PaucStadt

Animirani filmi, ki prihajajo v naša kina iz ameriških studiev me od nekdaj privlačijo. Pa ne vem zakaj, morda zgolj zaradi otroške duše, ki nekako še vedno tli v meni. Zadnja leta poteka boj za prevlado med dvema studiema, DreamWorks je bogate denarce prislužil s simpatičnim ogrom Shrekom, ki so ga prikazali v treh izdajah, Pixar na drugi strani pa ne strmi toliko k nadaljevanjem, ampak vsakoletno prikaže novo zgodbo. Letos so v ogenj poslali malega robotka Wall-E-a, ki nekatere navdušuje, druge spet ne. Sam sem ga videl na slabi kopiji, zato ga bom pogledal še enkrat in nato spisal kaj več. A načeloma sem se dolgočasil.

Prav nasprotno pa moram napisati za animirani film Kung Fu Panda, katerega prav sedaj vrtijo v naših kinih. Gre za prav simpatično delo, ki spravlja v dobro voljo, kar je seveda najpomembnejša naloga dotičnega žanra.  Zgodba je sicer ozka in ne zahteva veliko gledalčevega napora. Panda Po je okrogel, štorast medo, ki sanja, da bi postal mojster kung fuja. Tako kot je mogoče le v risankah, prst usode pokaže nanj in tako postane zmajev bojevnik, edini, ki lahko zaustavi pobesnelega Tai Lunga. Medo o borilnih veščinah ne ve veliko, zato učitelja Shifuja čaka ogromno dela, če želi pripraviti izbranca na dvoboj, ki bo vasi zagotovil mir.

Kot sem že napisal, zgodbo ne zahteva veliko. Morda bi rekel, da je ta risanka precej bolj namenjena mlajšemu občinstvu, sestavin, ki bi zabavale tudi starejše skoraj ni. Shrek, denimo, je kar pokal od pop kulturnih referenc, ki so bolj pritisnile na zrelejšo občestvo, da risanke Shark Tale, kjer je vse dišalo po Botru niti ne omenjam. Kung fu Panda tega nima, kar me je morda nekoliko razočaralo. No, morda naj omenim le šalo na račun posvojitev, ki jih zadnji čas uprizarjajo znani zvezdniški obrazi. Tu raca očitno posvoji pando. Hm. A ima druge pozitivne lastnosti. Pri DreamWorksu postaja standard, da glasove junakom posodijo igralci prve lige Hollywooda. Tokrat so to storili Jack Black, ki za Pando Po-ja ne bi mogel biti primernejši, tu je tudi Dustin Hoffman, Angelina Jolie, Lucy Lu, Ian McShane, Michael Clarke Duncan in drugi. Moram reči, da so liki vsi po vrsti izjemno simpatični. Morda bolj kot panda, mi v spominu ostane učitelj Shifu, nekakšen mali glodalec, ki ima nekaj čudovitih momentov, pa tudi ostarela želva pusti vtis. O animaciji ne bom izgubljal besed, na tem področju sem bolj ali manj nepoučen, a vseeno si drznem napisati, da je delo narejeno vrhunsko. Barve so čudovite, detajli so dodelani, no vseeno mi Pixarjevi animiranci kožo bolj ježijo.

Celotno gledano je film dober, smešen, sproščujoč. Kar me je najbolj pritegnilo, to sem si ogledal dvakrat, je prizor urjenja velikega medveda. Ko se mojster Shifu in Po udarita za zadnji piškot. Vrhunsko dodelano, vredno večkratnega ogleda. Tam nekje je tudi spopad Velike Peterice in Tai Lunga, kjer sem bil navdušen nad “scenografijo”.

No, vseeno filma ne morem šteti niti blizu najboljšim Pixarjevim delom. Pixar ima vedno precej več globine in večplastnosti, tega Pandi res primanjkuje. Mi je pa ljubši kot pa denimo Madagascar, Shark Tale, Bee Movie itd…

Ocena: 3,5/5

V prejšnji objavi sem pisal o filmu Sid & Nancy, biografiji kultnega Sida Viciousa, basista punk eksplozije Sex Pistols. Tudi tokrat pišem o glasbeni legendi, ki ga slava pripelje naravnost do prepada. Ian Curtis je bil legendarni pevec punk-rock banda Joy Division, ki je pred več kot 30 leti rohnel na britanskem otočju.

Curtis je bil eden bolj prodornih glasov novega vala britanskega punk-rocka. Že kot najstnik je obetal kot poet, a deloval nekoliko odtujeno, da ne rečem asocialno.  Nato začne peti v glasbeni skupini, ki se je na začetku imenovala Warsaw, kasneje pa se je preimenovala v Joy Division. Glasbenike opazi Tony Wilson, tv voditelj in lastnik založbe Factory Records, ki skupino kmalu pripelje v prvo ligo. Slava, epilepsija in brhka novinarka pa Curtisu zmešajo glavo, tako močno, da pri 23 letih stori samomor. Tudi on, podobno kot Jim Morrison, konča svojo pot na vrhuncu slave.

Žanrsko gledano je film biografska drama. Sam nisem največji ljubitelj omenjenega žanra, saj gre več ali manj za sestavine, ki ne zmorejo izven žanrskih okvirjev. Ampak Control nekako vendarle štrli iz sivega povprečja. Kar velja izpostaviti je odlična, lucidna črno-bela tehnika, ki sem in tja preide v sivo barvo, ki ponazarja življenje mladega pevca. Bojda film dosledno sledi življenjski poti mlade legende, kar ni presenetljivo, saj je za kamero stal Anton Corbijn, ki je svoj čas sodeloval tudi s skupino Joy Division, sicer pa je deloval z največjimi svetovnimi bendi, kot so U2, Metallica in Depeche Mode. Drugi razlog doslednosti je tudi ta, da je film nastal po predlogi biografske bukve Touching from a distance, ki jo je napisala Curtisova žena Deborah. Prav Deborah je pomemben lik v filmu. Par je že v rani mladosti skočil v zakonski jarem, tega premena pa Ian očitno ni prenesel najbolje, saj mu je srce in spodnje orodje uhajalo k novinarki.

Film ima kar nekaj lepih kadrov, ki vsebujejo odlično fotografijo, režija je skozi celotnih 120 minut na nivoju, prav sladke pa so minute začinjene z glasbenimi vložki. Sam Riley, poprej neznan igralec je Curtisa odlično odigral in mu vlil tisto mladostniško energijo, več kot solidno pa nastopi tudi preostali igralski ansambel.

 Ian Curtis: When you look at your life, in a strange new room, maybe drowning soon, is this the start of it all?

Film je lansko leto dobival kar veliko pozornosti, pobral pa tudi dobršen del nagrad. Padla je tako bafta, kot tudi Cannes, hvaliali pa so ga tudi na našem Liffu.

Ocena:4/5

Življenska zgodba glasbenikov je vedno dobrodošla tema za filmski trak. Kar nekaj muzičarjev je videlo svojo življenjsko zgodbo prenešeno na velika platna, nekaterim pa to ni uspelo, saj so prej zapustili naš preljubi svet. Le kaj bi dejal Jim Morrison, ko bi videl Vala Kilmerja v svojih škornjih. Ha. Ray Charles je premiero za las zgrešil, ampak bodimo potolaženi, Ray bi svojo dramo pač le slišal. Lani je celotni kritiški del zaploskal filmu Control, ki govori zgodbo Iana Curtisa, legendarnega frontmana punk-rock skupine Joy Division. O filmu čez nekaj dni.

Ta spis je namenjen drugi punk-rock legendi, ki je pred več kot 30 leti trgal na britanskem otoku. Sid Vicious, kultni in ekscentrični basist punk fenomena Sex Pistols, je vse življenje živel kot v filmu. Bil je kralj, ki je prerasel bas kitaro in postal legenda in mit, simbol novega vala angleške mladine, ki je s Sex Pistolsi žugala kraljici. Kljub temu, da je imela skupina morda še bolj odpiljenega pevca, pa Sid vseeno velja za prvi simbol skupine. Podobno kot je bil prvi simbol skupine The Beatles John Lennon. Pa še ena podobnost je med njima, oba sta imela žensko, ki jima je mešala glavo in ju oddaljevala od kolegov v skupini.

To kar je bila Yoko Ono Johnu Lennonu, je bila Nancy Spungen Sidu. Ko sta se srečala, eden bolj zadet in zbegan kot drugi, je bila takoj ljubezen na prvi pogled. Neločljiva privlačnost in zavedanje, da sta od tistega trenutka naprej kot eden. Delovala sta kot eno. Žal ju ni družila le ljubezen. Ah kje, ljubezen še najmanj. Družil in držal ju je heroin, ki sta ga uživala s tako vnemo in veseljem, da bi še liki iz Rekvijema za sanje zgolj skomigali z rameni. Heroin jima je odpiral vrata v raj in zapiral vrata realnosti. Podiranje in samouničevanje svojih duš nista zaznala. Sid, ki je bil vlečni konj anarhije, je anarhijo živel z heroinom v krvi. To je seveda trgalo Sex Pistolse, ki niso bili sposobni več nastopanja, saj je bil lider v drugem svetu. Ni preostalo drugega, kot, da se Sida dokončno znebijo.

Dobro, zgodba morda ni najbolj sveža, filmov o zadrogirancih je bilo že kar nekaj. A vseeno je treba dodati, da gre za vpogled v življenje enega večjih punk legend in že zaradi tega je film več kot vreden naše pozornosti. Realizem, ki ga je zajel Alex Cox, pa je v nekaterih delih prav grozljiv. Morbidna, klavstrofobična drama o idolu množic, ki pade pod težo heroina, je vse prej kot le biografija. Je biografija obdobja, revolucije, mišljenja. Treba je reči, da film več kot uspešno zajame čas in čustva obdobja, sem in tja se zdi, da gre za uradni dokumentarec o Sidu. In še preden dokončno odpoje del pesmi My Way, pademo notri in dihamo s filmom. Morda je za to kriv odlični Garry Odlman, za katerega je to eden prvih filmov. S frizuro, deškim obrazom in kretnjami, še kako spominja na kontroverznega basista. No, kar je mene precej zmotilo, je izbira igralca, ki je uteleščil Johnnyja Rottna. Tudi Charlotte Webb, ki se je zadevala kot Nancy, je bila precej pod nivojem Oldmana in to nasprotje nekako ni šlo skupaj. Hočem reči, Oldman je z igro in karizmo preveč iztopal.

Sam bi raje videl, da bi o Sidu naredili film, ki kaže njegova zlata glasbena leta in bi bila obsesija z heroinom sekundarnega pomena. Tu je obratno in zatorej zgodba mene toliko ni pretegnila, če pa že, pa me je motil lik Nancy. Zato naj še enkrat dvignem prst za atmosfero in Odlmana, ter razočarano sputim za ostale dejavnike.

Ocena: 3/5

Duet The Blues Brothers je bil ustanovljen ob koncu 70ih, bolj za šalo kot zares. Šlo je za niz skečev, ki so jih prikazovali v ameriški oddaji Saturday Night Live. Duet je postal močno popularen in znan, zato ne čudi, da se je vrinil in obdržal prav na vseh področjih ameriške pop kulture. Lik Jakea Bluesa je uspešno vodil John Belushi, Dan Aykroyd je bil Elwood Blues. Ob njima so stala sama znana imena, kot recimo Steve Cropper, Lou Marrini, Alan Rubin, Eddie Floyd in ostali.

Leta 1980 so fantje, potem ko so se na glasbenem področju kar uveljavili, posneli tudi film, katerega režijo je prevzel John Landis. Zgodba je sicer ozka in luknjasta, a recimo, da pri takem filmu le-ta ne sme biti v prvem planu in zato lahko malček zamižim na eno oko.

Jake Blues je ravno končal s služenjem kazni in odhaja na svobodo. Sicer le na pogojno, a ok. Pričaka ga brat Elwood in skupaj se odpeljeta svobodi nasproti.  V katoliškem internatu (?), kjer sta odraščala kot mladeniča, jim ne gre dobro, saj primanjkuje zajeten kup denarja, zatorej grozi zaprtje. Brata Blues dobita sporočilo od Boga, zbrati morata vso staro glasbeno zasedbo in organizirati velik koncert, kjer bosta zbrala zadosten kup denarja. Na božji misiji jima pot prekriža shizofrena ženska, ki ju s pravo zbirko strelnega orožja bombardira z vseh strani, za petami so jima pobesneli neo-nacisti, country glasbeni band, celotna policija in celo vojska.

Seveda gre za komedijo, ki ima kar nekaj odličnih glasbenih točk. Preden zažgejo The Blues Brothers, tako slišimo še Aretho Franklin, Jamesa Browna, Cab-a Calloway-a in Ray-a Charles-a. Vsi odpojejo v slogu, kar daje filmu posebno moč. Recimo, da glavnima likoma uspe izdaviti kakšen prijeten dialog, a premalo, zato so cestne dirke, ki jih uprizorita po ulicah Chicaga, več kot prijetno osvežujoče, pa čeprav gre povsem čez mero verjetnega. Konec je sicer ravno pravšnji, zato tisti zadnji Jailhouse Rock izzveni še toliko boljše.

Film je kmalu postal znan in oboževan, še posebej ob smrti Johna Belushi-a, ki so ga našli mrtvega le dve leti po premieri filma. Pravijo, da je šlo za overdose, nekakšna mešanica kokaina in heroina.

Dan Aykroyd je idejo dueta še dolgo vodil naprej, leta 1998 smo dobili nadaljevanje, The Blues Brothers 2000, ki pa se pri gledalcih ni tako prijel. Izvirnik je prinesel kar veliko denarja, še danes ga prištevajo k najuspešnejšim muzikalom, film pa mnogi uvrščajo v sam vrh komedij iz 80ih.  Hvalili so ga tudi kritiki, tako zaradi komičnih vložkov, kot zadnjega cestnega pregona. Treba je napisati, da se je filmu pridružilo kar nekaj zvezd, tudi iz drugih sfer. Tako ob že omenjenih glasbenikih vidimo tudi manekenko Twiggy, pevko Chako Khan, pa Franka Oz-a, Johna Candy-a, Carrie Fisher in celo Stevena Spielberga.

Leta 05, na 25. obletnico, so izdali razširjeno različico filma, ki premore kar nekaj dodatnih scen. Ne vem koliko to vpliva na samo celoto, a vsaj zase vem, da vedno rad pogledam extendet verzijo.

*itivi ga ima tu. V pošlušanje pa še bolj priporočam luciden soundtrack, ki pa je dosegljiv na medmrežju.

Ocena: 3/5

Ameriška vojaška intervencija v Iraku traja že zelo dolgo časa. Ameriški vojaki tam branijo demokracijo in z nesmiselnimi posegi vtikajo nosove tja kamor jim ni treba. Ampak bodi dovolj o neumnostih, ki jih pod lažjo patriotizma delajo Busheve ovčice. Zadnja leta so filmski trg preplavili razni filmi, ki vsaj delno žugajo vojni v Iraku. Eni so politično bolj korektni (Lions for Lambs), drugi manj. Brian De Palma je šokiral in odprl oči mnogim z malim filmom Redacted, za katerega je dobil navdih na internetu.

Skozi kamero, ki jo za namene študija povsod nosi nadebudni filmar Salazar, spoznamo bataljon, ki je zadolžen za pregledovanje vozil na cestnih kontrolnih točkah. Vsakodnevno iščejo strelivo, ki bi ga zlovešči teroristi lahko uporabili. Ustaviti morajo vsak avto, če voznik ne zmanjša hitrosti, ga z kroglami povsem preluknjajo. Pa čeprav pri tem umorijo nosečnico in nerojenega otroka. Nihče ne odgovarja, strelcu niti ni žal. Dva najbolj primitivna, najbolj grozljiva pripadnika ameriških križarjev, se neke noči odločita, da gresta posilit mlado, šele 15 letno dekle. Po zloveščem opravilu jo ubijeta. Tudi njeno družino. In požgeta hišo. Za zabavo, za maščevanje kamerada, ki je pred tem stopil na mino. Zraven gre tudi Salazar, ki si voajersko v čelado namesti kamero, za katero nihče ne ve, da je tam. Pleg je tudi modrejši McCoy, ki primitivca skuša spraviti k pameti, a mu ne uspe. Dogodek ga za vedno zaznamuje.

Brian De Palma je pred leti že posnel zelo soroden film. Casualties of War govori podobno zgodbo. Zgodbo o vojaku (Michael J. Fox), ki je videl posilstvo mladega dekleta, a ni nič storil.  Razlika je predvsem pri načinu prikazovanja, Casualties of War je posnet na klasičen način, Redacted pa je prikazan kot video posnetek, ki ga je za potrebe študija posnel vojak. Zaradi tega daje občutek avtentičnosti. Poleg nam režiser dele filma prikaže skozi varnostno kamero, katero vojaki očitno ne opazijo, zato tam razkrijejo marsikatero umazano skrivnost. De Palma, ki ves čas deluje anti-Bushevsko, s filmom opozori na neumnosti vojne in kakšna grozodejstva so vojaki pripravljeni storiti, ko občutijo moč, ki jo zagotavlja orožje za pasom.

Konec je strašljiv. Kar se zgodi Salazarju je kruto, zaradi česar so nekateri pljuvali jezo in si prekrivali oči. A tudi to se dogaja, celo krožilo je po spletu. O tem se je veliko pisalo, veliko govorilo, celotni tretji svet je bil spet posplošeno očrnjen. In v čem je razlika med grozodejstvom ameriških vojakov in zamaskiranih iračanov? Posilstvo se je dejansko zgodilo, žrtev je bila celo leto mlajša. Se je o tem govorilo? Ne toliko. Kaj se je zgodilo s Salazarjevim posnetkom? De Palma je povedal veliko. Vojno je predstavil takšno kot je, brez olepšav. Američanom se je film zameril, malokdo ga je želel videti. Finančno je povsem pogorel. Nekateri so pisali, da je to pomenilo konec De Palmove kariere, da je šel predaleč. Ampak film je dober in nosi dovolj materiala, ki priča o nesmiselnosti ameriškega vsiljevanja vere.

Ne morem trditi, da mi je ta način podajanja zgodbe všeč, gre pa sigurno za prijetno spremembo, ki taki vsebini daje drug pomen.

*-Redaction -

1. The act or process of editing or revising a piece of writing; preparation for publication.
2. An edited work; a new edition or revision.

Ocena: 4/5

Martin McDonagh je zagotovo manj znano filmsko ime, ki pa kot kaže z velikimi koraki vstopa med prvoligaše. Leta 06 je za kratki film Six Shooter prejel oskarja, letos pa z naslovnim več kot opozoril nase.

Ray: I’m not being funny. We can’t stay here.
Ken: We have to stay here until he rings.
Ray: Well what if he doesn’t ring for two weeks?
Ken: Then we stay here for two weeks.
Ray: For two weeks? In fucking Bruges? In a room like this? With you? No way. 

In Bruges morda deluje kot mali film, a se mu ne vidi. Gre za dodelan žanrski miks, ki vsebuje solze in tudi smeh. Na trenutke črna komedija, ki se že v naslednjem hipu lahko obrne v tragično dramo. Spoznamo dva poklicna morilca. Ken (Brendan Gleeson) je nekoliko starejši, pravi lisjak svojega ceha, drugi je Ray (Colin Farrell), mlajši, morda zato tudi bolj nervozen, nestanoviten, zdolgočasen. Šef ju je namestil v Bruggeu, lepem belgijskem mestu, kjer čakata na naslednjo misijo. Do izvedbe naloge imata 14 dni, kar se zdi idealen čas za bližnje spoznavanje velemesta. Kenu je to v veselje, kupi vodiča in uživa. Ray je drugačen, zaprisežen Irec, ki prisega le na domača mesta. Brugge sovraži in komaj čaka, da bo naloge konec. V dobro voljo ga delno spravi mlada belgijka, s katero se zaplete v čudno romanco. Ko Ken izve za nalogo se nad Bruggem začno zbirati črni oblaki.

Film vsebuje kar nekaj likov, ki so zanimivi in vredni pozornejšega spremljanja. Glavna, Ken in Ray, sta si navzven zelo različna. Že njun odnos do Bruggea kot turistične destinacije, marsikaj razkrije. A družijo ju tudi podobnosti. Obdva imata na vesti že kar nekaj nečednosti, Ken je v dolgoletni karieri verjetno pospravil  že lep zalogaj trupel, Ray pa je pred kratkim doživel hudo tragedijo, ko je ob streljanju na župnika nesrečno umoril tudi mladega dečka. To ga spremlja, to ga uničuje. Ray deluje nestabilno, nesigurno, kar zagotovo ni dobro za njegov tip poklica. Ken navzven deluje mirno, sprijaznen je s službo. Zanimiv stranski lik sta tudi Rayeva prijateljica Cloe in pa pritlikavi igralec, ki se bolj kot z igro ukvarja z mamili. Prav pritlikavi prijatelj se na začetku zdi, da je zraven zgolj zaradi nekaj vicev, ki jih na njegov račun sproža Ray. No, njegova prisotnost dobi pomen v izdihljajih filma. Ne bom rekel, da gre za twist, a eno tako kruto poigravanje usode pa vseeno zaznam. Harry, njun šef, ki v Brugge pride osebno rešiti nekaj zadev, pa za našpičenega morilca premore presenetljivo moralno držo.

Kar gre najbolj izpostaviti, so dialogi. McDonagh jih izpili do konca, sem in tja morda še bolje kot Tarantino. Dialogi tečejo in nosijo vodo, so dovolj ostri in prodorni. Igralca jih več kot zadovoljivo interpretirata. Prijetna je tudi fotografija, ki Brugge prikaže pravljično. Tako v dnevni svetlobi, kot v nočnih barvah se v mesto lahko zaljubimo. Spoznavamo ga skupaj s protagonistoma in, kot Ken, uživamo. Nasilja je kar nekaj, a režiser ga uspe zapakirati v politično korekten paket, kar mu gre šteti v minus. Igralski kader zadovolji. Brendan Gleeson je vedno odličen v svoji vlogi, sploh pa mu pašejo vloge, kjer igra prijaznega negativca. Ralph Fiennes ima malo manevrskega prostora, a dovolj, da film dvigne, pohvaliti pa gre Farrella. Po mojem mnenju je to njegova najboljša vloga po mnogih letih. Dober je tako v humornih momentih kot tudi tam, kjer gre bolj zares.

Z vidika črne komedije je to ena boljših stvaritev zadnjega leta. Kot triler se tako dobro ne obnese, kar pa verjetno nihče od ustvarjalcev niti ni želel. Že to, da ga imajo mnogi za evropski Šund, pa je poklon vreden pozornosti. No, Šund ravno ni, je pa morda eden boljših  substitutov.

Ocena:4/5

Harrison Ford je pred meseci ponovno skočil v kostum pustolovca Jonesa. Krepko čez 60 jih ima, a kot kaže še vedno premore dovolj energije za take ringelšpile. 4 del Indiane Jonesa si verjetno ne bom ogledal, vsaj v kinu ne. Morda počakam dvd. Svoj čas sem seveda bil privrženec te franšize, a ko sem pred dnevi v dvdplayer vtaknil prvo izdajo, me je na začetku sicer zagrabil nostalgični krč, a kasneje sem spoznal, da to ni več zame. Nič ne rečem, Indy je car, a dandanes rajši pogledam kaj drugega.

In ker je Ford trenutno najbolj vroč igralec na sončni strani Alp, sem na hitro ošvrknil njegovo filmografijo. Pestra je, zagotovo. Začel je v najboljših filmih tistih dni, zadnja leta pa bolj ali manj dela gužvo v smešnih, da ne rečem slabih hwoodskih mineštrah.

Ob koncu 80ih je Roman Polanski posnel triler, ki naj bi vsaj malo koketiral s trilerji Alfreda Hitchcocka. Že res, da zaplet zgodbe nekako spominja na Hitchcocka, a celota je seveda daleč stran. Ebert je napisal: “the first thing I noticed were the tones of the voices, low, flat and weary. Just like people should sound after the 12-hour flight from San Francisco to Paris.” Zanimivo, tudi meni je najprej to padlo na pamet. Začetek filma dokaj obeta. Zgodba se lepo odvija in kmalu smo pri zapletu, ko nekdo ugrabi zdravnikovo (Harrison Ford) ženo.

Dr. Walker jo čaka, išče, a žene ni. Zle slutnje ga zajamejo. Kje je? Kaj se je zgodilo? Nevešč francoskega jezika je postavljen na milost in nemilost domačinov, ki se, tako se zdi, situaciji posmehujejo. Kaj je lahko bolj ironičnega kot to, da Američan v Parizu izgubi ženo.  Na letališču je gospa Walker vzela napačen kovček. Je to razlog ugrabitve? Walker začne brskati po napačnem kovčku in kmalu pride do nekaterih iztočnic, ki bi ga lahko pripeljale do cilja. Zgodba nato dobi nekaj zasukov, kanček napetosti in drobec zanimivosti. Prva ura filma izgleda kar vabljivo. Polanski je nekje dokaj dobro izpeljal kadre, tudi Ford daje občutek verodostojnosti. Gledalca zgodba potegne, zanima nas kaj je v kovčku, kako bo Walker rešil ženo itd. A bolj se zgodba zapleta, bolj banalna postaja. Druga polovica filma je slaba, film začne parodirati samega sebe. Če zgodba deluje zrelo na začetku, smo proti koncu utrujeni od povprečnosti. Konec samo povzame to povprečnost in imamo izdelek, ki gre kmalu po ogledu v pozabo. Ne, ta film se ob Hitchcockovih izdelkih ne sme niti omenjati.

Pohvaliti gre delo režiserja. Kot sem že napisal, kadri so nekje dobro posneti. Lahko bi šlo za lep primer neo-noira. Lik Walkerja sem in tja spominja na fante iz 40,50ih let, a kaj več scenarij ne dovoljuje. Prav scenarij je največja rana filma, saj gre za dokaj omejeno delo, ki niti igralcem, niti režiserju ne dovoljuje kaj večjega. In to kljub temu, da je pri njem sodeloval tudi Polanski sam. Zatorej gre film Frantic šteti za nekaj povprečnega, ki kmalu po ogledu zbledi, Harrisonu Fordu navkljub.

Režija: Roman Polanski

Igrajo: Harrison Ford, Emmanuelle Seigner, Betty Buckley…

Ocena: 2/5