PaucStadt

Že na začetku te kategorije sem pisal o pomembni vlogi evropskega filma tam v začetku dotičnega desetletja. V začetku 60ih je Evropa povsem osvojila filmski svet, tisti čas je bila še posebej močna italijanska produkcija, ki je s špageti vesterni osvajala srca naših očetov. Sergio Leone je bil tisti čas morda najboljši filmar, ki je delal nad-filme. Vsi njegovi vesterni Per un pugno di dollari, Per qualche dollaro in piu, Il buono, il brutto, il cattivo in C’era una volta il West so edinstveni v vseh pogledih. Mojstrska dela, ki jih večina prišteva med svoje najljubše filme. Sam jih že dolgo nisem videl, a zadnje čase se o njih kar veliko govori, mislim pa, da je pred kratkim RTV Slo zavrtela te filme v nekoliko poznejših urah. Wikipedia mi pravi, da je Leone želel takoj po Dollarjevi trilogiji posneti še Once upon a time in America, a so privrženci želeli še en vestern. Zatorej je posnel C’era una volta il West in počakal skoraj 20 let, da je končno uresničil svoj tako želeni projekt o začetku mafije v Ameriki.

Sergio Leone, ko je brada že osivela

Italijanska filmska zapuščina je seveda zelo bogata. Naj omenim le nekaj imen: Vittorio De Sica, Michelangelo Antonioni, Federico Fellini, Roberto Rossellini, Bernardo Bertollucci, Paolo Pasolini itd…

Vittorio De Sica, velja za glavnega predstavnika neorealizma, je posnel kar nekaj močnih filmov. Vsak filmofil mora poznati Ladri di biciclette, vsak filmofil je moral jokati ob starcu s psom v filmu Umberto D., dva njegova najbolj znana filma. V 60ih je bil De Sica že star, a je vseeno posnel dramo La Ciociara, kjer ob mični Sophiji Loren zaigra tudi Jean Paul Belmondo. Zanimivost: Sophia Loren je kot prva dobila oskarja za glavno žensko vlogo v ne-angleško govorečem filmu. Nekaj let zatem De Sica posname simpatično komedijo Ieri, oggi, domani, tudi tokrat z muzo Sophio Loren.

Starec in pes iz filma Umberto D.

Federico Fellini je velikan filmskega sveta, nedvomno. Morda gre za avtorja, ki ima največ zaslug, da danes poznamo film v taki obliki. Njegov stil, njegov dotik se vidi v marsikaterem filmu, težko bi našli avtorja, ki je v tako širokem krogu kasnejših filmarjev pustil tako močan vtis. Nanj se radi spomnijo Scorsese, Allen, Almodovar, Burton, ter celo Lynch in Kubrick. Bil je avtor, ki je najprej strmel k umetniški vrednosti filma, vprašanje, če se je za finančni izkupiček sploh kaj brigal. V 60ih je naredil kar nekaj biserov. Recimo La Dolce vita, ki je pomembno zaznamoval celotno pop-kulturo. Pa 8 1/2, še en film, ki ga bomo težko pozabili. Mnogi, kaj mnogi, praktično vsi ga prištevajo med najboljše filme našega časa. Posnet je v mojstrski black&white tehniki, glasbo pa je spesnil Nino Rota, ki je svoje dodal tudi pri Botru, recimo.

Fellini

Potem, ko se je končal italijanski neo-realizem, pravijo, da je to obdobje zaključil prav Umberto D., je na vrsto prišlo bolj sproščeno obdobje, obdobje italijanske komedije. A o tem morda kdaj drugič…

*Pa še to, pred dnevi sem skupaj z filmofilom Borutom za iTiVi spisal prvi newsletter, kjer sva vsak po svoje predstavila po pet filmov. Prva številka se je dotikala prav 60ih, naslednjič pa bova predstavila 70-a itd… Če kdo ne ve o čem govorim, pa bi rad zvedel, naj kar izrazi željo…

Planet opic je dober film, kaj dober, odličen in po svoje zelo markanten. Treba je vedeti, da je tistega leta pomenil veliko, razlike v Ameriki so vedno bolj delile družbo. Bogati, revni, Vietnam, hladna vojna, pravice temnopoltih, strah pred nuklearnim bojem, dirka za luno in še bi lahko našteval. Po mojem mnenju se je film Planet opic moral zgoditi, upam, da so ga razumeli tako, kot bi ga morali.

Charlton Heston, ki je v omenjenem filmu bil boj proti primatom, je nedavno preminil. Bil je velik igralec, igralec, ki je lahko igral Bena Hurja in Mojzesa, ampak njegov daleč najljubši lik mi je prav ta iz Planeta opic. Konec, ki ga spodaj vrti youtube dvigne kocine, sploh ob prvem ogledu.

“You finally did it…”

Režija: Robert Rossen

Igrajo: Paul Newman, Jackie Gleason, George C. Scott…

O Paulu Newmanu sem nekaj pisal že v prejšnjih spisih, napisal sem tudi to, da gre za velikega igralca, katerega bi brez problema prištel med najboljše, kar jih je dal hollywood. Že sam sprehod po njegovi mogočni filmografiji nam razkrije, da je bil zraven pri pomembnih filmih. Tistih prvih iz začetka 50ih nisem videl kaj dosti, medtem ko sem Mački na vroči pločevinasti strehi tudi na tem blogu dodelil kar najvišjo oceno. Šestdeseta so bila njegova, v hollywoodu ni imel konkurence, praktično. Brando je zataval v kalne vode, Deana ni bilo več zraven, Mitchum in ostali noir zvezdniki pa so bili že vidno utrujeni. Nov, svež obraz je bil Newman, ki jo to dobro izkoristil.

Leta 1961 je nastopil v filmu The Hustler, ki je takoj postal hit. Bil je Eddie Felson, a rajši so mu rekli Fast Eddie. Ne vem, morda zaradi hitre igre, morda zaradi hitre, nagle jeze. Njegova ljubezen, edino vodilo v življenju je bil biljard, ki ga je igral in igral. Za denar, se razume. Bil je nepremagljiv, dokler ni srečal Minnesoto Fatsa, okroglega in malo starejšega gospoda, ki je znal palico vihteti še bolje kot on. Takole je ugotavljal ob pogledu nanj: “Boy, he is great! Jeez, that old fat man. Look at the way he moves: like a dancer… And those fingers, them chubby fingers. That stroke… it’s like he’s, uh, like he’s playin’ the violin or somethin’.” Minnesota Fats ga je premagal in v njem pustil rane, ki jih ni mogel kar tako pozdraviti. Poraz ga je razjedal, oddaljeval ga je od realnega življenja. Minnesota Fats je bil rabelj njegove socialnosti. Eddie je padel v alkohol, v depresijo iz katere ga ni moglo potegniti niti mično dekle, kajti ravno takrat v Eddijevo življenje stopi pokvarjeni manager, ki začne Eddieja pripravljati na nove boje v biljardnicah. Avtoritativen, hujskaški, preračunljiv je bil ta manager, ki je v Eddieju videl le odstotke, ki mu jih je dolžan ob zmagi.

Na prvi pogled se zdi, da je v filmu govora bolj ali manj o biljardu. No, ni res. Biljard sicer je rdeča nit, a film se bolj osredotoči na Eddieja kot glavnega protagonista, ki v sebi nosi marsikaj zanimivega. Eddie je čuden, težak mož. Vzkipljiv, jezen, asocialen, včasih nezrel in po malce naiven, zdi se, da ga biljard vleče ven iz realnega življenja, a po drugi strani bi lahko zapisal, da ga prav biljard še nekoliko zadržuje med živimi.

Film je posnet v klasični črno-beli tehniki, zato same pohvale. Izgleda presunljivo dobro. Ne vem, a spet bom zapisal, da imajo ČB filmi neko drugo dušo in že zaradi tega so posebni. Sence padajo drugače, okolje se zliva drugače in zdi se, da Fast Eddie v barvah ne bi bil pravi.

Leta 1986 je Martin Scorsese posnel nekakšen sequel, nadaljevanje. Paul Newman je bil spet Fast Eddie, ki je pod okrilje vzel še bolj vihravega mladeniča, ki ga upodobi sam Tom Cruise. Vzporednica med njim in mladim Newmanom 25 let nazaj je kot na mestu, je pa tudi dober prikaz dejanske karizmatičnosti med tema igralcema. Newman leta 61, ali Cruise leta 86? Razlika je očitna. No, naj zapišem še enkrat smešno dejstvo. Paul Newman je bil v svoji igralski karieri nominiran kar 10-krat, tudi za glavno vlogo v filmu The Hustler, a ga je akademija vedno znova spregledala. Nagradili so ga šele za drugo, zrelejšo izvedbo Fast Eddieja.

Ocena: 4/5

Režija: Roman Polanski

Igrajo: Mia Farrow, John Cassavettes, Ruth Gordon, Sidney Blackmer, Maurice Evans…

Znani Robert L. Tuva, sicer avtorsko pero popularne oddaje o filmu Kinotožje, me je, skupaj z nekaterimi imeni, ki občasno spišejo kakšno o filmu, med njimi je tudi naš Iztok Gartner, torej vidite, da sem res v visoki družbi, okaral, češ, da vse prevečkrat določen film razglasim za kult. Priznam, včasih me res zanese. A zdi se mi, da v večini primerov vseeno za kultne označim tiste filme, ki si to zaslužijo. Sicer pa, kaj je kult?

No, Rosemary`s baby je zagotovo kulten film. Zakaj? Film ima že kar dolgo brado, letos obeležujemo že 40 obletnico, a še vedno ga vsi prištevajo med najboljše, najbolj znane in najbolj uspešne horror filme vseh časov. In glede na dandanašnje horror poskuse, bi dejal, da bo ta film vsako leto bolj markanten.

Roman Polanski, sicer znani auter, ima za seboj kup odličnih filmov, tudi znameniti Chinatown, pa The Tenant in pred nekaj leti posnetega Pianista, ki mu je tudi prinesel kipec za režijo. Kljub temu je verjetno bolj poznan po tem, da mu je okrutni morilec ubil ženo, sicer znano igralko Sharon Tate, ter po aferi z mladoletnico, zaradi česar je v Ameriki še vedno iskan.

Rosemary`s baby je krut, napet, po malce brutalen, utesnjen, nevrotičen film, ki gledalcu skozi vseh 120 minut ježi kožo in ga sili k resnemu ogledu. Kljub vsemu je dovolj prostora za humor in sproščeno vzdušje, sploh začetek deluje tako. Mladi par, na vrhuncu ljubezni, se vseli v novo stanovanje. Vse se zdi v najlepšem redu, tudi soseda, nekoliko starejši par, sta zelo prijazna. Rosemary (Mia Farrow) in Guy (Cassavetes) sta srečna, da sta za tako ceno dobila tako stanovanje. Kmalu se začnejo dogajati čudne stvari. Samomor mladega dekleta, ki je skočilo iz nebotičnika. Vse bolj drzni sosedje, ki se vedno bolj vtikajo v življenje srečnih zakoncev. Rosemary zanosi, kar pa le dodatno sproži vdor neznancev v njuno življenje. Vsi skrbijo za njo, ji pripravljajo čudne, pravijo da zdravilne zvarke, jo varujejo itd… Rosemary se kmalu začne zavedati kaj se dogaja okoli nje.

Ne bom rekel, da je zgodba sveža. Dobro, takrat je zagotovo bila. Danes zgodba deluje izrabljeno, prezvečeno. Nenazadnje, podobno tematiko smo videli pri velikem številu filmov, tudi serija filmov The Omen je pihala v isti rog, pa še bi lahko našteval. Ne bom rekel, da je tisto zadnje odkritje, finale, veliki twist name pustil vtis. To sem konec koncev pričakoval. Bom pa zapisal, da gre filmu v dobro šteti predvsem atmosfero, ki jo z mojstrsko režijo tako spretno ufilmi režiser Polanski. Gre za horror, tisti pravi, kvalitetni horror. Tu ne bodo izza vrat strašili stvori, ampak samo napeta atmosfera. Gledalec verjame glavni protagonistki, da so okoli nje čarovnice in čarovniki, a po drugi strani si lahko vse le zamišlja. Nosečniška norost, halucinacije, prividi…? Gledalec se ne more točno opredeliti kaj je res in kaj ne. In to je tista draž filma. To je tisto kar je že Hitchcock tako dobro znal. Zato ni čudno, da ima film kar nekaj sestavin, ki bi jih mirno lahko pripisali Hitchcocku, vse skupaj zelo spominja na film Suspision, kjer Joan Fontaine ne ve, ali je njen mož morilec ali ne… Sumi že, a priznati si ne upa. In v taki atmosferi lahko igrajo res le odlični igralci in prav igralski performansi v naslovnem filmu so odlični. Mia Farrow je tu zagotovo odigrala življensko vlogo. Super je bila, shujšana in bleda je naravnost pasala v vlogo, John Cassavetes me ni tako šokiral, a bil več kot le statist, pozor pa na performans Ruth Gordon in Sidneya Blackmera. Odlična sta.

Rosemary`s baby je eden boljših horrorjev, mysteri filmov, zagotovo. Ne bo vas strah, a koža bo šla pokonci.

Ocena: 4/5

Tule sem zadnjič malo pisal o Paulu Newmanu, morda gre za igralca, ki je v 60ih najbolj blestel na filmskem trakovju. Kot Butch Cassidy, kot Hud, kot hladnokrnvni Luka in kot hazarder v filmu The Hustler. Slednjega sem si včeraj pod dolgem času še enkrat ogledal, da sem si nekoliko osvežil spomin. Ni kaj, odličen film. Paul Newman se lahko prišteje med top hwoodske igralce vseh časov, mar ni res? Lep kot Brando, pa tudi igrati je znal zelo dobro, poglejte si Mačko na vroči pločevinasti strehi, če ne verjamete. Spodnji clip direkt iz film The Hustler, tam, kjer film dobi rdečo nit.

Besedo ali dve o filmu pa bom spisal v kratkem…

V zadnjem spisu v tej kategoriji sem se obrnil proti Alfredu Hitchococku in Stanley-ju Kubricku ter spomnil na njune filme, ki so zaznamovali dotično desetletje. Tokrat gremo naprej, še vedno pa se bom oziral proti avtorjem, ki so v tistem času snemali najboljše filme. Začnimo z azijskim mojstrom.

Akira Kurosawa je poleg Kubricka zagotovo eden tistih avtorjev, katerih filme si ogledam ob posebnih priložnostih, sam in močno osredotočen le na film. Brez zunanjih dejavnikov, ki bi motili moj ogled, brez družbe, brez motenj. Akira Kurosawa je bog za kamero, v to sem prepričan. Njegova tehnika, njegov stil, njegova naracija, fotografija in občutek so glavni aduti njegovega filma, da vedno izpiljenega in mojstrsko spisanega scenarija niti ne omenjam. In prav v 60ih je Kurosawa posnel dva samuraiska filma, ki ju bodo tudi zanamci gledali s spoštovanjem, kdor pa ju še ni videl, mora zamujeno čimprej nadoknaditi. V mislih imam seveda Yojimbo (1961) in Tsubaki Sanjuro (1962).

Morda se površnemu gledalcu zdita sila podobna. Ampak nista, pa čeprav bi Tsubaki Sanjuro lahko bil nadaljevanje Yojimba. V Yojimbu imamo ostarelega samuraia, ronina, ki pride v mesto, kateremu vladata dve tolpi. Seveda po njegovem posredovanju v mestu zopet zavladata red in mir. Nekateri so rekli, da je to najbolj zabaven film japonskega režiserja. Že res, a je tudi eden izmed bolj globokih. Gledalec se od ronina ogromno nauči, ogromno spozna. Gledalec ga sprejme za svojega učitelja. Jasno, ob filmu se smejimo, jočemo, stiskamo pesti in nemo zremo in si belimo glavo zaradi prenekaterih vprašanj.

Toshiro Mifune, pogosto glavni protagonist v filmih Kurosawe, tu pusti zelo globok pečat. Tako globok, da se ob omembi besede samurai, najprej spomnimo na njegovo podobo. Odličen je. Mislim, da ga ni bilo igralca, težko verjamem, da bo še kakšen tak, ki bi vlogo samuraia tako perfektno predstavil.

Tsubaki Sanjuro, ki je prišel le leto kasneje, ima podedovane vse odlične lastnosti predhodnika. Zgodba morda ni tako interesantna, tokrat ostareli ronin rešuje mladeniča in njegovega strica. Kurosawa nas spet popelje na zanimivo avanturo v svet samuraijev, kjer ima meč glavno besedo.

Kurosawa je v 60ih posnel še nekaj filmov, ki pa jih sam še nisem uspel videti, a si to želim. Pa razen nelegalnih poti te možnosti skorajda nimam. Tengoku to jigoku zna biti več kot filmski presežek, Akahige se prav tako zdi izredno zanimiv, medtem ko me triler Warui yatsu hodo nemuru iz leta 1960 morda še najbolj rajca.

Če je govora o Kurosawi, pa zraven nisem napisal besede ali dve o morda njegovem najbolj čislanem filmu Schichinin no samurai s katerim je spremenil filmski svet, je prav da v isti sapi omenim vestern verzijo Sedmih samurajev, The Magnificent Seven. The Magnificent seven, mislim, da je slovenski prevod Veličastnih sedem, nisem pa prepričan, je leta 1960 pošteno naznanjal prihajajoč val vesterna, ki je kasneje filmski svet postavil na glavo. John Sturges je s tem filmom dokazal, da je vestern še kako zanimiv in zgodbe kar čakajo, da se ufilmijo. Zvezdniška zasedba, ki so jo sestavljali Eli Wallach, Steve McQueen, Charles Bronson in James Coburn pa so dali filmu drug pečat.

A pozor, Divja tolpa, morda celo Divja horda, ee The Wild Bunch ima kar nekaj podobnosti. Posnel jo je Sam Peckinpah, ki se je proslavil v 70ih. Peckinpah je tvegal in to se mu je obrestovalo. Antologijski strelski obračuni, kjer prvič sprica kri, igralski nabor, ki morda ni tako silovit kot pri Veličastnih sedem, a vseeno pod vodstvom Williama Holdena ne zaostajajo veliko. Dober film, zelo napet, ki je že nakazal smernice, ki so jih potrdili filmi le nekaj let kasneje…

Nekako sem v tem spisu pozornost usmeril proti vesternu, ki je imel v 60ih zagotovo svoje najbolj žlahtno obdobje. Japonski samurai so zagotovo vsaj nekje podobni kavbojem. Pa recimo, da o Sergiu Leoneu še ne bom pisal. Ne vem, zanj in za njegove filme, heh, če sploh lahko napišem da gre za filme, Sergio Leone je delal nad-filme, praktično je ufilmil življenje, bi rabil več časa. Že dolgo je tega, ko sem videl kakšen njegovih vesternov, morda si bom prej ogledal celotni opus tega umetnika in šele nato rekel kakšno. No, so pa dobre vesterne snemali tudi drugi. Nekako ne morem mimo odličnega Butch Cassidy and the Sundance kid, ki ga je leta 1969 posnel George Roy Hill, v njem pa tako sveže in sproščeno igrata Paul Newman in Robert Redford. Butch in Sundance Kid kradeta blago na vlakih. Neki dan se za njima zapodi družba mož, ki junakoma sledi na vsakem koraku. Vseskozi. Mislita, da sta dovolj daleč, ko nekje, tam kjer zahaja sonce, spet opazita može na konju, ki brez prestanka jurišajo proti njima. Celo do Bolivije. Do konca. Super film, bolj ga gledaš - rajši ga imaš. Paul Newman v najboljših letih deluje Redfordu kot mentor, združena pa tvorita morda najbolj prepoznaven filmski duet vseh časov. Paul Newman je le nekaj let poprej posnel tudi legendarni vestern Hud, kjer igra podobnega junaka, ki sta ju v 50ih igrala že Brando in Dean. Hud Bannon je drzni, neustrašni kavboj, ki brezskrbno živi življenje. Newman bi oskarja moral dobiti, a je spet ostal praznih rok. Prav neverjetno kolikokrat je akademija spregledala tega odličnega igralca. On in Pacino sta izmed mnogih nominacij skoraj vedno ostala brez vsega. In kar na smeh mi gre ob ugotovitvi, da je Newman ob tolikšnih izjemnih vlogah dobil oskarja za povprečno igro v filmu The Colour of money, ki preveč spominja na film Hustler, kjer Paul Newman igra biljard in pije žgane pijače…

se nadaljuje…

Pa se popeljimo po filmski zapuščini, ki jo najdemo med leti 1960-1969. Verjamem, da bo opisanih, tako ali drugače, cel kup kakovostnih, divjih, prelomnih, odbitih in zanimivih filmov, ki še danes veljajo za pomembne umetniške stvaritve.

Pravično je in spodobi se, da je prvi film, ki ga bom opisal prav eden izmed bolj markantnih kar jih je bilo kdaj posnetih. Hitchcockov Psycho, je spremenil horror filme. Mojster suspenza, kot so imenovali tega odličnega režiserja, je leta 1960 prikazal morda svoj najbolj prepoznaven in cenjen film, pa vemo koliko kakovostnih projektov ima na svoji vesti. Lahko zapišem, da je Psycho oče vseh kasnejših krvavh slasherjev, ki so svojo moč dobili v 70ih in 80ih. Scena pod tušem gre seveda v vse filmske učbenike, krik mlade igralke pa je po moji skromni oceni eden boljših v vsej filmski povesti, da tistih glasbil niti ne omenjam. Kocine gredo pokonci. Zgodba oz. twist, ki ga nosi ta film je zagotovo eden globjih, če se orientiramo zgolj na žanr. Ko sem film videl prvič, sem obnemel in v sramu ugotavljal, da ne vem kdo je morilec. Ko sem ga videl drugič, me je stisnilo še bolj. Ko sem ga videl tretjič, sem ugotovil, da je to najboljši horror film vseh časov, verjetno prav nikoli presežen. Zanimivo, to je bil prvi horror film, ki ga je posnel Alfred Hitchcock. Skromno majhen proračun, odlična montaža, perfektna režija in ustrezni igralski nabor pa celoto zavijejo v celofan. Seveda, Hitchcock je znal gledalca speljati drugam, znal je zakriti odgovore. In to je perfektno izvedel prav v Psychu. Heh, saj smo verjetno vsi doživeli šok, ko umorijo glavno protagonistko! Odličen film, ki zleze pod kožo. Zanimiv je podatek, da je Hitchcock odkupil pravice za skromnih 9.000 dolarjev, nato pa pokupil vse izdaje romana, kar jih je bilo mogoče, da je prikril končni twist.

Pa vendar Hitchcock v 60ih ni posnel zgolj te mojstrovine. Dobra 3 leta kasneje po malem spet šokira z nadrealističnim šokerjem The Birds. Ptice, povsem navadne, ne kakšni plenilski ptiči, povsem brez razloga začno napadati ljudi. Silovito, krvavo, apokaliptično. Ljudje postanejo plen. Treba je izpostaviti vzdušje, moreče vzdušje, ki ga pričara mojster suspenza. Sploh ob koncu, ko utrujena družina povsem boječe stopa do avtomobila, cele jate ptic pa le nemo in strogo opazujejo vsak njihov gib. Briljantno. In kako prijetno se v enem filmu združita dve zgodbi. Romantična in nekoliko manj romantična.

Če sem prve vrstice namenil tako velikemu režiserju, je prav, da naslednje namenim morda še večjemu. Stanley Kubrick je človek, ki nosi v sebi toliko materiala, da ga moj blog ne more prenesti. Režiser, bolje napisati umetnik, ki je edinstven, ki mu zagotovo ni para. V dolgi karieri je posnel malo filmov, le nekaj več kot 10. A prav vsak je poseben, prav vsak je odličen. Predlagam, da si v roke vzamete kakšno knjigo, ki popisuje njegovo pot, sam sem že imel to čast, pravijo pa, da je tudi Popkova odlična. In ko bereš o njegovem življenju, o njegovih deli, nazorih in stvaritvah, šele takrat ugotoviš kako, da so nekateri ljudje pač večji od drugih. Pred časom, mislim, da je bilo lani, je imela kinoteka popolno reprizo Kubrickovih del, kdor je zamudil se lahko le zjoče. No, pa poglejmo kaj je Kubrick naredil v 60ih.

Spartacus je zgodovinski spektakel, ki si ta naziv definitivno zasluži.  Velik film, pomemben film, ki je postavil marsikater žanrski mejnik. Upor sužnjev v starem Rimu, v telesu Spartaka pa tisti čas slavni Kirk Douglas. Družbo mu delajo Laurence Olivier in odlični Peter Ustinov, pa Tony Curtis itd. Kot vemo, je bil za režiserja prej mišljen Anthony Mann, a ga je Kirk Douglas zamenjal s Kubrickom, ki se je šefom najprej zdel premalo referenčen za tak projekt, a jim je kmalu zaprl usta. S tem, da je film režiral po svoje.

Dve leti kasneje Kubrick posname Lolito,  ki je pretresla svet. Roman, ki ga je v 50ih spisal Vladimir Nabokov je bil cenzuriran sem in tja, tudi filmu se ni godilo nič bolje. Možak v zrelih letih se zaljubi v malo gospodično, praktično je še otrok. Čeprav v filmu ni nobene spotakljive scene, je bolj zavedna, verjetno katoliško natrenirana publika, bentila in žugala s prstom. Pronicljiv črni humor, dramatična zgodba in odlično adaptiran scenarij pa so elementi zaradi katerih je film potrebno videti.

Kubrick je šel daleč, še dlje pa je šel s satiro Dr. Strangelove or: How I learned to stop worrying and love the bomb. Film, ki ga jaz postavljam na 2. mesto na lestvici najboljših filmov kar sem jih videl. Zagotovo najbolj zabaven, odbit in provokativen film daleč naokoli, v svojem bistvu pa tako globok. V sebi nosi ogromno sporočilnosti, ki pa jih prikaže na humoren način. Kaj napisati o filmu, ki je tako briljanten. Kaj napisati o filmu, kjer navduši res vsaka minuta. Peter Sellers in Sterling Hayden sta naravnost fantastična, sploh Sellers, ki odigra tri vloge. Za to bi moral dobiti oskarja za življensko delo takoj po premieri filma. In ko ob koncu zaslišimo pesem We`ll meet again ne vemo, naj pademo v jok ali pa v huronski smeh.

Da so bila 60-a za Kubricka izjemno plodna leta pove dejstvo, da je leta 1968 prikazal še en film, 2001: A space odyssey. Scenarij je spisal Arthur C. Clarke, nedavno preminuli veleum. Odisejo v vesolju sem videl le enkrat. Priznam, ni se me dotaknila. Verjetno najbolj filozofsko kompleksni film, kar jih je posnelo človeštvo. O tem filmu bi več lahko povedal avtor tega bloga, le lepo ga prosimo, pa se morda v komentarjih razpiše na dolgo in počez.

se nadaljuje… 

Pred meseci sem brskal po filmskih zapuščinah, ki jih je dalo zadnje desetletje prejšnega stoletja. Sedaj je čas, da grem bolj v zgodovino, bolj nazaj in se ustavim v desetletju, ki je pokopalo Kennedyja, zmrznilo v hladni vojni in iztrelilo človeka na luno.

Šestdeseta!

Šestdeseta so bila divja. Rek sex, drugs and rock n`roll je prišel v veljavo in maske so padle. Mnogi bi znali šestdeseta leta šteti med tiste najbolj pomembne za razvoj človeške družbe. A pojdimo po vrsti. Šestdeseta so nam dala twist, ples, ki je obnorel množice, šestdeseta so nam dala prvo barvno televizijsko oddajanje, kubansko krizo, minikrilo, prvo menjavo srca, Woodstock, zametke interneta in kot rečeno prvi obisk lune. Šestdeseta so bila tudi bolj črna. Pod strali je padel JFK, pa Martin Luther King, prezgodaj je umrla Marlyn Monroe, začela se je vietnamska vojna itd…

Ampak obrnimo se k filmskemu svetu, ki je rdeča nit tega bloga. 60-a so prinesla kar nekaj sprememb v filmskem svetu. Veliki ameriški studii so začeli razpadati na veliko manjših. Leto 63 je bilo eno izmed bolj črnih v celotni zgodovini. Ameriški studii so izdali le okoli 120 filmov, zato ni čudno, da je tisti čas ameriška kina zavzela evropska produkcija. Filmom se v začetku 60ih ni godilo dobro, saj jih je povsem povozila barvna televizija, ki se je hitro razvila in prišla v vsako gospodinjstvo. Ne čudi poplava tv filmov. Veliki studii so utrpeli hude finančne šoke, tisti čas pa je bilo tudi konec tistih famoznih pogodb, ki so jih igralci, režiserji in ostali filmski delavci podpisovali s studii in bilo nato na njih vezani tudi do 10 let.

V šestdesetih je zacvetela evro produkcija. Avtorji kot so Antonioni, Bergman, Leonne,  Fellini, Godard, Truffaut, Tati, Bunuel, Visconti, Polanski, pa azijski bog Kurosawa in drugi so dodobra premešali štrene in uravnotežili filmski svet. Zlata doba hollywooda je bila pozabljena. Hitro lahko ugotovimo, da je preostali svet tisti čas delal boljše filme, kot pa Amerika. Amerika oz. bolje hollywood takrat ni imel odgovora na pronicljivo, odprto in umetniško filmsko strujo, ki je prihajala iz drugih dežel, zato ne čudi, da so ustvarjalci, ki so zaznamovali desetletje potem, svoja teoretična znanja dobivali prav pri zgoraj naštetih mojstrih. Paradni konji zlatega hollywooda pa so v začetku desetletja izdali svoje labodje speve. Recimo King Vidor, pa Frank Capra, Orson Welles, John Ford, Howard Hawks, Michael Curtiz, Raoul Walsh in drugi…

se nadaljuje…