PaucStadt

Clint Eastwood je veliko ime filmske zgodovine. Seveda je postal najbolj znan predvsem zaradi odličnih Leonejevih vesternov, kjer je igral redkobesedneže, katerim se je klanjal ves divji zahod. Vesterni so ga dvignili, ga spremenili v legendo. V 70ih je Eastwood postal umazani Harry. Detektiv, ki poišče pravico z dolgim strelnim orožjem. Sergio Leone in Don Siegel sta bila režiserja, ki sta mu dala največ. Prvi je preminil leta 89, drugi le dve leti kasneje. Zato ne preseneča, da se je Eastwood obema priklonil s filmom Unforgiven, ki je zasluženo pobral oskarja za najboljši film, režijo in stansko moško vlogo.

Unforgiven, veličasten vestern, ki je po dolgem času spet oživil že skoraj mrtvi žanr, se prične v slogu. Že začetni kader nam vlije veselja. Sončni zahod, hiša, drevo in moški, ne vemo točno kaj dela. Začetek delno prikaže kaj bomo videli, no morda pa le oznani napol mrtvi žanr, ki na vsake toliko časa uspe iz filmskih ustvarjalcev iztisniti še kakšno dobroto. William Manny je ostareli lovec na glave, ki zadnja leta živi mirno življenje. Utrujen od življenja na periferiji goji prasce in skrbi za otroka. Obišče ga mladenič, ki ga želi za partnerja pri lovu na zlobneža, ki je mestni prodajalki ljubezni razrezal obraz. Nagrada je bogata, a dobimo občutek, da se Manny naloge ne loti zgolj zaradi denarja. Izkušeni veteran se nobene podobne naloge ne loti brez dolgoletnega prijatelja Neda, s katerim sta dala v življenju že veliko skozi.

“Did Pa used to kill folks?”, vpraša mala deklica. Njen ata je res pobijal ljudi. Na veliko. Bil je najboljši v svojem poslu. Kot priznava, za tem je bil alkohol, ki je zdravil bolečino in lajšal razočaranje. Manny se je umiril šele v zakonu.

Manny, Ned in Schofield Kid, ki komaj kaj vidi, zato ni primeren za strelne naloge, odjezdijo proti cilju, kjer bodo sodili neposlušnemu mladeniču in pobrali zajeten kup cekinov.  Tega početja pa ne bo odobraval šerif Little Bill Daggett, ki mesto vodi z železno roko.

Film krene po poteh najboljših klasičnih vesternov.  Skorumpirani šerif in moralno prenovljeni negativec, ki se srečata na nasprotnih straneh, bi se komu zdela močno klišejska prigoda. A v vesternu ni prostora za klišeje in stereotipe. Zgodba krene drugo pot, saj bistvo ne tiči več v treh lovcih na glave, ki želijo nagrado, ampak v personi, ki po dolgih letih najde samega sebe. Tistega, katerega je skrival deset let. Ta preobrat glavnega lika je tisto kar daje filmu draž. Kar daje filmu veličino in moč. Pred tem je šlo Mannyju za rutinsko delo. Ob tragični novici, da je prijatelj Ned ob zloveščem bičanju umrl pod terorjem lokalnega šerifa, se Mannyju zameglijo oči. Spremeni se. Spet postane stari morilec.

Little Bill Daggett: You’d be William Munny out of Missouri. Killer of women and children.
Will Munny: That’s right. I’ve killed women and children. I’ve killed just about everything that walks or crawled at one time or another. And I’m here to kill you, Little Bill, for what you did to Ned. 

Zadnjih deset, petnajst minut je veličastnih. Ko starec obračuna s celotno zasedbo gredo kocine pokonci, že zaradi samega finala, ki ga film napoveduje dolgo časa, kot tudi zaradi vizualnosti. Odlična svetloba, ki razkrije tisto kar je treba in zakrije tisto kar bi si želeli videti. Suspenz, da bi ga rezal. Veličina zadnjega dejanja je zagotovo tako mogočna tudi zaradi močnega dialoga in odličnih igralskih uprizoritev. Gene Hackman in Clint Eastwood sta za taki vlogi pač idealna.

Nekateri so Eastwoodu očitali, da film prepočasi teče. Nekateri so, med njimi tudi gospod Ebert, dejali, da filmu manjka življenja. No, očitke lahko brez težav zavrnem. Film s tako vsebino pač hitreje ne more teči. To ni mtvjevski film za hitro pozabo, ki si ga ogledaš s kupom kokic in kokakolo v naročju. Je film, kjer morajo možgani delati, premlevati, vsrkavati. Študiozen film, kjer je glavni lik zelo težko dešifrirati in ga dokončno doumeti. Ima nekaj odličnih iztočnic o morali in etiki, prav Little Bill pa ob zadnjem stavku, ko pravi, da si take smrti ni zaslužil, še dodatno prilije petroleja na ogenj.

Eden boljših filmov 90ih, eden boljših vesternov in eden bolj globokih filmov kar jih utegnemo videti. Zagotovo najboljši film Clinta Eastwooda, ki je tako pokazal, da zna tudi več kot odlično režirati. To pa je potrdil pred leti z režijo filma Million dollar baby, ki vsaj nekajkrat spomni na naslovni film.

*itivi ga seveda ima. In to posebno dvojno izdajo!

Ocena: 5/5

Pred dnevi je za težko boleznijo umrl Sydney Pollack. Režiser velikega kova, ki je skozi kariero spretno vijugal med zahtevami studiev, neodvisnostjo in blockbusterji. Pridelal je kar nekaj filmov, ki so postali večni in obvezno čtivo za vsakega filmoljuba. Spomnim se njegovega prvega filma, ki sem ga videl po tem, ko sem že nekoliko bolj pozorno listal po filmskih naslovih. Bil je Tootsie, legendarna komedija, kjer Hoffman igra žensko za boljši živež. Všeč mi je bil. Nato sem skoraj verjetno posegel po političnem trilerju Three Days of the Condor, ki me je prepričal in očaral, Pollacka pa sem po tem filmu vedno našel med mojimi ljubšimi režiserji. Še vedno sem prepričan, da je to njegov najbolj popoln film, zaznamek 70ih in velika reč med politično obarvanimi filmi. Pozabiti seveda ne smem na They shoot horses, don`t they, ta film je videlo premalo ljudi, prav tako ne smem pozabiti na film Out of Africa, ki mu je prinesel edinega oskarja, pa na film Jeremiah Johnson, še posebno pa ne smem pozabiti na film The Yakuza, kjer že nekoliko osiveli in ostareli Robert Mitchum trga japonske kolege. The Firm je njegov zadnji film, ki me je povsem zadovoljil, zato se je spodobilo, da sem si ga v dneh po njegovi smrti še enkrat ogledal. (Pollackova filmografija na itiviju)

Zdi se mi, da so tam ob koncu 80ih, začetku 90ih na veliko snemali filme, kjer imajo glavno besedo odvetniki, advokati in ostala visoko plačana sodrga. Podobnih filmov je kar mrgolelo. John Grisham, znan pisec tovrstnih romanov, je bil velikokrat prenesen na filmsko trakovje. Morda je prav Pollack to najbolje izvedel.

Mitch McDeere (Tom Cruise) je nadpovprečno ambiciozen mladenič, odlikovan študent, ki mu službe ponujajo kot zrele breskve. Ima visoko ceno. Sanjsko službo mu ponudi Oliver Lambert (Hal Holbrook), eden od velikih glav pomembne odvetniške firme. Vse izgleda kot v pravljici. Odlična plača, hiša, avto, status, moč in tako naprej. Pod okrilje ga vzame Avery Tolar (Gene Hackman), šarmanten moški srednjih let, alfa samec med odvetniki. Pred njim pokleknejo vsi, stranke in ženske. Mitch izziv sprejme in kaže, da mu bo kos. Firmo prizadene nov umor članov. Mitchu kmalu postane jasno, da v firmi nekaj smrdi, njegove domene pa mu potrdi tudi FBI, ki že dolgo časa preži nad podjetjem, a nikoli jim ni zares uspelo priti do dna. V Mitchu FBI vidi nekoga, ki bi lahko pomagal. Vohuna od znotraj, ki bi pripravil prave informacije. Svojo igro pa igrajo tudi glave firme, ki imajo za Mitchove dvome pripravljen protiudar. Mitch je razpet na več koncev. Služba, žena in brat, ki čepi v zaporu, le sodelovanje s FBI-jem pa ga lahko reši rešetk. Trga ga, grize ga. Razpet je. Zdi se, da ni izhoda. In zabava se začne. Sledi vijuganje sem in tja, lovljenje, izsiljevanje in igra mačke z mišjo, pri čemer nikoli ne vemo kdo je maček in kdo miš. Pollacku gre z moje strani posthumna čestitka. Pri nekaterih kadrih sem bil precej zadovoljen. Tam, ko pusti kamero teči in da igralcem možnost, da se izživijo, da pokažejo kar imajo za pokazati. Tam je ta film veselje gledati. To zna vedno izkoristiti Gene Hackman in sekvenca kjer skoraj izlije srce je močna.

Gledalcu je verjetno težko biti zbran vseh 150minut. Bolj se bližamo koncu, bolj je potrebno slediti neusmiljenemu tempu. Zgodba se prepleta, napleta in bore malo razpleta. Mitch počasi prihaja v vodstvo, a končni triumf se še vedno zdi nemogoč cilj. Kako rešiti sebe, družino, se ne zameriti mafijskim strankam, ter dokončno zlomiti firmo? Triler v pravem pomenu besede.

Wayne Tarrance: How about you get down on your knees and kiss my ass for not indicting you as a co-conspirator right now, you chickenshit little Harvard cocksucker?
Mitch McDeere: I haven’t done anything, and you know it!
Wayne Tarrance: Who gives a fuck? I’m a federal agent! You know what that means, you lowlife motherfucker? It means you’ve got no rights, your life is mine! I could kick your teeth down your throat and yank ‘em out your asshole, and I’m not even violating your civil rights!

Film je iz tehničnega vidika dobro videti. Pollack je zagotovo dobro vihtel kamero, montaža je vrhunska, pohvaliti pa velja nekaj scen preganjanja po mestu. Spomni na dobre akcijske filme tam iz 70ih. Tudi suspenza filmu ne manjka, tam pri tistih Mitchovih kapljah ga je sploh dovolj. Glasba je zanimiva in nekoliko nepričakovana za tak film. Mirna, a zlobna, morda posmehljiva. Gledalec jo sliši in začuti, kar je najpomembneje. Igralski kader je potrebno le pohvaliti. Imena, ki ga sestavljajo so vrhunska. Stranske vloge so podeljene pametno in prav vsaka pusti vtis. Recimo Gene Hackman, ki je vedno odličen, pa Hal Halbrook, David Strathairn in pa Ed Harris. Prav Ed Harris je tisti, ki gre globoko v spomin. Zame eden boljših igralcev tam čez lužo, a vedno boljši v stranskih vlogah kot v glavnih. Tu je kot detektiv FBI-ja neprecenljiv. Bom pa pohvalil tudi Toma Cruisa. Načeloma ga ne maram, a prihajam do ugotovitve, da je tam ob koncu 80ih, začetku 90ih snemal dobre filme, oz. znal je liku vdihniti nekaj samosvojega. Je to vzela Misija Nemogoče? Morda, kajti po tem izletu je Cruise zame le banana.

 The Firm ima nekaj delov, ki jih ne gre pozabiti. Celota je nadpovprečna, nedvomno, nekateri deli celote pa so prava umetnost. Redka umetnost. Očitam mu lahko le nekoliko preveliko minutažo, naporno podajanje zgodbe in scenarij, ki kakšno stvar nezavedno skrije pred izčrpanih gledalcem.

Ocena: 4/5 

Režija: Alex Proyas

Igrajo: Brandon Lee, Ernie Hudson, Michael Wincott…

Film The Crow verjetno poznamo vsi, žal bolj zaradi krutega dogodka, ki se je pripetil ob koncu snemanja. Ameriški igralec, ki je napovedoval svoj pohod na vrh hollywooda, sicer pa sin legende martial arts filmov Brucea Leea, Brandon Lee, je bil ustreljen v zadnjih dneh snemanja. Strelno orožje, ki je bilo le rekvizit, je iztrelilo pravi naboj, ki je za vedno končal življenje mladega Brandona.

Osnovna ideja filma je bila že nekaj let prej povzeta na stripovskih straneh. Strip je skozi leta postajal vedno bolj popularen, zato ni čudno, da se je zgodba preselila na filmsko platno. Režijo je prevzel Alex Proyas, takrat povsem neznani režiser.  Eric Draven in njegovo dekle sta bila ubita na noč čarovnic. Čez eno leto črni krokar prinese dušo Erica nazaj na ta svet z nalogo, da maščuje smrt svoje zaročenke. Eric postane Vran, fantom teme, duh, prikazen, ki ne prizanaša nikomur. Vsebina filma ni nikakršen presežek, da se razumemo, takih filmov je bilo veliko in veliko jih še bo, je pa treba moč filma iskati drugje. In to je zagotovo vizualni izgled. Film morda na hitro izgleda kot zmes med Batmanom in Blade Runnerjem. Vse temačno, zapuščene ulice, ki jim vlada kontroverzni Top Dollar, strah in trepet mesta, ki s požiganjem stavb skrbi za kaos. Vsakdan dež, ki ne more sprati nesnage iz ulic. Mesto kar kliče po skritem junaku.  Mesto kar kliče po maščevalcu. Fotografija je tu res na nivoju. Drznil bi si reči, da mesto izgleda bolje kot Gotham City v Burtonovem Batmanu.  Nekaj kadrov je zares izjemnih. Recimo preleti vrana, ali pa morda vstajenje Erica, ki po enem letu pride iz groba. Uf, tam gredo dlake pokonci. Tudi maščevalski pohodi jeznega Erica so hudo dobro posneti, pravi akcijski ringelšpil, ki akcijsko - fantazijske prizore prikaže spektakularno. Osrednji lik, Eric Draven ali pa kar Vran, je naravnost odbit, spet si bom drznil reči, da gre morda celo za boljši lik od Batmana.  Ne gre pa spregledati niti urbane glasbe, ki se je tako silovito poslušala tam v 90ih. Filmu hard rock komadi več kot ustrezajo, naredijo ga še bolj drznega, ostrega.

Film že vsa leta uživa poseben status. Ob ogledu filma in spoznanju na kakšen način je podlegel glavni igralec, si ne morem kaj,  misli me privedejo do razmišljanja o sami ironiji, ki nam jo ponuja življenje. Vprašanje je ali bi imel film takšen status ob drugih okoliščinah, bi vladal tak duh okoli njega kot vlada sedaj, ko ga še vedno obdaja smrt, smrt, ki je rdeča nit celotne zgodbe?

Kakor koli, ogled filma The Crow je posebna izkušnja za vsakega filmofila. Žal zgodba ne gre dovolj globoko, da bi ga zaradi tega lahko štel med najboljše akcijsko - fantazijske spektakle, a vizualni izgled in energija mu vlivata poseben status.

Ocena:4/5 

Režija: Oliver Stone

Igrajo: Val Kilmer, Meg Ryan, Kyle MacLachlan, Michael Wincott,…

Kljub temu, da sem v film zaljubljen sedaj že kar nekaj časa in mi je uspelo videti konkreten kup filmov, sem slikosuk The Doors, močno biografijo legendarnega rockerja Jima Morrisona, videl šele pred kratkim. Film sem imel dolgo na svoji wish listi, a šele zadnjič, ko sem tako veselo brskal po itivijevi ponudbi, sem dokončno sklenil, da si ga ogledam. In če sem pred meseci prečesaval filme, ki so pustili pečat v prejšnem desetletju, je prav, da vrstico ali dve namenim tudi tej kultni drami.

Skupina The Doors, ki je navduševala množice tam ob koncu 60ih, začetku 70ih sam zaradi moje mladosti nikoli nisem konkretno poslušal. Jasno, klasike ala Light my fire, Touch me in predvsem The End, ki se tako odlično poda k Apokalipsi Danes, sem vzel za svoje, a kaj več pač ne. Tudi revolucionarni duh Jima Morrisona pač ne zaznavam tako, kot nekateri starejši kolegi.

Biografija znanih, velikih mož in žena mi je blizu. Rad berem biografske bukve, enako rad gledam biografske filme. Oliver Stone, znan seveda po mnogih filmih, leta 91 na filmski trak prinese slavo in bedo frontmana kultnih The Doorsov. In brez problema lahko zapišem, da je končni produkt vreden ogleda, še več, zaradi odlične režije, glasbe in Vala Kilmerja utegnem film prišteti celo med boljše produkte 90ih let. A naj grem po vrsti. Oliver Stone je dober režiser, nekdo bi rekel, da je celo odličen. Ok, če spregledam predlasnki World trade center, čudno patriotsko himno padlemu NY, pa flop Alexander, čudno biografijo Aleksandra Velikega. Kot na dlani je, da je Stone najboljše filme delal pred 20 leti, in takrat je delal res dobre filme. Režija v naslovnem filmu me je pritegnila. Sploh koncertni vložki so dobro posneti, tam kjer Val Kilmer skoči med množico in neprekinjeno poje, recimo. Dokaj zanimivo se mi zdi dejstvo, da Val Kilmer za vlogo ni bil konkretno nagrajen. Vloga, ki je za vedno zaznamovala njegovo kariero je bila odlično odigrana, vsa čast. Nekje sem prebral, da tako dobro ne bi nastopil niti sam Jim Morrison. Kilmer lik odlično razvije, od nadebudnega pisca, poeta, do zadrogiranega blazneža, ki sredi Miamija publiki kaže spolni ud. Gledalec se z likom, z Morrisonom poveže, ga začuti v dobrem in slabem in pri tem gre visok odstotek zaslug prav Kilmerju. Ampak filmu gre hvaliti celotni casting, tudi Meg Ryan je presenetljivo všečna, želel bi le več Madsena. Vsaka torta ima češnjo na vrhu in v tem primeru je to zagotovo glasba. Repriza najbolj znanih pesmi deluje, predvsem pa gre opozoriti na kompletno izvedbo psihadelične himne The End. Za sladokusce.

Film se tematsko deli na dva dela. Prvi je tisti grobi začetek, ko The Doorsi priplezajo iz anonimnosti. Drugi del se osredotoči predvsem na Morrisona in njegovo propadanje. Drugi del se težje gleda, ekscesi glavnega protagonista so vse bolj pogosti in tako živo prikazani, da je boleče. A prav zaradi tega film tako zadane.

Ocena:4/5

Takole, počasi bo treba to desetletje zaključiti. V svojih spisih sem se dotaknil nekaj filmov, če kateri manjka, se pač opravičujem. Skozi celotno desetletje je težko potegniti črto, zato je razumljivo, da sem kaj pustil neomenjeno.

Zato je prav, da še enkrat povzamem celotno desetletje, ki je nam, filmofilom, dalo veliko materiala.

Potrebno je poudariti, da je v 90ih do konca zacvetela VHS produkcija. Vsako gospodinjstvo je imelo VHS player doma, močno so cvetele tudi lokalne videoteke, ki so se bohotile in zalagale s slabimi kopijami. VHS kasete so okupirale vsako dnevno sobo, leta 97 pa nam tehnologija prvič predstavi DVD, ki je naredil revolucijo v zadnjih letih. A pojdimo po vrsti.

Potrebno je poudariti, da so v 90ih filmski ustvarjalci že začeli z uporabo digitalne tehnike, ki je močno izboljšala filmsko umetnost. Kar nekaj filmov je uporabilo special-effects CGI, ki je dalo dobre rezultate. Recimo:

Dick Tracy, ki ga je leta 1990 posnel Warren Beatty, je bil prvi film, ki je imel digitalno posnet soundtrak, Jurassic Park (1993) je prvi film, ki je predstavil DTS tehnologijo, ki je zvočne efekte dvignila na povsem novo raven. DTS tehnologija je kasneje osvojila hwood, dodana je bila tudi vnovični izdaji Star Wars sage. Forrest Gump je naredil bum. Vsi se spominjamo tistih hudih scen, ko se Tom Hanks rokuje z JFK-jem. Prvič so dodali realno živečo osebo v arhivske posnetke, prav tako je bil neverjeten izbris spodnjih okončin pri Gary-ju Sinise-ju, za katerega smo vsi verjeli, da je res brez nog. Leta 99 v filmu Star Wars: The Phantom Menace prvič vidimo lik, ki je popoln produkt digitalne tehnologije, revolucijo Toy Story-ja sem že opisal.

Prejšne desetletje je rodilo cel kup filmskih zvezd, nekatere svetijo še danes, nekatere manj. Tom Cruise, recimo. Odkar je skakal po sedežni garnituri v oddaji Oprah Winfrey se zdi, da njegova zvezda zahaja. Meni osebno močno precenjen igralec, a treba je priznati, da je magnet za gledalce. Vzpon je doživel z kultnim Top Gun-om, v 90ih pa smo ga videli v Dnevih Grmenja (1990), kjer je spoznal svojo prvo ženo Nicole Kidman, pa v A Few good men (1992), Firmi (1993), tu je bil toplo-hladni Intervju z Vampirjem (1994), Misija: Nemogoče (1996), Jerry Maguire (19969 in še najboljši Eyes Wide Shut (1999), ki je tudi zadnji film velikega in famoznega Stanleya Kubricka. Cruise je služil veliko in svoje ime spremenil v blagovno znamko. Morda najsvetlejša zvezda prejšnega desetletja. Priljubljen je bil tudi zdajšni guverner Kalifornije, bivši sosed, Arnold Schwarzenegger, ki je bil Terminator, pa Policaj v Vrtcu, Dvojček in pa prvi moški, ki je zanosil. Tu je bil tudi Jean Claude Van Damme, kateremu bom hvalnice pisal kdaj drugič, John Travolta se je vrnil s Šundom, pa zašel spet stran, tu je bil Kevin Costner, Sylvester Stallone, ki je iskal like, ki bi nadomestili Rockyja, Bruce Willis je postal prvoligaš, takisto Will Smith, Richard Gere, Mel Gibson itd… Harrison Ford je bil The Fugitive, lovil ga je nagrajeni Tommy Lee Jones. Jim Carrey je pokoril komedijo, Hopkins je prodal dušo Lecterju, Spacey je bil Kayser Soze, Di Caprio se je potopil z Titanicom, Clint Eastwood pa je ustvaril najboljši vestern po Sergiu Leoneju… Eh, te stavke bi lahko pisal cel teden.

Pa ženski del? V srca vseh je vstopila Julia Roberts kot Pretty Woman. Meg Ryan je bila močno priljubljena, delno tudi zaradi fake orgazma in Francoskega poljuba, Diazova je nasmejala v Maski in bila hudičevo seksi kot Mary, za katero so noreli vsi, Jodie Foster je postala kraljica, a je krono kmalu izgubila. Bum je naredila Demi Moore, ki je skoraj zasenčila svojega moža. Dobila je Nespodobno povabilo, bila vojakinja v G.I. Jane in plesala Striptiz.

Veseli, da so oskarja tisti čas končno dali Alu Pacinu, žalosti, da je ob koncu 90ih kariera De Nira ubrala drugo, bolj komercialno pot.

90-a so prinesla tudi veliko zapravljanje studiev. Produkcijski stroški so rasli iz leta v leto, tudi obisk kina se je povečeval iz leta v leto. To je bilo dobro in donosno obdobje za vse filmske ustvarjalce. Omeniti velja The Blair Witch Project (1999), ki je z manipulacijo ustvaril bogastvo iz zgolj nekaj tisočakov. Če moj spomin dobro in točno deluje, je film iz skromnih 30.000 dolarjev v blagajne prinsel kar 250.000.000 dolarjev. Ulala. Veliko se je dogajalo tudi v največjih studiih. Leta 94 je Viacom kupil Paramount, Disney je postal prvi studio z več kot milijardo dobička, leta 97 pa Orion Pictures prodajo MGM-u.

Steven Spielber, ki ima hwood v žepu, leta 94 ustanovi filmski studio DreamWorks. Prvi film, ki ga izda je Peacemaker, ki pogori in razočara, Georgeu Clooney-ju navkljub. DreamWorks šele leta 98 izda prvi hit, oskarjevca Saving Private Ryan. Sedaj so verjetno najbolj znani po trilogiji o zelenem Ogru, omeniti pa velja tudi izjemno zabaven Chicken Run.

Miramax Studio je druga zgodba. Neodvisni, mali studio, ki pa v svoji ponudbi filmov premaga marsikaterega kapitalističnega orjaka. Začeli so zelo skromno, zelo art, kasneje padejo tudi oni pod okrilje mainstreama. Škoda, brata Weinstein sta odgovorna za marsikateri kult, recimo Sex, Lies and Videotapes, pod svoje okrilje pa vzameta tudi Tarantina in njegove sladkorčke. Sestra Miramax studia, Dimension films, pa svojo nišo išče v horrorjih.

Režija: Lukas Moodysson

Igrajo: Alexandra Dahlstrom, Rebecka Liljeberg, Erica Carlson…

Švedski filmski ustvarjalec Lukas Moodysson, znan predvsem po filmih Lilya 4 ever in Tillsammans, ki sta odlična in skoraj moram priporočati ogled, svoj prvi veliki met doseže z naslovnim Fucking Åmål, katerega na svet privede leta 1998.

Film je na prvi pogled enak vsem tistim mladinskim dramam, ki smo jih videli in jih še bomo. Skupina najstnikov v borbi proti vsemu, pametni do konca, vladarji svojega sveta, ki brezskrbno vstopajo v svet odgovornosti in tegob. Vsi smo bili taki, tudi prihajajoči za nami bodo. In prav je tako. Mladost je obdobje, ko se urimo, spoznavamo stvari okoli sebe in podpiram idejo, da je takrat potrebno probati marsikaj, v mejah normale seveda. No, tudi ta švedska klapa je enakega mišljenja. Zgodba fokusira dve mladi dekleti, ki se bolj ali manj še iščeta. Prva, Elin, je hudo popularna, kraljica šole, vedno v najboljši družbi. Kljub vsem najstniškim vrhuncem jo stvari dolgočasijo in morijo. Druga, Agnes, je pravo nasprotje. Nepopularna, brez prijateljev, stalno v depresiji. Ampak, Agnes je na skrivaj zaljubljena v Elin, da bi ji to povedala pa seveda nima poguma. Na žuru, ki to ni, Elin zaradi stave poljubi Agnes. Ee, ščemenje začuti tudi ona… Kljub prepričevanju same sebe, Elin ugotovi, da je ljubezen pristna in čas je, da obe stopita iz omare. (coming out of the closet zveni mnogo boljše, mar ne?)

Film deluje. Gledalca osvoji in ga ne izpusti do sklepnim minut. Čustveno nabit film, kjer imamo ljubezen zapakirano v drugo embalažo, a vseeno gledalec okusi isti občutek. Nasprotniki istospolnih porok, priporočam ogled. Režiser zgodbo mirno pelje, zaznamo izostren švedski prikaz socialnosti, ki obkroža glavne protagoniste. Tisti trenutek, ko dekleti obtičita v toaleti, cela šola pa razbija po vratih, je izjemen in zajame vse tisto kar film meša in pripravlja skozi celoten čas. Vmestno in nadvse pogumno.

Film požanje kar nekaj nagrad, tudi evropsko filmsko nagrado za naj film. Zasluženo.

Ob koncu me obšine le eno dejstvo. Vidim premalo švedskih filmov.

Ocena: 4/5

Oskarji so najbolj prestižne in najbolj znane filmske nagrade. Podeljujejo jih vsako leto tam v marcu. Zmagovalci so srečni in tvorijo dolge in brezvezne govore, poraženci žalostni in jezni, a v izjavah to pr-ovsko vedno zanikajo in z narejenim nasmehom čestitajo zmagovalcem. Sam vsako leto naredim svojo listo zmagovalcev, večkrat sem razočaran. V tem spisu bom opozoril na tiste poražence, katerim bi kipca dal jaz, če bi imel to moč.

Naj začnem na začetku, v letu 1991. Plodno leto, zagotovo. V oči bode predvsem poraz Scorseseja, spet, in pa popolna zmaga filma Pleše z volkovi, kateremu sem nekaj vrstic namenil že v prejšnem spisu na to temo. Nič ne rečem, a dejstvo je, da bi Scorsese za film Goodfellas moral prejeti oskarja za režijo, tudi film pa bi lahko posegel po nagradi. Recimo, da razumem, zakaj film ne zmaga. Gangsterska biografija ali lepa pripoved o Američanu, ki so ga vzljubili volkovi in indijanci? Tu ni dvoma, a po 17ih letih vidimo, kateri je bolj zasidran v filmofilskih srcih. To sprejmem, ne morem pa sprejeti, da so na suhem ponovno pustili Martina Scorseseja. Zdi se, da je bil za akademijo tisti čas predober. Dejstvo, da je šla režijska zmaga v roke Kevinu Costnerju me nasmeji in očrni akademijo. Tudi Whoopi Goldberg se mi zdi slaba izbira. Izmed nominiranih žena, bi sam pred njo zagotovo postavil Annette Bening, odlična je tudi Lorraine Bracco.

Leta 1994 bi morda, a res le morda, oskarja za režijo bolj zaslužil Robert Altman za super kolaž Short Cuts. Nič ne rečem, Spielberg s Schindlerjevim seznamom naredi dobro delo, a mene kot gledalca Altmanov pristop bolje pelje skozi zgodbo. Morda bi Hanksa zamenjal za Daniela Day Lewisa, ki je v filmu In the name of the father odigral življensko vlogo.

Leta 95 bi oskar za stransko žensko vlogo bolj pristajal Umi Thurman, a to spet govori moja zaljubljenost v omenjeno igralko.

Leta 96 oskarja za glavno moško vlogo dobi, pozor, Nicholas Cage, ki, nič ne rečem, dobro odigra svoj del v filmu Leaving Las Vegas. A izmed nominiranih bi si nagrado po mojem skromnem mnenju bolj zaslužil Anthony Hopkins za odličen portret Richarda Nixona, ali pa Sean Penn, ki je bil kot obsojenec na smrt odličen.

Leto kasneje me moti zmaga igralca Cuba Gooding jr., za stransko vlogo v filmu Jerry Maguire. Glede na to, da je bil v konkurenci tudi Edward Norton z odlično vlogo v filmu Primal Fear, mislim, da je akademija tu brcnila v temo. Norton je lik veliko bolje prikazal, zadel in predstavil širši razpon. Gooding ni slab, nikakor, a lik je skozi cel film na istem mestu. Norton je šel dlje, tu ni dvoma. Tudi izbor za naj film me moti. Angleški pacient mi ni po godu, kipec bi dal v roke bratoma Coen za fini Fargo.

Titaniku bi marsikdo rad kaj očital, morda je L.A. Confidential res boljši, a Titanik je bil prevelik hit, da bi ga pustili brez glavne nagrade. Bil je velik, skoraj večji od katerega koli filma. Priznam, režija je fenomenalna, tak isto scena, kostumi itd. Film meni ni preveč všeč zaradi prehude ljubezenske zgodbe, a ker spada pod film tudi vse ostalo, zmagi ne morem nič očitati. Sem pa vesel, da so pošteno razdelili igralske nagrade. Di Caprio in Winsletova tu res nista blestela dovolj.

Leta 99 se je zgodilo največ napak. Naj film Shakespeare in Love?? Oh prosim. Če že ne Saving privat Ryan, pa bi nagrado veliko bolj zaslužil italijanski La Vitta e bella. Roberto Benigni je sicer bil zmagovalec tistega leta. Dobil je oskarja za glavno moško vlogo. Zasluženo, ni dvoma. A blizu, res blizu je spet Edward Norton za vlogo mladega neonacista v izjemnem American History X. Me prav zanima koliko glasov je tu zmanjkalo Nortonu za uspeh… Aha, Gwyneth Paltrov oskar za glavno žensko vlogo. Mejduš, tole mi smrdi. Kaj pa Cate Blanchet za Elizabeto, ali pa izvrstna Fernanda Montenegro za Centar do Brasil? Morda spet Maryl Streep? Ja, Paltrowa je bila najslabša izbira… Jej, jej.

Morda bi bilo še več nestrinjanja z moje strani, če bi se poglobil še bolj. Tokrat bolj površno in na hitro. Dodal bi le, da me moti predvsem to, da ni ostali svet pri glavnih nagradah bolje zastopan, v isti sapi pa dodajam, da še vedno čakam, da vsaj nominacijo dobi tudi kakšen slo produkt. A ob taki vnemi na filmskem skladu bolj slabo kaže, mar ne?

Da sem bil opažen na Vesti že veste. Zato je primerno, da temo in idejo širim naprej.

Zadnjič sem se v tej kategoriji spomnil na horror, ki me je strašil v 90ih, sedaj pa bom spet izpostavil nekaj uspešnic, ki so zaslovele v prejšnem desetletju.

L.A. Confidential

Leta 97 lansiran film, ki je zagotovo eden izmed najboljših neo-noir produktov. Scenarij spisan na podlagi novele, ki jo je leta 90 napisal James Ellroy, je fantastičen in odlično povzame Ameriko v 50ih letih. Ameriški policisti ujeti v krog korupcije, seksa, laži, umorov itd… Organiziran kriminal, ki ga ni moč zatreti. Film deluje zares izjemno, ima vse prvine dobre oldskul kriminalke. Suspenz raste iz minute v minuto, odličen zaključek pa daje filmu dodano vrednost. Ustvarjalcem je uspelo združiti pravi spekter hwoodskih imen. Kim Basinger, Russel Crowe, Guy Pearce, James Cromwell, David Strathairn, Danny De Vito in odlični Kevin Spacey. Performansi, da bi jih lahko iskal. Eden izmed boljših stvaritev zadnjih 20 let, zagotovo. Kar nekaj nominacij na oskarjih, zasluženo pa se je kipca veselila Kim Basinger, ki je v vlogi fatalke zares sijala do konca…

Bolje od nje je sijal Kevin Spacey, kateremu pa kipca niso dali. Odlično, Spacey si ga je še bolj zaslužil dve leti kasneje za vlogo tipičnega ameriškega očeta v klasiki American Beauty.

Film Lepota po Ameriško, kot so naslov prevedli slovenski prevajalci, je takrat naredil pravi bum. Zaprl usta ameriškim desničarjem, ki vedno in povsod zagovarjajo “nice american family” in opozoril, da se za štirimi stenami v mirnih, bogatih naseljih dogaja marsikaj. Samo skozi okno je treba pogledati. In tam lahko najdemo z mladostjo obsedenega fotra, ki želi položiti hčerkino prijateljico, tam lahko najdemo razočarano najstnico, mamo povzpetnico, pri sosedu pa se zagotovo skriva kak avtoritativni zagrenjenec…

“I was hoping you’d give me a bath. I’m very, very dirty.”

Ali pa: “I had always heard your entire life flashes in front of your eyes the second before you die. First of all, that one second isn’t a second at all, it stretches on forever, like an ocean of time… For me, it was lying on my back at Boy Scout camp, watching falling stars… And yellow leaves, from the maple trees, that lined my street… Or my grandmother’s hands, and the way her skin seemed like paper… And the first time I saw my cousin Tony’s brand new Firebird… And Janie… And Janie… And… Carolyn. I guess I could be pretty pissed off about what happened to me… but it’s hard to stay mad, when there’s so much beauty in the world. Sometimes I feel like I’m seeing it all at once, and it’s too much, my heart fills up like a balloon that’s about to burst… And then I remember to relax, and stop trying to hold on to it, and then it flows through me like rain and I can’t feel anything but gratitude for every single moment of my stupid little life… You have no idea what I’m talking about, I’m sure. But don’t worry… you will someday”

Super film, vreden ogleda vsake minute. Oskarji so padali kot po tekočem traku. Za film, glavnega igralca (Spacey at his best!), scenarij, kinematografijo in režijo (Sam Mendes). Vse zasluženo, čeprav se zdi, da bi kakšen več lahko padel tudi za ostale vloge. Annette Bening je odlična, Chris Cooper pa je sploh mojster takih vlog.

Leta pred tem je oskarja za naj film snel Gibsonov Braveheart.

“…they may take our lives, but they’ll never take… OUR FREEDOM!”; se je drl Gibson v vlogi Williama Wallace-a. Bil je porisan, v krilu in surov do konca. Kri ga ni motila, za svoje ljudstvo bi naredil vse. In tudi je. Zagotovil je svobodo, pa čeprav je za to izgubil glavo. Dobesedno. Zgodovinski ep, čustven, napet in prava himna pogumu. Ni kaj, Gibsonu je uspelo narediti markanten film, ki ima nekaj najboljših bojnih sekvenc, poleg tega pa gledalca zagotovo pripravi do čustvenega izlitja ob koncu. Gibson je dobil mnogo hvalospevov, tudi na oskarjih, kjer je pobral nagrado za film, masko in režijo med drugimi. Zasluženo.

Gibson se je izkazal kot režiser. V to vlogo se je poskušalo preleviti kar nekaj igralcev, nekaterim uspe, drugim manj. Eden takih, ki je poskušal, je tudi Kevin Costner. Če mu uspe nisem prepričan, to prepuščam drugim v presojo. Costner je prvič za kamero stopil leta 1990, ko je režiral Dances with Wolves. Za prvič mu je uspel velik podvig. Film je dober, gledljiv, morda kanček predolg, a vseeno… Gledalca očara. Tudi mene je, a take slave kot so mu pripisovali drugi, mu jaz ne morem. Moti in bode me, da je Costner na oskarjih premagal Scorseseja v režiji, še bolj pa moti, da je premagal Goodfellas v boju za naj film. Ah. Začetniška sreča? Morda. Glede na to, da Costner kasneje režijsko niti približno ne uspe ponoviti takega uspeha (je kdo rekel Waterworld ali pa Postman?).  Mi pa hvalisajo Open Range, kar bi bilo morda zanimivo videti…?

Ampak, če že smo pri Costnerju je prav, da se spomnimo še nekaj njegovih vlog. Meni je v spominu ostal zagotovo kot Robin Hood v tem filmu. Prav spodoben film, ki se mladeniču zagotovo lahko vsede v spomin. Kevin je nato varoval Whitney Houston v Bodyguard-u, največjo vlogo pa je vseeno odigral v JFK, ki je odličen film. Podroben pogled v umor Kennedyja, kjer nato tudi s prstom pokažejo na teorijo zarote. Plus Gary Oldman v vlogi Oswalda in še celi zborček hollywooda…

Če omenjam Kennedyja, pa ne morem zgrešiti morda še boljšega. Nixon je odlična drama režiserja Oliverja Stone-a, ki biografsko predstavi nekdanjega watergate predsednika ZDA.  Richard Nixon, ki ga mojstrsko upodobi Anthony Hopkins (dr. Lecter!) je zagotovo lik, ki kar kliče po filmski upodobitvi. Izdelek je dober, a predolg. Čeprav gre zazares velik in vsebinsko močan film, pa se zdi, da je 212 minut za ogled res pravi podvig… Škoda.

Naslednjič pa o filmih, ki so na oskarjih pobrali tisto, kar ne bi smeli…

Nikoli nisem bil privrženec horror filmov, grozljivk po naše. Ne vem, morda me je od tega žanra prepodil veliki morski pes v Spielbergovem Žrelu. Čisto mogoče, kajti tudi v morje si še dolgo po ogledu filma nisem upal.

Horror filmi so bili morda najbolj na udaru v 70ih, takrat se je naredilo kar nekaj kultnih šokerjev, nekateri izmed njih so se prelevili v nešteto nadaljevanj in nekaj takih najdemo tudi v 90ih. Recimo Mike Myers se je vračal mnogokrat. Premnogokrat. V 90ih je udaril kar dvakrat, najprej leta 95 v Halloween: The Curse of Michael Myers, nato pa še tri leta kasnejev Halloween H20, ko udari na 20 obletnico svojega prvega pokola. Oboje je hud pofl, ki ga lahko mirno pustim. Ampak, ker je Mike Myers tako kulten killer, se ga je bilo vredno spomniti, mar ne.

Za največji horror 90ih štejem kultni internetni nateg The Blair Witch Project. Šokanten ob prvem ogledu, še bolj šokanten ob drugem ogledu. A zakaj? V filmu ne najdem kakšnih hudo grozljivih scen, ne vidim nobenega zamaskiranega kilerja, nobenega monstruma. Večino časa liki hodijo po gozdu in govorijo tja v prazno. Ok, kakšna vejica ponoči že poči, a to je vse. A zakaj film deluje tako strašljivo? Ne vem, morda zato, ker sem dolgo verjel marketinški potezi. Morda zato, ker je vzdušje oz. tesnoba tako realno prikazana. Kakor koli, zaradi omenjenega projekta si dolgo nisem upal sam v gozd. V moje opravičilo, zadnjih deset minut je res groznih.

Wes Craven, oče premnogih grozljivih kultov, leta 96 slasher filmom spet vlije nekaj življenja. MTV-jevski Scream ni umetnina, a dejstvo je, da gre za kar pomembnen film tega žanra. Neve Campbell, Courtney Cox in njen mož bežijo pred morilcem, ki je nosil morda najbolj prepoznaven kostum med vsemi. In najbolj šik.

Ni kaj, Scream je bil začetnik spoof - horror žanra, sledila sta dva dela, ki izvirnika ne presežeta, vse skupaj pa je dalo pravi povod za kar nekaj light pop slasher filmov. Recimo I know what you did last summer, ki je bil kar uspešen in po svoje tudi zanimiv za ogled. A tako kot vsi, dobil je kar nekaj nadaljevanj, ki osnovno idejo izbrišejo.

Misery bi lahko štel zraven. Kathy Bates je sprevržena oboževalka pisatelja, ki se po nesreči znajde v njenem domu. Vlogo je odigrala mojstrsko, oskar ji je zasluženo padel v objem. Tam, ko z macolo potolče pisateljeve noge, tam izgleda kot najbolj kruta ženska figura v vsej filmski zgodovini. Naježi se mi koža. Jasno, film je bil narejen po knjižni predlogi mojstra Stephena Kinga.

Še ena Kingova novela se mi mota po glavi… It ali Tisto.

Film sem dolgo iskal, sedaj sem ga našel na iTiViju. Kul, saj bi ga naročil, a se bojim, da si ga ne bom upal ogledati. Namreč, klovn, ki se tako zlobno smeji na zgornji sliki, me je v mladosti tako prestrašil, da se še danes po malem bojim teh zabavljačev. Res, kaj je bilo za 6, 7 letnega mulca hujšega kot prvi ogled filma It. Sedaj bi ga rad videl predvsem zaradi nostalgije, hm, saj morda sedaj ne bo več tako grozen.

Hm, spomin me usmeri proti filmu Cube. Himna klaustrofobije, predrznosti in brutalnosti. Ko sem ga videl prvič sem obnemel. Takrat je film deloval izjemno sveže, ideja pa se mi še danes zdi fantastična.

Jigsaw se je učil tu.

Verjetno drži, da pa vseeno najboljši horror proizvaja Azija. Videl sem jih malo, morda vseeno preveč. Ringu mi je pustil travme, takisto Miike-jev Odishon iz leta 99. Pa še nekaj azijskih grozljivk mi hodi po glavi, a se ne spomnim dovolj, da bi katerega izpostavil. A tiste japonske oz. korejske deklice na kakšnih obskurnih šolah izgledajo hudo, hudo strašljivo.

Ne, ta žanr ni zame. Lahko bi izpostavil še kakšen film. Alien 3 in 4, morda Cementery Man, ki je odbit, tu je nekaj filmov o vampirjih, ki so pili kri v prejšnem desetletju, pa cel kup zgodb o duhovih, cel kup serisjkih morilcev, monstrumov itn., a kot rečeno sem videl premalo materiala iz tega žanra. Pa vesel sem, da je tako. Imam vsaj mirne noči…

ps: sem pa več kot odprt za razne predloge…

Gremo naprej.

Brad Pitt, ki zadnje čase polni strani po časopisih zaradi povsem brezpredmetnih stvari, je v 90ih nastopil v treh izjemnih filmih. Zaradi vsega nepomembnega šmorna okoli njega, ki ga tako veselo opisujejo časopisi, kar pozabimo, da je v bistvu izvrsten igralec, če izbere pravo vlogo in film. In tak film je zagotovo Kalifornia. Brad Pitt kot okrutni morilec, totalni psihič, deluje noro dobro, do konca prepričljivo. Enako je treba reči za film. Adrenalinski šus.

Kasneje Brad Pitt zaigra v še boljšem filmu. Tokrat je na pravi strani zakona, detektiv, ki lovi morilca. Še hujšega kot je bil on v Kaliforniji. Lovi morilca, ki kaznuje tiste, ki ne spoštujejo sedem smrtnih grehov… Seveda govorim o filmu Se7en, pop klasiki, ki je režiserja Davida Fincherja postavil na vrh hwooda. Se7en je takrat postavil nove standarde, kar se tiče filmske obrti. Eden boljših filmov 90ih. Najboljši neo-noir. Zagotovo ne bom našel dovolj besed, da bi ga kar najbolj prehvalil, enostavno ga je potrebno videti. Fotografija, montaža, scenarij, huh, vse tvori tako imeniten film, da bi ga človek kar gledal in gledal. Dovolj bodi tale clip.

Zgornji delček je seveda iz filma 12 Monkeys. Terry Gilliam, Monthy Python človek, je prav gotovo mojster svojega ceha. Vizionar, ki da filmu svoj pridih. Tak je Brazil, tak je tudi 12 Monkeys. Človeštvu grozi virus, reši pa nas lahko le nekdo iz prihodnosti. Boj se začne. Neverjetno dober film.

Človeštvo se je v 90ih kar velikokrat reševalo. Bruce Willis je šel na asteorid v Armageddonu, heh, na asteorid so šli tudi v filmu Deep Impact. Recimo, da se je še najbolj potrudil Neo, ki je reševal svet, ki sploh ne obstaja. Govorim o prvem delu trilogije Matrix. Neo, računalniški genij, je The One, samo on nas lahko reši. Živimo v računalniškem programu, ki je narejen le zato, da zasužnji ljudi. Nam grozi konec, reši pa nas lahko le on. No, in nekaj prijateljev, med njimi je tudi legendarni Morfej, ki je tako kul lik, da sem takrat samo zaradi njega kupil kul črna očala. Nadaljevanja so bila uspešna, smrdi le konec.

Ampak Keanu Reeves v 90ih ni bil zgolj Neo. Za sabo ima še nekaj filmov, tudi tipični akcioner Speed. Povsem preprosta zgodba, ampak akcija pa je na vrhuncu, zato je film zagotovo vreden omembe, Sandri Bullock navkljub. Izpostaviti velja Dennisa Hopperja, ki je enkraten kot bad guy, za boljši okus bi bilo pa fino, da bi bomba na avtobusu vseeno eksplodirala malo prej…

Če smo ravno pri njem bom omenil še en film, ki je meni še vedno super všeč in si ga rad ogledam. The Devil`s Advocate, kjer je Pacino sam Satan in rabi Reevesa, da rod pelje naprej. Hudo dober film.

Izjemen performans Pacina! Reeves se pa tudi zdi idealen za to vlogo.

Hja, da pa upoštevam mnenje tistih, ki vestno pišejo komentarje moram reči kakšno tudi o film Fight Club. Edward Norton in Brad Pitt pred kamero, za kamero pa David Fincher. Ni kaj, kombinacija, ki je ustvarila zgodovino. Edward Norton igra tipa, ki je na koncu z živci. Tipa, ki živi v Ikea katalogu. Tipa, ki živi dokaj pusto življenje. Dokler ne sreča Tylerja. Tyler je pravo nasprotje njega. Tyler živi življenje in kmalu ga nekaj vlije tudi njemu. Skupaj ustanovita skrivno teroristično društvo. Žur se začne. Zares izjemen film, končno razkritje pa še dolgo odmeva v glavi.

The Sixth Sense iz leta 99, s katerim je debitiral M. Night Shyamalan ima pa konec, ki te dobesedno vrže na rit. Res. Vsebino verjetno poznamo vsi. I see death people mulec in njegov psihiater, ki ne ve, da je mrtev. Ob prvem ogledu do konca ne vemo niti gledalci. Spoznanje, uf, tisti prstan ko pade na tla, to te pa kar strese. Prav kurjo polt dobiš. Kako nisem tega opazil že prej, se sprašuješ še dolgo po koncu filma… In takoj si vzameš čas in film še enkrat pogledaš…

Spoiler!

Dovolj za danes, naslednjič pa malo o horrorju 90ih…