Vnosi v kategoriji '(O)Kultno' ↓

In the Name of the Father (1993)

Jim Sheridan je sila všečen režiser, ki ima na svojem kontu kar nekaj odličnih filmov. Začenši z odlično socialno dramo My left foot: The Story of Christy Brown (1989), kjer je prvič združil moči s sijajnim Danielom Day-Lewisom, ki je za upodobitev hendikepiranega umetnika gladko osvojil svojega prvega oskarja. Sheridan je z izjemnim občutkom za dramo, naracijo, ki zleze pod kožo in vedno zanimivo zgodbo, hitro postal eden izmed bolj prepoznavnih režiserjev Britanskega otočja. Menim pa, da je njegov tretji film po vrsti, In the Name of the Father (1993), prav njegov najboljši in tudi najbolj čislan. Dotični film, ki ga je dandanašnje občestvo povsem po krivem skorajda pozabilo in postavilo na stranski tir, še vedno vztraja na famozni imdb lestvici najboljših 250ih filmov, sam pa bi ga kanil postaviti celo nekoliko višje. Kot na dlani je dejstvo, da gre za precej konkreten izdelek sedme umetnosti, ki gledalca ves čas zalaga tako z izjemno intrigantno in napeto fabulo, kot tudi z močnim narativnim delom, ki od gledalca zahteva kar največ pozornosti; vse to se ob končnem razpletu pretvori v močan čustveni element in verjetno ni gledalca, ki bi ga film celostno lahko pustil ravnodušnega. Sam sem že pred dnevi ugotavljal, da je angleški realni socializem na filmskem trakovju vedno zelo dobro prikazan, a ti hudir, da je Sheridan v svojih zgodnjih filmih še na precej bolj ostrem nivoju.

Močna vsebina je zagotovo tisto, kar dotični film tako evidentno dviga iz sivega povprečja. Resnična zgodba o domnevnem sodelavcu IRE Gerryju Conlonu in njegovih prijateljih (Guildford Four), ki so morali pokrivem v zapor zaradi morilskega bombnega napada v Guildfordu, pri katerem niso imeli čisto nič, je ena izmed najbolj poznanih zgodb v tej kruti vojni, ki že leta divja med pripadniki IRE in angleško vlado. Conlon in prijatelji so v Guildfordu uživali povsem brezskrben večer, ko je nenadoma nekje močno počilo. Ker so bili blizu in jim po žilah teče irska kri, pa tudi nekoliko preveč so izstopali iz tiste angleške sivine, so bili brez pretiranega razmisleka takoj prepoznani za krive. Policijsko mučenje je opravilo svoje in rešitve ni bilo več. Izrečena kazen je bila na pladnju. A da so stvari postale še bolj zapletene in bizarne, so oblasti obsodile še Conlonovega očeta, ki je iz Belfasta priletel v Anglijo, da bi pomagal svojemu sinu. To je bil očiten dokaz vpletenosti in nihče ni želel tvegati. Oče in sin sta odšla v isto celico, kjer sta preživljala kazen za dejanja, za katere nista bila niti malo odgovorna.

Scenarij je prirejen na podlagi Conlonove avtobiografije Proved Innocent: The Story of Gerry Conlon of the Guildford Four. Oplemenitila sta ga Terry George in Jim Sheridan in v nekaterih rečeh sicer prihaja do manjših odstopanj od resnice, a nič hudega. Scenarij je seveda izredno delo, izvrstno spisano in oplemeniteno in morda je to kar tisti najmočnejši element filma. Terry George se je kasneje kot scenarist še nekajkrat proslavil, recimo za scenarij filma Hotel Rwanda (2004). Film gledalca zagrabi in ga ne izpusti. Ves čas mu pod nos moli nove in nove prijeme, ki delajo film zanimiv in mu večajo vrednost. Jezni in pomalem odtujeni sin se mora v celici soočiti s svojim očetom. Prepletati se pričnejo njuni pogledi na svet, njuni pogledi na situacijo in dobro se vidi kako obadva raseta in pridobivata. Situacije, ki se nato razpletajo v zaporu, kažejo pravo naravo vpletenih, kažejo se pravi obrazi in prav to potem v gledalcu vzbuja še dodatno simpatiziranje z glavnim protagonistom. Izguba očeta v mladem Conlonu prebudi še tisto zadnjo željo po resnici. Podobno občuti tudi mlada odvetnica, ki na očetovo željo bdi nad primerom in skuša najti zakonsko luknjo, ki bi privedla do ponovnega odprtja primera. Njen prispevek k vsemu skupaj je nato še kako pomemben in ko v debelem kupu najde opombo, ki veleva, da obramba tega dokumenta ne sme dobiti v roke, se ji nariše prešeren nasmeh na obraz; gledalcem pa prav tako. Dejstvo, da je bilo prvo sojenje farsa oz. prirejeno, je kot na dlani. Angleški policisti so v upanju čimprejšnje rešitve določene pomembne dokaze kar nekoliko priredili ali zamolčali (khm, khm, znano, dežela Šentflorjanska?) in ko se primer ponovno odpre, je jasno, da bo pela druga pesem. Zaključek je potem najbolj poznan del filma, pravi simbol zmage zatiranega, majhnega človeka. Ko sodnik prebere novo razsodbo, je veselje popolno in tudi čustveni aspekt pride do izraza.

Gerry Conlon: What I remember most about my childhood is holding your hand. My wee hand in your big hand, and the smell of tobacco. I remember, I could smell the tobacco in the palm of your hand. When I want to feel happy, I try to remember the smell of tobacco. Giuseppe Conlon : Oh, my heart.

Sheridan zgodbo res lepo gradi. Začetne sekvence kažejo kam meri in so zelo pomembne, zato velja biti že od prve minute pozoren na male detajle, ki se prepletajo tekom dialogov ali celotne klime med tistimi prijatelji. Zaplet potem res dviga kocine in jasno je, da mora biti zaključek karseda efektive. Tudi je in zato film še danes velja za eno boljših sodnih dram in žanrskih poslastic nasploh. Ampak to še ni vse. Svoje doda odličen igralski nabor, ki kar brsti od izjemnih igralskih kreacij. V prvi vrsti tu mislim na izjemnega Daniela Day-Lewisa, ki je za popolno vživitev v vlogo nekaj časa celo preživel v zaporu med zaporniki. Odličen je in do konca prepričljiv. Podobno velja tudi za že pokojnega Peta Postlethwaitea, za katerega velja, da je to njegova kar najbolj znana vloga. Omeniti velja še zanimiv in oster soundtrack.

Film je bil tistega leta kar velik hit. Povsem zasluženo je bil deležen številnih nominacij na oskarjih, treh igralskih, režija in za film, žal je ostal brez. A dobil je številne festivalske nagrade in domala pohvale vseh, ki so ga videli. Še danes je izjemno močan in pravim, da je ogled pravzaprav kar nujen.

I’m an innocent man. I spent 15 years in prison for something I didn’t do. I watched my father die in a British prison for something he didn’t do. And this government still says he’s guilty. I want to tell them that until my father is proved innocent, until all the people involved in this case are proved innocent, until the guilty ones are brought to justice, I will fight on. In the name of my father and of the truth!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Fish Tank (2009)

Fish Tank (2009) je še eden v vrsti trpkih, grenkih angleških socialni dram, ki gledalca skozi celotno minutažo stiskajo v grlu in držijo za vrat. Ne vem ali sem le sam zadnja leta bolj pozoren na tovrstne filme, ali jih angleška filmska produkcija res nekoliko več producira, ampak občutek imam, da so angleške socialne drame zadnja leta kar dobro zapolnile filmski trg. In prav je tako, kajti gre za res bolj ali manj odlične filme, ki gledalcu zlezejo pod kožo in ponudijo marsikaj užitnega, kar mu potem še dolgo ne da spati. Zadnje leto sem bil posebej navdušen nad filmom Tyrannosaur (2011), da super dvojčka režiserja Stevea McQueena niti ne omenjam, že pred tremi leti pa mi je ušel naslovni film, ki takisto zelo uspešno in na svoj način nepozabno pred gledalcem riše žalostno zgodbo petnajstletnega dekleta, ki išče svoje mesto pod soncem. Filmi ob katerih gledalec ne ve točno ali naj se joče ali smeje, ali naj z likom simpatizira ali naj ga prezira, so zame vedno še kako priljubljen zalogajček, saj je jasno, da je veliko odvisno od lastne interpretacije in pogleda na svet. To pa me ponavadi potem kar lepo zaposli in tudi kakšen večer več po ogledu še vedno tuhtam in razmišljam o dotičnem filmu. Podobno se mi je godilo tudi po ogledu naslovnega, saj me nejasen zaključek in smernice, ki jih film zastavi tekom tistih 120 minut niso pustile ravnodušnega in sem se še dolgo potem vračal nazaj v to pusto angleško predmestje, kjer sem iskal način kako bi se z glavno protagonistko še bolj poistosvetil. Koliko mi je to uspelo je sedaj vprašanje, a dejstvo je, da se tekom filma človek že mora postaviti na njeno stran in upati na srečen izplen. Močno hvaljeni in mnogokrat nagrajeni film svoje bistvo dobro izlušči, pokaže vse tisto kar mora in ob koncu je slika popolna, gledalec pa zadovoljen, da je bil spet deležen kvalitetne cineastične zabave.

Fish Tank (2009) je zgodba o petnajstletni Mii, ki ji v življenju res ni postlano z rožicami. Niti približno ne živi življenja povprečne najstnice, saj se mora soočati s številnimi težavami in preprekami, ki ji jih usoda vztrajno meče  pod noge. Živi v razbiti družini, z materjo, ki jo komajda pogleda, kaj šele da bi ji kakorkoli nudila materinsko ljubezen. Edina mala uteha ji je mlajša sestrica, a še to le do neke mere. Mia velja za agresivno, asocialno, jezno najstnico, ki sovraži vse okoli sebe. Le kako ne, to je njena zaščita, njen pobeg pred svetom. Njena mati, ki je že dolgo nazaj padla pod težo izgubljenega življenjskega kompasa, je domov pripeljala novega ljubimca in njegova navzočnost v Miino življenje lahko prinese neko novo luč, neko novo uteho. Koliko in kako se bo ta človek predal materi in kako se bo spoprijateljil z njenima hčerkama, je vprašanje, ki kar vrta v gledalčevo zavest. Bo prestopil mejo in bo splono koketiral tudi z najstnico, ki kar prosi po tovrstni pozornosti? Bo lahko vzpostavil red in skušal zbližati mati in hči? Seveda me marsikdo lahko okliče za naivneža, ampak vse do zadnjega sem upal na nek pozitiven, zadovoljil razplet, ki me bo napolnil z optimizmom. Tega jasno ni, zato je trpkost ali grenkoba še toliko večje intenzivnosti. Ni kaj, tovrstni angleški filmi znajo še kako kravžljati živce. Požvižgajo se na družbene norme, požvižgajo se na neka pravila in sivino in muko trdega vsakdana predstavijo točno takšno kot je.

Film se bohoti z nekaterimi res všečnimi sekvencami, ki ježijo kožo. Sploh vsaka interakcija med Mio in Connorjem kar kipi od neke energije, neke prikrite erotike, za katero gledalci samo čakajo, da bo eksplodirala, čeprav je jasno, da gre za hudo vprašljivo situacijo, najmanj z moralnega vidika, če vse ostalo kar zanemarim. Ampak ali bi se tu lahko postavili v kožo skrušene Mie in bi lahko razumeli njena dejanja? Bi to opravičilo njena ravnanja, tudi vse tisto kar pride kasneje in je le rezultat ene nepazljivosti? Kaj pa vem, a razmišljam že tako, da si je mladenka tu pač na nek način, podzavestno ali ne, želela maščevati materi, a je potem sama izpadla preveč naivno, mladostno, za kar je seveda utrpela tudi grenke posledice. Posebej všeč mi je, da film ne želi na veliko moralizirati, iskati opravičilo in olepševati stvari. Zadeve prikazuje le in zgolj skozi percepcijo mladega dekleta in tu je potem veliko prostora za lastno interpretacijo. Kako razmišlja mladenka in kako razmišljam jaz kot gledalec, je nekaj drugega in film to dobro potisne gledalcu v naročje.

Režiserka Andrea Arnold (+scenarij!) je tu zares ustvarila dobro zgodbo, ki jo je nato še mojstrsko zavila v prepričljivo fotografijo in skorajda srhljivo realno scenografijo. Iz tega vidika filmu same pohvale. Pohvaliti velja oko kamere, ki se dobro giblje, glavno protagonistko ima vedno v centru in ves čas lepo nadzira potek zgodbe, hočem reči, ves čas kaže res le tisto kar gre in nikoli ne razkrije preveč, pusti, da si gledalec sam ustvari svoje mnenje. Zanimiv je podatek o glavni igralki, Katie Jarvis. Gre za totalno naturščico, ki poprej ni imela niti minute igralskih izkušenj. Režiserkina asistentka jo je opazila na peronu kako se prička s svojim fantom in ji takoj ponudila vlogo, neverjetno. V svoji vlogi je mlada Katie več kot preprčljiva in ob izkušenejšemu Fassbenderju niti malo ne zaostaja. Celovito gledano je Fish Tank odličen film in zagotovo vreden ogleda. Bafta, Cannes in zmage na številnih festivalih to potrjujejo.

Tyler: Why do you need so much stuff? Mia : [packing] Just in case. Tyler : What about the referral unit? Mia : You can have my place. Tyler : I don’t want it. They’re full of spastics and idiots, those places.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Hwanghae (2010)

Na zahodnem delu poznan kot The Yellow Sea (2010). Ni potrebno na veliko ugibati, da se meni že samo ob pogledu na uradni poster kakšnega korejskega filma močno pocedijo sline in zašibijo kolena. Se moram pa tokrat posuti s pepelom, namreč za nekoga, ki se ves čas baha in širokousti za kako velikega ljubitelja južnokorejskega filma gre, bi moral tale film pogledati že pred časom, a je po nekem čudnem ključu šele sedaj prišel na vrsto. No ja, bolje pozno kot nikoli pravijo. Je bil pa zato ogled toliko bolj prijeten, saj sem se poprej že dodobra prepričal, da gre za izvrstno zadevo, ki bo še kako potešila mojo lakoto po južnokorejski filmografiji. Ne bom sicer trdil, da gre za nepozaben film, ki bi lahko meril na sam vrh filmografije te azijske države, a zagotovo velja za film, ki je vsaj sedemkrat boljši od vseh tovrstnih žanrskih pridelkov ameriške tovarne sanj, ki jih producira recimo zadnjih 20 let. Hwanghae (2010) je tipičen primer azijskega oz. južnokorejskega trilerja, kjer glavno besedo prevzame brutalno nasilje, trpka realnost krutega vsakdana in vsa pomalem arhetipska blodnja njihovega nacionalnega poklona sedmi umetnosti. Zato je ogled tega slikosuka pravi užitek in čista potešitev žanrske lakomnosti, a kot vedno tudi tokrat v prvi plan še kako prihaja tehtna in dobro nastavljena vsebina, ki kar kliče po daljši in širši analizi.

Zgodba nas na začetku popelje na Kitajsko, kjer se južnokorejski taksist Gu-Nam s težavo prebija skozi vsakdan. Mizerno plačo si služi z vožnjo taksija, še tisti težko prislužen denar pa kaj hitro zapravi v lokalnih igralnicah. Tokrat je šel sploh čez rob in si priigral visoke dolgove. Dolžan pa je ostal ljudem, ki te dolgove zagotovo ne mislijo odpisati. Njegova žena je pred časom odšla s trebuhom za kruhom čez morje v Južno Korejo, dogovorjena sta bila, da mu redno pošilja denar. A o ženi ne duha, ne sluha. Gu-Nama razjeda kaj se dogaja z njegovo ženo, mu je ušla, ima afero, je nemara mrtva? Da je mera polna, Gu-Nam izgubi službo in ostane brez vsega. Lokalni mafijci, katerim dolguje precej denarja, pa samo čakajo, da začnejo s svojo izterjavo neplačanih dolgov. Lokalni mafijec tako Gu-Namu ponudi rešitev. Ponudi mu nalogo, ki vključuje odhov v Seul, tam pa mora likvidirati nekega poslovneža. Gu-Namu ne preostane drugega kot da sprejme ponujeno, odide na morilski pohod, zraven pa kani poiskati še svojo ženo in priti do dna njenega skrivnostnega izginotja. A stvari se, kot je rado, obrnejo na glavo, Gu-Nam se znajde sredi vojne, kjer je glavna tarča prav njegova glava.

Dober, odličen triler je to. Gledalca ves čas drži v napetosti in ga neprestano polni z raznimi žanrskimi sladkorčki, ki močno pridejo do izraza ob koncu filma, ko pride do res epskega in strastnega zaključka. A že vmes je marsikaj za videti. Sploh situacija glavnega protagonista, ki je ostal brez vsega, na robu prepada in mora za ponoven vzpon sprejeti službo, ki si je ne želi in kako se potem spoprijema z nastalo situacijo in vsem kar mu pride na poti. Njegovo zasledovanje žrtve in načrtovanje napada režiser res dobro prikaže, te sekvence so močne, iz kadrov se kar cedi groba atmosfera in splošna ujetost, bolečina osrednjega lika. Ulice korejskega in kitajskega mesta so res dobro, verodostojno prikazane, vidi se vsa nesnaga, ki jo je naplavila družbena ureditev in življenje neke obubožane duše, ki išče svoje mesto pod soncem, a je vmes večkrat zapeljana na stran zaradi te ali one odvisnosti, je kajpak težavno in nič kaj obetajoče. Kaj preostane glavnemu liku? Kaj preostane njegovi ženi, ki ne vidi več smisla in mora oditi, če želi preživeti? Okolje ne prizanase nikomur, redki oportunisti, ki znajo to bedo izkoristiti in postanejo lokalni šefi, pa stvari kajpak še dodatno poslabšajo. Film po mojem  mnenju dobro kaže boj nekega marginalca proti celotni družbi, proti svetu, ki ga vodijo tisti, ki bi morali sedeti v temnih luknjah. Njegova vloga je pomembna, a daleč od tega, da bi lahko prinašala razliko ali nov dan. Ko ta marginalec prispe v Korejo, kjer mora izvršiti ukaze, se znajde na robu, kjer izbira med smrtjo in še večjo podrejenostjo tej družbi, ki jo prezira in želi iz nje zbežati. Ga bi tisti obljubljeni denar res rešil vseh težav in lokalnih mafiozov? Kje pa, tisti denar, tista opravljena storitev bi ga še bolj izpostavila in sledile bi še večje naloge. Tako družba danes izrablja tiste, ki so prepuščeni drugim in poti nazaj ni več. Film vse to res odlično prikaže, dobro vpelje v zgodbo in se zategadelj od ameriških slikosukov precej razlikuje, enostavno ima več duše. Svoje pa dodajo še vedno izjemno prepričljivi igralci, ki bežijo od stereotipov in poznane klišejske žanrske opredelitve zahodnega sveta in tako v tovrstnih filmih vedno prikažejo nekajkrat bolj prepričljivo interpretacijo scenarija in celostne vsebinske zasnove.

Ampak jasno, da ni vse le v večplastni, napeti zgodbi. Odlična je kajpak tudi naracija, film lepo in sočno teče. Tehnični vidik filma je sapo vzemajoč, všečna in pestra je fotografija, režija je zelo močna in nekatere sekvence enostavno ostanejo v spominu. Velik poudarek je kajpak na nasilju, brutalnosti, taki pač so južnokorejski filmi, a cela paleta špricajoče krvi, odsekanih udov in grobih udarcev tam ni kot mašilo, pač pa kot nek umetniški element filma; če se razumemo. Režije se loti vzhajajoča zvezda korejskega filma, Hong-Jin Na, ki je pred tem že posnel še boljši Chugyeogja (2008) in njegovo kariero bom v bodočnosti zagotovo pozorno spremljal. Hwanghae rezine prvega sicer ne doseže, a je blizu in kar kliče k večji prepoznavnosti. Če bi mu podeljeval numerične ocene, potem mu pripisujem debelo štirico, drugače ga pa le malo manj kot močno priporočam. Jasno, žanrskim ljubiteljem ga priporočim kar najmočneje.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Once Brothers (2010)

Ker sem sorazmerno mladih kosti (letnik ´84), tiste prave Jugoslavije nikoli nisem doživel, niti razumel, če sem odkrit. Zaradi tega v meni ne tli niti kančka jugonostalgije, niti kančka kakršnekoli povezave na nekdaj skupno deželo. Je pa vse tisto kar se je pričelo dogajati po letu 1990 še kako ostalo tudi v mojem spominu. Sicer na vso situacijo gledam bolj kot ne iz otroške perspektive, ampak nekateri spomini so še kako živi. Predvsem športni. Nekaj je namreč golo dejstvo: Jugoslavija je bila svoj čas prava športna velesila, ki bi, ako bi ostala skupaj, zagotovo vladala različnim športnim panogam še vrsto let. Pri nogometu in košarki v Evropi Juga verjetno ne bi imela konkurence. Da Juga postaja nogometna  velesila, so kazali že mladci v osemdesetih, krona tedaj mladih karier pa je bila zmaga Crvene Zvezde v finalu pokala prvakov leta 1991. Nogometna renesanca v obliki Hrvaške na Euru 1996 in predvsem Mundialu 1998 izvira prav iz te iste jugo šole, seveda v tej isti šoli izvira tudi prva slovenska nogometna pravljica (Euro 2000) in druga pravljica s tragičnim zaključkom (SP 2002). A bolje kot nogomet, je bivša Juga igrala košarko. Ob koncu 80ih so se skupaj znašli super talenti, igralci, ki jih Evropa pred tem ni videla veliko, če jih sploh je. Na OI ´88 je ta generacija začela svojo serijo (2.mesto), jo nadaljevala leta ´89 na domačem parketu z naslovom evropskih prvakov, leta 1990 pa so v Argentini postali tudi svetovni prvaki. Juga je bila leta 1990 z naskokom najboljša ekipa na svetu, šopek talentov, ki je tedaj igral za plave, je bil naravnost neverjeten. Ne smemo pozabiti, zraven je bil tudi Slovenec Jure Zdovc. Je pa šlo tisto tekmovanje v športne in politične anale tudi zaradi drugih, manj lepih stvari. Politično ozračje v Jugi je bilo leta 1990 že pošteno naelektreno, v košarkaški ekipi pa je lonec počil, ko je ob slavju svetovnih prvakov na igrišče pritekel navijač s hrvaško zastavo. Vlade Divac, prvi center in tretja violina moštva, je pristopil do tega navijača, mu iztrgal zastavo iz rok in jo odvrgel na parket, s tem pa zanetil prepir med soigralci, ki se še dolgo ni polegel.

Naslovni doku ameriške produkcije (ESPN in NBA Entertainment) na nekoliko preveč ameriški način kaže zgodbo skrušenega Divca, ki se skuša po 20 letih opravičiti za svoja dejanja in oprati svoje ime. Potem, ko je s tisto gesto postal glavni hrvaški sovražnik, ni izgubil le navijačev, ampak je izgubil še nekaj več. Izgubil je prijateljstvo nekdanjih košarkaških kameradov. Nekdanji brati pod obroči so postali sovražniki. Vojna jih je razdelila in med njimi ustvarila globoko brezno, ki ga je bilo nemogoče preskočiti. Vlade Divac in Dražen Petrović sta bila svoj čas najboljša prijatelja, ki sta si na pripravah ves čas delila sobo. Med seboj sta se močno razlikovala; prvi je bil bolj len in morda manj delaven, drugi je bil tipičen deloholik, ki je z vsakim metom iskal popolnost. Predstavljala sta slikovit mozaik, ki se je pod košem s pomočjo Tonija Kukoča in Dina Radje najbolje sestavil. Istega leta sta tudi skupaj krenila čez lužo in kot prva tujca zaigrala v tedaj magični ligi NBA. Divac je pristal pri Lakersih in zaigral ob Magic Johnsonu, Petrović je postal član Portlanda, kjer mu je družbo delal Clyde Drexler, kasnejšo slavo pa je požel pri Netsih, kjer so po smrti tudi upokojili njegovo št. 3. Dva fantiča iz obskurnih jugoslovanski vasic, ki jima je pred nogami ležal košarkaški svet. Dva fantiča, ki sta zaradi vojne izgubila prijateljski stik in si postala tujca. Dve legendi, ki ju je usoda pred morebitnim pobotom in stiskom rok dokončno oddaljila ob tragični nesreči Petrovića, ko je na nemški avtocesti izgubil življenje.

Once Brothers (2010) je iz športnega vidika povsem dostojen doku, ki naniza kup zanimivih in pomalem mitskih podrobnosti in podatkov, ki so že zaprašeni v spominu. Pokaže kakšna legenda je bil Petrović že tedaj, pokaže kakšna legenda v nastajanju je bil Divac, pokaže vso moč tedanje Jugo ekipe, ki ji res ni bilo para. Divac, ki se na pot razodetja in spominov poda z avtom, skozi lastno naracijo dokaj uspešno riše politično stanje tedanje države v razpadu. Kaže na pogubo, nesmiselnost in tragedijo vojne in skozi športne oči to izpade nekoliko drugače kot smo vajeni. Šport je kot življenje in alegorija športnega razpada in razpad države imata zagotovo skupne točke. Všeč mi je, da Divac ne skuša iskati odgovornosti in ne poveličuje ene ali druge strani, ampak iz priletne distance gleda na vse skupaj in jasno razkrije kako težke situacije se tu razpletajo. V vojni, ljubezni in športu ni šale in tale doku to po mojem mnenju dokaj dobro prikaže. Da, to pravim in to drži, ampak vseeno se dokuju pozna vpliv ameriške produkcije, vpliv ameriškega pogleda na te arhetipske teme. To vse skupaj kazi celotno podobo, kanček preveč osladnosti in lepih besed je zaznati, a dejstvo je, da se je Divac na to pot očiščevanja in pranja krivde lepo pripravil. Mene kot športnega navdušenca in nekdanjega “poznavalca” veseli pogled na ostarele legende jugo športa (Paspalj, Kukoč, Radja), svoje dodajo tudi Magic Johnson, Larry Bird in Clyde Drexler, vseeno pa bi se Divac lahko odpeljal tudi do Ljubljane in tam pozdravil še Zdovca, ki je bil v tem kotlu in državni nestabilnosti takisto pomemben igralec, saj je kot eden prvih zapustil Jugo ekipo. Vseeno gre doku v nekakšen spomin; srečanje Divca s starši Dražena Petrovića in obisk njegovega groba je po mojem mnenju antologijski trenutek bivše Juge in neka nova pot prijateljstva naj ima skupne točke tudi tu. Vem, stanje sladkobnosti, ki jo premorem v zadnjem času se nevarno viša. Verjetno je to zaradi olimpijskih iger v Londonu.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Mientras Duermes (2011)

Mientras Duermes (2011) je letošnji zmagovalec Grossmanovega festivala v Ljutomeru in že zaradi tega si ga velja ogledati. Drugi morda še tehtnejši razlog pa tiči v režiserju Jaumeju Balagueru, ki se je do sedaj že izkazal za dokaj dobrega režiserja, ki zna snemati zanimive filme. Če morda Darkness (2002) in Fragiles (2005) res ne spadata med žanrske prvokategornike, pa to vsekakor velja za film [Rec] (2007), s katerim je režiser pokazal Ameriki in svetu kako se snemajo filmi o zombijih in kako mora zgledati film domnevno posnet iz ročne kamere. Rec je bil odlično sprejet iz vseh strani in tudi moja malenkost ga šteje med tiste najboljše žanrske izdelke zadnjih let. Seveda pa se Balaguero ni mogel upreti skušnjavi in kmalu je posnel še nadaljevanje, ki pa prav v ničemer ne doseže kvalitete in svežine izvirnika. A nič ne de, lani je z naslovnim dokazal, da gre za hudičevo dobrega filmarja, ki zna delati res dobre filme. Mientras Duermes (2011) se na prvi pogled močno razlikuje od režiserjevih predhodnikov, a dejstvo je, da nekaj poznanih elementov ali prijemov nosi tudi naslovni. Zagotovo pa napram zgodnejšim poskusom velja za bolj zrelega, bolj resnega, ukvarja se z drugačno tematiko in vsaj mene seveda veliko bolj prepriča oz. zadovolji. Tu se režiser dobro in slikovito spusti v sprevrženi um slehernika in pokaže, da se za prijazno ali poznano masko lahko skriva marsikaj drugega. Podkrepljen z odlično atmosfero in poln simbolike tako gledalca prepriča že s prvimi kadri in brez dvoma gre za film, ki kar močno štrli iz povprečne filmske zakladnice.

Cesar si kruh služi kot hišnik oz. vratar stanovanjskega kompleksa. Njegov vsakdan ni kdo ve kako pisan, a zagotovo mu ga lajšajo bežna srečanja s stanovalci in obiskovalci bloka. Še posebej pa se mu pogled zaiskri ob srečanju z mlado, lepo in brhko Claro. Sicer nam uvodni kadri kažejo Cesarja v družbi nekega dekleta in zdi se kot da ima nekoga ob sebi, osebo, kateri zvečer lahko šepeta na uho. A resnica se potem kmalu izkaže za povsem drugačno. Cesar navzven kaže povsem drug obraz, pravi Cesar je v bistvu sprevrženec, ki je obseden s Claro. Ponoči se splazi pod njeno posteljo, tam počaka, da Clara zaspi v toplem objemu svoje postelje, nato se skobaca ven, ubogo dekle omami in tam opravlja naloge ljubimca in še kaj. Sprevrženo in bolano. A z omamljeno Claro si ne poslužuje le mesenih užitkov, nagaja ji tudi z neko čudno kemijo in celo s ščurki. Vse to ga potem pripelje še bližje njej in njegov ogabni načrt se vse bolj uresničuje in sklada. Šele prihod Clarinega pravega ljubimca stvari postavi na glavo in kar naenkrat mora Cesar za svoj obstoj, za nadaljevanje svoje obsesije postoriti še kaj več. A več ne gre izdati, da ne utegnem komu priskutiti ogleda.

Seveda je film v prvi vsti predvsem dobra psihološka analiza glavnega lika. Cesar je v svojem bitu povsem obseden in nor sprevrženec, ki je bolestno zaljubljen v Claro. Tako bolesten, da ji ne privošči svobode, ne privošči ji življenja, želi ji le slabo, želi jo kaznovati. Ko nezavedni materi razkriva svoj načrt, se lepo vidi kako mu raste ego, kako ga že samo razmišljanje zadovoljuje in polni. Zanimiva so srečanja Clare in Cesarja ob belem dnevu, kaj vse se mu prepleta v glavi, kaj vse si misli. Je to isti Cesar? Balaguero kaže, da je za človeško masko lahko skrito marsikaj. Ljudem ne gre zaupati ne glede na to kako lepo se smejijo. Padec moralnih načel in vrednot je več kot očiten in Cesar je do neke mere tudi le produkt časa, saj njegova dejanja kažejo na nemoč in so lahko le rezultat iskanja boljšega jutri. Je tu režiser simbolno ali metaforično kazal tudi na celotno družbo? Padec družbenih načel in vsesplošne morale? Prehod v kaos, kjer bo vsak posameznik tako ali drugače vzel tisto kar mu pripada, ne glede na ceno? Ali pa gre le za alegoričen prikaz španskega in evropskega gospodarstva, ki je tik pred dokončnim zlomom, ki pelje v popoln propad etike, morale in kulture? Je Cesar le bolan psihopat, ki ga pojava Clare tako zmoti, da mora po njegovem urgirati ali pa gre za produkt časa, ki zaradi strahov in paranoje enkrat enostavno eksplodira in svojo bolečino prenese med družbo in tako zdravi svoje komplekse? Morda pretiravam, ampak upam si trditi, da ne gre le za povest o norem vratarju, nenazadnje je režiser že s Recom dobro kazal in žugal družbenemu propadu, linču kapitalizma in padcu moralnih vrednot. Veliko bi se morda lahko zapisalo tudi o razvrednotenju posameznika (Clare) ali nazorovanju (Cesar), lahko bi rekli kakšno tudi o igri nezavedne spolne prakse, ki jo vrši Cesar ali pa gre pri vsemu skupaj za skrit Ojdipov kompleks, saj mati v Cesarjevem življenju predstavlja pomembno figuro in morda Cesar zaradi njenega “spanja” podobno zrcali na Clare.

Eden močnejših elementov filma je zagotovo temačna, srhljiva atmosfera, ki ves čas dviga kocine. Režiser film dobro pelje od začetka do konca, miren in preudaren slog se dobro poklopi v sam scenarij in tu se mi zdi film zelo, zelo močan. Glavni igralec (Luis Tosar) je izjemno prepričljiv in dvojnost lika nazorno in učinkovito prikaže, morda so stranski liki manj prepričljivi, a vseeno dovolj za popolno doživetje. Film je na številnih festivalih dobro prodajal svoje ime in lahko rečem, da je mene držal v prijemu od prve do zadnje sekvence. Sploh konec je kar silovit in lepo poveže celotno absurdnost situacije. Dober film, ki je definitivno vreden ogleda.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

A Scanner Darkly (2006)

O dotičnem filmu je kolega filmoljub pisal že pred dobrimi štirimi leti – klik - , moja malenkost pa se je sedaj, po drugem ogledu, vendarle odločila nekaj pripisati tudi sama. Seveda gre za poseben filmski izdelek, ki že samo zaradi svoje forme kliče k ogledu in prav dobro se spominjam kako sem ob prvem ogledu kar nemo zazijal, ko sem uzrl tovrstno animacijsko tehniko. Že tule lahko pripišem, da gre za neko novo, drugačno interakcijo z gledalcem in morda tudi zaradi tega film štejem med tiste bolj omiljene, čeprav je in mora biti jasno, da je tista glavna draž filma v precej zanimivi in kompleksni fabuli, ki zares vsebuje vse tisto kar mene kot gledalca pri sedmi umetnosti najbolj privlači. Znanstveno – fantastični aspekt sodobnega sveta in družbe je od nekdaj najbolj slikovit in alegorij poln način prikaza ali kritike nekega obdobja, zato mi tozadevni filmi vedno pašejo za ogled, se moram pa sedaj konkretno posuti s pepelom, saj razen kakšne res trde knjižne sci-fi klasike, po tovrstni literaturi nisem preveč posegal. Zato sem se že takoj po odjavni špici naslovnega filma zaklel, da pa je sedaj res zadnji čas, da v roke poprimem tudi kakšno bukvo kultnega pisatelja Philipa K. Dicka, ki velja na tem področju za enega boljših. Po njegovih literarnih delih je bilo posnetih že kar nekaj filmov, a moram biti odkrit in priznati, da me med vsemi daleč najbolj, pričakovano seveda, navdušuje Blade Runner (1982), medtem, ko mi drugi filmi morda niti ne dišijo najbolj. Total Recall (1990) me ni nikoli pretirano navdušil, verjetno me bo še bolj hladnega pustil letošnji rimejk, Minority Report (2002) pa tudi ne štejem med tista najboljša sci-fi doživetja, čeprav drži, da je v svoji osnovi hudičevo zanimiv projekt, menim, da ga Spielbergova vizija rahlo razvrednoti. A Scanner Darkly (2006) napram zadnjima omenjenima vrednotim precej višje in lahko zapišem celo to, da bi bil ob nekoliko močnejši propagandi in bolj mainstreamovskemu prijemu morda lahko celo bolj poznan in zapomnljiv, tako pa žal ugotavljam, da je tale film že kar pozabljen in porinjen na rob občega filmskega spomina.

A Scanner Darkly (2006) se dogaja nekaj let v prihodnosti, kjer so družbene razmere za zdaj še podobne našim, a se že rišejo tudi obrisi tistega novega sveta, ki nam ga bo prinesla prihodnost. Splošnja paranoja, odtujenost, vpliv bogatih korporacij in zmedenost prebivalcev se lepo prepletajo in krojijo usodo slehernika. Sledimo vsakdanu dvojnega agenta Boba Arctorja, ki v skrivnostni preobleki preži nad razpečevalci skrivnostnega mamila D, ki prinaša takojšnjo odvisnost in močne stranske učinke, ki kaj hitro napadejo um in psihično stanje odvisnika. V prostem času se Bob druži s totalno odbitimi, pomalem norimi in pretežno odvisnimi prijateljelji, ki predstavljajo vse kaj drugega kot družbo, ki bi jo pripisali policaju. Bob živi dvojno življenje, kjer se nikoli točno ne ve kdo je ali kakšne so njegove misli. Njegova motivacija, njegov nazor se prilagaja zdaj službi, zdaj družbi, jasno pa je le, da je njegovo življenje, njegova situacija čisti produkt okolja in časa in le vprašanje je kdaj bo Bob klonil pred težo bremena. Situacija z njegovimi prijatelji kaj kmalu pripelje do točke, kjer se mora odločiti o smiselnosti, še bolj pa ga udari služba, ki ga pripelje povsen na rob prepada in le še vprašanje časa je kdaj bo padel čez pečino in dokončno udaril v trda tla, ki mu jih življenje vsak dan bolj izpostavlja. Prav lik zmedenega, prestrašenega in paranoičnega Boba je tisto bistvo filma, ki ideje in zablode prihodnosti ali tehnološkega pečata najbolje in najočitneje odraža. Bob se večkrat sprašuje o svojem bistvu, svoji vlogi, svojem pomenu tu in zdaj in ni naključje, da ga družba nato pripelje tja kamor ga pač pripelje. Njegovi prijatelji vse te paradigme prihodnosti, tehnološkega razvoja, vsesplošne paranoje in neprestanega nadzora še najbolje poosebljajo in kažejo vse šibke točke dni, ki prihajajo po Dickovi viziji. Interakcije, motivi, norije in same fizično – psihične lastnosti teh modelov po mojem več kot smelo upodobijo padec človeške družbe in le kažejo, da smo za situacijo in poraz napram novi družbeni ureditvi v prvi vrsti krivi sami.

A scanner darkly se poslužuje veliko resnih tem, veliko razmišlja o družbi, o ljudeh. Predvsem tu se mi zdi res zelo močan in v določeni meri tudi nad sorodnimi filmi. Ni sicer tako plemenit kot Blade Runner, ampak na nekih točkah se zagotovo lahko srečata. Zaradi načina naracije in celotne strukture se mi zdi precej bolj zrel od kakega Total Recall, vprašanje pa je tudi kako bi se ga lotil Steven Spielberg, ki je pri ekranizaciji Minority Reporta zagotovo kanček pretiraval. Režiser naslovnega filma je Richard Linklater, poznan predvsem po odličnem dvojcu Before Sunrise (1995) in Before Sunset (2004). Režija je mislim, da zelo posrečena in prepričljiva, ta pogled iz percepcije glavnega protagonista je zagotovo vabljiva in lepo ponazarja zgodbo in njeno bistvo. Ko gledamo skozi oči Arctorja, lažje čutimo in sprejemamo njegovo stanje. Linklater protagonista tako dobro razgali in ponudi v obet, ne pozabi pa tudi na vse stranske like, ki celotno podobo filma še dodatno dvignejo. Scenarij je kot rečeno Linklater spisal na podlagi Dickovega romana in zagotovo je kar dobro ujel idejo in misel Dickove zapisane besede. Poleg zanimive in vabljive vsebine je moč najti tudi luciden humor, ki se lepo prepleta od prve do zadnje minute. Predvsem pa je močna alegorija naše družbe in našega sveta in to me pri filmu tako kot vedno najbolj prepriča in zanima. Igralski kader je pester in čeprav se v glavni vlogi pojavi vedno trdi Keanu Reeves, vseeno lahko rečem, da so mi igralske kreacije všečne. Še posebej Robert Downey jr. in Woody Harrelson sta zelo dobra, pa tudi Winona Ryder fajn paše v to družbo. Me pa zanima ali bi bil končni vtis morda kaj manjši oz. drugačen, če bi se režiser odločil za standarden prikaz in ne bi tako vabljivo vabil s futuristično animacijo?

V zakup velja vzeti tudi nizek proračun, ki si ga je režiser izboril predvsem zato, da se je zgodbe lahko lotil manj mainstreamovsko in bolj po svojem okusu. To je potem rezultiralo v nepreveč bohoten zaslužek v kinoblagajnah, a nič ne de, film je dosegel svoj namen in zadovoljil številne žanrske ljubitelje. Meni je všeč in zagotovo še kdaj pride na jedilnik.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Fifth Element (1997)

Tole naj bo jasno, The Fifth Element (1997) mi vsakič znova predstavlja neizmerno zabavo in tudi tokrat mi je bilo prav v veselje ponovno podoživiti to galaktično prigodo. Ne vem zakaj, morda je kriva spet tista najstniška nostalgičnost, ali pa nemara celo kaj drugega, ampak ta film enostavno obožujem. Pa priznam, da sem imel tokrat, tam na terasi obdan z prijetnim istrskim vetričem, kar nekaj pomislekov ali naj si ga spet zavrtim ali ne, bi me morda moja priletna zrelost sedaj lahko tako zamorila in posledično skvarila veselja polno doživetje? Ne, prej ravno nasprotno, tokratni ogled, menim, da je od zadnjega ogleda minilo tam okoli pet let, me je zabaval kot prvič in kaj hitro sem sklenil, da ob prvi priložnosti spišem kakšno besedo. Sicer drži kot pribito, da tale žanrski miks, ki prihaja izpod rok francoskega filmarja Luca Bessona velja šteti med tiste najčistejše kulte in simbole devetdesetih, a sem mnenja, da je v zadnjih letih med novo, mlajšo publiko zagotovo padel v rahlo pozabo. Kar pa je seveda precejšnja krivica in upam, da tudi zavoljo tega spisa kakšno mlado nadebudno filmsko oko zajadra tudi v ta polpretekli slikosuk in uživa v živi in simpatični zabavi. Dejansko gre za dve uri polni kratkočasenja, svoje pa zagotovo dodajo bizarni liki in pisana scenografska paleta, ki daje filmu prav nek poseben čar.

Leeloo: Everything you create, you use to destroy. Korben Dallas : Yeah, we call it human nature.

Idejo o filmu je Besson gojil dolgo časa, zametki scenarija so nastali že v njegovi rani mladosti, nekje v srednji šoli. Na začetku 90ih je želel idejo potem tudi dokončno prenesti na filmsko trakovje, a je dal potem prednost filmu Leon (1994), ki mu je prinesel veliko slavo in dokončno mednarodno uveljavitev. Leon (1994), ki še danes velja za žanrski presežek v vseh pogledih, je Bessonu prinesel kupe potrebnih zelencev in ideja o galaktičnih bojih tristo let v prihodnosti je dokončno lahko ugledala luč sveta. Bojda pa je moral Besson še vedno kakšno idejo oz. vizijo zmanjšati ali skrčiti, saj petnajst let nazaj tehnika posebnih efektov vseeno še ni bila na tako visoki ravni, kot bi to lucidni filmar želel. A kjub temu film tozadevno štejemo med najvplivnejše, postavljal je določene mejnike in nakazoval smernice kako bo potrebno v bodoče snemati znanstveno fantastiko. Tudi bohoten budget je bil v prvi vrsti namenjen specialnim efektom in filmu se to pozna. A naj kar tu dodam, da prav tu vidim enega izmed večjih plusov naslovnega filma. Besson prihodnosti ni prikazal kdove kako futuristično, plastično in oh in sploh napredno, ostal je na meji sprejemljivega in verjetnega in morda prav zato film še danes na tem področju drži vodo. Precej všečna pa je vendarle tudi glavna poanta oz. rdeča nit, ki se danes morda gleda drugače kot ob premieri, a z nič manj simbolike. Iskanje svetega grala, ki bi nas za vedno ubranil pred zlom in sorodnim parazitom, je kajpak lahko tudi oguljena tema, a tu menim, da dobro kaže naravo ljudi in naravo oportunistov in plačancev, ki tako ali drugače želijo vse izrabiti in vnovčiti le za svoj dobrobit. Besson s podobo petega elementa, popolnega  človeka, poveličuje človeško telo in mu daje velik pomen, kakšni konspirologi pa utegnejo ob filmu vseeno še kako poskakovati nad idejo o bedenju vesoljskih junakov nad našim planetom.

DJ Ruby Rhod: We’ll find out everything there is to know about the D man: his dreams, his desires, his most intimates of intimates, and from what I’m looking at, “intimate” is the stud muffin’s middle name. So tell me my man, are you nervous in the service? Korben Dallas : Mmm… not really.

Film se prične nekje ob začetku 20. stoletja, v starem Egiptu, kjer je bistri arheolog blizu rešitve vprašanja o človeškem nastanku. Poveže štiri glavne elemente narave, ravno, ko se mu nad glavo prižiga žarnica o iskanem petem elementu, pa Zemljo obiščejo napol mehanska bitja iz vesolja, ki so prišla po te elemente, saj veljajo za edino pravo orožje, ki lahko premaga veliko zlo, ki jih kani uničiti. Po nesrečnem spletu okoliščin pride do težav in ostareli duhovnik je edini, ki mu prišleki predajo vse skrivnosti v trajno last in širitev naprej. Nato nas zgodba odpelje 300 let naprej, ko Zemlji spet grozi zlo v najstrašnejši obliki. Ustavi ga lahko le peterica elementov. A ne gre vse zlahka, kamne ukradejo, ljudem pa ostane le roka petega elementa. Iz tega ustvarijo skrivnostno Leeloo, ki pa v želji po preživetju zbeži in najde zatočišče pri rahlo norem taksistu. Avantura se prične. Film krene na pisan tobogan, kjer se ves čas nekaj dogaja. Enkrat so kamni tu, drugič tam, zlo pa je vedno bližje in bližje. Folklora, ki sledi ima korenine v številnih znanstveno – fantastičnih klasikah in žanrskih poslasticah, ni pa potrebno ponavljati, da Besson kljub temu uspe zelo dobro poiskati svojo vižo in karseda smelo vijugati med klišeji in čudovito ter iskrivo parodijo. Mestoma je film več kot odlična komedija, mestoma čistokrvna divja akcija, mestoma spodoben sci-fi šmorn.

Največjo moč pa kot že rečeno vidim predvsem v bizarnih in naravnost odbitih likih, ki se redno znajdejo v še bolj bizarnih in odbitih situacijah. Vsi liki in njihove interakcije enostavno ostanejo v spominu; od die-hard taksista Dallasa (Bruce Willis), do skrivnostne in zapeljivo seksi Leeloo (Mila Jovovich), preko Ruby Rhoda (Chris Tucker), do glavnega negativca, izjemno prepričljivega Zorga (Gary Oldman). Izjemno pester šopek, ki iz kadra v kader deluje prepričljivo. Besson kakšne sekvence zelo dobro posname in pokaže, da je mojster posla. Gre za pravi vizualni sladkorček. Film je bil svoj čas močno popularen, zato ima tudi precej izpeljank in sorodnih derivatov. Sorazmerno visok budget se je približno potrojil v blagajniških evidencah, film pa je ujel nekaj slave tudi na številnih festivalih in ostalih podelitvah. A to je še najmanj, film je  hitro prerasel v kult in nek večen simbol in evo, da ga je tudi danes več kot zabavno gledati. To pa res največ šteje, mar ni res?

If you want something done, do it yourself. Yep!

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Batman (1989)

Ni skrivnost, da sem velik zagovornik in podpornik Nolanove oživitve miljarderja v netopirjevem kostumu, ki dela red po ulicah Gotham Cityja. Nolanova franšiza se mi zdi kratkomalo odlična, še posebej The Dark Knight (2008), ki je name naredil res močan, nepozaben vtis. V slinastem pričakovanju tretjega, sklepnega dela Nolanove vizije, sem si zaželel hitre osvežitve, a sem v istem hipu ugotovil, da bi bilo nemara še precej pametneje, če bi šel še bolj nazaj in bi za popoln filmski večer po dolgem času pogledal kar tisti prvi film o Batmanu, ki ga je posnel obrtni mojster Tim Burton ob koncu osemdesetih. Burtonov Batman (1989) je bil pravi hit, brez dvoma. Kar en tak simbol devetdesetih se mi v bistvu zdi, bil je ravno prav norčav, ravno prav skrivnosten in ravno prav temačen, da sem ga, tako kot mnogi drugi, oboževal in ga na lestvici najljubših filmov dolgo štel kar visoko. Ampak ok, tisto so bili neki drugi časi. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je Burton z Batmanom zadel terno, ustvaril je prepričljiv svet, zanimive like in tisti občutek iz stripa je uspel zelo dobro prenesti tudi na filmsko trakovje. Stripovski junaki takrat še niso tako masovno polnili kino dvorane kot danes, zato je bil vsak tak izlet v svet super junakov še toliko bolj pestra izkušnja. Burton je bil morda celo najboljša izbira za prvi filmski poskus oživitve Gotham Cityja; njegov slog, njegova domišljija in občutek za detajle se odlično kažejo še danes, več kot dvajset let kasneje, ko je oko navajeno na marsikaj drugega, novega, bolj bombastičnega. In tu moram reči, da me je tozadevno naslovni film spet še kako prepričal in nimam kaj, kot da ostanem pri tistem, da je Batman (1989) odličen film, ki mu je mesto v filmski zgodovini.

Gotham City. Always brings a smile to my face.

Zgodba kot taka sicer ne prinaša ničesar novega. Ulicam Gotham Cityja vlada nasilje in korupcija in Batman je praktično edini, ki se želi zoperstaviti nizkotnežem, ki polnijo žepe z nizkotnimi dejanji. Kdo ali kaj je Batman ugiba celo mesto. Kdo je ta temni pravičnik, ki lovi in zatira nepridiprave in na ulice temnega mesta prinaša vsaj nekaj miru in pravice? Vedno se prikaže iznenada, stopi iz sence, opravi svoje in potem na isti način spet izgine. Vsi mu želijo priti na sled, še posebej mlada, nadebudna fotografinja Vicki Vale, a nihče ga ne uspe ujeti. Je kot fantomski pravičnež, ki se pokaže le tedaj, ko ga najmanj pričakujejo. A ta čas svoj imperij širi tudi Jack Napier, gangster, ki po padcu v kemično kislino postane Joker, strah in trepet Gotham Cityja. Jokerja lahko ustvavi le Batman in srdit boj teh dveh protagonistov se lahko prične. Boj med dobrim in zlim film dobro prikaže. Na eni strani imamo Batmana, oz. Brucea Waynea, ki globoko v sebi še vedno nosi bolečino, ki jo je dobil ob umoru svojih staršev. Prav ta izkušnja ga izoblikuje, zaradi tega dogodka je postal to kar je. Bruce Wayne ni le snobovski miljarder, pač pa je v prvi vrsti maskirani borec proti kriminalu. Na drugi strani je Joker, tipičen produkt Gothamskih ulic, ki mora za lastno preživetje biti to kar je, torej neutrudljiv kriminalec, morilec, sociopat, ki si želi le to, da mesto Gotham postane njegova last. Nekaj je gotovo, ni Batmana brez Jokerja, kot tudi obratno. Njuna folklora je izjemno napeta, iskriva in zdi se, da se eden od drugega lahko največ naučita. Smešno po svoje, ampak ravno dovolj arhetipsko. Koliko sta si Joker in Batman v resnici sploh različna? To se je sicer Nolan bolje in več spraševal, a tudi Burton tu ni od muh.

As though we were made for each other… Beauty and the Beast. Of course, if anyone else calls you beast, I’ll rip their lungs out.

Scenarij je prišel izpod rok Sama Hamma in Warrena Skaarena in upam si reči, da to ni ravno najmočnejši element filma. Manjka nekaj več ostrine, če ne še kaj drugega. Čeprav je res, da so Jokerjeve enovrstičnice prava poslastica. Mi je pa tokrat v oči padel predvsem ta izrazit noir slog, ki se prične bohotit od prvega kadra naprej. Čisti noir je to, od ulic, likov in fatalne ženske dalje. Burton je s samo scenografijo in fotografijo dokazal, da je mojster svojega posla, čeprav so bili produkcijski šefi sprva kar zaskrbljeni, saj režiser prav veliko pravih izkušenj ni imel. A verjetno jih je že s filmom Beetlejuice (1988) kar nekaj pridobil na svojo stran. Kako si Gotham City predstavljajo drugi režiserji, je bilo znano že kaj kmlu, ko je Joel Schumacher vse skupaj postavil na glavo in režiral dva konkretna pljunka, ki nista vredna počenega groša. Burton je tu z vizualnim delom zagotovo prepričal vse naokoli in njegova kariera je šla potem povsem zasluženo samo še navzgor. Tu je nekaj kadrov res izjemnih. Recimo tisti končni obračun med glavnima likoma, tam na tistem visokem nebotičniku, kako gotsko vse skupaj deluje. Pa tudi prihod Jokerja z baloni na ulice, ko naokoli meče denar, zelo antologijska scena, ki jo vsi verjetno še kako dobro nosimo v spominu že vsa ta leta. Pa še nekaj tovrstnih sekvenc ima film in prav zato pravim, da filma nikakor ne gre podcenjevati, pač pa ga velja šteti med tiste bolj vidne produkte tistega časa. Tudi na področju posebnih efektov je Burton takrat kar dvigal letvice in tu mu gredo vse pohvale z moje strani. Zatorej trdim, film, če ravno trpi zaradi ne najbolj izbrušenega scenarija, vse to povrne z zares dobrim vizualno-tehničnim delom. Gotham City je neverjeten in morda ga niti Nolan dvajset let kasneje ni uspel tako dobro zajeti. Sama struktura filma se mi zdi dobra, dobro teče in narativno je kar na mestu, dočim me je tokrat kar precej zmotila reakcija Valeove ob spoznanju, da je njen ljubimec v resnici tudi fantomski pravičnež; zakaj je tu vsaka reakcija tako zminimalizirana? Pohvalno pa je seveda tudi to, da je minutaža glavnima likoma, torej Batmanu in Jokerju dobro umerjena. Joker ne skače ves čas pred gledalcem, pride le nekajkrat in takrat vedno nepozabno in v slogu; manj je več tukaj še kako drži in vsemu skupaj daje več misterioznosti in pomembnosti. Spet nekaj, kar danes mnogi filmarji ne znajo upoštevati in potem svoje like stlačijo v čisto vsak kader, kar potem rezultira predvsem v to, da se gledalci likov naveličamo že po nekaj minutah.

And now, folks, it’s time for “Who do you trust!” Hubba, hubba, hubba! Money, money, money! Who do you trust? Me? I’m giving away free money. And where is the Batman? HE’S AT HOME WASHING HIS TIGHTS!

Seveda pa ne smem mimo igralskih kreacij, igralske kreacije pravzaprav. Jack Nicholson je v vlogi Jokerja enostavno odličen. Tako zelo vživeto odigra vsako minuto, ki mu jo ustvarjalci naklonijo. Dober je in do konca prepričljiv in zanima me kakšen bi bil film brez Nicholsona. Dejansko film dvigne na nek drug nivo, to je redka vrlina, ki jo premorejo res le najboljši. Michael Keaton se mi v vlogi Brucea Waynea oz. Batmana kar dopade, takisto gredo vse pohvale tedaj izjemno brhki in privlačni Kim Basinger v vlogi Vicki Vale, ne toliko zaradi igre kot pa zaradi stasa. Tak dokaj nepozaben trio mi delujejo, pa ne vem sedaj ali to govorim zgolj iz čiste nostalgije ali je dejansko temu tako. Precej v uho gre tudi glasba, delo Elfmana in Princea. Film je bil posnet za slabih 40 milijonov, pridelal pa jih je že več kot 400 in v vsakem primeru gre za velik in pomemben film. Njegova zapuščina je širna in pomembna, saj je oral ledino na marsikaterem področju. Zato tu ni dileme, Batman (1989) je izvrsten film, vreden ogleda. Leta se mu sicer poznajo, ampak v dobrem smislu pravzaprav.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Matrix (1999)

The Matrix (1999) je bil za konec tisočletja odličen film. Vsesplošna histerija pred vstopom v novo tisočletje se je povečevala, vsa vprašanja o obstoju in smislu, ki so se pričela sprožati, so dobila nove razsežnosti. Človeštvo je začelo neustavljivo pluti proti popolni digitalizaciji, proti vse večji odvisnosti od računalnikov in ostale tehnologije in ni jih bilo malo, ki so morda prav zaradi tega v Matrici (slov. prevod) našli novo religijo. The Matrix je na trg prišel pompozno in z visokimi obrati. Znanstveno-fantastični ep je takoj pridobil trume navdušenih privržencev in tisti čas ni bilo človeka, ki se s fenomenom filma bratov Wachowski ne bi tako ali drugače srečal. Film je napovedoval novo dobo v samem žanru, morda filmu kot takem nasploh, po dolgem času je obstranski merchandising celo prerasel samo vrednost filma. Če se sedaj spomnim za nazaj, ja 13 let je že tega, potem lahko ugotovim, da sem ob vsesplošni evforiji in pravljičnosti videnega klonil tudi sam. Naslovni film sem takrat, kot 15 letni mulec, štel v sam vrh sedme umetnosti, navdušenje ob prvem, drugem, tretjem ogledu je bilo neizmerno. Kako ne, brata Wachowski sta pod pokroviteljstvom bogatih studiev zares uspela posneti film, ki je zadovoljil tako na tehnično – vizualni ravni, kot tudi na vsebinski, kjer so se različne teorije, analize, vprašanja in odgovori vrstili kar sami od sebe. Potem, ko sem zadnjič, bolj po naključju kot ne, naletel na tale zapis kolega Filmoljuba, se je enostavno v meni prebudila neka še posebej izrazita želja, da The Matrix, moj popoln film iz mladosti, vidim še enkrat. Tokrat nekoliko starejši, drugače razmišljajoči in skozi neko drugo prizmo gledajoči. Kaj sem ugotovil? Ugotovil sem, da je film res dober, vrhunski pravzaprav, moja ljubezen do njega sploh še ni usahnila. The Matrix še danes vidim kot primer vrhunskega sci-fi filma in kot enega izmed bolj razburljivih filmov zadnjih 15 let.

Leto 1999. Thomas Anderson je računalniški razvijalec, ki za topel kruh dela v neki ameriški korporaciji, sicer pa je v računalniškem podzemlju poznan kot heker Neo, ki se še posebej zanima za dekodiranje zloglasne matrice, ki se pojavlja na njegovem računalniku. Sivi vsakdan mu na glavo obrne skrivnostna Trinity, ki se pojavi od nikoder in trdi, da jo pošilja zloglasni heker Morpheus, ki ima vse odgovore na njegova vprašanja. Anderson najprej nad tem ni pretirano navdušen, po nekaj dneh razmisleka in čudnih sanjah pa se potem vendarle sreča z Morpheusom. Prisede v avto in se odpelje proti resnici, ki mu bo spremenila življenje. Resnica je namreč le ena in nekoliko drugačna. Vse to kar doživljamo navadni smrtniki, je le vzporedna resničnost, računalniški program, matrica, ki so jo izdelali napredni stroji samo zato, da lahko daleč v prihodnosti krojijo svet po njihovih željah. V prihodnosti oz. bolje rečeno v pravi resničnosti, smo ljudje le proizvajalci energije. Sužnji, ujeti v večno spanje in priklopljeni na kable, ki iz nas črpajo življenjsko energijo. Morpheus je vodja upornikov, ki se borijo in branijo še tisti zadnji delček človeštva. Vendar Morpheus, Trinity in ostala ekipa niso dovolj za boj proti tehnološkemu zlu, potrebujejo mesijo, odrešitelja, tistega (Neo=One), ki se lahko zoperstavi sovragu in nagne tehtnico na stran človeštva. Morpheus je prepričan, da je to prav Neo.

Vsebina je seveda nadvse intrigantna in zabavna. Ideja o paralelnem svetu, ki je v bistvu računalniški program, ki nadzira in vodi naša življenja, vsaj pri meni zaigra na vse mogoče brbončice. Kaj je realnost, kaj je resnica? Kakšen je tu potem pomen usode? Kdo vodi v resnici naša življenja? Alegorija religije ali sodobne družbe, kjer različne politične ureditve takisto vodijo in urejajo naša življenja. Si dandanes nemara Matrico in njene načrtovalce lahko predstavljamo v japijih z Wall Streeta, ki pod pretvezo nevidnega denarja v oblakih krojijo našo potrošniško usodo, vero v kapitalizem, boj za vedno večji dobiček? Menim, da naslovni film prav o vseh arhetipskih vprašanjih našega obstoja in sprejemanja zavednega in nezavednega lahko ponudi razmislek in debato in prav zaradi tega ga gre tako zelo visoko ceniti. A mene tu bolj premami primerjava z religijo. Igra usode in igra naključij, igra božjega načrta in realnosti, priprave na tisto nekaj, kar pride kasneje. Kaj je potem tu Neo? Jezus Kristus? Eh, menim, da ne. Neo je prej tisti, ki skuša religijo zatreti, podreti. Anti-mesija, ki širi idejo, da je vera le pretveza in opij za ljudstvo. Neo je faktor, ki ga želi vera, a ga ima ljudstvo, dokaz, da človeška volja vendarle pomeni več od nekega načrta, recimo usode. Seveda pa v razmislek lahko vzamemo tudi tisto o večnem boju med naravo in tehnologijo. Vračanje nazaj k naravi, h koreninam ali pa futuristično iskanje svetega grala v digitalizaciji, medmrežni povezavi in hologramih. Koliko tu še ostane od človeka in koliko se zavedamo lastnega jaza, lastnega življenja, katerega krojač smo sami?  Pa še mnogo tega film ponudi. Za radovedne glave pravi balzam in poligon različnih teorij. Hudičevo filozofski film pravzaprav, kjer je za dodatno začimbo poleg potem še malo ljubezni in ostalih, povsem pričakovanih in realnih človeških trenj in interakcij (izdaja, upanje, laž…).

Brata Wachowski ves ta material mojstrsko preneseta na filmsko trakovje in vse to dodatno začinita z izjemno dopadljivo formo, ki cedi debele kaplje sline. Režija je zame osebno res nekaj boljšega, film vrhunsko teče in gledalcu zgodbo lepo prodaja. Nekateri kadri so milo rečeno večni, antologijski je že uvod, potem pa ima film še cel kup naravnost nepozabnih elementov, ki še danes delujejo perfektno. Tehnični prijemi in specialni efekti, ki so tedaj dvigali obrvi in postavljali mejnike na vseh področjih (takoimenovani bullet time, denimo) še danes izpadejo zelo dovršeno. Zelo dobra je urbana scenografija, pa fotografija, všečna je glasba; skratka kaj bi dolgotvezil, film je tozadevno izjemen in morda kar eden bolj pompoznih na tem tehničnem področju. Izpostaviti velja še super sekvence bojev mož na moža, ki je tedaj prav tako kar pošteno mokril sanje nadebudnih mladcev.

Kje potem sploh najti slabe točke? Praktično jih nima. Morda pa jih vseeno lahko najdem v mestoma okornih dialogih in slabši igri glavnega protagonista. Ne vem, ko spregovori Morpheus se mi trenutek vedno zdi veličasten, ko pa spregovori Neo, pa enostavno čutim hud padec kvalitete in ostrine. Je za to kriv igralski performans, kjer Keanu Reeves res komajda zadovolji še tako fanatičnega gledalca? Sta scenarista (tudi brata W.) vse preveč energije potrošila za fabulo, premalo pa je potem ostalo svežine še za dialoge in večji razpon likov? Morda, a zakaj iskati ta manjko v sicer tako popolnem filmu? Glede na večjo lesenost Reevesa in mestoma tudi Carrie – Ann Mossove, velja potem nasprotno zapisati za karizmatičnega Laurencea Fishburnea in prvega negativca Huga Weavinga, ki ga še danes štejem med boljše negativce daleč naokoli, naravnost odličen se mi je zdel.

Torej bodi dovolj filozofiranja. The Matrix je bilo po dolgem času prav zabavno videti in film je še vedno v vseh pogledih izjemen. Kult, ki bo verjetno za vedno ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovino sedme umetnosti. Žal nadaljevanji konkretno pljunita v lastno skledo, a o tem morda kdaj drugič. Kaj vse je film dosegel, kakšen je zaslužek in tako dalje, je seveda brezpredmetno tu ponovno osveževati, film je pač kult in velik mejnik tistega časa in nove generacije.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Serbuan Maut (2011)

V zahodnem delu poznan kot The Raid: Redemption (2011). Ne bom širokoustil, ampak tole je film, ki dobesedno dviga vse kocine na človeškem telesu. Sicer gre za vsebinsko bolj skopo in podhranjeno delo, ki pa s pretepaško folkloro enostavno povedano premika meje in pušča debele kaplje veselja. Gre za res pravo akcijo, ki gledalcu ne pusti, da bi trenil z očmi. Adrenalin polni žile vseh 100 in več minut in po ogledu se gledalec zlahka ujame v rahlo sključeni podobi, ozirajoč se naokoli ali je nemara tudi sam ujel kakšno brco. Indonezijski hit, ki ga je režiral Valižan Gareth Evans, je v svoji osnovi tako brutalen in krvav film, da bi ga težko priporočil naprej, vsaj kakšni miroljubni, pacifistični duši zagotovo ne, a ker gre za res vrhunsko naštudirane in mojstrsko izpeljane ter posnete akcijske sekvence, enostavno moram kloniti in o filmu tozadevno spisati same hvale in navdušujoče besede. Ne bom dejal, da je tole film, ki bi kakorkoli utegnil spreminjati svet, ampak je pa zagotovo film, ki mnogim žanrskim primerkom, predvsem ameriškim, pokaže kaj je to akcija, kaj pretep in kaj brutalnost, ki pa tam ni le zato, da se bebavi in zdolgočaseni ter popkorna polni najstniki dodatno zabavajo.

Prav ta silovita pretepaška raven pa zamegli marsikatero dejstvo; tudi sam sem neposredno po ogledu kar hlipal od nekega veselja, a sem potem, po prespani noči ali dveh, vendarle ugotovil, da film poleg forme ponudi bore malo, no recimo, da manj kot bi lahko in kot je že kateri podoben žanrski produkt pred njim. Dejstvo je neizpodbitno, filmu lahko očitamo pomanjkanje globine in večje pestrosti v sami vsebini. Ta dokaj za lase privlečena fabula o skupini specialcev, ki napadejo hotel, poln lokalnih nasilnežev, pretepačev in drugih izmečkov družbe, ki jim poveljuje lokalni kralj podzemlja in lord narkotičnih združb, je za neko vsesplošno in popolno zadovoljitev za marsikoga kajpak premalo. A je že tako moralo biti. Film pravzaprav prostora za kaj več vsebinskega mesa niti nima, konec koncev pa ga niti ne potrebujemo. Od prve do zadnje minute smo priča totalnemu adrenalinskemu ringelšpilu in tu film pač nima konkurence. Je prav, da brezglava in dobro umerjena akcija pretehta vsebinsko puščobo? Lahko film zgolj zaradi izjemnih  akcijskih sekvenc uvrščamo v vrh določene letine? Zakaj pa ne! To, kar naslovni film ponudi v obet, je enostavno dovolj, da ga sam drznem šteti med vrhunce lanske letine. Bum in tresk vseh 100 in še nekaj minut in lahko priznam, da sem užival in bil ves čas na preži. Tole je v prvi vrsti prava, čistokrvna moška zabava, ki iz spomina prikliče vse tiste legendarne akcionerje iz 80ih, priznam, da sicer nisem velik privrženec tega stila, ampak ti hudič, da pa včasih to pač sede na jedilnik.

Moj pogled na samo vsebino. V hotelu torej vlada šef podzemlja, ki uveljavlja svoje zakone in svoja pravila. Hotel lahko razumemo kot alegorijo družbe, okolja, sveta, kjer se na tak ali drugačen način pojavljajo nepridipravi, kriminalci in brezbrižneži. Hotel je zatočišče zla, kotiček skritih teroristov, ki želijo spremeniti in zavojevati našo družbo. Skrajni čas je, da se vmešajo specialci, braniki demokracije in vsega dobrega, in kriminalce vržejo s trona. Res je, da bo vmes padlo ogromno trupel, res je, da bo špricalo naokoli in res je tudi to, da bo prekršena marsikatera konvencija, pravilo, zakon in moralno – etični zakonik, a kar se mora, se mora. Specialci vdrejo v to varovano zatočišče zla in pričnejo s krvavo čistko. Začne se prava vojna, boj, kjer so dovoljena vsa pravila bojevanja, ne nazadnje gre za boj, ki lahko tok zgodovine ali ravnotežje dobrega proti zlu pošteno in morda celo odločilno zamaje. Trenja in interakcije med vsemi udeleženci vse to dodatno potrjujejo in kažejo, da v bitki za življenje in smrt veljajo posebna pravila. Alegorija te in one vojne, alegorija boja proti recesiji in alegorija padca kapitalizma.

Režiser Evans je tu zares pokazal širno moč in neverjeten talent. Vpeljal je nekaj izjemnih režiserskih prijemov, mimo katerih enostavno ne morem iti. Nekaj sekvenc je tako čudovitih in dobro posnetih, da jemljejo dih in vihajo obrvi. Ali kocine, kot pravim že v uvodu. Pretepaške koreografije so redko videne in zanima me koliko truda je tu vloženega, da nato vse tako brezhibno izpade. Kot snemanja se dobro prilagaja posameznim aktom: tu gledamo na situacijo iz ptičje perspektive, tam spet iz druge, vsaka perspektiva pa nas še bolj pritegne in potegne v samo dogajanje. Kadri so posneti tako avtentično, tako realno, da se gledalec res počuti, kot da bi bil del zgodbe, del pretepa. Fino, mene je to prepričalo. Sploh pa me prepriča paleta različnih pretepaških vragolij, prozorno in puhlo z moje strani, ampak včasih, res včasih, to pač mora biti. Ustvarjalci so se filma lotili z vso resnostjo in zagnanostjo, kar se v končni produkciji filmu tudi pozna. Vse je tako kot mora biti, scenografija je zanimiva in s tehničnega vidika res nimam pripomb. Finance za Hollywoodske razmere niso bile visoke (dober milijon dolarjev budgeta), kar pa se filmu res ne pozna. Mislim, poglejmo kakšne Hwoodske filme, ki zapravijo desetkrat več denarja, pa v končni podobi potem še zdaleč niso toliko boljši. Film je bil gost prenekaterih festivalov in skoraj povsod je bil deležen toplih sprejemov. Sploh režiserja Evansa je verjetno marsikateri producent zapisal v beležnico. Aha, izpostaviti velja še glasbeno podlago, ki še kako pristoji sami podobi, svoje pa naredijo tudi igralci (Iko Uwais, Joe Taslim, Yayan Ruhian…), ki resnično zavidljivo skačejo pred kamero.

Serbuan Maut (2011) je torej vizualno in tehnično gledano pravi sladkorček. Z vidika brezglave in brutalne akcije, pa gre enostavno za mojstrovino, pa recite kar želite. Vsebinsko me zmoti marsikaj, seveda me, ampak tu pač forma premaga fabulo in to na koncu v tem primeru odtehta vse. Vse to pa že vodi v nadaljevanje, ki naj bi ga Evans že začel pripravljati, bojda pa naj bi šlo celo za trilogijo. No ja. Kakorkoli, akcija leta 2011 in pika, Hollywood se tu od Indonezije lahko samo uči.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Lepa sela lepo gore (1996)

Da bo moj krajši spis o Reševanju vojaka Ryana (1998) sprožil take polemike in taka trenja, si nisem predstavljal. Recimo, da je po verjetno rekordnih 52 komentarjih ta tema dovolj ohlajena, pa tudi do kristalizacije problema smo po mojem mnenju vendarle na neki točki prišli. Kje in kakšna je prava resnica verjetno ne bomo nikoli izvedeli, pa niti ni pomembno, vsaj jaz pravim, da je ena izmed močnejših lastnosti sedme umetnosti prav v tem, da vsakdo lahko vleče svoje interpretacije, svoja mišljenja in nenazadnje, tudi svoj okus priredi temu primerno. Seveda pa velja eno pravilo: na vse je potrebno gledati z določene distance. Sedaj lahko priznam, da me je morda pri spisu o Ryanu nekje malo, ampak res malo tudi odneslo vstran od navdušenja, ampak nič zato, dotični film še vedno štejem med top “vojne” filme in vsi ugriznite v kislo limono, če želite. Morda tudi zaradi tistih debat, a bolj zaradi obljube in ujetega občutka, ki sem ga dobil ob ogledu srbskega kulta Rane (1998), sem pred dnevi k ponovnemu ogledu položil enega izmed najbolj kultnih, čislanih in obče poznanih filmov iz področja bivše Juge vseh časov, beseda seveda teče o metafilmu Lepa sela lepo gore (1996). Ko sem pred časom spet v valu pretiranega navdušenja spisal, da je zame film Rane (1998) močnejši od prej omenjenega, sem bil kajpak v veliki zmoti. Že res, da so Rane odličen film, ampak naslovni je naravnost fantastičen in precej zrelejši, silovit, nepozaben. Pravzaprav gre za svojevrsten izdelek, ki meje filma hitro preraste in postane eden najboljših in najbolj verodostojnih in avtentičnih prikazov balkanske vojne in situacije, ki se je tedaj oblikovala na območju bivše Juge. Lepa sela lepo gore (1996) ni le film, pač pa gre za spomenik času in prostoru, spomenik ljudem, razpadlim državam in še kaj bi se našlo. Je dokaz in je spomin.

Široki, večplastni in časovno razdrobljeni zgodbi sledimo s spomini vojaka Milana, ki leži v beograjski bolnišnici, preluknjan in okrvavljen od vojnih bojev. Spomini nas peljejo od rane mladosti, kjer je z najboljšim prijateljem Halilom zganjal norčije okrog vasi, preko začetka državljanjske vojne, ko je z istim prijateljem še vedno zganjal norčije, vse do končnega obračuna, končnega sovraštva in končnega razpleta strahovitih bojev in igre mačke z mišjo, ki se je zapisala v zgodovino. Tudi tu sta bila v igri ista prijatelja, s to razliko, da sedaj stojita na različnih bregovih v pravi, življenjski situaciji, ne le v igri. Kako kruta je lahko vojna, to si lahko predstavlja samo tisti, ki je bil del nje. Simbolno vse skupaj združuje znameniti predor, ki naj bi tako simbolno kot logistično predstavljal združitev celotne Juge. Hecno in ironično, koliko veselja je bilo na mestu otvoritve ob začetku gradnje in kakšno je stanje le nekaj let kasneje, nedokončana in pozabljena investicija je to, simbol razgrete in hirajoče, degradirane Juge. Mlada prijatelja v predoru preroško vidita bav-bava, nekaj jima ne pusti notri, usoda hoče, da taisti predor potem nekaj let kasneje odigra glavno vlogo v njunem življenju. Milan in druščina so ujeti notri, odrezani od sveta, brez vode in hrane hirajo iz dneva v dan. Rešiti jih ne more nihče, prepuščeni so na milost in nemilost nasprotnega tabora. Halil in njegova druščina zunaj čakajo in čakajo, da bo nasprotnik pomolil glavo ven in jo takoj zatem tudi izgubil. Igra živcev, igra človeške psihe.

Seveda je vsebina izjemno močna, težko prebavljiva in iz vidika preobilnega gledalca, varno zleknjenega na zofi, enostavno neverjetna. Film sem pred tem že gledal, približno sem vedel kakšna je zgodba, ampak tako kot me je tokrat vse skupaj udarilo po zatilju in zvilo v želodcu, to pa težko ubesedim tukaj. Sama fabula, ta zaplet, vrhunec in razplet, vse skupaj me je tako dregnilo, da se počutim prav sramotno vročično, kajti kdo sem jaz, da si kdaj drznem negodovati in se kujati nad današnjim vsakdanom, ni nam najlepše, ampak še kako srem srečen, da se je tista desetdnevna bitka končala tako kot se je, pa čeprav vem, da se take grozote, kot južneje od nas enostavno nebi zgodile. Tam se je to res kuhalo in kuhalo in ko je bilo vse to skuhano, je pač moralo počiti, tako ali drugače. No, da ne zaidem preveč.

Antologijskih prizorov je malo morje, pokažite mi kader, ki ne gre v zgodovino in večni spomin. Režiser Dragojević zgodbo res lepo in zvito servira, razdrobljeno skakanje po časovni premici doda tisto dodatno in ultimativno začimbo, ki vse skupaj postavi nekaj mest višje. Menim, da to, ko tako skače sem in tja, še bolj zadane gledalca, montaža tu je res vrhunska, vse te sekvence se dobro dopolnjujejo in izmenjujejo, tako je gledalec ves čas na preži in subtilno vse skupaj dojema še veliko bolj živo, kot bi ob linearno tekoči zgodbi. Dragojević je tu res naredil izjemno delo, bolj razmišljam, bolj mi je všeč. Kako dobro vpelje vse like, ko ob njihovi zadnji poti pokaže trenutek pred vojno, potem kako zvito dregne v osrčje problema in ga razstavi, kot eksponat, kot primer pravzaprav. Scenarij je sicer v največji meri delo Vanje Bulića in Dragojevića, je pa svoj piskrček pristavilo še nekaj piscev, med drugim je za dialoge poskrbel tudi Nikola Pejaković, ki sicer nastopi v vlogi Halila. Prav dialogi, tipičen jugo humor, so tisti zadnji kamen v popolnem mozaiku. Odlična igra vseh je le še tisti dodatni svetleči lesk.

Hm. O tem filmu bi lahko pisal in pisal in pisal. Lahko bi izpostavil nešteto različnih sekvenc, lahko bi se poigraval z neskončno simboliko, lahko bi tvezil in filozofiral v vse smeri. Naj poenostavim, Lepa sela lepo gore (1996) je odličen vojni film. Eden boljših. Legenda. Ameri takega filma nimajo. Spet morda zaradi navdušenja malo pretiravam; pa kaj!

Svoje je pred časom povedal tudi filmoljub, vredno branja: http://filmoljub.blogspot.com/2011/01/lepa-sela-lepo-gore-1996.html
Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

The Hunter (2011)

O seveda, tale film sem imel v mislih že kmalu po najavi in sedaj je bil res že skrajni čas, da ga tudi pogledam, sploh potem, ko ga je tudi spoštovani odvisni kolega od neodvisnih priporočil in uvrstil na top 2011 seznam, tedaj sem dokončno sklenil, da pa je res skrajni čas, da ga vidim, ampak je potem spet preteklo nekaj časa in sem nanj skorajda pozabil, vmes pa si čas krajšal s precejšnjim številom bedarij, no pa tudi kaj užitnega sem pogledal. Ampak potem so mi naslovni film priporočili tudi iz povsem nefilmskih kanalov in ker sem izpadel skoraj kot totalni analfabet, je bilo izgubljeno hitro potrebno nadoknaditi. The Hunter (2011), mali avstralski film, v bistvu upraviči vsa bolj ali manj visoka pričakovanja in zagotovo zadovolji tudi tisto bolj tečno in zahtevno filmsko publiko. Jaz moram priznati, da sem ob ogledu začutil veliko materiala, ki se je v obet ponujal kar sam od sebe, ampak potem niti nisem točno vedel, če je vse to, kar mi roji po glavi le plod moje domišljije ali pa gre dejansko za tako pronicljiv in luciden film, ki enostavno zleze pod kožo in gledalca nevede od zadaj zalaga s prenekaterimi filozofskimi vprašanji in mislimi. Vsaj jaz sem tu veliko tuhtal in razmišljal predvsem o tem neskončnem boju med človekom in naravo oz. o vlogi človeka v naravi; kdo je, kaj je in kakšna je pravzaprav zares njegova vloga. No ja, morda spet pretiravam in bom spet izpadel rahlo naiven ali zasanjan, ampak naslovni film vseeno kanim razglasiti za enega bolj posebnih z lanskoletno letnico in ga bom gotovo v krogu svojih somišljenikov toplo priporočal naprej.

Martin David je plačanec bogatega in skrivnostnega biotehničnega podjetja, ki ga pošlje v oddaljeno in skrivnostno divjino Tasmanije, kjer mora poiskati in pridobiti DNK vzorce domnevno že izumrle in izgubljene živali, tasmanskega tigra. Čeprav Martin ne verjame, da žival res še obstaja in prosto poskakuje po divjini, vseeno krene na misijo. Že kmalu po prihodu na lokacijo se znajde v hladnem primežu domačih vrlih fantičev, ki mu pokažejo vso gostoljubnost, ki jo premorejo. To ga ne odvrne od začrtane poti, željeno posteljo dobi v koči mlade vdove z dvema otrokoma in med njimi se kaj hitro splete prav prijetno in posebno prijateljstvo. Ženska in otroka žalujejo za izgubljenim očetom, ki se je nedolgo nazaj izgubil prav v bližnjih gozdovih in njegova smrt do danes ostaja nepojasnena, zato niti ni čudno, da otroka v Martinu hitro prepoznata očetovsko vlogo in se do njega kmalu začneta tudi tako obnašati. Tudi žena hitro prebije led in sprejme Martina za svojega. Ampak Martin se tako hitro ne želi omehčati, on je tukaj le in samo zaradi izgubljenega tigra in žival ostaja njegova prva in skoraj edina briga. Ampak Martinov lov na tigra ni samo lov na to domnevno izumrlo žival, pač pa je to lov samega sebe, spopad s samim seboj, lastnimi demoni, lastno zgodovino in lastno kašo, ki si jo je sam skuhal. Boj in razplet, ki se nato dogodita, dobro in dovolj čustveno povzameta vso usodo lovca in tu film dobro zaigra na svoje zmagovite karte in vsaj meni skoraj, ampak res skoraj orosi eno izmed očes. Tak popoln konec se mi zdi.

Scenarij filma oporo išče v letu 1999 spisanem romanu, ki je prišel izpod peresa Julie Leigh. Kolikor me medmrežje lahko zalaga s podatki, potem je bil očitno roman dokaj dobro sprejet in je pisateljico lepo dvignil iz sive marginale. Verjamem, da je že literarno delo vredno branja, saj zagotovo navrže še marsikaj več kot film, pa že ta se zelo dobro poigrava z močno in zanimivo vsebino. Dobro kritiko vrže praktično celemu sistemu, ki ga tu pooseblja ta biotehnična tvrdka in lepo prikaže nesmiselnost in banalnost kapitalistično usmerjene družbe, ki bi dala vse, da pod streli, v imenu raziskovanja in potrošniške mrzlice, pade še zadnji primerek krepke in plemenite živali. Torej človek naj s svojimi interesi ruši in gazi vse pred seboj, požvižga naj se na zakonitosti in pravila narave, vsaj dokler bo v tem videl vir finančnega zmagoslavja. Sprevrženo in bolano, pravzaprav. Martin David je sprevidel in opazil nakano, krenil je v drugo smer, pa mi?

Ja, dober film. Vsebinska alegorija in simbolična vrednost mi je blizu in mene na tem mestu prepriča. Še posebej pa mi je všeč način, s katerim film svojo zgodbo prodaja naprej. Film ni poln dialogov, a gledalcu govori drugače. Tempo je počasnejši, bolj poetičen, a ravno to mu daje tisto dodano vrednost, ki ga v mojih očeh dviga iz povprečja. Zgodba lepo teče, rahlo skrivnostno, rahlo odmaknjeno, ampak ravno to je tisto, kar iz glavnega protagonista najlažje izstisne vsa njegova občutja in misli. Izjemna se mi je zdela fotografija, ki divjino in odmaknjenost Tasmanije lepo prikaže in da gledalcu jasno vedeti kako lepa je lahko naša narava. Precej v uho gre tudi glasba. V glavni vlogi tokrat štafetno palico ponosno nosi Willem Dafoe, ki je izjemno prepričljiv, sploh tiste zadnje, najmočnejše sekvence odlično odigra in kar pošteno dviga kocine. Frances O´Connor ima premalo minutaže, le to pa dobro izkoristi Sam Neill, čeprav se mi je njegov lik zdel kar malo moteč in odveč, kaj pa vem, morda premalo poglobljen, bolj stereotipno deluje. Režijsko palico je vihtel Daniel Nettheim in lahko rečem, glede na to, da je to njegov celovečerni prvenec, prej je veliko delal predvsem na televiziji, da je povsem dostojno stopil v zahtevne režiserjeve čevlje.

Zanimiv film, netipičen in rahlo drugačen. Predstavlja kar blagodejen umik od tiste hwoodske štanc mašine in prav zaradi tega se je meni še posebej dopadel. Tudi avtentičnost tasmanskih gozdov in narave mu piha na dušo, pa nizek budget, kup tasmanskih naturščkov v obrobnih vlogah in še kaj ga v mojih očeh lepo plemeniti.  Žal ga v naših kinih ni bilo, verjetno ga tudi ne bo in to je še en udarec slovenskemu občestvu. Dober film.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Saving Private Ryan (1998)

Oni dan sem se spet ujel v tistem prav posebnem, rahlo nostalgičnem trenutku, ko se mi je zahotelo videti en res ultra hud filmski spektakel, ki bi me dobesedno dvignil na noge. Po krajšem brskanju sem naletel na Spielbergov vojni ep Saving Private Ryan (1998) in ker je od zadnjega ogleda preteklo že res kar nekaj vode, pa tudi zato, ker o njem na tem mestu še nisem pisal, sem odločil, da je dejansko čas, da ta večer spet odidem na reševalno misijo in ponovno podoživim enega izmed najboljših vojnih filmov vseh časov. Tu dileme pravzaprav ni, omenjeni film zagotovo spada med pet najboljših vojnih filmov vseh časov, sam pa ga z dobršno mero subjektivnosti upam postaviti kar na sam vrh, dočim pa velja omeniti tudi Malickovo mojstrovino The Thin Red Line (1998), ki je, zanimivo, premiero doživela istega leta kot naslovni film. Dejansko pa gre tu za pravi spomenik 90ih let, saj omenjeni film prav na vseh ravneh velja za presežek in je malodane postavil temelje, ki ga bodo v filmski zgodovini še dolgo držali v vrhu, ne le v žanru vojnega filma, pač pa tudi širše. Je pa skoraj neverjetno, da je od premiere minilo že celih 14 let, kako ta čas res beži. Zakaj pravim neverjetno? No, premiere in prvega ogleda se še zelo dobro spominjam, tedaj smo mlečni najstniki kajpak ploskali in vriskali predvsem zaradi neizmerne avtentičnosti vojnih bojev, vsak naslednji ogled pa me je potem, kot se za starejšega in preudarnejšega gledalca tudi spodobi, bolj prepričal tudi z močno zgodbo, ostro alegorijo, pronicljivo simboliko in zgodovinsko pomembnostjo. Saving Private Ryan (1998) je v prvi vrsti vojni film, a velja poudariti, da tekom skoraj treh ur dobro zaokroži tudi v druge žanre in iz njih izlušči tisto najboljše, tako, da imamo pred seboj en tak čudovit in napet mozaik vsega, kar je dobrega v sedmi umetnosti.

Zgodba okoli scenarija je približno taka. Scenarist Robert Rodat naj bi na spomeniku v počastitev žrtvam ameriške državljanske vojne v New Hampshiru opazil, da je med padlimi vojaki kar osem bratov. Ta grozljiva družinska tragedija ga je tako močno zaznamovala, da naj bi že pri samem spomeniku dejal, da je to zgodbo preprosto potrebno prenesti na filmski trak. Namesto ameriške državljanske vojne je Rodat izbral II. svetovno vojno in znamenito izkrcanje v Normandiji. Potem, ko je scenarij nastajal nekaj let, ga je moral Rodat pred končno potrditvijo s strani producentov kar enajstkrat popraviti in spremeniti. A ko je končna verzija scenarija nato le prišla v roke oskarjevcu Tomu Hanksu, naj bi se ta nad njim močno navdušil in takoj klical Stevena Spielberga, ki mu naj bi bilo zabičano, da se mora režije lotiti le in samo on, čimprej tem bolje. Spielberg, ki je II. svetovno vojno pred tem že nekajkrat vzel v obet, je takisto zavriskal od veselja ob močnem scenariju, dodal nekaj svojih pogledov ter se junija 1997 lotil dolgotrajnega in mučnega snemanja. Ostalo je zgodovina.

Zdaj niti nočem preveč pogrevati same vsebine. Vsakdo, ki ga vsaj malo zanimajo filmi vsebino še kako dobro pozna. Ameriške čete se v zadnjem stadiju II. svetovne vojne izkrcajo na plažah Normandije in krenejo v odločilne spopade z nemškimi sovragi. Tudi enota kapitana Millerja je na tej misiji in ko uspešno osvojijo okupirano plažo, kapitan Miller od samega vrha dobi novo, sila pomembno nalogo. Izza sovražnikovega primeža mora rešiti vojaka Ryana in ga živega in zdravega napotiti domov. Dva Ryanova brata sta že umrla v grozoviti vojni in da ne bi bila potrtost matere premočna, se vrh ameriške vojske v duhu Abrahama Lincolna odloči, da gre tretji izmed bratov Ryan lahko domov in tako žalujoči materi vsaj malo zakrpa počeno srce. Vse lepo in prav, ampak kje je vojak Ryan in kakšna je prava cena njegovega reševanja? Miller skupaj zbere nekaj podanikov, ki mu bodo sledili v tej misiji v neznano in tako se prične reševanje vojaka Ryana, za vsako ceno pravzaprav.

Drži, scenarij je močan in nosi tudi precej konkretnega materiala, ki zvito vrta v človeško moralo in etiko, takisto tudi sproža ta in ona vprašanja o vojni, boju, pripadnosti, poslušnosti in še bi lahko našteval. Dejanja teh vojakov, ki gredo v neznano samo zato, da bodo rešili in domov spravili enega samega vojaka, so vredna marsikatere analize in debate. Tu ne gre le za noro in toliko bolj junaško dejanje, tu gre za moč karakterja, moč patriotizma, moč volje in odločnosti. Vojaki, čeprav nekateri dvomijo in bentijo čez situacijo, so pripravljeni na vse, verjetno jih še najmanj skrbi smrt. Enostavno vedo, da morajo biti za boljši jutri sedaj tu, odločeni, da zmagajo, da zlomijo nasprotnika. Ta želja, volja, neomajanost me je v vojni tematiki vedno privabljala in to se mi zdi, da ima naslovni film še posebej dobro izpostavljeno. Čeprav nekateri scenariju ne pripisujejo preveč visoke vrednosti in trdijo, da naslovni film dviga predvsem vizualni in akcijski del, sam temu ne prikimavam. Scenarij je močan in dobro spisan, sicer drži, da je mestoma preveč razvlečen in tudi preveč patriotsko – sladkoben, ampak vseeno nosi vodo in daje celotni vojaški podobi pravi ton in barvo. Dramaturško dobro stoji, zgodba dobro teče od uvoda do zaključka in zame osebno fantastično zaokroži v res blesteči vizualni del.

Da, vizualni in tehnični vidik filma je na najvišji možni ravni. Spielberg je tu res naredil veliko delo in številni tehnični oskarji so romali v prave roke. Režija je enostavno fantastična in vredna vsakoletnega čaščenja. Akcijski prizori so posneti vrhunsko in na vso moč avtentično, tu ni debate. Začetno izkrcanje je po mojem skromnem mnenju nekaj najboljšega kar je v zadnjih 20 in več letih lahko ponudil film kot tak. Kako tam kamera izvrstno sledi boju, sledi vojakom, se umika strelom, šteje umrle, huh kaos Normandije je odlično zajet in gledalcu položen v naročje. Tudi ostale bojne sekvence so izjemne, tu mislim seveda potem še na znameniti zaključek, ki podobno kot uvod zleze pod kožo in ga gledalec težko pozabi. Enostavno perfektno. Pomembno vlogo tu odigra zvok, ki je noro dober, pa seveda tudi montaža, ki kadre hitro reže in jih gledalcu servira s tako vnemo, da ima komaj čas za mežikanje. Fotografija, ki je delo znanega Spielbergovega sodelavca in kamerada Janusza Kaminskega, je enostavno rečeno sijajna in nepozabna. Kaminski sijajno zajame čas in situacijo, pozoren je na mnoge detajle in ustvari pravi svet II. svetovne vojne, ki gledalca prime v grenak in strahoten primež. Vse to pod glasbenimi takti znanega Johna Williamsa. Seveda so svoje dodali tudi izjemni igralski performensi, kjer v prvi vrsti (ne)pričakovano blesti predvsem Tom Hanks, ki je nadvse prepričljiv, čeprav bi težko rekli, da je to njegova tipična vloga. Veliko doda tudi Tom Sizemore, seveda pa ne smem mimo tedaj še mladih in manj uveljavljenih igralcev, kot so Vin Diesel, Giovanni Ribisi, Mat Damon, Barry Pepper, Edvard Burns, Jeremy Davies itd., seveda pa svoj lonček pristavita tudi bolj izkušena Paul Giamatti in heh, Ted Danson.

Saving Private Ryan (1998) je velik film. Vsak ogled je zgodba zase, sam sem ga verjetno videl že več kot petkrat in prav vedno mi vzame sapo. Enostavno ne morem verjeti, da je za leto 1998 oskar za najboljši film padel v roke filmu Shakespare in Love; to je pa res ena izmed večjih zmot akademije v zadnjih 20, 30 letih, mar ni res? Okoli naslovnega filma kroži veliko zgodb, na vseh mogočih lestvicah je označen kot eden izmed največjih filmov vseh časov. Uvodna bitka, ki nas dobrih 30 minut drži brez zraka prikovane na sedežni, je na mnogih lestvicah označena kot najboljša bitka vseh časov, bi se verjetno lahko povsem strinjal. Celoten film deluje kot izjemna izkušnja, ne le filmska, pač pa tudi širše, dejansko človek ob gledanju dotičnega filma uživa, a obenem čuti vso bedo in bolečino vojne. Zaključek je naravnost grenak in boleč, a silovit in nepozaben. Super film, za katerega vseh občutkov ne znam prenesti na “papir”.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

The Boat that Rocked (2009)

The Boat that rocked (2009) je po svoje prav simpatičen film, ki je gotovo vreden ogleda. Še posebej za tiste, ki imajo radi starejšo rock glasbo in pronicljiv angleški humor. Sam sem pristaš obojega, zato moram priznati, da sem se ob ogledu zabaval kot že lep čas ne in evo, povsem brez kakšnih večjih dilem film lahko proglasim za prijetno in sila zanimivo filmsko izkušnjo. Režiser Richard Curtis, ki je pred tem na režiserskem stolčku dobro zabaval že s precej bolj znanim in mnogo bolj čislanim Love Actually (2003), tudi tokrat gledalca razveseljuje z lepo tekočo zgodbo, začinjeno z mnogimi začimbami, ki dajejo končni podobi prav poseben okus. Seveda je glavna draž filma v likih, ki so po moji skromni oceni izjemno zabavni in ravno prav odbiti, da gledalca prepričajo in že po parih minutah osvojijo. Dejstvo, da gledalec že po začetnih minutah močno zagrize v film, je kajpak tisto glavno dokazilo za kako dober film pravzaprav gre. No, pa naj vendarle malo ustavim konje in umirim strasti, pravim, film je dober oz. celo nadpovprečen, ampak težko pa bi dejal, da nosi kakšno dolgotrajnejšo vrednost. Torej lahko rečem kar takole: film je sila simpatičen in zabaven, žal pa do neke mere premalo močan, da bi ga lahko vtisnili v dolgotrajnejšo zavest.

Minister Dormandy: You see, that’s the whole point of being the government. If you don’t like something you simply make up a new law that makes it illegal.

Štorija filma sicer govori o piratskem radiu, ki je sredi šestdesetih let plul in oddajal iz starega tankerja nekje v skrajnih vodah okoli Velike Britanije. Angleži so bili v tistem času še močno zategnjeni in divje rock glasbe niso kaj prida marali, BBC je tovrstni »hudičevi« repertoar vrtel le po pol ure na dan in publika, ki je želela poplesavati ob bolj divjih ritmih in družbenokritičnih besedilih se je morala znajti po svoje. Zato ne čudi popularnost in prepoznavnost omenjenega radia, ki je število svojih privržencev povečeval iz skladbe v skladbo; a takisto so se množili tudi nasprotniki, ki v tem niso želeli videti le zabave za masovno publiko, pač pa so videli predvsem škodo in uničenje klenega britanskega prebivalstva. Čuden odnos do rock glasbe v deželi, ki je ob približno istem času dala eno izmed najpopularnejših skupin vseh časov. Ampak ravno tu se še kako dobro vidi kratkovidnost in brezbrižnost vladajočih, ki nimajo posluha za drugačnost oz. ne prepoznajo smernic, v katero se nagiba praktično cel svet. Vzporednice z današnjim vsakdanom (sploh v naši preljubi podalpski deželici) so zgolj naključne, a toliko bolj izstopajoče. Je pa potrebno v račun in razmislek vzeti občo pomembnost omenjenega radia na črno, kolikšen je prispevek teh norih entuziastov k razvoju in popularizaciji svetovne rock glasbe? Ne upam sedaj filozofirati, ker zadeve niti približno ne poznam, a menim, da je borba omenjenih DJ-jev proti pisarniškim kravatarjem neizmerna in jim gre gotovo pripisati veliko čast in slavo za to početje. Film to dvojno moralo po mojem mnenju dokaj dobro pokaže. Na eni strani divji boemi, ki uživajo in se držijo svoje strasti (DJ-ji na ladji, obiskoval(ke)ci, številni poslušalci), na drugi strani zadrgnjeni uradniki, ki pred seboj vidijo le uničenje plavajočega radia. Ta boj, ta konflikt film navkljub lahkotnejšemu koraku film kar dobro zajame in ga na nek hecen in poljuden način tudi mlajšim generacijam uspešno predloži. Vseeno pa morda pogrešam kanček bolj poglobljen družbeni aspekt in širše, zgodovinsko močnejše vloge tega radia. Morda bi ustvarjalci, ki so veliko dali na smeh in splošno sproščenost tematike, lahko več energije usmerili še v tisto bolj resno plat.

Glavno odliko filma vidim v likih in njihovih medsebojnih interakcijah. Richard Curtis je že nekajkrat do sedaj dokazal, da mu gre predvsem ta del filmskega ustvarjanja kar najbolje od rok in tudi tu je temu tako. Vsi liki so izjemno barviti, polni prave energije. Vsak lik ima dobro odmerjen čas in tako se sestavi tisti pisani mozaik, ki daje filmu dodatno težo. Po svoje so vsi kanček karikirani, ampak vse v pravi meri, da se gledalec lahko iz srca nasmeji tako situacijski kot tudi značajski komediji, žlahtno ni kaj. Seveda pa brez prepričljivih igralskih kreacij še tako dobro spisani liki ne pridejo do izraza. Iz igralskega ansambla ne morem nobenega imena izpostaviti, prav vsi so odlični. Vseeno me Bill Nighy prepriča do konca in naprej in pravim, da je tole ena njegovih boljših vlog, medtem, ko je Philip Seymour Hoffman standardno odličen. Seveda pa je glasba tista dodatna pika na i, ki je v nobenem pogledu ne gre spregledati. Glasba, ki še danes največ pomeni in jo najraje poslušamo, o kako paše!

Film kot celota deluje in prepriča. Vseeno pa moram tu izpostaviti konec, ki se mi zdi rahlo neustrezen. Ne vem, ampak tale potop ladje se mi ni zdel preveč  na mestu in me je konec koncev kar precej razočaral. Ni bilo tiste energije ali kaj vem, ampak enostavno se mi je sama sekvenca zdela kar ponesrečena in preveč za lase potegnjena. Ampak ok, ne bom sedaj preveč tvezil okrog tega, režiser je že vedel zakaj tako. Vsekakor pa film vreden ogleda, zabava zagotovljena. Angleški humor v najčistejši obliki, super.

Quentin: The day has come. Tonight pirate radio dies. From midnight, we are a ghost ship floating without hope on cold and dark waters. You have done almighty work here. Thank you. But your work is done. The Count : Not mine, sir. I’m an American citizen and I don’t give a hootenanny God damn about your nitpicking limey laws. I intend to broadcast from this ship 24 hours a day until the day I die. And then for a couple days after that. Gavin Cavanagh : Not wanting to sound rude or anything, but don’t you think that might be an ever so slightly monotonous experience for the listener? What do you say to 12 hours each, noble sir?

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Hunger (2008)

Ko sem pred dnevi pogledal McQueenovo izjemno psihološko dramo Shame (2011), sem takoj sklenil, da je prav, da si po slabih štirih letih osvežim spomin na njegov prvenec, ki je tedaj kar dodobra stresel filmski svet, no pa tudi širše se je slišal grom, ki ga je film sprožil takoj po premieri. Hunger (2008) je v vseh pogledih izjemen film, ki bolje kot katerikoli drug zaigra na družbeno noto in opozori na tegobe in težave sodobne družbe. McQueen z izjemno realističnim pristopom dregne v osrčje znane gladovne stavke, ki so jo na začetku 80ih pričeli irski aktivisti v želji, da britanska vlada z Železno Lady na tronu sprejme njihove zahteve po spremembi statuta zaporniških pravil. Skupina ni želela, da jih obravnavajo kot kriminalce, pač pa so želeli, da se jim sodi zaradi političnega udejstvovanja, kjer so v uporniškem gibanju IRA sledili svojim političnim načelom. Sama forma filma je naravnost osupljiva in dih jemajoča in to ga skladno s pronicljivo zgodbo in izjemno naracijo uvršča med najboljše izdelke zadnjih pet let. Vsaj po mojem mnenju seveda; verjamem, da se najde tudi kdo, ki se mu naslovni film ne zdi nič posebnega, ampak mene je že ob prvem ogledu pritisnil na steno, sedaj pa me do neke mere še bolj prepriča. Morda sem tokrat še toliko bolj navdušen tudi zaradi vsega, kar mi je pustil Shame (2011), nekako najdem zanimive paralele med njima in upam si trditi, da obadva filma kar v največji meri vsebujeta vse tiste elemente, ki jih sam ob ogledu filma najraje vidim. Film ni le sredstvo za sprostitev in zabavo, pač pa je tudi medij pripovedovanja neke zgodbe in McQueen z obema pripoveduje močno zgodbo, ki gledalcu ostane v spominu.

Hunger (2008) se tematsko nekako razdeli na tri dele. V prvem sledimo pazniku, ki mu je delo v zloglasnem zaporu ustaljena vsakodnevna rutina in se, vsaj na zunaj, z vsebino in zahtevami zapornikov ne ukvarja preveč. Ali pa se je prenehal, ko je ugotovil, da bi bila kakršnakoli vpletenost le napaka in bi ga zatorej vse skupaj lahko čustveno bolj načelo kot bi si želel. Delovanje v zaporu je zanj služba. Režiser zgodbo o pazniku predstavi zelo dobro za moje pojme. Preitranim besedam se že na začetku na daleč izogne, saj sekvence okoli njega posname praktično brez dialoga, seveda pa vse skupaj polni z zanimivimi simboli, ki se še kako zlijejo s samo tematiko. Del, ko si paznik brezskrbno umiva razbite in krvave členke, je zelo močan, po svoje kar nadrealističen in dobro povzame ves kleč situacije. Druga zgodba potem nekoliko bolj podrobno predstavi zapornike in njihovo delovanje znotraj štirih sten. Njihovo komunikacijo z zunanjim svetom, njihov motiv, njihovo neomajanost, ki jo kažejo iz situacije v situacijo. Zaporniki protestirajo po svoje, z različnimi dejanji ves čas opozarjajo na svoj položaj in na predmet njihove borbe. Naravnost impresivno vse skupaj. To zajame tudi tisti znameniti no clothes upor, kjer so zaporniki bojkotirali zaporniške uniforme in umivanje, seveda pazniki nato s silo poskrbijo za red. Tu so sekvence nadvse prepričljive, nabite s čustvi, z jezo, strahom in še bi lahko našteval. Tisto, ko policisti s pendreki neusmiljeno tolčejo po jetnikih, tam za steno pa eden manj močan posameznik le obupano toči solze, je eden boljših prizorov in enostavno odlično zajame trenutek in absurdnost situacije. Spet del, kjer ne govorijo veliko, dejanja  kažejo vse kar je potrebno, s kamero, ki dviga celotno kocinje. Tretji, sklepni in najmočnejši del filma, pa pokaže gladovno stavko Bobbyja Sandsa, ki se odloči, da le tako lahko opozori na razmere in dokaže svoj prav. Tole je potem res tisti vrhunski zaključek zgodbe, kjer gledalec enostavno le obnemi in poklapan počaka na konec. Sands se vsemu navkljub svojim načelom in zahtevam ne odpove, telo izstrada dobesedno do okostja in kože in nato res šele smrt prinese odrešitev. Sandsu sledi še deset aktivistov in šele nato se britanska vlada omehča in sprejme zahteve. Noro. Ta del se začne z odličnim dialogom med Sandsom in duhovnikom, veliko govorita o gladovni stavki, situaciji, življenju nasploh. Če prej manj govorijo, ta pogovor potem poplača vse za nazaj, saj si sogovornika izmenjata res veliko informacij, ki tako ali drugače pritegnejo pozornost. Močna sekvenca, posneta v enem rezu. Tudi tisto mučenje Sandsa, ko umira na obroke, je zelo dobro zajeto. Sploh kader, kjer Sands leži na postelji, poleg njega pa se krožniki hrane ves čas menjajo, je tako luciden in oster, da zareže globoko v gledalčevo zavest.

Definitivno v vseh pogledih močan film. Vsebinsko gre seveda za poznano zgodbo, ki je po svetu tisti čas sprožila val medijskega pompa. Eni so bili na strani Sandsa in zapornikov, drugi so v njem videli le terorista, ki želi in išče pozornost na napačen način. Kdo ali kaj je bil Bobby Sands, je sedaj, sploh iz naše perspektive, težko soditi in niti ne želim. Filma se nisem lotil zaradi tega, da bi razglabljal o njem, a drži kot pribito, da njegova dejanja kažejo nemoč enih in moč drugih. Za kaj? Je naša družba res tako hudičevo pokvarjena in zagledana vase, da se morajo dogajati take nepredstavljive reči? Smo res tako politično opredeljeni, tako kratkovidni, da je celotna štorija okrog tega vredna več kot življenja drugače mislečih posameznikov? Retorična vprašanja, seveda. Močna, hudičevo močna vsebina, a to ni vse. Vizualno in narativno je film tisti pravi presežek, ki daje vsemu skupaj drugačen priokus. Še bolj grenak priokus je to, saj McQueen res izjemno vihti kamero, trda in neizprosna fotografija vse skupaj še dodatno začini, slog podajanja pa je naravnost fantastičen. Rahlo strašljiv, močno klaustrofobičen, mestoma kar težko za gledati in mislim, da je bil to tisti pravi režiserjev namen. McQueen je tu naredil res veliko delo in je še kako opozoril nase. Shame (2011) je dodaten pokazatelj njegovega širnega talenta. Scenarij je močan, v spomin pa se zelo vtistnejo igralski performansi, sploh Michael Fassbender je enostavno izjemen.

Film je kot rečeno sprožil val takšnih in drugačnih analiz, načeloma pa so ga toplo pozdravili prav vsi. Dobil je kup nagrad in tudi medijski pomp mu je šel kar na roko, saj je postal eden izmed največjih kultov zadnjih let. Zasluženo pravim. Jaz sem nad njim sedaj še bolj navdušen kot prvič in ga naprej  kar najmočneje priporočam. So filmi in so Filmi. Tole je velik film.

Bobby Sands: I always felt that thief next to Jesus got off lightly. Father Dominic Moran : Ah, but he recognized his sins. Bobby Sands : Did he though? Father Dominic Moran : Aye. Said as much. Bobby Sands : When you’re hung from a cross you’re gonna say anything. Jesus offers him a seat next to his daddy in a place called paradise you’re always gonna put your hand up and have a piece of that. Father Dominic Moran : Aye. Even when it’s nailed to your cross.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark