Vnosi v kategoriji '(O)Kultno' ↓

Go-ji-jeon (2011)

Vojna vihra med obema Korejama je vedno dobrodošel material za filmsko udejstvovanje. Cel kup tovrstnih filmov je bilo že posnetih, meni v spominu kajpak najmočneje odmeva Taegukgi Hwinalrmyeo (2004), ki je za moje pojme kar eden najboljših vojnih filmov vseh časov. Go-ji-jeon (2011) ali The Front Line take kvalitete seveda ne prikaže, vseeno pa gre za precej dober vpogled v takratne zaostrene vojne razmere na relaciji obeh Korej. Zanimiv film, ki ima veliko ponuditi, vseeno pa menim, da pa nekega dolgotrajnega, nepozabnega vtisa pri gledalcih, sploh iz drugih predelov sveta, ne utegne pustiti. A nič zato. Go-ji-jeon je bil zadnji južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja, resda kasneje v konkurenco ni bil sprejet, a že to je zagotovo podatek vreden pozornosti. Korejska filmografija je kajpak odlična in film, ki ga predlagajo za tako čislane mednarodne filmske nagrade, zagotovo ne more biti slaba popotnica za filmski večer. Oh, slaba popotnica seveda ni bil, v določenih segmentih me je kar močno prevzel in osvojil in tudi po koncu sem bil kar zadovoljen nad videnim. Tile Korejci znajo res zelo dobro vnesti čustva in zgodovinsko identiteto v svoje filme in to me vedno prepriča. Resda so vsi njihovi filmi precej patriotsko nastrojeni, a ne tako patetično kot znajo to biti hwoodski filmi, zato jim to nastrojenost vedno prej štejem v plus kot kaj drugega.

Film je delo režiserja Huna Janga, ki je predtem že predstavil dva dokaj zanimiva filma, in sicer dramo Yeong-hwa-neun yeong-hwa-da (2008) in Ui-hjeong-je (2010), obadva lahko kar mirno priporočim v ogled. Hun Jang je morda bolj poznan kot desna roka znamenitega Kim Ki-Duka, s katerim je sodeloval pri številnih filmih. Z Ui-hjeong-je (2010) je leta 2010 kar dobro udaril po korejskem trgu, saj se je v knjige zapisal kot drugi najdobičkonosnejši korejski film tistega leta. Go-ji-jeon je nazadnje prinesel resda nekoliko manj zelencev, a je vsemu navkljub pri korejski publiki pustil kar močan vtis. Korejci na te vojne drame še posebej radi padajo, zato to seveda ni nobeno presenečenje. Sploh naslovni zelo kritično pogleda na vojno, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razdelila Korejo in predstavi vso blaznost tistega obdobja.

Go-ji-jeon (2011) pokaže zgodbo vojakov, ki bijejo dolgo bitko, tako dolgo, da so praktično pozabili namen in motiv tega brezupnega bojevanja. Vseeno se zdi, da se vojna bliža koncu in pred obema stranema je le še ena ključna bitka, ki bi lahko postavila bodočo mejo med vpletenima državama. Kdo bo zavzel bližnji hrib je strateško vprašanje in vsi vpleteni so izpostavljeni težkim odločitvam, ki lahko prinesejo veliko zmago, a po drugi strani seveda povzročijo tudi veliko kolateralne škode, saj je jasno, da bo v tej kočljivi bitki padlo kar precej mož. Zgodba je sicer polna zanimivih prigod in močnih trenutkov in zagotovo ne gre le za vojni film, pač pa še kaj drugega. Zanimive so predvsem interakcije med protagonisti, ki so izpostavljeni različnim situacijam, ki se odpirajo tekom vojne. Enkrat se igra na te karte, drugič na druge in dober vojak mora vedno imeti nos in intuicijo za kar najlažjo in najvarnejšo pot skozi vso grozo vojne. To film po mojem mnenju res dobro pokaže. Če sta prvi dve tretjini bolj vojaško usmerjeni in se zanimive iskre iskrijo tekom spopadov, pa je zadnja tretjina močna predvsem na čustvenem področju, saj ponudi precej močnih in težko pozabnih trenutkov.

A vseeno, kdor je videl veliko vojnih filmov, ta potem z vsebino tu ne more biti ravno prevzet do solza ali nekontroliranih izbruhov veselja. Zato velja izpostaviti še druge elemente, ki jih po mojem mnenju film dobro prodaja naprej. Filmu se na daleč vidi, da je deležen močnega produkcijskega vložka, saj tozadevno film res stoji na močnih temeljih. Menim, da je tu povsem na nivoju hollywoodskih blockbusterjev, dočim je vsaj igra glavnih igralcev na precej višji in prepričljivejši ravni. Bitke so res dobro posnete, epsko pravzaprav, fotografija je odlična in tudi zvok in montaža sta na precej ostri rezini. Vizualno in tehnično gre za velik presežek in film se splača pogledati že samo zaradi tega. Film navkljub zajetni minutaži hitro mine in gledalca pritisne na zofo. Da, zaradi tehničnih presežkov me film še bolj prepriča kot bi me nemara lahko in temu ne oporekam. Dober film, vreden ogleda. Ima vse, kar mora dober vojni film imeti.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Rane (1998)

Menim, da imajo Srbi med vsemi predstavniki bivše Juge daleč najboljšo filmografijo. Sploh povojni filmi so zelo referenčni, antologijski in odlični kronisti trpkega obdobja. Med njimi morda najbolj izstopa Lepa sela lepo gore (1996), meni  pa je kanček bolj kulten prav naslovni, ki je seveda plod istega režiserja. Zakaj kanček bolj kulten? No, spomnim se, ko smo naslovni film prvič videli, ta je med petnajstletniki, ki smo takrat ravno zaključevali osnovno šolo, naredil korenite premike. Ne toliko, da bi tudi mi želeli iti po poti Pinkija in Švaba, ampak predvsem v smislu razmišljanja in iskanja novih izzivov. Morda smo to brezskrbno mladost bolj začutili, kaj pa vem. Ajd, morda smo prav zaradi tega filma pokadili kakšen džoint več in morda smo prav zaradi tega filma tudi bolj samozavestno iskali prve kontakte spolnosti. Film Rane (1998) je bil kot naročen za mlajše najstnike, čeprav je veličina filma nekje drugje in jo neki slovenski petnajstletniki itak nikoli ne bi znali izluščiti. Takrat sem gledal drugače, tokrat pa sem film pogledal skozi drugo percepcijo in povem vam, da gre za odlično in dovolj realistično analizo srbskega družbenega drobovja, ki razkriva vso bedo in nesmisel tistega časa.

Pinki in Švabe sta prijatelja od mladih nog. Situacija v kotlu razpadajoče Juge ju je že dodobra zaznamovala, potem, ko ju pod okrilje vzame lokalni kvazi gangster Kure, pa počasi, a vztrajno spoznavata svet srbskega podzemlja tudi na lastni koži. Postaneta tipična izdelka časa in prostora, v katerega sta bila pahnjena. Njuna igra ima le eno pravilo, bodi močnejši in ostrejši od konkurenta, drugače te ni. Usodo si začneta krojiti po svoje in kaj drugega jima sploh še preostane, kot pa zakon ulice. Država je zlomljena, družbena klima na totalnem psu, kaos je že zdavnaj glavni v mestu. Zgodba dobro orisuje ta padec srbske družbe, kako so se krhali odnosi v družini, kako se je krhala srbska nacionalna zavest.

Sploh Pinkijev oče, ki se na prvi pogled morda zdi povsem nepomemben lik, a je v bistvu on najboljši pokazatelj tega propada. Ko Titovo fotografijo zamenja za fotografijo Miloševića, vidim simbol in kratkovidnost celotne situacije, ki se je nato iskrila v hudih bitkam po celi Jugoslaviji. Tako kot prizori z babico niso le prizori z babico, ampak so prizori, ki kažejo generacijsko razslojenost ter kažejo mladostniško norost in norost starejših, ki želijo biti v koraku s to novo Srbijo, ki se riše in gradi v povojnem času. Ravno te stvari, te male dogodke, ki si sledijo na poti do končnega propada, film zelo dobro povzame in predstavi. Vrhunsko, bi lahko rekel.

Družbeni trenutek je dobro ujet in mojstrsko predstavljen, tu ni vprašanja. Narativno in slogovno je film zelo močan in deluje kot svež poklon ameriškim žanrskim poslasticam. Režiser Srđan Dragojević ustvari odlično okolje, protagoniste predstavi v pravi in verodostojni luči in tako dobimo res vsebinsko pester film, ki ga krasi zelo dober tehnični in vizualni del. Piko na i postavi izpiljen in izbrušen besedni zaklad, interaktivnost med glavnimi protagonisti. Scenarij (takisto Dragojević) deluje kot dobro naoljena mašinerija, vse štima in gre v kontekstu z alegoričnimi in simbolnimi toni filma. Zelo bi pohvalil tudi montažo, nekateri kadri si res dobro sledijo, režija se mi je sploh dopadla, saj režiser včasih poskuša tudi z drugačnimi prijemi kamere in vse to dobro deluje. Gledalec se tako po mojem še lažje identificira z glavnimi protagonisti in še bolj vstopi v njuno življenje oz. razmišljanje. Gre za film, ki dobro igra na več strun in res vsaki generaciji gledalcev igra drugo pesem, kvaliteta redkih. Dokaj prepričljiva je tudi igra (Dušan Pekić, Milan Marić, Dragan Bjelogrlić), nobenemu nimam kaj oporekati.

To nikakor ni le film o dveh mladeničih ob iskanju njunega prostora pod soncem, to je prej kronika Srbije in cele Jugoslavije v pred in povojnem času. Kulten film, vreden ogleda. V isti sapi, dokler navdušenost in občutki še trajajo, pa kanim ponovno pogledati tudi Lepa sela lepo gore (1996), za mnoge kanček boljšo analizo norije tega obdobja, potem pa bi počasi lahko videl tudi zadnji Dragojevićev izdelek, Parada (2011), ki dobiva prav tako dokaj spodbudne ocene.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Tyrannosaur (2011)

O filmu Tyrannosaur (2011) že dobro leto berem same zanimive vtise in objave, skoraj vsi v en glas pritrjujejo, da gre za izjemno močan film, ki usodo človeškega življenja riše in piše na najbolj krut in nekonvencionalen način. Po ogledu temu mirno prikimam tudi sam, Tyrannosaur je definitivno eden izmed močnejših filmov, kar sem jih videl v zadnjem letu in vsaj takole po prvi prespani noči lahko trdim, da gre zagotovo za film, ki ga utegne gledalec nekje v sebi premlevati še dolgo po ogledu. Ne bom dejal, da gre za mojstrovino, bom pa dejal, da gre za film, ki se vsaj po vsebinski plati tej oznaki lahko povsem približa. Ljubljenec številnih festivalov, kjer so mu različne nagrade in nominacije padale v objem kot po tekočem traku, je končno prišel tudi na moj jedilnik in moram povedati, da sem se ogleda lotil s takimi prav posebnimi občutki in pričakovanji, že sam sinopsis ti enostavno ne da spati, poleg tega pa ne gre zanemariti dejstva, da se je režije lotil znan angleški igralec Paddy Considine, ki me je nazadnje kot gledalca zbodel z odlično vlogo v filmu Dead Man`s Shoes (2004). Prav s slednjim filmom ima naslovni kar nekaj vzporednic, predvsem v narativnem slogu in vizualizaciji, obadva krasno rišeta angleško sivo marginalo, obadva sta do svojih protagonistvo neprizanesljiva in obadva neposredno in brez olepšav pokažeta strogo bit njune vsebine. A Tyrannosaur (2011) gre še dlje, precej dlje.

Film že na začetku pokaže svoje ostre zobe. Skoraj dobesedno, saj glavni protagonist Joseph že v prvih sekvencah razkrije ves svoj repertoar jeze, preklinjanja in nizkotnih dejanj. Potem, ko razkurjen oddirja iz lokala, brez večjega razloga nehumano zbrca pasjega prijatelja, ki kasneje zaradi tega tudi pogine. Kdo je ta tip? Kaj je njegov problem? Vsa nadaljna dejanja že bolj razkrivajo njegovo plat, gre za pijanega postopača, ki jezo pogosto sprošča z uličnimi pretepi, je pravi strah in trepet okolice in človek brez tesnejših socialnih stikov. Edini  s katerim je v kolikor toliko dobrih odnosih, je deček iz sosednje hiše. A življenje včasih ubere res čudne zavoje. Josepha oni dan zanese v neko krščansko prodajalno, kjer spozna verno in preprosto Hannah, ki mu kot ena redkih nameni topel nasmeh in zagotovilo, da bo molila zanj. Med njima se potem stke nekaj kar bi bilo lahko podobno prijateljstvu, a Hannah nosi tudi svoj nahrbtnik težav, saj ima doma nasilnega moža, ki jo posiljuje in pretepa, zato je njena naklonjenost Josephu po eni strani toliko bolj razumljiva, saj ji ta hrust predstavlja neke vrste varnost pred razjarjenim in krutim možem.

Hannah in Joseph potem eden drugemu dajeta uteho in smisel za naprej. Dajeta si upanje, da je za obadva na koncu tunela luč, ki najavlja boljše čase. Ujeta v sivi vsakdan angleškega srednjega sloja, kjer pretita nasilje in pomanjkanje, ju je po svoje definiralo in jima dalo oznako. Joseph je nekje v sebi sicer plemenit človek, ki je imel svojo ženo, težkega tiranozavra, rad, a zaveda se svojih pomanjkljivosti, zaveda se svoje vzkipljive jeze in ve, da z njim ni lahko shajati. Pa bi lahko zanj dejali, da je neke vrste varuh soseske? Z zadnjim aktom je zagotovo to do neke mere nakazal, saj je enkrat za vselej naredil red in maščeval udarec edinemu prijatelju. Lik Hanne je prav tako poln takih in drugačnih razmišljanj. Čeprav ji s finančnega vidika morda ne gre tako slabo kot Josephu, pa svoj davek plačuje drugje. Je za njeno stanje kriva sama? Zakaj tako dolgo vztraja ob takem bedaku?, mi je ves čas krožilo po glavi. Njen zadnji akt je seveda pričakovan in v mojih očeh tudi upravičen, morala gor ali dol. Po svoje sta si Hannah in Joseph dokaj podobna, oba se s svojimi dejanji borita proti družbeni stigmi in proti lastni zgodovini. Tekom filma sta se mi obadva prirasla k srcu zaradi tega.

Občutij, ki jih film pusti je res veliko. Všeč mi je predvsem prikaz angleške marginale, scenografija je dovolj siva in bedna, vonj depresije in težkih socialnih razmer kar zeva izven ekrana. Film ne slepomiši in ne išče izgovorov, pokaže res vso bedo, boj in razslojenost in ko film ne ubira kakšnih socialnih bližnjic, takrat sem sam kaj hitro lahko prevzet. Krutost, s katero se mučijo glavni protagonisti (tudi manj glavni, pravzaprav), Considine res dobro izlušči in servira gledalcu grenak obet, čigar grenčica še dolgo vztraja na jeziku. Režiserju za režijo in vse skupaj  krepke pohvale, še večje hvalospeve pa kanim podeliti igralcema. Peter Mullan, znani angleški karakterni igralec, je odličen in morda, oh le morda, je to najboljša vloga leta 2011. Resno. Manj znana (vsaj meni) pretežno TV igralka Olivia Colman ni daleč in skupaj tvorita res izjemen dvojec, ki mi je ježil kožo.

Takole. Film bom zagotovo uvrstil med top 10 z letnico 2011 in povem tudi to, da naslovni skupaj s Shame (2011) in Take Shelter (2011) predstavlja tisti najboljši in najodličnejši izbor lanskoletne filmske bere. Posnet za drobiž, a končni rezultat je več kot srhljivo dober. Bravo!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Shame (2011)

Angleški režiser Steve McQueen je pred leti s filmom Hunger (2008) dodobra pretresel filmski svet. Film je hipoma postal novodobni kult in je takoj prerasel okvirje filma in praktično postal testament časa. Ni šlo le za film, pač pa je šlo za nekaj več, šlo je za repliko, za klofuto družbi. McQueen je s svojim prvencem dokazal, da gre za izjemnega filmarja, z zares izostrenim občutkom za detajle. Njegov naslednji film smo tako vsi slinasto pričakovali. Bo McQueen sledil visokim standardom, ki si jih je sam postavil? Bo zmogel doseči veličino in sporočilnost debitantskega projekta? V lanskem letu je potem njegov najnovejši projekt vendarle ugledal luč sveta in med filmofili je kaj hitro in močno završalo. Film Shame (2011) je upravičil visoka pričakovanja in malodane postal eden izmed medijsko bolj izpostavljenih filmov lanske letine. Temu seveda ne gre oporekati. Brez zadržkov zapišem, da je film več kot odličen in eden najmočnejših ta čas. Gledalcu zleze pod kožo in mu komajda pusti dihati. Film več kot odlično secira glavnega protagonista, brez moralnih zadržkov ga razgali in ponudi v obdelavo. To kakopak naredi tako, da poleg glavnega protagonista do besede in mesta pride tudi celotna družba, naša kultura pravzaprav. McQueen je tako ponovno zadel žebljiček na pravo mesto in brez dvoma postaja eden izmed najboljših in najbolj ostrih kronistov našega časa, saj vso zablodo zahodnega sveta odlično stisne v film. McQueen s filmi dopušča različne interpretacije, poleg tega pa postavlja veliko vprašanj, za katere ni lahkih odgovorov.

Film Shame (2011) nam predstavi Brandona Sullivana, dobro situiranega američana sredi New Yorka, ki pa je (pre)močno zasvojen s seksom. Seks je edina misel, seks je njegov edini način komunikacije pravzaprav. Ženske prihajajo in odhajajo kot po tekočem traku, vmes ne zmore brez nenehne masturbacije in kratkočasenja s pornografijo. Doma in v službi. Praktično na vsakem koraku. Ampak Brandon ni videti srečen človek. Zdi se, kot da ga vsaka ejakulacija osebno izčrpa, prizadane. Ampak brez tega enostavno ne gre. S seksom je zasvojen kot bi bil lahko zasvojen z mamili. Seksa polni vsakdan mu dodatno začini prihod mlajše sestre, ki se naseli v stanovanje in mu tam kvari razpoloženje in dnevno rutino. Brandon in sestra morata potem nekako shajati skupaj, a jima gre težko. Gre za dva povsem različna karakterja, za katera pa se zdi, da nosita podobno težavo nekje globoko pod srcem. Kaj se je med njima pravzaprav dogodilo nikoli ne izvemo, ampak incest se ponuja kar sam od sebe. Je zato Brandon čustveno klinično mrtev? Je zato Brandon tako anemičen, ker je nekoč z grozo spoznal, da se seksualno ne more upreti niti svoji sestri? Kot pravim, interpretacij je malo morje, vprašanj več kot odgovorov.

A nekaj je povsem jasno. Brandon Sullivan je težak primer. Je človek redkih besed, je človek kamnitega obraza. Ko hodi po ulicah New Yorka, hodi sam nekje na koncu sveta. Asocialen do skrajnih meja edino uteho in smisel življenja najde v seksu. Kar je po svoje ironično; seks kot simbol združevanja, veselja, reprodukcije človeške rase, najpogosteje pa ga prakticira človek, ki mu na čelu piše, da bi najraje celo prebivalstvo zbrisal iz sveta. Torej kaj želi Brandon s seksom povedati? Mar s tem, ko brezčutno poseksa prvo luknjo na podzemni, pokaže kako malo mu je vreden svet, kako lahkotno ga jemlje? Kako nečista, lahka je ta naša družba? Sam sem že imel tak občutek, kot da bi Brandon s svojim brezčutnim seksom v bistvu jebal svoje življenje. Eden izmed bolj zanimivih prizorov filma je tisti, ko mu ob seksu z najbližjo prijateljico orodje ne dela. Zakaj mu v danem trenutku kolega odpove? Prve osebe, kateri nameni rahel nasmeh, toplo besedo in ji da nekaj več, ne more spolno zadovoljiti; to je dokaz zgornjih tez, Brandon seksa zato, da replicira družbi, če ni na voljo deklet, replicira z moškim. Teatralno (okno nebotičnika) in vsem na očeh. Čim se pojavijo čustva, očitno ne zmore. Dober material za psihologe in seksologe. Zanimivo protiutež temu predstavlja njegova sestra, ki pa je čustveno preveč odprta. Zanimiv kontrast, ki ga režiser v film dobro vkomponira.

Film ima polno teh malenkosti, ki polnijo celoto. Vsekakor gre za velik in močan film, enostavno te ne more pustiti ravnodušnega. Zame je to zagotovo eden izmed najboljših filmov lanske letine. Nekaj sekvenc je naravnost čudovitih, recimo petje Brandonove sestre, ki ga več kot očitno gane do skrajnih meja, a tega nikakor ne pokaže navzven, zakaj? Pa še kar nekaj takih sekvenc je režiser pripravil, ki res ne gredo iz glave in neverjetno dobro sovpadajo v samo zgodbo in material. Michael Fassbender, ta čas eden bolj dejavnih igralcev, je odličen in pika. Brandonovo filozofijo odlično utelesi in mene prepriča. Carey Mulligan se razvija v dobro igralko, malo vlogo naredi zelo zanimivo. Film je bil ljubljenec številnih festivalov po svetu, osvojil je precej nagrad in nominacij, seveda je za oskarje predober in to mu je treba šteti v čast. Sam ga kar najtopleje priporočam naprej in pravim, da ga je treba vzeti z veliko mero razmisleka, psihologije in filozofije. Ni lahek film, seveda ni.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Valhalla Rising (2009)

No, takole. Končno, bi nemara pomislil reden bralec tega bloga. Pri spisu o filmu Drive (2011) sem se namreč zaklel, da kanim film Valhalla Rising (2009) v kratkem pogledati, zakaj režijo naslovnega filma podpiše meni ta čas eden izmed bolj omiljenih režiserjev, Nicolas Winding Refn ima res dobro in gledljivo filmografijo in karkoli sem do sedaj videl, me je prepričalo in mi vlilo tak poseben občutek zadovoljstva. Ampak tale se mi že nekaj časa vztrajno izmika, zadnjič pa sem potem želel nekaj rahlo odbitega, poetičnega in bolj skrivnostnega in omenjeni se je ponudil kar sam od sebe. Pa povem, da sem bil tudi po ogledu potem kar dobre volje. Zagotovo gre za film, ki ni za široke množice in to me ponavadi vedno še bolj podžge. Rad imam namreč filme, ki nosijo nekaj več, ki iz kadra v kader prehajajo iz enega medija v drugega, enkrat gre za prvinsko cineastično izkušnjo, drugič za bolj filozofsko, psihološko situacijo, tam je dobra glasba in tu krvoločni akcijski ringelšpil… Valhalla Rising za moje pojme zmaga ravno v tem, zdi se mi en tak zanimiv mozaik, ki svojo rdečo nit uspešno vleče skozi različne načine podajanja zgodbe in to, da ima na koncu tak rezultat, je seveda občudovanja vredno. Winding Refn je res velik vizionar, posneti tovrsten film zagotovo ni mačji kašelj.

Zgodba se odvija tam nekje okrog leta 1000. Osrednji lik je nemi nordijski bojevnik, ki ga zaradi zgolj enega zdravega očesa prikladno kličejo One-Eye. Vsebina je razdeljena na šest delov, v katerih bojevnik One-Eye z dečkom Arejem potuje iz suženjstva preko Svete dežele do pekla in končnega žrtvovanja. Vse to je prikazano izjemno prvinsko, podkrepljeno z očitnimi podtoni krščanske alegorije, ki se rišejo praktično na vseh korakih. One-Eye, ta skrivnostni mož, potuje skozi svojo lastno usodo, skozi usodo človeške družbe. Kdo je in kakšen je njegov namen ni nikoli jasno. Je on tu zaradi dečka ali je deček tu zaradi njega? Kdo je potemtakem deček Are? Winding Refn se tu vrne daleč nazaj, v genezo samega človeštva in pobrska po močni nordijski simboliki, ter tako prikaže neko samosvojo interpretacijo večnega boja dobrega z zlim. Ali pa gre za boj človeka s hudičem, bogom? Je One-Eye le neka manifestacija odrešenika, ki pokaže človeštvu pravo pot? Ki pokaže tudi vse krščanske zablode, ki se odlično odražajo v dejanjih tistih križarjev, ki prav tako ne vedo točno kam gredo? Ko barčica zapluje v meglo in tam strah pade na vse popotne, gledalca kar prime, da bi ustavil film in v roke prijel Biblijo in tam iskal vse te vzporedne zgodbe o peklu, ki se ponujajo same od sebe. Pa nisem katoliške vere, ampak lahko rečem, da me je ta film tule kar spodbodel k širšemu razmisleku, o razmisleku o res prvinskem boju med dobrim in zlim. Ali gre za boj med človekom in naravo!? Jasno je, da gre za težak film, ki od gledalca zares zahteva kar največ. To ni film, ki se ga pogleda in krene naprej, oh kje, to je film, ki gledalca izzove, da se s tematiko ukvarja. Že naslovi teh zgodb, ki se zvrstijo tekom filma, omogočajo različne interpretacije.

Meni je v oči morda še najbolj padlo nasilje. In sedaj razmišljam zakaj temu tako? Je morda režiser tukaj želel povsem direktno povedati in prikazati, da našo družbo, človeštvo identificira nasilje? Je tu alegorično želel ponuditi odgovor zakaj smo taki kot smo? Imamo nasilje v genih? Zagotovo gre za film, ki ne ponuja odgovorov, pač pa tisoč in eno vprašanje. Za take filme moraš biti pripravljen in očitno je meni oni dan tale film še posebej sedel v obet!

Poleg intrigantnega brskanja za simboliko in iskanja rešitve za številne zanke, se film bohoti z izjemno fotografijo in fantastično atmosfero. Prava vizualna poslastica je to! Film je bil v celoti posnet na severu Škotske in trda škotska gruda se tovrstnemu izdelku res fantastično poda. Metafizičen izlet mora biti začinjen z odlično atmosfero in tu ustvarjalci kažejo izjemen občutek veličine. Winding Refn je odlično vihtel kamero, nekateri kadri so fantasični. Vseč mi je tudi ta prehod iz filozofske poezije, v krvav masaker, dobro je režiser to kombiniral. Mads Mikkelsen, danski igralec, ki že pošteno trka med prvoligaške igralce, je tu v vlogi glavnega protagonista izjemno prepričljiv.

They only have one God. We have many.

Za moje pojme gre za odličen film. V bistvu pomanjkljivosti niti ne najdem. Seveda je jasno, da to v nobenem primeru ni film za širši krog ljudi. Morda bi bil tudi jaz drugačnega mnenja, če bi ga gledal skozi drugo prizmo, z drugimi občutki, morda je bil kriv povsem naključen trenutni navdih. A ker sem bil očitno ravno pravšnje volje in me očitno takšna tozadevna vprašanja bolj begajo, kot bi si mislil, je film mene zadel tja kamor me zadane le malokateri.

I am going to show them that a man of God has arrived.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Jurassic Park (1993)

Mimo naslovnega filma ne more nihče, še najmanj pa jaz. Tisti, ki smo se rodili sredi osemdesetih in smo potem v začetku devetdesetih Spielbergove dinozavre prvič uzrli na velikem platnu, smo zaznamovani za vse življenje. Jurassic Park (1993) je film, ki sem ga, takole na pamet, verjetno videl največkrat v življenju. A preteklo je res že kar nekaj vode odkar sem ga videl zadnjič in moram priznati, da mi je v spominu že povsem zbledel, hočem reči, če me kakšen mimoidoči takole povpraša o filmih, ki so name naredili kar najmočnejši in najdolgotrajnejši vtis, tuhtam in premišljujem kateri bi to bil in mi potem vedno znova pred očmi skače Spielbergovo Žrelo, pa Scottov Alien, pa Apokalipsa danes in tako dalje, ampak v bistvu se mi je res kar najglobje vtisnil prav Jurassic Park. Gre za prvi film, ki me je v celoti zasvojil, devetletni mulc sem komaj verjel, da gre za robote in da Spielberg dejansko nima v kleti kakšnega T-Rexa, prvi film, ki me je totalno prevzel, trikratni obisk kina, vhs itd., še več, verjetno gre prav za tisti film, zaradi katerega gledam filme. No, pretiravam. In potem sem pred dnevi čisto po naključju še malo dlje obsedel pred televizijo in še poslednjič malo tipkal sem in tja, da vidim kaj tv programi ponujajo gledalcu v ogled in glej ga hudiča, čisto takole, kot nostalgičen dar ali klic mladosti, vidim pričetek naslovnega filma. Najprej se mi je kar milo storilo, en tak čuden občutek sreče, zadovoljstva, mladostniške brezbrižnosti me je napadel. V trenutku sem se vrnil v tista brezmadežna leta sredi 90ih, torej skoraj dvajset let nazaj, ko sem bil res še mlečezobi pokavec, ki so ga v tistem obdobju še posebej zanimali dinozavri, fosili in podobne štorije iz časov tam nekje na začetku. Tedaj videti Jurski park je bilo seveda enako uresničitvi vseh sanj.

Pisatelj Michael Crichton, čigar romane se lahko uporabi tudi za hladno orožje ali pa primerno obtežitev šotorov sredi najmočnejše burje, je leta 1990 kar pošteno pocedil sline slehernemu knjižnjemu molju, ko je izdal zanimiv in intriganten roman, ki je že z naslovom vabil k branju. Roman Jurski park je bil prodajna uspešnica, instantni hit, ki je polnil police številnim bralcem po svetu. Ko je Steven Spielberg, tedaj prvo režisersko ime hollywooda, najavil reinkarnacijo knjižnega dela v film, je završalo še bolj. To, da bo Spielbergu uspelo dinozavre prikazati tako kot še nikomur pred njim, je bilo jasno kot beli dan. To, da bo film postavil mejnike na mnogih tehničnih področjih in da bo mnoge mulce vrglo iz hlač, ko bodo zagledali T-Rexa v akciji, je bilo takisto jasno. A vsem visokim pričakovanjem navkljub, je Spielberg s končno podobo verjetno šel še dlje in dejansko mu je uspelo narediti nekaj velikega in večnega. S tehničnega in vizualnega vidika Spielbergu za tole res le klobuk dol. Filmu se tudi po dvajsetih letih na tem področju ne vidi nobenih pomanjkljivosti, zob časa ga še ni začel gristi in tudi danes, ko smo navajeni res že vsega in je praktično vse tudi mogoče narediti, film tozadevno še vedno deluje in še vedno dviga kocine. To me konec koncev precej veseli.

Kdo ni gledal Jurskega parka? Saj, vsebina zato res le na hitro. Torej, super bogati John Hammond na privatnem otoku (nekje blizu Costa Rice) postavi Jurski park, park, kjer za ogradami živijo pravi dinozavri. S tehniko se igra Boga in igra mu je, vsaj kratkoročno gledano, uspela. Ampak kmalu se pričnejo zapleti. Potem, ko se ozek krog prijateljev odpravlja na prvi neuraden obisk in ogled živalskega vrta dinozavrov, nekje v daljavi že divja huda nevihta, ki ima ključno vlogo pri dogodkih, ki si sledijo. Zaradi izpada električne energije in sabotaže enega izmed zaposlenih, dinozavre nič več ne varuje močna električna ograda, zato se začno ti veliki monstrumi prostovoljno sprehajati po parku. Usoda je hotela, da obiskovalcem avto počaka ravno pred durmi velikega T-Rexa… No, vsebina tu nima bistvenega pomena. Tako sem menil pred dvajsetimi leti, tako menim tudi danes. Če že moram reči, potem tokrat z vso preudarnostjo trdim, da je film vsebinsko prej banalen kot ne. Ampak vsebina res ni glavna draž filma.

Glavna draž so seveda specialni efekti. Spielbergu je uspelo in naredil je ikonski portret dinozavrov. T-Rexa je postavil na mesto, kot mu v zgodovini Zemlje tudi pritiče. Iz T-Rexa in tistih nadležnih Velociraptorjev je naredil kultne like, iz njih je naredil tisto, kar je v Žrelu naredil iz morskega psa. Ikonografija Jurskega parka je neizmerljiva. Dinozavri tu so tako močni, tako veliki, tako pomembni, da so človeški liki povsem odveč. Ko gledaš ljudi in njihove probleme, bi od dolgčasa najraje zažvižgal. To je po svoje izjemna moč filma, a po drugi strani tudi njegova rak rana. Ljudi ni, ob ogledu imaš občutek, da tudi igralci gledajo dinozavre. Ko Hammond paleontologoma predstavi tistega dolgovratega zelenjavarja, se v sijajni sekvenci razgali celotno bistvo filma. Dinozaver stopi v prvi kader, postane večji od filma in igralce, pa tako močne igralce kot so Sam Neill, Laura Dern in Jeff Goldblum, postavi v drugi plan. V drugi film pravzaprav. In to filmu celostno škodi, človeških likov ni oz. so popolnoma nepomembni. Interakcije med ljudmi nas ne zanimajo, nas ne prepričajo. Vemo, da je Hammond, ta bogataš, ki se igra boga, sijajna alegorija pravzaprav, zelo razdvojen. Vemo, da je v težkem moralnem precepu, a nas to ne zanima. In to, da liki niso prepričljivi, da so prazni in bedni, je velika napaka filma.

Film ima sijajno scenografijo. Spielberg zgodbo dobro vodi in jo gledalcem lepo podaja. Nekatere sekvence so sijajne, druge odlične. Film ima sijajno izpiljen merchandising, redko kateri film uživa tak ugled in tako priljubljenost, tudi po vseh teh letih. Trivia je široka in bogata, od tega kako so prišli do tiste vibracije vode, tik pred prihodom T-Rexa, do tega kako in koliko časa so montirali in poslušali vse živo, da so dobili pravi T-Rexov zvok. Film je pokoril blagajne, pokoril tehnične oskarje (zasluženo!), pokoril je svet pravzaprav. Postavljal je številne tehnične mejnike in risal smernice specialnih efektov, ki so bile malo prej še neverjetne. Kakorkoli obrnemo, Jurassic Park (1993) je eden izmed večjih filmov 90ih. Njegova zapuščina je tako skorajda neizmerljiva. Zagotovo eden izmed najboljših Spielbergovih filmov, žal je zaradi nekoliko trivialnejše podlage smatran za manjvrednega. Seveda pa ne morem niti mimo odličnega, res odličnega glasbenega dela, ki ga je spisal star Spielbergov kompanjon John Williams. Glasba, ki nikakor ne gre iz ušes.

Torej da, tudi po dvajsetih letih in verjetno po stotem ogledu, film določen vtis še vedno naredi. Še vedno je močan, še vedno je velik film. Tehnično brezhiben, a vsebinsko ni na tem nivoju, saj ne more biti. A to niti ni važno, njegova odlika je drugje. Nadaljevanja mu niso ravno koristila in sedaj je v špekulacijah celo še četrti del. Prav, si mislim. Zadnjič sem bil tako udeleženec na prijetnem nostalgičnem izletu in evo, da se dobro počutim, pa tudi menim, da je sedaj ta blog s spisom o Jurskem parku dobil dodatno sol. Prav je tako.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Warrior (2011)

Menim, da inventura filmskega leta 2011 nikakor ne sme iti mimo filma Warrior (2011), ki je za moje pojme odličen in, vsaj takole na prvo žogo in brez kakršnega bolj poglobljenega ali tehtnejšega premisleka, eden boljših v letu 2011. Enostavno gre za močan, poln film, ki vseh 140 minut trdno stoji na svojih temeljih in brez nihanj zgodbo servira tako kot je potrebno, tako da je cineastična izkušnja kar se da popolna. Od prvih kadrov naprej smo priča eni zreli družinski drami, ki se bohoti z močno atmosfero in izpiljenim suspenzom, poleg tega pa tudi prav igrivo vijuga med čermi klišejev, patetike in zlajnanih družinskih tegob. Pravim vijuga, sem in tja se omenjenim čerem močno približa in je tik pred tem, da poči, ampak vseeno nekako vse skupaj ostane na varni razdalji in film ponudi le obrise tega. Dober scenarij ali odlična, premišljena režija? Vsega po malem, bi dejal. Ampak že dejstvo, da film, ki v ringu v finalnem boju  združi dva na smrt skregana brata in se ob tem izogne brezzvezni osladnosti, enostavno potrjuje tezo o odličnem filmu. Saj ne rečem, kakšni nežni duši bi se lahko ob finalnih kadrih  močno zatresla brada, morda bi ušla tudi kakšna solza ali pa bi bil cmok v grlu nemara prevelik in pretežak, ampak vse to bolj iz tistega čistega vrhunca, zmagovitega zaključka.

Zgodba nam lepo in po korakih razkriva dva brata, ki živita na povsem različnih bregovih. Življenjske tegobe so ju povsem ločile in jima spremenile pogled na svet. V prvi vrsti je že to en tak zanimiv sladkorček, ta biblijski arhetip o dveh bratih, ki sta krenila vsak po svoji poti. Sta povsem različnih karakterjev, prvi je bolj temperamenten in posledično bolj čustven, drugi je bolj umirjen, bolj zadržan se zdi. Tudi kruh si služita povsem drugače, Tommy je bil vojni junak v Afganistanu, Brendan je učitelj fizike na neki manjši šoli. A ker sta rasla ob istem očetu, v istem okolju, imata vsaj nekaj skupnega, to je ljubezen do športa, do borilnih veščin. In po mnogih letih se iz različnih razlogov in motivov ponovno podata v ring. Jasno, zmagovalca prestižnega turnirja bo dal prav njun finalni dvoboj.

Športni filmi so si po večini enaki in gredo po znanem ključu. Vzpon in zmagoslavje marginalca, ki z zmago potem reši vse tegobe, premaga vse strahove in se v hipu prelevi iz navadnega reveža v heroja. Zato mi športni filmi nikoli niso kaj prida dišali, ampak evo, da me pa tale tozadevno kar prepriča. Ne gre le za zmago, pač pa gre za mnogo več. Ampak v prvi vrsti spet ne gre za grajenje mostu med sprto in razdvojeno družino, pač pa gre najprej za osebnostno bitko vsakega protagonista posebej. Ko se brata ob prijavi na turnir prvič zapazita, se zgodi prav čuden moment, tisti moment nostalgičnega spomina in prikritega odobravanja, čeprav je vsem jasno, tudi njima, da se utegneta slej ko prej srečati in udariti na polno in da tam prostora za kaj drugega kot le dobro namerjenih udarcev pač ne bo. Med njima je oče, ki ima precej masla na glavi za položaj in stanje, ki je med bratoma, med vsemi tremi pravzaprav. Bivši alkoholik, ki sedaj že 1000 dni uživa v abstinenci, želi na novo začeti z vlogo očeta, a to mu sinova kajpak ne dovolita. Ampak scenarij je tudi tu tako spisan, da gledalec lahko začuti bolečino in očetov krč in ko oče opazi, da bitka v bistvu otroka zbližuje, je seveda srečen. Drugače, a vendarle. Kaj točno se je med njimi zgodilo v bistvu ne izvemo, kar je super, to niti ni pomembno.

Film je režiral Gavin O´Connor, ki je pred tem že imel opravka z bratskimi spori v filmu Pride & Glory (2008), ki pa se meni ni preveč dopadel. Tokrat je režiser več kot očitno dozorel, zadel terno in pripravil odličen adrenalinski ringelšpil, ki uspe izstisnit tudi precej čustev. Režija je dobra, o tem ni dvoma, nekaj kadrov je vrhunsko posnetih in dvigajo adrenalin. O´Connor je skupaj s še nekaterimi peresi spisal tudi scenarij. Zelo dobro se mi zdijo porazdeljene tudi vloge. Tom Hardy, ki tule sicer malo govori, a vseeno film nekako vleče naprej, je iz filma v film boljši, čakamo Banea iz prihajajočega Batmana, Joel Edgerton (Animal Kingdom!) je dober, zelo dober pa se mi je zdel Nick Nolte, ki v filmu, bodimo žleht, igra samega sebe. Film je deležen kar precejšnje publicitete, kolikor sem uspel prebrati ga načeloma vsi hvalijo in pravim, da je prav tako. Dober film, ki se ga splača pogledati in film, ki za razliko od mnogih, ne gre tako hitro iz glave.

So you found God, huh? That’s awesome. See, Mom kept calling out for him but he wasn’t around. I guess Jesus was down at the mill forgiving all the drunks. Who knew?

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Salvador (1986)

Oliver Stone, ta kritični kronist našega časa, je sredi osemdesetih, nekje ob začetku svojega najplodnejšega obdobja, skupaj z Richardom Boyleom spisal dober in oster scenarij za film Salvador (1986), ki je pri mnogih kritikih naletel na topel sprejem. Kako ne, ko pa Stone v tem primeru nakaže smer svojega filmskega udejstvovanja in brez olepšav analizira in predstavi politično klimo v Salvadorju, na začetku državljanske vojne, ki je nato trajala kar 12 let in terjala okoli 75.000 žrtev. Stone poleg močnega scenarija po mojem mnenju zelo dobro vihti tudi režijo in vsaj takole nekoliko drzno in na prvo žogo lahko rečem, da je s tega vidika film povsem na nivoju kasnejših in kanček bolj znanih režiserjevih del. Kljub vsemu pa domala cel filmski svet ob omembi naslovnega filma najprej pomisli na izjemen performans Jamesa Woodsa, ki je tu zagotovo odigral življenjsko vlogo in se, vsaj po mojem skromnem mnenju, tej ostrini in prepričljivosti nikoli več ni približal. Zato naj tokrat izjemoma tudi sam igralsko kreacijo pohvalim že v samem uvodniku, Woods je tu res izjemen in blesti prav v vsakem kadru. Woods nosi film od začetka in do konca in nisem prepričan ali je bil Paul Newman v reprizni vlogi Eddieja Felsona res toliko boljši. Škoda po svoje, da Woods kasneje kariere ni uspel peljati po tej poti naprej in tako še danes za njegova najboljša filma štejem kar tista s sedaj že konkretno brado, Salvador in Cronenbergov Videodrom (1983).

Woods je Rick Boyle, razvpiti žurnalist, ki se zaradi šibkih financ odpravi v Salvador, kjer bo pobližje spremljal državni udar vojaške diktature. S fotoaparatom v roki in prijateljem na eni strani hitro pride do najbolj gorečih žarišč nastalega političnega konflikta in američanoma kaj kmalu postane jasno, da se situacija ne utegne ravno mirno končati. A saj veste kako gre pri teh žurnalistih, gonzo piscih, nastale situacije se že zavedajo, nevarnost resda vohajo in čutijo, a to jih po svoje še bolj žene naprej. Ta nevarnost, ta negotovost jim da dodatni elan, dodatno moč. To in pa alkohol. In Rick Boyle ni nič drugačen, ko pride v Salvador, tam uživa. Predaja se lokalnim strastem in zdi se, da je eden redkih, ki v nastali situaciji po svoje uživa in se za dogodke niti ne meni preveč, vsaj dokler bo sveže dekle blizu, mrzla pijača na dosegu roke in nekje obljubljen denar za delo. A vse to se utegne kmalu postaviti povsem na glavo.

Menim, da sama zgodba zelo dobro teče in se stopnjuje iz minute v minuto. Konec se mi zdi naravnost izjemen in zadnje scene so me res močno pritegnile. Stone je s kar inovativno in drzno kamero pripravil nekaj odličnih kadrov, ki res ježijo kožo. Gledalec je praktično pahnjen v dogajanje, protagonistu nazorno sledi in v tem delu čutim močno atmosfero in konkreten suspenz, ki ju film predvsem zaradi res prepričljivih kadrov in hitrih rezov tako uspešno servira gledalcu. Politična situacija je prikazana skoraj dokumentarno in gledalca tekom nekaterih nazornih kadrov kar spreleti srh in rahlo nelagodje. Stone krutost in norost človeške nravi zelo dobro pokaže, a še bolj od nazornih posilstev, ubojev in neštetih trupel, v oči bode tista ameriška pasivnost, ki se izkaže v zadnji tretjini filma.

Is that why you’re here, Colonel? Some kind of post-Vietnam experience like you need a rerun or something? You pour a hundred twenty million bucks into this place, you turn it into a military zone, so what, so you can have chopper parades in the sky?

Ampak kljub tem poudarkom, Salvador ni film o vojni in situaciji v tej latinski deželi, pač pa je seveda film o protagonistih in njihovih percepcijah na dogajanje. Film skozi nastalo situacijo razgalja predvsem glavnega protagonista, kaže njegov motiv, njegovo pripadnost in kar vidi se kako Boyle raste iz ene situacije v drugo. Kako ga dane razmere peljejo naprej, kako ga delajo močnega, kako mu vojna odpira uči in mu kaže kaj je prav in kaj ni. To je tisti živec filma, ta preobrazba glavnega protagonista. Boyle je na začetku čuden tič, ki počiva na starih lovorikah in mu edini še obstoječi motiv predstavljajo droge in alkohol. Tu v Salvadorju, sredi vojne vihre, razkosanih trupel in lepih deklet, pa Boyle spet najde človeka v sebi. Spet najde čustveno kompetentnega človeka, ki mu ni vseeno in je pripravljen za nek ideal, ki ga je že pozabil, spet tvegati glavo. A Salvador nosi še veliko več. Je močna kritika sodobne (osemdeseta) družbe, kritika ameriške zunanje politike in kritika religije. Stone žuga vsem po vrsti in v tem je pač najboljši.

Kot že pravim, Woods v vlogi paranojičnega in stresnega fotoreporterja naravnost navdušuje, zelo dobro in zanimivo pa ga podpira tudi James Belushi. Film je prejel dve nominaciji za oskarje, poleg Woodsa sta bila nominirana še scenarista Stone in Boyle. Kot berem, film v blagajne prav veliko zelencev ni prinesel, saj med občinstvom ni bil ravno najbolje sprejet, topleje so ga sprejeli kritiki, saj mu vsi po vrsti pripisujejo pohvalne besede. Stone je po Salvadorju še isto leto prikazal Platoon (1986) in nakazal, da gre za režiserja, ki bo v naslednjih letih trkal na ameriško vest. To mu je vsekakor uspelo.

Left-wing, Colonel? Eh, maybe. But I’m not a Communist. And you guys never seem to be able to tell the difference!

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Artist (2011)

Kolega filmoljub svoj prispevek o filmu The Artist (2011) odpre takole: “Kdo je umetnik? Arhetipski lik, ki se z integriteto lastnega izraza — ne toliko z vsebino svojih kreacij kolikor z družbenopolitičnim statementom in obče kritičnim pogledom — upira prevladi čedalje lahkotnejše in vse bolj prazne forme nad substanco. Ponavadi to pomeni, da je kot aktualni ustvarjalec videti absurdno staromodno in civilizacijsko preživeto, da na vse kriplje poveličuje tradicionalizem (kakor da bi se bal vsakršnih sprememb in tehnološkega napredka), da v svoji čudaškosti podpira status quo in je privzeto sprijaznjen s subverzivno vlogo outsiderja, ki mu jo (zato) pripisuje družba, odrivajoč ga na socialno-kulturno obrobje.” Bolje ne bi mogel ubesediti. Sam sem dolgo časa odlašal s pisanjem o dotičnem filmu, saj nisem verjel, da bi lahko zajel vsa svoja občutja, ki so se mi ob ogledu motala po glavi. To ne vem niti v tem trenutku, ko to pišem, ampak nekako mi ne da spati, da ne bi svoje besede o (po oskarjih) najboljšem filmu prejšnje letine širil tudi sam naprej.

Da se razumemo, ko sem pred meseci prvič videl prikolico in sem nato nekaj malega o filmu še prebral, sem takoj zavohal nekaj zanimivega, a bolj poskus in nostalgičen priklon kot pa tekmeca in celo zmagovalca letošnjih oskarjev. A prah, ki ga je film dvigoval tekom leta, seveda govori svoje. Čeprav sem film kot zadnjega od oskarjevih nominirancev pogledal tik pred podelitvijo in sem bil tako pred tem že docela pripravljen na posebno cineastično izkušnjo, pa mi je film kljub temu odprl usta in prikoval na sedežno kot da bi se pred menoj zavrtelo nekaj neverjetnega. In v končni fazi se tudi je. The Artist je mali film, ki je v sezoni 2011/2012 pokazal, da zgodovini ni moč ubežati. Ali takole; The Artist je film, ki je vsem tistim zvezdnikom, producentom, režiserjem, scenaristom in drugim filmskim delavcem, ki so ob pojavu zvočnega filma vihali nosove in se smukali, češ tole naše delo samo uničuje in daje lesk trivialnosti, tole ni več umetnost, mi glasu ne potrebujemo za dokaz naše umetniške vrednosti, končno vrnil potrditev njihovih domnev. Po devetdesetih letih. Kar je po svoje hecno in situacijo lahko karikiramo tudi tako, da se film po manj kot sto letih spet vrača k svojim koreninam. Kot, da bi želel reči, da je v tem trenutku vse povedal, čas je za reset in nov začetek. The Artist v slabi dve uri stisne celo zgodovino filma, še več, v dve uri stisne celo zgodovino in bistvo šovbiznisa. Ne zgolj in samo z vsebino, se razume.

Vsebina vendarle ni tisto glavno gonilo tega filma. Zgodba junaka, ki na vrhuncu kariere zavrne zvočni film in potem klavrno potone, vmes pa zvočni filmi naplavijo novo zvezdo, je arhetip, ki ga lahko prepoznamo v vsakem filmu, v vsaki življenjski situaciji. Junak, kot simbol nemega filma, ne sledi času, ne sledi novemu obdobju in ga vztrajno zavrača. Nove mode ne spusti blizu, saj verjame, da je boljši od tega, verjame, da je zvok muha enodnevnica, medtem, ko nemi film igra že, koliko, deset let? Kaj uniči glavnega junaka? Njegov ozek pogled? Nevednost? Konzervativnost? Nadutost? Junakinja predstavlja nasprotni pol tega filma o filmu. Junakinja je simbol novega, v tem primeru zvočnega filma. Potuhnjeno pride in se sprva le uči, nato sprevidi priložnost, ki jo zagrabi z vsemi močmi. Kaj jo povzdigne? Širok pogled? Znanje? Liberalizem? Skromnost? Če tako, potem se tu vije največji arhetip filmskega sveta, namreč kdor je nadut in zagledan sam vase, na koncu vedno potegne kratko, medtem, ko tisti skromni, tisti delavni pridejo na površje. Vse prav, ampak kako se to odraža v tem turbo kapitalističnem svetu potem? V svetu, ko vemo, da skromnost in delavnost le redko prinašata blaginjo in zmagoslavje. Aha, film se dogaja leta 1927, prav, a še vedno v Ameriki, zibelki kapitalizma in potrošništva. Je The Artist potem želja po, ideja o boljšem svetu? Hoče The Artist nekje globoko v sebi reči ne kapitalizmu in v času recesije razkriti, da za izhod potrebujemo le široko odprte oči in kanček delavnosti? Je The Artist tako res le prikrita himna komunizmu, ki so jo francoski ustvarjalci prikrito in mimo vseh radarjev uspeli prenesti na platno?

Ogled naslovnega filma je zagotovo posebna izkušnja. Je poseben izlet v zgodovino filma, na začetek, tja, kjer se je vse začelo. Ampak za koga? V času Transformerjev, 3D tehnike, hitre zasičenosti in enega fastforward ogleda, je skoraj neverjetno, da nemi in črnobeli film žanje take uspehe. Ne le med kritiki, intelektualci in kulturniškimi snobi, pač pa tudi med povsem navadno rajo. The Artist je takoj prerasel v kult, čudo, ki ga je potrebno videti. V eksponat, ki je za kratek čas prišel iz muzeja in se ponudil za ogled. Seveda so temu pripomogle številne nagrade in ves medijski pomp, ki ga film ustvarja, a potrebno mu je priznati, da gre enostavno za tako mamljivo ponudbo, ki je vendarle ni moč zavrniti. Da, sam neme filme rad gledam in sem vsaj tisti zares železni izbor že pred leti pregledal. Hecno je to, da se tudi/celo meni javlja veliko prijateljev/znancev, ki so še pred časom, ko je tema nanesla na nemega Chaplina, kričali in dvigali pesti, češ to obdobje je zakopano in pozabljeno, kdo sploh še misli na nemi film, in pravijo, kako je pa tale Umetnik izjemen, zgodovinski in neverjeten, kako je sodobno staromoden in nasploh vreden vsake minute. Seveda je, si mislm, ker Umetnik ni le film, čisto tako eden, Umetnik je mejnik, je testament, ki konča in začne vse druge filme, metafilm, ki mu v zadnjih desetih letih težko najdem par. Kot pravim, pozabimo golo in ozkogledno vsebino o Valentinu, psu in Peppy Miller, vzemimo ga kot rezultat časa in izdelek filmske evolucije.

Michel Hazanavicius je prišel od kdove kod in stopil na vrh sveta. Zasluženo. Režija filma je res neverjetna in če v obet vzamem kader za kadrom, potem mi od veselja srce kar igra. Menim, da prav vsak kader nosi nekaj, kar je vredno razmisleka. Dobri kadri so, dobro posneti, dobro premišljeni. Seveda ni nemega filma brez prepričljivih, izjemnih igralcev. Igralcev, ki ne potrebujejo besed, igralcev, ki z mimiko povedo tisoč besed. Kje so danes taki igralci? Očitno v Franciji. Oskarjevec Jean Dujardin je kajpak odličen v vlogi, Berenice Bejo izjemno očarljiva in simpatična. Njuni skupni kadri so naravnost dih jemajoči, ne pretiravam. Za stransko držo jim dodajo močne ameriške igralce (Goodman, Cromwell, Ann Miller) in dobimo res pravi casting. Jasno je tu za češnjo na torti še odlična glasbena podlaga (Ludovic Bource), ki zabava, dviga kocine in pričara izjemno vzdušje. Ob koncu filma se mi je spontano sprožil majhen in prikrit aplauz. Čutil sem se potešenega, zadovoljenega. Po mojem mnenju sem videl film leta 2011.

In če pomislim, da me je poleg naslovnega letos najbolj in celostno zadovoljil še Scorsesejev Hugo (2011), takisto zvit in prebrisan izlet na začetek sedme umetnosti, potem sklenem tako, da je film najboljši takrat, ko se prikloni in vrne h koreninam. Takrat, ko sprejme svojo zgodovino in iz tega črpa navdih in znanje za naprej. Filmi, ki tega ne znajo, niso pravi filmi. Zemlja se bo decembra resetirala ali nekaj podobnega (2012 & all the jazz), film se je očitno že.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

The Adventures of Tintin (2011)

Dejstvo, da Tintin, ta legendarni belgijski avanturist, pred tem ni imel svojega filma, je skoraj neverjetno. Hollywood je na filmsko platno že prenesel vse kar se je dalo, a za Tintina ni bilo prostora. Kar je po svoje seveda tudi prav, če se kdo loti Tintina, potem mora biti to narejeno sto odstotno in tako, da od veselja poskočimo vsi tisti, ki smo kdaj v roke prijeli kakšen njegov zvežčič. Če se kdo loti Tintina, se ga mora lotiti tako, da se za trenutek ustavi cel filmski svet in se čudi nad kreacijo. Ali pa takole, če se že kdo loti Tintina, potem se ga mora lotiti ta, ki obrt obvlada in točno ve kaj dela. Ko smo potem ob najavi projekta prebrali, da bosta moči združila Steven Spielberg in Peter Jackson, ter da bo film posnet v čudoviti in hkrati neverjetni motion capture tehniki, je bilo kajpak jasno, da bomo priča nečemu posebnemu. Visoka pričakovanja, zagotovo, pa so bila potem tudi dosežena?

V svojih mlajših časih sem Tintina kar veselo prebiral, tak zanimiv navihanec mi je bil, delček vsakega fantiča nosi s seboj, se mi zdi. Potem so bile zanimive tudi risanke, ki so se povečini vrtele na tujih programih, pa še mnogo tega je bilo, čeprav sedaj upam trditi, da Tintin v naši preljubi podalpski deželici ni bil tako zelo popularen kot drugje po svetu, kaj pa vem, morda se motim, a zdi se mi, da so imeli drugi junaki več podpore pri navihanih mlečezobcih. No, jaz sem nekaj njegovih stripov dobil od kdove kod in to je bila ena taka ljubezen na prvi pogled, že zaradi prikupnega psa, kaj šele zaradi vseh pustolovščin, v katerih je bil glavni protagonist udeležen. Zato sem na naslovni film bolj kot ne gledal skozi percepcijo tistega mulca, ki tiho še nekje čepi v meni in se vsake toliko časa zazre skozi okno, iščoč mladostniške nostalgije in navihanosti.

Eden takih privržencev Tintinovega lika in dela naj bi bil tudi Steven Spielberg, ki naj bi določene pravice zanj odkupil že sredi osemdesetih, a potem projekta ni speljal do konca. Nanj se je nato spomnil ponovno dvajset let kasneje, načrt pa je bil, da se bo snemanje filma ob zadostni finančni injekciji pričelo nekje v letu 2008, film pa bi ob dolgotrajni postprodukciji na platna prišel tam nekje jeseni 2010. No, eno leto gor ali dol, film je sedaj končno tu in prav težko sem odšteval dneve do ogleda. Prvi odzivi so bili zelo dobri, nekateri so bili naravnost navdušeni, drugi manj, a vsi so se strinjali v tem, da je Spielbergu uspelo.

Pri The Adventures of Tintin (2011) gre za združitev treh originalnih zgodb, in sicer The Crab with the golden claws, The secret of the unicorn in Red Rackham`s treasure. Scenarij so oplemenitili in izoblikovali Steven Moffat, Edgar Wright in Joe Cornish. Vsi trije imajo za seboj že kar nekaj spodobnih naslovov in tudi pri dotičnemu filmu lahko scenarij kar pohvalim, saj je idealen in kot naročen za tiste prave, zagrete privržence Tintinovih pustolovščin. Skrivnosti polna avantura, ki Tintina in zvestega psa Snowyja odpelje na lov za zakladom preko oceanov in puščav, gledalca stisne v pest in ga niti ob koncu ne izpusti, saj se nadaljevanje takoj in povsem nedvoumno najavi. O sami vsebini tu ne mislim prav na dolgo in široko razpravljati, saj bi pri tem marsikateremu gledalcu lahko uničil ogled, lahko pa povem le toliko, da je zgodba zanimiva, intrigantna in lepo tekoča. Polna hecnih situacij, všečnih dovtipov in čiste, divje pustolovščine.

Bolj pa v oči pade tehnični vidik filma. Kot rečeno je film posnet v vse bolj popularni motion capture tehniki, ki je tukaj res prišla do izraza. Film je fantastično nastavljen, čudovitih barv in lepih prizorov. Spielberg, za katerega je to prvi animirani film, je nekaj kadrov posnel naravnost fantastično. Tisti lov za lističem papirja, ki traja kar nekaj minut, je nekaj najboljšega kar sem videl v zadnjih letih; noro vse skupaj, vam povem, da bi ob ogledu teh sekvenc najraje zatulil na glas in z vsem veseljem. Še nekaj prizorov je podobno izjemnih in kocine dvigajočih, moram pa priznat, da sem sam nežno zajavkal že na početku, ko kader prvič predstavi Tintina. Seveda takega filma ni brez Andyja Serkisa, pohvaliti pa velja predvsem Nicka Frosta in Simona Pegga, ki sta posodila glasova za nor in štorasti detektivski dvojec Thomson in Thompson. Glasove so med drugim posodili še Jamie Bell, Daniel Craig in Toby Jones, pa še cela kopica drugih. Spielberg na početku filma ni želel posneti v animirani verziji in naj bi se bolj nagibal k igranemu filmu, ki bi se seveda bohotil s prepričljivimi posebnimi efekti, a ga je nato Peter Jackson prepričal, da je motion capture tehnika tekom let sila napredovala in je praktično edina možnost za film o Tintinu, saj bi na tak način legendo in živost stripa kar najbolje približali gledalcem. Na srečo se je Spielberg strinjal. Seveda pa tisto zadnjo češnjo na tortico postavi glasba Johna Williamsa.

Ni kaj, The Adventures of Tintin je odlična avantura, primerna za celo družino. Simbolike in alegorije sem se izjemoma izogibal, saj ne verjamem, da je bil to v kakršnemkoli kontekstu namen filma. Namen je bil seveda v čistokrvni zabavi in poklonu stripovskim privržencem. In tu je Spielbergu uspelo. Torej odgovor na zgornje vpršanje: pričakovanja so vsekakor bila dosežena.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Rum Diary (2011)

O Johnnyju Deppu je škoda izgubljati besed. Brez dvoma gre za enega izmed najboljših igralcev svoje generacije, poleg tega pa mu moramo priznati izjemno karizmatičnost, ki jo uspešno širi in prodaja na vsakem koraku. Depp ni navaden igralec, je svojevrsten vizionar, ki filme izrablja tudi zato, da lahko poteši svoje številne alter ege. Depp likov ne igra, pač pa v določenem momentu like živi. Njegove filmske vloge so izjemno pisane, vedno kanček odbite, vedno nepozabne in markantne. Od Edvarda Škarjerokega do Jacka Sparrowa, nepozabnega pirata, ki je na novo izumil pirate. Njegovo sodelovanje s Timom Burtonom je tisto, ki je obrodilo največ sadov, tudi za prihajajoči Dark Shadows (2012) verjetno že mnogi odštevajo dneve do majske premiere. A še pred tem velja oko vreči na film, ki je v tem trenutku bolj aktualen. The Rum Diary (2011) je film, kjer Depp spet pokaže ves svoj talent, kjer spet živi svoj alter ego. Film, ki je nastal po knjižni predlogi gonzo žurnalista Hunterja S. Thompsona, je svojevrsten cineastični ringelšpil, ki pusti dober vtis in vsaj po mnenju avtorja teh vrstic zagotovo spada med tisto boljše povprečje zadnje filmske letine. A velja izpostaviti, da film visokih ocen na medmrežju ni deležen, mnogi pišejo, da ni uspel ujeti lucidnosti in občutka peresa, ki ga je tako smelo vihtel žurnalist Thompson. Pravijo, da je film tako majhno razočaranje, saj so bila pričakovanja visoka, še posebej zato, ker je dotičen film že nekaj let velik projekt Johnnyja Deppa, ki je s samim Thompsonom tudi dolgo časa prijateljeval in je to, da je ta naslov uspel priti na filmsko platno, tudi eno tako posthumno darilo in poklon prijatelju.

Zgodba govori o novinarju Kempu, ki v norih šestdesetih sredi Portorika piše za lokalni časopis. Glede na to, da je žurnalist Kemp čisti alter ego Hunterja Thompsona, potem vsaj približno vemo kam bo pes pomolil taco. Vse to je potrejno že v uvodnih minutah, ko prvič spoznamo Kempa, ki se “rahlo” skurjen odpravi na razgovor za službo. Ampak Kemp službo kljub rahli skurjenosti dobi in vse kar sledi gre potem v drobovje gonzo žurnalizma. Kemp ni tipičen novinar, ki bi le pisal, Kemp je tipičen gonzo žurnalist, ki svoje zgodbe živi. Je novinar, ki raje živi kot piše. Pri njem drži, da mora zgodbo prej doživeti, preden jo lahko prenese na list papirja. In to ga odnese daleč, daleč v samo bit Portorika, ki v šestdesetih še išče svoj položaj na zemljevidu sveta. Ameriške korporacije so v tej sanjski tropski deželi zavohale denar in dobiček in iščejo vse mogoče načine, da si otok tudi prisvojijo. Tu ni prostora za “divje” domačine, ki nimajo pojma, da je njihova dežela lepa in tako vabljiva, tu je prostor le za ameriško smetano, ki si zasluži čisto vodo in nedotaknjeno naravo. V prvi vrsti tega požrešnega ameriškega turističnega kapitalizma stoji Sanderson, človek za katerega se zdi, da ima vsak korak splaniran vnaprej. In Sanderson potrebuje zanimanje in potrditev še večjih rib in zamisli si, da te večje ribe lahko prepriča le Kemp, ki bi s svojim pisanjem o lepotah tuje dežele prepričal še največje skeptike. Kemp tako pade v vrtinec grdih iger in afer, ki jih kreirata in vodita zgolj denar in pohlep.

A Kemp je seveda vpleten še kako drugače. Slog in tempo življenja ga vodita po vseh skritih poteh glavnega mesta, kjer težko ubeži pijači, drogam in ostalim legalnim in manj legalnim aktivnostim. Družbo mu večino časa dela nori Sala, občasno se jima pridruži še rahlo bolj odpiljeni Moburg. In ta njihova interakcija je tista glavna draž filma. Tu se najbolj dogaja in gledalec mora enostavno uživati v situacijah, v katerih se znajdejo glavni protagonisti.

Filmu mnogi žugajo zaradi slabše naracije oz. povezanosti med določenimi sekvencami, mnogi pravijo, da če vzameš Deppa, kaj dobiš? Mnogi pišejo, da gre za kup vsega nametanega v en prostor. Hja, do določene mere se lahko kar strinjam, film morda res ni najbolj dramaturško močan in je vsebina mestoma močno za lase privlečena in deluje bolj kot ne mašilo za skeče in nore situacije v katerih se tako pogosto znajdeta Kemp in Sala. Ampak po drugi strani so prav te nore situacje veliko bolj zanimive od politikanstva, ki ga izvaja Sanderson in vsaj jaz osebno sem veliko raje gledal Kempa med drogeraškimi eskepadami kot pa afere in lepe besede o širjenju ameriškega sna. Določene sekvence so enostavno odlične, odbite do zadnje kaplje potu in to me je ob ogledu najbolj zabavalo in pika. Seveda pa je kot na dlani, da je knjižno delo zagotovo nekajkrat bolj zanimiva zadeva. Potrditev, kdo?

Film se mi s tehničnega vidika zdi zelo dober. Kot pravim, nekaj sekvenc je fantastičnih, nekaj kadrov prav zelo lepo izpeljanih. Režiser Bruce Robinson (brez večjih tovrstnih izkušenj) je delo zame opravil dokaj solidno. Zelo dobra je tudi fotografija, odbita je glasba, ki se filmu izjemno poda. Scenarij morda res ni najboljši in se mestoma žal tudi zapleza. Seveda pa so glavno orožje igralske kreacije. Johnny Depp je kajpak prepričljiv, takisto tudi Aaron Eckhart in Michael Rispoli v vlogi norega Sale. Omeniti velja še Ribisija in komaj prepoznavnega Jenkisa, za spočite moške oči pa poskrbi prelestna Amber Heard. Kakor koli obrnemo, film je nadpovprečen in vsaj po mojem mnenju več kot vreden ogleda. Je pa res, da ga v ustaljenih okvirjih ne gre pričakovati, vendarle gre za Deppa in Hunterja S. Thompsona v eni osebi.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Rundskop (2011)

Izmed letošnje bere nominirancev za tujejezičnega oskarja, mi je prvi v oči padel tale belgijski temperamentnež. Belgijske filmografije ne poznam, a ko sem tu in tam prebiral kakšne besede o filmu Rundskop (2011), sem spoznal, da gre za izjemno hvaljen in cenjen film, ki obeta vrhunsko cineastično zabavo, poleg tega pa naj bi bil dovolj kvaliteten, da utegne potešiti tudi tisti bolj zahteven pogled na filme. Sicer mu kdove kako velikih možnosti za končno oskarjevsko zmagoslavje ravno ne pripisujejo, a sam že lahko trdim, da gre za povsem dostojen film, ki gledalca v nobenem primeru ne pusti ravnodušnega. Menim, čeprav se bom sedaj kar krepko ugriznil v jezik, da ga lahko postavimo ob bok legendarnim stvaritvam kot so denimo Snatch (2000), Lock stock and two smoking barrels (1998) in še kar je podobnega. Enostavno gre za zanimiv ruralno obarvani ringelšpil, ki zgodbo dobro vrti in premetava, vključuje veliko protagonistov, nepredvidljivih situacij, hitrega tempa in sočnih dialogov. Prava osvežitev, pravzaprav.

Zgodba se dogaja v belgijskem mestu Limburg, kjer sledimo glavnemu junaku Jackyju. Jacky je poseben tip, stereoidna omara, ki pogosto hodi po tanki črti med dovoljenim in nedovoljenim. Dela na družinski farmi z govedom, kjer z njegovo hormonsko formulo rastejo prav posebni biki, ki imajo povečano misično maso. Prav ti hormoni so potem srčika celotne prigode, rdeča nit, ki se zapleta, prepleta in napleta. Hecno kako se zgodba vrtinči, od policijskih detektivov, šalabajzerskih kriminalcev, do Jackyjeve mladosti, ki nam razkrije in pove zakaj je postal tak kot je. Če bi moral komu predložiti golo vsebino, bi bilo to zelo težko. Film ima cel kup vzporednih zgodbic, hkratnega dogajanja, ki mu mora gledalec veš čas slediti, saj že najmanjša izguba koncentracije lahko pomeni dokončno izgubo. Morda bi se tu dalo razglabljati, da morda narativni tok ni najbolj jasen, tudi dramaturško film vode ne zdrži povsem, a po drugi strani je morda ravno to tista dodatna draž. Film zagotovo ni premočrtna in dolgočasna zgodba Jackyja in prijateljev, prej gre za povsem čistokrvni žanrski izlet v neznano, kjer smo deležni vseh žanrskih zakonitosti, ki delajo sedmo umetnost tako hudičevo zabavno.

Poleg divje in žmohtne vsebine, je mene prepričal predvsem izjemen tempo. Film krene in se ne ustavi do odjavne špice. Glavnemu protagonistu sledimo v pretepih, sočnih dialogih in lokalnih poslih. Sledimo mu tudi v otroštvo, kjer izvemo precej krutega in je potem dokaj jasno zakaj je Jacky tak kot je. Jackyja je kruto življenje Limburga definiralo bolj kot kogarkoli drugega. Je produkt časa in okolja in zato je povsem normalno, da se v intrige in spletke zlije kot kameleon in njih povsem normalno funkcionira. Zelo všečna je tudi atmosfera, film gledalca ves čas drživ primežu in ga zlepa ne izpusti. Všečna mi je fotografija, kjer se zdi, da se protagonistovo stanje zamaknjenosti prav prijetno priklada. Tudi režija je izjemno močna, nekaj kadrov je enostavno izjemnih, zelo dobro teže tudi montaža in takole lahko rečem, da film na tehnični ravni izpade zelo dobro in zrelo. Kar ne gre zanemariti je izostren evro pridih in vsaj avtorja teh vrstic to na koncu še posebej prepriča. Seveda pa svoje dodajo izjemne igralske kreacije. Prav vsi igralci se mi dopadejo in menim, da celoten ansambel zadevo odlično spelje, seveda pa v spominu najbolj ostane Matthias Schoenaerts, ki je izjemno prepričljiv v vlogi Jackyja.

Filmu je scenarij spisal in režijo vihtel meni povsem neznano ime, Michael R. Roskan. Kot sem uspel izvrtati na medmrežju, gre za velikega noir navdušenca, zato tovrstna atmosfera ni več zgolj naključje. In menim, da bi film povsem mirno lahko uvrstili na seznam najboljših evro neo-noir sladkorčkov zadnjega desetletja. Sicer gre za mali, festivalski film, ki pa svojo majhnost dobro skriva. Oskarja morda še ne bo, a menim, da si ime Michael R. Roskan lahko zapomnimo, sam bom zagotovo pozorno čakal kaj nam tale možakar lahko pripravi naslednjič.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Take Shelter (2011)

To, da Take Shelter (2011) za prihajajoče oskarje ni ujel niti nominacije, je seveda dober znak. Pravzaprav je to odličen znak. To je znak, da gre za film, ki je večji od oskarjev, to je znak, da gre za film, ki preskoči konvencialne ovire in premleva tisto, kar drugi ne upajo ali ne znajo. Film Zaklonišče je namreč pobral goro festivalskih nagrad, od Cannesa pa do Ljubljane. Kjer se je govorilo o malih, komaj vidnih filmih, tam je imel skoraj vedno glavno besedo naslovni film. Gre za izjemno analizo človeške psihe, družbene klime in obče paranoje. Gre za biblično napoved apokalipse in za spoznanje, da je poguba človeštva blizu, na dosegu roke, le nekaj strel in kapelj rjavega dežja stran. Gre za boj narave in človeka, pri čemer velja izpostaviti, da narava pošilja signale, pravočasno opozarja na napad, a človeštvo je tako hudičevo zagledano samo vase, da tega ne opazi; ne opazi lastne pogube in uničenja, pa čeprav Biblija to nakazuje v vsaki zgodbi znova in znova. Razen Curtisa seveda, pridnega gradbenika iz podeželja v bližini Ohia, ki začuti naš pogrom. Film pritegne s prvim kadrom in gledalca do odjavne špice ne izpusti iz krempljev. Atmosfera je na najvišji ravni vseh 120 minut, s potuhnjeno simboliko ne spoznavamo le Curtisa in njegove okolice, pač pa refleksivno strmimo v 21. stoletje in tuhtamo o vsem tistem, kar nam v zadnjem času pumpajo mediji, politika, naravni zakoni, religiozne mantre in podobno.

Sleep well in your beds. ‘Cause if this thing comes true, there ain’t gonna be any more.

Film se odpre s prihajajočo nevihto in glavnim protagonistom, ki nemo in s strahom na obrazu strmi proti horizontu. Čudne in žive sanje. Naslednje sanje so še bolj žive in še bolj čudne. Tudi njegov strah ob strmenju proti horizontu je vedno večji. Curtis začuti temno slutnjo, ki mu govori, da bo nad njegov dom kmalu prišel apokaliptični tornado, ki bo opustošil vse pred seboj. Tornado, ki bo zbrisal njega in njegovo družino. Sanje se krepijo, krepi se njegova utesnjenost, njegov strah, paranoja. Curtis je sedaj že prepričan o prihajajoči katastrofi in to vedenje ga iz dneva v dan bolj ubija in mori. Kot odgovoren oče in mož mora svojo družino obvarovati pred najhujšim, zato se ad hoc odloči, da iz starega podzemnega zaklonišča na vrtu naredi neprebojno trdnjavo, v kateri bo z družino preživel konec sveta.

Ima Curtis prav? Je njegov strah upravičen? Mar res prepozna znake narave in pravilno čuti, da prihaja konec? Ali pa je to prva faza shizofrenije, za katero je pred leti že zbolela njegova mati, ki je bila približno njegovih let? Curtisov položaj je tako zares težak, vsa ta vprašanja si namreč postavlja tudi sam. A bolj ko hodi po strokovno pomoč, bolj je odločen, da mora zaklonišče čimprej stati. Bolj, ko sam razmišlja o shizofreniji, bolj je prepričan, da je apokalipsa takoj za vogalom.

Naslovni film se ne bohoti z kdove kakšnimi posebnimi efekti, niti ni prežet s senzacionalnostjo in vsesplošno ringelšpilsko idejo o koncu sveta. Z dodelanim dramaturškim lokom govori zgodbo ubogega ruralca, ki je ujet v paranojo in neverjetno osebnostno stisko iz katere ne vidi izhoda, oz. izhod iz tega vidi v tem, da se zapre za štiri stene pod zemljo in se končno sooči s koncem. Ko gledaš Curtisa, se ti zdi, da si apokalipse želi, želi, da končno pride, preseka zemljo na pol in njega odreši vse paranoje obenem. E, podobno kot recesija. Vsi jo napovedujejo, vsi jo čakajo, vidijo jo za vogalom, tam je, a noče še dokončno udarit, presekati kapitalizem in postaviti nove mejnike.

You think I’m crazy? Well, listen up, there’s a storm coming like nothing you’ve ever seen, and not a one of you is prepared for it.

Celostno gledano je film prava mala poslastica. Čeprav je Curtis glavni in praktično edini protagonist, pa so tudi stranski liki izjemno zapolnjeni in ga dobro dopolnjujejo. Scenarij je močan, še močnejša se mi zdi režija. Vsi kadri so odlično posneti, všečna mi je atmosfera in suspenz, ki ga režiser Jeff Nichols (+ scenarij!) lepo gradi do končnega razodetja, kjer nam vsaj malo zatrese brado. Seveda pa glavno slavo pobere Michael Shannon. Shannon je izjemen igralec, ki vedno igra karakterne vloge marginalcev iz roba družbe, tako ali drugače. Spomnimo se ga iz Mendesovega Revolutionary Road (2008). Trdim, da je tu odigral eno vidnejših vlog zadnje sezone in prav hecno je, da ni nominiran za najprestižnejšo igralsko titulo, menim, da je akademija tu naredila večjo napako. Pohvaliti pa moram tudi Jessico Chastain, odlična je. Naj bo, Take Shelter (2011) priporočam močno kolikor ga lahko, super film, ki zleze pod kožo. Menim, da se odlično poda ob Melanholiji (2011) in Drevesu življenja (2011).

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Jûsan-nin no shikaku (2010)

Takashi Miike širokemu krogu občasnih filmskih gledalcev verjetno ni najbolj poznano ime, če pa ime v ušesu še nekako znano zazveni, pa se na tej strani Alp zagotovo težko najde visok delež ljudi, ki bi iz glave naštelo dobršen del njegove filmografije. Sam osebno poznam točno dve osebi, ki dotičnemu filmarju vsakoletno postavita oltar in mu vsake toliko časa žrtvujeta kakšno perjad v poklon pronicljivemu filmskemu slogu; jaz pa sem do sedaj videl le toliko njegovih filmov, kot imam prstov na eni izmed okončin.  Seveda sta Ichi the Killer (2001) in Visitor Q (2001) posebni filmski izkušnji, ki ju nedolžen gledalec dolgo nosi v sebi. Menim, da sem bil za čas prvega ogleda Ichija star okoli 18 let in sem se ob filmu nekajkrat pošteno zbal za svojo psihosomatično stanje. Pa ne le to, na trenutke sem se zalotil, da nekako sramežljivo sem in tja pokukam skozi okno, če slučajno za menoj ozira kakšna krepostna soseda in se sprašuje, če je sosedovemu mulcu dokončno izplahnelo še tisto maslo, ki ga je imel v betici. No, masla je nekaj malega vendarle še ostalo, drži pa tudi to, da sem zahvaljujoč Ichiju, vsaj za kakšen promil postal drugačna oseba, ki se zaveda moči gibljivih slik.

Ta minuaturni japonski režiser je v krogu svojih privržencev znan po izjemnem slogu, ki ponavadi dobiva prednost pred krepostjo scenarija. Tekom dolge in pestre kariere je nanizal številne filme, ki so tako ali drugače trkali na vest slehernega gledalca in mu kazali drugo plat našega lepega živeža. Nasilje in podobne tabu teme mu niso tuje, zelo rad jih vključi v svoje filme in tako še poudari svoj rahlo drugačen odnos do sedme umetnosti. Seveda ne začuti nikakršnega sramu niti do eksplicitnih prizorov seksa in prav nasilje, seks in ostale tabuje zahodne družbe najraje združuje v en skupen akt. Iz sence azijske filmografije je stopil s skrajno norim in rahlo bizarnim kultom Odishon (1999), s katerim je pretresel marsikatero nedolžno dušo. Prav hecno je, da tokrat prvič pišem o njem in pri vseh grških bogovih se zaklinjam, da bom še v tem letu kakšno spisal tudi o zgoraj omenjenih filmih.

A še prej bom v grizljanje vzel njegov nedavni hit, ki je povsod naletel na pozitivne odzive in topel sprejem. Jusan-nin no shikaku (2010) ali po zahodnje, 13 Assassins, je film o odsluženih samurajih, ki se združijo pod eno zastavo in krenejo na samomorilski pohod, kjer se bodo zoperstavili zlemu vladarju, ki želi Japonsko ponovno spraviti v krvavo vojno. Gre za super poklon starejšim samuraiskim klasikam, tako da na vsakem koraku lahko začutimo težo Kurosawine filmografije. Vsebina na prvi pogled morda res ne prinaša nič novega in je v svoji osnovi dokaj predvidljiva, a vsebuje kar nekaj zanimivih tvistov, težkih odločitev in plemenitih potez, ki se jih ne bi branil noben žanrski izdelek. Režiser gledalca s takim nekoliko bolj subtilnim uvodom prevzame že v prvih minutah in gledalec nato filmu sledi brez pretiranega ugovarjanja. Dramaturški lok se lepo napenja do končnega obračuna in ko ta lok poči, potem žanrski sladokusec hitro pride do večernega deserta. Film filozofijo samuraijev lepo povzame in tudi poprej neukemu občestvu lepo razloži kdo so samurai, kaj je njihovo poslanstvo in namen. Naravo japonske kulture vidimo v vsakem kadru, polno je simbolike in prikrite alegorije na današnji vsakdan. Režiser karakterje dobro obarva, ne gre le za ostarele maščevalce, pač pa za klene gospode, ki še vendo verjamejo v neke ideale in so za njih pripravljeni umreti. Preprosto očarljivo.

Čeprav je nasilja dovolj in so rezi mečev tudi dokaj nazorni, pa mnogi vseeno trdijo, da je Miike z dotičnim filmom končno vstopil v povsem mainstreamovske vode, pri čemer je vsaj malo zanemaril samega sebe in se očitno prodal za boljši blagajniški izkupiček. A spet drugi trdijo, da režiserjev skok k sprejemljivejšim oblikam filmskega izražanja ne kaže njegov zlom hrbtenice, pač pa kaže le njegov talent, ker je uspel svoj slog ustrezno zapakirati in idejo in lucidnost svojega filmskeg okusa ustrezno pokazati najširši množici. Resnica je verjetno vendarle nekje vmes. Moja sodba pa je nekako takšna. Film vsebinsko morda res ne prinese nič kaj bistveno novega, a režijsko, vizualno in narativno zagotovo dosega nek višji nivo. Režija je več kot solidna, nekateri kadri so naravnost očarljivi, fotografija je za prste obliznit, atmosfera se dobro gradi do končnega, epskega obračuna, vse skupaj pa mogočno povezuje močna in  tekoča naracija. Seveda ne gre zanemariti kvalitetne sabljaške koreografije in klene igre vseh vpletenih. Tako, da sam filmu prištevam visoko oceno in zahvalo, da smo po dolgem času spet okusili prave, čistokrvne japonske samuraje

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

We Need to Talk About Kevin (2011)

O filmu We need to talk about Kevin (2011) se letos veliko govori. A na način, da ga potem mnogi na hitro primerjamo z ameriškim Beautiful Boy (2010). Kar pa je seveda povsem napak. Filma si nista le narativno in slogovno povsem različna, pač pa tudi vsebinsko, sporočilno in nasploh cineastično. Beautiful boy je ok film, medtem, ko za naslovnega že nekaj dni izbiram besede, s katerimi bi ga ustrezno ovrednotil. Da se razumemo, gre za več kot odličen film, ki mu je mesto med najboljšimi z letnico 11, a ne gre za lahek film. Že tekom filma gledalca spreletava srh, nelagodje, jeza. Ob koncu ta isti gledalec le nemo obsedi na zofi in tuhta in premleva. Strašen film, strašen zaključek, pa ne vem sedaj točno zakaj. Me mar zmoti zloba v nedolžnem otroškem bitju? Me mar zmoti mati in njen odnos? Me mar zmoti oče, ki ni opazil dogajanja okoli sebe? Film gledalca v nobenem primeru ne pusti ravnodušnega in to mu štejem v veliko čast, je pa res, da mestoma veselo skače po tanki liniji dobrega okusa. A ne prestopi je nikoli.

Film je nastal po knjižni predlogi, ki jo je leta 2003 spisal Lionel Shriver in zanjo požel kar nekaj nagrad. Po hitrem preletu medmrežja, sem prišel do ugotovitve, da je samo knjižno delo še nekajkrat bolj srhljivo in pekoče od filma, je pa tudi res, da dobiva zelo spodbudne ocene in me še kako ima, da potem, ko dokončno zapustim Zahodnje in gospoda Martina odložim na najtršo polico, v roke primem tudi to bukvo. Scenarij sta potem za potrebe filmskega izražanja priredila Lynne Ramsay in Rory Kinnear in naredila izjemno delo. Morda koga ta razdrobljen, mozaičen slog podajanja vsebine moti, tu po časovni premici res pogosto skačemo, a mene je film morda prav zaradi tega še bolj pritegnil. Film počasi razkriva svojo zgodbo, počasi kaže prave barve in potrpežljivi gledalec je potem na koncu za vse to poplačan. Ko se zgodba zjasni in pokaže kot celota, gledalec računa in tuhta za nazaj in marsikaj se mu sestavi kot lego kocke.

Zgodbi sledimo skozi perspektivo matere Eve, ki pri svojem sinu Kevinu kmalu po rojstvu opazi določene znake, ki ji niso najbolj po godu. Psihologi jo potolažijo, da mali ni avtist, niti nima drugih motenj, da pa morda zahteva drugačen pristop pri vzgoji. Bolj ko otrok raste, bolj sta z mamo na različnih bregovih. Zakaj ne prideta skupaj, kaj ju ločuje? Eva se ob njem nikoli ne počuti lagodno, to nelagodnost hoče zaupati možu, ki pa na sina Kevina gleda povsem drugače in ženini problematiki nikoli ne posveti dovolj pozornosti. Vsi trije se zato kmalu začnejo oddaljevati eden od drugega. Eva svoj položaj utaplja v kozarcih rdečega, oče se še naprej slepi, Kevinovo zlo iz dneva v dan raste…

Franklin: Hey, Kev. Listen buddy, it’s easy to misunderstand something when you hear it out of context. Kevin: Why would I not understand the context? I am the context.

Film se poigrava s premnogimi vprašanji. Kdo je glavni krivec za nastali položaj? Je kriva vzgoja ali se otrok, ki je do konca zloben, tak že rodi? Je mati tekom vzgoje naredila kakšno malo napako, ki se je potem izkazala za tako veliko? Kakšna je krivda očeta, ki ni uspel združiti obeh strani, pač pa je slepo sledil le eni in bil na koncu zato nagrajen s par bolečimi v hrbet? Film premleva le o družini in niti malo ne nakaže, da bi bilo za nastali položaj lahko krivo okolje ali pa družba, kar je po eni strani prav, a vendarle nas morda prav okolje še najbolj identificira in iz nas zares izvleče tisto kar smo nekje globoko spodaj.

Na drugo obletnico strašnega dogodka, se mati Eva kajpak še vedno spopada s tem. Še vedno jo bremeni, še vedno vse skupaj nosi v sebi in premleva situacijo. Družba ji pri tem ne prizanaša. V očeh mnogih je največji krivec ona. Grde poglede in zahrbtno obrekovanje še prenaša, a vandalizem jo pa verjetno močno moti in boli, kot da dogodke ne premleva že sama dovolj, jo nato ves čas opominjajo še drugi. Si zamislite kakšen linč bi ta ista oseba doživela v Sloveniji? Interakcije med mamo in sinom so hudičevo všečne in nosijo res veliko materiala. A še posebej zanimivo je njuno srečanje v zaporu. Kdo se bo zlomil, kdo bo prvi razbil to stanje?

It’s like this: you wake and watch TV, get in your car and listen to the radio you go to your little jobs or little school, but you don’t hear about that on the 6 o’clock news, why? ‘Cause nothing is really happening, and you go home and watch some more TV and maybe it’s a fun night and you go out and watch a movie. I mean it’s got so bad that half the people on TV, inside the TV, they’re watching TV. What are these people watching, people like me?

Zanimivo in bolečo vsebino na stran. Film me kot bolj tečnega in zahtevnega gledalca prepriča tudi z zanimivim dramaturškim lokom, dobro režijo, prikladno glasbeno spremljavo in izjemno igro glavne protagonistke, dočim so tudi vsi trije igralci, ki so upodobili Kevina, prikazali dovolj kvalitete. Tilda Swinton se omenja kot možna nominiranka na oskarjih in temu nikakor ne oporekam. Fantastično igra. Težko vlogo več kot odlično servira gledalcu in njena bolečina še dolgo odmeva v spominu. John C. Reilly mi morda za očeta oz. moža ni najboljša rešitev, ampak seveda tudi pri njem igra nikoli ni sporna. Z dovolj mračnim pogledom me je strašil Ezra Miller, ki mu najstnice po spletu pišejo hude hvalospeve. Lynne Ramsay, ki je bila meni pred tem popolna neznanka, je po mojem mnenju zagrizla v kislo jabolko iz katerega pa je po njenem posredovanju pritekel sladek sok. Nagrade in nominacije se kar kopičijo, o filmu se veliko govori in tudi sam ga razglašam za enega boljših v letu 2o11. A kot pravim, ni lahek za obdelavo. Uf, zdaj grem pa takoj k malemu pokukat kaj počne…

Močno priporočam

  • Share/Bookmark