Vnosi v kategoriji 'Klasika' ↓

Star Wars VI: Return of the Jedi (1983)

Sicer sem sklepni del prve trilogije in celotne sage pogledal že kmalu po Imperiju, a sem do nedavnega kar odlašal s spisom. Jedijevo vrnitev sem izmed prve trilogije poprej najmanj cenil, po tem tretjem, morda četrtem ogledu pa jo cenim že kanček več. Če Jedijevo vrnitev primerjam s prvima deloma je moč začutiti rahel padec forme, ampak ne toliko, da bi dobil grenak priokus ali kaj podobnega, kje pa, nostalgija mi je prav lepo polepšala tisti večer, a vendarle sem prišel do ugotovitve, da je sklepni del vendarle nekoliko pod nivojem, ki sta ga postavila prva dva filma. Resda je imel Lucas ves razplet v grobem že prej nastavljen in me bolj sladkoben konec v končni fazi niti ne moti preveč, pa sem ob vnovičnem ogledu vseeno sem in tja namrščil obraz in rahlo odkimaval. A da se razumemo, Jedijevo vrnitev v vsakem primeru obravnavam kot klasiko ameriškega filma in ji pripisujem vse kar ji pritiče.

Če je bil Imperij vrača udarec poln temačnih misli in negativne energije, pa je zaključek veliko bolj svetel, vesel in razigran. Jasno, uporniki dokončno porazijo imperialiste in v vesolje prinesejo novo, pozitivno ravnovesje. Darth Vader sname masko, sinu pokaže ljubezen in odide, skesan in pomiloščen. In tu, v tem trenutku se meni poderejo sanje. Ne skrivam, da sem v prvih dveh filmih sramežljivo simpatiziral s hudobcem pod čelado, deloval mi je en tak ultimativni zajebanec, ki vlada s trdo roko. Zajebanec, ki mu sovraštvo teče po žilah. Čeprav je imel na drugi strani sina, je vendarle verjel v svoj imperij, v svoj svet. Verjel je svojemu šefu in to filozofijo je želel širiti naprej. Tudi zavoljo družinske sreče in ljubezni.  To se mi je pri Imperiju zelo dopadlo. Naslovni pa ubere nasprotno pot. Od začetka pa do konca v prvi plan daje družinsko povezanost, ki je močnejša od sovraštva, ki premaga vse ovire in nekdanje prijatelje ponovno združi pod isto streho.

Luke: I’ll not leave you here. I’ve got to save you. Anakin: You already have, Luke.

Zgodba se seveda nadaljuje tam, kjer se je končala z drugim delom. Han Solo je v ujetništvu Jabbe the Hutta, v njegovo zanko se kmalu ujame tudi princesa Leia in samo še Luke Skywalker lahko osvobodi golobčka in ju reši pred teroriziranjem Jabbovih kameradov. Sicer med tistimi ultimativnimi fani serije ta boj pri grotesknemu Jabbi pomeni svojevrsten vrhunec serije, a meni je bilo ob tokratnem ogledu kar malo nerodno, saj vse skupaj izpade hudo pod nivojem in precej smešno, pa tudi zelo slaba igra glavnih protagonistov se tu kar cedi iz ekrana. Ampak ok, pustimo sedaj to, naši junaki se vendarle junaško rešijo in potem, ko je nevarni in preračunljivi Jabba končno izpadel iz igre, se nad srčnimi protagonisti vsuje plaz novih težav, seveda prihajajo s strani imperija, ki z novim Death Star plovilom upornikom pošteno beli lase in vnaša strah v kosti.

Yoda: No more training do you require. Already know you, that which you need. Luke: Then I am a Jedi. Yoda: No. Not yet. One thing remains. Vader. You must confront Vader. Then, only then, a Jedi will you be. And confront him you will.

Tudi sklepni del vzporedno vleče dve zgodbi. Prva se dogaja na eni izmed lun planeta Endor, kjer se bije huda, zadnja bitka med pripadniki imperija in uporniki, druga se dogaja v osrčju Death Star plovila, kjer se še zadnjič iz oči v oči pozdravita Darth Vader in Luke Skywalker. In tu moram režiserju priznati, da je dve zgodbi zelo dobro združil, namreč imamo tako zanimivo in hecno bitko sredi gostega gozda, kjer upornikom roko pomoči ponudijo neki čudni medvedki, kličejo jih Ewoki, in imamo drugo precej resno in delno filozofsko družinsko sago, kjer se odloča o vsemu pravzaprav. Dramaturški lok se tu obnese in film tu dobro stoji, žal pa morda pušča vodo na drugih področjih. V zeleni bitki me moti kako vojaki imperija brezglavo izgubljajo položaj, nekako me hecni in otročji ewoki ne prepričajo no, mislim zakaj in kako bi oni lahko konkurirali mogočnim belim vitezom z emblemom imperija na oklepu. Celo Han Solo se v teh gozdovih izgubi in postane en tak medvedek, hočem reči, da skoraj izgubi vso svojo moškost, ki ga je bila krasila v prvem delu.

Han Solo: Who are you? Princess Leia: Someone who loves you.

Medtem, ko so sekvence med Lukom in Darthom zelo dobre. Imata močne nagovore, reference, ki bi jih še danes lahko brali in primerjali. Učita zgodovino in gledata naprej. Kdo je sedaj tu sovražnik, kdo je sedaj tu prijatelj, kaj je tema, kaj je zlo, kaj je dobro in kaj slabo. Gledalec kar čuti kako se imperij podira sam vase, kako jediji rastejo in znova postavljajo red, Vader kot tipični predstavnik ene opcije in Luke kot tipičen predstavnik druge opcije tu poosebljata vse tisto kar melje in gradi cela franšiza. Tudi epizode I, II in III pridejo tu v poštev in marsikatera resnica pride na plan. Vse lepo, a Darth prehitro kloni, prehitro se preda in dopusti, da mu Luke vzame vse tisto kar je začel graditi kot podivjani Anakin v uniformi jedijev pred mnogimi leti. Moram priznati, da sem ob tem njunem sklepnem boju in tistih pronicljivih in populistično obarvanih besedah potem v premislek vzel celega Anakina in Obi-wana, kolikor mi je spomin dovoljeval. Antologijsko vse skupaj, to je res velik film, velika zgodba pravzaprav. Arhetipska zgodba. Potem,  kar nekaj dni po ogledu naslovnega filma, me je dokončno prešinilo zakaj je Star Wars saga več kot film.

The Emperor: If you will not be turned, you will be destroyed! [shoots Luke with Force lightning] The Emperor: Young fool… Only now, at the end, do you understand… [the Emperor shoots at Luke with more Force lighting] The Emperor: Your feeble skills are no match for the power of the Dark Side. [shoots Luke with another burst of Force lighting] The Emperor: Now, you will pay the price for your lack of vision! [shoots more Force lighting]

Če bi filme torej primerjal med seboj kot posamezne dele, potem bi me naslovni res najmanj prepričal. Ima drugo energijo, ni tako monumentalen. Morda so liki že preveč izpeti in ne vnašajo več tistega pravega zanimanja pri gledalcu. Ampak kot je bilo ugotovljeno, Star Wars filmi se gledajo kot celota in tu pride ta film, tovrsten zaključek do pravega pomena. Vse pade na svoje mesto. Yoda dokončno med jedi viteze sprejme Skywalkerja in odide k Obi-Wanu na zabavo. Pravično je in spodobi se, da se jim ob koncu pridruži tudi Anakin, ha poglejte kako ta sila drži, kako jih vleče skupaj. Darth Vader je le produkt, le rezultat izkrivljenega uma in načrta, medtem ko je Anakin dejansko pravi predstavnik sile in čiste jedijeve moči. Posmrtno življenje ga postavi nazaj na mesto, ki mu pripada in tu bi lahko ob kakšnem daljšem premisleku potočil tudi kakšno solzo, oče in sin sta vendarle nekako združena pod isto streho. No.

Scenarij je ok, pri bitki na gozdni luni bi veljalo malo zamižati na kakšno oko. Režijo sem pohvalil že zgoraj, režiser Richard Marquand, ki je umrl le štiri leta po premieri, je režisersko palico dobro vihtel. Posebni efekti so tu že kar pošteno modernizirani, primerjava s šest let starejšim Novim upanjem (1977) lepo pokaže kako so se zadeve razvijale na tem področju. Seveda je glasba spet odlična. Kaj vse film prinese v zakladnico svetovne filmografije in koliko je zaslužil pa v tem trenutku ni vredno izgubljati besed.

Tako, v teh dveh mesecih sem epizode IV, V in VI še enkrat pogledal. Nekaj let starejši in morda za drobec bolj zrel. Zanimivo je, da vsakič znova na te filme gledam povsem drugače in skozi drugo prizmo. Še bolj jih cenim pravzaprav. Morda celo upam reči, da še bolj uživam, kaj pa vem, nostalgija je res čudna reč. Vsekakor jih bom čez pet let spet pogledal. Morda sedaj osvežim še kronološko prve tri epizode, čeprav sta mi Grozljiva prikazen (1999) in Napad klonov (2002) res dokaj slaba, no vsaj tako ju imam zapisana v spominu.

Luke: Come with me. Leave everything behind. Darth Vader: Obi-Wan once thought as you do. You don’t know the power of the Dark Side. I must obey my master.

  • Share/Bookmark

Star Wars V: The Empire Strikes Back (1980)

Ready are you? What know you of ready? For eight hundred years have I trained Jedi. My own counsel will I keep on who is to be trained. A Jedi must have the deepest commitment, the most serious mind. This one a long time have I watched. All his life has he looked away… to the future, to the horizon. Never his mind on where he was. Hmm? What he was doing. Hmph. Adventure. Heh. Excitement. Heh. A Jedi craves not these things. You are reckless.

Če po dolgem času pogledaš Star Wars: A New Hope (1977) in ga premierno ovekovečiš na blogu, moraš seveda pod nujno pogledati tudi nadaljevanje in mu takisto nameniti besedo ali dve. The Empire strikes back (1980) je med trdimi privrženci sage celo bolj čislan od izvirnika in na splošno velja, da je izmed vseh šestih epizod prav ta naslov najboljši. Po huronskem uspehu prvega dela Lucasu ni preostalo drugega, kot da se po treh letih še enkrat odpelje v galaksije daleč, daleč stran in od radovednosti skorajda norim privržencem pokaže kako gre zgodba naprej. Ljudje so dobesedno planili v temne dvorane kinematografov in menda dotični film še danes velja za najbolj donosen film 80ih. Spomnim se nekega starega dokuja o poslovni bilanci in financah nekaterih filmov, tam je bil The Empire strikes back prikazan kot tipičen primer, ljudje so namreč dobesedno taborili pred prodajnim okencem in komajda čakali, da se film končno zavrti na rednem sporedu. Si kaj takega lahko predstavljamo danes? Težko. Če je bil A new hope (1977) ena taka prijetna pravljica o dobrem in slabem, pa je nadaljevanje filozofsko morda celo na kanček višjem nivoju in ponudi še kaj več od tega. Že tako je film precej bolj temačen in negativno nastrojen, kar da seveda slutiti že naslov, ampak razplet in zaključek je praktično bogokleten, saj nepridipravi in zlobni Darth Vader kljub izgubi sinovega zaupanja vseeno slavi eno tako kislo zmago. Kar bi bil do neke mere lahko kar kulturni šok, glede na to, da sem v spisu o izvirniku njegovo vladavino primerjal kar z nacizmom.

Impressive. Most impressive. Obi-Wan has taught you well. You have controlled your fear. Now, release your anger. Only your hatred can destroy me.

V primerjavi s prvim filmom, ki je zgodbo počasneje razvijal in gradil like in situacije, tale takoj udari na polno. Jediji Uporniki se zadržujejo in na novo gradijo svojo dinastijo na Antarktiki podobnem planetu, vendar jih močni radarji zlobnega imperija kmalu najdejo. Sledi silovita bitka, ki ša danes deluje bohotno in učinkovito. Imperij napada s hudo naprednim orožjem, jediji se branijo kolikor se lahko, a se morajo na koncu vseeno razbežati. Skywalke pri begu doživi nesrečo in pade v džunglo neznanega planeta, kjer pa kmalu sreča nepričakovanega prijatelja. Han Solo pa skupaj s princeso Leio odpluje drugim medgalaktičnim preizkušnjam naproti. Tu nekje potem film začne rasti in pridobivati na kultnosti in veljavi. Skywalker s pomočjo skrivnostnega super jedija Yode krepi svojo jedijevsko moč, Darth Vader ga medtem išče na vseh koncih brezmejnega vesolja. Vader želi dobiti Skywalkerja, čuti, da ga Luke lahko premaga, a še bolj čuti to, da z njim in njegovo močjo lahko postane vladar neskončnih razsežnosti. Ne želi ga ubiti, kot bi to mislili po izvirniku, želi, da se mu priključi, želi začeti svojo temačno dinastijo. In ta boj dveh opcij za enega človeka se mi zdi dokaj dobro prikazan. Yoda in Obi-Wan želita Skywalkerja na svoji strani, z njegovo močjo si želita spet utrditi status jedijev v galaksijah, Vader želi isto. Precej zabavno za kakšno analizo. Luke, ubogi fantič, ki še išče svoje mesto in smisel, mora potem izbirati, da je izbira še toliko težja, pa mu zlovešči Darth razkrije dolgo varovano skrivnost.

Darth Vader: There is no escape. Don’t make me destroy you. [pauses] Darth Vader: Luke, you do not yet realize your importance. You have only begun to discover your power. Join me, and I will complete your training. With our combined strength, we can end this destructive conflict and bring order to the galaxy. Luke: I’ll never join you! Darth Vader: If you only knew the power of the Dark Side. Obi-Wan never told you what happened to your father. Luke: He told me enough! He told me you killed him! Darth Vader: No. I am your father. Luke: No. No. That’s not true. That’s impossible! Darth Vader: Search your feelings, you know it to be true! Luke: [anguished] No! No!

Z vsem spoštovanjem do Hana Sola, a tu je vendarle manj pomemben dejavnik. Že res, da so njegove avanture zanimive in napete, a čim film preklopi nanj, si želimo, da zgodba hitro skoči nazaj do Skywalkerja in nam v boju z Vaderjem pokaže kaj več. Je pa po drugi strani prav situacija okoli Hana Sola tista, ki potem privede do antologijskega srečanja Vader – Skywalker. Past v katero se zaplete Solo in njegova ekipa je seveda dovolj zanimiva, da je človek ne pozabi zlahka, saj tu na dan pride vsa moč in manipulacija Vaderja, za katerega se zdi, da raste iz minute v minuto. Glavni protagonisti so tu dejansko v senci velikega zlobneža, ki pa ima nad seboj še večjega zlobneža. Zato se film smatra za bolj temačnega, bolj negotovega, pomalem srhljivega. Zlo na koncu zmaga, resda le bitko, vojna je še naprej odprta, ampak morda se zazdi, da pa tudi Luke vendarle vse bolj kuka proti temni strani. Usoda je pač čudna reč.

Darth Vader: Your destiny lies with me Skywalker. Obi-Wan knew this to be true.

O vizualno-tehnični strani filma ni potrebno izgubljati besed. Film je na nivoju in gre v vsej sci-fi tehnologiji korak naprej od izvirnika. Nekaj sekvenc je enostavno izjemnih, tudi skozi današnjo prizmo. Novi liki se zgodbi dobro podajo, stari se nadgradijo. Največji problem je monstrum Cheewbacca, ki je tu skrajno moteč. Glasba je spet hudičevo močna, tokrat se še posebej dobro sliši Vaderjev napev. Igralske kreacije so take kot so, presežkov tu seveda ni, je pa morda kakšen dovtip in hecen trenutek znotraj scenarija več. Še to, Lucas se je režiji umaknil in jo prepustil Irwinu Kershnerju, kar je zame kar zanimivo dejanje.

Hja… Nadaljevanja mi ponavadi ne dišijo preveč in tudi tu bi sam neukemu prej izpostavil izvirnik, vseeno pa je kot na dlani, da je naslovni film zelo dober in več kot primerno nadaljevanje. Morda se ga izmed vseh šestih filmov najlažje gleda kot samostojno enoto. Njegovo mesto v zgodovini ni vprašljivo in fino se mi zdi, da se ga, vsaj takole, spomnimo in o njem debatiramo. Star Wars za nas stare prdce pač nekaj velja.

  • Share/Bookmark

Star Wars IV: A New Hope (1977)

K ponovnemu (hm, morda že petemu?) ogledu te velike legende ameriškega filma so me napeljale tri stvari. Prvič: preteklo je že kar nekaj Save odkar sem ga nazadnje pogledal in mi je oni dan izlet v galaksijo daleč, daleč stran izjemno sedel; drugič: zadnje čase vse preveč buljim novodobna sranja; tretjič: k ogledu me je napeljal odličen zapis o Blade Runnerju, ki ga je spisal filmoljub in v meni zbudil tisto nostalgijo za posebnim filmskim obdobjem, ko so se snemali res dobri filmi. In kakorkoli sedaj obrnemo, Star Wars: A New Hope (1977) je dober film. Seveda pa ga je danes kar malce hecno gledati. Danes so posebni efekti na tako visoki ravni, da praktično ne ločimo več med efektom in realnim življenjem in zdi se, kot da vsak nov blockbuster premakne meje, kam to pelje, se povsem pošteno lahko vprašamo. Zato bi bilo zanimivo opazovati obraze mlajših generacij pri ogledu naslovnega filma, kako bi se jim spačil obraz že takoj na začetku, ko tisto vesoljsko plovilo leti čez praznino vesolja, to je bilo namreč leta 77 tak bum, da so ljudje ploskali in vriskali, danes pa deluje že skoraj tako arhaično kot nemi film. Ampak seveda je primerjava nespodobna in nepravična in to niti ni namen. Star Wars je na tem področju pionir in ves nadaljni razvoj specialnih efektov ima korenine prav tu. Seveda pa je že slabih deset let prej ledino orala Kubrickova Odiseja, pa verjetno še kateri film, ki sem ga sedaj nenamenoma pozabil.

Darth Vader: Your powers are weak, old man. Obi-Wan: You can’t win, Darth. If you strike me down, I shall become more powerful than you could possibly imagine.

Kaj blagovna znamka Star Wars pomeni za filmski svet in američane kot nacijo, ni vredno izgubljati besed. George Lucas je zadel terno in vse od takrat mastno služi na ta račun. Mislim, da sem enkrat nekje zasledil podatek koliko je blagovna znamka Star Wars že pridelala in kolikor mi spomin deluje, je bila številka naravnost vrtoglava, menda gre za daleč najdonosnejšo filmsko franšizo in kakorkoli obrnemo vse skupaj, Lucas si zasluži iskren stisk roke. Arhetipsko zgodbo o dobrem in slabem je odpeljal v vesolje, ustvaril všečne like, vse zapakiral s tisti čas napredno tehnologijo in uspeh je tu. Dotične vesoljske prigode in medgalaktične spopade naj bi Lucas sanjal že od malih nog in to naj bi ga tudi vodilo do tega, da se je že zelo kmalu podal v filmske vode. Po nekaj malih projektih je v začetku 70ih nase opozoril s utopičnim THX 1138 (1971) , potem pa se je v krogu nekaterih botrov znašel ob pravem trenutku na pravem mestu in projekt Star Wars je lahko ugledal luč sveta. Lucas je bil tozadevno zelo podkovan in izučen, lotil se je tehnik, ki se jih pred njim ni nihče in z vizijo mu je uspelo ustvariti enega izmed najprepoznavnejših filmov v zgodovini. V tem kontekstu se mi človek še dopade, kaj je lepšega, ko nekdo svoj projekt sanja od mlečnih zob in ga ob priložnosti realizira, ter nato za povrhu ob vsem finančnem bogastvu prestopi med legende. In Lucas je bil eden prvih, ki je ugotovil, da s filmom lahko mastno zasluži, bil je eden prvih, ki je film razširil na druge trge, eden prvih, ki je s filmom ustvaril blagovno znamko. Seveda je po želji še večjega zaslužka, še večje prepoznavnosti in pompa na koncu zadeva kar pošteno razvodenela, The Empire strikes back (1980) je sicer še dostojno nadaljevanje, medtem, ko je Return of the Jedi (1983) že konkreten pljunek in nepotrebno spakovanje. V novem tistočletju se je prvotna trilogija podkrepila s preddeli in prva dva, The Phantom Menace (1999) in Atack of the Clones (2002) precej smrdita, je pa morda zato toliko boljši Revenge of the sith (2005). No, kakorkoli, o ostalih morda še pišem, v tem spisu pa velja kakšno besedo nameniti še naslovnemu filmu.

Obi-Wan: I have something here for you. Your father wanted you to have this when you were old enough, but your uncle wouldn’t allow it. He feared you might follow old Obi-Wan on some damn fool idealistic crusade like your father did. Luke: What is it? Obi-Wan: Your father’s light saber. This is the weapon of a Jedi Knight. Not as clumsy or random as a blaster; an elegant weapon for a more civilized age. For over a thousand generations, the Jedi Knights were the guardians of peace and justice in the Old Republic. Before the dark times… before the Empire.

Kot rečeno je film povsem arhetipska zgodba o dobrem in zlu. Vesoljski brezmejnosti vlada kruti lord Darth Vader, ki je strah in trepet vsem v vesolju. V kremplje ujame princeso Leio, ki pa še pravočasno v svojega droida vnese sporočilo za katerega upa, da bo našlo pravega naslovnika, mogočnega jedija, ki sliši na ime Obi Wan Kenobi. Dva droida (legendarna C3-PO in R2-D2) potem zbežita na najbližji planet in po naključju prideta v roke Luku Skywalkerju, nič hudega slutečemu fantiču, ki si niti v sanjah ne more predstavljati kakšna avantura ga čaka. V predvajanem sporočilu prepozna naslovnika in zavoljo ženskega seksipila se odloči poiskati Kenobija in rešiti ubogo dekle. Združena jedija poiščeta najhitrejše plovilo, ki bi lahko ujelo Vaderjev Death Star, to plovilo je v lasti divjega Hana Sola, in skupaj se odpravijo na pustolovščino, ki jim bo spremenila življenje. Dobro na koncu zmaga in zlobni Vader se mora soočiti s svojim prvim porazom po dolgem času.

Zgodba res ni izvirna in osvežilna, a zaradi preprostega dramaturškega loka in lahko sledljive naracije gledalca vsemu navkljub lahko prepriča in pritegne. Boj malega (jediji) proti velikemu (Vader) je vedno zanimiv, vse to sproži posebne emocije in gledalci se hitro lahko poistosvetijo z dogajanjem. Ob konkretnejši analizi lahko znotraj vsebine potem vidimo tudi hladno vojno in boj američanov s sovjeti glede prevlade v vesolju. Če pa svoj nos še bolj poglobimo, pa v filmu in predvsem liku Vaderja prepoznamo nacizem oz. Adolfa Hitlerja, komunizem in Stalina pa še kakšnega drugega samodržca. Seveda pa bi lahko danes mizo zavrteli in bi v filmu videli Busha in napad na Afganistan in Irak, ohoho kako je to zabavno. No, ampak ne verjamem, da so američani takrat ali pa danes videli te vzporednice, kaj pa vem, menim, da so bolj vriskali ob svetlečih mečih in lebdečih plovilih.

The Force is what gives a Jedi his power. It’s an energy field created by all living things. It surrounds us and penetrates us. It binds the galaxy together.

Čeprav so jediji na splošno pojem dobrote in poguma, pa velja poudariti, da je predvsem Darth Vader tisti zaradi katerega je Star Wars danes tam kjer je. Darth Vader je pojem zla, zatiranja in izkoriščevanja. Je eden izmed najprepoznavnejših hudobcev v zgodovini in njegova pojava še danes dviga kocine. Ko se v naslovnem filmu prvič pojavi je to prav antologijski trenutek. Takih trenutkov je v izvirniku še kar nekaj: recimo že omenjeni prvi prelet vesoljskega plovila, Han Solov speed of light, spopad Wan Kenobija in Vaderja, končni obračun in eksplozija Death Star postaje. Pa tudi leseno obstreljevanje, karikatura v podobi Cheewbace, ljubezenski trikotnik in še cel kup ostalih trivialnih podatkov in zgodbic, ki so se napletle kasneje. Večnih je tudi nekaj hecnih dovtipov in igrivih dialogov, pa glasba, ta se mi pa vsakič znova dopade (via John Williams). To, da ga je Lucas ob izumu digitalne tehnologije nekajkrat predelal in na novo lansiral na trg je znano in to je še en dokaz, da je Lucas pač nor na ta svoj svet, ki ga je ustvaril.

For over a thousand generations, the Jedi knights were the guardians of peace and justice in the old Republic… before the dark times… before the empire.

Čeprav je zob časa film že pošteno načel in danes med ogledom  večkrat pademo v smeh, pa moram vseeno poudariti, da je to v neki meri še vedno film mojega otroštva in zato hote ali ne, nanj gledam drugače. Nasplošno velja, da gre za simbol nekega obdobja, ki bo večno počival v bukvah in arhivih, ter na teh in onih lestvicah naj filmov. Vpliv filma na razvoj sedme umetnosti je velik in pomemben, zaradi finančnega buma in medijske pokritosti pa ga mnogi razglašajo za prvi pravi blockbuster. Verjamem, da ga nove generacije verjetno ne želijo niti povohati in svoje junake iščejo drugje, ampak mi smo svoje junake iskali tu. Zato tudi tale moj poklon in nostalgičen spomin.

The Force will be with you, always.

  • Share/Bookmark

Bring me the head of Alfredo Garcia (1974)

Sama Peckinpaha ni potrebno posebej predstavljati. Velja za enega izmed najboljših režiserjev ameriškega filma, ki je znal v svoje filme vedno vnesti dobršno mero drznosti in nekonvencionalnosti, zato je s skoraj vsakim filmom premikal meje in vihal obrvi tečnim šefom, ki so njegove filme redno črtali, rezali in prirejali. Imdb me uči, da se je kot režiser uradno podpisal pod sedemindvajset filmov in tv serij, deloval pa je tudi kot scenarist. Najbolj domače se je počutil v vesternu in prav The Wild Bunch (1969) je verjetno njegovo najbolj čislano delo. Sam osebno močneje cenim Straw dogs (1971), kjer je norost in komplekse ruralnega okoliša prikazal na izjemen način in vsem gledalcem vtisnil strah pred nepoznanimi sosedi, seveda pa me utegne javno linčati kakšen navdušenec nad vesterni, če v tem kontekstu pozabim omeniti še naslov Pat Garrett & Billy the Kid (1973). Njegov vpliv na filmarje tipa Scorsese, De Palma, Spielberg, Friedkin in ostale je bil neizbežen in omenjeni ob vsaki priložnosti omenijo kaj in koliko so črpali od tega izjemnega cineasta.

Listen. The church cuts off the feet, fingers, any other goddamn thing from the saints, don’t they? Well, what the hell? Alfredo’s our saint. He’s the saint of our money, and I’m gonna borrow a piece of him.

Za naslovni film je spočetka veljalo, da ni režiserjev najbolj posrečen produkt, a več vode je preteklo, bolj čislan je postajal v specifičnem krogu ljudi, ki ljubi banalno oz. nekoliko groteskno filmsko pripoved. Sčasoma je prerastel v skorajšen mit in mnogi ga danes postavljajo ob bok legendam tipa Taxi Driver (1976), The Deer Hunter (1978) in podobnim. Tu morda pretiravajo, a vendarle je kot na dlani dejstvo, da prav dotični film pojem in energijo novega vala, ki je izbruhnil v 70ih, kar najbolj povzame, spolira in gledalcu servira njegovo bistvo. Simbolika, ki se lahko razvije tako iz lika Alfreda Garcie, kot iz njegove glave, ki jo protagonist brezsramno vozi na prednjem sedežu avtomobila v hudi vročini, je praktično brezmejna. Če bi simboliko in družbeno metaforo iskal zgolj v odnosu med američani in mehičani, bi gledal preveč kratkovidno, zato velja pomisliti še na druge paradigme. Recimo na odnos med bogatimi šefi studijev in temi novimi filmskimi entuziasti, ki so ta čas že zavzemali bojne črte filmskega sveta. Čigava glava je potem obdana z muhami in zavita v bel prt? Kdo je v tem primeru oportunistični Bennie in kdo nesrečni Alfredo? Pretiravam, vem, a prijetno mi je glavo beliti s takimi mislimi.

Zgodba gre sicer v grobem takole: Mehiški despot od hčerke na silo izve za ime klateža, ki ji je naredil nezakonskega otroka. Brezkompromisno razpiše nagrado milijon dolarjev za njegovo glavo. Lova se takoj lotijo številni lovci na glave. Dva američana morda po naključju, morda niti ne, pot zanese v nek obrobni lokal, kjer se srečata s skrivnostnim in na prvi pogled nekoliko hecnim zabavljačem, ki jima takoj odčita življenjsko lekcijo. A v bistvo življenjsko lekcijo odčitata onadva njemu, saj se nevedni in naivni pianist kmalu znajde v njuni hotelski sobi, kjer mu američani namenijo posebno nalogo; za konkretno vsoto denarja mora najti glavo Alfreda Garcie in jo prinesti do predpisanega roka. Bennie se v družbi fatalne ženske odpelje na pot iskanja, kjer pa ne najde le dotične glave, ampak najde tudi samega sebe in novo življenjsko modrost. In še nekaj je hecno, s padlim Alfredom postaneta prijatelja, pa naj se to sliši še tako bizarno. Bolj spoznavamo zgodovino in misel glavnega lika, bolj verjamemo, da sta Alfredo in Bennie v svoji biti nekje na las podobna.

Film je mestoma rahlo filozofski, mestoma pa celo v prvi osebi citira Darwinov zakon o preživetju močnejšega. Gre za pot odrešenja, pot spoznanja, pot prebliska. Bennie, ki je popraj poznan kot zadirčnež, ki je morda veliko že izkusil, pravo izkušnjo šele lahko pričakuje. In ni mu bilo lahko, če sedaj pomislim skozi kaj vse je moral iti. Že kmalu na poti mu načrte in miren spanec prekriža divji motorist, ki si zaželi njegove ženske, nato mu živce pomalem kravžlja tudi ona, pravi udarec pa dobi ob krsti v kateri je že mrtev ležal Alfredo Garcia. Tam mu dokončno prekipi in zadeve se loti na drug način.

There ain’t nothing sacred about a hole in the ground or the man that’s in it. Or you. Or me.

Zanimiva vsebina, ni kaj. A bolj kot to me spet pritegne vizualni izgled filma in ostali elementi. Peckinpah z mojstrsko kamero in režijo ustvari vizualno izjemno privlačen film, ki kar diši po b-produkciji. Kadri so posneti z izjemnim občutkom in čeprav mestoma delujejo ceneno, to skozi današnjo percepcijo niti ni tako slabo, vsaj sam sem ob vseh tistih bolj kot ne hecnih kadrih videl nekaj drugega, morda poklon in pozdrav časom, ki jih več ni. Glavni protagonist je tipičen kerlc, ki jih je v 70ih kar mrgolelo. In moram reči, da me je očaral s svojo hladnostjo, preudarnostjo, sarkazmom in cinizmom, no, tekom razpleta potem to hladnost in preudarnost izgubi, a ciničen je pa še bolj. Definitivno lik, ki nosi žanr in čas v svojih žilah; to pa seveda lahko trdim tudi za ostale like. Fotografija je kajpak na nivoju, poudaril pa bi tudi glasbo.

I will pay one million dollars. Bring me the head of Alfredo Garcia!

Kot sem uvodoma že zapisal, film je en tak dokaj banalen in grotesken produkt, ki zagotovo ni namenjen širšim množicam. Glavni lik je anti-heroj, a ravno dovolj simpatičen, da ga gledalec sprejme in močno stiska pesti zanj. Nasilje rodi nasilje in gledalec mora to sprejeti. Težke razmere, ki vladajo okolju in situaciji, pa seveda od ljudi zahtevajo najbolj gnusne reakcije. Film, ki je delil mnoga kritiška peresa in je z leti dobival pravo moč, tako proglašam za izjemno delo in zelo mi je žal, da sem ga prvič videl šele pred nekaj dnevi. Da, film bo v mojih mislih vedno na dobrem glasu, klasika, ki nas vleče nazaj v čas, ko so snemali izjemne filme.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Finding Nemo (2003)

Naj udarim kar takoj in brez pomislekov: Reševanje malega Nema je po mojem mnenju najboljši animirani film na naši obli. In prav je, da mu recenzijo končno poklonim tudi sam. Za to je krivih kar nekaj razlogov, prvi je gotovo ta, da ako se bohotim in pišem nek filmski blog, potem enostavno na njem mora biti prilepljena recenzija enega izmed najboljših filmov novega tisočletja. Drugi je ta, da sem ravno danes skoraj prebledel ob ugotovitvi, da omenjeni izdelek praznuje že 8 let, oh kam čas beži. Tretji razlog in morda največji pa je ta, da prikupni Nemo zadnje dni veselo in vsakodnevno polni našo dnevno sobo, saj ga moj mali potomček požira še bolj vneto kot jaz. Tu jabolko očitno ni padlo daleč od drevesa.

Reševanje malega Nema je kajpak produkt super uspešnega studia Pixar, ki zadnjih 15 let navdušuje z animiranimi filmi. Kaj naj tu sploh še dodam, znano je kajpak vse. Pixar je na tem področju svetlobna leta pred vsemi in prav vsak nov film, ki ga lansirajo na trg, ponuja ogromno materiala, ki navdušuje staro in mlado. Pri tem so enostavno najboljši in tu ni prostora za debato. Pregled Pixarjevega opusa je res veličasten, no prav Finding Nemo pa se meni zdi za nekaj drobcev njihovo najbolj popolno delo. Naslovni film je tekom let seveda prerasel okvirje filma in postal praktično popkulturna referenca, metafilm pravzaprav. Izjemno popularnost in oboževanost vseh generacij kaže dejstvo, da gre za najbolj prodajan dvd film vseh časov, seveda ni izostal niti blagajniški izkupiček rednega predvajanja v kinematografih. Po nekaterih podatkih naj bi film v blagajne prinesel dobro milijardo dolarjev, kar je seveda spoštovan dosežek.

Dory: This is the Ocean, silly, we’re not the only two in here.

Vsebina je verjetno poznana slehernemu obiskovalcu tega bloga, kdor je ne pozna mora biti že hudičevo vase zaprt tip, ki zadnjih 10 let praktično ni pogledal skozi okno; karikiram, ampak saj vemo kam pes taco moli. Hočem reči, da je zgodba o očetu, ki preplava pol oceana, da končno najde svojega sina, že tako dobro poznana, da o njej nima smisla pisati. Velja pa na vse skupaj pogledati skozi neko drugo percepcijo; rahlo bolj norčavo. Dotični film ne govori le zgodbo zaprepadenega očeta, ki na življenjski misiji svoje življenje šele dodobra spoznava, pač pa govori tudi zgodbo in bistvo celotnega starševstva. Biti starš je odgovorna vloga in naloga in v očeh koralne ribice Marlina to težo lahko spoznamo do zadnje potankosti. A hec je, in to tu opevani film še kako dobro prikaže, ravno v tem, da si to vlogo otežujemo sami, hočem reči, težo starševstva in odgovornosti si nalagamo sami in ni hudič, da enkrat postane pretežka. Marlin je tipičen dokaz; zaradi neljubih dogodkov, v katerih je izgubil celo družino in mu je ostal le ubogi Nemo, je postal preveč zaščitniški nervozneš, ki sinku komajda toliko zaupa, da mu pusti pomoliti plavut iz varnega zavetja domače vetrnice. In ta represija, ta zaščita, to omejevanje seveda rezultira v prvi upor, ki pa se konča z najslabšim možnim razpletom. Torej tisto kar se je zaščitniški oče ves ta čas bal, se kljub vsemu uresniči. Da mora oče nato preplavati pol oceana, biti bitko z morskimi psi, strupenimi meduzami, galebi, kiti itd., je seveda le odsev tega, da mora iti preko sebe, preko svojih načel. Kaj je težje, bežati pred lačnim in krvoločnim belim morskim psom, ali priznati samemu sebi, da si bil v zmoti? Ampak tu se potem pojavi tisti prvi kleč problema, ki začne jasniti vremena. Oče je sina v prvih dnevih življenja vzgajal sam in po svojih pravilih, sedaj pa je tudi on dobil pomoč prijateljev, ki so mu nezavedno razširili obzorja. Najprej seveda v podobi vihrave in dobrosrčne Dori, ki ga opomni, da če je sinkotu obljubljal, da se mu nikoli ne bo nič zgodilo, da se mu potem res ne bo in bo živel hudičevo prazno in dolgočasno življenje; drugi tak razsvetljenec pa se pojavi v podobi želvaka Crusha, ki Marlinu pojasni prvi zakon narave, ki pravi, da gre v vsem skupaj zgolj in samo za boj za preživetje. Torej najmočnejši zmaga, močan pa postaneš zgolj takrat, ko bitke biješ sam. No, pa da ne zaidem s poti.

Bruce: [reciting] I am a nice shark, not a mindless eating machine. If I am to change this image, I must first change myself. Fish are friends, not food.

Poleg res mamljive in polne vsebine, se lahko dotični film pohvali s kopico dovtipov, spoliranih vložkov in filmskih referenc, ki mu dajejo posebno mesto na moji lestvici naj filmov. Baha se z vrhunsko animacijo, prelepim podvodnim svetom, ki gledalca kar kliče k mnogokratnemu ogledu. Kadri so perfektni, scenarij dodelan do zadnje pike. Dialogi so verjetno eni bolj posrečenih zadnjih 15 let, pa tu res ne pretiravam. A svoje nemara še v največji meri dodajo izjemno dobro zasnovani liki ob katerih res ni nikoli dolgčas. Ata Marlina sem malo že obdelal v zgornjem odstavku; kot je ugotavljal že filmoljub, gre za eno tako nedolžno oceansko verzijo Woodyja Allena in to seveda zgolj in samo v pozitivnem smislu; tu ni kaj dodati. Prikupna Dori tako ali drugače skrbi za nenehen krohot in zabavo, v večnem spominu ostanejo tudi vsi preostali. Film nekako sproti obdeluje dve zgodbi, prva je očetova, ko brodi po neskončnem oceanu in išče svojega sina Nema, druga pa je prav o Nemu, ki v ujetništvu spozna nove prijatelje in se z njimi zapleta v kopico prijetnih in zabavnih avanturic. Gledalec tekom filma spozna res veliko likov in tu velja dodati, da so ustvarjalci njihov manevrski prostor odlično porazdelili in od vsakega črpali res le tisto najboljše. Glasove so posodili: Albert Brooks, odličan Ellen DeGeneres, Alexander Gould, Willem Dafoe, Brad Garret, celo Geoffrey Rush in Eric Bana.

Chum: Humans – -think they own everything. Anchor : Probably American

O Reševanju malega Nema bi lahko pisal v nedogled, prehvaliti ga pač ne morem. Kot sem že omenil, po mojem skromnem mnenju gre za najboljši Pixarjev izdelek in najboljši animirani film daleč naokoli. Režiserski dvojec Stanton – Unkrich, znan po izjemnih delih prej in potem, je tu prekosil vse kar se je dalo. Menim, da bo film ostal zapisan v otroških in odraslih srcih še precej let in bo, kot se spodobi, obveljal za nikoli pozabljeno klasiko. To si zasluži in prav je tako. Mojstrovina.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Let me in (2010)

Do you think there’s such a thing as evil?

Da čez lužo zadnjih nekaj let radi posegajo po evropskih in azijskih filmskih zakladnicah in neumorno snemajo razne predelave in rimejke, je pač znano dejstvo. Kaj si o tem mislim sam je rednemu bralcu že jasno, ponavadi tako predelavo le na hitro ošvrknem in ji arogantno zamahnem, češ kaj pa se gredo neizvirneži. Podobno me je zvilo tudi potem, ko sem prebral, da je hwood le nekaj hipcev kasneje, ko je švedski super triler Låt den rätte komma (2008) udaril po kritiški srenji in požel val navdušenja po celem svetu, napovedal njegovo predelavo. Švedski izvirnik mi je bil kajpada odličen in brez težav sem ga uvrstil med top izdelke z letnico 08, zato sem po drugi strani kar čakal, da vidim ameriško predelavo in se nasmehnem vnovičnemu mimostrelu. No, pa temu še zdaleč ni tako. Let me in (2010) zajame vse dobro, kar ponuja izvirnik in dobimo presenetljivo dober film, ki v nekaterih segmentih original celo preseže.

Let me in je režiral Matt Reeves, ki je seveda leta 2008 že posnel dokaj zanimivi in pomalem kultni Cloverfield (2008). To je zadosten razlog, da je bila začetna dilema o kvaliteti rimejka nekako omehčana že z izbiro režiserja. Potem je tu tudi igralska zasedba, Cloe Moretz me je navdušila v norem Kick-Ass (2010), medtem, ko je Kodi Smit-McPhee zaigral ob Viggu Mortensenu v predlanskem postapokaliptičnem hitu The Road (2009). Če dodam še vedno prepričljivega Richarda Jenkisa, dobimo ansambel, ki zagotavlja kvaliteto. In kvaliteto tudi dobimo.

Ker vem, da izvirnik ni bil deležen take gledanosti, kot bi si zaslužil, bom vsebino na hitro predstavil. Torej Owen je mladenič, ki ima iste probleme, kot jih ima večina fantičev njegovih let. V šoli ni med najbolj priljubljenimi in ga večina ne opazi toliko kot bi si želel, medtem, ko ga ima na piki skupina starejših barabinov, ki nad njim tako, za zabavo, ustvarjajo teror. Ko se v stanovanje poleg njegovega naseli skrivnostno dekle njegovih let, z njo naveže stike in kmalu postaneta najboljša prijatelja. Žal se izkaže, da je skrivnostna Abby v bistvu vampirka. Otroška ljubezen z dodatno težavico torej…

Ni kaj, film kot celota izjemno deluje in daje vtis popolnosti. Že uvodne sekvence gledalca stisnejo v krč in ga do konca ne izpustijo. Vampirje danes filmi kažejo v drugi luči in pomalem smo se jih že pošteno naveličali, zato je prav, da spoznamo vampirko, ki od poznanih smernic fino izstopa. Tudi Abby si želi vključiti v družbo ljudi, želi normalno delovati, nekaj časa ji to uspeva, a ko nagoni prikukajo na plano, se ne more vzdržati. Ko je žejna človeške krvi, pač žrtve morajo biti, alternative ni. To jo očitno mori, kajti vsakič znova, ko ugrizne v človeški vrat, ugotovi, da pač ne spada v okolje, da je izobčenka. Tako kot je izobčenec mladi Owen, ki v šoli nikakor ne uspe ustvariti prijateljstev, dokaj čuden odnos ima tudi z materjo, očeta praktično ne vidi. Kot na dlani je, da taka dva osebka slej, ko prej naletita eden na drugega. Obadva družba stigmatizira, obadva družba potiska na rob in prav je, da združita moči. Vse lepo in prav, ampak ta simbioza seveda ne more normalno delovati, če se v enem pretaka življenjska energija, ki jo drugi nujno potrebuje za svoj obstanek. Da vloge očeta, ki išče žrtve, skuša preživeti in živeti, niti ne omenjam. Njegovo poslanstvo dobi svoj smisel na sicer dokaj neroden način, a zadoščenje je, iz vseh smeri.

“I can never be your friend!”

Film s švedskim bratom sicer ne gre ena na ena, sem in tja je kakšna razlika, a osrčje seveda ostaja nespremenjeno. Če se je prvi ponašal z dobro, srhljivo atmosfero, potem gre drugi v tem pogledu še višje. Mrzlo in turobno okolje gledalec praktično ves čas čuti na zatilju. Ko se protagonista sprehajata po snegu in sta vsa bleda v obraz, se gledalcu zaradi vse simbolike in globine videnega kar iskri v očeh. Atmosfera je odlična in kar dviga kocine na bolj kosmatih predelih telesa. Lahko rečem, da ima rimejk več nelagodnih trenutkov, ki morda niso tako bistveni v sami zgodbi in so morda celo odveč do neke mere, ampak to razumem, saj se film v prvi vrsti prodaja ameriškemu občestvu, le-ta pa bolj strmi k šovu in senzacionalizmu. Ampak režiser tudi te trenutke šova lepo spelje, da tudi bolj… ee… evropskemu gledalcu ne pokvari užitka. Dramaturški lok je dobro napet in zgodbo lepo pripelje do vrhunca, ki je spet izjemno režiran in prepriča v vseh pogledih. Zaključek je tako na visokem nivoju in priznati moram, da sem kar v zanimivi dilemi, saj bom prvič morda rimejk delo proglasil za boljšega in bolj čustveno nabitega od originala. Če sem pri prvem navdušeno prikimaval evro slogu, neo-bergmanovem pristopu, vse to pri naslovnem morda še bolj pride do izraza, haha, bravo g. Reeves. Brez pardona, Let me in (2010) je fantastičen film, vreden vsake minute ogleda.

Owen: Are you a vampire? Abby : I need blood to live. Owen : But how old are you, really? Abby : Twelve. But… I’ve been twelve for a very long time.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

True Grit (2010)

Nekje v sivem predelu možganov se mi še vedno prikazuje podoba Johna Waynea v vlogi Roosterja Cogburna. Spomin na film je tekom let skoraj v celoti zbledel, a spomin na otopelega in štorastega Waynea s prevleko čez oko ostaja. Nekaj je bilo na njem kar me je pritegnilo in dalo trajni spomin. Karizma, morda kaj drugega? Po štiridesetih letih je Cogburnove čevlje obul Jeff Bridges in že to je samo po sebi dogodek brez primere. Da pa za tem stojita brata Coen, pa gre skorajda za praznik, trenutek čaščenja in radosti.

You go for a man hard enough and fast enough, he don’t have time to think about how many’s with him; he thinks about himself, and how he might get clear of that wrath that’s about to set down on him

Roman True Grit je leta 1968 spisal Charles Portis in že leto kasneje ga je Henry Hathaway prenesel na filmski trak in požel same pozitivne odzive, Wayneu pa prinesel edinega oskarja. Brata Coen nista naredila remake filma, pač pa sta na novo, pod svojimi notami in zaščitnim znakom, ponovno adaptirala roman. Rezultat je vrhunsko posneti sodobni vestern, ki ne le da vrača vero v ta skorajda že izumrli žanr, pač pa vnovič potrjuje dejstvo, da sta brata Coen v tem trenutku morda kar največja filmarja na drugi strani luže. Filmarja, ki vse kar dobita v roke spremenita v cineastičen užitek, ki ga gledalec želi podoživljati znova in znova. Sam sem si film ogledal dvakrat, vsakič z drugo percepcijo in lahko rečem, da gre za res izjemen film, kjer je vsaka minuta vredna gledalčeve pozornosti.

Gledalec sledi zgodbi skozi oči štirinajst letnega dekleta Mattie Ross, ki je ostalo brez očeta potem, ko ga je brezsrčno ubil klatež Tom Chaney. Dekle je odločeno, da maščuje očetovo smrt in tako na svojo stran pridobi lokalnega heroja Roosterja Cogburna, ki pa ga je zob časa že konkretno načel. Cogburn se najraje posveča pitju alkohola, njegovo ostro oko in ostale telesne predispozicije pa postajajo vedno bolj vprašljive. Starec delo vendarle sprejme, a vse ne gre tako kot si je Cogburn zamislil. Dekle, ki očitno pozna vse zakone vestern filmov, se Cogburnu pridruži na lovu za Cheneyem, oba pa spremlja teksaški ranger LaBoef, ki prav tako lovi Chaneya za umor senatorja.

LaBoeuf: You give out very little sugar with your pronouncements. While I sat there watchin’ I gave some thought to stealin’ a kiss… though you are very young, and sick… and unattractive to boot. But now I have a mind to give you five or six good licks with my belt. Mattie Ross : One would be just as unpleasant as the other.

Kjer iskati največjo moč filma? Zagotovo v dramaturškem loku. Zgodba lepo teče in vsi osnovni elementi so dobro izpostavljeni in stojijo na mestu. Prvi motiv filma je seveda maščevanje, ki pa je začinjeno s podobo 14 letnega dekleta, ki verjame v zakone in pravičnost. Verjame, da mora biti nepravična in kruta smrt očeta maščevana in za ta posel najame tistega s pravim pogumom. Ampak ta true grit v bistvu v isti meri kot Cogburn premore tudi mlada Mattie. Kako ne, ko pa tako jezikavo nastopi proti vsem in jih z nekaj besedami postavi v kot in v trenutku prisili k predaji orožja. Pod težo njene razgledanosti in retoričnih sposobnosti počepne tak hrast kot je Cogburn, tak jezikavec kot je LaBoeuf in celo mestni podjetnik, ki dekletu ne pride do živega. Mattie bi brez težav obračunala tudi s Chaneyem, ako bi bila kanček bolj izkušena. Cogburn, ki izgublja svoj nekdanji primat, se posla verjetno loti tudi zato, da dokaže sebi in drugim, da je še vedno zmožen. Da je še vedno dovolj pasji, da lahko lastoročno ujame hordo podivjanih malopridnežev. Da dokaže, da premore true grit. Zato so otročji prepiri z LaBoeufom povsem smiselni, saj obadva iščeta isto stvar, to pa seveda ni le Chaney, to je moškost, veljava, moč. Potrditev, da nista za staro šaro in imata v družbi divjega zahoda še vedno dovolj streliva na zalogi.

Coena znata v vsak njun film vliti tisto nekaj več. Znata ga konkretno začiniti in oplemenititi. Tokrat ga začinita z iskrivim humorjem, žlahtnimi scenarijem in odlično režijo, ki vsaj pomojem skromnem mnenju, brez problema konkurira s Hooperjevim Kraljevim govorom. Vse sekvence so hudičevo bogate in se lomijo pod težo simbolike in filozofije. Že sam način kako predstavita lik Cogburna, je antologijski sam po sebi. Da končnega obračuna, znamenitega showdowna, niti ne omenjam, saj gre za trenutek, ki bi ga lahko uvrstili v učbenike. Pri Coenih niti neskončna ježa ni dolgočasna. Fotografija je tu samoumevna. Bratska naveza tu likom omogoči veliko manevrskega prostora in to je za gledalca vedno pravi posladek. Celo Chaney, ki je nekako center vsega, a mu namenita le nekaj minut, v tem kratkem času razkrije vse svoje tegobe in motive. Pokaže svojo omejenost, pokaže svoj pravi obraz in gledalec se počuti skoraj ogoljufanega, saj pričakuje krutega morilca, dobi pa neumno marioneto. Kar je spet nekaj kar bi zlahka pripisal njuni igrivosti z gledalčevo percepcijo.

Mimo igralskega prispevka vseh seveda ne morem in ne smem. Jeff Bridges je tu svoje delo opravil z odliko in ta vloga je po mojem skromnem mnenju ena izmed bolj markantnih zadnjih nekaj let. Preprosto predober je. Mlada Hailee Steinfeld, ki je bila izbrana na avdiciji kamor se je prijavilo preko 15 tisoč deklic, prinaša novo energijo in prav zanima me kako se bo naprej razvijala njena kariera. Tu je kajpak odlična in samo nemo ji lahko aplaudiram. Matt Damon je… hm, Matt Damon. Zadnja leta v vsakem drugem filmu praktično, mene še vedno ne prepriča povsem, tudi tu nič posebnega. Omeniti moram seveda še Brolina in pa Barryja Papperja, meni vedno všečnega igralca. Celotno gledano je igralski ansambel izjemno prepričljiv, a Bridges in Steinfeldova močno izstopata.

True Grit je film z veliko začetnico. Zrel, pameten, močan, prava cineastična izkušnja, ki ne more razočarati. Kot rečeno, vsakemu kadru velja nameniti posebno pozornost in tako se lahko moči in sporočilnosti filma kot umetnosti v celoti zaveš. Film je zgodba in če je zgodba predstavljena na tak način kot pri naslovnem, potem predlagam le mirno dušo in naj srce stori svoje. Eden izmed najfilmov leta 2010, eden izmed najfilmov novega tisočletja.

You must pay for everything in this world, one way and another. There is nothing free except the grace of God.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

The King`s speech (2010)

Naslovni film letos velja za pravi hit, saj mu je naklonjeno tako občinstvo kot tudi skorajda celotna kritiška srenja tega Sveta. Vsi ga kujejo v nebo, zato ne preseneča cel kup nagrad in nominacij, ki jih je film osvojil na raznoraznih podelitvah. Podobno so ga počastili tudi na oskarjih, saj so mu podelili največje število nominacij, dvanajst. Pa je film vreden takega pompa? To vprašanje mi je skakljalo v mislih vse do včeraj, ko sem si ga imel končno čast ogledati. Lahko rečem, da gre za velik film, ki ima odlične trenutke, ki sestavijo presežek. Pa se mi je že zdelo, da jaz nisem njegova ciljna publika in bom malo trpel. Daleč od tega.

Zakaj pravim ciljna publika? Če so komu všeč angleške kraljeve prigode iz začetka 20. stoletja, ki na obraz ob zaključku vsakič znova privabljajo kapljico solza ali pa vsaj en tak iskern nasmeh odobritve in oddiha, potem je to film zanj. Kdor pa ima do angleških kraljevih prigod vsaj kanček odpora, potem ta film pri njem verjetno ne bo hvaljen direktno v oblake. Meni osebno gre angleška aristokracija bolj ali manj na živce in zato tudi filmi, ki imajo veliko opraviti s tem, pri meni ponavadi ne dobijo lepih besed. Enostavno se mi zdijo te zgodbe dolgočasne in klišejske, bodimo pošteni, večina jih je. No, ampak naj takoj ustavim konje in razgalim naslovnega. Kraljev govor v osnovi zagotovo ni dolgočasen, saj predstavi hibo, ki je za kraljeve dediče skorajda nedopustna. Princ se mora spopasti s tem, požreti svoj ponos in stopiti na ravno navadnega tlačana, ki je pokoren nekomu drugemu. To film dobro zajame in zato ga velja šteti v povsem drug razred kot zgoraj naštete dolgočasne aristokratske kreacije.

Zgodba nas na začetku odpelje v leto 1925, ko ima princ Albert svoj prvi govor pred široko množico. Zaradi govorne napake povsem odpove in izusti le nekaj nedorečenih zvokov in šepetanja. To zagotovo ni po godu kraljeve družine, zato Alberta kmalu opomnijo, da so dandanes oni skorajda že igralci, ki morajo znati nastopati pred ljudmi, kazati morajo spoštovanje, kar pa je ob govorni napaki sila težko. Princ Albert je zaradi te svoje napake takoj stigmatiziran, kar pa seveda njegovi samozavesti niti malo ne godi. Kot se za pravega moškega spodobi, se Albert zapre vase in to navzven kaže z nejevoljo in večno čemernostjo, zato vajeti v svoje roke vzame njegova žena, ki ga prijavi pri govornem terapistu. To je nekoliko ekscentrični Lionel Logue, amaterski igralec in privrženec Shakespeareja, čigar metode so nekoliko vprašljive in bolj drzne. Albert se na začetku upira, med njima se kar pošteno iskri, a vendarle vse to preraste v veliko prijateljstvo, simbiozo, ki da na koncu odlične rezultate. Leta 1939 kralj Albert preko radijske zveze govori milijonom poslušalcem in nacistični Nemčiji brez napak napove vojno.

Malemu človeku je vedno zanimivo videti, da tudi tisti z modro krvjo lahko bolehajo za istimi težavami kot on. Da imajo tudi kralji strahove in hibe, težave o katerih bi najraje molčali. Morda zato Lionel vse skupaj sprejema skorajda z nasmehom in dodatnim motivom? Medtem, ko je pogled iz druge perspektive verjetno precej težji, ob vseh ugodnostih je prav boleče spoznanje, da pa je pod kostumom in maskami tudi monarh tako šibak kot tisti ubogi tlačan. Zato taka slaba volja princa Alberta, ki se komajda upa pogledati v ogledalo. Ta princ, ki bo postal kralj, mora, za razliko od ostalih pred njim, ki so bili mogočne bitke na poljih in diplomatskih konferencah širom Sveta, najprej dobiti bitko s samim seboj. Je dovolj moder in močan, da lahko pogoltne ponos, sprejme svojo hibo z odprtimi rokami in pusti ekscentriku Lionelu da se reševanja loti po svoje? Osebnostni test, ki pokaže koliko je nekdo velik. In to film potem dobro servira im,n prikaže. Film da veliko na odnose, veliko da na stisko prvega akterja in optimizem drugega.

Seveda pa je prva moč filma igralski performans celotnega igralskega ansambla. Collin Firth je naravnost odličen in brez trohice dvoma mora čez dober mesec domov odnesti oskarja za glavno moško vlogo. Odličen je in ne spomnim se kdaj bi me nazadnje kdo tako močno prepričal s svojo igro. Vsak gib, vsako jecljanje, vsaka mimika je dobro naštudirana in res le kapo dol za to. Nič manj prepričljivo pa je svoje dodal tudi Geoffrey Rush v vlogi Lionela. Njuna srečanja, njuni spopadi, njun pogovori so res prava paša za oči. Pred kamero se odlično dopolnjujeta in jasno je, da Firthova vloga ne bi imela iste teže, če bi poleg stal nekdo, ki mu ne bi bil dorasel. Omeniti velja še Guya Pearcea, Bonham Carterjevo in ostrega Michaela Gambona. Menim, da tako kvalitetne igre letos ne premore noben film. Zelo dobra je tudi režija, ki film dobro vodi od začetka do konca. Vsi kadri so dobro posneti, nosijo veliko teže in dajejo gledalcu tisto kar se od velikih filmov pričakuje. Všeč mi je kako dobro zajame Firtha in Rusha v njunih besednih igrah. Film je režiral manj znani Tom Hooper, ki je poprej režiral prav tako hvaljeno mini serijo John Adams.

Kakor koli, film The King`s speech brez težav uvrstim med deset najboljših filmov leta 010 in ga lahko le najtopleje priporočam naprej. Je film, ki gledalca ob koncu napoji z dobro energijo in mu da zadovoljstvo in potrditev, da je gledal nekaj res odličnega. Še več takih, prosim.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

THX 1138 (1971)

Preden je George Lucas vzbrstel in odšel v galaksijo daleč stran, je svoj prostor pod filmskih soncem poiskal z nizkoproračunskim filmčičem THX 1138. Lucas je bil del tiste znamenite trojice, ki sta jo sestavljala še F.F. Coppola in Steven Spielberg in skupaj so v 70ih zavladali svetu. Imeli so talent, imeli so vizijo. To obdobje je bilo filmarjem izjemno naklonjeno, a vendarle je moral vsak prej opraviti zrelostni izpit. Coppola ga je opravil s filmom The Rain People (1969) in zato dobil režijo znamenitega in legendarnega Botra. Spielberg je imel najprej odlični Duel (1971), tv film, nato Jaws (1975), ostalo je zgodovina. Lucas pa je zrelostni izpit opravil s THX 1138 in Ameriškimi grafiti le leto kasneje, oba sta kmalu prerasla v mejnika tistega obdobja. Kam so nato odšli vsi omenjeni avtorji je znano. Coppola k družini Corleone in v norijo Apokalipse danes, Spielberg je postal kralj množic in morda prvo ime filmskega sveta, Lucas pa se je zaprl v svoj domišlijski svet, v katerem je ujet še danes. Seveda so vsi trije sedenje na režiserjevem stolčku prerasli in postali uspešni producenti, ki k življenju spravljajo film za filmom. O res znamenitem začetku te trojice je veliko spisanega na medmrežju zatorej bodi dovolj.

Kljub temu, da se štejem med goreče privržence Star Wars sage, pa do avtorja ne gojim pretiranih čustev. Nekako mi ne gre v račun to neskončno izčrpavanje in molzenje vedno istih obrazov. Že res, da je Lucas ustvaril svet, ki je izjemno hvaležen za dolgotrajno bogatenje in polnjenje žepov, pa vendarle bi človek pričakoval, da bo enkrat naredil konec in blagovno znamko Star Wars predal zgodovinskim arhivom, sam pa užival sadove. Ampak ne, če je le možno vsako leto z lastoročnim podpisom na trg lansira novo franšizo in prodaja vedno isti šmorn, ki gre meni osebno že preko glave. Tu mislim tako na blagovno znamko Star Wars, kot seveda tudi na Indiana Jones, ki je zvodenel s številnimi derivati. Ampak vseeno klobuk dol pred človekom, ki je k življenju spravil jedije in akcijskega arheologa. Lepšal mi je dobršen del življenja. Vseeno je prav, da človek pogleda kdo in kaj je bil Lucas pred sago SW.

THX 1138 se odvija v 25. stoletju, kjer družbena ureditev še kako spominja na Orwellov roman 1984 in Huxleyev Krasni novi svet. Ljudje so razdeljeni v kaste, nadzoruje jih nekaj večjega, policija je robotizirana. Čustva so močno prepovedana in zatirana s posebno drogo. Družba brez pristnih človeških odnsov, kjer je prepovedan tudi sex. THX je zaposlen na oddelku, kjer nastajajo robotizirani policaji. Ob njem dela mlada LUH, ki si želi drugačno drugačno življenje. Postopoma preneha jemati drogo, v to pa prepriča tudi sodelavca THX. Začno se jima prebujati čutila, tudi želja po sexu se prebodi iz zatiranega spanca. To njuno vedenje pa sproži neodobravanje nadrejenih, kar privede do aretacije in pregona.

Let us be thankful we have commerce. Buy more. Buy more now. Buy. And be happy.

Ob globji analizi bi se dalo o filmu razpredati na dolgo in široko. Zagotovo ima kar nekaj nastavkov, nad katerimi se človek 40 let kasneje lahko zamisli. Veliko pove tudi o naši družbeni ureditvi, a bolj verjetno je tu Lucas meril na ruski komunizem, ki je bil ob vrhuncu hladne vojne vedno znova hvaležen material za takšno ali drugačno filmsko udejstvovanje.

We have to go back. This is your last chance to return with us. You have nowhere to go. You cannot survive outside the city shell. We only want to help you. This is your last chance.

Beg posameznika iz edine možne ureditve je tako lahko predstavljen večplastno in ima lahko mnogo referenc tudi na današnji čas. In tu menim, da je Lucas žebljiček kar pošteno udaril po glavi, saj so to štorijo kasneje predstavili številni filmi, a morda nobeden tako močno kot prav Lucasov THX 1138.

Vendar film ni postal mejnik in tako cenjen zgolj zaradi fabule. Velik zaslug za to ima tudi forma. Film ima za tisti čas mnogo posebnih efektov, ki so predstavljali neko inovativnost, to je Lucas od nekdaj dobro znal. Ko sem videl projeciranje osebe sem se seveda takoj spomnil na znane prizore iz SW sage. Tudi tisti neskončno beli zapor je prava paša za oči in ima poseben učinek, ki takisto kot pred 40 leti učinkuje tudi sedaj, pa smo vajeni res že vsega. Ampak ni film specialnih efektov, to se mi zdi pomembno. Je film, ki ima v prvi vrsti intrigantno vsebino, efekti so tu le za močnejši vtis. E, faktor na katerega je Lucas v nadaljevanju kariere pozabil. Omeniti velja Roberta Duvalla, ki je v 70ih gostoval v res samih legendah (Boter, Apokalipsa danes, Network…), zdi se mi zelo primeren za vlogo THX-a.

Seveda naslovni film ni za vsakogar. Mestoma je dolgočasen in dolgovezen. Težko mu je slediti, ako si vajen dandanašnjih ringelšpilov. Tudi mene je na odsekih močno uspaval in mu ravno zaradi tega najvišje ocene ne bom podelil. Je filozofski, kar je meni nekako pisano na kožo, a ponekod prepočasen in gledalec z mislimi tok dogajanja lahko prehiti. A vsemu navkljub. Status kakršnega si je ustvaril tekom 40. let ni zanemarljiv in lahko rečem, da se počutim bolje, ko sem ga končno videl tudi sam. Sedaj pa sledi še skok k Ameriškim grafitom in morda se mi bo Lucas kmalu ponovno prirastel k srcu.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

The War of the Worlds (1953)

V pričakovanju, da tiste najbolj mitske in legendarne fakte naslovnega dela pozna dobršen del obiskovalcev tega ubogega kotička medmrežja, jih bom strnil le na hitro. Torej roman je ob koncu 19. stoletja spisal znameniti H.G. Wells. Literarno delo je kajpak prava znanstveno fantastična klasika, ki pa ji je neko dodatno dušo vdihnil Orson Welles s tisto legendarno in napol mitsko radijsko igro, kjer je zgodbo interpretiral tako živo in zavzeto, da je prestrašil “pol” Amerike, ki je dejansko verjela, da so nezemljani napadli Ameriko. In to že leta 1938. Leta 1953 smo videli prvo filmsko adaptacijo, ki je sedaj takisto že do konca legendarna in na vse veke vekomaj prikovana med najvplivnejša filmska dela, kar jih je bilo kdaj spočetih na tej obli. O njeni legendarnosti in veljavi pričajo številna priznanja in omembe, še danes pa se omenja kot mejnik takratnega filmskega sveta. Ne le zaradi naprednih posebnih efektov, pač pa tudi zaradi same naracije in kulturno antropoloških referenc. Petdeseta so bila polna sorodnih filmov, zaradi komunističnega medveda, ki je ogrožal ameriško svobodo in bitke za prevzem vesolja, so bili strahovi pred nezemljani vedno bolj utemeljeni in sami po sebi pričakovan odraz nove ureditve Sveta. Še večjo klasiko predstavlja Dan, ko je obstala zemlja, ki jo je dve leti prej posnel Robert Wise. Tu nas nezemljani pridejo opozoriti, da moramo planet bolj spoštovati, da moramo paziti, da ga ne uničimo, saj bi to porušilo ravnovesje v celotnem vesolju. Poanta, ki je tudi po 60ih letih še kako aktualna. No, v Vojni svetov ni opozoril. Marsovci napadejo z vsemi silami in pokorijo Zemljo.

Kar me je pri vsem skupaj močno zabavalo, je dejstvo, da je bil človek tu praktično nemočen, že premagan in na robu izumrtja. Proti napredni nezemeljski tehnologiji ni imel nobenih možnosti. Seveda je potrebno v obzir vzeti, da je bila zgodba spisana že daljnega 1898, ampak vseeno jo je za nas smotrneje gledati skozi prizmo letnice 1953. Torej le nekaj let po koncu II. svetovne vojne, po odvrženih atomskih bombah na Hirošimo in Nagasaki. Zanimivo ne, kako določena vsebina dobi drug podton, ako jo umestimo v drug časovni okvir. Čeprav so američani drgetali od hipotetične agresije iz neba z naprednejšim orožjem in so v Marsevcih videli vse kaj drugega, so bili oni dejansko le nekaj let prej podobni agresorji v očeh japoncev. Le da tisto ni bila hipotetična agresija, pač pa dejanska vojna. Verjetno takrat tega ni videl nihče tako, no, morda je ob tem zaneslo tudi mene, japonci so vendarle storili prvi korak. Aha, potemtakem pojdimo 15 let naprej in smo v Vietnamu, bolje da.

They seem to murder everything that moves.

Kako pa bi gledalec leta 2010 lahko interpretiral razplet, rešitev? Narator omeni Boga, češ vsaj za nekaj so dobri virusi, dobri Bog je ob instalaciji mislil na vse. Ha, takrat se je ta razplet verjetno odlično prodajal, ne rečem, tudi dandanes se sliši še kako simpatično in zmagovalno, a po drugi strani velja pomisliti v drugo smer. Virus brez človeka ne more, človek brez virusa tudi težko. Simbiozen napad na skupnega sovražnika? Ha, seveda sem tu v rahlem pretiravanju in filozofiram tam, kjer ni potrebno, ampak vsaj za hip bodimo srečni, da smo z virusi eno in smo skupaj premagali neverjetnega sovraga. Ha, tudi Vietnam se danes zdi, kot virus, ki je nepričakovano porazil velikega agresorja. Oh kako so filmi zanimivi, ko jim človek doda nekaj lastne interpretacije in ogromno domišljije.

Poudariti velja človeško naravo, ki jo film dobro predstavi. Na Zemljo pade nekaj neznanega in čeprav izgleda nevarno in nihče ne ve kaj točno to je, se okrog tuje tvorbe hitro zbere ogromno ljudi. Radovednost je ubila mačko, mar ne? In kako hecno je, ko se med nekaterimi takoj porodi zamisel o postavitvi stojnice v bližini, s hrenovkami, kot se zadere nekdo. Tudi danes bi verjetno stala stojnica tam še preden bi stvar sploh dokončno padla na trdna tla. Ni kaj, biznis je biznis, isto danes, isto pred 60 leti. Da je nato vse popadla neizmerljiva panika, seveda ni presenečenje, prvič ljudje so spoznali, da niso sami, drugič spoznali so, da so premagljivi in so pravzaprav nepomemben igralec.

Narator kmalu pove: No one would have believed in the middle of the 20th Century that human affairs were being watched keenly and closely by intelligences greater than Man’s. Yet, across the gulf of space on the planet Mars, intellects vast and cool and unsypathetic regarded our Earth with envious eyes, and slowly and surely joined their plans against us. Mars is more than 140 million miles from the sun, and for centuries has been in the last status of exhaustion. At night, temperatures drop far below zero even at its equator. Inhabitants of this dying planet looked across space with instruments and intelligences that which we have scarcely dreamed, searching for another world to which they could migrate.

Filmu velja pohvaliti izjemno atmosfero, ki gledalcu lahko ponudi marsikatero fobijo. Nasploh so mi všeč sekvence v tisti kleti, ko nezemeljski stvor išče živo bitje z dolgimi lovkami. To ima efekt, seveda ne skozi današnjo prizmo, ampak verjamem, da je leta 1953 marsikdo kričal od strahu. Ko stvor pokaže tudi svoj obraz pa je vendarle malo hecno, kajti lutka je dejansko precej bizarna in to so si verjetno rekli tudi gledalci v letu 53. No. Specialni efekti so bili za tisti čas prelomni, današnji gledalec se lahko marsikaj nauči, če ne drugega pa vsaj vidi kako je vse skupaj v teh letih napredovalo, si predstavljamo specialne efekte za naslednjih 60 let?

Skratka film tudi avtor tega besedila šteje za totalni kult in legendo obenem. Ogled je do neke mere obvezen, seveda pa naj si razni ljubitelji Michaela Baya, trilogije Somkrak in podobnega novodobnega sranja, ta čas namenijo za kaj drugega, saj ponavadi taki zelo trpijo ob razmišljanju, da je treba določeno stvar gledati s časovnim dejavnikom. Ampak jaz sem po ogledu popolnejši, evo da sem. Seveda je ob tem Spielbergov rimejk iz pred parih let le pljunek in še en dokaz več o impotentnosti današnjega hwooda.

Dvd z mnogimi dodatki na itiviju. Klik

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Fury (1936)

Naslovno klasiko sem videl že pred časom, pred več leti pravzaprav, ko še nisem točno vedel zakaj in čemu gledam filme. Ne bom rekel, da sem ji takrat orgazmično aplavdiral, sem pa videl potencial in moč. No, pred dnevi sem to čistokrvno klasiko videl še enkrat in tokrat sem spoznal, da gre za hudičevo dober film, ki mi da lahko veliko za misliti. Kot me uči medmrežje je tole prvi čezoceanski film znamenitega pribežnika Fritza Langa, kar je že samo po sebi dovolj velik motiv za ogled, Langa namreč visoko cenim, ne le zaradi znamenitega in preroškega Metropolisa (1927), močno me je pritegnil tudi M (1931), ki pa sem ga videl v precej slabi kvaliteti, zato si sedaj ob tem spisu prisegam, da bom omenjeni film kmalu še enkrat pogledal. No, visoko sedaj uvrščam tudi naslovni film, ki nosi vse pozitivne elemente večnosti in vse bolj se mi dozdeva, da je ideja filma danes še bolj pomembna kot celih 74 let nazaj. In ravno to dejstvo me je najbolj zmrazilo. The Fury je danes enako aktualen kot leta 1936, morda še celo bolj. Zakon ulice ima danes skoraj tako močno besedo kot pred 74 leti in če vsaj za hip vzamem v obzir, da je množico podivljanih ljudi brez kančka sramu moč enačiti s čredo podivjanih ovac, potem lahko spoznam, kje je naša družba danes, v 21. stoletju. Ampak tega filma in recenzije sedaj ne bom izkoristil za silovit napad na podivjano hordo slovenceljnov, ampak se bom raje osredotočil na sam film.

The Fury je dober film, o tem pač ni nobenega dvoma. Je film s sporočilom, je kriminalka, je misterij. Je film, ki dviga kocine in gledalca drži v krču do zadnjega. Korenine Hitchcocka in Scorseseja, morda celo Grishama, če sem nekoliko pogumen. Nato film v slabi uri in pol predstavi ameriški sen, v najbolj kruti izvedbi. Glavni lik od zaljubljenega mladeniča, preko uspešnega zaročenca pade do linčanega zapornika. V enem zamahu praktično. Pozdravljen bodi ameriški sen.

Joe je na začetku le zaljubljeni mladenič, ki s trdim delom pride do denarja in statusa, kupi si avto in zaroči svoje dekle, ki ga čaka kilometre stran. Ko pride dan, da se končno srečata, pa udarec usode močno poseže vmes. Joe se sredi poti ustavi v odročnem mestu, kjer ga brez trdnih dokazov osumijo ugrabitve mlade deklice. Sodno kolesje reagira počasi, prepočasi, zato zakon in usodo ubogega zaljubljenega popotnika v svoje roke vzame podivljana čreda domačinov, ki nanj plani z neizmernim sovraštvom, to pa prevede do nepričakovanega zapleta. Tu bom končal, da ne izdam preveč, čeprav imam občutek, da vsemu navkljub ta prastari film kljub moji recenziji ne bo deležen kaj večjega zanimanja.

Tu bi potem svoje znali povedati predstavniki različnih frakcij, tudi filozofi bi se tu lahko našli. Film namreč krene na pot, kjer obračuna sam s seboj, vsebina obračuna z idejo in obratno. Je eden tistih filmov, ki ima dve plati in obe plati še kako dobro odražata svojo zapoved. Jasno, da podivjana sodrga za svoja dejanja odgovarja, saj je Amerika pravna država, ampak hej, za kaj že? Ha, ob ogledu se nad gledalčevo glavo kar sama od sebe prižge žarnica, ki ponazarja njegovo spoznanje. Je trda kritika malih ljudi, delavskega razreda, ki sem in tja prevečkrat pozabi na razum in impulzivno ravna po instinktu, kar pa seveda ni v skladu z nekimi normami, ki jih naša družba goji. In poudarjam še enkrat, to je bilo posneto leta 36, kako drugačni smo dandanes? Ko vidim napad podivjane drhali, ko začutim njihovo sovraštvo in nestrpnost, me je kar nekoliko sram, kako ne, ko pa izgledajo tako ubogo in žalostno, boječi lastne sence. Oh, ti nepravični čudni svet.

Spencer Tracy je veliko ime, nedvomno. Sploh 30a so bila njegova, poročen ljubimkal z legendarno Katharine Hepburn, s katero je posnel tudi devet filmov. Tracy je zvezdnik, čigar kariera je prestara tudi za mene, sicer velikega navdušenca nad prastarimi filmi. zato se mi kar milo stori pri duši, ko vem, da sem videl hudičevo malo njegovih filmov. A v tej sapi lahko priporočim izjemno zanimivi Bad day at black rock (1955), ki ima z naslovnim vsaj eno, če ne dve iztočnici. V Zakonu linča (pohvala slovenskemu prevodu) mu v glavni ženski vlogi asistira Sylvia Sidney, ki se jo precej dobro spominjam iz Hitchcockovega Saboterja, omeniti pa jo velja tudi kot tisto priletno mater iz Burtonovega Mars napada!

Ja ni kaj, The Fury je film z dolgo brado, a še vedno dovolj aktualno vsebino, kar je redek primer, saj so prenekateri sovrstniki svoje že povedali in jih velja videti res le v luči stare nostalgije, da ne rečem kot muzejski spominek. The Fury pač ne, ta se še danes da gledati kot opomin, opozorilo in ogledalo realnega stanja. Po 74 letih, vsa čast.

itivi

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Smultronstället (1957)

Smo že tako navajeni, da nam medijski svet kroji vsakdan in takole nezavedno odloča o praktično vsakem gibu, ki ga naredimo. Če mediji na veliko privabljajo k ogledu fima Izvor, slej ko prej klonimo in si gremo film ogledat, če celotna internetna čreda govori o kontroverznosti Srbskega filma, nam notranji bit pač ne dovoli, da navkljub opozorilom tak film spustimo. Izvor je vreden ogleda, namesto Srbskega filma priporočam kaj drugega. Ampak jaz sem neke čudne sorte ptič in  ko vsi govorijo le še o Izvoru in Srbskem filmu, si sam vzamem čas samo zase in se prepustim umetniškemu izzivu, ki mi ga predstavi sloviti Ingmar Bergman. Divje jagode so pravi umetniški izdelek, vreden časa in recenzije. Ampak pri recenziranju takih filmov se vedno ujamem v rahlem precepu, namreč ne vem, če posedujem dovolj intelektualnega uma, da si lahko dovolim pisati o takih filmih. Pred časom sem nekaj že pisal o Bergmanu, Sedmi pečat je izjemen film, antologijski, večen. Divje jagode seveda niso daleč zadaj, sem in tja veljajo celo za bolj cenjen Bergmanov produkt. Morda se mi je že večkrat zapisalo in se bom sedaj dolgočasno ponavljal, ampak so režiserji, ki jih štejem med meni osebno najboljše in so režiserji, ki jih štejem nekam drugam, nočem reči višje, nočem reči nižje, ampak nekam drugam. To so le trije režiserji, trije, ki me z vsakim kadrom znova popeljejo v višave. Kurosawa, Kubrick in Bergman. Če sem prva dva pregledal skoraj v celoti, pa me Bergman v veliki večini še čaka. In prav vesel in ponosen sem, da sem ponovno segel po njem in si ogledal naslovni film.

Divje jagode so izjemen film, o tem ni dvoma. Seveda to ni film, ki je za masovno občestvo, oh kje, to je film, ki ga je potrebno gledati, ki ga je potrebno začutiti, to je film, ki govori o življenju. In take filme je treba jemati resno. In kako je lepo, ko po dolgem času človek spet pogleda film, ki ni le nek finančni projekt, ampak gre za umetniško delo, ki se brez kančka sramu lahko primerja z ostalimi umetniškimi deli. To pa pri Bergmanu vedno najdemo, umetniški izdelek.

Naslovni film govori zgodbo ostarelega profesorja medicine, ki se skupaj s snaho odpelje po nagrado za življenjsko delo. Na poti se začno dogajati čudne stvari, spremljajo ga halucinacije, grenki spomini,  strahovi in življenjske odločitve za katere ni prepričan, če so bile prave. Profesor tako prične spoved in boj z lastnim življenjem. Grenko izpoved, kjer mora svoje življenje še enkrat podoživeti. Moram reči, da se mi je ta film tu dopadel nekoliko bolj kot Sedmi pečat, saj deluje bolj osebno oz. bolj življenjsko. Profesor se tu sooča z življenjem, s svojimi osebnimi odločitvami, kar morda daje nekoliko bolj grenak priokus, a vseeno bolj pristnega kot soočanje s Smrtjo v Sedmem pečatu. Vsemu navkljub imata filma veliko skupnih iztočnic in idej, zanima pa me, zakaj Bergman vsakič znova tako močno obračunava z istimi čustvi. Ko gledam Bergmanove filme, se mi ves čas po glavi podi ideja, da ima Bergman do življenja nekoliko odklonilen pogled, saj se njegovi liki ves čas soočajo z velikimi težavami, predvsem osebnimi, ki jih težko nosijo skozi vsakdan. Ne morem mimo osebnih blodenj, mar utegnem svoje življenje takole gledati tudi sam, ko bom enkrat v jeseni svojega bivanja in me bodo halucinacije vsakodnevno lovile naokoli? Bodo tudi mene odločitve, ki sem jih sprejemal v mladosti, takole zasledovale in mi kazale napake? To si težko predstavljam in me kar boli v prsih. Morda sem se zaradi teh osebnih blodenj še bolj identificiral z glavnim protagonistom in ga zato tako čustveno spremljal po celotnem popotovanju. Bergmanovi filmi imajo veliko interpretacij, zdi se mi, da je odvisno od vsakega posameznika kaj odnese od ogleda. Sam sem razočaranje in grenkobo glavnega protagonista dobro prepoznal in vsak požirek sline je bil bolj grenak. Je pa res, da po medmrežju berem ostale odzive in mnogi so film zaključili z dobro voljo oz. z nasmehom na obrazu. Torej film, kjer gledalčeva nezavednost vpliva na celotno sliko, to je nekaj na kar človek redko kdaj naleti. To pa v filmih vedno cenim in kujem v nebo, lastna interpretacija je vsakič znova tako pomembna in da smo priča filmu, kjer ta svoj lastni individium do konca izostriš, e to pa je posebno veselje in trenutek, ki je vreden kratkega oddiha in vsesplošnega zadovoljstva.

Ingmar Bergman globoko in večplastno vsebino vedno znova zapakira z odlično režijo, ki kar kliče po analizi oz. podrobnejšem pregledu. Če sem ob ogledu Sedmega pečata večkrat nemo zijal in občudoval čudovite kadre, tokrat te lepote in veličine nisem zaznal v taki meri, scenografija ni bila tako pestra in zanimiva.Vseeno so kadri mojstrsko izpeljani in imajo težo. Najbolj mi je v spominu obstal tisti zadnji pogovor v avtu med glavnim protagonistom in njegovo snaho. Tako pomenljiv se mi je zdel, prav posebna odrešitev za vse nas. Močna sekvenca, ni kaj. Tudi druge so močne, že sam začetek se mi je zdel hudičevo zanimiv, sama predstavitev protagonista, njegov pogovor z pomočnico itd. Bergmanove filme človek lahko sprejema kot poezijo, vsi so spevni, če me razumete. Ob njegovih filmih je redko dolgčas, tudi če gledalca ne pritegne zgodba, je tu izjemna postavitev kadra, na katero mora biti gledalec ves čas pozoren. Ne smem mimo interpretacije naslova, divje jagode film ves čas povezujejo kot lepilo, ampak sam sem se na to spomnil šele kasneje, oh kako sen čuden.

Vseeno moram priznati, da me ta film ni pritegnil tako močno kot denimo Sedmi pečat ali pa Persona. Omenjena se mi zdita precej boljša, še bolj umetniška in bolj filozofska, sploh prvi. Divje jagode so posebno doživetje, primeren odmik od blockbuster sezone in zadovoljijo tovrstnega ogleda lačnega gledalca, ampak ob primerjavi z ostalimi klasikami ga vseeno ne upam šteti v sam vrh. Ga pa ne kritiziram, da ne bo kdo kaj narobe razumel, podeljujem mu visoko oceno, ga cenim in ga bom nosil v spominu. Je filozofski, je močan, morda večen.

Bergman je glavno vlogo namenil Victorju Sjostromu, ki me prepriča in je v svoji vlogi močan. Seveda pa ne moremo mimo Bibi Andersson, Bergmanovo muzo, ki jo redno uporablja, nepozabna predvsem z vlogo sestre v Personi. Menim, da igralski kader tu ne razočara in gredo povsem v koraku z Bergmanovim scenarijem.

Kaj več niti ne bom več pisal. Divje jagode so film, ki je vreden gledalčeve pozornosti, lahko bi šel še dlje in zapisal, da brez tega filma prave filmske zgodovine in realnosti gledalec niti ni zaužil. Ampak zagotovo to ni film za široke množice, zato naj si razni navdušenci nad Bayem in podobno sodrgo tu raje prišparajo 90 minut, film pa naj si ogledajo res le tisti, ki to strujo umetnosti enačijo z ostalimi. Tak gledalec ne bo razočaran.

itivi

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Gosford Park (2001)

Robert Altman je velik filmar, o tem pač ni nobenega dvoma. Hiter pregled njegove zapuščine razkrije, da je šlo za marljivega človeka, ki je bil dejaven kar pet desetletij, postregel pa nam je z nekaj res vrhunskimi filmi, ki bi jih človek kar gledal in gledal. Znal je delati filme, to je važno, nikoli ni snemal visokobudgetnih afnarij, ampak je v ospredje vsakič postavil vsebino in predvsem barvitost protagonistov. Seveda nam v misli najprej vskoči vrhunska komedija iz začetka 70ih let, MASH je postal hit, kult, legenda, film za vse generacije. Tudi danes, oz. še posebno danes, se vidi za kakšno kvaliteto gre, saj dandanašnje komedije ne premorejo niti trohico kvalitete kot jo je imel omenjeni hit. V isti koš mnogi mečejo tudi znameniti Nashville, dober muzikal, ki pa mene ni prepričal do zadnjih kotičkov, saj mu zamerim dolgo minutažo in nekoliko predolgočasno zgodbo. No, pa da ne bi sedaj na novo izumljal vode, naj omenim še Short Cuts, odličen kolaž in eden bolj prepoznavnih filmov 90ih, ter seveda njegov poslednji cvet, A prairie home companion. Prav za slednjega sem ob ogledu dejal, takrat je Altman že še zadnjič pomahal v pozdrav, da gre za odlično slovo od gledalcev, le simboliko je potrebno razumeti oz. gledati v tej luči. A prairie home companion je en tak otožen prerez njegove kariere, en tak spomenik njegovim filmom in njegovemu načinu razmišljanja. Toda, če beseda teče o karieri Roberta Altmana, potem nikakor ne smem mimo odličnega, simboličnega in vsebinsko kritičnega Gosford Parka. Gosford park je velik film, redek primer, ki tako nazorno, tako efektno udari po družbi. Altman ga je posnel povsem v svojem slogu, premišljeno in z neverjetnim občutkom, tako za kamero kot za like. In prav ta občutek me pri njem najbolj veseli.

I’m the perfect servant; I have no life.

Gosford park je težko žanrsko umestiti, saj premore elemente skoraj vsakega žanra. Če nekje prepoznamo rahlo komedijo, že v naslednjem kadru vidimo premišljen triler, ki nam kravžlja živce. Teh kontrastov je kar nekaj in režiserju je tu potrebno šteti v dobro, da uspe film obdržati tako formo, da gledalca ne izgubi, pač pa ga le še bolj pritegne. Fabula govori zgodbo dveh slojev, zgoraj so bogati in modrokrvni, spodaj so revni. Tisti zgoraj počivajo, tisti spodaj za njih delajo. Tipična porazdelitev angleške družbe 30ih let. Vse skupaj nato vendarle združi nek nepričakovan dogodek, ki močno pretrese vsakdan vseh vpletenih… Zaplet spominja na najboljše detektivske romane in serije, spominja na Agatho Cristie in Poirota. Pravi angleški vozelj, saj so prav angleška dela najbolj znana po teh misterioznih umorih in iskanjem storilca. Od tod tako dobro poznana krilatica buttler did it. Ampak Altman je stari maček, zato je v vsakem njegove delu moč opaziti cel kup simbolike in referenc, ki osnovni fabuli daje drug odtenek in  nekoliko zamaje gledalčeve prve občutke oz. videnja. Resda gre za film, ki v hotelu polnem gostov in njihovih slug, raziskuje umor in išče morilca, a ob strani simbolično premleva še veliko več. Za začetek naj omenim družbeni in socialni prepad. Motivi zgornjih in spodnjih so dobro predstavljeni, vprašanje za gledalca je le, kdo je zmožen takega početja. Kdo lažje mori, bogat ali reven?

Scenarij je odlično spisan, dovolj kompleksen, da zahteva kakšen kanček več sivih celic kot kak drug umotvor. Film dobro teče, je gledljiv in zanimiv. Seveda pa pri Altmanu ne smemo in niti ne moremo mimo likov. Njegovi liki so vedno tako živi, vedno so polni in delujejo človeško. Poznan je njegov način snemanja, saj je eden redkih režiserjev, ki želi v film vdihniti spontanost tako, da si igralci večkrat skočijo v besedo in govorijo eden čez drugega. Altmanovi filmi so vedno multicentrični, tudi Gosford park se ponaša s številnimi liki in težko je najti glavnega. To je ta vrlina, ki se tako loči od ostalih. Poleg likov pa Altman veliko gradi tudi na situacijah, ki vedno delujejo premišljeno in redko kdaj izpadejo trivialno, da ne uporabim kakšne druge besedne zveze. Berem, da sta bili pri snemanju skupinskih prizorov vedno v pogonu dve kameri. S tem je režiser razbremenil igralce, ki tako niso igrali le eni kameri, ampak dvema, to pa zagotovo pripomore k bolj pristnemu občutku.

Kot vsakič, smo tudi tokrat priča izjemnemu igralskemu ansamblu. V filmu se pojavijo skoraj vsi angleški igralci, ki so v tistem trenutku nekaj veljali, predvsem pa nas veseli vloga Maggie Smith in pa Hellen Mirren. Nasplošno velja, da so igralci svoje delo opravili na vrhunski ravni in tako celoti dodali še tisto zadnje sladilo. Pohvaliti velja še kostumografijo, ki pričara magičnost tistega časa do potankosti.

Ni kaj, Gosford park je film vreden vsake minute ogleda. Priporočam!

itivi

-Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Taxi Driver (1976)

Najprej kratka anekdota. Pred skoraj petnajstimi leti sem redno in vestno praznil lokalno videoteko, ki je bila tisti čas kar dobro obložena za enega 13, 14 letnega mladeniča, ki je ravno v dar dobil Samsungov video rekorder. Takrat sem živel za azijske kung fu poskočnice, za adrenalinske, eksplozivne akcionerje, za eksplicitno krvave in strašljive nizkoproračunske horrorje, sem in tja pa sem si nekoliko sramežljivo, a dovolj možato sposodil tudi kak pomalem bizarnen italijanski pornič. Tisto videoteko sem izpraznil do zadnjega kotička. Dobesedno. No, kakšno leto kasneje, ko sem morda že vstopil v srednjo šolo, pa mi je mož za pultom pod nos pomolil Scorsesejevega Taxi Driverja. Dobro se spomnim tega prizora, saj je bil na ovitku narisan taxi in nekako v prvem planu mladostni obraz legendarnega De Nira. Zakaj se tega dogodka tako dobro spominjam? Zato, ker sem takoj podvomil o njegovi kvaliteti. Haha, ubogo najstniško pišče, ki še ni dodobra predrlo jajčno lupino, si je drznil dvomiti o enem najboljših filmov vseh časov, ja mladost je pa res norost. No, kot včeraj se spominjam prvega ogleda. Vem, da me ni prepričal, vem, da me je dolgočasil, seveda vse do zadnjih nekaj minut, ki se nato prelevijo v tisti znani masaker, kar film brez pardona uvršča med legende. Ti prizori so me še kako prepričali in dolgo ostali z mano. No, kasneje sem filmsko samo še rasel, na jedilnik so hodili vedno resnejši filmi, klasike, kulti, legende. Počasi sem v roke vzel tudi kakšno knjigo in tako sem kaj hitro spet naletel na naslovni film, tokrat že v dvd izdaji. Izučen parih stvari sem se ogleda lotil drugače. Občutki? Povsem drugačni, film me je prevzel in dolgo sem ga štel kar za najboljšega. Nato sem ga videl še enkrat, in nato še enkrat… Pred dnevi sem ga videl petič. Občutki? Še vedno isti, še vedno velja za enega izmed najboljših filmov kar sem jih videl, a danes nanj gledam skoraj tako kot na malo božanstvo. Oz. bolje, nanj gledam kot na žarek razsvetljenstva, ki ga človek doživi redko v življenju. Taxi Driver je film, vreden globokega priklona. Kaj napisati o njem? To je vedno težko, pisati o stvari, ki te gane tako močno, da komaj najdeš besede. Kot bi pisal ljubezensko pismo, mar ni pisanje o ljubezni venomer najtežje?

Da so bila sedemdeseta posebno obdobje na časovni premici filmskega sveta, ni potrebno vnovič tako solzavo poudarjati. Ampak dejansko gre za nek čaroben čas, ki je naplavil toliko legendarnih filmov kot nobena dekada ne prej, ne kasneje. To je bil čas, v katerem so živeli filmarji, auterji, filmofili, ki so se znašli v pravem trenutku na pravem kraju. Če začnem naštevati imena, ki so takrat vzbrstela, nima smisla, jih je preveč, od režiserjev do scenaristov, igralcev in producentov. Vsi, ki v filmskem svetu še danes največ pomenijo, so zrasli v sedemdesetih. Pregled filmov, ki so bili tedaj posneti, je res veličasten in težko dosegljiv. Sedemdeseta so imela čar, moč, voljo. Sedemdeseta so na novo interpretirala pojem filma. Film je prerasel film, postal je življenje. Če bi moral poiskati film, ki se po mojem mnenju najbolj identificira s tem obdobjem, potem bi brez kakršnega koli razmisleka izbral Taksista.

Scenarij za Taksista je napisal legendarni Paul Schrader in o tem po hwoodu še danes krožijo mnoge zgodbe, ki so resnične, lahko pa tudi ne. Niti ni važno. Za režijo se potem dolgo ni vedelo kdo bi bil najustreznejši kandidat. Studio naj bi želel De Palmo, Schrader pa Scorseseja. Tu se niso uspeli dogovoriti, zato naj bi Schrader sam zagotovil zasebno prikazovanje filma Mean Streeet, ki velja za prvo koloboracijo med Scorsesejem in De Nirom. Šefi so se strinjali glede Scorseseja, a le v primeru, da glavno vlogo dodelijo Robertu De Niru. Vse ostalo je zgodovina.

Že uvodni kader razkrije bistvo filma. Kamera se osredotoči na predel oči glavnega protagonista, detajl, ki vzbudi srh in spoštovanje. Detajl, ki da vedeti, da tu ni šale. Hipnotična glasba, temne, krute ulice New Yorka in rumeni taksi, dovolj vpadljiv, a spet dovolj običajen objekt sivega vsakdana.

Thank God for the rain to wash the trash off the sidewalk.

Travis želi le nočno izmeno. Ponoči ne more spati, naokoli se vozi z avtobusi in podzemno železnico, vseeno, če zraven služi. Muči ga postvietnamski sindrom. Na ulicah ne prepozna veselja, ne prepozna dobrote, vidi le umazanijo, blato, nesnago. In gledalec tu nima izbire. Gleda iste ulice kot Travis, vidi iste ljudi, iste zgodbe, iste dogodke. Ulice so ves čas mokre, vlažne, temne. Tipičen neo-noir.

Now I see this clearly. My whole life is pointed in one direction. There never has been a choice for me.

Travis po neuspeli ljubezenski igrici ugotovi, da je tu, na tem mestu, samo z enim razlogom. Nekdo mora poskrbeti za mesto, nekdo mora mesto očistiti. Paranoja, ki ga spremlja vse odkar je prišel iz Vietnama, je tu dokončno prevzela um. Samoizolacija je paranojo opogumila, mesto ima lahko le enega odrešitelja. Politiki so le polni besed, dejanja mora na svoja pleča prevzeti mali, nevidni človek. Za končni in najbolj črni preskok je spet kriva ženska, neo-fatalka. Mesto je polno takih deklet, ki Travisu mešajo glavo. Ko Travis želi očistiti mesto, s tem misli le na ljudi, ki mu kvarijo njegove neo-fetalke? Bolj kot mesto, brani ženske? To bi bila lahko ena izmed interpretacij, ena mnogih. In to mi je pri naslovnem filmu od nekdaj všeč, film pusti veliko v premislek. Če gledalec želi, lahko glavnega protagonista analizira dolgo v jutro, pa mu ne bo prišel do dna. Protagonist je kompleksna osebnost, ki o sebi ne pove veliko, a vsak njegov pogled razkriva temačnega človeka. Atmosfera, ki jo film s tako ostrim bodalom riše v naše čutne senzorje, je neverjetna, praktično nedosegljiva. Čutimo strah, čutimo paranojo protagonista, zatohlost in vonj ulice človek zazna preko ekrana. Kot bi bil pred vrati pekla, kot bi sanjal najbolj temačne sanje. Horror, horror…

Scenarij je vrhunsko spisan in ima vse kar mora dober scenarij imeti. Vrhunsko nastavljeno zgodbo, izvrsten dramaturški lok, dobro naracijo, ki gledalca posrka in ga ne izpusti do odjavne špice. Seveda mora za tem stati izvenserijski režiser, ki zna zgodbo iz papirja prenesti na filmski trak. In verjetno takrat ni bilo boljšega za režijo Taksista od Martina Scorseseja. Vsak njegov kader je vrhunsko, pomalem umetniško delo, ki nosi toliko znanja in entuziazma, kot le malokateri film prej. Vsaka senca, vsak košček scenografije, vsak gib igralca, je skrbno načrtovanj in doprinese res najboljše. Znana je teza o snemanju in interpretiranju scene ob telefonskem pogovoru med Travisom in Betsy. Pa takih scen je še veliko, recimo detajl na šumečo tableto v kozarcu vode. Najprej tableta, nato Travis in spet tableta. Tako kot šumi in poka voda v kozarcu, šumi in poka tudi Travisov um. Simbolika je zelo pomembna in filmi, ki to zmorejo prikazati na tak način so vredni vsega truda. Scorsese o filmu še danes govori zgolj v superlativih, še danes se mu prikloni tudi sam in med vrsticami lahko preberemo, da je tudi njemu ta film močno pri srcu. Režijsko perfekten film.

Robert De Niro, ki je bil v 70ih prva violina, je tu opravil res vrhunsko delo, nadgradnja mladega Vita Corleoneja. Travis je težak lik, težka vloga za interpretacijo, a De Niro jo opravi vrhunsko. Vsak njegov gib, mimika obraza, oh le nemi pogled, izražajo neverjeten talent, ki ga poseduje ta velikan. Izjemno prepričljiv je in ne gre spregledati, da je najbolj znan in najbolj opevan del filma (Talkin` to me!?) povsem njegovo delo, nekaj kar mu je dala igralska šola Stelle Adler, od katere je vse kar je znal črpal tudi Marlon Brando. Ostali De Nira ne dosegajo, a Harvey Keitel dobro izkoristi kratko minutažo, Cybill Shepherd je tu, zanimiva za ogled, svoje pa doda tudi takrat komaj 12 letna Jodie Foster, ki kaže širok potencial. Glasba je prepoznavna in še kako se poda na vlažno, temačno cesto.

Ampak glavna moč filma je zagotovo filozofija in psihologija glavnega protagonista in ulice. In vprašanje za konec, je film bolj filozofski ali psihološki? Zame osebno zagotovo eden izmed filmov, ki gledalcu pustijo največ materiala za razmislek. Močna, kvalitetna doza sedme umetnosti in menim, da bi moral vsakdo naslovni film videti, ne le enkrat, večkrat. Legenda, mit, kult, v eni osebi.

Hello Betsy. Hi, it’s Travis. How ya doin’? Listen, uh, I’m, I’m sorry about the, the other night. I didn’t know that was the way you felt about it. Well, I-I didn’t know that was the way you felt. I-I-I would have taken ya somewhere else. Uh, are you feeling better or oh you maybe had a virus or somethin’, a 24-hour virus you know. It happens. Yeah, umm, you uh, you’re workin’ hard. Yeah. Uh, would you like to have, uh, some dinner, uh with me in the next, you know, few days or somethin’? Well, how about just a cup of coffee? I’ll come by the, uh, headquarters or somethin’, we could, uh… Oh, OK, OK. Did you get my flowers in the…? You didn’t get them. I sent some flowers, uh… Yeah, well, OK, OK. Can I call you again? Uh, tomorrow or the next day? OK. No, I’m gonna… OK. Yeah, sure, OK. So long.

itivi, special edition

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Casablanca (1942)

V času, ko tempo življenja narekuje hiter prenos informacij, ko novi razvoji, novi izumi, nove tehnologije vsakodnevno premikajo meje, v času, ko Avatar podira takšne in drugačne rekorde in se je 3D tehnika že povsem uveljavila, je pravi balzam za dušo in telo, da lahko gledalec mirnega večera odpre steklenico rdečega, namesti radiator na primerno temperaturo, si primerno razmehča fotelj in v dvd predvajalnik vstavi klasiko, ki jo malokateri izdelek lahko preseže. Nekaj podobnega sem si oni dan privoščil sam. Klasika vseh klasik je seveda Casablanca, po mojem skromnem mnenju najboljši romantični film vseh časov, preprosto zgodba, ki je prerasla neke filmske okvirje in bo za vedno zapisana v zgodovini homo sapiensa. Casablanco sem poprej videl že dvakrat in lahko rečem, da sem ob vsakem ogledu bolj navdušen, ehm kako bi rekel, ob vsakem ogledu jo imam rajši, saj se vsakič znova opomnim in prepričam, da gre za redko delo, pri katerem lahko občutiš umetnost v najbolj prvinski podobi. To mi gre težko sedaj iz misli, ne vem točno kako bi ta občutja opisal, ampak pri Casablanci človek ugotovi, da včasih filmov niso snemali zgolj za denar, ampak tudi in predvsem za dušo. In to naredi Casablanca, očisti dušo, umiri tempo srca, izbriše zle podobe vsakdanjika in vsaj za tistih 100 minut gledalca popelje v lepši svet.

O sami vsebini tu ne bom pisal, kdor je ne pozna, naj se za hip sramuje in priseže, da bo ob prvi priložnosti popravil napako. Gre za trpko ljubezensko zgodbo, ki se mojstrsko otepa vseh klišejev in stereotipov, a tudi če ne, so stvari tako dobro nastavljene in speljane, da zaradi celotne podobe vse napake zbledijo.

Film prikaže dva arhetipska filmska junaka. Moškega, ki je junak, sarkastičen, ciničen, zabaven, nedosegljiv, izkušenj, prizadet, vajen vsega hudega. Žensko, nedolžno, svojeglavo, zaljubljeno, zvedavo, romantično. Oba druži nostalgija, vonj po Parizu. Kot si rečeta: “We’ll always have Paris. We didn’t have, we, we lost it until you came to Casablanca. We got it back last night.” Gre za bivša ljubimca, ki ju usoda združi v Casablanci, sredi vojne vihre. Gre za visoko mero strasti, ki jo akterja komajda skrivata, a jo vendarle morata, skupne poti zanju ni več. Oba igralca to strast, to nedosegljivo in nepotešeno ljubezen vrhunsko predstavita, vrhunsko prikažeta. Ljubezen žrtvujeta, pozabita na čustva, potlačita jih in kreneta naprej. Brez kakršnega koli dvoma lahko zapišem, da je to eden izmed boljših parov na platnu kar smo jih videli. Če kateri par vzbuja skomine, potem jih ta. Oba igralca sta odlično odigrala svoji vlogi, poistosvetila sta se in vsaj takole, na daleč, delujeta kot zaljubljen par. Humphrey Bogart in Ingrid Bergman sta tu odigrala življenjski vlogi po katerih se ju bomo vedno spominjali.

Bogart je svojo kariero gradil na karizmi, igral pa je tako gangsterje kot detektive. Vedno je bil odličen, a vedno enak. Svoj čas sem imel kar eno tako nedolžno obsesijo z omenjenim igralcem, tako da sem v sorazmerno hitrem času pogledal veliko število njegovih filmov. Velika večina mi je všeč, Bogarta v vsakem enačim z božanstvom, a kritično oko mi veleva, da njegov igralski nabor vendarle ni tako širok in bogat. A tu je drugačen, tu je Bogart prikazal svojo najboljšo podobo.

Za filmom stojijo sama znana imena. Poleg Bogarta in Bergmanove velja pred kamero poudariti še Paula Heinreida, Claudea Rainsa in druge. Film je režiral Michael Curtiz, ki ima dolgo in široko filmografijo, a priznati moram, da poleg Angels with dirty faces, moje oko drugega njegovega dela ni videlo. Film je dobro posnet, zgodba lepo teče, gledalec je vedno na tekočem in se ne izgublja. Par kadrov velja analizirati in večkrat pogledati, mene osebno tisti niz sekvenc s himnama vsakič gane do skrajnih meja. To je eden izmed najmočnejših delov filma, saj gledalca dvigne in ga, v skladu s francosko himno, napolni z adrenalinom. Tudi sam zaključek s tistim letalom in lažno prijavo ob koncu, močno pritisne na gledalca, zdi se mi odličen konec, pri katerem ne bi nič spreminjal. Vse je tako, da je prav. Ilsa odide, Rick ostane sam v Casablanci.

You know, Rick, I have many a friend in Casablanca, but somehow, just because you despise me, you are the only one I trust.

Film velja za pravo pop ikono, dialogi so postali del naše kulture, nekaj sekvenc velja za pravo zapuščino sedme umetnosti. Če svoj kritični ton nekoliko okrepim, potem se velja vprašati s čim je Casablanca pravzaprav tako prevzela slehernega gledalca. Odgovor na to vprašanje ni lahko najti, a dejstvo je, da je Casablanca všeč vsem, tudi tistim z železnim srcem. Gre za preprosto zgodbo, polno ljubezenske energije in strasti, ki pa mora biti pozabljena, v kolikor vpleteni ne želijo, da nacistični stroj ne triumfira v II.svetovni vojni. Zatorej naj ga ob koncu tega spisa še enkrat toplo priporočim, itivi ga ima le klik stran, poglejte ga, posrkajte ga in vsaj za hip krenite iz današnjih high-budget atrakcij v svet, kjer šteje le ljubezen in čast.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark