Vnosi v kategoriji 'Pofl' ↓

What to Expect When You’re Expecting (2012)

V zadnjem času izbiram bolj take filme, no kako bi rekel, filme za hitro porabo in takisto hitro pozabo, če sem prizanesljiv. Posledično pa potem ves zaripel ugotavljam kaj naj sploh spišem na tale blogčič, da ne bo zapadel na kup pozabljene slovenske blogosfere. No ja; naj spišem kaj o filmu Man on Ledge (2012), ki me je prav prijetno uspaval in pospremil v krepčilen sen, naj spišem kaj o filmu Snow white and the Huntsman (2012), ob katerem sem le nejevoljno odkimaval in bentil čez bedasto mtv produkcijo, hkrati pa tuhtal kaj je bilo režiserju, da se je spečal z glavno protagonistko? Bom končno ubesedil občutke po ogledu sklepnega Batmana? Pa sem potem sklenil, da pa bom besedo ali dve namenil filmu s tem dolgim in čudnim naslovom, če že ravno tudi pri nas doma odštevamo dneve do prihoda drugega malčka. Pred ogledom sem letvico kajpak spustil na najnižjo točko, poleg zofe sem postavil čeber za morebitne izločke, dlan pa sem si preventivno podložil z debelo peno, če bi ravno z vso jezo udarjal po steni. Ampak presenetljivo lahko rečem, da nisem rabil ne čebra, ne debele pene za lajšanje bolečin ob udarcih. Sem in tja sem se sicer ugriznil v pest, ampak ok.

Ebert: “What to Expect” is a cheerful comedy with just enough dark moments to create the illusion it’s really about something. It toplines Cameron Diaz, Jennifer Lopez, Elizabeth Banks, Anna Kendrick and Brooklyn Decker as prospective mothers, and as three live births are intercut, Diaz wins the screaming contest as people shout “push! push!” at her. The girl’s a trouper. Maybe we should be grateful that Lopez, in Ethiopia to meet her adoptive son, doesn’t start screaming in sympathy.

Kako naj začnem, da ne izgubim vse kredibilnosti? Pa bom začel kar na koncu, torej s končno sodbo: film je dokaj prijeten. Kot nazorno kaže že naslov, zgodba teče le in samo o nosečnosti in vseh problemih, ki jih to blaženo stanje prinaša za seboj. Od prvega dne zanositve, pa do zadnjega, ko ob krikih in čustvenih toboganih otrok končno pride na plano. Film predstavi vzporedne zgodbe petih parov, ki se tako ali drugače spopadajo z nosečniškimi težavami. Zdaj bi lahko razpredal in filozofiral o sami vlogi ženske, o sami vlogi moškega. Lahko bi analiziral čustvene izpade, lahko bi iskal smisel človeške reprodukcije in po poti Sebičnega gena iskal načine, vzroke in motive širjenja lastnih genov; lahko pa bi preprosto le puščal sline nad plodno Cameron Diaz, simpatično Elizabeth Banks, seksipilno Jennifer Lopez in ravno prav navihano Anno Kendrick. Vseeno pa velja tole: film je dovolj nabrit in dovolj sproščujoč, da gledalca lahko pritegne, ga (ja, vem!?) zabava in pozitivno naravnanega pospremi v posteljo.

Ebert: “The movie is essentially a clothesline on which to display trigger-pushing moments. I grew weary of circling endlessly among the various stories. The actors are all good company, and I would have enjoyed seeing more of each role, something I suspect they would agree with me about.”

Sicer sem privrženec filmov, kjer se zgodbe različnih karakterjev ločeno prepletajo in napletajo, v končnem razodetju pa se potem združijo v celoto, ampak so mi zadnji tovrstni Hwoodski romantični pljunki ta način nekoliko priskutili. Naslovni film je v tej dramaturški igri nekje vmes, a že zaradi nekoliko drugačne vsebine oz. problematike mi deluje precej bolj izvirno in tudi hecno obenem. Delno seveda tudi zaradi lastnih izkušenj, a večjo mero tega pozitivnega učinka vseeno pripisujem sorazmerno uspešnemu scenariju, ki ima marsikaj užitnega, če se ga pa še z določeno mero sarkazma in tudi cinizma “bere” med vrsticami, pa prav dobro ugrizne v neke kvazi družbene norme. Scenarij je adaptacija knjige z istim naslovom, ki jo je spisala Heidi Murkoff, adaptirala pa sta ga Shauna Cross in Heather Hach. Torej gre za čisto žensko emancipacijo in jasno, da so moški prikazani tako kot so. Nič šovinističnega tu ne mislim, še manj seksističnega. So pa zato režijo zaupali možaku Kirku Jonesu, ki ne dela čudežev, ampak režijsko gledano posname en čist ok film, ki vsebuje par všečnih kadrov in sekvenc; seveda pa gre nemalokrat nekoliko preko tanke linije in v gledalčevih očeh to hitro lahko izpade kot nizkotno in pretenciozno sranje. So pa igralske kreacije tokrat zares dobre in všečne, prav prej že omenjena dekleta so izjemno prepričljiva, dočim moški ansambel nekoliko zaostaja, a drži, da razen Chrisa Rocka in Dennisa Quaida, ta ansambel sestavljajo bolj igralci vprašljivega obrtnega slovesa.

Vseeno ne želim megliti uma in vzbujati kakšnih dvomov. Film je pofl v najčistejši obliki besede. Ampak tak pofl, ki ga človek kar gleda, pa čeprav se zaveda, da mu pretirano ne koristi. Ali kot bi dejal kolega Travers: “For me, the movie itself triggered the vomiting.”

- Priporočam

  • Share/Bookmark

Defiance (2008)

Kaj pa vem kaj me je pritegnilo k ogledu tega filma. Verjetno to, da gre za vojni film, svoj čas sem jih oboževal in pogledal malodane vse, morda to, da je film režiral Edward Zwick, človek z nekaterimi dokaj všečnimi filmi. Zagotovo pa vem, da me prav posebno ni pritegnil izbor glavnih protagonistov, nisem kdove kakšen privrženec Daniela Craigra, še manj Lieva Schreiberja, ne pravim, da sta slaba igralca, a bodimo pošteno, prav hudičevo dobra pa tudi nista. Ampak ok, če film pride pod prste kar sam od sebe, potem se ga pač pogleda in skuša razširiti um. Dokaj visoka ocena na imdbju me je prepričevala, da se mi obeta več kot dober film, a vseeno sem se ogleda lotil s pravšnjo mero dvoma. Kaj vem, da bi sedaj dejal, da sem bil v pretirani zmoti, ko sem dvomil v kvaliteto filma, ravno ne morem. Saj ne rečem, film je čisto ok zadeva, ki lepo steče, a sem in tja sem vseeno zrl v ekran s tistim topim pogledom, ki ni kazal kdove kakšnega navdušenja nad videnim. Ampak vseeno bolje to, kot pa da bi moral zaradi kakšne padle stave gledati reprizo Sandlerjevih zadnjih del. Zwick, ki velja za dobrega p(r)odajalca zgodb, tudi tokrat ne razočara, dočim pa tudi kvalitete svojih najbolj čislanih del ne doseže. Recimo, da bi se v grobem tale film lahko primerjal z njegovim priznanim hitom iz konca 80ih, Glory (1989), ki pa je praktično v vseh segmentih nekajkrat boljši. Morda je največji manjko omenjenega filma prav nekoliko podhranjen igralski kader, omenjena Craig in Schreiber iz svojih likov izstisneta premalo in gledalca pustita povsem ravnodušnega, tak občutek pa potem celostno pade tudi nad končno podobo filma. Škoda, vsebina je zanimiva in film bi lahko vsaj za dan ali dva ostal v spominu.

Defiance (2008) govori zgodbo o židovskih partizanih, ki sredi beloruskega gozda ustanovijo lastno državo. Državo, kjer imajo oni glavno besedo. Prostor, kjer so spet združeni, kjer vse teče po njihovih pravilih, kjer ni prostora za agresijo zunanjega sovražnika. Združenje okoli tisoč židov vodijo trije bratje Bielski, vsi žrtve vojne, ki so ostali brez vsega. Le še volja do maščevanja, volja do preživetja jih vodi naprej. Seveda se ti trije bratje med seboj precej razlikujejo, imajo različne poglede na svet, na II. svetovno vojno, a skupna jim je srčnost in želja po preživetju. Tuvia je najbolj preudaren izmed bratov, zaveda se teže vojne, ve, da je preživetje in življenje tisto največ, kar jim situacija oz. osamitev v gozdu lahko prinese. Sovragu se želi maščevati, a pozna resnico, ki pravi, da proti številčnejši in zmogljivejši armadi nima veliko možnosti. Brat Zus je tu drugačen. Smrt svojih najbližjih želi maščevati osebno, zob za zob. Verjame, da lahko z dobro sestavljeno ekipo terorizira in uničuje nasprotnikove sile. Čepenje in skrivanje v gozdu ga ne zanima. Potem je tu še tretji brat Asael, ki vleče neko srednjo nit med starejšima bratoma. Ampak film ni toliko bitka proti nacistom, kot je bitka za življenje, bitka za preživetje sredi mrzlega gozda, sredi najhujše vojne. Nacistov ne vidimo veliko, vemo, da so tu, da so glavni razlog za situacijo, ampak zgodba se bolj osredotoča na to vas v gozdu, ki išče načine za preživetje. To se mi deloma dopade. A ne dvolj; že res, da film išče svojo zgodbo drugje in se tako skuša izogniti stereotipom ali klišejem vojnega filma, ampak čisto nič ne bi bilo narobe, če bi za boljšo potešitev na stvari gledal še iz drugega zornega kota. Nič ne bi bilo narobe, če bi se celotna situacija bolj razkrila in če bi imeli pred seboj tipični vojni film o II. svetovni vojni. Morda bi like tako bolj vzljubili, bolje razumeli in bi bil tudi njihov namen drugače razumljen.

Ampak Zwick, ki je zgodbo kajpak črpal iz uradnih dejstev, je očitno želel drugačen pristop, drugačen vojni film. Nič narobe, a za to bi moral morda vse skupaj še bolj začiniti. Ob bohotni minutaži sem nekajkrat kar pošteno zazehal in ravno to me najbolj moti. Ne bom si drznil reči, da je bil film dolgočasen, ampak mestoma bi želel več. Morda je problem v dramaturškem loku, ki ni najbolje napet in gledalec z mislimi hitro lahko oddide kam drugam. Morda pa je problem le v slabšem scenariju. Ta je nastal na podlagi knjige Defiance: The Bielski Partisans, ki jo je spisala Nechama Tec. Gre za preslabo adaptacijo? Soscenarist, Clayton Frohman, za zdaj res nima širnega opusa, vseeno pa je pero zraven vihtel tudi Zwick. Če film tozadevno primerjam recimo s The Last Samurai (2003), potem je rezultat evidenten. Čeprav velja poudariti, da film premleva težko tematiko in ima gledalcu marsikaj za ponuditi, pa vseeno lahko ugotovim, da bi si želel več čustev, večjo poglobljenost v samo situacijo.

Zato pa velja izpostaviti všečno fotografijo in predvsem dobro in udarno glasbo, ki je bila celo nominirana za oskarja. Od režije bi lahko pričakoval nekoliko več, čeprav so kakšni kadri tudi vredni omembe. Vseeno pa celemu filmu lahko zamerim za drobec premalo energije, ki bi gledalca bolj silila k ogledu. Igralske performanse sem deloma že ošvrknil, nič pretiranega ni. Ob Craigu in Schreiberju lahko omenim še Jamiea Bella in recimo Mio Wasikowsko. Moram pa izpostaviti, da me je polomljen naglas močno bodel v ušesa. Če liki ne govorijo v pravem jeziku, zakaj naglas? Kakorkoli, film, ki je bil posnet za kar prešernih 50 milijonov, je ob manj bohotnem marketingu proračun komajda pokril. Pripisujejo mu povsem mešane kritike in tudi moji občutki po ogledu so bili bolj mešani kot ne. Ok film, ampak tudi če ga ne bi videl, ne bi bil na nič slabšem.

- Priporočam

  • Share/Bookmark

The Bank Job (2008)

Avstralčan Roger Donaldson je tekom kariere režiral že kar prijeten kupček filmov. Razpon gre nekako od žanrskih klasik, pa vse do totalnih mimostelov. Recimo, da velja omeniti dobro dramo Thirteen Days (2000), pa nostalgičen Cocktail (1988), nazadnje pa je kar prijetno navdušil s Hopkinsom v vlogi nadebudnega ostarelega motorista v filmu The Worlds Fastet Indian (2005). Tri leta kasneje je zavil v drug žanr in posnel dokaj všečno akcijsko kriminalko z Jasonom Stathamom v glavni vlogi. Statham, ki je danes verjetno prvo akcijsko ime, saj se praktično pojavi v vsakem filmu, kjer je moč zavohati vsaj malo testosterona ali smodnika. A če sem iskren, niti ne vem kaj naj si o njem mislim, priznam, da prav veliko filmov nisem videl, a še tisto kar sem, me pretirano ni navdušilo. Govorim od zadnjih, ki jih snema kot po tekočem traku, prva kulta sta kajpak povsem drug nivo. No, pa pustimo Stathama sedaj. The Bank Job (2008) se zagotovo važi z dokaj zanimivim vsebinskim nastavkom. Tovrstni filmi me kajpak pritegnejo in če je zraven še kaj več, kot v tem primeru resnična seksualna afera, ki je tisti čas kar lepo pretresla uglajeno in zadržano Anglijo, še toliko bolje. In če povem po pravici, potem lahko zapišem, da sem bil gledano izrecno skozi žanrske oči, tokrat kar zadovoljen. The Bank Job je vsekakor film vreden ogleda in nekako bi ga lahko prištel kar med ena taka manjša presenečenja zadnjih let, vsaj po celotni stukturi in končni podobi. Žanrska klasika seveda ni, ampak neko nadpovprečje pa zagotovo.

Film že s prvo sekvenco nakaže smer in pot in od prve minute dalje smo priča eni močni ringelšpilski vožnji, ki nas niti za hip ne dolgočasi. Spletke angleške tajne organizacije pripeljejo do načrtovanega ropa dobro varovane banke, kjer se v tezorjih skriva marsikaj pomembnega in sočnega. Naivni in denarja željni roparji hitro padejo na limanice in brez pretiranih vprašanj zagrabijo za vabo. Šele ko jim uspe izprazniti vse sefe, ugotovijo, da se za organizacijo tega ropa skrivajo precej drugačni motivi, ki niso odvisni zgolj od števila bankovcev. To sproži pestro dogajanje tako v podzemlju kot tudi pri angleški tajni organizaciji, svoje pa imajo za povedati tudi lokalni policaji, ki naključno pridejo na sled in želijo storiti prav vse, da dokažejo svojo moč in avtoriteto. Sledi sila všečna igra živcev in izsiljevanj, kjer se nikoli točno ne ve kdo ima prednost in žogo v svojem kotu. Pa naj tu kar zaključim, da ne izdam preveč, kajti ravno ta nabor tvistov in izmenjav je tisto kar film dela užitnega in gledljivega, kakšna informacija preveč pa bi doživetje lahko kaj hitro priskutila.

Film teče z dobrim ritmom in ravno to je morda tisto, kar me je pri samem ogledu še najbolj zabavalo. Najprej se rop dobro načrtuje, gradi se dovolj močna napetost, ki se nato najbolje pokaže prav v samem ropu, ko na pot pride marsikatera ovira. Sam razplet ropa je nato le nov povod proti še večji napetosti in film v vseh teh prehodih ne izgublja moči, pač pa je ves čas v dobri kondiciji in z nekaterimi všečnimi režijskimi in montažnimi prijemi kar pošteno kravžlja živce; v dobrem smislu seveda. Zelo všečna je tudi fotografija, ki obdobje 70ih let zelo dobro ujame. Ampak seveda za popolno zadovoljitev ob in po ogledu filma ni dovolj le všečna naracija in neprestana akcija. Je film tudi scenaristično na pravi ostrini? So liki dobro okarakterizirani? Ima film kakšno skrito sporočilo, pomen? Rekel bi, da deloma vse skupaj drži, deloma pač ne. Scenarij se mi je zdel dovolj zanimiv, zakaj zgodba je vabljiva in nosi neko težo. Všeč mi je, da ne gre le za rop nekih draguljev, ampak je zadaj nekaj pomembnejšega, večjega. Scenaristi naj bi se v zadevo pošteno poglobili in praktično vsi fakti držijo, seveda so nekatere stvari (imena itd.) prekrite oz. spremenjene za varnost vseh vpletenih. Super, ampak tozadevno bi si vseeno želel še kakšen podatek več, a gre potem film v drugo smer, kjer se bolj posveti likom kot aferi. In liki so tu kar všečni in spominjajo na vse tiste ljube like iz precej bolj kultnih filmov iz 90ih let. Igralski nabor je izbran praktično samo iz angleških igralcev; najbolj znan je že prej omenjeni Statham. To je njegov film in menim, da je tokat kar pravi. Ravno prav trd je, da prepriča. Tudi ostali so povsem dostojni in tu nimam nič za oporekati. Zanimiv je tudi Mick Jagger v komaj vidni cameo vlogi. Kaj naj bi še dolgotvezil, film je bil načeloma zelo dobro sprejet in Berardinelli zaključi recimo takole:

“Much as I enjoyed Stephen Soderbergh’s Oceans trilogy (more for the camaraderie and chemistry of the actors/characters than for the plots), The Bank Job illustrates how much more richness there can be in a heist movie when layers are fabricated into the story and the narrative extends beyond the central caper. When this movie ends, the viewer feels as if he has seen an entire tale unfold rather than merely having been granted the chance to peer through a window at the inner workings of an infamous historical crime. The Bank Job is smart, well-paced, exciting entertainment for adults – something that is more of a rarity than it should be.”

Kaj reči drugega kot to, da se v celoti strinjam.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

The Avengers (2012)

Že pred ogledom sem imel dokaj mešane občutke, še bolj pa jih imam sedaj po ogledu. Nič ne rečem, tehnično je film res prava paša za oči in ušesa, specialni efekti so tako siloviti kot malokdaj poprej, a kaj pa ostalo? Je že tako, da je Nolan z njegovo vizijo Batmana in Gotham cityja stripovske adaptacije dvignil na drug nivo, pa je prav, da sedaj vse filme s stripovskimi junaki gledamo skozi Nolanovo perspektivo? Verjetno ne, zato bi bilo za začetek že na mestu, da bi se naslovnega filma lotil približno tako kot sem se lotil filmov Captain America (2011), Thor (2011), dvojca Iron man in ostalih s stripovsko tematiko. A potem bi bilo moje počutje pred ogledom še nekoliko bolj kilavo kot sicer, Captain Amerika in Thor sta si mi zdela hudičevo slaba in sem se komajda prebil do konca, medtem ko je Iron Man s karizmatičnim Robertom Downeyem več kot solidna zabava. Je režiserju Jossu Whedonu uspelo ujeti vsaj neko srednjo pot? Če pred očmi raztegnem dlan in pogledam skozi prste, potem velja ugotovitev, da mu je uspelo. Morda še nekoliko več kot to. Morda si kanim celo zapisati, da je film The Avengers (2012) prav prijetna ringelšpilska zabava, ki gledalca dovolj napolni z adrenalinom, da si po ogledu, čisto tako za potešitev in potrditev, odpre steklenico piva in jo spije na dušek, zraven pa potem lahko še po moško rigne. Ker zaključek je zagotovo tako močan, tako silovit, tako vroč, da požirek piva zagotovo paše. Ampak še preden se naključni bralec teh vrstic na glas zadere, da Paucstadt dotični film močno priporoča, naj povem, da temu vendarle ni tako, saj razen adrenalinskega šusa in hipnega moškega zadovoljstva, kaj več od tega vendarle nisem občutil in sem bil po ogledu vsaj malo tudi nakremžljen.

There was an idea to bring together a group of remarkable people, so when we needed them, they could fight the battles that we never could…

Da bi bila fabula dolga in široka, polna nekih tvistov in preobratov, seveda ni pričakovati. Prvič zato, ker gre za priredbo znanih Marvelovih stripov, drugič zato, ker gre za povsem premočrtno prigodo in boj dobrega proti slabemu. Nick Fury, vodja organizacije SHIELD, je seznanjen z grožnjo, ki prihaja nad Zemljo. Kdo lahko reši in obvaruje naš preljubi planet? Fury ve, da tokrat vojska ne bo zadosti, zato na pomoč pokliče super junake, ki bi morda vendarle lahko premagali sovraga in rešili človeštvo. Ampak vsi ti super junaki, čisti egoisti in samostojni borci, morajo najprej premagati oviro lastnega jaza in se naučiti timskega dela, šele nato bodo lahko dovolj močni, da Lokiju in njegovim pokažejo zobe. Po začetnem otipavanju in iskanju homogenosti, si morajo na koncu vendarle naliti čistega vina, saj je na njihovih plečih obstoj našega planeta. Ko so super junaki enkrat združeni, takrat so kajpak nepremagljivi. Akcija. Več o sami vsebini ni potrebno, saj vemo kje smo.

Ljubiteljem stripa je zabava zagotovljena in prepričan sem, da bodo prav oni najbolj ploskali in cedili najdebelejše sline. Velja priznati, da je tokratna adaptacija vizualno res sila všečna zadeva in vsa domišljija, ki je brstela ob branju stripovskih strani tokrat dobi svojo dostojno potešitev. Kako pa bomo film sprejeli tisti, ki nismo tako veliki ljubitelji stripa? Kako ga bodo sprejeli tisti, ki s stripom sploh niso seznanjeni in poznajo vse te like le iz filmov, ki jih je Hwood predstavil pred leti? No, to je pa že drugo vprašanje. Kot sem že zapisal, vizualno in tehnično je tole čisti presežek od katerega se drugi lahko le učijo, stripovski filmi zagotovo še nikoli niso izgledali tako dobro. Ampak scenaristično bi pričakoval nekoliko več žlahtnosti. Ne toliko v zgodbi, kot pa v sami ekranizaciji likov. Morda so homoerotična nagnjenja Kapitana Amerike in IronMana v stripu zabavna, ampak v filmu mi je njuna vez izpadla naravnost otročja in smešna. Tudi interakcije med ostalimi liki se mi zdijo dokaj otrdele, nezanimive, štoraste, deloma tudi pretenciozne. Kot da bi avtorji želeli posebej poudarit njihovo barvitost, a je učinek v končni fazi potem ravno nasprotni. Saj kakšen del je smešen, kakšen dovtip zabaven, kakšna enovrstičnica pade v uho, a ne toliko za moj okus. Ko se akcija ohladi, je film dolgočasen. Ko ni treskanja in streljanja, je film impotenten. Ko skuša biti film zabaven brez ringelšpilskih elementov, je zgolj smešen in otročji. Vem kaj boste rekli, taki morajo biti filmi po stripovski predlogi, Nolan nam je pokvaril pogled; delno to drži, a potem se tanka meja med alegorijsko stripovsko tematiko in Transformerji hitro prestopi. Vseeno bi tu lahko pohvalil samo naracijo, ki dobro teče in gledalca ne izgubi, čeprav je pred njim cel kup karakterjev, ki jih je potrebno predstaviti in ustrezno prikazovati. Režiser dobro odmeri čas za vsakega posebej, vsakemu nameri dobršen kos pogače in tako zadovolji vse okuse. Všeč mi je, da so glavne like igrali isti igralci kot v samostojnih filmih, to vsemu skupaj vendarle daje več verodostojnosti. Čeprav pa potem tudi drži, da moramo še vedno zehati ob Chrisu Evansu (Captain America) in Chrisu Hemsworthu (Thor), pa tudi Tom Hiddleston je še naprej popolnoma neprepričljiv kot zlobec Loki. A tu je tudi Robert Downey Jr., ki spet ukrade šov. Mark Ruffalo je dovolj zabaven, Scarlett Johansson (v čudovitem kostumu) in Jeremy Renner sta solidna. Kot pa sem že dejal, režija je odlična, tehnično film popoln. Je pa tako, uvod ali prvi del filma je manj prepričljiv. Gre za čisti uvod v zgodbo, ko se junaki še zbirajo na kupu in to je mene bolj dolgočasilo kot ne. Drugi del, sploh končni obračun, pa je tako silovit in bombastičen kot le kaj; kar prehitro mine, če sem iskren. Ampak ok, več kot 140 minut filma je kar konkreten zalogajček.

Tony Stark: [to Bruce Banner] You really have got a lid on it, haven’t you? What’s your secret? Mellow jazz? Bongo drums? Huge bag of weed?

A velja priznati, da je nekaj tudi na meni. Taki velikopotezni, spektakularni poletni hiti mi že sami po sebi nikoli ne dišijo preveč in morajo biti potem res vrhunski, da me prepričajo. Nolanu je z The Dark Knightom (2008) uspelo, Whedonu z Avengersi pač ne najbolj. Vse lepo in prav, ampak filmi, ki so brez poka in neverjetnih specilalnih efektov zgolj neko mašilo za dolgočasen večer, filmi, kjer so glavni protagonisti, potem ko jim vzameš moč in znanje, le lesene lutke, pač niso moja šalica čaja. Ampak ne smem biti tečen in zagrenjen, da me ne utegne kdo pribiti na križ. The Avengers so čistokrvna akcija in spektakularna zabava, ki polni oči, ušesa in še kakšno drugo čutilo. Če pričakuješ le to, potem si zadovoljen do konca in naprej. Včasih je potrebno film vzeti le tako in je svet popolnejši, mar ni res?

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Bad Teacher (2011)

Zanimiv je tale filmski svet. Včeraj lahko gledaš izjemen japonski Seppuku (1962) in o njem filozofiraš in pametuješ, danes lahko pogledaš hwoodsko komedijo slabega zadaha Bad Teacher (2011) in spuščaš gnev in jezo na istem koščku medmrežja. Saj vem, da bo vsakdo sedaj dejal, da sem si pa čisto sam kriv in bi lahko že samo zaradi imdb sodbe (5.7) film mirno prespal in mi ne bi bilo treba zdraviti želodca in prati oči, ampak ker se je večer obrnil v to smer, je bilo pač čisto logično, da pa si lahko za pot proti sanjam izberem kar naslovni film, zakaj Cameron Diaz mi je, pa kakorkoli naj obrnem, še vedno hudičevo prikupna igralka in če le zmorem, potem kar sledim njeni filmografiji, že res, da po skoraj vsakem filmu potem tudi jočem in bentim nad videnim, ampak hej, njene dolge noge vsaj za drobec lajšajo bolečino. Tudi tokrat, tudi tokrat. Zavoljo sila všečne sekvence s pranjem avtomobila, pa bi mi bilo že skorajda lahko oproščeno, da sem se filma dejansko lotil z ogledom. No, skorajda pravim, vseeno je jasno, da sem še en večer brezpametno vrgel skozi okno, a kaj naj sedaj. Me je pa skorajda pognalo za cerkven zid, ko sem spoznal, da je film po svetu zaslužil dobrih 215 milijonov zelencev. Kaj takega si človek ne bi mislil in spet se sprašujem kdo dejansko plača za tak film. Mene na take limanice ne morejo dobiti, pa naj bo karkoli.

Bad Teacher (2011) je film o razuzdani učiteljici, ki si šolska pravila predstavlja po svoje. Potem, ko ji zakon z bogatim maminim sinčkom ni uspel, čeprav mu sredi dneva ponudi oralni sex, kot ga še ni dobil, je prisiljena za svoj kruh spet celo delati. Vrne se pred šolsko tablo, a njena praksa je nekaj povsem drugega. Učencem ne podaja učne snovi, pač pa jih dan za dnem fila s slabimi filmi, medtem, ko ona zdravi mačka in neprespane noči. V življenju išče le eno rešitev: bogatega moža, ki ji bo olajšal vse skupaj. A to ne gre tako zlahka in njena pametna in lepa betica se domisli, da bi morala za večjo pozornost pri moških nujno povečati oprsje. A to ima ceno in gospa učiteljica bo morala storiti vse, da si denar za nove joške tudi prisluži. Tako gre potem film vse do konca. Ves čas spremljamo to tečno baburo, ki išče številne načine kako do denarja. Glavo ji meša mladi in bogati pripravnik, ki je ravnokar prišel na njeno šolo, a problem je, ker se on kaj preveč ne briga za njo. Glavo ji mešajo stanovski kolegi, ki si šolstvo predstavljajo drugače kot ona, no ona pa meša glavo pragmatičnemu učitelju športne vzgoje, ki se ji ves čas ponuja, a je seveda ne zanima, saj kot učitelj nima dovolj pod palcem. Film o oportunizmu, mala šola preživetja za dekleta srednjega razreda ali le blesava in dolgočasna komedija, ki je izgubila kompas in prodaja same neumnosti, ki jim v realnem življenju ni mesta? Kdo bi vedel. Je to lahko film o prihajajoči generaciji zaposlenih, ki do svojega 50. leta ne bodo vedeli kaj jih veseli in kaj početi za svoj kruh? Je to film o ženskah srednjih let, ki jim je sodobna družba vzela jasno vizijo kam in kako in jih je lastna in lažna emancipacija pripeljala na rob družbe? Kaj pa vem kaj bi lahko izbral iz tega, ampak upam, da ni to le film o leni učiteljici, ki si želi novih jošk, ker če je tako, potem je jasno, da je Hwood povsem izgubil svoj občutek za humor in satiro.

Režije se je lotil Jake Kasdan, mladenič, ki ima že kar pisan profil na imdbju. Veliko je snemal za televizijo. No, pred Učiteljico je posnel tudi Walk Hard: The Dewey Cox story (2007), ki je takisto prej slab kot dober. Tudi Kasdan prihaja izpod okrilja Judda Apatowa in če sem oni dan hvalil Nicholasa Stollerja, da je pri Forgetting Sarah Marshall (2008) nekako uspel na režiserskem stolčku, potem lahko za Kasdana rečem, da ni. Saj ne, da bi bil film slabo režiran, čeprav je režija seveda prej povprečna kot ne, ampak gre za to, da režiser ni uspel ustvariti niti malo energije, niti malo kemije, praktično ničesar otipljivega. Liki so prazni kot vreče, premočno karikirani in obenem skoraj popolnoma nezanimivi. Če se lotim še nelogičnosti in lukenj, recimo zakaj je glavna junakinja v prvi vrsti sploh postala učiteljica, zakaj bi nek dedič bogatega imperija sploh želel delati za mizerno plačo povsem stran od družinskega posla in tako dalje, potem bi se moral res vprašati tudi po svojem zdravju, ker sem film spremljal od prve do zadnje minute. Scenarij je delo dveh modelov, ki veliko sodelujeta, celo pri meni omiljeni seriji The Office sta spisala nekaj epizod, njun scenaristični projekt pa je tudi film Year One (2009), ki pa je seveda še nekajkrat večje skropucalo od Učiteljice. Je krivda za neprepričljiv film na njuni strani? Glavno vlogo so zaupali Cameron Diaz in tu so se mi zdi, da še najbolj zadeli. Dobra je kolikor je pač lahko, ni odlična, ampak zadovoljivo dobra. Justin Timberlake in Jason Segel sta bolj za okras, to pa je potem tudi vse. Kakorkoli, film je slab in ni vreden ogleda, pika. In ne, to ni ženska verzija filma Bad Santa (2003).

Ne priporočam +

  • Share/Bookmark

Forgetting Sarah Marshall (2008)

No ja, čeprav me je pred ogledom črvičilo in sem na oknih zagrnil zavese, da se kakšen sosed ne bi pretirano naslajal nad tokratno izbiro večernega kratkočasja, pa sem s končno podobo te romantične komedije sila zadovoljen. Seveda je sladka in polna teh ali onih žanrskih stereotipov, ampak ti hudič, da je vmes precej všečnega materiala in vsaj zato si tale film drznem prišteti kar med tiste boljše romantične komedije zadnjih nekaj let. O, da, tokrat za spremembo izdelek tega žanra zmerno do pretežno hvalim in pravim, da bi se iz naslovnega filma marsikatera druga romantična komedija lahko kaj pametnega naučila. Producent filma je Judd Apatow, eden tistih redkih umov tam čez lužo, ki ve kaj je dobra in užitna komedija, zakaj ta človek je imel prste vmes pri malodane vseh tistih komedijah, ki zadnja leta vsaj približno zadovoljijo. Kot režiser je udaril z 40 letnim devičnikom (2005), nadaljeval z Napumpano (2007), potem pa se je podal med višje produkcijske posle in je režijo, idejno sicer svojih filmov, raje zaupal komu drugemu, najraje kakšnemu tesnemu prijatelju. Režijo naslovnega filma je tako prevzel Nicholas Stoller, poprej sicer scenarist mnogih žanrsko sorodnih filmov in recimo, da mu je vse skupaj kar uspelo. Ampak ja, glavna sestavina filma je vendarle zabavna in všečna štorija; simpatična prigoda o možaku, ki mu dekle, njegova največja ljubezen, stre srce in ga pusti samega kot kakšnega cucka. Kako se bo s to izgubo spoprijel je potem drugo vprašanje, ampak vsaj kar zadeva svežine in količnika zabavnosti, je film svoje opravil.

Seemingly, the only actresses that can survive are the ones that show their cooter and I refuse to that. Excuse me, but I have a little dignity.

Sicer pa gre zgodba filma Forgetting Sarah Marshall (2008) nekako takole. Peter Bretter je uspešen skladatelj glasbe, ki pa nekako živi v senci svoje svetovno znane punce Sarah Marshall. A to ga pretirano ne moti, čemu bi ga, ko pa je njuna ljubezen tako živa, čutna in neskončna. A do kdaj? Zdi se, da njeno zvezdniško življenje, njeno izpostavljanje javnosti in različnim tipom, ki ji pridejo naproti, le kliče po avanturi, ki bi se za njuno ljubezen lahko klavrno končala. In res, še preden rečete William Baldwin, je njune ljubezni konec. Kaj preostane razočaranemu in povsem poklapanemu Petru? Izlet na Havaje! A bolj kot si želi pobegniti od Sare Marshall, bližje ji je. Na Havajih presenečeno ugotovi, da je na oddih v prav isti hotel prišla tudi ona, zraven nje pa njen novi ljubimec, tisti, ki je neposreden razlog njunega razhoda. Oh, kako je usoda igriva, če želi biti. Ampak Petru se na Havajih odpirajo čisto nova vrata, le prepustiti se mora. Na oko ga je namreč vzela vihrava in še precej bolj živa Rachel, ki živi neko povsem drugo življenje, brez predsodkov, brez omejitev, brez nepotrebnih razmišljanj in načrtovanj. Rachel se prepusti toku in ta tok ji je pred noge pripeljal simpatičnega Petra. Jasno, da med njima hitro klikne, vprašanje pa je kako bo na to gledala Sarah, ki iz ure v uro bolj spoznava kakšno napako je storila, ko je zapustila tako fejst kerlca kot je Peter.

Hmja no, saj je jasno kam film pelje. Ljubezenski kvadrat in kasneje trikotnik, ki se pripleta in zapleta, je sicer prežvečena in stokrat videna tema, ampak tule definitivno deluje kanček bolj sveže, da ne rečem kar prebrisano. Menim, da so interakcije med liki dokaj dobro predstavljene in človek se hitro lahko poistosveti s to ali ono osebo. Všečna mi je ta polarizacija obeh deklet, prva bolj zadržana, preračunljiva in hladna, druga povsem sproščena, svobodnih načel in precej temperamentna; za katero se bo ubožec sedaj odločil? Petrov izlet na Havaje je tako definitivno izpadel kot odličen poligon za iskanje nove ljubezni in novega zaleta za življenje naprej. Če ne drugega, je spoznal pestrost in zanimivost življenjske poti, za katero res nikoli ne veš kako bo zavila. In ko na koncu potegne ta kratko in gre še bolj skrušen proti celini, je vsem jasno, da gre iz tiste točke lahko le še na bolje. No, sicer ne vem ali je film želel, da se nek pisun toliko ukvarja z njim in išče globji pomen babjega ravsa za neko ubogo, nesamozavestno dušo, ampak recimo, da pa res ne morem filmu kar tako deliti tople pozdrave, ne da bi vsaj malo skušal pregrizniti to trdo in neizprosno fabulo. Scenarij je spisal Jason Segel, tisti Segel, ki ga je zadnje čase moč videti skoraj v vsakem tretjem filmu. Tudi tu seveda igra Petra, torej glavnega junaka. Scenarij se mi zdi primerno nabrušen, hecen, poln zanimivih dovtipov in anekdot in prav gotovo je to tisto kar film dviga iz povprečja. Zgodba kot taka je zanimiva, hecna mašila pa vse skupaj še dodatno oplemenitijo. Tu imam v mislih všečne stranske like, čeprav velja poudariti, da mi je šel pa lik in delo Russella Branda res na živce. Igralca že tako ne prenesem najbolje, njegovo pačenje in pomilovanja vredna igra pa sta kar pošteno načenjala moje potrpljenje. Ostali pa povsem ok, Jason Segel je sicer vedno isti in tudi tu ne gre preko sebe, medtem, ko sta bili punci Kristen Bell in Mila Kunis precej prepričljive in sta, hm-hm, nadpričakovanji ostali v spominu.

Film je definitivno vreden ogleda, sploh ljubiteljem lahkotnejših filmov bi ga z veseljem pripročil, saj je res precej boljših od mnogih, ki so pred ali za njim iskali svoje mesto v tej tržni niši. V svojem bistvu zna biti kar sarkastičen, saj tu in tam lepo zažuga tudi kvazi zvezdništvu, trenutnemu duhu ameriške filmske produkcije, precej dobro pa se ponorčuje tudi iz vseh ostalih perečih tem ameriške komedije. Segel je res spisal dober, pameten scenarij pravzaprav in naj mu še enkrat poklonim tople besede za to. Zato je bilo moje črvičenje in skrivanje pred sosedi, kot navajam v prvem stavku, povsem odveč!

He turned down a blow job from his ex-girlfriend… mid-blowjob. You know how hard that is for a man? It’s called blue balls. He’s like Gandhi! But better – he likes puppets!

Priporočam +

  • Share/Bookmark

The Dictator (2012)

Kolega Filmoljub sem in tja kakšen film označi za skupek kljunaševih iztrebkov in čeprav ne bi želel kopirati njegovih slikovitih opazk, pa bi za naslovni film morda vseeno lahko uporabil kakšno tako primerjavo. The Dictator (2012), ki ga režijsko podpiše Larry Charles, tudi že režiser Borata (2006) in Bruna (2009), je enostavno rečeno slab film, pri katerem gledalec komajda zdrži do konca. Čudim se nekaterim, ki film kujejo v nebo, čudim se tistim, ki so me pred časom prepričevali, da gre Sacha Baron Cohen tu še dlje in prikaže nekaj še boljšega od njegovega pomalem kultnega Borata, še posebej se čudim tistim, ki so za tole celo odšteli kakšen evro in si ga ogledali na velikem platnu. Povem vam, da če bi že izgubil kakšno stavo in bi moral tole čudo gledati v kinu, da bi kratkomalo zahteval denar nazaj. Ampak pustimo to, film je, nisem preverjal, na ameriškem trgu zagotovo požel lep uspeh in tu brez težav uporabimo nekoliko prirejeni rek: povej mi kaj gledaš in povem ti kdo si. Saj ne da bi pričakoval kaj več od brezvezne in skorajda žaljive bedarije, ampak jebela cesta, da pa sem vseeno upal, da bom tisti večer vsaj mirno zaspal na kavču in odjavno špico pričakal na pol v snu. A ni šlo, žal mi je neokusen film povsem priskutil tudi hranilno večerjo, ki sem jo pripravil za poleg in tako sem z dvojno mero jeze skušal ostati kar se da osredotočen na film, da bi ga potem s toliko večjim veseljem za vedno izbrisal iz diska. Pa vam povem, da je bilo to osredotočanje res težko delo, zakaj film je naravnost narejen za predčasen izklop in takojšen izbris in na žalost je spet zmagala tista mala sadomazohistična iskrica v meni in navkljub vsem bolečinam sem film enostavno, v krču in težki bolečini, pogledal do konca.

Kameleonski glumač Sacha Baron Cohen je bil v svoji karieri že marsikdo in marsikaj. Kako uspešen je v tem sedaj ne bom sodil, meni ni bil prav nikoli kdove kako zanimiv. Ampak Borat (2006) se mi zdi dokaj ok zadeva. Film je pred leti uspel najti svojo tržno nišo, s premišljenim marketingom je znal zapihati v svoja jadra in če smo res zelo prizanesljivi, potem Borata lahko štejem med tiste najuspešnejše komedije 21. stoletja; dobro, dobro, zadnjih 5 let. Bruno (2009), zgodba o avstrijskem geju, ki želi osvojiti modni svet, je že korenito zavil v črn tunel in tam povsem izgubil kompas. Kaj sploh želi film reči? Kaj sploh simbolizira? Je vse na prvo žogo ali tiči kje kakšen skrit pomen? Povsem otopela komedija brez repa in glave je bila to. Ampak seveda, oba sta si lepo obogatila račun in jasno je, da so producenti poskakovali do stropa, ko je Cohen napovedal, da bo na filmski trak prenesel še enega izmed svojih številnih alter egov. The Dictator (2012) je film o diktatorju Aladeenu, ki prihaja iz izmišljene države Wadiye. Da je Aladeen karikatura Sadama Huseina in ostalih primerljivih despotov iz Bližnjega vzhoda, je jasno; da gre Cohen z vsako sekvenco preko meje dobrega in zdravega okusa, pa še bolj. O sami vsebini se mi zdi brezpredmetno pisati, a več kot očitno je, da se je Cohen že pošteno izpel, saj je Diktator spet le reciklaža in kopija Borata ali Bruna. Tudi Aladeen pride iz svojega okolja v ZDA,  tam rovari in lovi samega sebe,  ter na koncu nekako najde tisto po kar je prišel. Predvidljivo in nič kaj zabavno.

Seveda sama vsebina ni tisto kar kliče k ogledu in z moje strani bi bilo precej naivno, če bi v takem filmu iskal iglo v obliki zanimive in večplastne zgodbe. Film želi gledalce osvojiti z drznimi skeči, humornimi dovtipi in neprestanim norčevanjem, če izpade sarkastičen tu, ciničen tam in nasplošno zabaven pa bi bilo še toliko bolje. Ne vem ali je morda res problem v meni, sem res tak težak, sem res tako trdega srca, da se ne znam sprostiti in primerno zabavati ali pa je film enostavno butast? Meni film ni drzen, prej obupan poskus zbujanja pozornosti. Humornih dovtipov ne zaznam, če je to plemeniti humor, potem tudi ne vem. Norčevanje da, ampak iz koga pravzaprav? Iz diktatorjev, političnih vodij, oportunistov ali zgolj iz gledalcev? Ne rečem, sarkastičen in ciničen celo zna biti, a ne toliko, da bi gledalec ploskal in vriskal v nebo. Nasplošno zabaven? Niti po naključju. Čeprav mu lahko pohvalim dve ali tri užitne fore (cameo Megan Fox, Edward Norton), ampak nič takega, da bi se človek kakorkoli nasmehnil. Pa kdo bi dolgotvezil? Ciljna publika je jasna, jaz pač nisem to in zato lahko povsem mirno pljunem na tale kljunašev iztrebek, pa mi očitajte karkoli želite. The Dictator je izguba časa in hvala lepa.

Ne priporočam

  • Share/Bookmark

Intruders (2011)

Španski režiser Juan Carlos Fresnadillo, ki je pred dobrimi desetimi leti presenetil z dokaj všečnim filmom Intacto (2001), tokrat ne doseže svojih zmožnosti, ki jih je nazadnje dokaj uspešno kazal tudi z režijo pomalem kultnega 28 Weeks Later (2007). Intruders (2011) je prej kot ne dolgočasen film, poln klišejev in žanrskih stereotipov in moram priznati, da sem kmalu po začetku le še nemo čakal na odjavno špico in ravnodušno slovo od filma. Naslovnemu filmu primanjkuje energije, nekoliko več duše, tak plastičen poskus se mi zdi in mirno lahko zapišem, da gre za film, ki ga človek pozabi že kmalu po zaključku. Pa je zgodba sicer verjetno kar dobro nastavljena, a je verjetno res tudi to, da smo pomalem že vsi siti filmov, kjer skrivnostni stvor straši in traumatizira nedolžna dekletca. Drži pa tudi to, da filmu zmanjka energije ravno takrat, ko se razkrije veliki tvist in ko bi morali gledalci od presenečenja doživljati vrtoglavico in še kaj, a bolj kot ne naveličano zamahnemo z roko in pri sebi tuhtamo kako dolgo smo to že pričakovali. No, sicer je pa tako pri teh malih horror filmih, dandanes mora biti že res močan in krepko čez  mejo dobrega okusa, da ga je raja pripravljena sprejeti, če ne to, pa mora biti precej bolj premeten in pameten, mora biti film, ki se vsaj trudi premikati meje in le tako lahko dobi trajnejši poklon današnjega občestva. Če pa gre za tipično horrorčino, kjer je vsak gib vnaprej poznan in film prav nikjer ne skuša biti zapomnljiv, potem pač dobimo tako sivino kot jo nudi naslovni in lahko le prikimamo volji, to pa je nato tudi vse. Saj ne, da bi sam tokrat pričakoval kaj res prelomnega, a vseeno sem se nadejal dobre zabave in prijetnega kratkočasenja, a film mi tega pač ni ponudil in povsem se lahko strinjam z oceno, ki so jo filmu prisodili na imdb-ju. No, sam bi bil še kanček manj radodaren.

Film govori zgodbo o brezobličnem hudobcu, ki se prebudi in nato straši nič hudega slutečo deklico. Skrito se prihotapi v temne kotičke njene sobe in od tam preži in čaka na priložnost za naskok. Ubogemu dekletcu na pomoč priskoči oče, ki ne more verjeti, da nekdo vdira v zasebnost njegove hiše in hčerkine sobe. Začne se boj in lov, a brezobraznega možaka nihče ne ujame. Nekje drugje podoben ali pa nemara celo enak stvor straši ubogega dečka, čigar mati počasi izgublja razsodnost in na pomoč kliče tudi božje delavce in izganjalce hudiča. No, vendar pri teh horror filmih je vedno tako, da je strah velikokrat votel, okoli ga pa nič ni, hočem reči, da ima pri vsem tem veliko besedo predvsem domišljija in potem se naplete kar se naplete. Je pa morda zanimivo kako se navidez različni zgodbi nato združita in gledalcu odpreta oči in mu predstavita glavno resnico zapleta. Hja, saj pravim, da bi tole utegnila biti čisto ok pripovedka, a le če bi imel film nekaj več entuziazma in duše. Če bi film uspel gledalca prepričati in držati v krču do samega izsteka, ga morda sem in tja še bolj zapeljati in zavesti. A ga ne, daleč od tega, resnica se kaj kmalu začne kazati in potem je ves preostali šmorn, ki se prepleta le še mašilo in brezvezen material, ki gledalca le še odbija od ogleda. Skrben oče, ki želi na vsak način zaščititi svojo hčer, je res ena taka sprana rdeča nit številnih horror filmov in redko kateri sedaj lahko pokaže kaj novega. Sicer ta očetov strah, očetova projekcija do neke mere predstavlja nekaj novega, ampak kaj želi film povedati? Da je otroška domišljija zapletena stvar iz katere potrebno briti norcev? Saj to že vemo. Je krivda na materini strani, ker je svojemu sinu govorila laži in natolcevala take zgodbe, da je otrok ves čas živel v strahu, ki se očitno prenaša naprej? Tudi prav, ampak kot pravim, vse že videno in zlajnano.

Sicer gre za pretežno mali film španske produkcije in zato mu velja malo pogledati skozi prste. Ampak vendarle bi od scenaristov Nicolasa Casariega in Jaimea Marquesa lahko pričakovali nekoliko bolj nabrit in zanimiv scenarij. Nekaj lukenj in dogodkov je enostavno preveč za lase privlečenih in kakšen dolgoletni privrženec žanra bi se zgrozil ob tistih luknjah, ki so celo mene zmotile do te mere, da se mi je na ustnice prikradel pokroviteljski nasmešek. Veliko bi lahko filmu očital tudi zaradi predvidljivosti, ampak ne bom, da ne bom izpadel kot ne vem kakšen pikolovec, ki ne zna uživati v filmih. Skratka, film bi na vseh ravneh potreboval še kakšne tri mesece piljenja, potem bi pa nemara lahko prišlo ven nekaj, kar bi lahko v mojem spominu ostalo kakšen dan dlje. Tudi režija ni bila nikjer nič posebnega, saj specialni efekti se kje dobro kažejo, ampak ni bilo nekih dobrih sekvenc, ni bilo pretirano navdušujoče fotografije in tudi na atmosferi bi lahko bolj delali. Priznam pa, da me je v tem primeru trailer kar pošteno potegnil za nos, saj je dokaj prepričljiv, medtem ko je film celostno gledano precej daleč od prepričljivosti. Igralskemu kadru poveljuje Clive Owen, ki pa je povsem povprečen in je daleč od svojih najboljših vlog, tudi ostale vloge ne prinašajo nič presenetljivega, le mala Ella Purnell je dokaj dobro odigrala vlogo prestrašene in molčeče deklice. Tako no, mali in bolj kot ne nevidni film, za katerega je po mojem mnenju vseeno ali ga kdo vidi ali ne. Ni sicer čisto najslabši film naokoli, a ne prinaša pa res nič novega, nič zaradi česar bi ga lahko ponudil ali priporočil v ogled.

Ne Priporočam

  • Share/Bookmark

American Reunion (2012)

Pa ja, saj vem, ampak je pač tako naneslo in ni se mi zdelo nič narobe, če pa tudi jaz tistega deževnega popoldneva čas zabijem z eno tako že navzven jasno smetko. Čeprav sta tisti slabi dve uri lepo in hitro minili, vmes sem si mirno lahko privoščil tudi malico, brskanje po netu in še kaj, pa sem vseeno sem in tja kar korenito zazehal in s topim pogledom v ekran večkrat pri sebi tuhtal čemu ali zakaj je to potrebno. Ameriška pita (1999), ki je pred leti kar lepo osvežila žanrsko ponudbo, je nato dokaj hitro zrasla v film neke generacije; kaj vem, ko razmišljam nazaj se mi to zdi kar nekoliko pretirano, saj je film resda prinesel kakšno novo neumnost, ampak v tem sam sedaj prej vidim problem kot pa kaj drugega. Pa ok, pustimo to, film je zaradi izjemnega izkupička hitro povrgel številna nadaljevanja, ki so kajpak slabša iz minute v minuto. Nadaljevanja ne ponudijo čisto nič novega, nič izvirnega, le še brenkanje na iste stare počene strune, pa da vidimo koliko glasbe še lahko izstisnemo. Glasbe pride bore malo in tudi tale peti del(!) četrti, prav veliko tudi ne zaigra. Smo res željni še petič videti prigode teh dolgočasnih ameriških tipov, ki bi se morali svoje pameti in modrosti na daleč sramovati? Si res želimo še petič videti neumestne dovtipe Jimovega očeta, ki že vseh petnajst let trobi iste bedarije? Smo se res primorani še petič “smejati” domala istim foram kot v prvo in potem vse skupaj še enkrat več podoživljati? Očitno ja, gledanost je kot berem velika in tudi ko se ozrem naokoli vidim same iskre v očeh in pritrdilna kimanja, ko beseda nanese na naslovni film. Pač dejansko živimo v tem krutem plastičnem svetu iz mikrovalne pečice in instant izdelki so vse kar nas še obdaja in siti. Tudi mene, tudi mene; čeprav si po vsakem ogledu tovrstnih iztrebkov zabičam, da je sedaj res dovolj, pa me potem vendarle kar neki glas prepriča in sledim tej divji množici, seveda mi je potem hitro žal in že pogledujem proti leskovi palici, razbitim črepinjam in zarjavelim žebljem za kakšno kazen, a ta kazen je očitno vedno premila.

No, tokrat se naši vrli fantiči in tudi nekatere mladenke, vračajo domov na obletnico mature. Življenje jim je namenilo različne usode, a takole na prvi pogled vsi delujejo ok in jih recesija ni pretirano ganila. Nekateri so vezani, drugi imajo že otroke, tretji so v dobrih in manj dobrih službah, a vsi hrepenijo po starih, lepih časih. Kako poetično, mar ne? Obletnica je tako več kot primerna, da se obudijo stari spomini, nostalgične ljubezni in vse kar pride poleg. Tudi divji alkoholni izleti in pohota, ki jo prebujajo lokalne hormonsko prebujene najstnice. Kje je potem kleč prigode? V bistvu je niti ni. Aha tu, ne več tako mladi mulci grejo na pir in zabavo, kar jim življenja postavi na glavo, joj mene. Seveda so vse situacije močno pretirane in za lase privlečene. Redke so res smešne in simpatične. Morda je problem v meni, ampak tovrstne štorije me res niti malo ne ganejo več. Sem prestar za to sranje? Sem prezrel za to sranje? Sem preveč resen za kaj takega?

Kdo bi vedel, sam vem le to, da bi poleg sranja v hladilno torbo, povračilnega seksa s prijateljevo materjo, sadomazohizma na zabavi (!?), pijanega in zadetega penzionista in tako dalje, pričakoval še kaj več. Je to res preveč in nekaj nezaslišanega? Morajo biti komedije le eno vreščanje in prodajanje prazne slame? Režije tegale izdelka sta se lotila Jon Hurwitz in Hayden Schlossberg, nič omembe vrednega. Njun je tudi scenarij in tu bi ju kakšen producent lahko potegnil za uho, če jima že javne klofute ni želel prisoliti. Scenariju manjka praktično vse, da bi bil vsaj približno spodoben in vreden prenosa na film. Igralski ansambel je obdržal svojo originalno zasedbo, kar vsaj malo veseli, žal pa je njihov prispevek vreden le dva piškava oreha. Če je Jason Biggs vsaj približno prebavljiv in Seann Williams Scott pričakovano nadležen, pa so vsi ostali tako hudo leseni, tu prednjačita predvsem Chris Klein in Tara Reid, da gledalca prav znervirajo do te stopnje, da si pogrize vse nohte na nogah.

Kaj, torej? American Reunion (2012) je film, ki želi igrati na nostalgijo in stare, poznane karte. To mu ne uspe in zato pade v nemilost in prezir. Zasluženo in povsem pričakovano. Sam ga v nadaljno distribucijo ne predlagam, je pa vendarle res, da manj obremenjenim in brezmožganske zabave željnim lahko popestri uvod v večer, ki se bo nadaljeval ob alkoholu in kakšni novi trofeji na postelji. Če vsaj to zadnje drži, potem pa kar!

Ne priporočam

ps: lahko pa povem, da sem ob približno istem času videl tudi močno hvaljeno peto izdajo Hitrih in drznih. Oh, tu me je šele zvilo.
  • Share/Bookmark

Prometheus (2012)

Ko je Ridley Scott pred leti najavil, da želi posneti preddel svojemu kultnemu Alienu (1979), je v filmskem svetu završalo. Završalo zaradi navdušenja in silnega pričakovanja kaj nam bo ta obrtni mojster tokrat ponudil v obet in završalo zaradi grenkih opazk, češ ali je priletnemu gospodu res tako dolgčas, da želi na jesen svoje kariere spet oživljati tisto s čimer je zaslovel pred toliko leti. Do premiere je nato preteklo kar nekaj vode, sedaj pa je film končno tu in nosi pomenljiv in intriganten naslov. Prometheus (2012) je s skrbno načrtovanim marketingom že pred časom dražil in cedil sline neučakani publiki, seveda sem bil med to slinasto neučakano publiko tudi sam. A hkrati me je nekje globoko pod površjem vendarle tudi žulilo in zbadalo: bo Scott opravičil pričakovanja, bo potešil cineastično lakoto, bo dal prednost fabuli ali formi itd.  Po ogledu sem ujet v lastno zanko obsedel na sedežu dvorane in pričel tuhtati. Po dveh nočeh še vedno tuhtam. Kako ovrednotiti in kako ubesediti videno? Neizpodbitno dejstvo je, da je Prometheus (2012) močan film. Pa opraviči vso napetost, silna pričakovanja? Je dovolj kvaliteten, da ga mirne duše sprejmemo kot dejanski preddel (ali karkoli drugega) originalnemu Alienu (1979), ki še danes, po vseh teh letih, dobiva na teži in vsako leto bolj ponosno stoji na odru najboljšega sci-fija daleč naokoli? Po tehtnem premisleku bi sodil približno takole: pričakovanja (če le niso bila res previsoka) do neke mere opraviči, dočim pa ga ob bok legendarnemu izvirniku, pa tudi Cameronovemu nadaljevanju, seveda v prav nobenem primeru ne gre postavljati.

Prometheus (2012) je film, ki se bohoti z močnim vsebinskim nastavkom, zagotovo. A po mojem mnenju tega potenciala nato ne izkoristi najbolje oz. do konca. Visokoleteči cilj o iskanju naše stvarnosti nekje bogu za hrbtom se hitro izgubi v nepovezani in nekoliko preveč luknjasti zasnovi. Pa ne želim sedaj izpasti kot sključeni in osiveli intelektualec, ki želi povsod najti smisel lastnega bita, ampak vendarle gre za film in projekt, ki želi, da ga jemljemo resno. In če ga jemljemo resno, potem mimo makadamske naracije in zgodbe, polne slepih ulic in črnih tunelov, ne moremo iti. Že prav, da film kot tak pušča veliko lastne interpretacije, mozganja in iskanja smisla ali rešitve, ampak vseeno bi bilo nemara vse skupaj bolje, ako bi scenarij deloval nekoliko bolj prepričljivo in trdno,smiselno, pravzaprav. Preveč na horuk se mi zdi in ne morem se znebiti občutka, da se je Scott prehitro zadovoljil in nato na vrat na nos krenil proti tehnično-vizualnemu delu. Dobro, tudi če bi bila sama fabula podhranjena in bi režiser ta manjko nato skušal nadoknaditi s pomenljivim in alegorij polnim celostnim konceptom, kot je bilo to nemara v izvirniku, pa tudi v Blade Runnerju, bi človek še mirno spal. Ampak ta način komuniciranja ali predajanja zgodbe mu tu ni uspel tako zelo ali pa se je vse skupaj preveč pomešalo v osupljivo tehnično plat in smo gledalci to enostavno spregledali. Sodil bo čas. Ampak dobro, tu mu kanim pogledati čez prste in zamižati na vsaj eno oko. O Weylandu in njegovi udeležbi ne bom razglabljal, to mi ni bilo na mestu in še sedaj ne vem, čemu so ga vključili zraven. A vendarle mi je film uspel vriniti nekaj v razmislek.

Menim, da film koncept religije in stvarstva dokaj dobro vpelje v sam kontekst, a se nekje sredi poti nato ustavi. Drži, da je stvarnik (ljudje, bog) neki inženir življenja, a važen je motiv. Zakaj? Je odgovor, ki ga Charlie servira Davidu o stvarstvu dovolj na mestu, da poteši naša in replikantova vprašanja o nastanku? Igranje boga, ki lahko nekaj dela oz. naredi po svoji volji, je bržčas nekaj najbolj interesantnega, a za kakšno ceno? Kakšno ceno so plačali humanoidni inženirji, ki so zemljo posuli s svojim DNK-jem? Kakšno ceno bomo plačali ljudje, ki smo po svoji podobi naredili replikante, ki sedaj opravljajo večino dela namesto nas? Je cena končni pogrom lastne vrste? Kdo bi vedel. Na početku štorije vidimo žrtvovanje bledega velikana za nastanek življenja. Alegorija Jezusa Kristusa je na mestu, a obenem me vprašanje o usodi in naključju vendarle vse bolj razjeda. Je človek le plod hecne reakcije? Tako kot je plod nesrečne reakcije morda pošast, ki ob koncu tako silovito izstopi iz telesa in zakriči v pozdrav. Se je načrt inženirjev nekje sfižil in so zato želeli narediti konec? No ja, verjetno preveč tuhtam in filozofiram in bi se mi sedaj sir Scott le smejal v obraz.

Igralski kader je imensko močan, performansi pa niso ravno nepozabni. Noomi Rapace se mi je sicer na prvo žogo zdela dobra, sedaj pa morda niti ne več, ni dovolj karizmatična za to vlogo, ki dovolj nazorno koketira z Ripleyevo. Ostali me prepričajo še manj, Charlize Theron je rahlo neizkoriščena, dočim ostali bolj kot ne statirajo s šibkimi dialogi. No, vsi razen Michaela Fassbenderja, ki seveda predstavlja glavno gonilo filma. Odigra vrhunsko in prav vidi se, da so se scenaristi (Damon Lindelof, Jon Spaihts) pri njem najdlje zadržali. Gledano s tehničnega vidika je film kakopak pravi posladek in pika. Ridley Scott je naredil korak naprej in ustvaril svet prihodnosti kot malokdo pred njim. Tu res nimam nič za oporekati in si niti ne drznem. Posebni efekti so izjemni, vizalno je film čisti presežek. Tu ni debate. A pogrešam kanček ostrejšo atmosfero, pogrešam tisto, kar bi film tudi na tem področju naredilo večnega. Alien ima marsikaj, kar ne bo nikoli padlo v pozabo, Blade Runner je praktično sestavljen le iz takih kadrov, kaj ima Prometheus? Je abortus dovolj močan, da lahko v družbeni zavesti ostane naslednjih nekaj let? Oh kje. Tu Scott ni več tako luciden. Film nima tiste večnosti, nima tiste veličine. Resda so sedaj drugi časi, ampak filmu manjka tisto nekaj, kar bi ga držalo nad vodo še nekaj naslednjih let. Sekvence, ko v Alienu prvič pridejo do jajc, tista misterioznost, tista klaustrofobija, kadri, ko monstrum prvič pride na plano, to bo večno ostalo, ne glede na to kolikokrat bomo film videli. Prometheus tega žal nima, to mu manjka in to najbolj pogrešam. Ok, rojstvo monstruma je dokaj dobro speljano in fanom cele štorije lahko povzdigne kocine, a to ni dovolj. Da se razumemo, Prometheus je dober film, ki zadovolji na več ravneh, tudi vsebinsko lahko poteši, zakaj ne, a nima pa tiste teže, ki bi ga uvrščalo med kakršnekoli mejnike sci-fija. Nima in pika.

Debate o filmu so povsod dokaj pestre in neskončne. Eni ga precej hvalijo, drugi manj. Jaz sem se ob filmu lepo zabaval in kratkočasil, zdi se mi več kot spodobno sproščanje po napornem delovnem tednu. Velik finančni vložek je sicer že lepo povrnjen, a dobrih 260 milijonov zelencev dozdajšnjega izkupička verjetno ni tisto kar so producenti želeli ali pričakovali. Kakorkoli, govori se o trilogiji in res me zanima kaj bodo prinesla nadaljevanja. No, zdi se mi prav, da tokrat zaključim z mislijo Rogerja Eberta, ki pravi: Ridley Scott’s “Prometheus” is a magnificent science-fiction film, all the more intriguing because it raises questions about the origin of human life and doesn’t have the answers. It’s in the classic tradition of golden age sci-fi, echoing Scott’s “Alien” (1979), but creating a world of its own. I’m a pushover for material like this; it’s a seamless blend of story, special effects and pitch-perfect casting, filmed in sane, effective 3-D that doesn’t distract.

Hm, ja!?

Priporočam

  • Share/Bookmark

21 Jump Street (2012)

Ah ja, lahko bi prej vedel, da se bom tudi tokrat v posteljo ulegel z dolgim nosom in skrajno nepotešen, ampak ob kratkem oddihu od nogometa mi je nekaj pregovorno “odbitega” kar pasalo na jedilniku in res je tudi to, da sem do zadnjega verjel, da pa bi naslovni film lahko ta monotoni nogometni vsakdan ustrezno in dovolj kakovostno presekal in me zalil z že kar močno pogrešano bistro filmsko energijo. Pa ni bilo tako. 21 Jump Street (2011) je film bolj švohotne narave, ki gre iz spomina malodane že ob ogledu. Kako bi najbolje in najkrajše povzel to stominutno folkloro slaboumnega humorja in pretencioznega dogajanja? Težko. Če rečem, da gre za res tipično mtv komedijo, ki zadnja leta v Hollywoodu rastejo kot gobe po dežju, bi v bistvu povedal veliko in malo hkrati. Veliko zato, ker nemara vsi dobro vemo kaj to pomeni: torej res nič pametnega in vse skupaj na prvo žogo; in malo zato, ker bi s tako grobim opisom lahko označil praktično vse komedije zadnjih 20 let.

21 Jump Street (2011) je film, kjer neokusni stereotipi in plesnivi klišeji brstijo kar sami od sebe. Imamo dva policista, prvi je lep in butast (Channing Tatum), drugi je malo bolj čokat in bistrejšega uma (Jonah Hill). Prvi je bil v srednji šoli glavna faca in magnet za številne puhoglave najstnice, drugi je bil sila nepriljubljen geek, ki se je držal bolj zase. Po osmih letih se ta dva modela ponovno srečata na policiji, ko skušata priti do te spoštovane službe. Tokrat, za razliko od srednješolski dni, združita moči in prav zato uspeta priti do modre uniforme. Po nekaj manj priljubljenih nalogah končno dobita misijo vredno pravih policajev. Na lokalni srednji šoli grozi sintetično mamilo, ki sprošča in morda celo mori najstnike, zato se morata junaka pod krinko vključiti v šolo in tam razvozlati ta trd in nevaren zalogaj.

Režije se sicer lotita kar dva režiserja, Phil Lord in Chris Miller, oba bolj vešča v tv vodah, scenarij pa priložita Michael Bacall in Jonah Hill. Kaj posebnega? V bistvu niti ne, na vseh ravneh filmu marsikaj manjka. Je pa produkcijsko zrasel na kar močnih temeljih, se mi zdi, da tu vendarle vse štima. Igra bi lahko bila boljša, ampak to človek tu brez problema lahko spregleda, mar ne? Izkupiček v blagajnah je kajpak zelo dober, Američani pričakovano padajo na take finte, mi je res čudno, da se jih ne naveličajo. Ocena na imdb je skrajno previsoka, ampak ok, če so prebrali Sandlerja in ga zadnje čase lepo kaznujejo, ni kaj, da ne bodo čez nekaj let prerasli tudi tak tip komedije in potem nam bodo morali tile kleni humoristi prikazati nekaj drugega, to pa bodo časi potem. Utopija, vem.

Saj ne rečem, štosi si lepo sledijo in film bi lahko marsikaterega manj zahtevnega gledalca tudi zabaval do solza sreče, ampak mene pač tako lahko ne morejo več dobiti na limanice. Vsi štosi so vnaprej predvidljivi, pričakovani in že stokrat videni v tej ali oni obliki. Humor je tako impotenten in razvodenel, da bi res lahko zgolj zamahnil z roko in si poiskal nek naključen haha video na Youtube, pa bi se zagotovo bolj zabaval. Vse te zagate, probleme, tviste, ki nam jih film želi prodati, smo že videli. Koliko je Jonah Hill tu drugačen kot v drugih najstniških komedijah, kjer je nastopil? Kje je izvirnost? Kje je svežina? Poguma je očitno dovolj, priznajmo, film sem in tja kar korajžno skaklja po tisti tanki meji med to in ono stranjo sprejemljivega in sem lahko toliko pošten, da filmu priznam tudi tiste dobre lastnosti. Ampak žal se vse dobro prehitro potem skrije za tistim velikim kupom slabega in potem je to dobro približno tako težko najti kot iglo v kupu sena. Proti koncu film izgubi vse vajeti in krene na tak čuden ringelšpil, da me zanima, če so mu režiser, producent in ostali pomembneži, ki so sodelovali poleg, sploh lahko sledili? Verjetno ne. Vseeno en manjši plus za kratko vinjeto Johnnyja Deppa. Presenetljivo in recimo, da pade na plodna tla. Karakterizacije likov ni, oz. so tako oglate, da je že kar boleče vse skupaj. Sploh, ko želijo te brezizrazne in tope like potem kar na hitro širiti in ostriti z nekimi ljubezenskimi homoerotičnimi interakcijami. Pa saj je vseeno. Že to, da se dva 25 letnika (tam nekje, leto gor ali dol) lahko brez večjih težav infiltrirata med s hormoni podivjane mladenke in mladeniče (srednješolce!), je rahlo bizarno in samo po sebi vzbuja vprašanja o ustreznosti ideje, scenarija in še marsičesa. To, da se potem prepletajo celo ljubezni med srednješolko in policistom, pa celo policistom, ki je kao dijak in mlado profesorico, ki se mladeniču že ob prvem snidenju lepo nastavi, pa je le dokaz ameriške dvoličnosti. Amerike, ki se obenem zgraža nad to najstniško podivjanostjo, po drugi strani pa to podivjanost huronsko in z navdušenjem spremlja obenem. Ha, simbolika z vsebino (mamila, joj prejoj) je verjetno zgolj naključna. Da pa se razumemo, ravno ta ameriška dvoličnost, pretirana in mestoma že kar strašljiva čistost in zadržanost do človeških užitkov, torej zrcaljenje obče družbene dogme, pa je tisti največji biser filma in morda lahko rečem, da tu film nekako vendarle zaigra na prave strune. Ampak vseeno je to premalo, premalo za kaj več, zato pozaba in hvala lepa za vse rože.

Ne Priporočam +

  • Share/Bookmark

Safe House (2012)

Oh ja, Hollywoodska produkcija je sem in tja že prav smešna. Producenti v iskanju magične formule vse preveč pozabljajo na vsebino in vedno bolj strmijo k drugačnim, bolj plastičnim zadovoljitvam, kar pa se vsaj zadnjih nekaj let vselej izkaže za napačen pristop. Podoben občutek sem imel tudi po ogledu filma Safe House (2012), ki je milo rečeno povsem povprečen film, ki je komajda vreden zapisa na blogu, a če sem že ravno tisti večer takole zapravil, pa naj še kaj spišem o videnem. Ne vem pa točno o čem naj bi pisal, v filmu gre enostavno za prazno 115 minutno skakanje od točke a do točke b, vmes se malo streljajo in lovijo, to je pa potem tudi vse. Aha, nekaj želijo biti tudi smešni, želijo biti aktualni in želijo biti predvsem testosteronsko adrenalinski. Vse bolj kilavo in za hitro, hitro pozabo. Saj nočem biti preveč zadirčen, ampak tovrstna Hwoodska produkcija je sem in tja res tako surovo predvidljiva in klišejska, da je že prav hudo. Verjetno pa neka ciljna publika vseeno nekje ploska in pozdravlja tale poflček, jim ne zamerim, le kakšen drug žanrski sladkorček bi jim predlagal v ogled, pa naj potem presodijo.

Matt Weston je nadebudni mladi tajni agent CIE, ki sanja pestro delo in Pariz. Njegova realnost pa je v Johannesburgu, kjer na skrivni lokaciji skrbi za varno hišo. Njegov vsakdan je sila dolgočasen, ždi v hiši, sem in tja preveri kakšno varnostno kamero in čaka na preži, če se slučajno kaj pestrega zgodi in bo prav njegova varna hiša prizorišče akcije. Nekje na drugem koncu mesta dve skrivnostni osebi, stara prijatelja očitno, izmenjata neke skrivne podatke in nato kmalu naletita na resne težave. Za petami so jima do zob oboroženi moški, ki želijo prav tiste podatke in ne izbirajo sredstev kako bodo prišli do cilja. Po opustošenju mesta se preživeli preda ameriški diplomaciji, krikne svoje ime, njegova izdana identiteta pa razkrije, da gre za enega izmed najbolj iskanih teroristov in kriminalcev na svetu. Ok, dolgo iskanega Tobina Frosta, nekdanjega agenta, ki je potem krenil na samostojno pot, prevzame CIA, ki ga odpelje na zaslišanje prav v tisto varnostno hišo, kjer čaka zdolgočaseni Weston. Ampak tisti do zob oboroženi kerlci so mu še vedno za petami. Sledi hud strelski obračun in Weston mora dragocenega ujetnika rešiti pred grenko usodo.

Hja no, kaj potem sledi je seveda jasno. Frost in Weston bežita pred tajno organizacijo, ki ju lovi, vse bolj pa se kaže, da nekaj smrdi pri sami ameriški organizaciji. Oh, kako preprosto je snemati in kovati take zgodbe. Klišejsko in stokrat videno vse skupaj. Saj ne rečem, akcijske sekvence si sem in tja dobro sledijo, ampak so tako prazne, da kar boli in kar je še najhuje, vnaprej so predvidljive do zadnje potankosti. Ne morem se znebiti občutka, da je Safe House (2012) v bistvu reciklaža vseh drugih žanrskih filmov, pa niti ne tistih najboljših. Za vsak kader se zdi, da smo ga že nekje videli, celo za dialoge sem skoraj prepričan, da sem jih že slišal poprej. Liki so povsem neizdelani in na prvo žogo, sicer se pri Westonu trudijo nekako naplesti ljubezen in vso to odrekanje, ampak je to bolj tako – tako, neprepričljivo.  Tudi ta vez, ki se splete med obema glavnima protagonistoma bi bila lahko precej bolje izpeljana. Osnovni zaplet filma je bolj na prvo žogo, razplet pa je močno za lase potegnjen in ne ponudi res nič revolucionarnega ali še ne videnega. Bodimo pa pošteni, to sem sicer tudi pričakoval. Neznano režisersko ime sicer kdaj lahko preseneti, če vpelje kaj svojega, kaj novega, kadar pa le kopira znane vzorce in skuša biti čim bolj konvencionalen, da slučajno ne pade kakšna temna senca nanj, takrat pa se po navadi ne izteče ravno najbolje. Espinozi lahko očitam pomanjkanje poguma ali nosu za kaj udarnejšega, ne smem mu pa oporekati obrtnega dela. Ta je vsemu navkljub na neki ravni in menim, da film najbolj trpi zaradi povprečnega, šibkega scenarija (Guggenheim, kdo?). Na koncu pa me čudi predvsem to, kakšna imena so se zbrala na enem kupu (Denzel Washington, Ryan Reynolds, Brendan Gleeson, Sam Shepard, Vera Farmiga…), ampak tudi njihova prezenca ni uspela filma dvigniti na nivo, ki bi ga jaz kot gledalec želel videti. Safe House (2012) tako brez razmisleka mečem na tisti veliki kup filmske zgodovine in ga tam puščam v nemilost časa.

Ne Priporočam +

  • Share/Bookmark

Rampart (2011)

Woody Harrelson mi je generalno gledano dokaj všečen filmski igralec, za katerega sem prepričan, da večino svojih vlog odigra dovolj zrelo in prepričljivo. Čeprav ni nikoli spadal v tisto prvo ligo ameriških igralcev, niti po izgledu, niti po prezenci pred kamero, pa je vseeno na sceni prisoten že kar nekaj časa in hiter prelet njegove filmografije razkrije kar nekaj zanimivih vlog in vlogic, ki mi povsem dobro ostajajo v spominu. Nazadnje recimo je bil skrajno zabaven v prijetnem Zombielandu (2009), seveda pa se ga bomo vsi najbolj in najdlje spominjali po vlogi morilca Mickeya Knoxa iz filma Natural Born Killers (1994), pa po zares dobri upodobitvi Larryja Flinta iz drame The People vs. Larry Flint (1996), kakšne bralke nežnejšega spola pa ga bodo toplo nosile v nedrjih tudi zavoljo filma Indecent Proposal (1993), kjer je tako sramežljivo skušal konkurirati zapeljivejšemu Robertu Redfordu. Nikakor pa ne smem pozabiti njegove prve večje vloge, ki mu je kasneje tudi odprla številna vrata v Hollywoodu; v legendarni humoristični seriji Cheers (1985 – 1993) je zabaval v vlogi naivnega, navihanega in rahlo butastega natakarja Woodyja Boyda. Ampak od tega je preteklo že kar nekaj časa in tale spis ni namenjen retrospektivi Harrelsonovih del, pač pa gre le za moj pogled na film Rampart (2011), kjer taisti Woody Harrelson zelo dobro in pogumno vodi vlogo glavnega protagonista. Ne bi rad pisal previsokih hvalospevov njegovi igri, a kljub temu lahko zapišem, da gre za eno izmed najmočnjejših vlog lanske letine in Harrelson je tu zagotovo stopil iz sence in še enkrat več opozoril na svoj talent.

I don’t cheat on my taxes… you can’t cheat on something you never committed to.

Pod scenarij za film Rampart (2011) se je podpisal James Ellroy, znani ameriški pisatelj, scenarist, producent in še kaj, ki se lahko proslavi s prenekaterimi zanimivi naslovi oz. deli. Tako je med drugim spisal tudi roman L.A. Confidential, ki je bil leta 1997 nato uspešno adaptiran v film in še danes velja za enega izmed najboljših žanrskih izdelkov daleč naokoli. To, da ima Ellroy prste vmes pri naslovnem filmu, je zagotovo še en podatek več, ki mene, sramežljivega ljubitelja tovrstnih filmov, še dodatno privablja k ogledu. Menim, da je Ellroy tudi tokrat spisal dovolj močan scenarij, vendar pa morda potem režiser Oren Moverman ni najbolje ujel trenutka in veličine spisane besede. Tozadevno čutim manjši primanjkljaj in upam si reči, da bi kakšna izkušenejša režiserjeva roka uspela vse skupaj narediti še za kakšno stopnjo bolje. Ampak nič ne de, Rampart (2011) je vseeno dober film, ki ga velja pogledati.

Rampart (2011) je film o podlem policaju Davidu Brownu, ki ob koncu 90ih v LA-ju po svoje razume zakon in svoje mesto v ameriški družbi. Zanj ne veljajo ista pravila, kot veljajo za njegove kolege, zdi se, da je Brown prepričan, da je nad zakonom, zdi se prepričan, da je ulica njegova in da lahko dela kar si zaželi. Tekom kariere je bil udeležen v marsikateri aferi, nekje so nepojasneno padala tudi trupla. Živi neurejeno življenje, polno alkohola, naključnega seksa in izolacije od uravnoteženega vsakdana. Morala in etika sta mu tuji, sovraštvo in prenekatere fobije brez sramu izraža in kaže navzven. Kaj ga je pripeljalo do tega? Postvietnamski sindrom? Izgorelost ali izmučenost na delovnem mestu? Je le plod ameriške družbe, ujet v lastne demone in strahove, ki slej ali prej pridejo na plano? Njegovo življenje je na prvi pogled bizarno in povsem skregano z vsakdanjo logiko. Poročen in ločen s sestrama, s katerima pa še vedno živijo v nekem čudnem odnosu, kjer vloge in mesta niso najbolj jasno definirane. Patriarhalno želi bedeti nad obema propadlima zakonoma, pa čeprav niti finančno niti moralno ne uspe niti malo v vlogi moža ali očeta. Ve, da se mu življenje podira iz dneva v dan, a vse to skuša skriti in potlačiti. Potem, ko mu eno popoldne dokončno poči film in sredi belega dne zbrca osumljenca, je jasno, da je z njim konec, tako ali drugače.

You know what I think? I think you were a dirty cop from day one. You were a dirty cop with a dirty mind and you dirtied all of us up by default.

Film je dobra študija podivjanega in moralno razbitega policaja, ujetega v lastnem dreku. Dobro vijuga mimo žanrskih klišejev in stereotipov in gledalca ves čas drži v nekem zanimivem, atmosfersko dovolj klaustrofobičnem krču. Gledalec se zaveda šibkosti in zloma glavnega protagonista, a z njim niti malo ne simpatizira; glavni protagonist je odvraten osebek, to se vsak zaveda in všeč mi je kako tu film nič ne slepomiši. Ravno zato pravim, da je scenaristično močan. Žal pa režija ni tako pogumna, vsaj meni se kakšen kader ne dopade dovolj in zdi se, kot da režiser Moverman res ne bi bil kos nalogi. Svoje pa doda tudi pester igralski ansambel, ki vse skupaj potem spet dvigne nad tista siva polja brezizraznega povprečja. Woodyju Harrelsonu sem tople besede spisal že kar v uvodu: dober je, to je njegov film in če malo krenem čez mejo objektivnosti, potem pravim, da tu blesti. To je bolj film enega igralca, močnega igralca, a tudi vsi stranski liki še kako dobro izkoriščajo svoje minute. Tu imam v mislih predvsem Sigurney Weaver, Bena Fosterja, Stevea Buscemija, Anne Heche, Robin Wright in ostale. Rampart je mali film, ki pa ima kar veliko za povedati. Po številnih festivalih je uspešno prodajal svoje ime in sam ga bom lep čas nosil v spominu kot film, ki me je prepričal do neke mere; ne sicer najvišje, a dovolj za neko vsesplošno zadovoljstvo.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Iron Sky (2012)

O dotičnem filmu so se po različnih filmskih kuloarjih kmalu sprožile sočne govorice, češ prihaja nekaj odbitega, nekaj norega, nekaj skrajno bizarnega. Nekaj kar naj bi zabavalo staro in mlado, predvsem pa naj bi zabavalo tiste ljubitelje sedme umetnosti, ki raje namesto na hollywoodskem tekočem traku izdelanih zguncarij, sem in tja pogledajo nekaj nekonvencionalnega, nekaj drugačnega in nekaj svežega. Tudi sam kdaj rad to monotono filmografijo “visokega” hollywooda zamenjam za kaj rahlo drugačnega in čeprav mi to zaradi pomanjkanja časa (en tehten razlog mora biti) ne uspeva najbolje, pa vendarle od časa do časa svojo ne-mainstreamovsko žejo potešim s kakšnim tovrstnim filmom. Iron Sky (2012) do neke mere to žejo dobro poteši, a moram zaradi vseh pozitivnih spisov in krepkih besed priznati, da sem pričakoval še več oz. bolje rečeno, nekaj več. Ne rečem, film je vsebinsko res noro bizaren in mestoma ravno prav odbit, a celostna podoba nekega trajnejšega občutka vendarle ne pusti. Pričakoval sem več, ampak bodimo pošteni, tudi to kar sem na koncu dobil je povsem dostojna žanrska poslastica, ki ji velja nameniti tisto uro in pol dragocenega časa.

Mislim, kaj je bolj norega od tega, da imajo nacisti na temni strani Lune svoj imperij? Kaj je bolj norega od tega, da kanijo ti nacisti potem po dolgem času končno napasti Zemljo in zavladati svetu? Kaj je bolj norega od tega, da nacisti leta 1945 po porazu zbežijo na Luno, tam postavijo Reichstag in nadaljujejo svojo dogmo o čisti naciji tam daleč v vesolju, skriti očem zemeljske javnosti, skriti pred sovražnikom? Moramo priznati, da je finsko  – kanadski dvojec, ki je spisal scenarij (Johanna Sinisalo, Michael Kalesniko) tu res šel preko meje neke zdrave pameti in na papir prenesel sila intrigantno zgodbo, ki bi tudi v najbolj divjem umu težko prišla na plano. Morda zato niti ne čudi preveč, da je preteklo kar nekaj vode, preden se je kolesje filmske produkcije toliko zavrtelo, da je film vendarle ugledal luč sveta. Scenarij je bil namreč v celoti pripravljen že leta 2006, dve leti kasneje so zagreti ustvarjalci skupaj spravili nek trailer in na filmskem festivalu v Cannesu nato hodili od producenta do producenta in iskali prepotrebne dolarje ali eure za korak naprej, šele leta 2010 pa so potem k projektu privabili še avstralsko produkcijsko hišo in šele tedaj je prikapljalo dovolj denarja, da so se zadeve dokončno lahko lotili. Pa je potem še trajalo nekaj časa, še je bilo potrebno priskrbeti kakšen dodaten euro in ustvarjalci so šli celo tako daleč, zaupanje v projekti je bilo očitno na najvišjem možnem nivoju, da so na znani spletni strani wreckamovie.com postavili svoj piskrček in povabili vse, ki so bili zainteresirani, da vložijo kakšen euro, poleg tega pa so lahko dodali še kakšno idejo, predlog itd. Kakšen je bil tu potem izplen niti ne vem, zagotovo pa je tudi ta gesta botrovala k temu, da je film hitro, še precej pred premiero oz. uradno napovedjo, zrastel v kult in postal predmet številnih debat. Sodoben način marketinga se je tu dobro obnesel, prav gotovo. Ustvarjalci so vse skupaj lepo prenesli na medmrežje in tam pospešeno začeli graditi svojo ciljno publiko, pospešeno so lansirali to in ono informacijo, raja je pograbila in zato ne čudi, da se je o filmu toliko govorilo in pisalo že pred časom.

All presidents who start a war in their first term get re-elected.

Torej zgodba gre v grobem nekako takole. Leto 2018, dva ameriška astronavta pristaneta na Luni, kjer imata pred seboj rutinski pregled Luninega površja. Ampak tokrat ne gre tako rutinsko, astronavta naletita na veliko presenečenje, na temni strani Lune namreč stoji ogromen nacistični imperij! Prvi astronavt pade pod streli sovraga z lune, drugi je zajet in odpeljan v Lunin Reichstag, kjer potem nacisti zgroženo ugotovijo, da gre celo za temnopoltega Američana, ki je priletel skoraj naravnost na njihovo dvorišče. No ja, divji Američan je vsaj za nekaj dober, seboj namreč prinese pametni telefon in ravno to naj bi bila tista potrebna vez, ki bi njihovo floto dvignila in spravila na Zemljo, ampak smola je želela, da je baterija v telefonu hitro odpovedala in sedaj je glavna naloga prvega med enakimi, da skupaj z ujetnikom in pomočnico odletijo na Zemljo in tam najdejo baterijo, ki bi potem vendarle zadostovala za napad na Zemljo. Oh ja, saj res, tistega temnopoltega Američana s številnimi poskusi in zametki umetne inteligence spremenijo v skorajšnjega Arijca, ne vem čemu to, meni se je to zdelo povsem brez pomena in še sedaj ne razberem nobene prave simbolike. No, na Zemlji se potem marsikaj dogodi. Predvsem je tu dokaj zanimiv vpogled v ameriško belo hišo, kjer tamkajšnja predsednica išče vse možne načine, ki bi ji pomagali do njene ponovne izvolitve in prihod nacistov z lune se zdi super razlog, da ji zmaga spet pade v naročje. Sama vsebina se sicer kar konkretno zapleta in napleta, ne morem ravno trditi, da v dobrem smislu. Vsega je kar naenkrat preveč in gledalec se kaj hitro izgubi, če pa skuša čimbolj slediti, pa ga hitro lahko popade migrena ali kaj podobnega. Ampak recimo, da se tekom vseh teh bizarnih situacij dokaj dobro riše vsa današnja politika; vse kar je danes narobe v politiki finski režiser Vuorensola lepo parodira in s prstom kaže na vse nesmisle in neumnosti, ki trenutno vladajo v naši družbi. Sploh vloga ameriške predsednice pade v kontekst podivjane rumene politike, kjer se ne rešuje dobrobit prebivalcev, pač pa se rešuje le lastni interes in kapital. Groza, ja. Dokaj zanimiv je tudi vpogled v nacistično notranjo politiko, kjer se vrši boj za mesto firerja in tu ambiciozni in oportunistični kandidat brez pretirane mere spoštovanja jasno nakaže svoj cilj in namen, to se razplete dokaj neskladno s starimi pravili, kaj hočejo ustvarjalci reči niti ne vem, boj v lastnih vrstah vsaj ponavadi kaže propad neke skupine in tu se s tem že začne ta propad ideje. Ampak ok, ta propad pokaže že podivjana Renata, ki po letih izolacije na luni hitro zavoha prepovedan sadež kapitalizma in hitro pozabi na vsa pravila, vse dogme in krene s temnopoltim divjakom novemu krasnemu svetu naproti. Očitno nacizem tudi na luni ne bi zdržal napram Zemljinemu klenemu kapitalizmu.

Kot pravim, ideja mene prepriča in se ji globoko priklanjam, bolj pa moti ne ravno blesteča produkcija, ki mestoma kar pošteno šepa in daje filmu manjvrednostni znak. Ampak ok, parodija je po mojem mnenju tu nekako vseeno uspela, nekje sicer manj (homage Hitlerjevemu govoru iz filma Der Untergang je kilav), nekje pač bolj. Vseeno bi pričakoval nekoliko boljšo igro, sem in tja je prav težko gledat tistega tečnega črnca, pričakoval bi tudi drugačne, manj klišejske in že videne režiserske prijeme, pričakoval bi več poguma in drznosti še iz vizualno – tehničnega vidika, ampak saj približno vemo kam pes taco moli. Tipična B produkcija. Nekaj prizorov je dobrih, prihod jeklene mašinerije iz neba ob spremljavi Laibacha in Mašine B gre dobro z roko v roki, a to je pa potem tudi to. Film je bizaren in odbit, oster in norčav in mene je konec koncev zabaval. Nekega globjega vtisa pa v nobenem primeru ne pusti. Škoda, pravzaprav.

- Priporočam

  • Share/Bookmark

Hell (2011)

Nemški film Hell (2011) je deležen kar spodbudnih kritik in toplih besed, mnogi pa gredo celo tako daleč, da ga kar brez sramu in večjih dilem primerjajo z žanrskimi klasikami in kulti. Prav to zadnje je nato tudi mene kaj hitro prepričalo k ogledu in morda sem prav zaradi tega k filmu pristopil z dokaj visokimi pričakovanji, kar pa se je potem izkazalo, da je bilo vendarle napak, saj film kakšnega posebnega žanrskega razodetja vendarle ne prinese. Ampak naj ne zavedem naključnega bralca, film je sam po sebi čisto solidno sredstvo za kratkočasje, ki mestoma res navduši z dobro zastavljenimi žanrskimi elementi, ki gredo še posebej v slast. Ampak žal moram zapisati, da vseeno pogrešam kakšen dogodek, kakšen trenutek, ki bi vse skupaj bolj vtisnil v spomin, brez tega tako dobimo le že stokrat videno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu, kjer vladajo druga pravila. Ampak ok, bodimo prizanesljivi; če bi šlo spet za kakšno pretenciozno hollywoodsko mineštro s kakšnim mega zvezdnikom v glavni vlogi, bi bil moj ton verjetno bolj oster in manj spravljiv, ker pa gre to pot za nemški film, ki se prav posebej nikoli ne širikousti s svojo veličino in pomembnostjo, lahko iz njega vendarle izluščim več materiala, ki v končni fazi vse skupaj dvigne na nivo, ki pravi, da gre za film, katerega ogled morda lahko tudi priporočim.

Dogajanje je pomaknjeno v bližnjo prihodnost, v leto 2016 natančno, v čas, ko je Zemlja zaradi močnega vpliva sonca tik pred totalno kataklizmo. Prebivalstvo je že močno razredčeno, življenje na Zemlji pa je zaradi vročine in svetlobe skorajda nemogoče. Tekoče vode praktično ni več na voljo in zato predstavlja najbolj iskano dobrino. V stilu filma ceste nato sledimo trem junakom, ki z zadnjimi kapljami goriva vozijo po deželi in iščejo način in možnost preživetja. Jasno je nekaj, biti moraš močnejši in iznajdljivejši od vsake druge žive duše, ki jo lahko srečaš, sicer je po tebi. Svet je tako pahnjen v kruto igro usode in edina omejitev je zakon ulice, zakon preživetja. Kaos, ki vlada je seveda voda na mlin tistim močnejšim, najšibkejšim se pač ne piše najbolje. Posameznik težko preživi, številčnejše tolpe sedaj vodijo mesta in družbeno ureditev. Tako tudi trije glavni junaki, ki tavajo in iščejo način preživetja, naletijo na past in postanejo plen bolje organizirane skupine, ki lovi, krade in mori vse kar jim pride pod roke. Ko enkrat v kremplje dobijo mlado dekle, sta možnosti le dve: najti jo in ji pomagati zbežati, ali pa se sprijazniti z usodo izgube in sprejeti grenak poraz in kreniti naprej. Logika, ki so jo prodajali že mnogi filmi pred tem.

Vsebinsko me film tako ne more kaj pretirano navdušiti, nenazadnje je pred leti prišel izjemen The Road (2009), ki tu vsem podobnim derivatom postavlja težko dosegljivo normo. Ravno zato, ker tozadevno film ne prinese nič kaj hudičevo novega, je še toliko bolj pomembno kako film to zgodbo potem servira gledalcu. Vsaj to pa po mojem mnenju naslovni film dela zelo dobro. Lahko pohvalim atmosfero, ki dovolj dobro in prepričljivo gledalcu požene nelagodje v želodec, takisto lahko pohvalim scenografijo, pa tudi fotografijo, ki zelo ostro ali nazorno kaže podobo mogoče bližajoče kataklizme. Vizualno tako film povsem zadovolji in recimo, da s tem nekoliko opere temne madeže, ki jih pušča že videna zgodba. Režije se loti meni povsem neznani Tim Fehlbaum, ki prav bujnega življenjepisa sicer nima, a  recimo, da se to filmu ne pozna preveč; vizualno, kot pravim, sama fabula bi rabila kakšen sladkorček več za tako opazko. No, tudi igralski performansi niso ravno nepozabni, ampak ok, do neke mere so pa tudi prepričljivi.

Hja no. Film je konec koncev čisto soliden. Ampak, da bi ga pa lahko uvrstil med kakšne boljše ali celo nepozabne izdelke pa pač ne. Kakorkoli, če dobro pomislim, tista slaba ura in pol kar hitro mine, človek se lahko sprosti in tudi prijetno zabava, tako da ni ravno konec sveta, če komu pride na jedilnik.

- Priporočam

  • Share/Bookmark