Vnosi v kategoriji 'Klasika' ↓

Seppuku (1962)

Da sem postal privrženec japonskih samurajskih filmov nekoliko starejših datumov, se moram v prvi vrsti seveda zahvaliti enemu izmed največjih režiserjev, ki so kdajkoli teptali tale naš planet. Že pokojni Akira Kurosawa je bil res velik mojster sedme umetnosti in njegovi filmi to samo potrjujejo. Še kako dobro se spominjam, ko sem šel prvič na avanturo z Kurosawinimi filmi in to je bil res poseben dogodek, poln obrtniške popolnosti, ki se domala vsakemu filmofilu vtisne v poseben spomin. Masaki Kobayashi mi za zdaj ni tako poznano ime, a po ogledu filma Seppuku (1962) bi se lahko zaklel, da bom v bodočih dneh pogledal še kak njegov film. Ta ima vse tisto kar človek od umetniškega samurajskega filma pričakuje in zato ogled štejem med tiste najlepše izkušnje zadnjih nekaj dni, ko sem bolj ali manj buljil le v novodobne hwoodske spekedranke. Kobayashi, sicer takisto že pokojni filmar, je nemara svojo največjo slavo dosegal v šestdesetih letih, ko je bil pogosto tudi gost filmskega festivala v Cannesu, kjer je kar dvakrat osvojil tudi nagrado žirije. Prvič mu je ta laskavi naslov prinesel prav film Seppuku (1962), ki ga mnogi štejejo za njegov najbolj znan in čislan film. Ne morem soditi ali gre zares za njegov najbolj znan oz. čislan film, a vsekakor drži, da se omenjeni film brez zadržkov lahko postavlja tudi ob bok Kurosawinim samurajskim klasikam in že to dejstvo govori samo zase.

Seppuku (1962) je v svojem bistvu bogat in globok film, ki gledalcu navrže cel kup žgočih tem za obdelavo. Tako kot večina samurajskih filmov, tudi ta na dolgo in široko razglablja predvsem o časti, dolžnostih, prisegah in življenju nasploh. To me je v tovrstnih filmih vedno še posebej fasciniralo, ta pogled na svet, to sprejemanje življenja, ki ga je usoda namenila. Zgodba je postavljena med leti 1619 in 1630 in govori o ostarelem roninu, ki je prišel na dvor storiti samomor, ta mu pritiče, saj je na cedilu pustil svojega gospodarja, saj mu ne more več primerno služiti. A starešina Saito padlemu roninu tik pred samomorom zaupa zgodbo, ki nato vse skupaj postavi na glavo. Prav ta zgodba je tisti sladek del filma, ki povzame vse tisto kar je dobrega v kulturi in filmografiji samurajev. Trpka in tragična zgodba ima svoje tviste in preobrate in gledalca drži ves čas v popolni koncentraciji. A tudi ob najodločnejši koncentraciji gledalec komajda sledi vsem tem zgodbam, ki se zlivajo v končno podobo, ki potem skrušenega ronina popeljejo na prav posebno pustolovščino, kjer bo pokazal in dokazal svoj obstoj. Iz tega vidika je film pravi presežek, drži pa kot pribito, da zahteva celega gledalca in še malo, kajti narativno je film kar trd oreh. Vsi elementi samurajskih filmov se ves čas prepletajo in bohotna minutaža vse skupaj še nadgradi in zato povsem zasluženo pravim, da je film prava cineastična izkušnja, ki kaže kakšno moč ima lahko film. Kobayashi ne išče lukenj in hitrih odgovorov, zgodbo gledalcu servira v celoti in brez pretiranih olepšav ali kakršnihkoli bližnjic. Kar je seveda še tista dodana vrednost filma, zanj moraš enostavno imeti dan in energijo, že s prvim kadrom ti je jasno, da gledaš nekaj več, umetniško delo pravzaprav, ki z vsako minuto kaže svojo moč in težo. Močno vlogo ima glasba, prepričajo pa tudi izklesani in izdelani performansi, ki končni nivo videnega še dodatno višajo. A kaj bi pisal še več, gre za film, ki ga je pač potrebno viditi in soditi.

Seveda bi si vsak človek dandanes vsebino lahko interpretiral čisto po svoje in bi v padlih roninih, ki niso več zmožni delovanja, našel razne povezave na trdo gospodarsko krizo in vlogo malega človeka v njej. Z neke časovne distance bi lahko z lastno interpretacijo in dobro razvitim nosom za simboliko in alegorijo videnega, našel marsikaj koristnega, poglavitnega za spopad z nastalo situacijo in bi se lahko nemara celo bolje pripravil na tisto kar šele prihaja. Če ne drugega, so filmi o samurajih predvsem dobra analiza družbe in samorefleksije za tisto, kar smo kot družba demokratov in kapitalističnih svinj izgubili. Seppuku (1962) lepo govori o človeškem dostojanstvu in vsaj tu bi bil skozi prizmo današnjih časov več kot odličen sopotnik. Vsebinsko in simbolno tako filmu prištevam samo visoke ocene. Scenarij je do potankosti izbrušen, seveda pa je kot na dlani, da gre za neko drugo kulturo, ki na filme in posel gleda s povsem drugimi očmi. Film je pravzaprav od začetka do konca testament sedme umetnosti, kjer daje režiser velik poudarek na samo formo in iz tega vidika se lahko le učimo in obenem uživamo v popolnosti kadrov in posnetih sekvenc. Zame je to tisto, zaradi česar sem v prvi vrsti vzljubil filme in zato sem bil po ogledu praktično zadovoljen do zadnje kaplje. V pomenljivi črno-beli tehniki se film odlično lesketa in prav zaradi tega še bolj zleze pod kožo in ostane v spominu. Ne bom pretiraval, če rečem, da sem po ogledu spet podoživel zgodnjega Kurosawo in vsaj delček Bergmana in druge velikane sedme umetnosti izpred mnogih, skorajda davnih let. A kot pravim, z njim naj uživajo le tisti, ki vedo kaj film nosi, naključni gledalci bi se verjetno kaj hitro lahko obrnili stran. To pa je že druga zgodba.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Crossing Guard (1995)

Seana Penna smo morda res bolj vajeni pred kamero kot za njo, a z vsemi svojimi štirimi režijskimi podvigi je dokazal, da zna še kako dobro vihteti tudi režiserjevo palico. Njegov prvi film, kjer se je podpisal kot režiser, nosi naslov The Indian Runner (1991), gre pa za trpko dramo o dveh bratih, ki imata različna pogleda na življenje in svet. Kritiki so film lepo sprejeli in Pennu pisali pogoste hvalnice za režijo in pristop. The Crossing Guard (1995) je drugi Pennov poskus in tudi ta velja za precej trpkega in mračnega, to je nekako postalo kar zaščitni znak Pennovega udejstvovanja za kamero, spomnimo se še poznejšega in odličnega The Pledge (2001), pa tudi zadnji, Into the Wild (2007) zagotovo nosi precej grenkobe, čeprav je moč zaznati več barvitosti in optimizma kot poprej. Zakaj se je ob svojih prvih filmih Penn ukvarjal s tako težkimi temami? Zakaj je bil njegov film tako temačen, tako boleč? Je želel Penn s filmi oprati določeno krivdo, je želel s filmi pokazati svojo lastno bolečino in ujetost, svoje strahove in tegobe? Kdo bi vedel. A Penn se je v vlogi režiserja zagotovo dokazal kot zrel filmar, ki filme resno jemlje, jih razume in preko njih gledalcem sporoča in kaže tiste bolj kisle dogodke, ki jih piše življenje. Njegovi filmi so lahko odličen prikaz tragedije, nemoči in krutosti, delujejo verodostojno, verjetno in morda ravno zaradi tega prav vse štiri štejem visoko na svoji lestvici filmov, ki so name naredili bolj definiran vtis.

The Crossing Guard (1995) v percepcijo vzame tragično izgubo otroka, žalovanje in prevzem odgovornosti, gledalcu pa povsem direktno zastavlja boleča in temačna vprašanja, za katera pa ni moč najti lahkih odgovorov. John Booth je pred leti pijan zbil deklico in ji vzel mlado življenje. Po odsluženi kazni prihaja iz zapora in dekličin strti oče je odločen, da bo pravico vzel v svoje roke in tako kani Boothu soditi s kroglo v glavi. Interakcija teh dveh likov je jasna, motivi enega in drugega so jasni in na dlani. Booth se zaveda teže svojega prekrška, zaveda se tragičnosti in izgube, ki jo je povzročil s svojo malomarnostjo. Na drugi strani pa skrušeni in neutolažljivi oče ne zmore končati z žalovanjem, ne sprejme izgube, ne sprejme tega, da je nekdo na tako nespameten način za vedno končal hčerkino življenje. Eden in drugi trpita in se utapljata v svojih bolečinah, prvi je čustveno povsem na tleh in se ne more pobrati, ne more na novo začeti življenja, pravzaprav si ne pusti ponovno zaživeti; drugega žene le še ideja po maščevanju, ideja po potešitvi, čustveno bolečino pa utaplja v alkoholu in nezdravem načinu življenja, kjer se pomalem ves čas kaznuje in sam sebi očita to izgubo. Zanimiv je prizor, kjer Freddy obišče svojo bivšo ženo in ji pove kakšen je njegov načrt. Čuti, da bo s tem še poslednjič zadovoljil ženo, da bo tudi njej prinesel neko zadoščenje na obraz. A potem, ko Freddy vendarle pride do Bootha in mu nameri pištolo v glavo, se med njima ustvari neka energija, ki ju, smešno in čudno, na nek način poveže. Freedy ponudi Boothu tri dni življenja, potem se bo vrnil in ga dokončno kaznoval za nesrečo. Ti dnevi so potem tisti dokaz o naravi enega in drugega protagonista. John in Freddy te zadnje dni pred njunim vnovičnim obračunom doživljata različno in kot na dlani je, da Freddyjeva obsesija, bolezenska paranoja in želja po maščevanju ni toliko povezana z Johnom, pač pa bolj s tem, da ima Freddy veliko odprtih vprašanj do samega sebe in lastnega sprejetja življenja, ki mu je sedaj padlo na grbo. Freddyjev problem ni John, Freddyjev problem je njegova čustvena inteligenca, ki se ne sestavi več in zato vidno izgublja tla pod nogami. A seveda je potrebno Freddyja tudi razumeti. Soočanje s smrtjo otroka mora biti nepredstavljivo in njegove motive in želje sam še kako razumem.

Moralni dvomi, ki jih film vzbuja so po mojem mnenju res zelo dobro prikazani in še kako zadanejo žebljiček na glavico. Kakšno pravico ima tu oče? Je sodba v primeru pijanega voznika, morilca zadostna? Je prav, da se nespametnemu povzročitelju tako tragične nesreče ponudi nova možnost, nova priložnost v življenju? To so res težka vprašanja in film jih postavlja iz sekvence v sekvenco. Tu filmu nimam kaj očitati in lahko zapišem, da je Pennu uspelo ufilmiti res težak in naporen scenarij, ki zahteva celega gledalca. Fabula filma je nadvse močna. Žal pa najdem rahlo razočaranje v sami formi tega grenkega slikosuka. Pennu se nekateri kadri zelo posrečijo, nekateri pa niti najmanj in vsaj za tiste lahko trdim, da filmarju tu še primanjkuje obrtniške žilice. Nekatere sekvence so tako slabše posnete, slabše zmontirane, morda so preslabo osvetljene in prepogosto zaidejo v kislo melodramo, čeprav ni potrebe. Tudi atmosfera ni na najbolj ostri rezini, pa še kaj bi se našlo. A v isti sapi lahko izpostavim tri stvari, ki film dvigajo iz povprečja: to je prvo srečanje Bootha in Freedyja, močan pogovor Freddyja in žene v kavarni, ter Johnovo priznanje kako mu je bilo ob smrti deklice. To so močne in odlično prikazane sekvence, ki meni zlepa ne bodo šle iz spomina.

David Morse in Jack Nicholson sta tu dobri igralski naložbi. Sploh Morse je tu odigral eno svoji prepričljivejših vlog, prav gotovo. V vseh tistih močnejših sekvencah je zelo dober, nadvse prepričljiv in ob Nicholsonu dobro ujame trenutek in izkoristi svoj prostor. Nicholson je dober kot vedno, a mestoma ga odnese in skuša v samo vlogo vriniti več kot je potrebno, seveda pa je tisti pogovor v kavarni, ki ga izvedeta z Anjelico Huston sama šola metodične igre. Film tako štejem dovolj visoko, sploh vsebinsko je res zelo močan, žal pa ga na vizualni ravni nekoliko zmanjka in celostna podoba ni tako silovita kot bi lahko bila. A vseeno gre za film, ki zleze pod kožo in lahko ga le priporočam naprej.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Dead Poets Society (1989)

Avstralčan Peter Wier spada v tisto skupino režiserjev, ki filmov ne snemajo kot po tekočem traku, a kadar poprimejo za kamero, potem vedno izpod rok spravijo nekaj, kar ima težo in nasplošno topel sprejem. Nazadnje me je lepo prepričal z zaporniško avanturo The Way Back (2010), precej všečen mi je bil tudi Master and Commander (2003) z Russelom Crowom na krovu ladje, še posebej pa me je navdušil z izjemno dramo The Truman Show (1998) - klik-, ki ga bom verjetno še dolgo štel med svoje najljubše filme daleč naokoli. Posebnost Wiera vidim predvsem v zelo dobro izbrušenem slogu za  podajanje zgodbe. Njegove zgodbe vedno lepo tečejo, gledalca lepo polnijo in kratkočasijo, ter vzpodbujajo tudi do bolj temeljitejše pozornosti. Tak je bil denimo tudi film Green Card (1990), kjer Gerard Depardieu in Andie MacDowell hlinita srečen zakon za zeleno karto, na koncu pa vendarle spoznata, da sta ustvarjena eden za drugega. Všečno in simpatično na prvi pogled, a film nosi tudi precej simbolike in resnično menim, da ima svojo težo in veljavo, poleg očitne navihanosti in kratkočasnosti. A leto pred tem je Wier že posnel enega svojih še danes najbolj poznanih filmov. Dead poets society (1989) je tisti čas veljal za dokaj popularn film, ki je imel širok krog občudovalcev in privržencev. Kako tudi ne, gre za grenko-sladek film, ki ima v svoji premisi precej všečnega materiala in gledalcu zagotovo ponuja marsikaj v premislek. Z všečno in uspešno naracijo, dobro režijo in prepričljivim glavnim protagonistom, se brez težav vtisne v spomin.

Akademija Welton je v petdesetih veljala za aristokratsko in konzervativno šolo, ki do svojih študentov goji poseben, strog odnos. Na študente pritiskajo in iz njih želijo stisniti tisto največ, pri tem pa pogosto uporabljajo vprašljive metode. Ampak kdo bi jim zameril, so le toliko snobovski in elitistični kot starši njihovih študentov. Starši, ki želijo iz svojih otrok narediti bogove, silijo in strmijo k popolnosti, pozabljajo pa, da njihovi otroci poleg tega, da ves čas strmijo k zadovoljitvi svojih staršev, potrebujejo tudi čas zase, čas za zabavo. Se da to združiti z zahtevnim in utrujajočim študijem? Profesor John Keating meni, da se da. Keating je profesor poezije, ki v samo poučevanje vnese nov žanr. Poučevanje naredi zanimivo, moderno, strastno in v študentih prebudi marsikatera čustva, za katera niso verjeli, da jih imajo. Pokaže jim smisel življenja, lepoto napisane besede, vcepi jim drugo miselnost, drug pogled na svet. Vsako predavanje jim nekaj da, jim nekaj premakne v glavi in ni presenečenje, da se med njim in študenti stke izjemen odnos, ki meji na pravo prijateljstvo. Seveda pa to v prvi vrsti ni všeč strožjim in višjim akademskim glavam, prav tako pa kislo na vse skupaj gledajo nekateri starši, ki svojim otrokom ne privoščijo razmišljanja z lastno glavo. Kam to zatiranje vodi je jasno kot beli dan in žal morajo nekateri to spoznati na najgraši in najtežji način. Oh, pa tako lepo jim je Keating želel pojasniti zadeve.

Oh captain, my captain.

Seveda je filmu moč očitati predvidljivost, a poanta ni v tem, da bi nam moral režiser postreči s kakim res nepričakovanim zasukom, poanta je predvsem v tem, da nam režiser pokaže odnos oz. spremembo mišljenja. Da nam pokaže spremembo ljudi, ki jim jo prinese nov način, nov veter v podobi predanega profesorja. Kaj je boljšega od tega, da v življenju najdemo strast, da najdemo delček sebe v tistem kar delamo in potem to delamo z veseljem, ljubeznijo in srečo? Kaj je hujšega od vnaprej napisane usode, življenja, ki ne teče zgolj za zadovoljitev lastnih potreb in želja, pač pa teče v prvi vrsti za zadovoljitev in doživitev sanj, ki jih sanjajo starši, ki teh sanj niso doživeli, sedaj pa želijo, da namesto njih to dosežejo njihovi otroci? Represija ali svobodni, sproščeni duh? Iskanje lastne podobe, lastnega jaza, ki je dovolj močan in dovolj samozavesten, da se upre neki vnaprej določeni matriki in najde svojo pot, ki prinaša veselje in radost. Tako vidim naslovni film in morda sem tu v svojem pogledu pretiraval, a nič za to. Keating se je enkrat nekje zagotovo uprl, našel je svoj smisel, ki pa je sedaj spet na preizkušnji. A pogled na obraze svojih študentov mu zagotovo razkriva, da je nekje uspel in tem mladeničem zapustil zapuščino, ki jo bodo v življenju še kako radi uporabljali. To pa je tisto, kar največ šteje. Pogled iz druge perspektive, pogled z drugačnimi očmi.

Now, don’t just walk off the edge like lemmings! Look around you!

Film je drama v pravem pomenu besede in žanrska umestitev tu ni sporna. Wier odnose med številnimi liki lepo gradi, lepo jih združuje in razgali jih ravno dovolj, da se gledalec zgodbi in njihovim motivom lažje preda. Nekatere sekvence so močne in nosijo precej sporočilnosti, so take, da lahko ostanejo v glavi še kakšno skrokano noč več. Z oskarjem nagrajeni scenarij je podpisal Tom Schulman, ki zanimivo, kasneje ni uspel niti približno ujeti kvalitete kot mu je uspela tu. S sorazmerno nizkim budgetom (malo več kot 16 milijonov) je film svoj iztržek nekajkrat zvišal (na okrog 235 milijonov) in verjetno podelil nasmeške na številne producentske obraze. Seveda pa je glavno vodilo filma zelo dober in prepričljiv performans Robina Williamsa, za katerega menim, da je to ena njegovih najbolj posrečenih vlog, čeprav gre res mestoma tudi nekoliko preveč v trivialnost, ampak recimo, da je splošna podoba na dostojni ravni. Tako kot režiser, se je tudi Williams lahko zadovoljil z oskarjevo nominacijo. Ta je pripadla tudi filmu za katerega nasplošno velja, da je bil tako med kritiki kot med gledalci zelo dobro sprejet. Dead poets society je film, ki je zagotovo vreden ogleda, jaz nisem začutil, da bi ga zob časa kaj načel, čeprav je vprašanje kako bi ga današnji rodovi sprejeli. Ampak vseeno, Carpe diem in Seize the day.

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Scent of a Woman (1992)

Ala Pacina štejemo med največje in najbolj markantne filmske igralce vseh časov. Kako ne, gre za človeka, ki je v 70ih letih blestel iz filma v film in v prav vsaki vlogi kazal svoj širen in neizmeren talent. Bil je Michael Corleone v Coppolovem dvojcu The Godfather (1972, 1974), bil je Franck Serpico (Serpico; 1973), bil je Sonny v Pasjem popoldnevu (1974). Tri znamenite in nepozabne vloge. V 80ih je bil Tony Montana (Scarface; 1983). Kaj je skupna točka vsem tem filmom, poleg tega seveda, da še danes veljajo za presežke sedme umetnosti, tako ali drugače? Skupna točka je tudi v številu oskarjev, ki jih je za svoje igralske performanse osvojil veliki mali Newyorčan italijanskih korenin. Pa ne, da bi bili oskarji tako ali drugače pokazatelj njegovih kvalitet, a vendarle nam danes pogled z neke časovne distance razkriva kako zelo so bili akademiki takrat v zmoti. Če so bila osemdeseta manj Pacinova kot ostala leta, jasno zakaj, takrat so se razbohotili razni mačo tipi s tremi brzostrelkami v roki in bicepsi s premerom fička, Pacino tu ni imel kaj iskati, tudi okus širne publike je šel v drugo smer; pa so 90-a spet v prvo vrsto lansirala metodičnega Pacina, ki je nato nanizal še cel kup izjemnih vlog. Sklepni del trilogije o družini Corleone (The Godfather, part III; 1990), kjer je mojstrsko upodobil ostarelega dona, pa super Glengarry Glenn Ross (1991), kjer je ob pravljičnem castingu blestel v vlogi Rickyja Rome, sta le napoved njegovega prvega in težko pričakovanega oskarja, ki ga je osvojil za vlogo slepega in pomalem norega polkovnika Franka Sladea v filmu Scent of a woman (1992). Pacino je bil nato še Carlito Brigante (Cartilos Way; 1993), Vincent Hanna (Heat, 1995), Lefty (Donnie Brasco, 1997), pa Hudič (Devils Advocate, 1997), in tako naprej. V novem tisočletju je padec v formi očiten, omenim sicer lahko še mali in spregledani film Chinese Coffee (2000), ostalo pa je res bolj za pozabo. Tudi Pacinovi performansi se, bodimo pošteni, ponavljajo in so le bleda senca njegovih najboljših del. Ampak, da ne bo dileme; sam Pacina, tako kot mnogi, štejem med najljubše igralce in največje legende in vsak njegov film mi predstavlja svojevrsten užitek (ok, Gigli tu odpade). Mnoge od njih sem videl večkrat, nekatere res velikokrat in vedno znova me prepričajo za kako dobrega igralca gre. Prav je, da ga na tem koščku medmrežja pospremim s filmom, ki mu je vendarle oz. končno navrgel oskarja in ga za večno zapisal med legende.

Scent of a Woman (1992) po malem lahko štejemo med simbole devetdesetih. Verjetno mu ceno dodatno dviga prav dejstvo, da je Pacino z njim osvojil prvega oskarja, morda pa tudi ne. Priznati je potrebno, da gre za toplo dramo, ki lepo gradi na zgodbi in od začetka pa do konca gledalcu servira marsikaj na jedilniku. Ne gre le za zgodbo o študentu in noremu slepemu starcu, pač pa gre za precej več. Je režiser Martin Brest vse to dobro prikazal? Menim, da kar dobro. Karakterizacija likov je tu dokaj močna, saj se obadva glavna protagonista tekom filma precej razvijata, gradita. Resda mestoma okorno in predvidljivo, a vsemu navkljub gre za močno interakcijo med njima in zato vsa ta nadaljna razsvetljenstva ostanejo toliko bolj verodostojna in verjetna. Kdo oblikuje koga? Mar polkovnik s svojim pogledom na življenje oblikuje naivnega mladeniča ali pa prav ta mladenič z mladostniško nedolžnostjo mehča starčevo dušo in srce in se ta na jesen svojega življenja vendarle odpira množici?

Charlie je zagnani študent na cenjeni in prestižni fakulteti. Njegovi starši niso bogati, zato mora za mirno nadaljevanje študija med prazniki priložnostno delati in tako služiti prepotrebne dolarje. Tokrat za lahek zaslužek izbere varovanje ostarele in slepe osebe. Polkovnik Frank Slade je morda res slep in ostarel, a nikakor za Charlieja ne pomeni lahkega zaslužka. Že njuno prvo srečanje nakaže v katero smero bo krenilo njuno sodelovanje, a take avanture si Charlie ni predstavljal. Frank Charlieja skorajda ugrabi, odletita v NY in tam iščeta smisel, veselje, ljubezen, delita si nasvete in uživata tako ali drugače. Frank, ki na daleč kaže svojo odtujenost, ujetost, otožnost in osamljenost, je odločen, da tokrat zadnjič zaužije darove življenja in se še zadnjič nadiha svobode, potem pravi, da si bo v glavo pognal naboj. Charlie, ki ga po praznikih na šoli čaka pomembno sojenje in bo morda suspendiran iz šole, ta kaos ne sprejema najbolje in se drži nazaj, situacije neprestano ohlaja in išče način pobega. Charlie ne uspe zaužiti darov življenja, ne uspe razpreti kril in ves čas z nagubanim čelom razmišlja in računa kako bo. Situacija obeh je rahlo drugačna, prvi je doživel vse in življenje mu je namenilo kruto usodo, kaj mu je storiti v bistvu; drugi ima pred seboj načrt, ki ga bo iz marginale odpeljal naprej, a mu je naproti stopila ovira, ki se zdi prevelika, njegova dilema, njegova skrb je pričakovana. Ampak ravno v tem trenutku, na tej poti, tadva lika potem naletita eden na drugega in izvlečeta vse dobro iz njune interakcije in uspeta na vse skupaj pogledati še iz druge perspektive. Film uči, kaže na moč uma in zavesti. Pretenciozno? Zagotovo! A v kontekstu in z dobrimi občutki.

Hja no. Sicer sem ob filmu užival skoraj tako kot ob prvem, drugem ogledu, a morda me je tokrat zmotila dokaj bohotna minutaža. Bi bilo lahko to zgodbo povedati v uri in pol namesto več kot dveh? Verjetno da. A film ne dolgočasi. Vse sekvence so dobro nastavljene in gledalca ves čas držijo v neki preži. Če ne z duhovitim sarkazmom ali cinizmom, ki ga premore polkovnik, pa z nekaj prizori, ki ostajajo v družbeni zavesti (tango s prikupno gospodično, ferrari). Zadnji govor, ki ga ponudi polkovnik bi bil lahko tudi simbol vseh generacij, tu je Pacino silovit, kot zna biti le on. Pacino je za vlogo dolgo študiral kretnje in situacijo slabovidnih oz. slepih in seveda mu je to uspelo do zadnje kaplje. Odličen je in do konca prepričljiv. Njegov “hoo-ah!” tu še dobro pride do izraza in upam si trditi, da je oskar tu zaslužen in ni šlo le za poplačilo krivic. Chris O´Donnell mu žal ne seže do kolen, ampak kdo bi mu lahko. Ne smem pa pozabiti, da gre za eno prvih vlog danes izjemnega Philipa Seymour Hoffmana, recimo, da kaže svoj potencial. Sicer je film rimejk italijanskega Profumo di donna iz sredine sedemdesetih, koliko je Brest sledil izvirniku ne vem (scenarij Bo Goldman), ampak zame je Brest tu opravil več kot solidno delo. V bistvu čudno, da si je uspel zapraviti kariero in status s filmom Gigli, prav smešno pravzaprav. Tu je bil verjetno na vrhuncu kariere, saj je zbral celo nominacijo na oskarjih za režijo in film. Skratka precej dober film, velik po svoje, a recimo, da tiste neprekosljive perfekcije ne uspe doseči. Pa vseeno…

Priporočam +

  • Share/Bookmark

Jodaeiye Nader az Simin (2011)

Iranski film, ki je na angleško govorečem trgu bolje poznan pod naslovom A separation (2011) je bil v lanskem letu deležen mnogih pozitivnih kritik. Še več, film je dobil cel kup mednarodnih nagrad, tudi najpomembnejšo, in sicer oskarja za tujejezični film. To zadnje me je takrat kar malček presenetilo, v teh razburkanih geo-političnih časih nisem ravno pričakoval, da Američani lahko tako prestižno nagrado podelijo osovraženemu Iranu, ampak očitno tu politika vendarle ni igrala glavne vloge, hvala Zevsu. Ampak po drugi strani je kajpak vse jasno kot beli dan; kateri drug izdelek pa bi letos lahko dobil oskarja za tujejezični film, če ne ravno naslovni film? Po mojem skromnem mnenju je bila tu izbira čista kot solza, saj je film enostavno odličen in bi morda, če bi si Američani upali dregniti še globje, lahko kandidiral tudi v absolutni konkurenci najboljšega filma. Sam sem film v naglici pogledal že tam okoli oskarjev in bil pretežno ganjen in kar celovito zadovoljen nad videnim, potem pa o njem vseeno nisem pisal, saj sem si ga zaželel pogledati še enkrat, bolj zbrano in s slovenskimi podnapisi. Ne bom rekel, da sem ob drugem ogledu užival kaj bolj ali kaj manj, rekel pa bom to, da sem ob drugem ogledu veličino in celovito kvaliteto filma vendarle še bolj zapazil in zato lahko mirno pritrdim, da je tole pač eden boljših filmov lanske letine. Enostavno gre za izjemno prepričljiv film, ki gledalca v nobenem primeru ne pusti ravnodušnega.

Iranski režiser Asghar Farhadi zgodbo takoj odpre zelo emotivno . Zakonca sedita pri sodniku in debatirata o ločitvi. Žena Simin želi s hčerko odpotovati iz Irana v ženski prijaznejšo deželo, tudi za ceno ločitve, če ne gre drugače, mož Nader se s tem seveda ne strinja, zakaj Iran je zanj najprimernejša dežela za bivanje, poleg tega skrbi za hudo bolnega očeta. Uvodne sekvence so zelo dobro posnete, drugače kot smo nemara vajeni iz zahodne filmografije in morda me je ravno zaradi tega film praktično osvojil že s prvimi kadri. Čustva, ki se prepletajo v tistih uvodnih minutah so takoj zelo močna in prepričljiva, da gledalca enostavno pritegne zgodba obeh vpletenih, zanima ga kaj sledi. Kar sledi je potem še precej bolj divje in napeto, film krene na en tak zanimiv ringelšpil, kjer igrajo čustva precej vidno vlogo, prav tako pa je pomemben zorni kot gledalca, ki se hote ali nehote mora postaviti na eno stran in izbirati med različnima zgodbama, ki kot rdeča nit tketa dogajanje v filmu. No, pojdimo po vrsti.  Simin hčerke seveda ne dobi, a vendarle zapusti Naderja, ki se mora nato z bolnim očetom znajti sam. Ta poišče novo pomočnico za očeta, ki pa se ne obnese najbolje. Ženica, ki pride nudit pomoč ima kup drugih težav in zdi se, da je skrb za starejšega očeta v tem trenutku enostavno previsoka ovira za njo. Po mnogih napakah in na koncu celo suma kraje, Naderju dokončno poči film in pomočnico grobo odslovi. Ta se želi opravičiti in razburjeni Nader jo mora ob dokončnem slovesu kar nekoliko močneje odriniti iz stanovanja. Očitno tako močno, da ženica ob tem nerodno pade po stopnicah in posledično celo splavi. Dogodek, ki vse obrne na glavo.

Čustveni boji, ki si nato sledijo so res izjemno močni. Gledalcu stvari niso nič kaj bolj jasne kot so glavnim protagonistom, zato je zelo pomembno kakšen je sleherni gledalec po naravi in kako na situacije pred njim gleda kot človek. Ima prav Nader in njegova stran zgodbe ali imata prav nesrečna ženica in njen mož? Resnica je ena, ki pa ima dva vidika in dve zgodbi, obe polni motiva in želje po pravičnosti. Ta pregovarjanja so dobro spisana in po mojem mnenju vrhunsko režirana. Celotna absurdnost situacije se kar cedi iz ekrana, zanimiv je pristop vseh vpletenih, zanimiva so čustva, ki jih protagonisti kažejo. Film je prava poslastica, saj res dobro in prepričljivo zliva grenke zgodbe vseh vpletenih v eno veliko in še bolj grenko prigodo ubogih marginalcev, ki se borijo bodisi proti novi božji kazni ali pa za končno zmago, ki bi jih vsaj malo potolažila in jih napojila s tisto pozitivno energijo.Režiser dobro zraven doda še znake ljubezni, družinsk vezi in tegobe, zelo močno in težko vlogo pa nameni tudi hčerki, ki je razdvojena med ločenima staršema in razdvojena v zgodbi, ki jo govorita dve strani. Prav hčerkina vloga tu morda igra tisto glavno vlogo, vlogo nevtralnega subjekta, ki pa mora ob koncu vendarle izbrati stran. Čigavo stran izbere nam nato prikrije odjavna špica, to pa je še tisti zadnji poklon velikemu filmu, ki pokaže kako se naplete zgodba, ki dviga kocine.

Režiser naj bi idejo za film našel prav na iranskih ulicah, ki so polne takih in podobnih zgodb. Ko je bila ideja v glavi dokončno skristalizirana, je potem trajalo samo leto dni, da je film že odšel v postprodukcijo in nato na trg in številne festivale, kjer je kot po tekočem traku dobival pozitivne odzive. Režiser v šali pravi, da se je scenarij praktično pisal sam. Mnogi pravijo, berem, da je Farhadijev predhodni Darbareye Elly (2009) nekakšen uvod tej zgodbi in da naj si gledalec, ako res želi dodobra zajeti in osvojiti samo bit zgodbe, vzame čas tudi za About Elly, saj ima ponuditi takisto precej sočnega materiala. Zanimiva pa je seveda že sama osebna zgodba režiserja Farhadija, ki naj bi bil celo izgnan iz Irana, grozil naj bi mu tudi zapor, a se je potem vse srečno končalo, vseeno pa film v Iranu zelene luči in s tem kakršnega koli finančnega vložka kajpak ni bil deležen. No, nagrade govorijo zgodbo o uspehu in podatek, da gre za prvi iranski film z oskarjem, je seveda ogromen uspeh.

Kot pravim, gre za izjemno prepričljiv film, ki pokaže kaj je prava drama. Čustveno nabit, izjemno močan film, ki zleze pod kožo, gledalca pritegne in ga prisili v razmislek. Režija je zelo dobra, odlično povzame položaj malega človeka in ga servira na pladno. Scenarij je močan in nosi vodo, močno pa moram pohvaliti tudi igro celotnega igralskega ansambla. Super odigrano in pika. Film je vreden ogleda, je pa dejstvo, da se zahodni filmski kulturi na daleč ogni. Prav je tako.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Intouchables (2011)

Čeprav o filmu Intouchables (2011) zadnje čase poslušam same hvalnice in tople odzive, pa moram vseeno povedati, da sem bil po ogledu vendarle tudi sam presenečen nad celovito cineastično izkušnjo, ki sem je bil deležen ob ogledu naslovnega filma in bil malodane ganjen do solz. Ob odjavni špici sem se po dolgem času spet ujel z rahlo odprto čeljustjo in tistim steklenim pogledom v očeh, ki je naznanjal, da sem spet videl nekaj kar me ni le prilepilo na sedežno, ampak mi je vzelo tudi sapo in dih obenem; toliko emocij, toliko iskrivega humorja in toliko pozitivne energije namreč že dolgo nisem dobil servirano pod nos od kakšnega filma. Režiserski dvojec Olivier Nakache in Eric Toledano sta ustvarila res topel film, po katerem gre gledalec s povsem mirno vestjo spat, saj s prav posebnim optimizmom lahko zre v naslednji dan. Kaj naslednji dan, s prav posebnim optimizmom lahko zre še dlje v prihodnost, saj film povsem jasno in brez ovinkarjenja pokaže vse lepote tuzemskega življenja in pokaže, da se je za to vendarle potrebno tudi boriti. Boriti, prilagajati in uživati obenem;  sicer enostavna formula, a nekoliko težje izpeljana. Pa priznam, da sicer nisem kdove kaksen privrženec takih bolj sladkobno kremastih filmov, ki predavajo o formuli srečnega življenja, ampak tale to res počne na način, da enostavno zleze pod kožo in gledalca osvoji z vsakim kadrom posebej. Naj obelodanim torej že v uvodu, Intouchables (2011) je izjemen film in pika. Dejstvo, da je posnet po resnični zgodbi, pa še dodatno začini vse skupaj.

Vsebina gre na prvo žogo nekako takole. Philippe je aristokratski bogataš, ki pa je po nesreči s padalom prikovan na invalidski voziček. Od vratu navzdol je negiben in posledično ves čas potrebuje pomoč. Zgodba se prične, ko začne izbirati novega asistenta, ki bo zanj skrbel dan in noč. Na razgovor se prijavi cel kup kandidatov, ki pa seveda vsi pihajo v enako dolgočasen rog, vsi prodajajo iste floskule, vsi govorijo na pamet in ne iz srca. Zato so za Philippa nezanimivi, saj se zaveda, da bo z njimi njegov dan in njegov položaj resnično boleč. Potem pa se na razgovoru pojavi Driss, človek z ulice, ki z odrezavostjo, pretiranim pogumom in posebno življenjsko ostrino takoj opozori nase, ampak prej negativno kot pozitivno, bi rekli. Na razgovor pride samo zato, da bo socialni službi lahko pokazal potrdilo in bo še naprej upravičen socialne pomoči. Ampak glej ga zlomka, očitno je Philippe potreboval prav takega brezbrižnega junaka. Že naslednji dan mu ponudi enomesečno službo z vsem udobjem, ki ga nudi poleg dobrega zaslužka. Driss najprej okleva, saj bi tovrstno delo lahko ranilo njegovo javno podobo na ulicah, a ker je njegov finančni položaj vendarle bolj mizeren kot ne, se odloči, da bo službo vseeno sprejel. To kar sledi potem, je tkanje prav posebnega prijateljstva, ki prerase vse okvirje.

Interakcija med glavnima protagonistoma je grenka, a obenem zanimiva in zabavna. Dva povsem različna karakterja se znajdeta v težkih okoliščinah, ki za nikogar ne predstavljajo idealno zamišljenega življenja, a to pač vzameta v zakup in kmalu pričneta eden drugemu dajati napotke in dodatno energijo za pot naprej. Philippe, ki ima materialno vse kar si lahko zaželi, se dobro zaveda minljivosti in šibkosti človeškega telesa in življenja. Usoda mu je namenila težko poškodbo in sedaj je na njem izziv kako se s tem spopasti. Je zaradi tega postal drug človek? Zagotovo! Njegova percepcija življenja je sedaj drugačna in dobro ve kako stvari stojijo in kako potekajo. Dobro ve, da je škoda jeze, da je škoda zapravljanja časa, da je škoda jokanja in tarnanja. Življenje je potrebno zagrabiti za roge in izstisniti čim več iz njega. No, tole zadnje se mu odpre tedaj, ko mu nekaj svojih življenjskih smernic predstavi najnovejši asistent Driss, ki jasno predstavlja čisto nasprotje. Driss je človek ulice, mali kriminalec, ki raje zabušava in postopa naokoli, kot pa da bi se lotil kakšnega poštenega dela. Ampak to ni edina razlika med njima. Sicer ne vem kako je Philippe prišel do vsega imetja, ki ga ima, ampak recimo, da je imel že v otroštvu vse lepo postlano. Tega pa seveda ne moremo trditi za Drissa, ki ga je teta pripeljala v Francijo iz Senegala in je potem rasel skupaj s še drugimi otroki, verjetno ves čas v pomanjkanju in odrekanju. Te razlike, ti drugačni pogledi se potem tekom filma ves čas dobro prepletajo in dopolnjujemo in ves čas lahko razumem motivacijo in naravo obeh. Tu je film res močan. Nekatere sekvence so zelo dobro nastavljene, kjer se vsa čustva lepo zlijejo skupaj v eno emotivno celoto, ki gledalca enostavno mora prevzeti. Poleg vseh teh malih in velikih življenjskih iskric, ki jih film servira, pa seveda ne smem mimo izjemnega humorja. Humor je žlahten, daleč od tega, da bi bil na prvo žogo in prav dober občutek je, ko se človek po dolgem času ob ogledu filma spet plemenito smeji, tako situacijam, kot tudi verbalnim iskricam, ki jih obadva protagonista pogosto prižigata. Tu ni dvoma, film je navkljub grenki situaciji izjemno zabaven in tu vidim bistrost scenaristov (takisto Nakache in Toledano), ki sta spisala res topel in optimističen film, ki zadane žebljico na glavo. Seveda ne smem mimo igralskih kreacij. Prav vsi, ampak res vsi nastopijo dovolj prepričljivo, da se gledalec prav toplo počuti ob ogledu. Seveda ves šov vzame Omar Sy, ki je v vlogi Drissa enostavno dober; ne pozabimo, ne Cezarjih je nagrado za naj igralca ukradel celo Jeanu Dujardinu.

Ne vem, menim, da ne morem ravno ubesediti tisto kar mi je rojilo po glavi ob koncu. Zato le še to, film je pač odličen, svež, bister, hecen, topel in še marsikaj. Ja, lahko bi dlakocepil in iskal klišeje, lahko bi iskal stopljeno karamelo in negodoval nad rahlo cukrasto podobo, ampak ne bom. Film je za obliznit vseh deset prstov. Me pa čudi, da so ga mednarodne nagrade spregledale, menim, da povsem nezasluženo. So ga pa Francozi zato vzljubili in proglasili za pravi kulturni dogodek, kar konec koncev tudi je.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Listy do M. (2011)

Ob ogledu filma Piran/Pirano (2010) se mi je marsikaj pletlo po glavi. Še najbolj pa to, da je film bolj šibke narave in da se mu tisti milijon, ki ga je namenila država, nikjer ne pozna. Ne pravim, da je zelo slab, ampak hudičevo dober pa res ni. Hote ali nehote se gledalec vpraša zakaj takemu projektu denar, drugemu pa ne. Kdo ali kje je merilo? Mar Slovenija res potrebuje še eno dramo dolgih kadrov in praznih dialogov, mar Slovenija res potrebuje še en film, ki gleda nazaj in se nostalgično steguje po časih, ki jih nič več ni? Ha, omenjeni film povezuje in ob tem briše slovensko zaplankanost, poglej kako je v času in na naših tleh ujel Italijana in Bosanca, kako je definiral slovenstvo, bi kdo lahko rekel. Vse lepo in prav, ampak ali je Piran/Pirano res film, ki ga je Slovenija potrebovala in za katerega je upravičeno plačala milijon eur? Ker to je spet tipičen slovenski film, ki se ga prepozna po petem kadru in prvem dialogu, reciklaža in ponoven dokaz, da Slovenija ne premore žanrske pestrosti. Komedije nekako še znamo snemati, radi se namreč smejimo lastnim težavam, Hočevar je na novo pognal mladinski film, ampak kaj drugega se pa že zatakne. No, zatakne se pri financiranju.

Kranjski skejtar Mitja Okorn je pred leti na sceno skočil s filmom Tu pa tam (2004), ki je takoj postala himna Kranjsterdama in njegovih ljudi. S pridihom Scorseseja in Tarantina je ustvaril film, ki je šel lepo v obdelavo in je takoj dobil širok krog privržencev, scenarij, ki ga je kajpak spisal sam, je zvit in spiralast, dialogi letijo sem in tja in evo, prepričan sem, da so se takrat marsikateremu filmofilu na tej strani Alp zaiskrile oči, češ pa imamo nekoga, ki zna. Nekoga, ki je drzen, samosvoj, ustvarjalen in dovolj ambiciozen, da mu v Sloveniji uspe posneti žanrski film. Iz nič je naredil veliko. Slovenski film, ki sicer vedno raje piha na dušo kvazi umetniškemu poznavalcu in trpečemu slovenskemu marginalcu,  je približal mlajši oz. drugi populaciji, približal ga je tistim, ki so slovenski film najbolj zavračali in do njega čutili največji odpor. In ko je Slovenija skočila in zakričala: »Hej, to je slovenski Pulp Fiction!«, smo menili, da je Okorn zmagal, da se mu je odprl svet. Ampak ne še, ne pri nas. Zmago in svet je moral doživeti na Poljskem. Tam, kjer so skočili in zakričali zgolj: »Hej, to je poljski Love Actually!«

V decembru sem se povsem zavestno odločil, da ob velikemu medijskemu balonu, ki se je napihnil okoli  Okornovega Listy do M. (2011), filma še ne želim videti. Odločil sem se, da bom počakal, da vse skupaj nekoliko mine, da se na božič pozabi. Ko je Okorn s poljskim megahitom zavladal slovenskemu prostoru, je bilo jasno, da mu bodo ljudje jedli iz rok. Občinstvo in mediji so ga sprejeli kot izgubljenega sina, kot izgnanca, ki pride nazaj skozi velika vrata. In Okorn je dejansko prišel nazaj skozi velika vrata, z nasmehom in golim dejstvom, da mu je pač uspelo. Slovenija za njegove nove projekte ni našla denarja, niti ne poguma, zato je moral s trebuhom za kruhom. Odšel je na Poljsko, kjer je najprej snemal nanizanke, vmes naredil cel kup video spotov in nato presenetil in posnel pravi blockbuster, ki je Poljake masovno vabil v kino. Ne le Poljakov, v kina je zvabil tudi visok delež slovenskih gledalcev. Oguljena fraza Okorn je moral na Poljsko, da je posnel najboljši slovenski film, je kruta, a ne preveč resnična. To ni najboljši slovenski film, saj Slovenija pri tem filmu nima nič. Okorn bi najraje vzel poljsko državljanstvo, ki bi mu odprlo številne možnosti in navrglo denarja kolikor bi želel, pa še debat o tem zakaj takih hitov ne snema v Sloveniji bi se rešil. Listy do M. je tako najbolj boleča in najbolj slana zaušnica slovenskemu filmu in prav je tako. Kaj si ob tem mislijo vrle in brihtne glave na AGRFT-ju? Kaj si ob tem mislijo na, hm katerem ministrstvu že? Kaj si ob tem mislijo distributerji in vsi tisti, ki služijo kruh v slovenskem filmu? Če se slovenski film izgublja v vedno istih kadrih, dolgočasnih dialogih in stokrat prežvečenih tematikah, to za filma Mitje Okorna ne moremo trditi. Okorn posname zanimive kadre, spiše zanimive dialoge in naredi zanimiv film. Film za vse generacije in vse čase. Ker to je njegov kruh in mleko. Zatorej…

Predpraznični filmi so skorajda že svoj žanr. Hwood vsako leto producira cel kup takih filmov, ki ljudem dolivajo pozitivno energijo, jim rišejo nasmeh na obraze, kažejo romantiko in dodatno pumpajo njihovo potrošniško dušo. Ampak hwood producira sama jajca, ki niso vredna niti eura božičnice. Konglomerat Love Actually (2003) je menda zadnja prava klasika na tem področju. Nočem reči, da je Okorn blizu, ampak prav daleč pa tudi ni. Pozna pravila igre in zato vse elemente lepo vnese v film. Najmanj kar lahko rečem je to, da je film simpatičen in zabaven. Po ogledu pusti dober občutek, pusti te kanček vedrejšega in bolj optimističnega, čisti feel good movie. Vsebinsko jasno ni kdove kakšen presežek, a tehnično povsem na nivoju. Film, ki lahko postane euro predbožična klasika, zakaj ne? Poljaki so ga vzljubili, Slovenci tudi,  naj ga cela Evropa. Naj gre drugo sezono na ameriški trg! Ampak film je po svoje hecna veja umetnosti, drugje je to le še en film, na Poljskem eden bolje gledanih filmov vseh časov, pri nas pa iz tega ali onega razloga še precej več. Ampak vprašanje, ki se spet pojavi pa je naslednje: bi Slovenija takole planila po filmu tudi če bi ga Okorn posnel pri nas, v Ljubljani in s slovenskimi igralci? Bi Slovenija film vzela za svojega? To je pa tisto kar me razžira in postavlja v dvom; ker Slovenci smo znotraj meja ljubosumni na vsakogar in na vse kar diši po boljšem, ko pa to isto uspe čez mejo, pa se tolčemo po prsih, češ to je pa naše. Ampak kakor koli, Listy do M. je dober film, ni odličen, je pa dober. Prisrčen in simpatičen, z dobro glasbo in igralskim performansom. Je film časa, film, ki ima odgovor na hollywoodske zguncarije in Poljaki so gotovo lahko veseli in zadovoljni, da imajo nekoga, ki jim na tak način dviga nacionalno zavest.

Okorn je sedaj že pravi profesionalec, ki ve kaj hoče. Profesionalec, ki s poljskim zvezdnikom posname tudi dvajsetkrat en kader, če mu kaj ni všeč. Ker je dovolj nor in ambiciozen, ker ima jajca in ker je film njegovo življenje in ljubezen, pravim, da gre Okorn lahko še daleč. Vez in poznanstev ima že sedaj, kot pravi, dovolj. Poguma pa tudi. Ko sem prebiral intervjuje, kjer je kar veselo vihtel jezik in se rogal tistim, ki so ga tu stalno zavračali, mi je postalo jasno, da je za sem prevelik in premočan lik. London bo pravo okolje, Člana že nestrpno pričakujemo.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Artist (2011)

Kolega filmoljub svoj prispevek o filmu The Artist (2011) odpre takole: “Kdo je umetnik? Arhetipski lik, ki se z integriteto lastnega izraza — ne toliko z vsebino svojih kreacij kolikor z družbenopolitičnim statementom in obče kritičnim pogledom — upira prevladi čedalje lahkotnejše in vse bolj prazne forme nad substanco. Ponavadi to pomeni, da je kot aktualni ustvarjalec videti absurdno staromodno in civilizacijsko preživeto, da na vse kriplje poveličuje tradicionalizem (kakor da bi se bal vsakršnih sprememb in tehnološkega napredka), da v svoji čudaškosti podpira status quo in je privzeto sprijaznjen s subverzivno vlogo outsiderja, ki mu jo (zato) pripisuje družba, odrivajoč ga na socialno-kulturno obrobje.” Bolje ne bi mogel ubesediti. Sam sem dolgo časa odlašal s pisanjem o dotičnem filmu, saj nisem verjel, da bi lahko zajel vsa svoja občutja, ki so se mi ob ogledu motala po glavi. To ne vem niti v tem trenutku, ko to pišem, ampak nekako mi ne da spati, da ne bi svoje besede o (po oskarjih) najboljšem filmu prejšnje letine širil tudi sam naprej.

Da se razumemo, ko sem pred meseci prvič videl prikolico in sem nato nekaj malega o filmu še prebral, sem takoj zavohal nekaj zanimivega, a bolj poskus in nostalgičen priklon kot pa tekmeca in celo zmagovalca letošnjih oskarjev. A prah, ki ga je film dvigoval tekom leta, seveda govori svoje. Čeprav sem film kot zadnjega od oskarjevih nominirancev pogledal tik pred podelitvijo in sem bil tako pred tem že docela pripravljen na posebno cineastično izkušnjo, pa mi je film kljub temu odprl usta in prikoval na sedežno kot da bi se pred menoj zavrtelo nekaj neverjetnega. In v končni fazi se tudi je. The Artist je mali film, ki je v sezoni 2011/2012 pokazal, da zgodovini ni moč ubežati. Ali takole; The Artist je film, ki je vsem tistim zvezdnikom, producentom, režiserjem, scenaristom in drugim filmskim delavcem, ki so ob pojavu zvočnega filma vihali nosove in se smukali, češ tole naše delo samo uničuje in daje lesk trivialnosti, tole ni več umetnost, mi glasu ne potrebujemo za dokaz naše umetniške vrednosti, končno vrnil potrditev njihovih domnev. Po devetdesetih letih. Kar je po svoje hecno in situacijo lahko karikiramo tudi tako, da se film po manj kot sto letih spet vrača k svojim koreninam. Kot, da bi želel reči, da je v tem trenutku vse povedal, čas je za reset in nov začetek. The Artist v slabi dve uri stisne celo zgodovino filma, še več, v dve uri stisne celo zgodovino in bistvo šovbiznisa. Ne zgolj in samo z vsebino, se razume.

Vsebina vendarle ni tisto glavno gonilo tega filma. Zgodba junaka, ki na vrhuncu kariere zavrne zvočni film in potem klavrno potone, vmes pa zvočni filmi naplavijo novo zvezdo, je arhetip, ki ga lahko prepoznamo v vsakem filmu, v vsaki življenjski situaciji. Junak, kot simbol nemega filma, ne sledi času, ne sledi novemu obdobju in ga vztrajno zavrača. Nove mode ne spusti blizu, saj verjame, da je boljši od tega, verjame, da je zvok muha enodnevnica, medtem, ko nemi film igra že, koliko, deset let? Kaj uniči glavnega junaka? Njegov ozek pogled? Nevednost? Konzervativnost? Nadutost? Junakinja predstavlja nasprotni pol tega filma o filmu. Junakinja je simbol novega, v tem primeru zvočnega filma. Potuhnjeno pride in se sprva le uči, nato sprevidi priložnost, ki jo zagrabi z vsemi močmi. Kaj jo povzdigne? Širok pogled? Znanje? Liberalizem? Skromnost? Če tako, potem se tu vije največji arhetip filmskega sveta, namreč kdor je nadut in zagledan sam vase, na koncu vedno potegne kratko, medtem, ko tisti skromni, tisti delavni pridejo na površje. Vse prav, ampak kako se to odraža v tem turbo kapitalističnem svetu potem? V svetu, ko vemo, da skromnost in delavnost le redko prinašata blaginjo in zmagoslavje. Aha, film se dogaja leta 1927, prav, a še vedno v Ameriki, zibelki kapitalizma in potrošništva. Je The Artist potem želja po, ideja o boljšem svetu? Hoče The Artist nekje globoko v sebi reči ne kapitalizmu in v času recesije razkriti, da za izhod potrebujemo le široko odprte oči in kanček delavnosti? Je The Artist tako res le prikrita himna komunizmu, ki so jo francoski ustvarjalci prikrito in mimo vseh radarjev uspeli prenesti na platno?

Ogled naslovnega filma je zagotovo posebna izkušnja. Je poseben izlet v zgodovino filma, na začetek, tja, kjer se je vse začelo. Ampak za koga? V času Transformerjev, 3D tehnike, hitre zasičenosti in enega fastforward ogleda, je skoraj neverjetno, da nemi in črnobeli film žanje take uspehe. Ne le med kritiki, intelektualci in kulturniškimi snobi, pač pa tudi med povsem navadno rajo. The Artist je takoj prerasel v kult, čudo, ki ga je potrebno videti. V eksponat, ki je za kratek čas prišel iz muzeja in se ponudil za ogled. Seveda so temu pripomogle številne nagrade in ves medijski pomp, ki ga film ustvarja, a potrebno mu je priznati, da gre enostavno za tako mamljivo ponudbo, ki je vendarle ni moč zavrniti. Da, sam neme filme rad gledam in sem vsaj tisti zares železni izbor že pred leti pregledal. Hecno je to, da se tudi/celo meni javlja veliko prijateljev/znancev, ki so še pred časom, ko je tema nanesla na nemega Chaplina, kričali in dvigali pesti, češ to obdobje je zakopano in pozabljeno, kdo sploh še misli na nemi film, in pravijo, kako je pa tale Umetnik izjemen, zgodovinski in neverjeten, kako je sodobno staromoden in nasploh vreden vsake minute. Seveda je, si mislm, ker Umetnik ni le film, čisto tako eden, Umetnik je mejnik, je testament, ki konča in začne vse druge filme, metafilm, ki mu v zadnjih desetih letih težko najdem par. Kot pravim, pozabimo golo in ozkogledno vsebino o Valentinu, psu in Peppy Miller, vzemimo ga kot rezultat časa in izdelek filmske evolucije.

Michel Hazanavicius je prišel od kdove kod in stopil na vrh sveta. Zasluženo. Režija filma je res neverjetna in če v obet vzamem kader za kadrom, potem mi od veselja srce kar igra. Menim, da prav vsak kader nosi nekaj, kar je vredno razmisleka. Dobri kadri so, dobro posneti, dobro premišljeni. Seveda ni nemega filma brez prepričljivih, izjemnih igralcev. Igralcev, ki ne potrebujejo besed, igralcev, ki z mimiko povedo tisoč besed. Kje so danes taki igralci? Očitno v Franciji. Oskarjevec Jean Dujardin je kajpak odličen v vlogi, Berenice Bejo izjemno očarljiva in simpatična. Njuni skupni kadri so naravnost dih jemajoči, ne pretiravam. Za stransko držo jim dodajo močne ameriške igralce (Goodman, Cromwell, Ann Miller) in dobimo res pravi casting. Jasno je tu za češnjo na torti še odlična glasbena podlaga (Ludovic Bource), ki zabava, dviga kocine in pričara izjemno vzdušje. Ob koncu filma se mi je spontano sprožil majhen in prikrit aplauz. Čutil sem se potešenega, zadovoljenega. Po mojem mnenju sem videl film leta 2011.

In če pomislim, da me je poleg naslovnega letos najbolj in celostno zadovoljil še Scorsesejev Hugo (2011), takisto zvit in prebrisan izlet na začetek sedme umetnosti, potem sklenem tako, da je film najboljši takrat, ko se prikloni in vrne h koreninam. Takrat, ko sprejme svojo zgodovino in iz tega črpa navdih in znanje za naprej. Filmi, ki tega ne znajo, niso pravi filmi. Zemlja se bo decembra resetirala ali nekaj podobnega (2012 & all the jazz), film se je očitno že.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Quicksand (1950)

Kot sem že poročal, sem pred časom v dar dobil tole prijetno zbirko klasičnih ameriških krimičev. Zbirko, ki zares že sama po sebi vzbudi en tak prijeten občutek sreče, ko pa se tam na polici bohoti ob nekaterih drugih filmih in knjigah, pa je prav prijetno opazovati gostujoče obraze, kako se posmukajo in nekoliko v zadregi povprašajo kaj pa je tole in potem odgovorim povsem resno, da gre za zbirko, ki ji je težko najti par. Kar je sicer povsem res, zbirka vključuje 50 redkih filmov, ki bi jih verjetno vsaj na naših policah zaman iskali, tudi na torrent straneh bi bilo potrebno kar precej truda, da bi te redke in pomalem pozabljene klasike tudi srečno pretočili. Ob prejemu darila sem sklenil, da bom svoj siceršnji nabor filmskih naslovov vsaj enkrat mesečno presekal z naslovom iz te zbirke in če sta se december in januar nekako izmuznila, pa sem potem februarja ob poplavi oskarjevskih nominirancev vendarle našel čas, da sem pogoltnil dozo starega, čistokrvnega ameriškega filma. In povem vam, to je bila drugačna, a okusna doza.

Quicksand (1950) je prava klasika, čisti film noir, ki gledalca pritegne in ga lepo popelje v samo drobovje filmskega ustvarjanja iz konca 40ih, začetka 50ih let. To je bilo tisto noro obdobje sijajnih filmov in velikih filmskih zvezd. Eden takih je bil tudi Mickey Rooney, močno priljubljen igralec, ki je matere, žene in sestre bolj navduševal s kakšnimi lahkotnimi, komičnimi vlogami. Bil je lepega obraza in deških potez, te so njegov zaščitni znak še danes, ko pri 92 letih še vedno veselo skače pred kamerami. V dotičnem filmu igra mladega avtomehanika Dana, polnega samozavesti in mladostniškega testosterona. Verjame, da lahko s svojim šarmom osvoji vsako dekle. Ko v delavnico pride izjemno očarljiva in privlačna Vera Novak, si ne more kaj, da je ne bi povabil na zmenek. Ko po nekaj poskusih gospodična vendalre privoli, ima mladi Dan le še eno težavo. Dan je namreč bolj ali manj praznih žepov, pred časom je nek denar posodil prijatelju in ga še vedno ni dobil nazaj, zato se najprej odloči izterjati tistih 20 dolarjev, a jih seveda ne dobi. Kaj sedaj? Film potem povsem tipično krene na pot, kjer manjše kriminalno dejanje vodi do večjega, tisto do še večjega in tako naprej po principu snežene kepe. Mehanik Dan je hitro ujet v lastno zanko iz katere pa ne bo mogel kar tako uiti. Ujet je v živi pesek, v katerem vedno bolj tone.

Zakaj si ogledati ta, že več kot šestdeset let star film? Preprosto. Zaradi izjemne in dobro spisane zgodbe, tipične noir atmosfere in predvsem zaradi igralskih kreacij. Ampak pojdimo po vrsti. Zgodba je res napeta in intrigantna. Protagonist začne z nedolžno željo, želi le materialno zadovoljiti dekle in pri tem seveda išče zgolj napačne načine, ki pa v dani gospodarski situaciji najbolj očitno stopijo na plano. Dan ni slab človek, je pa naiven. A potem, ko vijuga med ovirami in zankami spoznamo, da je tudi iznajdljiv in po svoje prefrigan. Tipičen noir lik. Tako kot je tipičen noir lik njegova muza in antagonist Nick Dramoshag. Film se sicer med tistimi zlatimi noir naslovi ne bo pojavil, a povem vam, da gre za zelo gledljiv film b produkcije, ki premore vse tiste elemente, ki so to obdobje in ta žanr postavili na pravo mesto. Všečna mi je tudi režija, ki kaže zakonitosti 50ih let in s fotografijo lepo ujame čas in bistvo, atmosfera je na nivoju in glasba se takisto dobro poda. Film je režiral Irving Pichel, meni sicer povsem neznano ime, a imdb me uči, da gre za filmarja, ki je v zgodnjem obdobju hollywooda kar veliko delal. No, najbolj v spominu ostanejo igralske kreacije, ki so zelo prepričljive. Mickey Rooney se v nekoliko bolj temačni vlogi odlično znajde in pokaže svoj talent, Jeanne Cagney, sestra bolj znanega Jamesa Cagneya, je v vlogi fatalke prepričljiva, še posebej pa blesti eden izmed bolj prepoznavnih obrazov zgodnjega hwooda, Peter Lorre. Odličen je, dovolj srhljiv, dovolj spoštovan in karizmatičen, da ga človek težko pozabi. Prisegam, da si obnovim spomin na izjemen film M (1931), kjer je Lorre enostavno perfekten.

Quicksand (1950) je film, ki mu je mesto med ameriškimi klasikami, pravim sicer, da v tisti najzlahtnejši izbor ravno ne pride, a je blizu, še kako je blizu. Meni, ki sem svoje čase tovrstne filme požiral dan za dnem, je bil to lep izlet in potešitev mnogih skomin, ki mi jih vsemu navkljub puščajo dandanašnji ringelšpili, a ne verjamem, da bi film med povsem splošno rajo lahko beležil kakršno koli odobravanje. Oh, kaj zamujajo.

  • Share/Bookmark

Hugo (2011)

Martin Scorsese je poseben filmar. Je eden tistih, ki ga je v začetku 70ih naplavil novi val ameriškega filma in od takrat dalje filmsko rajo navdušuje z nepozabno formo. Med njegov železni izbor padejo premnoge ameriške klasike in zgodovine filma si brez Scorseseja ne gre predstavljati. Največja odlika tega ameriškega režiserja italijanskih korenin je ta, da je brezmejno zaljubljen v filme. In to ljubezen izkazuje v vsakem kadru posebej, iz te ljubezni črpa ves svoj zagon in navdih. Film ima v malem prstu, podobno kot Woody Allen in Quentin Tarantino recimo. Ko pomislimo na Scorseseja, pomislimo na filme ulic, pomislimo na italijanske četrti, pomislimo na nasilje, osebno dramo in boj. Pomislimo na mladega De Nira in Lea Di Capria. Pomislimo na vse izgubljene oskarje, nenazadnje. Ampak poleg vsega tega, bi ob omembi Scorseseja najprej morali pomisliti na strast do filmov. Morda je to strast do sedme umetnosti še najbolj razkril v svojem zadnjem velikem projektu; film Hugo (2011) je enostavno povedano režiserjev poklon sedmi umetnost in še en dokaz več njegovega neizmernega znanja. Scorsese je s svojim zadnjim projektom prestopil iz ustaljenih in njemu najbolj poznanih tirnic na nekaj novega, drugačnega in toliko bolj svežega. Rezultat je v bistvu presenetljiv. Hugo je čudovit in izjemen, zleze pod kožo in vsaj jaz osebno ga štejem med najlepša presenečenja minule letine.

Film je prisrčna zgodba o otroku Hugu, ki po očetovi smrti pristane pri stricu, ki na pariškem peronu skrbi za glavno uro. Kmalu izgine tudi stric in mladenič postane sirota, izgubljen sredi polnega Pariza. Peron ni le njegov dom, pač pa je njegov svet. Vse kar se dogaja, se dogaja tu. Skrit kot miš bedi nad celotnim objektom, skrbi za ure, sem in tja ukrade kakšen priboljšek in neopazno pohajkuje naokoli. Tako kot vsak fantič njegovih let, tudi on v vsakdanjem življenju najde mnogo avantur, ki mu pomagajo krajšati čas. Ko poskuša opetnajstiti starejšega možaka, ki ima na peronu prodajalno igrač, mu ta za kazen izprazni žepe. Poleg vseh mogočih stvari v enem žepu hrani beležko z nekimi navodili, to je edina stvar, ki mu je ostala od očeta. Možak mu jo zaradi njegove očitne navezanosti še raje vzame in otrok mu sledi vse do doma, da bi si jo skušal prisvojiti nazaj. Namesto beležke tam najde prijateljico, s katero se povežeta v vsakodnevnih avanturah. Ampak beležka mu še vedno ne da miru in ko mu starec pred nos predloži dokaz, da je beležko požgal, se mu seveda podere svet. Beležka ni le edini spomin na pokojnega očeta, pač pa je tam tudi zapisana rešitev kako naj popravi skrivnostnega robota, ki sta ga z očetom našla pozabljenega v nekem muzeju. Hugo nato robota vendarle popravi in ko mu ta skicira zanimivo sliko, se pred mulcem odpre nova percepcija, ki ga odpelje v sam začetek filmskega sveta, kjer je kraljeval pozabljeni in domnevno umrli Georges Melies. Hugo najde svojo ljubezen in strast.

Vsebinsko film morda res ni odkril tople vode, zgodba o siroti in otroških pustolovščinah ni takole na prvo žogo nič novega. A Scorsese vse to lepo zapakira in postavi na sam začetek sedme umetnosti in gledalec tako kot mladi Hugo, odkriva začetke filma in gibljivih sličic. Odkriva ta romantični svet sredi tridesetih let prejšnjega stoletja in vse skupaj kar kliče po preprostem, nedolžnem svetu. Gledalec se z mladim Hugom brez težav lahko identificira, njegova pozitivnost greje dušo in igrivost kliče po nostalgičnem spominu na otroštvo. Po drugi strani pa lahko vzporednice potegnemo tudi z Meliesom. Melies, bivši čarodej, nato filmar, sedaj skrit v povprečje družbe, se je ustrašil novega sveta, ni verjel da lahko nadaljuje s svojim delom, zato se je predal usodi. Čisti kontrast med tema dvema glavnima protagonistoma, otrok je poln veselja in optimizma, s široko odprtimi očmi gleda proti svetu, starec je skrit, skrušen in potaptan, ker ne sledi več istemu svetu. To se mi je zdelo zelo zanimivo. In še navezava na začetno misel odstavka; vsebina je hudičevo zabavna in pustolovščina te enostavno posrka!

Kar je meni morda še najbolj ogrelo srce, je kajpak vizualni del filma. Režija se mi zdi naravnost imenitna, nekateri kadri so posneti tako čudovito, da gledalec komaj dohaja. Že sam uvod zbistri glavo in gledalcu napove kaj bo deležen. Scorsese zna! Pravzaprav gre za pravo umetniško delo, ki bi mu tudi v vsej Scorsesejevi filmografiji težko našli par. Čudovita je tudi fotografija (Robert Richardson), mikavna montaža in zelo prikladna glasba, film na tehničnem vidiku ustreza na sam vrh. Scenografija je takisto izjemna, Paris sredi 30ih še nikoli ni bil tako hudičevo dobro prikazan. Zanimivo ga bi bilo film videti tudi v 3D. Scorsese in 3D? Ja in baje je naravnost čudovito. Scorsese je tako prvič v karieri naredil korak vstran in posnel družinski film v 3D tehniki. Film se zelo lepo vrača nazaj in pokaže kje in kako se je vse skupaj začelo. Je Hugo na nek način biografija Martina Scorseseja? Zakaj ne? Je Hugo na nek način film prihodnosti, ki kot eden redkih svoje ponosno kaže svoje korenine? Seveda!

Film je kajpak deležen kup nominacij in nagrad. Na oskarjih ima denimo kar 11 nominacij v ognju in prav zanima me koliko jih bo tudi osvojil. Sam ga brez pardona lahko vidim tudi kot zmagovalca v kategoriji naj filma. Scenarij je iz Selznickove knjige The Invention of Hugo Cabret priredil John Logan in menim, da nosi vodo. Sapo pa jemlje igralski ansambel, ki je seveda izjemen. Mulec Asa Butterfield je zelo prepričljiv v vlogi Huga, njegova kompanjonka Chloe Grace Moretz (Kick-Ass, Let me in) kaže ves svoj nesporni talent, zanimiv je Sacha Baron Cohen, par minut do potankosti izkoristi tudi starosta Cristopher Lee. Ampak klobuk dol pred Benom Kingsleyem, ki je v vlogi Meliesa zares odličen in sprašujem se kje je nominacija.

Skratka. Scorsese je proti koncu kariere vnovič presenetil in naredil enega izmed (si upam to napisati?) boljših filmov svoje kariere. Drugačen film, ki ga gledalec enostavno mora vzljubiti. Bravo, Marty!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Le Gamin au Vélo (2011)

Filmi bratov Dardenne so posebne zgodbe. So najbolj grenko-sladke zgodbe, ki jih piše življenje, na filmsko trakovje pa so prinešene tako čutno in pomenljivo, da gledalca zadanejo naravnost v srce. Belgijska brata sta bila moje pozornosti prvič deležna tam ob začetku tisočletja, ko sta se s čudovitim Le Fils (2002) za vedno zapisala nekje v mojem spominu. Gre za odličen film, ki malo govori, a veliko pove. Še večje mednarodne veljave sta bila deležna nekaj let kasneje, ko sta z morda še boljšim L`enfant (2005) navdušila v Cannesu in osvojila Zlato palmo, povsem zasluženo, to je film, ki mu človek težko najde par, ob njem se lahko smejimo, še pogosteje jočemo. Dejstvo je, da filmi hvaljenih bratov nikogar ne pustijo ravnodušnega. Zelo zanimiv in podobno kvaliteten je tudi njun izdelek izpred nekaj let, Le Silence de Lorna (2008) je bil tudi na tem blogu deležen opisa in visoke ocene, povsem zasluženo kajpada, čeprav velja priznati, da kvalitete prej omenjenih vendarle ne doseže. V letu 2011 sta brata ponovno udarila s poznanim konceptom in vsaj lastnika tega bloga spet navdušila.

Kdor vsaj približno pozna njun slog, potem se že vnaprej pripravi na pretirano grenkobo življenjskega realizma, obenem pa pusti vrata priprta tudi za delček sreče, veselja in optimizma. Morda bom sedaj pretiraval, a upam si na glas trditi, da znata ta dva mojstra sedme umetnosti kar najbolje združiti tako pesimizem in brezizhodnost življenjskih situacij, kot tudi optimizem in priložnosti, ki jih življenje sem in tja ponudi. Čeprav so njune zgodbe vsaj na početku zelo težke, stresne, nemogoče, pa prav v vsak film nato vneseta sprejemljivejše barve in zgodbo vedno znova obrneta proti srečnejšemu razpletu. In to morda pri njima še najbolj cenim, vedno znova me učita, da ni vse črno oz. da se še iz tako čudne situacije lahko rodi nekaj lepega. Podobno je tudi pri naslovnem filmu.

Le Gamin au velo (2011) je zgodba o fantiču, ki živi v sirotišnici. Vsako nepazljivost osebja izkoristi za pobeg, saj išče očeta, ki je čez noč izginil in očitno pustil otroka dobesedno na cesti. Ko vztrajni fantič vendarle uspe zbežati, je prva postaja očetovo stanovanje, kjer pa ni nikogar več. Stanovanje je izpraznjeno, pobalinski oče pa je ob odhodu celo prodal fantičevo kolo. Kaj drugega preostane skrušenemu otroku, kot vrnitev za zidove otroške ustanove. A sreča mu nekako nameni prijazno gospo, ki je nedolžnega fantiča pripravljena posvojiti za vikende. Te skupne dneve najprej izkoristita za iskanje očeta. Otrok ima svojega očeta rad, želi si ga spet videti, zaživeti z njim, v njegovih očeh je oče junak, ne glede na dejstvo, da ga je pustil za seboj. Ko njegova posvojiteljica očeta nekako najde, sledi kruto in boleče srečanje, kjer oče grobo odslovi lastnega sina in mu zabiča, da ga ne sme več iskati. Zdaj je težko soditi očetovo situacijo, več kot očitno je namreč, da se s težavo prebija skozi dan, mislim, da ima celo težave z zakonom, da je na pogojni prostosti, če sem prav sledil. A ko vidimo iskro v otrokovih očeh in potem žalosten pogled, ko ga oče hladnokrvno zavrne, kajpak avtomatsko stopimo na stran otroka in očeta preklinjamo z najbolj sočnimi izpeljankami.

Kako bo to vplivalo na otroškega protagonista? Kakšna bo njegova pot? Kakšno sporočilo mu je pustila očetova zavrnitev? Brata Dardenne v to kruto situacijo potem smelo vneseta prijazno žensko, ki otroka posvoji in postane njegova varovanka. A kljub temu ali pa morda ravno zaradi tega otrok postane bolj odprt za razne nevarnosti, ki jih prinaša ulica in potrebne je kar precej energije, da se zbeganega otroka obdrži na dobri strani in je pripravljen temno stran nestanovitnega in nedifiniranega življenjskega okolja pustiti za seboj. Film je močna socialna drama, ki lepo pokaže bedo današnjega vsakdana. Pokaže vse nevarnosti in krute priložnosti, ki jih podivjani svet kapitalizma dobesedno vsiljuje. S te perspektive skušam razumeti očeta, menim, da je oče sam v takšni kaši, da si enostavno za svoj obstoj otroka ob sebi ne more privoščiti in verjetno razmišlja v tej smeri, da se bo imel fantič enkrat v sirotišnici, ko bo to spoznal, veliko bolje kot ob njem. Hudičevo kruto, a možno. To potem rahlja ženski lik, ki vzame otroka pod streho, to pa mi spet vliva tisti optimizem, da pa vendarle tudi v tem  jebenem prismuknjenem svetu še obstaja nekaj dobrega.

Brata Dardenne žebelj spet zadaneta na pravo mesto. Ponovno postrežeta s težko zgodbo, ki nikogar ne more pustiti ravnodušnega. Slog in jezik je poznan, umirjeno, namesto besed govorijo dejanja. Ko se fantič ob koncu brez besed na kolesu odpelje naprej, ne veš točno kaj občutiš. Jezo? Zadovoljstvo? Narativno močan film, režijsko dobro voden, igralski performansi prepričljivi. Nova evropska klasika.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Frenzy (1972)

Frenzy (1972) je predzadnji film velikega režiserja Alfreda Hitchcocka in že zato je vreden ogleda in opisa na tem koščku medmrežja. Ni skrivnost, da sem velik privrženec tega angleškega filmarja, ki je za seboj pustil neizbrisljivo sled, tako sem tekom let pogledal skorajda celotno njegovo filmografijo, tale slikosuk pa me je v predalu čakal že kar dolgo in bil je že res skrajni trenutek, da mu namenim svoj čas. Nekateri oznanjajo, da je veliki Al ob koncu šestdesetih izgubil tisti izostren občutek in se pričel izgubljati v vedno isti pripovedki, pa moram sam temu glasno nasprotovati, Marnie (1964), Torn Curtain (1966) in Topaz (1969) so še vedno filmi vredni vsakršne slave, pa čeprav drži, da jih zob časa že pošteno načenja in ob današnjih turbo podivjanih ringelšpilih delujejo skoraj tako kot kakšen eksponat v prirodnem muzeju. Nekaj podobnega bi lahko zapisal za naslovnega. Frenzy je dober film, ki gre ob kozarcu vina sijajno v slast, a sama zgradba kaže, da je od tedaj preteklo že kar nekaj Save in skrušen moram priznati, da bodo mlajše generacije ob takih filmih pričele pošteno zehati in izgubljati potrpljenje, razvajena mladež naj se potemtakem raje drži svojih filmov, tovrstne klasike pa prepusti nam, vsi bomo bolj srečni. Film je nastal po knjižni predlogi Goodbye Piccadilly, Farewell Leicester Square, ki jo je napisal  Arthur La Bern, za filmske potrebe pa jo je priredil Anthony Schaffer, urbana legenda pa pravi, da La Bern s predelavo ni bil najbolj zadovoljen, zaradi česar naj bi med njima prišlo do iskrivih trenj. Kako se je potem to rešilo pa niti ne vem in verjetno ni važno, hm zakaj potem to sploh omenjam. No, fabula dotičnega filma je kajpak vredna Alfreda Hitchcocka in ne morem si predstavljati, da bi imel pri režiji takega dela prste zraven kdo drug.

Na londonskih ulicah je na delu posiljevalec in morilec žensk in vsa javnost se sprašuje kdo bi lahko bil. Njegov edini podpis je kravata, s katero žrtvi zategne vrat. Potem, ko pod njegovimi čari padeta dve izbrani dekleti, vse poti in dokazi vodijo do nekoga drugega, njegovega dobrega znanca, ki se mora tako kar naenkrat braniti pred obtožbami in aretacijo. Ampak londonskih detektivov ne uspe prepričati kar tako lahko. Čeprav vse skupaj smrdi in nekateri že pošteno dvomijo o krivdi ujetega možakarja, pa glavnemu detektivu dvom o pravem krivcu načne šele žena, s katero doma ob večerji kramljata o službenih zadevah. Kako se bo nedolžni izmazal iz primeža? Kako oz. ali sploh bo pravi storilec ujet?

Kar je pri Hitchcocku vedno zanimivo in vredno pozornosti, je igra, ki jo vodi skozi film. Tu denimo gledalcu takoj ponudi odgovore, takoj pokaže kdo je morilec, takoj dokaj nazorno nakaže kdo bo naslednja žrtev. Igro, ki jo igra morilec, brez zadržkov gledalcu razkrije in pokaže njegov namen in motiv. Zelo dobro pa potem zakrije sam razplet zgodbe in občinstvo dolgo časa pusti v negotovosti. Čeprav nam izkušnje velevajo, da bo nepridiprav slej ko prej ujet, pa se vseeno ves čas sprašujemo ali bo pravica prišla na dan še pred zaključno špico. Hitchcock film dobro stopnjuje, gradi atmosfero, gradi napetost in vse skupaj zaključi na najboljši način, s kratko iztočnico, ki na prvo žogo sicer ponudi zadovoljiv zaključek, a po drugi strani bi gledalec morda rad videl še dodatnih deset minut, v katerih bi si dokončno oddahnil in mu sam zaključek ne bi bilo potrebno interpretirati na ta in on način. “Mr. Rusk, you’re not wearing your tie”.

Kot sem že omenil, je film na prvo oko res videti kanček zastarel, no, hočem reči, bolj deluje film petdesetih kot pa sedemdesetih, ko so denimo predstavniki novega ameriškega vala snemali že bolj nekonvencionalne filme. Hitchcock se drži smernic in temeljev, ki so prevladovali v njegovem času in tu sam ne vidim nič slabega. Na to se spozna in to najbolje dela. Je temeljit in pozoren na mnoge detajle, ki se dandanes radi pozabljajo. Njegova gradnja atmosfere, gradnja končnega tvista je res posebna in moram reči, da danes to prav pogrešam pri mnogih filmih. Vse gre v koraku s kamero in dogajanjem na trakovju, od obrazne mimike igralskega ansambla, do izjemno spevne in melodične glasbe, ki vedno udarja na pravih notah. Tu doda celo kanček britanskega humorja in s tem celostna slika le še pridobiva na veličini. Seveda ne smem mimo tistega, kar v mojih očeh šteje največ. To je zagotovo uvod; govor nekega pomembnega moža, ki ga posluša nepregledna množica ljudi, prekine golo žensko truplo, ki po reki pripluje do nabrežja. Krik tu in tam, ter takoj kup vprašanj, tipičen Hitchcock. Potem velja izpostaviti nekaj izjemnih sekvenc, ki so za v bukve in učenje vseh novodobnih režiserjev. Tiste dolge sekvence, kjer Barry Foster v kombiju med kupom krompirja v žrtvini roki išče ključe, so enostavno odlično režirane, mojstrsko odigrane in vsaj jaz jih ne bom pozabil tako hitro. To je atmosfera, to je suspenz, gledalec bi lahko dobil klavstrofobijo. Zakaj že Hitch ni dobil oskarja?

Frenzy (1972) je odličen film, dovršen in poseben. Povsem na nivoju režiserjevih veliko bolj čislanih del. Ob ogledu deluje nostalgično in skoraj me ima, da si v kratki retrospektivi spet zavrtim Vertigo, North by northwest, Rear Window itd. Zato spet pravim, veliki Al se na jesen svoje dolgometražne kariere ni izgubil, v formi je bil do zadnjega in prav vsak njegov film je priboljšek za nas stare kozle s prefinjenim filmskim okusom. Kudos!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Midnight in Paris (2011)

O Woodyju Allenu je brezveze izgubljati besed. Potem, ko se je že zdelo, da izgublja formo in počasi filmskemu svetu maha v slovo, pa je zadnja leta spet pokazal mišice in še naprej s svojim stilom navdušuje in vabi k ogledu. Vicky Cristina Barcelona (2008) se mi je tudi ob drugem ogledu zdel tako zanimiv kot prvič, nemara celo bolj, saj me je ležernost katalonskega ozračja, ljubezenski opoj navzočih in poetsko podajanje zgodbe še bolj pritegnilo. No, po Londonu (Match Point, 2005) in Barceloni, se Allen odpravi v Pariz in tudi tamkajšnjo čarobnost mesta čudovito prelije na filmski trak. Če Allen kaj zna, potem je to zagotovo karakterizacija likov. Če pogledam povsem pavšalno, potem velja ugotovitev, da so vsi njegovi liki drugačni, bolj barviti, pomalem odpiljeni, nevrotični, polni kompleksov in strahov. Ravno to pa jih seveda dela gledljive, čeprav se dejansko z malokaterim lahko poistosvetiš. Ali pać?

Tudi pri naslovnem ima Allen precej pisane like, še več, tokrat oživi prenekatere pokojne umetnike in jim poleg postavi svoj izdelek. Moram reči, da se mi tovrstna interakcija zdi sila zanimiva, pa niti ne vem ali je upodobitev Salvadorja Dalija, Luisa Bunuela, Pabla Picassa, Ernesta Hammingwaya in ostalih tu povsem karikirana ali pa premore tudi kaj biografskih dejstev. A bolj kot ti možaki, je seveda zanimiv Gil. V Pariz pride skupaj z najožjo (zaročenkino!) družino na izlet in francosko velemesto ga takoj prepriča. Tu bi lahko našel izgubljen navdih za svoj roman. Pariz ga prevzame z umetnostjo in kulturo, zaročenka se raje zabava po lokalih, kjer ji družbo (pre)pogosto dela turistični vodič. A bolj ko Gil sanja o Parizu in njegovih zlatih časih, bolj ga Pariz vleče k sebi. Mesto se mu razkrije v vsej svoji čarobnosti, odpre mu oči in pokaže pravo življenje.

Ali mesto naredi človeka ali človek naredi mesto? To vprašanje se mi zdi tu najpomembneje in tako se je Allen v svoji filmografiji že spraševal. Če je Manhattan (1979) razkrival bolj urbane teme, pa Midnight in Paris razkriva tisto pozabljeno obdobje, ko je imela umetnost prav posebno, morda celo največjo težo v našem vsakdanu. Kaj hoče potemtakem Allen sredi leta 2011 reči? Da smo postali družba, ki ne zna več ceniti umetnosti in namesto hrane za dušo raje iščemo zabavo, dobiček, kapital? Hoče režiser pokazati, da smo pozabili na tisto kar nas dejansko bogati in nam daje moč? Vsekakor! Gil je sugestijo mesta prepoznal in tako prišel do ugotovitve, da je tisto življenje, ki ga živi danes le pesek v oči. Zaročenka tega ni prepoznala in namesto kulturnega udejstvovanja skače po lokalih in išče zabavo; tako, da se pri tem rušijo tudi moralne norme. Skozi to prizmo si upam reči, da je Woody Allen posnel pravo malo mojstrovino, ki je vredna njegovega imena. Kritiko družbe je prelil v zgodbo o nostalgičnem sanjaču, ki se mu zgodi ravno tisto kar si najbolj želi. Kako pa se to zgodi? Je zadaj čarovnija? Se je Gil ujel v lastnih sanjah? Niti ni važno, režiser tega ne razkrije in to se mi zdi še posebej pomembno. Zanimivo in pomembno pa je tudi to, kako Allen vidi zlato obdobje Pariza in življenje umetnikov in velikih imen. Po mojem mnenju ne išče faktov, ampak jih ponudi takšne kot si jih zamišlja sam. Rahlo hecne, a kljub vsemu močne like.

Moram priznati, da sem se na začetku kar malce ustrašil, ko sem v filmu Woodyja Allena videl Owena Wilsona. Ampak bolj se je film odvijal, bolj mi je bil všeč. Ima nekaj Woodyja v sebi, prav gotovo. Bil je dovolj hecen, prikupno zmeden in imel je tisti pogled, zaradi katerega mu gledalec lahko verjame. A bolj kot on, so me pritegnili ostali igralci. Allen vedno izbere zanimive igralce na kupu in temu je ostal zvest tudi sedaj. Poleg Wilsona je tu odlična Marion Cotillard, pa zelo prepričljivi Rachel McAdams, Kathy Bates in celo prva dama Francije, Carla Bruni. Moški del sestavljajo Michael Sheen, Adrien Brody, David Lowe, Corey Stoll itd. Pisana druščina, brez dvoma.

Filmi Woodyja Allena so vedno vredni pozornosti. Ampak redko širšega kroga gledalcev. Komu je namenjen naslovni film? Zagotovo nostalgikom in ljudem z vsaj malo, skoraj nevidno umetniško žilico. Ljudem, ki radi spijejo kavo s pogledom na kakšen kip ali pa s knjigo v roki, ljudem, ki imajo vsaj malo Woodyja v sebi. In takim se Allen vedno zna prikupiti, tudi sedaj, skoraj 40 let po Annie Hall (1977), ko mu mnogi odštevajo zadnje minute pred kamero.

All men fear death. It’s a natural fear that consumes us all. We fear death because we feel that we haven’t loved well enough or loved at all, which ultimately are one and the same. However, when you make love with a truly great woman, one that deserves the utmost respect in this world and one that makes you feel truly powerful, that fear of death completely disappears. Because when you are sharing your body and heart with a great woman the world fades away. You two are the only ones in the entire universe. You conquer what most lesser men have never conquered before, you have conquered a great woman’s heart, the most vulnerable thing she can offer to another. Death no longer lingers in the mind. Fear no longer clouds your heart. Only passion for living, and for loving, become your sole reality. This is no easy task for it takes insurmountable courage. But remember this, for that moment when you are making love with a woman of true greatness you will feel immortal.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Wicker Man (1973)

Tokrat nekoliko naključno sledim filmoljubu in v branje ponujam moj pogled na enega izmed bolj kultnih angleških filmov sedemdesetih. The Wicker Man (1973) je legenda, ki je tekom let prerasel okvirje filma in postal izdelek vreden čaščenja in posebnega mesta na polici slehernega filmofila. Kultni film, ki s svojim dramaturškim lokom gledalca odpelje in pripelje v drobovje sprevržene spletke in ob zaključku na obraz mnogih nariše stud, bolečino, jezo in šok. Ne vem, če bom lahko vsa čustva prelil na tale košček medmrežja, a moram poudariti, da ob ogledu filma že dolgo nisem doživljal takih občutij. Film gledalca enostavno prevzame, ga drži v krču, tako močno, da komaj diha, tako močno, da komaj mežika in potem ob koncu gledalec enostavno ostane nem, bulji tja v ekran in si s strahom riše pred seboj situacijo in skuša dojeti kaj se pravzaprav sploh dogaja in kaj film z neko metaforo ali alegorijo predstavlja.

I think I could turn and live with animals. They are so placid and self-contained. They do not lie awake in the dark and weep for their sins. They do not make me sick discussing their duty to God. Not one of them kneels to another or to his own kind that lived thousands of years ago. Not one of them is respectable or unhappy, all over the earth

Seveda je po svoje kar malo nerodno, da sem se sam te klasike lotil tako pozno, a bolje pozno kot nikoli, pravijo. Glede na to, da sem kar nekaj sorodnih horrorjev iz sedemdesetih že pogledal, sem približno vedel kaj me čaka, a kljub vsemu me je film na vseh frontah še bolj navdušil od golih pričakovanj. Ne čudi, da se film venomer uvršča v krog najboljših filmov  tega in onega izbora. Po mojem mnenju gre za lep primer učinkovite režije, zvitega scenarija, zanimive vsebine in prepričljive atmosfere, vse to pa je lepo zapakirano z načelom manj je več.  Režiser faktov ne meče v obraz, ampak jih gledalcu počasi ponuja. Film niti za hip ne išče lahkih izhodov ali rešitev na prvo žogo, pač pa celotno vizijo počasi razkriva in posledično gledalca prav zavajujoče pripelje do končnega izlitja. Čisto nasprotje tistega kar gledamo dandanes.

Zgodbo verjetno kar nekaj bralcev bloga že pozna, pa vseeno velja kaj spisati. Policist Howie dobi v roke pismo, kjer piše, da je na nekem odročnem otoku pogrešana deklica. Policist  se primera seveda takoj loti in odpotuje na ta zakotni otok, kjer pa ga že ob dobrodošlici vsaj malo spreleti srh, saj mu domačini ponudijo precej čuden pogled in nič kaj prijazen sprejem. A kar je še najbolj čudno, deklice nihče ne prepozna in vsi zatrjujejo, da ni iz tega otoka. Howie zavoha nekaj smrdljivega, zato se iskanja loti še bolj podrobno. Sledi o deklici je kar naenkrat veliko, a vse vodijo v podobno temne in brezizhodne hodnike. V šoli najde dekličino prazno klop, na pokopališču najde njen grob. A namesto trupla notri trohni zajčji kadaver. Bolj spoznava okolje in ljudi, bolj prepričan je, da bo uboga deklica za bujno letino darovana bogovom. A še preden se dobro naužije norosti domačinov, se v primežu norcev znajde sam. Žrtev bogovom je kajpak on sam.

Lord Summerisle: Animals are fine, but their acceptability is limited. A little child is even better, but not NEARLY as effective as the right kind of adult.

Glede na to, da sam zgodbe poprej do potankosti nisem poznal, sem bil zato na led speljan tudi jaz. Takega zaključka res nisem pričakoval. Filme z dobrimi končnimi tvisti naravnost obožujem in tale nima le dobrega končnega tvista, ampak naravnost fantastičnega. Zadnjih dvajset minut filma gre direkt pod kožo in gledalca zaznamuje kot le malokaj. Ko se tista lesena podoba vžge skupaj z darovi narave, ko nori otočani poplesavajo in prepevajo ob živalskih krikih in policajevih molitvah, se enostavno in z napol počenim srcem zavem veličine filma.  Koga predstavlja policaj? Je nedolžen prišlek, ki je prišel reševat deklico in v skupnosti našel same norce, ki jih ni uspel, niti želel razumeti. S prihodom želi spremeniti običaje, ki jih skupnost goji že toliko let, želi jim predstaviti drugo plat, želi jim vcepiti drugo mišljenje. Je do tega upravičen? Je prav, da se postavi po robu nečemu kar tolikim prinaša upanje in vero v življenje? Otočani živijo svoje življenje, ki se s celinskim močno razlikuje. Imajo svoje zakone narave, ki jih spoštujejo, imajo svojo religijo, ki jo širijo in vanjo verjamejo ravno toliko kot policaj v svojo, ko na koncu v ognjenih zubljih kliče k svojemu Bogu.  Kako naj tu presodi gledalec? Seveda je početje otočanov naravnost noro in nedopustno. A kaj sedaj? Je odnos policaja do njih potemtakem pravilen? Alegorija sodobnega sveta, zagotovo. Lord Summerisle je nekakšen vodja skupnosti. Kar on pove ima težo in dobro ga je brati med vrsticami. Je nasprotje policaja Howiea in njuni dialogi, njuni nastopi pred kamero predstavljajo trk dveh svetov, trk vzhoda in zahoda, če želite. Njun položaj je zanimiv in spet alegorično ponuja marsikaj zanimivega. Tu v kontekstu bi lahko izpostavil še marsikaj. Posebno mero pozornosti velja nameniti tudi domačinom, vsi po vrsti so zanimivi, skrivnostni. So morda naivni? So morda preveč zaupljivi? Zagotovo imajo do narave poseben odnos, pa naj si to sedaj razlagamo kot želimo.

Lord Summerisle: Come. It is time to keep your appointment with the Wicker Man.

Režije se je lotil Robin Hardy, ki je presenetljivo posnel le dva filma. Njegova režija se mi zdi odlična, to moram izpostaviti. Kot sem zgoraj že zapisal, ustvari super atmosfero in zgodbo lepo popelje do finiša. Nekateri kadri so naravnost fantastični in srh vzbujajoči, sploh tisto mi bo dolgo ostalo v spominu, ko domačini prvič kukajo izza ograje v živalskih maskah. Kako… drugačen film no. Tudi erotičen ples Britt Ekland je vreden vsakršne omembe. Igralski ansambel v prvi vrsti vodita Edward Woodward in nedavni gost Ljutomera Cristopher Lee. Oba sta seveda nadvse prepričljiva, sploh Lee, ki je prava persona in res pravi obraz za tovrstno vlogo.

Kaj bi še dodal? V vsakem primeru velik film, ki je vreden ogleda. Seveda pa je današnjim generacijam nemara celo bolj poznan rimejk iz leta 2006, kjer je svoj ugled razprodajal Nicholas Cage. Sam ga nisem videl, zato o njem ne bom sodil. A odziv mnogih peres pove dovolj. Tako kot tudi o dotičnem. Super film, ki ga je zagotovo vredno pogledati. Takih namreč že dolgo ne delajo več.

Oh, God… I humbly entreat you for the soul of this, thy servant, Neil Howie… who will today depart from this world. Do not deliver me into the enemy’s hands… or… put me out of mind forever. Let me not undergo the real pains of Hell, dear God, because I die unshriven… and establish me… in that bliss… which knows no ending… through Christ… our Lord.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

The Fearless Vampire Killers (1967)

Roman Polanski je v svoji dolgi karieri posnel cel kup odličnih filmov, nekateri med njimi veljajo za prave mojstrovine, ki jih ljudje še danes množično kujejo v nebo. Tudi sam se nad njegovo starejšo filmografijo močno navdušujem, seveda pa v novem obdobju sline cedim za Pianistom (2002), zelo gledljiv mi je bil lanskoletni The Ghost Writer (2010), pa tudi nekoliko starejši, iz osrčja devetdesetih, Death and the Maiden (1994) me je ob tistem ogledu kar prikoval na zofo in mi v obet vrgel marsikaj sočnega. No, zadnjič sem na naslovnega naletel na nekem forumu, kjer so na dolgo in široko razpredali o vampirjih in podobnih stvorih v filmu, nekdo se je še posebej izkazal in predstavil res cvetoč šopek pozabljenih in nikoli videnih filmov o vampirji, med njih je uvrstil tudi tale eksces Poljaka in hitro kot le kaj sem ugriznil vanj. Polanski in vampirji, Polanski in komedija, Polanski ob koncu šestdesetih? Dejstva, ki vabijo sama od sebe.

Count Von Krolock: A year ago exactly on this same night we were assembled here in this very room: I your pastor, and you my beloved flock. With hopefulness in my heart I told you then that with Lucifer’s aid we might look forward to a more succulent occasion. Cast back your minds. There we were, gathered together, gloomy and despondent, around a single meager woodcutter.

Seveda je potrebno vzeti v obzir, da je bil Polanski leta 1967 še zelo mlad in nadebuden filmar, ki je snemal bolj ali manj kratke in obskurne filme in menda ga je prav naslovni film izstrelil in mu tlakoval pot do zvezd. Tale seveda v nobenem primeru ni prvorazredni cineastični izdelek, saj se mu pozna mladost in neizkušenost filmarja, a vendarle je potrebno dodati, da pa je odličen poligon za vizijo in talent omenjenega filmarja, ki se je ob snemanju tega slikosuka zagotovo veliko naučil in je to s pridom unovčil v naslednjih filmih, ki so si sledili. Je pa Polanski že tu prikazal svoj nos za detajle in malenkosti in prav zato so nekatere sekvence vredne še toliko večje gledalčeve pozornosti. Čeprav je dramaturški lok na trenutke preohlapen in ima film nekoliko slabšo naracijo, pa celostno gledano režiser film dobro spelje od začetka proti epskemu koncu, kjer se vsi elementi dobro združijo. Film je grotesken, je komičen, je po svoje tragičen in zato več kot gledljiv vampirski eksces, kjer se v prvi vrsti morda res najbolj zabavajo žanrski sladokusci, a tudi naključni gledalec v filmu lahko najde dovolj materiala za sprotno zabavo ali užitek. Če kaj pade v oči, potem je to seveda neizbrisen euro slog, ki ga Polanski goji še danes, izjemna fotografija italijanskih Alp in atmosfera transylvanskih gozdov.

Profesor Abronsius in asistent Alfred se odpravita nekam na transylvansko podeželje, kjer iščeta vampirje. Po dolgi poti končno prideta v vas, kjer so sledi vampirjev vidne vsepovsod. Njuno iskanje kmalu obrodi sadove in interakcija z vampirji postaja vse bolj zanimiva in pestra. Ljubezenska vez, ki se rodi da potem filmu novo percepcijo in nov zagon, ki pa se seveda klavrno, a povsem v kontekstu tudi zaključi. In ko Abronsius na koncu odjaha ven iz tiste vasice, se zdijo zadnje besede naratorja naravnost čudovite in z glasbo skupaj gledalcu poslednjič naježita kožo.

“That night, fleeing from Transylvania, Professor Abronsius never guessed he was carrying away with him the very evil he had wished to destroy. Thanks to him, this evil would at last be able to spread across the world.”

Film je označen kot komedija, a naj to naključnega gledalca ne zavede. Seveda je v njem dovolj komičnega, ampak tu je humor bolj v kontekstu in gledalcu posredno predstavljen, zagotovo humor ni na prvo žogo in vsaj jaz pri komedijah to štejem v velik plus. Tudi oba glavna lika, Abronsius (MacGowran) in Alfred (Polanski) sta smešna in hecna, ampak ne le to, oba dva nosita kar dovolj nekih vzporednic in alegorij in bi ju lahko napram vsebini in podžanrski umestitvi filma na dolgo in široko analiziral. Tudi Sarah (Sharon Tate), poželjiva fatalka tega in onega pola, dobro premeša štrene in izkoristi dano minutažo, gre pa njen zadnji ugriz seveda v anale, saj prav to s prikupnim tvistom sklene ta film in mu doda še več temačnosti. In seveda, film premore tudi precej temačnosti, pokončnih kocin in grizenja nohtov. Ni kaj, atmosfero je Polanski dobro zgradil, glasba in fotografija naredita svoje, tudi maska je na dokaj visokem nivoju in če sedaj pomislim, je film zagotovo priboljšek, ki ga velja pogledati.

Film je sicer deležen precej pisanih odzivov, čeprav ga bukve uvrščajo med začetnike novega vala, ki se je nekaj let kasneje pričel v Hollywoodu, pa ga nekateri kritiki čislajo visoko v nebo, drugi mu namenjajo grde besede. Meni je bil ob prve ogledu zelo všečen. Drugačen v pozitivnem smislu, drzen in vizionarski, če malce pretiravam. Sploh pa se mi zdi, da je danes, ko je svet norčav, še bolj pomemben in na nek način res kaže tisti čas, nora šestdeseta, v luči za katero nam je lahko žal, da več ne bo sijala tudi na nas. Odbit film, ki ga je potrebno pogledati.

Priporočam +

  • Share/Bookmark