PaucStadt

“I don’t know about you, but it always makes me sore when I see those war pictures… all about flying leathernecks and submarine patrols and frogmen and guerillas in the Philippines. What gets me is that there never w-was a movie about POWs - about prisoners of war. Now, my name is Clarence Harvey Cook: they call me Cookie. I was shot down over Magdeborg, Germany, back in ‘43; that’s why I stammer a little once in a while, ’specially when I get excited. I spent two and a half years in Stalag 17. “Stalag” is the German word for prison camp, and number 17 was somewhere on the Danube. There were about 40,000 POWs there, if you bothered to count the Russians, and the Poles, and the Czechs. In our compound there were about 630 of us, all American airmen: radio operators, gunners, and engineers. All sergeants. Now you put 630 sergeants together and, oh mother, you’ve got yourself a situation. There was more fireworks shooting off around that joint… take for instance the story about the spy we had in our barracks…”

S temi stavki se začne naslovni film, pod katerega se je podpisal Billy Wilder, eden bolj znanih filmskih delavcev iz sredine prejšnjega stoletja.

Stalag 17 nekateri štejejo med prva dela, ki so na 2. svet. vojno gledali v nekoliko bolj šaljivem, sproščenem slogu. Pa vseeno ne gre za komedijo, čeprav naokoli kroži kar nekaj informacij, da gre za tipično Wilderjevo komedijo. No, nekaj elementov je zagotovo komičnih, a celoto v ta žanr ne gre prištevati. Zgodba govori o ameriških zapornikih, ki so ujeti v nemških vojaških zaporih. Osredotočimo se na kočo, kjer nekaj dni pred božičem načrtujejo pobeg dveh arestantov. Rov je pripravljen, zrak je čist, zato se zapornika podata na pot, ki skoraj diši po svobodi. Ne prispeta daleč, ko ju iz zasede prestrelijo nacistični naboji. Kako so nemci to izvohali? Tekom mesecev, polkovnik Schulz izvoha vsako stvar, ki se dogaja v baraki. Izve za radio, dobi zaupne podatke o ujetem pilotu… Člani barake se vse bolj nagibajo k temu, da imajo v svoji skupini vohljača, ki izdaja njihove skrivnosti za svoj dobrobit. Prvi in edini na listi obtoženih je podjetni Sefton, ki na veliko trguje tako z njimi kot tudi z Nemci. Glede na njegov pohlep in materialen pogled na svet, je skoraj sigurno on tisti, ki za dobre usluge nemcem nosi novice. Zaporniki vzamejo zadevo v svoje roke in Seftona barbarsko pretepejo. Odločen je, da dobi pravega špiclja.

Zaporniški filmi so ponavadi vsi polni podobnih intrig, ki film zapletajo. Gledalec seveda takoj ugane, da osumljenec ni kriv, pritegne ga iskanje prave osebe. Kriv je lahko vsakdo, mene je najbolj pritegnil nekoliko retardirani Joey, ki vseskozi nemo opazuje in občasno pihne v svoje glasbilo. No, on je vseeno zgolj retardiranec. Morda zgodba pravega vohljača prekmalu razkrije in tako gledalca oropa zanimivega iskanja, kar bi povečalo spremljanje filma bolj detaljno. Nato film izgubi na izvirnosti, saj je takoj jasno, da bo pravega vohuna razkril prav prej pretepeni zapornik. A na koncu zapiha svež veter, ki zgodbo smelo zaključi in doda nekaj romantičnosti končnemu rezultatu.

Nekaj momentov v filmu naredi poseben vtis. Liki so vsi po svoje posebni in zabavni, še posebej pa dvojec Shapiro - Kasava, ki močno zabava. Dovolj odpiljena sta, da se gledalcu vtisneta v spomin, recimo takrat, ko s čopičem vlečeta belo linijo po tleh do ženskega dela zapora, kjer pa ju nato zmoti oficir. Ali pa pri plesnem vložku, ko pošteno načeti Kasava svojega kamerada zamenja za znano filmsko divo. Pa še je teh simpatičnih trenutkov. Sefton je bolj kompleksen lik, ki večkrat pojasni, da je zapor prostor, kjer mora vsak zase skrbeti za svojo rit, nato pa sam nastopi kot heroj. Vseeno za slovo reče:“If I ever run into any of you bums on a street corner, just let’s pretend we’ve never met before.” Prigode, ki si sledijo vsaj deloma spominjajo na M.A.S.H., ki ga je Altman posnel skoraj 20 let kasneje.

Igralska zasedba mi je všeč, a lahko rečem, da me William Holden v vlogi Seftona spet ne navduši tako zelo kot ostala kritiška peresa. Je pa prav, da opozorim, da kratke minute pred kamero doletijo tudi Otta Preminger-a, bolj znanega režiserja noir sladkorčkov.

Dober film pri katerem bi težko našel slabe lastnosti.

Ocena: 4,5/5

Animirani filmi, ki prihajajo v naša kina iz ameriških studiev me od nekdaj privlačijo. Pa ne vem zakaj, morda zgolj zaradi otroške duše, ki nekako še vedno tli v meni. Zadnja leta poteka boj za prevlado med dvema studiema, DreamWorks je bogate denarce prislužil s simpatičnim ogrom Shrekom, ki so ga prikazali v treh izdajah, Pixar na drugi strani pa ne strmi toliko k nadaljevanjem, ampak vsakoletno prikaže novo zgodbo. Letos so v ogenj poslali malega robotka Wall-E-a, ki nekatere navdušuje, druge spet ne. Sam sem ga videl na slabi kopiji, zato ga bom pogledal še enkrat in nato spisal kaj več. A načeloma sem se dolgočasil.

Prav nasprotno pa moram napisati za animirani film Kung Fu Panda, katerega prav sedaj vrtijo v naših kinih. Gre za prav simpatično delo, ki spravlja v dobro voljo, kar je seveda najpomembnejša naloga dotičnega žanra.  Zgodba je sicer ozka in ne zahteva veliko gledalčevega napora. Panda Po je okrogel, štorast medo, ki sanja, da bi postal mojster kung fuja. Tako kot je mogoče le v risankah, prst usode pokaže nanj in tako postane zmajev bojevnik, edini, ki lahko zaustavi pobesnelega Tai Lunga. Medo o borilnih veščinah ne ve veliko, zato učitelja Shifuja čaka ogromno dela, če želi pripraviti izbranca na dvoboj, ki bo vasi zagotovil mir.

Kot sem že napisal, zgodbo ne zahteva veliko. Morda bi rekel, da je ta risanka precej bolj namenjena mlajšemu občinstvu, sestavin, ki bi zabavale tudi starejše skoraj ni. Shrek, denimo, je kar pokal od pop kulturnih referenc, ki so bolj pritisnile na zrelejšo občestvo, da risanke Shark Tale, kjer je vse dišalo po Botru niti ne omenjam. Kung fu Panda tega nima, kar me je morda nekoliko razočaralo. No, morda naj omenim le šalo na račun posvojitev, ki jih zadnji čas uprizarjajo znani zvezdniški obrazi. Tu raca očitno posvoji pando. Hm. A ima druge pozitivne lastnosti. Pri DreamWorksu postaja standard, da glasove junakom posodijo igralci prve lige Hollywooda. Tokrat so to storili Jack Black, ki za Pando Po-ja ne bi mogel biti primernejši, tu je tudi Dustin Hoffman, Angelina Jolie, Lucy Lu, Ian McShane, Michael Clarke Duncan in drugi. Moram reči, da so liki vsi po vrsti izjemno simpatični. Morda bolj kot panda, mi v spominu ostane učitelj Shifu, nekakšen mali glodalec, ki ima nekaj čudovitih momentov, pa tudi ostarela želva pusti vtis. O animaciji ne bom izgubljal besed, na tem področju sem bolj ali manj nepoučen, a vseeno si drznem napisati, da je delo narejeno vrhunsko. Barve so čudovite, detajli so dodelani, no vseeno mi Pixarjevi animiranci kožo bolj ježijo.

Celotno gledano je film dober, smešen, sproščujoč. Kar me je najbolj pritegnilo, to sem si ogledal dvakrat, je prizor urjenja velikega medveda. Ko se mojster Shifu in Po udarita za zadnji piškot. Vrhunsko dodelano, vredno večkratnega ogleda. Tam nekje je tudi spopad Velike Peterice in Tai Lunga, kjer sem bil navdušen nad “scenografijo”.

No, vseeno filma ne morem šteti niti blizu najboljšim Pixarjevim delom. Pixar ima vedno precej več globine in večplastnosti, tega Pandi res primanjkuje. Mi je pa ljubši kot pa denimo Madagascar, Shark Tale, Bee Movie itd…

Ocena: 3,5/5

Nadaljujemo, tokrat od 20.-11.

20. Raging Bull (1980)

19. Oldboy (2003)

18. Vertigo (1958)

17. Silence of the Lambs (1991)

16. The Third Man (1949)

15. No Country for Old Men (2007)

14. North by Northwest (1959)

13. Rear Window (1954)

12. One flew over the cuckoo`s nest (1975)

11. Rashomon (1950)

V prejšnji objavi sem pisal o filmu Sid & Nancy, biografiji kultnega Sida Viciousa, basista punk eksplozije Sex Pistols. Tudi tokrat pišem o glasbeni legendi, ki ga slava pripelje naravnost do prepada. Ian Curtis je bil legendarni pevec punk-rock banda Joy Division, ki je pred več kot 30 leti rohnel na britanskem otočju.

Curtis je bil eden bolj prodornih glasov novega vala britanskega punk-rocka. Že kot najstnik je obetal kot poet, a deloval nekoliko odtujeno, da ne rečem asocialno.  Nato začne peti v glasbeni skupini, ki se je na začetku imenovala Warsaw, kasneje pa se je preimenovala v Joy Division. Glasbenike opazi Tony Wilson, tv voditelj in lastnik založbe Factory Records, ki skupino kmalu pripelje v prvo ligo. Slava, epilepsija in brhka novinarka pa Curtisu zmešajo glavo, tako močno, da pri 23 letih stori samomor. Tudi on, podobno kot Jim Morrison, konča svojo pot na vrhuncu slave.

Žanrsko gledano je film biografska drama. Sam nisem največji ljubitelj omenjenega žanra, saj gre več ali manj za sestavine, ki ne zmorejo izven žanrskih okvirjev. Ampak Control nekako vendarle štrli iz sivega povprečja. Kar velja izpostaviti je odlična, lucidna črno-bela tehnika, ki sem in tja preide v sivo barvo, ki ponazarja življenje mladega pevca. Bojda film dosledno sledi življenjski poti mlade legende, kar ni presenetljivo, saj je za kamero stal Anton Corbijn, ki je svoj čas sodeloval tudi s skupino Joy Division, sicer pa je deloval z največjimi svetovnimi bendi, kot so U2, Metallica in Depeche Mode. Drugi razlog doslednosti je tudi ta, da je film nastal po predlogi biografske bukve Touching from a distance, ki jo je napisala Curtisova žena Deborah. Prav Deborah je pomemben lik v filmu. Par je že v rani mladosti skočil v zakonski jarem, tega premena pa Ian očitno ni prenesel najbolje, saj mu je srce in spodnje orodje uhajalo k novinarki.

Film ima kar nekaj lepih kadrov, ki vsebujejo odlično fotografijo, režija je skozi celotnih 120 minut na nivoju, prav sladke pa so minute začinjene z glasbenimi vložki. Sam Riley, poprej neznan igralec je Curtisa odlično odigral in mu vlil tisto mladostniško energijo, več kot solidno pa nastopi tudi preostali igralski ansambel.

 Ian Curtis: When you look at your life, in a strange new room, maybe drowning soon, is this the start of it all?

Film je lansko leto dobival kar veliko pozornosti, pobral pa tudi dobršen del nagrad. Padla je tako bafta, kot tudi Cannes, hvaliali pa so ga tudi na našem Liffu.

Ocena:4/5

Življenska zgodba glasbenikov je vedno dobrodošla tema za filmski trak. Kar nekaj muzičarjev je videlo svojo življenjsko zgodbo prenešeno na velika platna, nekaterim pa to ni uspelo, saj so prej zapustili naš preljubi svet. Le kaj bi dejal Jim Morrison, ko bi videl Vala Kilmerja v svojih škornjih. Ha. Ray Charles je premiero za las zgrešil, ampak bodimo potolaženi, Ray bi svojo dramo pač le slišal. Lani je celotni kritiški del zaploskal filmu Control, ki govori zgodbo Iana Curtisa, legendarnega frontmana punk-rock skupine Joy Division. O filmu čez nekaj dni.

Ta spis je namenjen drugi punk-rock legendi, ki je pred več kot 30 leti trgal na britanskem otoku. Sid Vicious, kultni in ekscentrični basist punk fenomena Sex Pistols, je vse življenje živel kot v filmu. Bil je kralj, ki je prerasel bas kitaro in postal legenda in mit, simbol novega vala angleške mladine, ki je s Sex Pistolsi žugala kraljici. Kljub temu, da je imela skupina morda še bolj odpiljenega pevca, pa Sid vseeno velja za prvi simbol skupine. Podobno kot je bil prvi simbol skupine The Beatles John Lennon. Pa še ena podobnost je med njima, oba sta imela žensko, ki jima je mešala glavo in ju oddaljevala od kolegov v skupini.

To kar je bila Yoko Ono Johnu Lennonu, je bila Nancy Spungen Sidu. Ko sta se srečala, eden bolj zadet in zbegan kot drugi, je bila takoj ljubezen na prvi pogled. Neločljiva privlačnost in zavedanje, da sta od tistega trenutka naprej kot eden. Delovala sta kot eno. Žal ju ni družila le ljubezen. Ah kje, ljubezen še najmanj. Družil in držal ju je heroin, ki sta ga uživala s tako vnemo in veseljem, da bi še liki iz Rekvijema za sanje zgolj skomigali z rameni. Heroin jima je odpiral vrata v raj in zapiral vrata realnosti. Podiranje in samouničevanje svojih duš nista zaznala. Sid, ki je bil vlečni konj anarhije, je anarhijo živel z heroinom v krvi. To je seveda trgalo Sex Pistolse, ki niso bili sposobni več nastopanja, saj je bil lider v drugem svetu. Ni preostalo drugega, kot, da se Sida dokončno znebijo.

Dobro, zgodba morda ni najbolj sveža, filmov o zadrogirancih je bilo že kar nekaj. A vseeno je treba dodati, da gre za vpogled v življenje enega večjih punk legend in že zaradi tega je film več kot vreden naše pozornosti. Realizem, ki ga je zajel Alex Cox, pa je v nekaterih delih prav grozljiv. Morbidna, klavstrofobična drama o idolu množic, ki pade pod težo heroina, je vse prej kot le biografija. Je biografija obdobja, revolucije, mišljenja. Treba je reči, da film več kot uspešno zajame čas in čustva obdobja, sem in tja se zdi, da gre za uradni dokumentarec o Sidu. In še preden dokončno odpoje del pesmi My Way, pademo notri in dihamo s filmom. Morda je za to kriv odlični Garry Odlman, za katerega je to eden prvih filmov. S frizuro, deškim obrazom in kretnjami, še kako spominja na kontroverznega basista. No, kar je mene precej zmotilo, je izbira igralca, ki je uteleščil Johnnyja Rottna. Tudi Charlotte Webb, ki se je zadevala kot Nancy, je bila precej pod nivojem Oldmana in to nasprotje nekako ni šlo skupaj. Hočem reči, Oldman je z igro in karizmo preveč iztopal.

Sam bi raje videl, da bi o Sidu naredili film, ki kaže njegova zlata glasbena leta in bi bila obsesija z heroinom sekundarnega pomena. Tu je obratno in zatorej zgodba mene toliko ni pretegnila, če pa že, pa me je motil lik Nancy. Zato naj še enkrat dvignem prst za atmosfero in Odlmana, ter razočarano sputim za ostale dejavnike.

Ocena: 3/5

Duet The Blues Brothers je bil ustanovljen ob koncu 70ih, bolj za šalo kot zares. Šlo je za niz skečev, ki so jih prikazovali v ameriški oddaji Saturday Night Live. Duet je postal močno popularen in znan, zato ne čudi, da se je vrinil in obdržal prav na vseh področjih ameriške pop kulture. Lik Jakea Bluesa je uspešno vodil John Belushi, Dan Aykroyd je bil Elwood Blues. Ob njima so stala sama znana imena, kot recimo Steve Cropper, Lou Marrini, Alan Rubin, Eddie Floyd in ostali.

Leta 1980 so fantje, potem ko so se na glasbenem področju kar uveljavili, posneli tudi film, katerega režijo je prevzel John Landis. Zgodba je sicer ozka in luknjasta, a recimo, da pri takem filmu le-ta ne sme biti v prvem planu in zato lahko malček zamižim na eno oko.

Jake Blues je ravno končal s služenjem kazni in odhaja na svobodo. Sicer le na pogojno, a ok. Pričaka ga brat Elwood in skupaj se odpeljeta svobodi nasproti.  V katoliškem internatu (?), kjer sta odraščala kot mladeniča, jim ne gre dobro, saj primanjkuje zajeten kup denarja, zatorej grozi zaprtje. Brata Blues dobita sporočilo od Boga, zbrati morata vso staro glasbeno zasedbo in organizirati velik koncert, kjer bosta zbrala zadosten kup denarja. Na božji misiji jima pot prekriža shizofrena ženska, ki ju s pravo zbirko strelnega orožja bombardira z vseh strani, za petami so jima pobesneli neo-nacisti, country glasbeni band, celotna policija in celo vojska.

Seveda gre za komedijo, ki ima kar nekaj odličnih glasbenih točk. Preden zažgejo The Blues Brothers, tako slišimo še Aretho Franklin, Jamesa Browna, Cab-a Calloway-a in Ray-a Charles-a. Vsi odpojejo v slogu, kar daje filmu posebno moč. Recimo, da glavnima likoma uspe izdaviti kakšen prijeten dialog, a premalo, zato so cestne dirke, ki jih uprizorita po ulicah Chicaga, več kot prijetno osvežujoče, pa čeprav gre povsem čez mero verjetnega. Konec je sicer ravno pravšnji, zato tisti zadnji Jailhouse Rock izzveni še toliko boljše.

Film je kmalu postal znan in oboževan, še posebej ob smrti Johna Belushi-a, ki so ga našli mrtvega le dve leti po premieri filma. Pravijo, da je šlo za overdose, nekakšna mešanica kokaina in heroina.

Dan Aykroyd je idejo dueta še dolgo vodil naprej, leta 1998 smo dobili nadaljevanje, The Blues Brothers 2000, ki pa se pri gledalcih ni tako prijel. Izvirnik je prinesel kar veliko denarja, še danes ga prištevajo k najuspešnejšim muzikalom, film pa mnogi uvrščajo v sam vrh komedij iz 80ih.  Hvalili so ga tudi kritiki, tako zaradi komičnih vložkov, kot zadnjega cestnega pregona. Treba je napisati, da se je filmu pridružilo kar nekaj zvezd, tudi iz drugih sfer. Tako ob že omenjenih glasbenikih vidimo tudi manekenko Twiggy, pevko Chako Khan, pa Franka Oz-a, Johna Candy-a, Carrie Fisher in celo Stevena Spielberga.

Leta 05, na 25. obletnico, so izdali razširjeno različico filma, ki premore kar nekaj dodatnih scen. Ne vem koliko to vpliva na samo celoto, a vsaj zase vem, da vedno rad pogledam extendet verzijo.

*itivi ga ima tu. V pošlušanje pa še bolj priporočam luciden soundtrack, ki pa je dosegljiv na medmrežju.

Ocena: 3/5

Nadaljujemo:

29. Taxi Driver (1976)

28. The Elephant man (1980)

27. Lord of the Rings - The Return of the King (2003)

26. Chinatown (1974)

25. Sin City (2005)

24. Citizen Kane (1941)

23.  The Maltese Falcon (1941)

22. Ran (1985)

21. Unforgiven (1992)

Franšiza o stripovskem junaku Batmanu je ob koncu 90ih umrla. Schumacher ga je spremenil v samoparodijo, kičasti izdelek, ki ga ni mogel rešiti nihče več. Lik se je pozabil, leta so minevala. Nato ga iz naftalina potegne Cristopher Nolan, vrhunski režiser, oče Mementa. V Batmanov kostum obleče nov obraz. Franšizo resetira in prične od začetka, od korenin. Cristian Bale je vlogi kos, še več, po mojem mnenju je boljši od vseh prejšnjih, da, tudi od Keatona. Batman Begins je odličen in nova franšiza bi se težko bolje začela.

Letos smo dobili nadaljevanje, The Dark Knight. Že ob koncu prvega dela smo izvedeli, da bo v prihodnje Gotham City ogrožal najhujši Batmanov sovražnik, Joker. Pričakovanja so bila visoka. The Dark Knight je končno tu.

Gotham City je spet poln mafijskih tolp, ki skrivaj vodijo mesto. Batman neuradno, policist Gordon uradno in ambiciozni javni tožilec Harvey Dent, se kriminala lotijo na polno. Uspe jim in Gotham City po dolgem času dobiva podobo pravičnega mesta. Zunaj je še nekdo. Joker, ki v svojem shizofrenem svetu, kjer vlada anarhija in kaos, vsakodnevno kuje načrte kako zatreti Batmana in mesto dokončno osvojiti. Joker je pri svojem delu tako uspešen, da pri Batmanu sproži kup moralnih vprašanj, zaradi katerih mora temni vitez najprej spoznati do kam seže njegovo junaštvo.

The Joker: And here we go. 

Temni vitez je bil zagotovo po celem svetu najbolj pričakovan film letošnje letine. Za širno promocijo je poskrbela kar smrt Heatha Ledgerja, ki upodobi glavnega negativca v filmu. Žal je Ledger januarja umrl v hotelski sobi domači postelji, filmski svet ga bo še kako pogrešal.  Vsi po vrsti so obljubljali, da bo to nadaljevanje prekosilo prvi Nolanov projekt, vsi so poudarjali, da bo Joker dvigal kocine. Ko sem prvič slišal, da bo Jokerja upodobil Heath Ledger sem bil skeptičen. Sej je dober igralec, pa ima karizmo za tako velik in pomemben lik? To so se spraševali vsi. Ledger je bil zares uspešen le v Gori Brokeback, ostale vloge so majhne in skoraj nevidne. Leta 89 je v Burtonovem Batmanu lik Jokerja več kot mojstrsko že upodobil Jack Nicholson, kako bi lahko Ledger stopil v njegove čevlje? Krožila je rumena novica, da naj bi bil veliki Jack užaljen, ker nihče ni stopil do njega in mu ponudil vloge, prav tako pa naj bi bil opozoril Ledgerja na veličino lika, češ, da ga je težko uteleščiti.

Ustvarjalcem je uspelo zadržati celotni igralski kader. Tako netopirjeva ušesa ponovno nadene Cristian Bale, tu je tudi železni Michael Caine, Morgan Freeman in Gerry Oldman, novi so Heath Ledger, Aaron Eckhart in pa Meggie Gyllenhaal, ki je razumljivo zamenjala bebasto Katie Holmes, ki je Wayne-ovo ljubo igrala poprej. Za sekundo se vrne celo Cilian Murphy, kot ujeto strašilo. Kot razkrijejo že imena, gre za res vrhunski kader. Še bolj vrhunska pa je igra, vseh. Bale je najboljši Bruce Wayne, nedvomno. On je trenutno hit ameriškega filma, prav nikoli še ni zatajil. Ta vloga mu neizmerno pristoji. Caine in Freeman dodata svoje, tisto kar dajeta vedno. Rutino. Oldman ima tu več širine kot v prvem delu, kar odlično izkoristi, sploh ob zadnjih scenah. Aaron Eckhart, ki sem ga vzljubil v satiri Thank you for smoking, je kot Harvey Dent odličen in prepričljiv, morda v vlogi Two Face-a rahlo izbledi. Tudi jaz pa pravim, da Heath Ledger zasenči vse. Dvojno. Pravijo, da je za vlogo močno garal, se povsem spremenil v Jokerja, se izoliral od ljudi in sveta. Živel je lik. Pisal njegov dnevnik, njegove misli. Trud je poplačan, žal ga je on plačal z življenjem. Upodobitev Jokerja je fenomenalna in nad vsemi. Vsaka kretnja, vsaka mimika obraza kaže njegovo moč in predanost. Ko ga prvič ozremo v celoti, za mizo, kjer se kot v famozni sceni v Botru, zberejo vsi mestni negativci, spoznamo veličino. Mojstrovino. Sarkastičen in vizionarski.

Gamble: [to The Joker] Give me one reason why I shouldn’t have my boy here rip your head off.
The Joker: How about a magic trick?
[ pulls out a pencil and sticks it upright into the table]
The Joker: I’m gonna make this pencil… disappear.
[ Gamble’s thug walks over to kill The Joker, who pushes his face into the pencil and kills him]
The Joker: Ta-daa! It’s… gone! 

Res imenitna scena. Joker daje filmu drug ton in v vsaki sceni zasenči vse okrog.  Vsaka scena z Jokerjem je film zase. V zaporu, ko ga premlati Batman, ko mu ličila v potu že odtekajo z obraza, tisto gre v učbenike. Izjemna scena. No, ali pa pogovor z Dentom v bolnici, pa zadnji dialog z Batmanom. Joker je ukradel šov, prav gotovo. Govori se o posthumnem oskarju. Jaz bi glasoval zanj. Res, tako markantnih stranskih vlog ni bilo veliko. Ob Hannibalu Lecterju in Antonu Chigurghu pa se Joker lahko omeni kot najkulejši zločinec zadnjih 30 let.

The Joker: [to police officer] Do you wanna know why I use a knife? Guns are too quick. You can’t savor all the…little..emotions. And..you see..in their last moments…people show you who they really are. So, in a way, I know your friends better than you ever did. Would you like to know which one of them were cowards? 

Tu je blestel.

Scenarij je odličen, saj film ni zgolj bum in tresk, ampak gre za zgodbo, ki je zelo široka, zanimiva in odlična. Filmi o super junakih, o stripovskih junakih, take vsebine še niso imeli. Zmes mnogih žanrov, ki postavlja mejnike marsikje. Dramaturško izjemno speljana zadeva, z nekaj twisti, ki osupnejo še najbolj pozornega gledalca. Zagotovo najbolj dodelan film o super herojih. Akcija je seveda odlična, a Nolan ne pretirava. Kar je pametno. Eksplozije so, Batman s svojimi gadgeti resda sem in tja krene čez rob, a celotno gledano vse v meji verjetnega. Če odmislimo sonar view pri koncu. Nekateri so se bali bližnjih kadrov ob akcijskih posnetkih. So, a ne moteči. Zatorej, vrhunska režija. Efekti so dobri, niso pretirani. Bodo pa nekateri vzklikali ob vozilu, ki se ob poškodbi spremeni v super moped. Poudariti velja glasbo in montažo. Prav vznemerljivo pa mi je bilo gledati, kolikokrat režiser nakaže Dentovo dvoličnost, hočem reči, kar pogosto mu na pol obraza pade senca.

Edina napaka filma je, da je vsaj 30 minut predolg. Kljub hitremu tempu sem se dvakrat ujel ob pogledu na uro. Konec se vleče, ustvarjalci so preveč nakazovali tretji del, ki bo nedvomno prišel. Žal brez Jokerja. Ledgerja ne more nadomestiti nihče več. Prav smešno mi je, kako je omenjeni film preskočil vse dosedanje filme s stripovskimi junaki. Žanrska klasika, ki je še dolgo nihče ne bo uspel preseči.

Na imdbjevi lestvici je film sedaj že lep čas na prvem mestu. Bodimo pošteni, tja res ne paše. A med prvih 50 zagotovo. Omenjajo kar nekaj možnih oskarjevih nominacij, celo za najboljši film. To težko, definitivno pa morajo Ledgerja vsaj nominirati. Preprosto odličen je.

*Film bom videl še enkrat, in nato še enkrat. Pa še večkrat, tako dober je. Takole pa je vtis o njem strnil Ebert: “Batman” isn’t a comic book anymore. Christopher Nolan’s “The Dark Knight” is a haunted film that leaps beyond its origins and becomes an engrossing tragedy. It creates characters we come to care about. That’s because of the performances, because of the direction, because of the writing, and because of the superlative technical quality of the entire production. This film, and to a lesser degree “Iron Man,” redefine the possibilities of the “comic-book movie.”

Ocena: 5/5

Ameriška vojaška intervencija v Iraku traja že zelo dolgo časa. Ameriški vojaki tam branijo demokracijo in z nesmiselnimi posegi vtikajo nosove tja kamor jim ni treba. Ampak bodi dovolj o neumnostih, ki jih pod lažjo patriotizma delajo Busheve ovčice. Zadnja leta so filmski trg preplavili razni filmi, ki vsaj delno žugajo vojni v Iraku. Eni so politično bolj korektni (Lions for Lambs), drugi manj. Brian De Palma je šokiral in odprl oči mnogim z malim filmom Redacted, za katerega je dobil navdih na internetu.

Skozi kamero, ki jo za namene študija povsod nosi nadebudni filmar Salazar, spoznamo bataljon, ki je zadolžen za pregledovanje vozil na cestnih kontrolnih točkah. Vsakodnevno iščejo strelivo, ki bi ga zlovešči teroristi lahko uporabili. Ustaviti morajo vsak avto, če voznik ne zmanjša hitrosti, ga z kroglami povsem preluknjajo. Pa čeprav pri tem umorijo nosečnico in nerojenega otroka. Nihče ne odgovarja, strelcu niti ni žal. Dva najbolj primitivna, najbolj grozljiva pripadnika ameriških križarjev, se neke noči odločita, da gresta posilit mlado, šele 15 letno dekle. Po zloveščem opravilu jo ubijeta. Tudi njeno družino. In požgeta hišo. Za zabavo, za maščevanje kamerada, ki je pred tem stopil na mino. Zraven gre tudi Salazar, ki si voajersko v čelado namesti kamero, za katero nihče ne ve, da je tam. Pleg je tudi modrejši McCoy, ki primitivca skuša spraviti k pameti, a mu ne uspe. Dogodek ga za vedno zaznamuje.

Brian De Palma je pred leti že posnel zelo soroden film. Casualties of War govori podobno zgodbo. Zgodbo o vojaku (Michael J. Fox), ki je videl posilstvo mladega dekleta, a ni nič storil.  Razlika je predvsem pri načinu prikazovanja, Casualties of War je posnet na klasičen način, Redacted pa je prikazan kot video posnetek, ki ga je za potrebe študija posnel vojak. Zaradi tega daje občutek avtentičnosti. Poleg nam režiser dele filma prikaže skozi varnostno kamero, katero vojaki očitno ne opazijo, zato tam razkrijejo marsikatero umazano skrivnost. De Palma, ki ves čas deluje anti-Bushevsko, s filmom opozori na neumnosti vojne in kakšna grozodejstva so vojaki pripravljeni storiti, ko občutijo moč, ki jo zagotavlja orožje za pasom.

Konec je strašljiv. Kar se zgodi Salazarju je kruto, zaradi česar so nekateri pljuvali jezo in si prekrivali oči. A tudi to se dogaja, celo krožilo je po spletu. O tem se je veliko pisalo, veliko govorilo, celotni tretji svet je bil spet posplošeno očrnjen. In v čem je razlika med grozodejstvom ameriških vojakov in zamaskiranih iračanov? Posilstvo se je dejansko zgodilo, žrtev je bila celo leto mlajša. Se je o tem govorilo? Ne toliko. Kaj se je zgodilo s Salazarjevim posnetkom? De Palma je povedal veliko. Vojno je predstavil takšno kot je, brez olepšav. Američanom se je film zameril, malokdo ga je želel videti. Finančno je povsem pogorel. Nekateri so pisali, da je to pomenilo konec De Palmove kariere, da je šel predaleč. Ampak film je dober in nosi dovolj materiala, ki priča o nesmiselnosti ameriškega vsiljevanja vere.

Ne morem trditi, da mi je ta način podajanja zgodbe všeč, gre pa sigurno za prijetno spremembo, ki taki vsebini daje drug pomen.

*-Redaction -

1. The act or process of editing or revising a piece of writing; preparation for publication.
2. An edited work; a new edition or revision.

Ocena: 4/5

Animirani film, ki ga je posnel mojstrski Hayao Miyazaki, je eden redkih izdelkov, ki je v svoje blagajne prinesel preko 200 milijonov dolarjev dobička, preden se je pojavil na širokem ameriškem trgu. Doma, na Japonskem, je v hipu postal ultra hit in prekosil vse dotedanje mejnike. Morda ga je sedaj že prehitel kakšen drug film, ne vem, a v letu 2001 je postal najbolj gledan japonski film.

Mnogi ga primejajo z zahodno Alico iz čudežne dežele. Nekaj vzporednic gre res najti. Chihiro je približno enakih let. S starši se seli na deželo. Oče se nekoliko izgubi, a ker v daljavi vidijo svojo hišo, vseeno nadaljujejo vožnjo skozi gozd, po nepoznani makedamski poti. Pred njimi se pojavi visoki zid, skozi katerega vodi tunel na drugo stran. Starša sta navdušena nad lepoto narave na drugi strani in zvedavo silita naprej proti mestu, kamor ju vabi dišeča hrana. Mladi deklič je prestrašen, dežela onstran zidu jo straši, a vseeno sledi staršema. Ko prispejo do bogato obloženih miz, si starša ne moreta pomagati in nemudoma planita po hrani. Chihiro se nekoliko oddalji in nad mestom prične padati mrak. Ko prispe do mize, kjer sta se malopoprej mastila njena starša, tam zagleda dve debeli svinji, ki spominjata na očeta in mamo. Chihiro spozna, da je v čudežni deželi, kjer jo čaka mnogo pasti in zanimivih doživetij.

Od začetka do konca smo začarani tudi gledalci. Začara nas pestra in zanimiva zgodba, pisane barve in vrhunska animacija. Včasih zagotovo paše takole odjadrati v domišljijski svet in tale film je za to več kot primeren. Film je morda v prvi vrsti resda bolj primeren za otroke, nenazadnje, britanski filmski inštitut ga je uvrstil med top filme, ki jih morajo otroci videti pred svojim štirinajstim letom, a tudi starejši ob njem lahko najdejo marsikaj zanimivega. Kar nekaj iztočnic v zgodbi bi lahko zraslo v dolge debate o tem in onem. Liki so posebej zanimivi. Od Chihiro naprej. Na začetku zgodbe daje vtis razvajenega mestnega dekliča, ki povsod zmaga. Skozi zgodbo se močno spremeni, ko se mora za svoje dobro kar močno namučiti. Čarovnica Yubaba deluje groteskno in strašljivo, a v sebi nosi tudi nekaj topline, simpatičen je tudi deček Haku, zelo skrivnosten pa duh brez obraza, kateremu Chihiro pomaga. V zgodbi je zajeto mnogo japosnkih mitov o duhovih, ki nam zahodnjakom morda niso tako blizu, a vseeno preko smelo spisanega scenarija ne izgubimo bistva.

Malo zgodb se gledalcu tako prirase k srcu. Kljub dokaj bohotni minutaži film lepo teče in prav nikjer ne dolgočasi. Animacija pa deluje res brezhibno, pa čeprav je kar nekaj delov narisanih ročno, brez računalniške pomoči. Čiste linije, smiselne barve in obogateni detajli, ki jih oko prijetno sprejme, dajejo dodatno simpatičnost.

Sen to Chihiro no kamikakushi oz. Spirited Away, ali po naše Čudežno potovanje je osvojil kup nagrad, tudi oskarja za najboljši animirani film. Ob poplavi ameriških animiranih filmov, vseeno lahko zapišem, da naslovni spada med najboljše produkte tega žanra. Zraven pa je treba omeniti še nekaj Miyazakovih biserov, recimo Mononoke-Hime in pa Hauru no ugoku shiro.

*itivi ga seveda ima, zraven tudi prijetna slovenska sinhronizacija; vseeno priporočam original izvedbo. Na itivi pa tudi Čarovnik Howl.

Ocena: 4,5/5