Vnosi v kategoriji 'Pofl' ↓

Sherlock Holmes: A Game of Shadows (2011)

Pa okej, kamor gre štrik, naj gre še tako trmasti bik. Pri patronih sem pred več kot dvema letoma o prvem Sherlocku Holmesu (2009) zapisal tole: Presenečenje! Pred ogledom sem imel mešane občutke, sedaj nič več. Seveda gre za tipični blockbuster, ampak hej, film zabava do skrajnih meja, karizmatični Downey Jr. pa ga le še dodatno začini. Dobra režija, dobra montaža, scenografija in res odličen Downey Jr. Ogled bi bil lahko obvezen, zakaj ne? Ritchie brez Madonne snema boljše filme. Danes se filma praktično ne spomnim več. Kaj mi to pove? Kratkotrajno očitno dober in gledljiv, zabave poln, ampak kje je kvaliteta, ki bi film obdržala v globljem spominu? Očitno je vendarle ni bilo. A film je navrgel cel kup denarja in edino logično je, da se po dveh letih Robert Downey Jr. v vlogi Sherlocka in Jude Law v vlogi Watsona vračata na velika platna. Nov zaplet, novi obrati, nove štorije in še bolj nori Sherlock Holmes, evoluciji je tu vse jasno.

Ampak meni pa pravzaprav ni. Lanskoletni Sherlock Holmes, ki nosi dvoumen podnaslov A game of Shadows (2011) je že na daleč zaudarjajoč filmski eksces, ki ima v mislih le eno; zaslužek kajpada. Saj ne pravim, da je s tem kaj narobe, ampak ko filmu tako očitno primanjkujejo ostali elementov vrednih gledljivega in polnovrednega filma, potem je seveda jasno, da je dandanes v filmski produkciji nekaj narobe. Na živce mi gredo filmi, ki že s prvo klapo naznanjajo trilogijo. Če že tako, potem naj bo zgodba tako kompleksna in široka, da se lahko ustrezno porazdeli na šest ali več ur gledljivega materiala (LOTR, Star Wars), ne pa, da film že v prvem delu ponudi praktično vse kar lahko, potem pa nesramežljivo in pohlepno sesa iz istega seska naprej do skrajnih meja.

V zgodbo se prav veliko ne želim spuščati. Vse je namreč pričakovano in jasno kot beli dan. Sherlock in Watson sta spet v hudi in napeti akciji, kjer se bojujeta proti tisoč in enemu sovražniku. Čeprav njun odnos morda ni najtrdnejši, pa vseeno sredi akcije zakopljeta bojno sekiro, združita moči in se lotita naloge, ki malodane reši celo Evropo pred prepadom. Čeprav Sherlock zaluča Watsonovo ženo skozi drveč vlak naravnost v prepad in mu ob tem konkretno uniči medene tedne, to očitno novopečenega ženina kaj pretirano ne zmoti, važno, da bo spet asistiral velikemu prijatelju ob novih vratolomnih dogodivščinah. Saj ne rečem, kdor je kdajkoli v roke prijel tiskane prigodice tega angleškega detektiva, potem ve kakšen model je tale Watson, ampak prmejduš, da pa bi v sam film tole homoerotičnost lahko bolje vpeljali in manj očitno. Ampak ok, pustimo to. Najbolj me je razočarala močno za lase pritegnjena osnovna fabula, ki je povsem nezanimiva, infatilna in po svoje butasta. Saj vem, da ne smem pričakovati presežke, niti jih nisem, ampak hej, lahko pa pričakujem vsebino, ki si bo vsaj logično sledila, ne bo imela pretiranih lukenj in ne bo nosila madeže piškavega scenarija. Pa naj skačejo na Luno, če želijo, samo da je vse skupaj znotraj nekih okvirjev. Tega pa tu manjka, gledalec se praktično ves čas počuti, kot da bi bil na ringelšpilu, iz katerega pa si na vse kriplje želi izstopiti, a mu operater ob zvokih kakšnih predpotopnih poskočnic enostavno noče ustaviti. Pa kaj vem kaj vse je še narobe, enostavno me slikosuk kot celota ne prepriča in ob koncu sem le nemo odkimaval in si pri sebi mrmljal precej sočnih.

Ja, iz tehničnega vidika sam filmu ne morem oporekati. Režija je dobra, nekateri kadri (gozd, vlak…) so zelo dobro posneti in ti tudi vzamejo sapo, ampak potem se to spet preveč ponavlja in ima gledalec že težke probleme z orientacijo in koordinacijo čutov. Montaža je dobra, zvok neoporečen, ampak vsega je preveč potem in film kot da bi se trudil z vsakim kadrom, z vsako sekundo fascinirati gledalca, hej Guy Ritchie, dojeli smo, da si se potrudil, ampak tistih, vemo katerih, klasik pač ne boš več presegel. Igralski kader, izkušen kot je, vse skupaj konkretno opravi. Downey Jr. je seveda spet zanimiv, ampak tokrat morda celo nekoliko pretenciozen, tečen.

Žal mene tokrat Sherlock Holmes ni prepričal in ga težko priporočam naprej. Ampak že zaradi divje in dobre režije ga morda celo moram. Ni pa nič narobe, ako se mu kakšen bralec teh vrstic tudi na daleč ogne ali ga pogleda res šele čez čas, ko morda res ne bo nič bolj užitnega na razpolago. Blagajniški izplen me seveda niti malo ne čudi, bolj me čudijo sorazmerno topli sprejemi in pohvale. Kolega s filmskega kotička se že ne strinja s tem, ha!

Ne priporočam +

  • Share/Bookmark

Contraband (2011)

Zadnje čase sem več pozornosti namenjal dobrim filmom, sedaj pa je čas, da dolgočasno rutino presežkov začinim tudi z nečim bolj klavrnim in vrednim zgolj suhega piškavega oreha. Contraband (2011) je že tak film. Pa naj sedaj takoj ustavim vse nalete in udrihanja po meni; to je kajpak še vedno zgolj moje osebno mnenje oz. le moj pogled. Verjamem, da je dotični film koga tudi pošteno zabaval, a mene pač ni. Dolgočasil me je od prve do zadnje minute in tam, malo pred koncem, sem od vseh nesmislov skorajda že dokončno obupal in ugasnil vse aparate okrog sebe. Ampak klinc, če sem se privlekel do sem, bom pa tudi tistih nekaj minut še potrpel, sem si mislil. Ah ja, težke minute so na koncu, res težke, menda bi bilo precej pametneje enostavno izpuliti kabel iz vtičnice in preostanek večera preživeti zgolj ob sveči in pogledu skozi okno. Nesmislov in lukenj je cel film na pretek, a na koncu vse skupaj doseže nek vrhunec in človek se mora resno vprašati po zdravju tistih, ki držijo v rokah škarje in platno za nastanek tovrstnega filma.

I’ve got to try and fix this. Trust me, I know what I’m doing.

Režiser Baltasar Kormakur je sicer v Evropskih filmskih kuloarjih kar poznano ime, ki ima že nekaj zanimivih filmov za seboj. Tudi naslovni ima že svojega Euro predhodnika in pravijo, da gre za dokaj odličen film. Očitno tako odličen, da je hwoodska mašinerija takoj pograbila bika za roge in Kormakurju, ki je v originalu igral eno izmed vidnejših vlog, ponudila precej zelencev, da film iz Rotterdama in Reykjavika pripelje v New Orleans in Panamo. Saj filmarja konec koncev razumem, zavohal je zaslužek in v tem duhu krenil čez lužo, kdo pa ne bi, pa je morda kompetenten za to? Islandskega izvirnika nisem videl, pa ga bom, saj me res zanima koliko in kje je boljši od te manjvredne predelave. Se je vsa kakovost nemara izgubila s prevodom ali pa je moč producentov na drugi strani Atlantika vendarle tako močna, da je moral nič hudega sluteči filmar močno poseči v originalnost zgodbe in vse skupaj prilagoditi manj zahtevni ameriški publiki?

Contraband (2011) je sicer zgodba o super-duper-hudem tihotapcu, ki se je, kako klišejsko, po družinski ustalitvi upokojil in začel kruh služiti s poštenim delom. A potem, ko ženin brat zamoči pri nekem poslu in se nanj zgrnejo črni oblaki v obliki Briggsa, lokalnega pajaca, ki je očitno videl preveč gangsterskih filmov, je povsem normalno, da bo infatilnega idiota pred gotovo smrtjo reševal prav ta tihotapski upokojenec, ki je očitno tudi po vseh teh letih še vedno v super formi. Povsem lahkotno dobi mesto na ladji, ki pluje v Panamo in tudi tam mu gre potem vse skupaj bolj ali manj kot po maslu. Ok, saj kdo ga že skuša opetnajstiti, ampak kot pravim, glavni protagonist je pač star maček svojega posla in ko kdo pretenta njega, on to takoj vrne nazaj, z dvojno merico zajebancije seveda.

No, tako zgodba potem ringelšpilsko skače sem in tja, enkrat je žoga na tej strani, drugič na drugi, tu se vmeša tretji igralec, pa četrti, obrat tu, obrat tam in tako dalje… Počasi vse skupaj izgubi smisel, če je sploh kdaj kje bil. Klišejev je za izvoz, pa tu niti ne mislim na tiste žanrske, ki se jim je tako ali tako težko ogniti. Vse skupaj je precej bedno, še posebej nezanimivi dialogi in za lase privlečeni tvisti in obrati, ki se jih da predvideti že zelo zgodaj tekom filma. Da o brezizrazni in nezainteresirani igri Marka Wahlberga ne izgubljam energije. Tale Wahlberg je po svoje prav čuden tič, ne vem če še kateri glumač tako redno skače iz dobrega oz. vrhunskega filma v pofl in nazaj. No ja, verjetno je tudi pri njem tista o denarju glavni smerokaz. Edino svetlo točko lahko najdem v dokaj dobri režiji, ki vsaj malo zabava, pa tudi Giovanni Ribisi je precej izstisnil iz sicer slabo spisanega lika. Ampak čemu še te mizerne hvale, ko pa imamo potem bednega Fosterja in leseno Kate Beckinsale, ter zaključek v stilu mehiških nadaljevank?

Ne priporočam

  • Share/Bookmark

Rang Zidan Fei (2010)

Aka Let the bullets fly (201o). Sem in tja me kar močno potegne v azijsko filmografijo in potem brskam po raznih forumih in podobnih kanalih, da najdem kaj je trenutno najbolj užitnega za obdelavo. Naslovni film se pojavlja praktično na vseh tozadevnih lestvicah, še bolj kot to pa me je k ogledu prepričal podatek, da gre za film, ki je na Kitajskem, torej na domačem trgu, podrl vse rekorde gledanosti in v hipu napolnil blagajno. To ni mala malica in seveda me je kot zahodno usmerjenega gledalca, ki prav rad svoj pogled usmeri tudi proti daljnovzhodni filmski produkciji, najprej zanimalo kaj ima tak film ponuditi evropskemu občestvu. No, videl sem veliko dobrega, seveda pa se gledalec iz Slovenije lahko opira zgolj na vizualni del in golo vsebino filma, medtem, ko mu kakšni simbolni, metaforični in alegorijski vložki ne uspejo zaigrati na prave strune; in kot pravijo drugi, naj bi imel naslovni film prav zaradi teh prikritih štosov in duhovitih dovtipov tak učinek na domače gledalce. Škoda po svoje, ampak seveda gre iz tega vidika filmarje povsem razumeti, kaj jih briga ostali svet in njihovo dojemanje filma, če pa imajo na lastni grudi toliko občestva. Vendarle lahko trdim, da gre za pravo in dovolj odbito komedijo s prav posebej izostrenim akcijskim tonom, ki lepo meša različne žanre, tako da gledalec pred seboj najde prav prijetno osvežen slikosuk. V obet mi je teknil brez kakšnih večjih sitnosti in moram reči, da sem se tekom ogleda prav lepo zabaval. Film je zabaven, tu ni kaj, a po drugi strani tudi dovolj vsebinsko bogat, da gledalec kar tako mimo vsebine seveda ne more.

Kitajska v dvajsetih letih 19. stoletja. Že sam začetek je prav posebno zanimiv. Kot utrinek iz kakšnega špageti vesterna imamo pred seboj pustinjo in tire, po katerih dirja kočija. Na njo prežijo nepridipravi pod vodstvom notoričnega Zhang Mazia, ki jo želijo izropati vsega imetja. Ampak v kočiji ne najdejo nič vrednega, notri potuje le novi guverner bližnjega mesta. Po parih krepkih izmenjavah besed, žrtev vendarle najde nekaj kar banditu lahko ponudi namesto zlata. Ponudi mu svoje mesto guvernerja, češ pojdi tja, pretvarjaj se, da si jaz in dobil boš kar želiš. Že prav, ampak mestu vlada še bolj srdit negativec, ki želi mesto pokoriti po svojih pravilih. Huang je lokalna baraba, katerega se vsi bojijo, politiko vodi s trdo roko in pripravljen je storiti marsikaj, da svoje vloge in mesta ne izgubi. Tako se med prvim (Zhang Mazi) in drugim (Huang) začne biti pomembna bitka, ki bo odločila komu pripade mesto. Med njima pa nekako svoje mesto najde tudi oportunist iz početka prigode, ki potem igra na obe strani in obema po svoje kravžlja živce. To potem odpre cel kup kočljivih situacij, hecnih prigod in neustrašnih bojev, vse podkrepljeno z manipulacijami in obračunavanji. Kdo je kdo in kakšni so pravi motivi vseh vpletenih tako ni kristalno jasno. Zgodba se vrtinči sem in tja in mestoma je potem kar težko izslediti vse preskoke in poskoke glavnih protagonistov. Protagonisti igrajo zanimivo igro, kjer si presenečenja sledijo kot po tekočem traku in gledalec mora res napeti vsa čutila, da mu zgodba hitro ne zbeži izpred oči.

Arhetipski liki, ki se pojavijo v filmu, zagotovo na nek način igrivo koketirajo z zahodno filmografijo. Film poskakuje med žanri, poklon vesternu je očiten in dobronameren, oster pa je predvsem komičen del filma. Dialogi so zares iskrivi in napeti, kot petelini na revolverjih, a verjetno jih tudi angleški prevod kar precej uniči in razvrednoti. Ampak kljub temu ima gledalec več razlogov za zadovoljstvo ob ogledu. V oči pade predvsem fantastična fotografija, za katero je poskrbel Zhao Fei, ki je že sodeloval celo z Woodyjem Allenom. Tudi režija je na visokem nivoju, režiser Weng Jiang (tudi glavni protagonist + scenarist) nekatere kadre posname naravnost izjemno in dokaže, da je mojster obrti. To je seveda dokazal že pred več kot desetimi leti, ko je v Cannesu slavil in dvigal prah s filmom Guizi lai le (2000), definitivno ga kmalu pogledam. Narativno zgodba res lepo teče, a kot pravim, gledalec mora biti karseda pozoren, da res kaj ne gre mimo. Igralski ansambel je kot ponavadi prepričljiv, Weng Jiang in predvsem Yun-Fat Chow (akcijska zvezda iz Hong Konga) tvorita super dvojec pred kamero, svoje doda tudi Xiaogang Feng v vlogi preračunljivega in manipulativnega Tanga. Imena, ki širnemu zahodnemu občestvu verjetno ne povedo veliko, ampak verjemite, da so hudimano dobri pred kamero.

Rang Zidan Fei (2010), ki je ameriško premiero doživel na filmskem festivalu Tribeca 2011, je nov mejnik kitajske produkcije. Za seboj je pustil tak hit kot je Aftershock (2010) in zaostal le za Cameronovim Avatarjem. To moram reči, da me kar malo preseneča. Film je gledljiv, ampak, da bi pa podiral rekorde si pa res ne bi mislil. Seveda je prejel nekaj nagrad in topel sprejem med krtiško srenjo. Meni bo ostal v lepem spominu, ne bom pa rekel, da je to film, ki ga bom prav pogosto omenjal ali o njem premišljeval. A za ogled je seveda več kot primeren, zabava je, kakor samovšečno napoveduje že naslov, zagotovoljena.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

The Darkest Hour (2011)

No evo, tole je pa ena tistih traparij, ki jo želi človek čimprej pozabiti in mu je obenem skoraj do grenkih solza žal za tisto uro in pol, ki jo je namenil ogledu takšne neumnosti, namesto, da bi ta čas porabil za marsikaj bolj produktivnega. Ampak kaj hočemo, po toči zvoniti je prepozno in tik pred tem, ko sem kanil naslovni film dokončno poslati rakom žvižgat, sem dejal, da pa ne bi bilo slabo, če te slabe vtise podelim tudi širnemu občestvu in tako marsikomu prihranim živce, čas in energijo. Pa sedaj niti ne vem kaj me je prepričalo k ogledu. Že po Skyline (2010) sem se zaklel, da je tega mojega poceni padanja na kvazi sci-fi filme z napadi vesoljcev dovolj, a sem potem videl tudi Battle Los Angeles (2011), ki je takisto hudičevo slab. Ampak glej ga zajca v grmovju, tudi The Darkest Hour (2011) sem nekako pogledal do konca. Z velikim cmokom v grlu in tistim res motečim okusom v želodcu, ki te ves čas sili na bruhanje. Še dobro, da sem imel poleg res odlično steklenico rdečega vina, da sem vso žalost, nejevoljo in dolgočasje ustrezno gasil in zalival.

O čem pravzaprav teče beseda? No, film nas najprej v stilu MTV-ja popelje po ulicah Moskve, kjer spoznamo dva mladeniča na poti k uresničevanju poslovnih izzivov, potem spoznamo dve frfotajoči dekleti, hip ali dva zatem pa Zemljo že obiščejo čudni, nevidni obiskovalci iz vesolja, ki hitro pokažejo prave namene. Začne se pokol na ulicah Moskve, smrti uide le peščica najbolj iznajdljivih. Teh pet osrednjih protagonistvo se skrije nekam na varno in po nekaj dnevnem zatišju počasi začno kukati iz luknje, da vidijo kaj je od mesta pravzaprav še ostalo. Ne veliko, preživelih praktično ni, zato se morajo znajti kakor se znajo. Ampak vsaj to jim gre na roko, da kar hitro ugotovijo na kakšen način nevidnega zavojevalca lahko opazijo in kako se pred njim skrijejo. Super, kdo bi si mislil, da so ameriški najstniki tako pametni in iznajdljivi!

Potem gre zgodba po pričakovani poti od točke a do točke b in moram reči, da čeprav se vmes kar nekaj dogaja, vendarle vse skupaj izpade nezanimivo in dolgočasno. Že res, da od petih na koncu ostaneta le dva, seveda zaljubljena in srečna, res je tudi, da se vmes pridruži še nekaj takšnih ali drugačnih likov, ampak vse to je tako plastično in umetno, da ni kakšnega posebnega veselja. Amatersko je vse skupaj izpadlo. Že efekti so tako-tako, pa recimo, da je to tisto kar bi moralo film dvigniti iz povprečja, če je že vse ostalo v totalni temi. Pa menim, da v prah spremenjeni ljudje (in pes!) okoli njih pa oranžen krog, ki jih nekako posrka, ni ravno vrhunec tehničnega oddelka.

O scenarističnih luknjah in mestoma prav banalnih situacijah je na tem mestu brezpredmetno dolgoveziti. Jasno je, da film nima ne repa ne glave. Saj kakšen kader režiserju še uspe, a kaj ko potem sledi kopica brezveznih in dolgočasnih sekvenc, ki prav morijo vsega hudega navajenega gledalca. Ali pa dobro sekvenco uniči prav bizaren zaključek, recimo scena na podivjanem avtobusu, kjer se tisti vesoljček potem prikaže, nekaj zakruli in izgine, oh no, prav milo se mi je storilo, pa verjetno še komu. Film nima identitete in nima niti kančka integritete. Odgovorov nad lastnimi zablodami ne ponudi in tudi od gledalca ne zahteva, da bi se sam kakorkoli trudil in iskal smisel in povezavo med dogodki. Zato mu lahko le pomaham v slovo, pritisnem gumb delete in ga pošljem na večna lovišča. Meni že ne bo več tratil energije.

Spodobi se, da izdam še kakšno ime, ki je sodelovalo pri tem projektu. Režijo vodi Chris Gorak. Gorak kdo? No, človek, ki režijsko ni ravno izkušen, do sedaj zgolj Right at your door (2006), ampak je pa kot art director sodeloval pri filmih kot so Minority Report, The Man who wasn´t there in Fight Club, kar je po svoje res zanimiv podatek. Očitno mu gre to precej bolje, kot pa režija. V glavni vlogi se spotika Emile Hirsch (zakaj?), ostali obrazi mi niso znani in jih tudi ne želim podrobno spoznati, saj me tozadevno res nihče ni prepričal. Tudi za ostalo trivio in podatke mi kratkomalo dol visi.

Beden film. Prav res je beden in če se le da, priporočam, da se ga vsakdo izogne na dolgo in široko. Zdaj pa najbolje, da si s tistim istim vinom, ki mi je pomagal film preživeti do konca, sperem oči in si ob tem prisežem, da pa tovrstne no name sci fi filme res ne bom več gledal.

Ne priporočam

  • Share/Bookmark

We Bought a Zoo (2011)

Saj vem, da s temi totalno mainstreamovskimi filmi in spisi o njih že močno težim in sem ob filmoljubovem prefinjenem opusu in kolegu s filmskega kotička, ki postreže z mnogimi zanimivimi in manj znanimi naslovi, kratkomalo popolnoma nezanimiv in beden obenem, ampak kaj hočem, ko pa mi niti čas ne dopušča, niti nimam pretirane volje in energije, da bi se lotil brskanja in iskanja kakšnih bolj skritih dobrot ali rahlo že priletnih klasik. Saj si vedno rečem, da je dovolj tega in da potrebujem en tak dolgotrajen izlet v kakšno bolj specifično filmsko sfero, ampak kot pravim se za to vedno potem najde kakšna ovira. No, ali pa me daje zgolj pomladanska utrujenost, kaj pa vem. Vseeno sedaj tu obljubljam, da se v kratkem spet podam proti Aziji in pomolim nos v njihovo letino 2011, a do tedaj pa spišem še kakšno ameriško. Recimo, da si naslovni nekako zasluži omembo in toplo besedo na blogu, zakaj to je film, ki pogreje srce in prikliče lepe in tople občutke, to pa je že nekaj kar verjetno v tem času potrebuje vsakdo od nas. In če mi boljša polovica reče, da je to film, ki se ga splača pogledati, kdo sem potem jaz, da bi ji ugovarjal? Seveda je film We bought a zoo (2011) iskal drugačen profil gledalca kot sem sam in drži tudi to, da sem ob hitrem preletu vsebine in ob ogledu trailerja tudi sam podvomil ali naj se sploh podam v tole družinsko avanturico, a prav tako pa drži tudi to, da pa sem vseeno toliko krvav pod kožo in nekako platonsko naklonjen Johanssonovi, da ji sledim vsepovsod in za vsako ceno.

We bought a zoo (2011) je film o Benjaminu, očetu vdovcu, ki mora po ženini smrti skrbeti za najstniškega sina in nekajletno hči. V službi ima vsega dovolj, zato da odpoved in krene novim zmagam naproti. Kam še ne ve, jasno je le to, da se želi preseliti iz mesta, nekam na podeželje, kjer bosta njegova otroka lažje in bolje odraščala. Super in fajn, v iskanju primerne lokacije in hiše ga pot na koncu pripelje na idealno mesto. A to mesto ima eno malo pomanjkljivost, gre namreč za opusteli živalski vrt, ki organizacijsko in finančno diha na škrge in vsi komaj čakajo, da pride novi manager, ki bo kanil stvari z optimistično in rahlo utopično noto, postaviti na noge. Benjaminu in malemu dekletcu se oči zasvetijo, najstniški sin pa je seveda proti, a ne dovolj močno, ata vseeno kupi živalski vrt in začne se boj s prenovo, boj s financami in boj za nov začetek.

You know, sometimes all you need is twenty seconds of insane courage. Just literally twenty seconds of just embarrassing bravery. And I promise you, something great will come of it.

Film je tipična družinska drama, ki pred ekran lahko privabi celo družino, od upokojene babice do najmlašjega člana, ki v resnici ves čas čaka zgolj na bližnje kadre eksotičnih živali. V tem smislu mu človek potem tudi težko kaj oporeka, zakaj film je čisti šus optimizma in veselja, čisti odmerek pozitivizma in osebnega zadovoljstva. Film kaže, da je potrebno za končni uspeh ali nasmeh tudi garati in požreti marsikatero pilulo grenkobe, film kaže, da je ljubezen tista največja moč, ki lahko premika gore. Film kaže tisto najbolj sladko in najbolj klišejsko (v dobrem klišejsko, pravim) stran našega obstoja. Vloži delo in dobil boš željene rezultate, ali pa bodi skromen in garaj, vse ti bo poplačano. Na tak način potem  sredi največje finančne ovire ata Benjamin najde denar, na tak način zgladi vse spore, ki jih je imel s sinom, na tak način osvoji osamljeno srce skrbnice živalskega vrta. Dobro; a kaj, ko pa je resnica čisto drugačna. In to me kot gledalca delno moti. Dotični film mi spet želi prodati, da je Amerika dežela sanj, spet mi želi reči, da je v času velike negotovosti dovolj že to, da stisnem zobe in čakam, da mi nekaj pade iz neba. Ta kontrast med filmom in realnostjo pa mi ne gre v slast. Ampak potem, ko to razmišljam, pa naletim na zanimiv podatek, ki mi je ob ogledu celo ušel, namreč tale prigoda je do neke mere kar resnična. To mi je pa kar priprlo usta.

Tako, da je končna razsodba nekako v tem stilu. Pustimo filmu, da nas vodi po svoji poti. Pustimo se zapeljati, pustimo se nasmejati, pustimo uživati. Če to pustimo, potem je film lahko prav dober in prijetno kratkočasje ob deževnih popoldnevih. Režiser Cameron Crowe je že dokazal, da mu take stvari ležijo in tudi tu s tega vidika ne vidim nobenih težav. Film narativno lepo teče, kamera je dobra, tudi fotografija je mestoma precej dobre ostrine, glasba sede v uho. Za humorne vložke je dobro poskrbljeno, je pa včasih kakšna enovrstičnica bedna, če smem. Ne vem pa, če mi je izbira Matta Damona za glavno vlogo povsem po godu, ne vem ali mi paše v vlogo in kontekst? A verjetno že bolje kot pa kak Stiller, ki naj bi bil bojda kar blizu. Tudi Scarlett Johansson morda ne bi bila moja prva izbira za to vlogo, kaj pa vem, nekako nenaravno je delovalo vse skupaj, ni bilo ravno prave energije. Sicer bi res pričakoval nekaj močnejšega no, tako pa je film od začetka do konca sestavljen tako, da naredi dober vtis in po liniji najmanjšega odpora zaključi zgodbo. Pogrešam več energije. Ampak dobro no… Film je bil sicer posnet za dobrih 50 milijonov, do sedaj je nekje nad 100 milijonov zelencev v blagajnah, kaj pa vem, sem bil prepričan, da bi tak film lahko navrgel več. Me potem kar zmrazi, ko vidim kakšne številke podirajo Sandlerjeve afnarije.

- Priporočam

  • Share/Bookmark

Få meg på, for faen (2011)

Tale filmčič se mi je že nekaj časa valjal pred nosom, a zanj kakšnega prav pretiranega veselja in zanimanja dolgo nisem kazal. Potem pa sem zadnjič čisto tako po naključju naletel na krajši spis o tem, kako dotični film povsem spotoma porazi vse ameriške primerljive afnarije in da je eden redkih, ki igro najstniških hormonov in željo po prvi spolnosti prikaže brez odvečnega sranja in povsem verodostojno. Hopala, to pa je že nekaj, kar mene pritegne, ne prva spolnost ali igra hormonov, pač pa opazka, da gre za film, ki je v nečem boljši od primerljivega ameriškega sranja. Čeprav se tovrstnih čezoceanskih bedarij izogibam kot vampir česna, pa hočeš nočeš sem in tja kaj takega vendarle pade na jedilnik in mi potem v žrelu pusti en tak nedefiniran priokus. Zato pa je potem tudi prav, da pogledam nekaj podobnega še iz geografsko nam bližje euro filmske produkcije in v večini primerov me takšen izlet potem potolaži in vsaj za dan ali dva tudi izboljša splošno počutje. A drži, da naslovni film ni nikakršna mojstrovina, ampak ajde, že zaradi pestrosti jezika, druge kulture in pregovorno skandinavske zadržanosti, se ga nemara kljub vsemu splača videti.

Zgodba govori o najstnici Almi, ki ji hormoni vedno bolj nagajajo. Splonost jo vedno bolj zanima, vedno bolj jo zanima okoliški mulec Artur, o katerem fantazira dan in noč. Njeno spolno prebujanje je tako močno, da so masturbacije vedno pogostejše, tudi klici na vročo linijo so pogosti in izdatno višajo račun za telefon. Do sem film opravi že veliko dobrega. Brez zadržkov in odvečnega moraliziranja se loti spolnosti in še to iz vidika mlade najstnice, v večini primerov je to namreč domena infatilnih in glupih fantičev, ki potem delajo marsikaj neužitnega in bebavega (namakanje v pito, denimo). Zato tu filmu velik plus, Alma je resda mlada in naivna, a do spolnosti ima zagotovo drugačen, morda celo zrelejši odnos. Kar je še posebej zanimivo, so njene fantazije, kjer se pojavita tako ženska kot tudi starejši moški in tu dam ustvarjalcem še posebej velik plus, saj se tematike res lotijo zrelo in izven okvirjev. Če je naplet zgodbe oz. sam uvod dober in zanimiv, pa je potem osrednji del nekoliko bolj voden ali mlačen. Potem, ko Alma na zabavi skuša osvojiti tega fantiča Arturja in ji ta naklonjenost pokaže na povsem otročji in nedorasel način, je mlado najstniško dekle obsojeno na izolacijo s strani vrstnikov. Vrstniki jo izločijo, kot da ne bi bili na njeni ravni, kot da bi bila mladina s spolnostjo bolj omejena kot starejši. Ampak ta konflikt ni ravno najbolj posrečeno prikazan. Tu bi se dalo vse skupaj še malo bolj začiniti, tako pa imamo res bolj mlačen odnos drugih do vzburjene Alme in tu je film napram uvodu sestopil za kakšno stopnico nižje. Čuden odnos ima tudi njena mati, ki več kot očitno ve za hčerkino potrebo, a to nikakor ne more spraviti v pogovor. In tudi ta odnos bi se lahko nekoliko bolj poglobljeno prikazal, tako, da bi se potem tako lik Alme kot njene matere bolj ostril. Zaključek je ok in dobro zaokroži zgodbo.Všeč mi je bil prikaz majhnega mesteca, tako s socialnega vidika kot tudi vizualnega, pa tudi naracija je dobro tekla, nič dolgočasnega nisem opazil. Bi pa res želel nekoliko bolj definirane in oplemenitene like.

Film me tako kar pritegne in lahko izluščim vse dobro kar ima. Zdi se mi povsem ok zadeva, ki na vsak način nekoliko popestri sivi filmski vsakdan. Je dovolj zrel za tematiko, ki jo obravnava in kot sem že omenil, veliko raje vidim v takih filmih pohotno najstnico, ki razmišlja in išče svoj prostor pod soncem, kot pa podivjane in butaste najstnike, ki mešajo spolnost s sprevrženo in infatilno zabavo. No in sedaj v obzir vzemimo eno primerjavo; kako se takih filmov loti ameriška produkcija in kako evropska, razlika je seveda očitna. Takisto je razlika v dojemanju, če bi kakšen ameriški režiser denimo posnel film o najstnici, ki redno masturbira in fantazira o starejšem bradatem moškem, bi bil zagotovo vik in krik, pa še cenzorji bi film razkosali kot salamo.

Film naj bi svoj krog gledalcev osvojil,  prav tako je osvojil nekaj pohval in nagrad, recimo za scenarij na filmskem festivalu Tribeca, v Rimu pa celo za najboljši debi. Režiserka Jannicke Systad Jacobsen, ki je spisala tudi scenarij, je s svojim prvim filmom zagotovo naredila dobro delo, zanimiva bo njena pot naprej. Igralskih presežkov ravno nisem zaznal, je bila pa Helene Bergsholm v vlogi Alme dovolj zanimiva. Tako da ja, čisto fajn film, po mojem mnenju vreden ogleda, kaj več pa seveda ne.

Priporočam

  • Share/Bookmark

Carnage (2011)

Roman Polanski je nazadnje s filmom Ghost Writer (2010) opomnil in dokazal, da zna še vedno delati dobre in zanimive filme, čeprav so ga mnogi zaradi njegovih zasebnih afer želeli kar odpisati. Ampak stari kerlc se ne da, Ghost Writer je bil alegoričen pljunek na britansko politično igro in moram reči, da mu je uspel. Sedaj Polanski poskuša nekaj novega, v najnovejšem filmu Carnage (2011) se je lotil pasti zakona in starševstva, to pa se je lotil na meni vedno ljub način, namreč štiri zakonce je zaprl v eno sobo in tam razgalil enega za drugim. Razgalil je njihova čustva, njihove strahove in njihovo dejansko stanje. Šola zakona, ki gre preko meja, a sporočilnost je sočna in polna gole resnice. Ko pomislim na filme, ki se dogajajo v eni sobi in kjer prevladuje vsebina pogovora, torej tisto kar se pove in ne tisto kar se vidi, se kajpak najprej spomnim na zimzeleno in večno klasiko 12 Angry Men (1957). Pa še precej je tovrstnih filmov, veliko je dobrih, jasno tu mora biti scenarij oster kot britev in tudi igralski performansi morajo biti nabrušeni do konca. Eden takih slikosukov je tudi Pacinov Chinese Coffee (2000), kjer Al Pacino in Jerry Orbach obdelata vse počez. Odličen film je to. No, Carnage tako odličen vendarle ni, a po svoje čisto korektno zadovolji, a kakšnega trajnega in neizbrisljivega vtisa vendarle ne pusti.

Začetek filma prikaže dogodek, ki bo naslednjo uro in pol predmet žgoče debate med štirimi zakonci. En fantič udari drugega in mu izbije zob, rez in prehod v stanovanje, kjer je kot kaže zaključena prva faza pogovora med starši vpletenih otrok. Starši dvorijo eden drugemu, vsi igrajo igro olike in prave vzgoje. Gre za precej različne tipe ljudi in precej različne poglede na življenje, zakon in starševstvo, zato ne čudi, da kaj hitro pride do prvih, sicer majcenih, konfliktov. A ko se gostujoči par že poslovi in ju gostitelja še enkrat zvabita v prostor dogodka, vsa napetost, vsa nesoglasja in vsa različnost dokončno eksplodira in nastane zanimiv in zabaven trenutek, ki razvrednoti vse protagoniste. Ali pa tudi ne? Je to razvrednotenje, če se osebe končno pokažejo take kot so v resnici in za njimi ne stoji neka igra kdo je boljši in lepši? To, da si teli štirje morda prvič povedo kar jim gre, da prvič vidijo eden drugega brez maske, je lahko le poklon in dar. Zanimivo pa je, kako se odnosi potem spreminjajo, koga vleče na katero stran, kdo ima prav in kdo ne. Da se stoči steklenica whiskeya, da se bruha, kadi cigare in fantazira, pa je seveda le češnja na torti.

I’m glad our son kicked the shit out of your son and I wipe my ass with your human rights!

Dramaturško film sicer dokaj dobro stoji, čim vse skupaj nekoliko pade v dolgočasno in nezanimivo dogajanje, tem hitro sledi nekaj kar spet dvigne naša čutila. Film ves čas lepo vijuga in servira dokaj užitne grižljaje, a nekaj grenkobe ostaja, pa ne vem točno zakaj. Morda učinek vendarle ni tako močan, kot bi si mislil in želel. Manjka še nekaj dodatnega žmohta, še nekaj več, kar bi film bolj vtisnilo v spomin. Polanski likom nameni dovolj manevrskega prostora, dovolj dobro jih obravnava in s kamero to zagotovo lepo pokaže. Zanimive so mi predvsem mimike obrazov in gestikulacije telesa, recimo, ko mož dvigne telefon, že desetič, se na ženinem obrazu zelo dobro vidi njena jeza, ostudnost in po svoje tudi zgražanje. Material je spisan za odrske deske in predpostavljam, da je to potem težko zajeti in predstaviti na filmskem platnu, ampak recimo, da je Polanski to dobro naredil. Ampak kje potem tiči zajec, da jaz filmu vsaj takole že na prvo žogo ne morem podeliti kaj več od boljšega povprečja? Morda me sam scenarij (Yasmina Reza) ni prepričal do konca, morda so liki še premalo fantazirali, uničevali eden drugega, igrali vojno itd., morda so bili dialogi še premalo nabrušeni, čeprav se mi je tisto o hrčku neizmerno dopadlo, tak zanimiv kontrast se mi je zdel.

Igralski četverec so sestavljali Kate Winslet, Jodie Foster, John C. Reilly in Cristoph Waltz, torej kar trije oskarjevci. Vse skupaj so korektno opravili, bili so dovolj prepričljivi, dovolj zanimivi, ne bom pa rekel, da so ravno podirali mejnike. Kakorkoli obrnem, film se mi je zdel zanimiv in hecen, nekoliko drugačen in neznačilen za režiserja Polanskega, ampak ravno zato morda tudi bolj svež. Manjka pa še nekaj soli, še nekaj več, da bi ga lahko štel še višje. Solidno in za ogled, to pa.

Priporočam

  • Share/Bookmark

Piran/Pirano (2010)

Oni dan, ne dolgo nazaj, se je v Sloveniji veliko in še več govorilo o Goranu Vojnoviću, super študentu ljubljanske AGRFT, ki piše, moram priznati, zelo berljive kolumne v dnevnem časopisju, slovensko ozkogledno družbo pa je na noge spravil z literarnim prvencem Čefurji Raus!, ki je malodane podiral rekorde branosti in medijske izpostavljenosti. Knjigo sem po toplem priporočilo prijateljice v roke prijel tudi sam in ker sem gor zrasel v bolj podeželjskem okolju, kjer čefurjev praktično ni bilo, knjiga name bistvenega vtisa ni ravno naredila. Okej čtivo, tkole za na plažo ob mrzlem pivu, ampak kaj več pa ravno ne. Ampak Goran Vojnović je šel naprej. Naprej do filma. Velikega in medijsko močno izpostavljenega filma, ki je zajeten kupček denarja dobil tudi iz proračuna. Podatek, ki v Sloveniji takoj dobi določen predznak in vsaj nekaj povzdignjenih obrvi. Denar je v slovenskem filmu namreč velik problem, denarja ni, če pa je, pa ponavadi roma v roke vedno istim modelom. Ampak sedaj je šel v roke Vojnoviću in takoj se pojavi vprašanje: Kaj lahko ponudi Vojnović, kar drugi ne morejo? Kaj ima Vojnović, kar drugi nimajo? O filmu Piran/Pirano (2010) se je veliko pisalo, veliko govorilo, izpostavljenost je bila res skrbno načrtovana in dobro premišljena, temu se samo priklanjam, kdo bo reklamiral naše filme, če ne mi? Ampak vse skupaj je bilo potem v slogu o tresoči gori in ubogi miški, ki se je rodila. Film kakšnega navdušenja ni ravno požel, sprejem je bil mlačen in tudi moje takratno zanimanje je na podlagi nekaterih spisov in realnih ocen, kar hitro zamrlo. Zamrlo do te mere, da sem nanj hipoma pozabil in sem se spomnil šele pred nekaj dnevi, ko sem iz kdove katerega razloga naletel na nek intervju starejšega datuma, kjer Cavazza razlaga o pomenu in simboliki filma. Prav, sem si mislil, ogledam si ga ob prvi priložnosti, čas bi že bil.

Piran/Pirano (2010) je po svoje zanimiv film. Trdim, da je osnovna fabula zelo dobro in zanimivo nastavljena. Nekje v tem času se v Piranu srečata ostarela Antonio in Veljko, Italijan in Bosanec, ki sta II.svetovno vojno preživela na nasprotnih bregovih. S skupno točko, mlado partizanko Anico, v katero sta bila oba zaljubljena. Antonio jo ima prvi, a mora zbežati, nato, nekoliko kasneje, jo kajpak osvoji Veljko. Leta kasneje je nima nihče več, obema ostanejo le spomini. Nam pa ostanejo njihove zgodbe, usode, ki se ves čas igrivo in otročje prepletajo. Kaj je bolj igrivega od tega, da se Antonio po dolgih letih vrne v rodno hišo in tam prepozna vojaka, ki mu je pred 50 leti s puško meril v čelo? Kaj je bolj igrivega od tega, da Antonio na omarici tega ostarelega vojaka prepozna svojo prvo in najmočnejšo ljubezen? Kaj je bolj igrivega od tega, da obadva, čeprav eden drugega ne razumeta, ugotovita, kako prazno in nepomembno je njuno življenje? Kako sta obadva ostala le s spomini, grenkimi izkušnjami? Tu filmu dajem le priklon in pohvalo, zgodba je močna, je čustvena, je široka. Če bi tako vsebino posnel Steven Spielberg, bi bil v igri za oskarjevo nominacijo.

Film povzame slovensko zgodovino. Kako, pravite? Anica je Slovenija kajpak, želi jo Balkan, želi jo Zahod. To, da jo na koncu osvoji Balkan, je zame arhetip in golo dejstvo. Anica je predana in zavezana Veljkotu, ampak ti hudič, da ni ves čas z enim očesom gledala čez mejo, proti Italiji, proti Antoniu. Tu vidim razdvojenost in polarizacijo Slovenije, je imel tudi avtor to v mislih? Film brez zgodovinske ali ideološke zanke okoli vratu išče in brska po odgovorih o polpretekli slovenski zgodovini. Vse predstavi neobremenjeno in tako kot je verjetno bilo, tu mu dajem plus in pravim, da je režiser uspel najti tisto pravo srednjo pot.

Ko tole pišem, kar veliko tuhtam in razmišljam. Brskam po filmu in tistem kar mi je dal. Trudim se, trudim se iskati tisto sporočilnost, tisto nekaj več, tisto nekaj, kar leži med vrsticami. Ampak je težko. Bodimo pošteni, film je hudičevo dolgočasen. Dolgovezen in razvlečen. In tu nastane ta paradoks, ta ironija v bistvu, ki jo težko najdemo še kje. Namreč film, ki nosi toliko enega zanimivega in kočljivega materiala, pa je vseeno tako dolgočasen, da se kar rože v stanovanju obračajo stran. In tu se pokaže in predstavi osnovni greh slovenskega filma. Tehnično je film pod nivojem. Ok, Vojnoviću lahko malo, vsaj malo pogledamo čez prste, gre vendarle za prvenec, a vsemu navkljub… Kadri so slabi, dramaturški lok se mestoma lepo šibi, mestoma je povsem uplahnjen. Sem in tja zataji zvok, osvetlitev, fotografija. Za milijon evrov bi morali dobiti res spodoben izdelek, a dobimo kar konkreten spodrsljaj. Primerjava z ostalo euro produkcijo je kajpak nemogoča. Neverjetno kako se spodoben in močan scenarij lahko izgubi v tehnični nedovršenosti. Igralske kreacije so se mi pa zdele kar okej, okej pravim, nič več. Čeprav lahko izpostavim Mustafo Nadarevića, ki je Cavazzo res postavil v kot.

Zato lahko trdim, da me je film kar pošteno razočaral. Odkrito povedano sem pričakoval več. Če se ne bi pretirano poglobil, bi trdil, da je naslovni film le dementno spominjanje dveh starcev, ki sta ali nista porivala isto bejbo. In zanima me, koliko naključnih gledalcev se je po ogledu filma toliko ukvarjalo z vsem tistim med vrsticami. Kakorkoli obrnem, film bi bil lahko močan, a žal ni. Je le še eden slovenski film več v vrsti. Dajmo denar drznim, inovativnim, porkaduš no.

- Priporočam

  • Share/Bookmark

Le Havre (2011)

Finskega filmarja Akija Kaurismakija sicen ne poznam dobro, a po tem kar sem videl do sedaj, ga vseeno kar visoko cenim. Pred leti sem videl njegov morda najbolj znan film I hired a contranct killer (1990), ki se mi je kar hitro zapisal v spomin, film je predstavljal en konkreten in učinkovit preskok med take bolj umetniške euro poskuse in me je navkljub dokaj temačni in morbidni tematiki tudi zmerno zabaval. Še morda za drobec boljši pa se mi je zdel nekoliko mlajši Lights in the dusk (2006), ki takisto predloži nekoliko temačnejšo prigodo, medtem, ko je The Man without a past (2002) prav dober izdelek in ga kar najtopleje priporočam v ogled. Kaurismaki je znan predvsem po tem, da na filmsko trakovje odlično prenese socialni položaj protagonistov, njihove probleme in zagate. Brez olepšav prikaže ulice mest v podobi, ki jo turistični vodiči skrivajo, brez sramu pokaže človeško naravo, družbene paradigme in položaj malega človeka. Njegovi filmi me morda spominjajo na filme Mikea Leigha, kaj pa vem, zdi se mi, da nekako podobno servira zgodbo in na nek podoben način orisuje like, čeprav je res, da je finec precej temačnejši in manj humoren. Lansko leto je na trg ponudil film z naslovom Le Havre (2011), ki je mnogim takoj prebudil brbončice, kajpak sem si ga zaželel videti tudi sam.

Film Le Havre (2011) se, kot navaja že naslov, dogaja v tem francoskem pristaniškem mestu. Spoznamo ostarelega čistilca čevljev, ki živi z ženo šibkega zdravja in vsaj takole na oko se zdi, da finančno nista ravno na najbolj zeleni veji, a imata dovolj, da nekako preživita dan. Dolgočasni vsakdan mu kaj kmalu spremeni senegalski mladenič, ki ilegalno in v zabojniku pripluje v mesto, kjer ob policijski raciji zbeži in se nato naključno pojavi v starčevem življenju. Ta novega prijatelja hitro vzljubi, vzame ga k sebi, nudi mu vso ugodje, ki mu ga lahko. Starca zgodba mladega ubežnika gane do te mere, da odpotuje v London, kjer poišče fantovega starega očeta, ki mu pojasni kje je še preostala družina. Seveda je tu še kaj več. Poleg prijateljstva, ki se je ustvarilo med starcem in fantičem, spremljamo tudi lov organov zakona na omenjenega fantiča. Nek še posebno vnet detektiv približno sumi kje se izgubljeni mladenič nahaja, a priložnost za dokaz se mu vztrajno izogiba, svoj prispevek temu dodajo tudi sosedi in starčevi prijatelji, ki detektiva vztrajno in vestno vodijo na napačne sledi.

No ja, čeprav je zgodba po svoje dokaj močna, precej grenka in polna pritajene simbolike o odnosu EU-ja do priseljencev, pa vendarle velja, da gre za zgodbo o optimizmu, prijateljstvu, pomoči. In te elemente zna Kaurismaki prav odlično zapakirati in servirati občestvu. Med liki ustvari dobro atmosfero, ustvari kemijo, za katero mirno lahko trdim, da mene kot gledalca prepriča do te mere, da filmarju zaupam in verjamem, da medrasno ali medgeneracijsko sodelovanje tudi v tem podivjanem in divjem svetu še nekaj velja. Kot pravim, Kaurismaki v svojih filmih ne laže, stvari kaže take kot so in če on ponudi kanček optimizma in dobrega v naši družbi, potem temu ni potrebno oporekati.

Vizualno filmu sicer ni kakšen hud izziv, je pa režija dovolj hecna in igriva, da jo velja vsaj omeniti. Kaurismaki vedno postreže s takimi, recimo drugačnimi kadri, dogajanje je bolj tiho, liki veliko ne govorijo, če jim ni potrebno. Svoje občutke raje razkrivajo z obrazno mimiko ali nemimi in zdolgočasenimi pogledi nekam daleč stran. Scenarij se mi dopade, je močan, nosi sporočilnost in je po svoje (detektiv!) tudi hecen. A bodimo pošteni, kakšen tič bi filmu pripisal tudi dolgočasnost in slab filmski efekt in še kaj drugega, kaj vem, morda je potrebno ujeti tudi pravi trenutek za ogled. Začetek je sicer zelo na nivoju, nadaljevanje pa za moje pojme potem malo preveč zbledi v povprečju. Meni se je celostno gledano dokaj dopadel, se mi pa zdi, da je imel finski mojster že boljše trenutke, predvsem, če ga postavim ob bok filmu The man without a past. Je pa potrebno pohvaliti scenografijo, ulice mesta Le Havre se kar dobro podajo na filmsko trakovje. Pa tudi igralski ansambel je zanimiv in prav lepo paše v celo sliko.

Le Havre je zanimiv film, ni kaj. Tak skrit, mali film, ki ima svoje dobre in slabe lastnosti. Na festivalih so mu kar ploskali, nekaj vidnih nagrad je padlo, ampak menim, da prav markanten ravno ne bo. Vseeno pravim, da gre za film, ki ga velja videti, taki euro odmiki vedno pašejo, mar ne?

Priporočam

  • Share/Bookmark

Tinker Tailor Soldier Spy (2011)

Naslovni film me je nemara k ogledu privabil že samo z igralskim ansamblom, ki se resnično bohoti in kar kliče po kvaliteti in obrtniški popolnosti. Na delu videti take igralce kot so Gary Oldman, lanski oskarjevec Colin Firth, John Hurt, Mark Strong, Ciaran Hinds, Tom Hardy, Toby Jones itd., je seveda svojevrsten poklon filmofilom širom sveta, po drugi strani pa tudi močan adut samemu filmu, saj je težko verjeti, da bi film, ki vsebuje taka imena, lahko razočaral ali gledalca kakor koli pustil ravnodušnega. Hočem reči, dajte tem igralcem kolikor toliko zmeren scenarij in kakovosten film je tu, ni tako? A s tem ne želim zmanjšati vrednosti dotičnega scenarija, ki je poleg igralskega zbora eden izmed vabljivejših elementov filma. Kdor je vsaj malo zaljubljen v zgodbe o tajnih agentih, potem seveda mimo tu opisanega filma enostavno ne more, saj gre, po mojem skromnem mnenju seveda, za enega boljših tozadevnih filmov zadnjih nekaj let. Mene je pritegnil že po nekaj minutah in moram reči, da sta tisti dve uri minili kot bi trenil.

Tinker Tailor Soldier Spy (2011) je inteligenten film. Je film, ki ne slepomiši in ne išče atraktivnosti in odvečnega ringelšpila, pač pa zadeve pokaže tako, kot morajo biti. Kot pravi Ebert: Yes, we imagine, international espionage is probably pretty much like this. No thrilling car chases and no big action scenes, but rather a series of weary men, smoking and drinking tea or whiskey, in a series of conversations that circle an enigma. In to filmu štejem v največji plus, to lahkotno pripovedovanje, ta dodelan dramaturški lok. Film res lepo teče, lepo riše like in njihove motive, njihova dejanja in gledalca navkljub bolj počasnemu tempu stisne v pest in ga kar pošteno drži in stiska vse do zadnjega kadra ali odjavne špice. Zgodba se dogaja v turbolentnih sedemdesetih, v drobovju hladne vojne, ko med  britanskimi agenti iščejo sovjetskega krta. Vse se začne z ustreljenim agentom sredi Budimpešte in dogodki, ki si nato sledijo samo še stopnjujejo dogajanje do končnega obračuna. Kdo je vohun, ki izdaja tajne podatke Sovjetom? Kako ga najti? Kaj so njegovi nameni? Med možnimi kandidati se pojavi pet imen in film nato lepo predstavi in razgali vsakega kandidata posebej.

Pisatelj David Cornwell je roman pisal iz lastnih izkušenj pravzaprav. Pred kariero pisatelja je bil namreč agent britanske obveščevalne službe in tekom službovanja je pod psevdonimom John le Carre spisal številne romane o vohunih in vohunjenju. Po silnem uspehu romana The Spy who came in from the cold se je odločil, da ima svoje službe dovolj in od takrat dalje se je posvečal samo še pisanju. Roman Tinker, tailor, soldier, spy je spisal leta 1974 in kmalu se je uveljavil kot eden izmed najboljših žanrskih piscev, revija The Times pa ga je uvrstila celo na 22. mesto med britanskimi pisatelji po II. svetovni vojni. Kvaliteten material za scenarij je tako samoumeven. A nekateri pravijo, da scenarista Bridget O`Connor in Peter Straughan Carrejevega romana vendarle nista najbolje prenesla v filmski jezik. Pravijo, da film vsaj malo izgubi prvotni naboj, sol, ki mu daje poseben okus. Kaj vem, ne morem soditi, ker knjige nisem bral, a lahko rečem, da je scenarij dober in zelo nabrušen. Dialogi so mestoma ostri, suspenz se dobro gradi in tozadevno filmu same pohvale.

Tako kot pohvale režiserju. Menim, da se film bohoti z res izjemno režijo, kadri so lepi in dobro nastavljeni, fotografija je odlična in pridih Londona kar buhti iz ekrana. Atmosfera je prava, velik poudarek je na zvoku in sencah, kar daje filmu še dodaten vohunski pridih. Tomas Alfredson, švedski režiser, ki je pred leti že do konca in naprej navdušil z Lat den ratte komma in (2008), kaže ves svoj potencial in menim, da je le vprašanje časa kdaj mu bo v roke zaupan tudi kak hwoodski projekt. Seveda pa se velja ob koncu še enkrat ozreti po igralskem naboru. Kot rečeno film vsebuje sama klena imena sedme umetnosti in drži kot pribito, da svoje delo od prvega do zadnjega opravijo odlično. Prepričljivo, mogočno. Gary Oldman, ki je ujel prvo oskarjevo nominacijo, je odličen kot vedno, mene pa sta še nekoliko bolj prepričala John Hurt in Toby Jones, ki z malo minutažo delata velike stvari. Film je dober in vreden ogleda. Pravi film o vohunih, kjer ni prostora za odvečne akcijske prizore, saj so tihi, skrivnostni pogovori o teorijah zarote že sami po sebi dovolj. To je pravo vohunjenje.

There’s a mole, right at the top of the Circus. And he’s been there for years.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Help (2011)

The Help (2011) je eden tistih filmov, ki so bili v minulem letu in tudi v dneh okoli zadnjih oskarjev, na dnevnem redu marsikaterega filmskega zasenjaka in filmskega publicista. Gre za film, ki dviga prah in trka na vest, gre za film, ki vsebuje nekaj močnih sporočil in nenazadnje, gre za film, ki se menda v letu 2011 lahko pohvali z nemara najboljšimi kreacijami igralskega ansambla. Že res, da vse mogoče ocene in spisi obljubljajo super film, ki bo zlezel pod kožo, ampak ti hudirja, da meni tako pod kožo ravno ni zlezel, kot bi morda pričakoval, a po drugi strani velja priznati, da je dolgih 140 minut minilo dokaj hitro in sem se ob ogledu večkrat ujel kako nestrpno grizem nohte in s potnimi pestmi navijam za glavne protagonistke, ki so se borile s svojim položajem v družbi, vse to na začetku 60ih letih prejšnjega stoletja, na jugu Amerike. Zato filmu lahko priznam določene kvalitete in se pridružujem mnogim, ki so vpili in kričali, da prav vse gospe v filmu z igro naravnost navdušijo, ampak za popolno zadovoljitev in osvojitev mojega srca bi pa vseeno pričakoval še kaj drugega kot pa le politično korektno povest o degrediranih in ponižanih temnopoltih pomočnicah in izkoriščevalskih in snobovskih belih tepkah, ki imajo glavo očitno zgolj za okras; lep okras to je.

Sicer pa je film nastal po knjižni predlogi. Roman z istim naslovom je leta 2009 izdala Kathryn Stockett, ki je požela kar precej odobravanj in toplih misli ob svojem literarnem debiju, čeprav so jo pred tem agenti kar veselo zavračali in jo je potem, po več kot 60ih poskusih, pod svoje okrilje vzela agentka Susan Ramer, ki je po okoli pet milijonski nakladi v več kot tridesetih državah, zagotovo spoznala, da je zadela terno. Ni pa šlo vse mirno čez vodo, avtorica je bila kmalu deležna tožbe s strani Abilene Cooper, bivše pomočnice avtoričinega brata, ki ji je očitala krajo zgodbe.

You is kind. You is smart. You is important.

Kot sem že omenil, se zgodba dogaja nekje okrog leta 1960. V času, ko so bili temnopolti ljudje še vedno zatirani in smatrani za drugorazredne državljane. Kraj Jackson (Mississippi), kraj, kjer moški delajo, njihove žene pa se izživljajo nad hišnimi pomočnicami, ki jim čistijo hišo, polnijo hladilnik in vzgajajo otroke. Če se temnopolte pomočnice med seboj ločijo (ena je bolj delavna in tiha, druga bolj temperamentna in ponosna…), pa so bledolične afne enako pokvarjene, nadute, izkoriščevalske in prav tako budaste. Razen ene, mlade in razgledane novinarke, ki v dani situaciji vidi enkratno priložnost za svoj preboj med pisateljsko srenjo. Popiše zgodbe številnih pomočnic, njihove situacije, njihove borbe in njihove občutke, to izda v knjigi in prijetno ter konkretno zatrese temelje izkoriščevalske družbe.

No ja. Zgodba slogovno in narativno sicer lepo stoji in se lepo preliva iz ene situacije v drugo, ampak lahko rečem, da v meni kakšnih konkretnih in bolj naklonjenih simpatij ravno ne požanje. Morda tudi zato, ker me ti medrasni konflikti nikoli niso preveč tangirali. Težo in sporočilnost filma prepoznam, a kot pravim, to ni ravno tista tematika, ki bi me zanimala do te mere, da bi ji ponudil še kaj več kot le ogled. A filmu v tem kontekstu lahko priznam precej čisti prikaz tedanje družbene klime in tudi sorazmerno konkretno kritiko in zrcalno klofuto ameriški družbi. To, da so imeli Američani le dobrih 50 let nazaj take nazore, ko so morali temnopolti zaradi morebitne bolezni uporabljati drugo wc školjko in da jim danes, v najtežjih časih, predseduje prav temnopolti predsednik, je vsekakor težka ironija in prav želel bi si videti obraze tistih ubogih ženic ob spoznanju, da jim bo čez pet desetletij vladal temnopolti predsednik. Ker, če karikiramo, potem je črn lahko tudi Bog in to spoznanje bi verjetno mnogo tistih deklet prizadelo do zadnje kaplje krvi. Ampak hej, vse te ženice, vse te nadženske, ki se imajo za precej več, v svoji samozagledanosti niti ne opazijo, da se jim temnopolte pomočnice v vseh pogledih lahko le smejijo in rogajo. Pomočnice dihajo ena z drugo, pomočnice so del skupnosti, ki živi, medtem, ko so one le podaljški, trofeje, kreature, ki mislijo, da so pomembne, a je resnica daleč od tega. So tako nepomembne in marginalne, da niti v lastnih vrstah ne uspejo priti do veljave in spoštovanja. In zato iščejo maščevanje, ki pa se vsemu navkljub streže hladno in v obliki čokoladne pite.

- They don’t like me because of what they think I did. -  They don’t like you ’cause they think you white trash.

Film je režiral Tate Taylor, ki ravno blestečega CVja še nima, a lahko zapišem, da tega ni ravno opaziti. Kamero dobro vihti in iz tega vidika je film zagotovo na nivoju. Seveda pa je glavno gonilo filma res igralski ansambel, ki je zelo močan. Viola Davis in Octavia Spencer (oskar!) sta v vlogi pomočnic izjemno prepričljivi in imata res močni vlogi. A tudi Jessica Chastain, Bryce Dallas Howard, Emma Stone, Ahna O`Reilly, Sissy Spacek in Allison Janney so izjemno prepričljive in v vsaki sekvenci ponudijo veliko materiala. Izjemen casting, pravzaprav.

Ampak ja, film, ki like sicer pomalem predstavlja stereotipno in klišejsko, je v nekem segmentu pokazal prav tisto kar ženske ne želijo. To, da je moški, ki domov prinese  denar, še vedno vladar in gospodar hiše in to, da ženska za zadovoljitev in moško pozornost še vedno potrebuje čisto hišo, pa naj jo čisti kdor hoče in zna.

God says we need to love our enemies. It hard to do. But it can start by telling the truth. No one had ever asked me what it feel like to be me. Once I told the truth about that, I felt free. And I got to thinking about all the people I know. And the things I seen and done. My boy Treelore always said we gonna have a writer in the family one day. I guess it’s gonna be me.

Priporočam

  • Share/Bookmark

Hoover vs. Thatcher

Filma J.Edgar (2011) in The Iron Lady (2011) sta že vse od najave dalje kar pošteno cedila sline slehernemu filmofilu. Biografiji dveh sila zanimivih politikov se zdita v tem času kot naročeni in glede na to kakšni produkcijski tvrdki stojita za obema, je jasno, da neučakani gledalec lahko goji kar najvišja pričakovanja. To, da se gledalcu ponudita praktično v istem trenutku, je zagotovo dar narave in sam tovrstne darove zelo rad sprejemam, zato sem dotična filma prihranil za nedeljski večer in si ju enega za drugim privoščil ob kapljici rujnega. Tiste slabe štiri ure filmskega maratona pa niso minile tako sladkobno kot bi nemara lahko pričakoval. Pri obeh se mi je tam nekje na sredini spahovalo po nečem bolj zanimivem in trajnem. Pa sem potem kar nekoliko slabe volje vnovič prikimal, da so biografije res dvorezen meč, lahko gre za izjemno zanimivo in intrigantno zadevo, ki te posrka in v primežu drži od prve do zadnje minute, lahko pa gre za suhoparno podajanje podatkov in neumorno bluzenje po spominih glavnih protagonistov, kjer vse zanimivo zamre nekje med vrsticami pomembnih dogodkov. Naslovna dva se tako bolj nagibata proti tisti drugi strani in vsaj zato lahko že v uvodniku spišem, da sem nekoliko razočaran in moja pričakovanja nikakor niso bila potešena. Sta pa filma kot naročena za neko trivialno primerjavo, zato bom to izkoristil in spis o njiju kar lepo združil.

J.Edgar (2011) je biografija enega izmed najpomembnejših mož ameriške zgodovine. J. Edgar Hoover je bil dolga leta na čelu FBI-ja in v teh letih se je v Ameriki veliko dogajalo, vse od lova na komuniste, do predsedniških afer, hladne vojne itd. Hoover je imel vse to v svojih rokah, bil je zastrašujoč in karizmatičen politik, ki je znal igrati igro politike. FBI je praktično postavil s svojimi rokami, v ameriško družbo je vnašal strah o zunanjih in notranjih sovražnikih, zato je bila postavitev urada v očeh američanov hitro samoumevna. Ampak kdo je sploh bil J.Edgar Hoover? Je bil le brezsrčen srboritež, ki se je boril proti kriminalu ali je bilo v njem tudi kaj človeškega? Kot namigujejo govorice, je bil Hoover za štirimi stenami vse kaj drugega kot šef FBI-ja. Možak, ki je bil po funkciji nemara celo drugi človek Amerike, je še v zrelih letih živel skupaj z mamo, nikoli ni bil poročen ali v daljši zvezi z žensko, bil naj bi celo gej, ki se se rad oblačil v ženska oblačila. Film vse to dobro prikaže in izlušči. Prikaže to fasado za katero se je skrival, prikaže njegov odnos do mame, njegov odnos do tajnice Helen, ki je ena redkih oseb, ki se ji Hoover bolj razkrije, film brez olepšav pokaže njegovo domnevno istospolno usmerjenost. In ko se Hoover v spominih vrača nazaj, se novejša zgodovina Amerike kaže v vsej svoji podobi.

What’s important at this time is to re-clarify the difference between hero and villain.

The Iron Lady (2011) pa je seveda biografija najpomembnejše političarke v Veliki Britaniji. Margaret Thatcher je na političnem odru Velike Britanije v vseh obzirih orala ledino. Bila je prva ženska, ki je osvojila politično bitko na otoku in postala prva premierka. Na tej poziciji je ostala dolgih enajst let, vodila pa je trdo in konzervativno politiko brez prostora za debato oz. dialog. Zaradi načina komuniciranja in drže, so ji nadeli nadimek Železna gospa. Film njen vzpon dobro prikaže, tudi njeno vladanje, ko se je morala spopadati z vrsto protestov in kjer je razdelila britansko družbo. Dobro kaže njen odnos do Sovjetske zveze in Falklandskih otokov. Navrže veliko podatkov, a za moj okus preveč suhoparno. Dolgočasno. Prav to je po mojem mnenju največji problem filma. Sterilno podajanje podatkov in zgodovinskih dejstev me ne pritegne povsem in film bi brez Maryl Streep padel v tako sivo povprečje, da ga tudi z lučjo ne bi mogli najti.

Watch your thoughts for they become words. Watch your words for they become actions. Watch your actions for they become… habits. Watch your habits, for they become your character. And watch your character, for it becomes your destiny! What we think we become.

Če ju takole obrnem na isti mreži za žar, potem se mi vsebinsko J.Edgar veliko bolj dopade. Se mi zdi, da nosi več materiala in, kar je še pomembneje, bolje ga predstavi. Kar pa je seveda evolucijsko logično in pričakovano. Prvega je režiral stari lisjak in mojster sedme umetnosti Clint Eastwood. Njegova režija se mi zdi zelo dobra, dramaturški lok je bolj napet in nekateri kadri so očiten dokaz Eastwoodovega slovesa. Ampak tudi Eastwooda smo vajeni v boljši formi. Saj film je dober, zanimiv, ampak manjka mu tisti dodatni ščepec nečesa, kar bi ga naredilo markantnega. Tisto nekaj kar bi ga postavila ob bok Eastwoodovim klasikam denimo. A nič ne de, starcu lahko le čestitamo za veliko zgodbo, ki jo zagotovo ni lahko stlačiti v 120 minut. Režijo Železne gospe pa je prevzela manj poznana Phyllida Lloyd, ki je pred tem režirala lahkotno Mamma Mio! (2008). The Iron lady se s kakšnimi primerljivi kadri ne ponaša, zgodba se mi zdi manj dosledna. Je pa res, da so arhivski posnetki zelo dobro vkomponirani v film in gledalec mora kar napeti očesno zrklo, da to tudi opazi.

Scenarij morda pri obeh ni najmočnejši del filma. J.Edgarju je scenarij podpisal Dustin Lance Black, ki je pred tem dobro delo opravil za izjemen film Milk (2008), ki mu je prinesel celo oskarja za izviren scenarij, pri The Iron lady scenarij podpiše Abi Morgan, ki ga je spisala tudi za letos zelo čislan film Shame. Kot pravim, fakti verjetno držijo, tudi dialogi so močni in nosijo material, a jaz kot gledalec bi pričakoval in želel še nekaj več soli, ki bi dala nov priokus. To vračanje po spominih je tako-tako, bolj mlačno in neizvirno, mar ne?

Ampak ni prav, da samo pljuvamo, ko pa gre za filma take teže. Kot je ponavadi v takih filmih, tudi tu glavni igralski vlogi zasedeta najimenitnejša igralca. Leonardo Di Caprio je v vlogi J. Edgarja Hooverja naravnost odličen, tako v mladih letih, kot tudi v tistih poznejših, ko mu na pleča navežejo dodatne kilograme in mu tudi obraz primerno postarajo in poredijo. Je zelo prepričljiv in še enkrat več pokaže, da gre vsemu navkljub za enega najboljših igralcev te dobe. A akademija ga je ponovno spregledala, več kot očitno ga ne marajo. Čeprav se je tudi meni tekom filma ves čas po glavi motalo vprašanje, je to življenjska vloga Lea Di Capria? Hm, morda res igra zgodovinsko gledano največjo osebo, ampak je to tudi njegova najboljša vloga po kateri se ga bomo spominjali naslednjih nekaj pomladi? Družbo mu delata Judi Dench v vlogi matere in Naomi Watts v vlogi zveste tajnice, dočim tudi ostali, kanček manj znani ansambel ni zanemarljiv. Kljub temu, da ves soj žarometov pade na Di Capria, pa vseeno to ni film enega človeka. Je pa zato The Iron lady film ene osebe. Maryl Streep je pričakovano odlična, ampak problem filma je, ker ga brez Streepove ni. Če v kadru ni Maryl Streep, kader ne obstaja. Ok, Jim Broadbent je dober, ampak Streepova vzame vsak trenutek. Pa podobno vprašanje, je tole Streepova odigrala tako kot se liku spodobi in pritiče ali pa smo videli tudi njo v že precej boljši izvedbi?

Na oskarjih velike besede nobeden od njiju ne bo imel, J.Edgar je povsem brez nominacij, kar je po svoje zagotovo razočaranje, saj so mnogi že lani tak čas vpili, da bo Eastwood spet kraljeval. Recimo, da je na nekem širšem spisku Di Caprio vendarle zraven. The Iron lady se bohoti z dvema nominacijama, kar je po svoje tudi verjetno bolj piškav izplen. Tu je Streepova mimo katere akademija enostavno ne zmore, nominacija je padla še za makeup, zasluženo, se zdi. Vsaj po baftah in globusih se zdi, da bo Streepova končno spet zmagala, konec koncev lep poklon za njeno izjemno kariero.

Hja no. Morda delam obema veliko krivico, ko ju takole tlačim skupaj in nepošteno primerjam. Ampak vendarle igrata na iste karte in lovita isto populacijo. Eden bolj uspešno drugi manj. J.Edgarja bom definitivno še pogledal, menim, da me ob drugem ogledu vseeno lahko še bolj prepriča. Thatcherjeve imam za zdaj dovolj in po svoje mi je žal, da je že sedaj v spominu le še bleda senca. Tako, pa naj bo končna sodba sledeča. J.Edgar priporočam +, The Iron lady priporočam -.

  • Share/Bookmark

Kinatay (2009)

Čeprav me naslovni film ni kdove kako prepričal, pa ga bom vseeno tudi tule malček prežvečil, saj gre vendarle za film, ki je ob svojem času kar presenetljivo opozarjal nase in na številnih festivalih dokaj uspešno širil svoje ime. Film filipinske produkcije je nemara po najsvetlejših zvezdah posegel kar v Cannesu, kjer je režiser Brillante Mendoza osvojil nagrado za najboljšo režijo, film pa se je boril celo za zlato palmo, ki pa je potem romala v roke Hanekeju in filmu Das Weisse Band. Odločitev, da režija pade v roke temu filipinskemu filmarju je takrat kar dodobra završala v filmskem svetu, mnogi so nad tem vihali nos in skomigali z rameni. Mendoza obče morda res ni poznan filmar, a hiter prelet njegovega ustvarjanja pokaže, da ima podpisanih kar nekaj zanimivih filmskih del, ki jim gre gotovo nameniti čas. Mnogi pravijo, da tu priobčeni naslov še zdaleč ni njegov najboljši, pa čeprav je bil deležen najodmevnejše medijske omembe v naših deželah. Že zato, da razširim svoj z zahodno produkcijo zapackan filmski pogled, sem na tem mestu odločen, da v kratkem pogledam vsaj še dva Mendozina filma.

Klavnica k ogledu vsaj za kakšno odstotno točko dodatno prepriča že s pomenljivim in intrigantnim (slovensko prevedenim) naslovom. Fabula nato nakaže urbano socialno dramo, ki brez olepšav in odvečnih besedičenj povrta v samo drobovje bede azijskih velemest in pokaže manjko moralnih vrednot, ki se predvsem zaradi nevzdržnih razmer iz dneva v dan bolj kaže in prikrito bohoti med vsemi porami družbe. Lahko rečem, da sem ob tem pred ogledom filma kar pošteno zbistril telo in duha, verjel sem, da bom priča eni povsem posebni cineastični izkušnji, ki bi mi kri pošteno pospešila po žilah. A sem  žal hitro prišel do ugotovitve, da film veliko obljublja, a malo tega potem ponudi v obet. Gre za dokaj abstrakten vpogled v bedo vzhodne kulture, ki več skrije kot pokaže. Čeprav so me določeni kadri mestoma zabavali in me že skoraj osvojili, pa se je vse skupaj nato preveč statično vrtelo v istem krogu in iz minute v minuto sem izgubljal potrpljenje in zanimanje obenem, to pa seveda ni nikoli dobro pri filmu, ki ravno na tem črpa svoj navdih. Že res, da je zaključek potem zelo grenak in pekoč, a vse to bi bilo še precej bolj očitno, če bi se določeni kadri drugače zavrteli. Zato bi se tudi jaz pridružil tistim, ki so sukali nosove in skomigali z rameni ob ustoličenju Mendoze za naj režiserja Cannesa `09.

Vsebina gre sicer takole. Spoznamo mladega fanta, ki bi svoji bodoči ženi rad nudil celo ugodje tega sveta, a mu prazen žep tega ne omogoča. Ob nekaj priložnostnih in slabo plačanih delih, se mu ponudi dobro plačano delo, ki pa je zavito v tančico skrivnosti. Vseeno ga šelestenje denarja prepriča in oddide na obljubljeno dobro plačano misijo, za katero pa se kmalu izkaže, da je peklenska in krvava. Skupina skorumpiranih policajev ugrabi žensko, jo odpelje nekam v neznano in tam muči in zlorablja do končnega obglavljenja. Pot od jutra do mraka, pot od veselja do žalosti, pot od raja do pekla. Pot v pogubo, pravzaprav. Ali zgolj pot v realnost?

Verjamem, da film ne govori le o nekem umoru naključne ženske in ga zato lahko povzamem tudi kot alegorijo kapitalističnega sveta, ki svoje žrtve takisto ugrablja, prežveči in izpljune. Film nemara lahko vidimo tudi kot kritiko našega norega sveta, kot opomin in dokaz novega sistema, ki ljudi postavlja v nezavidljiv položaj. Tudi pri glavnem junaku lahko potegnemo mnogo izpljank, njegov položaj in odločitev nam da lahko marsikaj v obravnavo. Tudi to, da početje kolegov nato nemo opazuje in niti ne ve kaj naj si pri vsem skupaj misli, je dokaz neke nemoči, brezizhodnosti in vsesplošne pogube. Prav, vse lepo in prav, a kaj ko je film resnici na ljubo močno dolgočasen in je potreben res pravi kerlc od gledalca, da filmu sledi v vsej svoji podanosti in iz njega res lahko izlušči vse tisto kar prikrito, skrito in simbolno ponuja v debato. Nekaj prvih kadrov me je prepričalo, slog kamere se mi je dopadel, glasba je lepo sovpadala k vsemu skupaj. A po tretjini filma, ko sem opazil, da so kadri še vedno isti, slog kamere že rahlo moteč in glasba precej zlajnana, sem imel že vsega vrh glave. Vseeno pa Mendozi pohvale glede morbidne atmosfere, srhljive fotografije in odličnega zvoka, ki je dobro ježil kožo. Če bi kakšne kadre zmanjšal in ne bi toliko pretiraval s to tečno kamero, potem bi bil film celostno gledano nadpovprečno delo. Tako pa žal ni. Kinatay (2009) je zame zmerno povprečen film, ki bo šel zelo hitro iz spomina.

Ne priporočam +

  • Share/Bookmark

Snowtown (2011)

No, tole pa je film ob katerem lahko ostanem samo brez besed. Pa ne zato, ker bi bil tako hudičevo dober ali nemara zato, ker bi mi zaradi tega ali onega razloga uspel razširiti um do skrajnih meja, pač pa prej zato, ker gre za tako drzen, kompleksen in odbit slikosuk, da ga trezen komaj lahko prebavim. Na pamet mi ne pride mnogo filmov, ki bi bili sorodni, Srpski film (2010) je kajpak zgodba zase, ampak tale po eni strani ni daleč, čeprav drži, da nasilja pred kamero ne vidimo toliko, a ga zaradi žmohtne atmosfere in fotografije praktično vonjamo in čutimo v vsakem kadru. Kar je seveda po svoje še bolj moteče, namreč ni hujšega od nevidnega zla in tale dotični film se tako potuhnjeno igra z gledalčevimi živci, da je kar veselje. Film, ki je bil posnet za drobiž in vsebuje skoraj same igralske amaterje, je neka na pol prirejena resnična prigoda o morilcu iz dežele tam spodaj. Glavni protagonist pa je tako odvraten in neprebavljiv, da je že samo njegova pojavnost tisto, kar gledalca ves čas moti in grize v mehko tkivo, če dodamo še umore, pedofilijo in kruto nasilje, pa dobimo motečo celoto, ki gre težko iz glave. Ampak hej, medmrežje in nekateri kritiki so ga odlično sprejeli! To pa potrjujejo tudi številne nagrade in nominacije, ter dejstvo, da so ga avstralci izbrali za enega boljših domačih filmov zadnjih let.

O filmu je prvi pisal kolega s filmskega kotička in že takrat mi je pocedil takšno debelo kapljo sline, pa sem potem vseeno potreboval kar nekaj časa, da sem ga uvrstil na jedilnik. Prvič sem ga hotel videti ob eni taki prijetni priložnosti, ko sem bolj iskal razvedrilo in rahlo razbremenitev sicer težkega delavnika in že po nekaj uvodnih minutah sem prišel do spoznanja, da pa naslovni film vendarle ni primeren za lahkotno razvedritev. Dal sem ga na stran in po njem raje segel kakšen dan kasneje.

Snowtown (2011) je film, ki nikogar ne bo pustil ravnodušnega. Je film, ki nikomur ne bo šel hitro iz glave. Je film, ki bo grizel in vrtal in puščal dvome in vprašanja še kakšen dan, dva po ogledu. Zgodba nas postavi v revno predmestje avstralskega mesta Adelaide, kjer bolj ali manj vlada beda. In v taki bedi se vedno pojavijo ljudje, ki so tako hudičevo zblazneli, da je težko verjeti. Dotični film zgodbo podaja skozi percepcijo šestnajstletnega Jamiea, ki v tej bedi živi skupaj z mamo in mlajšima bratoma. Potem, ko mati v hišo spusti pedofila in ta hitro stegne svoje prste po njenih otrokih, na vrata potrka pomoč v obliki Johna in prijateljev. John pripravi lep prvi vtis, z Jamiejevo mamo se hitro zbližata, fantiči končno dobijo neko očetovsko figuro v življenje. A John je vsekaj drugo kot pa prijazen in plemenit gospodič. Je psihopat, ki želi ulico očistiti nesnage. In tega poslanstva se pridno loteva.

Film ima od prve minute naprej neverjetno atmosfero, ki ves čas ježi kožo. Poleg tega se ponaša z izjemno dobro fotografijo, ki deluje zelo avtentično, realistično. Režiser Justin Kurzel, za katerega je tole čisti debi, se je dokazal tudi na režiji, nekaj kadrov je naravnost sapo jemajočih in iz filma izstisnejo vse tisto najboljše. Kako dobro režiser vihti kadre, je dokaz že to, da neposrednega nasilja pred kamero ni veliko, ampak še kako dobro se čuti nasilje, ki se dogodi potem, ko se oko kamere odmakne kraju dogajanja. Režiser veliko zumira Jamiejev obraz, lovi njegovo obrazno mimiko in kaže vso njegovo nelagodje, tesnobo, bolečino, obup. Spet zelo premeten pristop, igralec Lucas Pittaway ne pove veliko, a njegova obrazna mimika, njegova govorica telesa razkrivata več kot dovolj. Kažeta njegov položaj, ki nima lahkega in čistega izhoda in mladi igralec to več kot dobro vnese v zgodbo. Včasih je prav smešno kako znajo čisti naturščki zgodbo nekajkrat boljše interpretirati kot šolani in izkušeni igralci. Zagotovo lahko pohvalim igro vseh vpletenih, menim, da je povsem dostojna, deluje po principu manj je več in daje filmu nek pečat. Poleg dobrega Pittawaya seveda ne morem mimo Daniela Henshalla. Henshalla ne poznam, berem pa, da je nekaj malega že igral poprej. No, njegova uprizoritev Johna je naravnost odlična in prepričljiva do skrajnih meja. Kot sem v uvodnih stavkih že zapisal, ta njegov lik je tako smotan in odvraten, da ga je težko gledati, ampak za to si igralec seveda zasluži vse čestitke.

Morda me gola fabula ni prepričala povsem. A sama izvedba, tehnični vidik filma, zagotovo. Omeniti velja še glasbo, ki gre takisto pod kožo. Še posebej ob koncu, ko se vse prej videno in spoznano odlično nakopiči skupaj in sledi zaključek ob katerem se mi je naježila tudi sveže pobrita brada.

Priporočam

  • Share/Bookmark

The Descendants (2011)

Čeprav sem pet minut po ogledu vriskal od navdušenja in odobravajoče prikimaval, ter tu in tam spisal kak komentar, kjer sem zadevo hvalil kot le malokdo, pa sem potem po nekaj prespanih nočeh vendarle prišel do ugotovitve, da je film resda zelo dober in nadpovprečno gledljiv, da pa vseeno mene kot gledalca ne premakne tako zelo, kot sem to sklepal trenutek po odjavni špici. Splošno navdušenje obče raje povsem razumem, tako kot razumem število oskarjevih nominacij in tudi to, da je film med največjimi favoriti celo za osvojitev najdragocenejšega kipca, tudi sam bom film močno priporočil, a povsem pribito drži, da ga med top5 filmi leta 2011 za zdaj vendarle ne vidim. The Descendants (2011) je simpatična prigoda uspešnega odvetnika, ki se mu življenje v hipu dobesedno postavi na glavo, je konkretna doza družinske grenkobe in nepredvidljivosti, je refleksija bogatih in uspešnih, ki nimajo časa eden za drugega. V vseh ozirih gre za kvalitetno družinsko dramo, s precej komedije in kančkom sarkazma, dovolj dobro nabrušenimi liki in hecnimi štorijami in vsaj takole lahko povsem mirno trdim, da smo režiserja in scenarista Alexandra Paynea v teh letih pogrešali. The Descendants morda res ni njegov najboljši film, a vendarle se njegovim neo-klasikam povsem približa in ohranja režiserjevo dobro ime.

Goodbye, Elizabeth. Goodbye, my love, my friend, my pain, my joy. Goodbye. Goodbye. Goodbye.

Da tistemu manj poučenemu bralcu osvežim spomin, Alexander Payne je pred tem zablestel s filmoma About Schmidt (2002) in Sideways (2004). Sam ju še danes kujem v nebo, saj menim, da gre za dva izmed najboljših filmov novega tisočletja, enostavno gre za super prigodi, ki jima človek s še tako širokim filmskim spominom težko najde par. About Schmidt je film o vdovelem starcu, ki se nameni z avtodomom prečiti Ameriko, da bi obiskal odtujene otroke. Kaj vse to prinese za seboj in kaj vse možak doživlja med potjo, je kajpak hecno, grenko, sladko in nadvse življenjsko. Glavno vlogo ponosno nosi legendarni Jack Nicholson in čisto takole sam pri sebi menim, da je to ena izmed njegovih boljših vlog zadnjih 20 let. Pika. Morda se mi za požirek okusnega kraškega terana še bolj dopade Sideways, ki je leta 2004 navduševal staro in mlado. Zgodba dveh možakov srednjih let, ki želita pred poroko enega od njiju še zadnjič zaužiti samsko življenje in se odpravita na vinsko pot prijetne Kalifornije, je tako hudičevo zanimiva in verodostojna, da bi človek najraje vse prodal in se jima pridružil. In ko Virginia Madsen čustveno predava o vinu, bi ta isti človek najraje spil tisto steklenico belega in potem bedel ob Virginiji še celo noč. Zanimivo, da se je za eno izmed glavnih vlog na vse kriplje trudil tudi George Clooney, a mu je Payne na koncu ni dodelil, saj je želel, da v filmu nastopijo manj znani in manj lepi moški, da bi zadeva tako izpadla bolj verjetna. Evo, tu je Payne zadel bistvo vsega in Giamatti in tedaj manj poznani Thomas Haden Church sta bila več kot odlična. Alexander Payne je nato poniknil in se predal producentskemu delu, po skoraj osmih letih pa se vrača kot režiser in scenarist z novim filmom.

Naslovnemu filmu se na daleč vidi, da ima prste pri njem omenjeni filmar. Že začetek, prvi kadri in Clooneyjeva naracija, razkrijejo marsikaj sočnega. Matt King je uspešen odvetnik, poleg tega pa eden izmed dedičev najdonosnejšega zemljišča na Havajih, ki ga široka in številna družina kani prodati najboljšemu ponudniku. A do tedaj prijetno življenje mu na glavo postavi nesreča, v kateri se njegova žena težje poškoduje in povsem negibna leži v globoki komi. Matt na grbo dobi hčerki, prvi je okoli deset let in je ravno v fazi grdih besed in pretirane radovednosti, drugi je 17 let in je ravno v fazi alkohola, drog in seksa. Kaj si oče, ki je poprej o hčerah razmišljal manj kot o delu in verjetno golfu, še lahko želi? Aha, zdravniki javijo, da za ženo ni več upanja, hči pa mu sporoči, da ga je žena že dlje časa varala. Evo, to pa je šok! Možak se potem spopade z vsemi ovirami. Kroti in uči podivjani dekleti, požira tastove udarce pod pasom, razmišlja o smotrnosti prodaje ultra bajnega zemljišča, spopada se z bolečino, ki mu jo je zadala umirajoča žena in zasleduje in tke povračilni udarec za pezdeta, ki si je v njegovi spalnici vzel ženo. Dvakrat. Tozadevno bogat film, ki me uči le eno, življenje je lahko huda in nepredvidljiva jeba. Ampak za koliko te jebe smo si pa krivi sami? Ha!

Zgodba lepo vijuga med raznimi štosi, grenkimi spoznanji, hecnimi situacijami in grobimi odločitvami. Menim, da Payne dobro pikaže konflikt interesov, dobro združi veselje in žalost, lepo pluje mimo vseh zagonetk, ki jih tovrstno žanrsko delo lahko prinese. Like dobro okarakterizira, jim doda par všečnih besednih iger in nasplošno vse skupaj deluje sila zabavno. Všečen film. Ampak, hm, kako bi dejal, čeprav je končni vtis zelo dober in gledalca zgodba posrka vase, pa po nekaj dneh film v spominu nima več take teže. Nima več teže klasike ali nekega mejnika. Scenarij se mi nasplošno dopade, takisto poetična režija in super fotografija, kjer nekatere mondene lokacije vabijo na vse pretege. Clooney, ki je nominiran in mu mnogi oskarja že vnaprej podarjajo, je ok, gledljiv in prepričljiv, čeprav sem in tja preveč očiten, čisto prijetni sta tudi muli (Shailene Woodley!) in ostali igralski ansambel.

Elizabeth is dying. Wait… Fuck you! And she’s dying.

Film je dober, gledljiv. Recimo, da je vseh teh mnogih nagrad in nominacij upravičeno deležen. Za marsikoga je lahko film leta, zakaj ne? Jaz mu tega naziva ravno ne bom pripisal, bom pa dejal, da se ga splača videti, zelo splača. Že zato, ker Payne kot vedno na prvo mesto postavi prvine, ki želijo pametnega in pozornega gledalca. Že zato, ker Payne ne dela filmov za širšo občinstvo s kokakolo, popkornom in mobitelom v roki, pač pa film o ljudeh za tiste gledalce, ki imajo verjetno enake ali podobne probleme.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark