. A to je bilo bolj očitno v Grozeči prikazni.

Zaradi izbranega igralskega  ansambla smo že leta 99 vihali nosove. Hayden Christensen je bil lesen kot hrastovo deblo. Evan McGregor je deloval neprepričljivo, Samuel Jackson pa povsem nerealen v svoji vlogi. A treba je reči, da sta Cristensen in McGregor v sklepnem delu odigrala kar sprejemljivo. Sploh prvi se je izkazal pri transformaciji, čeprav je bil ob bolj dramatičnih, ljubezenskih momentih še vedno deblo.

O vsebini filma bi se dalo reči kakšno konkretno. Vsa saga ima kar nekaj referenc na politično ureditev sveta, od komunizma, nacizma in demokracije naprej, veliko povezav pa lahko najdemo tudi glede religij, ki meglijo zemeljski um. Vprašanja, ki jih kancler postavlja Anakinu so dobra iztočnica. V čem se jediji ločijo od sithov? Mar ne hrepenijo vsi po prevladi, po večji moči? Kje je res razlika med “dobrimi” jediji in “slabimi” sithi?

Palpatine reče: “Remember back to your early teachings. All who gain power are afraid to lose it. Even the Jedi.”

Anakin Skywalker: “The Jedi use their power for good.”
Supreme Chancellor: “Good is a point of view, Anakin. The Sith and the Jedi are similar in almost every way, including their quest for greater power.” Drži.

Vsemu navkljub, dialogi so še vedno bebasti. Pred leti sem bral nek intervju, kjer se je Alec Guinness, Obi Wan iz leta 77, pritoževal nad scenarijem, češ, da to ni za nikamor. Da so dialogi neizbrušeni in neumni. To skozi vsa leta spremlja Star Wars filme. Ampak resno, kdo ob ogledu teh filmov sploh misli na dialoge?

Privrženci smo seveda želeli vedeti kako Anakin postane Darth Vader. To je v tem filmu več kot odlično prikazano. Konec, ko Anakin dobi masko in ostale jeklene sestavine, je naravnost čudovit.  Tako simbolično se zdi vse skupaj. Tisti prvi dih, ki ga Vader naredi v togi maski, je čudovit. Hkrati Padme rodi dvojčka in zagotovo si vsak po koncu filma želi takoj ogledati še Novo upanje.

Maščevanje Sitha ima nadpovprečno akcijo, odlične efekte in, kar je najpomembneje, zgodbo odlično zaključi oz. odpre. Vsebuje nekaj sestavin, ki razjasnijo celotno sago, dobrega negativca in plemenitega vojaka. Vseeno romantičnosti prvih delov ne dosega. A danes so drugi časi, zato me ne čudi, da mlajše generacije naslovni film smatrajo kot najboljši del franšize. Tudi meni je všeč, po drugem ogledu še bolj.

Režija: George Lucas

Igrajo: Evan McGregor, Hayden Christensen, Natalie Portman, Ian McDiarmid, Samuel L. Jackson, Cristopher Lee, Jimmy Smiths…

Ocena: 4/5

*itivi ima le prve dele, torej prequel prvotni zgodbi.  Naslovnega sem ujel na tvju, kjer pa so me reklame še enkrat prepričale, da filmov na rednih sporedih ne gledam več.

Vemo, da so bila 70a najbolj pomembna leta v filmski zgodovini. Že hiter pogled na zapuščino nam pove, da so se v tistih nekaj letih delali zares vrhunski filmi, ki so premikali meje in narekovali trend za vsa prihodnja leta. Tisti čas so svet osvojili bradati mladeniči, ki so film ljubili, to energijo pa so nato uspešno prenesli na filmsko trakovje. Začela se je nova doba.

Eden najbolj železnih predstavnikov tistih let je zagotovo film Izganjalec hudiča, ki ga je leta 1973 posnel znani William Friedkin.  Friedkin je dve leti poprej zablestel s super akcionerjem The French Connection, kjer smo videli naravnost perfektne avtomobilske pregone po mestnih ulicah. Gre za tipičen primer akcije, ki spominja na stara leta, režiser pa smelo vlije dinamičnost in elemente novega vala. Film je pobral kar nekaj oskarjev, tudi za najboljši film in režijo kar le kaže, da gre za zares pravo stvar. A kljub temu, da je Friedkin s prvim pravim filmom pobral kup nagrad, se vodilni studia niso takoj odločili za njegove usluge pri projektu The Exorcist. Najprej so režijo ponudili Arthurju Pennu, ki pa je bil zaseden. Nato so poskusili pri Petru Bogdanovichu, Miku Nicholsu in Johnu Boormanu. Vsi so sodelovanje zavrnili zaradi vsebine, češ, da je prekrut oz. ponazarja nasilje nad otrokom. Friedkin je ponudbo sprejel in mislim, da odgovornim pri studiu ni bilo nikoli žal.

Boter je leto poprej dodobra pretresel trg, ko je pridno polnil prav vsako dvorano, kjer so ga vrteli. Vse rekorde pa je le nekaj mesecev kasneje podrl The Exorcist, ki je pridelal okoli 80 milijonov dolarjev in uvedel nov način distribucije, kar pa je Spielberg z Žrelom dokončno izpilil.

Pazuzu: What an excellent day for an exorcism.
Father Damien Karras: You would like that?
Pazuzu: Intensely.
Father Damien Karras: But wouldn’t that drive you out of Regan?
Pazuzu: It would bring us together.
Father Damien Karras: You and Regan?
Pazuzu: You and us.

Vsebina filma je znana, večino izda že naslov. Začetek nas popelje nekam v Irak, kjer izkopljejo stvar, ki bi lahko oznanjala prihod antikrista. Glava čudne kreature, ki spominja na zmaja, morda psa ali leva. Oče Merrin je nato pripeljan na mesto, kjer stoji ogromen kip, ki je precej podoben izkopani umetnini. To naj bi bil Pazuzu.

Daleč stran, v Georgetownu, mlada mama pri 12 letni hčerki spoznava spremembe v obnašanju. Mlada Regan se čudno obnaša, postaja nasilna, zadirčna, okrepi se ji tudi fizična moč. Seveda vsi spremembe najprej pripisujejo odraščanju, morda pa jo muči travma zaradi ločitve staršev. Izboljšanja ni, mama pa zavrača psihoterapevtsko pomoč.  Pojavi so vse hujši, mama kmalu spozna, da je na delu nekaj nadnaravnega. Vrag je odnesel šalo. Dobesedno. Zdravniki priporočajo izganjalca hudiča, ki naj bi deklico odrešil muk. Mama na pomoč pokliče očeta Karrasa, ki kmalu spozna hudiča, ki živi v dekličinem telescu. Razplet filma je seveda jasen, izvedba pa izjemno zanimiva.

 Pazuzu: Keep away. The sow is mine.

Film ima veliko religioznih elementov, kar moti. Po tistem mučnem izganjanju zlega duha, me je skoraj prijelo, da vsaj malo stiskam pesti za hudiča osebno. Spopad med krščanskima predstavnikoma in hudičem je odlično posnet, povprečno odigran, atmosfera pa je fenomenalna. Srh vzbujajoča. Deklica Regan izgleda zares strašljivo, obrat glave za 360 stopinj pa zasluženo spada med najbolj znane filmske spomine. Prav transformacija mladega dekliča je odlična. Bruhanje, pljuvanje, kričanje in enovrstičnice, ki jih Pazuzu nakloni ljudem okoli, so zasluženo postali mejniki žanra. Film brez kančka sramu lahko proglasim za čisto klasiko. To je film, ki bo vedno vreden ogleda. Nekaj podobnega kot Rosemary`s baby. Zato ni čudno, da še danes, po več kot tridesetih letih, še ni bilo posnetega horror filma, ki bi postal tako mogočen kot prav naslovni. Kar se tiče mene, je Izganjalec hudiča najboljši horror daleč naokoli.

Igralski kader, predvsem moški del, deluje okorno. Ellen Burstyn je vlogo mame dobro odigrala, no vse čestitke pa tedaj mladi Lindi Blair, ki je zelo suvereno odigrala transformacijo iz nežnega dekliča v podivjanega zlega duha. Režiji, montaži, fotografiji gre pripisati zgolj hvalo, poudarek pa velja nameniti glasbi.

Originalna verzija je bila ob prihodu dvdja dodelana. Režiser je nekoliko izbrusil glas, dodal pa še za trinajst minut nikoli videnega materiala, ki pa bistveno na zgodbo ne vpliva. Film je seveda požel kup neodobravanja, predvsem del, kjer mladenka v krvi masturbira s križem. Veliko krika so zagnali Britanci, ki so šele leta 2001 film zavrteli v rednem tv programu.

Jasno, film je dobil kar nekaj nadaljevanj, ki pa niso niti približno na takem nivoju kot prvotni.

Režija: William Friedkin

Igrajo: Ellen Burstyn, Linda Blair, Max von Sydov, Jason Miller…

Ocena: 5/5

Če bi me pred leti vprašali za najboljši film, ki vsebuje stripovski lik, bi takoj našel odgovor. Razlogov je več. Prvi je zagotovo ta, da pred leti filmska platna niso bila tako zasičena s stripovskimi junaki kot so sedaj. Razen Super-Mana sredi 70ih in Batmana v začetku 90ih, stripovski junaki niso imeli vidnih filmskih stvaritev. Bum je prišel v novem tisočletju. Dobili smo Spider-Mana, dobili smo Hulka, dobili smo X-Mene, dobili smo novega Batmana, novega Super-Mana, Daredevila, Elektro, Cat-Woman pa še kaj, zagotovo. Nekaj izjem je dobrih, gledljivih. Predvsem Batman je odličen, nadpovprečna je trilogija X-Men. Sprejmem še prvega Človeka - Pajka, ostalo je bolj slabo. Seveda se ti filmi šopirijo z neverjetnimi specialnimi efekti, ki so povsod zares odlični, a žal pri večini tudi edina pozitivna stvar. Robert Rodriguez in Frank Miller pa sta šla korak dlje. Na filmski trak sta prenesla enega izmed boljših stripovskih stvaritev. Sin City. Že branje stripa je pustolovščina, film pa je dejansko biser sodobnega umetniškega izražanja.

Basin City, Sin City. Mesto greha. Mesto teme. Mesto dežja in krvi. Mesto, kjer ni prostora za mevže, slabiče, strahopetce itd… Mesto, kjer se cedita sovraštvo in prezir. Mesto, kjer je vsakdo kriv nečesa. Junaki so anti-junaki. Brez milosti, brez potrpljenja. Akcija! Film je razdeljen na tri glavne epizode, vsaka pa nosi svojo veličino.

Prva epizoda: The Hard Goodbye.

Marv, napumpani, neuničljivi, neustrašni, stereoidni junak, je osrednji lik prve epizode. S svojimi čari ga je omrežila prelestna svetlolaska Goldie. Njeni čari, njen vonj, njeni gibi so ga povsem očarali. In začarali. Po dolgi, vroči nočni avanturi se naslednje jutro zbudi, a Goldie je mrtva. Ne diha več. Sirene, policaji so že pred vrati. Akcija! Marv razbije pol policijske postaje in zapriseže si, da bo maščeval smrt njegove velike enodnevne ljubezni. Maščeval se bo, pa naj se zgodi karkoli. Lov na morilca se prične. Najde ga. Hitri, nevidni kanibal ga večkrat pretenta, a Marv ga kmalu zaustavi. Dobesedno. Na koncu od Kevina ne ostane ničesar. A Marv ni zadovoljen, maščevati se hoče vsem, ki so vsaj malo odgovorni za smrt Goldie. Tudi Cardinal Roark je kriv! Pri zadnjem dejanju ga ulovi policija. Vse umore, ki so dela Kevina pripiše na njegov račun. Marv je pečen, dobesedno. Električni stol ga dokončno umiri.

Druga epizoda: That Yellow Bastard

Policist Hartigan, morda edini poštenjak v Sin Cityju. Na lovu za morilcem, ki ugrablja in zlorabi male punčke. Zadnja naloga, nato pa zaslužen pokoj. A ujeti in zatreti mora Roarka mlajšega, sina zelo pomembnega možaka. Ujame ga, odpihne mu uho, a partner ga izda. Zarije mu nož v hrbet. Prestreljenega pustijo ležati na tleh. Roark mu ne pusti umreti. Hartigana obtožijo posilstva mlade Nancy Callahan. Spravijo ga v zapor, kjer se mu slabo piše. Pri življenju ga držijo le še spomini in pisma, ki mu jih pošilja Nancy. Ta suha, mala Nancy. Kmalu v pošti dobi prst, ki bi povsem lahko pripadal 19letnici. Toliko mora biti sedaj stara Nancy. Je to njen prst? So jo končno dobili? Mora se prepričati. Pride ven iz zapora in le en cilj ima pred seboj. Najti mora malo Nancy, živo, če je le mogoče. Seveda jo najde, a Nancy je zrasla. Ampak pazi, Rumeni prasec je tu, bila je past. Po toliko letih jim je praktično sam izročil Nancy. Rumenega prasca mora ubiti. In rešiti Nancy. Akcija!

Tretja Epizoda: The Big Fat Kill

Banda pred vrati Shellie. Tečen, morda pijan bivši fant želi skupaj s svojo bando vstopiti. A Shellie ga ne upa spustiti naprej, pri njej je Dwight. Dwight, na pogled pravi dec, si želi, da banda vstopi, pravi, da bi jim bil kos. Vendarle se vrata odprejo in vstopijo. Dwight in Jackie Boy se v kopalnici z britvico na vratu lepo pogovorita, a lov se vseeno prične. Shellie čez balkon nekaj kriči, a Dwight jo ne sliši. Lovi Jackie Boy-a in kmalu se znajdejo v najbolj temačnem predelu mesta. Old town, del mesta, kjer zakone pišejo do vratu oborožene prostitutke. Jackie Boy se spozabi in prične nadlegovati mladenko v temni ulici. Ko vanjo pomoli pištolo, je jasno, da se njemu in njegovi bandi ne piše nič dobrega. Bojevita Miho ga kmalu spremeni v škatlico za pez bonbone. Po pregledu telesa, Dwight ugotovi, da je Jackie policaj, šit. Akcija! Truplo morajo odstraniti. To pa privede do nepričakovanih zapletov. Vmeša se tudi Manute, ki ustrahuje Gail, a Dwight in Miho rešita tudi ta zaplet.

Tri zgodbe, v grobem.

Vsebinsko gledano, filmu podobnega ne najdem hitro. To je svoj žanr, žanr, kjer bi svoja dela lahko našla le Quentin Tarantino in Robert Rodriguez. Ima veliko podobnosti s filmom noir, le da so tu ulice še bolj temačne, še bolj mokre, fatalke pa so petkrat bolj fatalne. Dobesedno. In vsi kadijo, še bolj kot v noir filmih. Dialogi so bombastični, siloviti, nepozabni. Recimo tale, ko Dwight z britvico drži Jackie-a v matu:

Dwight: I’m Shellie’s new boyfriend and I’m out of my mind. If you so much as talk to her or even think her name, I’ll cut you in ways that’ll make you useless to a woman.
Jack Rafferty: You’re making a big mistake, man. A *big* mistake.
Dwight: You made a big mistake yourself… you didn’t flush.

Ali pa:

Yellow Bastard: Do you think I’m tired? You think I’m getting tired? You’re the one who’s gonna crack! You’ll crack! You’ll cry and beg! You’ll Scream! Oh, yeah, you’ll scream, you big, fat, ugly cow! You’ll scream!
[leans in closer]
Yellow Bastard: You thinking the whip was the worse I could do? That was foreplay.
Nancy Callahan: Hartigan was right about you. You can’t get it up unless I scream. You’re pathetic! You’re pathetic.
Yellow Bastard: It’s not wise at all to make fun of me like that. It brings out the worst in me.

Vizuelno gledano je film prava poslastica za oči. Perfektna fotografija, ki jo lahko pričara le snemanje pred zelenim platnom. Prevladuje črna, temna barva in odtenki snežno bele. Na vse skupaj pa se živo rdeča kri odlično poda. In pa živo rumena, ki identificira Rumenega Prasca. Seveda je prav, da napišem, da gre za odlično režijo. Rodriguez je dokazal, da je mojster, še kako pa se mu vidi njegovo navdušenje nad Tarantinovim delom Reservoir Dogs, ki ga je v enem intervjuju proglasil za film, ki je nanj pustil največji vtis. Tudi Tarantino tu pusti svoj pečat. Režiral je kratek, komaj dve minutni segment.

Pogled na igralski nabor zagotovo sproži val navdušenja. Odlični igralci, ki premorejo dovolj karizme za like Sin Cityja, seksi igralke, ki premorejo dovolj seksapila in fatalnosti. Prav vsak igralec vlogi paše tako kot, da je spisana prav zanj. Res dobra, pametna odločitev.

Film, ki pusti vtis, zagotovo pri vsakem gledalcu. Nujno ogleda, prav tako toplo pa priporočam tudi strip.

*Pravijo, da se Sin city 2 že snema. Da bo zraven tudi Johnny Depp. Huh!

Režija: Robert Rodriguez & Frank Miller

Igrajo: Bruce Willis, Jessica Alba, Nick Stahl, Mickey Rourke, Elijah Wood, Clive Owen, Benicio Del Toro, Rosario Dawson, Michael Clarke Duncan, Brittany Murphy, Rutger Hauer, Jaime King…

Ocena: 5/5

Naj kar takoj zapišem tezo, ki me utegne še dolgo spremljati. James Cameron je bog. Ni posnel veliko filmov, a trije njegovi izdelki spadajo v sam vrh akcijskih pustolovščin, kjer poka iz vseh strani. To pokanje pa je narejeno v takem stilu, da je letev verjetno za vse čase postavljena previsoko. Že res, da je daljnega leta 81 posnel spodrsljaj Piranha II, a to je bila očitno dobra šola za kasnejše projekte. Ko je posnel prvega Terminatorja so mnogi prepoznali njegovo znanje in moč. Dve leti kasneje pa je s super sci-fi akcijo Aliens žanr na novo izumil.

Prvi, Scottov Alien, se je odvrtel leta 79. Čez sedem let pa se je nadaljevanja lotil Cameron. Za nadaljevanja velja, da so ponavadi slabša od izvirnega dela. A to dejstvo je Cameron v svoji karieri kar dvakrat postavil na kocko. Terminator 2 je zagotovo boljši od prvega. Pa ne le zaradi norih specialnih efektov. Tudi za film Aliens pa bi si drznil zapisati, da je vsaj enakovreden predhodniku.

Zgodba se nadaljuje tam, kjer se prvi del konča. Ripley-eva pride na zemljo, kjer jo takoj začnejo bombardirati z vprašanji, zgodbi o pošasti pa nihče ne verjame. Planet, kjer se je pred leti dogajala morija, je sedaj koloniziran. Kmalu izgubijo stik. Je vendarle spet morila mogočna pošast? Na oddaljeni planet pošljejo izurjene specialce, da bi ugotovili kaj se dogaja. Zraven pa si želijo tudi Ripley-evo, saj je le ona videla pošast in vsak njen napotek bi prišel prav. Ripley-eva se najprej potovanja brani, a po izsiljevanju ji drugega ne preostane.

Ripley: These people are here to protect you. They’re soldiers.
Newt: It won’t make any difference.

Na planetu ni žive duše. Vse izgleda zapuščeno, mrtvo. Specialci, opremljeni z vrhunsko orožarsko opremo komaj čakajo, da se pomerijo s stvori. Potem, ko nekje najdejo mlado dekletce, ki se ves čas sama skriva pred pobesnelim beštijam, se obračun prične. Mogočnih pošasti kar mrgoli, vojakov pa je vedno manj.

Vsebinsko gledano film ne predstavlja nič novega, zato tu niti ne gre izgubljati preveč besed. Izpostaviti pa velja nekaj tehničnih lastnosti filma, ki ga uvrščajo na sam vrh. Filmu se takoj vidi, da ga je posnel Cameron, mojster akcije. Za razliko od prvega, je tu manj suspenza, sicer še vedno morbidno vzdušje, a nismo tako napeti kot ob spremljanju predhodnika. Akcije pa je več, mnogo več. Spopad med vojaki in alieni je iz oči v oči. Kot na fronti. Zdi se, da imajo pripadniki človeštva prednost v orožju, a pretkana in zvita svojat z izdelano strategijo in elementi presenečenja vseeno dostojno brani svoje kraljestvo. Spopad je vrhunsko režiran in montiran. Dviga kocine. Specialni efekti so sapojemajoči, starejši datum nastanka se praktično ne pozna. Tokrat je alienov več. In režiser jih bolj natančno prikaže. Ogromna stvar, čestitke ustvarjalcem. Le kakšen um je sposoben kreirati tako strašljiv skafander? Film je dokaj dolg, a niti za trenutek dolgočasen. Ok, morda moti kakšno minuto predolga uvertura, a ko se akcija prične, takrat bi zadevo gledal še uro dlje. Adrenalin teče po žilah, za čustva pa skrbi mlado dekletce, ki se na trenutke zdi povsem nepotreben lik. Ampak prav ona nekoliko otopli srce glavne protagonistke, ki spet prevzame odgovornost v svoje roke.

Ripley: They cut the power.
Hudson: What do you mean, “*They* cut the power”? How could they cut the power, man? They’re animals!

Sekvenca, kjer Ripleyeva pride do matice, je nepozabna. Veličastna scena, ki dviga pritisk. Ogromen stvor, okoli njega pa kup jajc, ki čakajo na gostitelja. Vrhunska scenografija, kjer velja ustaviti sliko in za trenutek opazovati okolico. Kako je vse perfektno narejeno, ko pa pridemo do matice pa se navdušenje le še potencira. Vrhunsko, poraja se mi vprašanje kako bi si to sceno zamislil Steven Spielberg. Obračun neumorne poročnice Ripley in matere vseh alienov je fantastično posnet. Čutiš jezo matice in čutiš jezo Ripley-eve. Konec je res bombastičen, oskar za posebne efekte je šel nedvomno v prave roke. Omeniti velja Sigurney Weaver, ki je dokazala, da je rojena za to franšizo.

Ne čudi dejstvo, da so pred leti pri Entertainment Weekly film izbrali za “greatest pure action movie ever.” Tudi sam bi mu verjetno v tej kategoriji dal svoj glas. Hm, ali pa Terminatorju 2. Še eno dejstvo, da Michael Bay lahko posname 5 Transformerjev, do Camerona mu manjka še veliko znanja. In to me neizmerno veseli.

Režija: James Cameron

Igrajo:

Sigurney Weaver, Michael Biehn, Paul Raiser, Bill Paxton, Lance Henriksen…

* v ogled priporočam Kinotožje 39 in Kinotožje 39 1/2, kjer Robert L. Tuva pripravi marsikaj pomembnega.

Ocena: 5/5