PaucStadt

Nazaj sem. Bilo je lepo, kar naporno, a važno, da je glava spočita. Videl sem marsikaj zanimivega, a najbolj me je fascinirala paella, španska hrana, ki jo bom še kdaj naročil. Pa štadion Camp Nou, seveda. Če že toliko časa držiš pesti za katalonski ponos, potem je ogled klubskega muzeja res prava paša za dušo. Oh ja. No, slik ne bom objavljal. Me je pa cel teden spremljal tale model. Radi ga imajo. Sem mislil, da imamo samo mi Fredije Milerje, heh, Španci jih pošiljajo celo na eurosong. Kul.

Tako, sedaj pa nov start. Blog bom prenovil, seveda bo še vedno film rdeča in hkrati tudi edina nit. A naprej grem bolj poglobljeno, bolj premišljeno in bolj, hm… zrelo. Kritike bodo daljše, vzel si bom več časa in poskušal pisati zanimivo. Drugače. Sem in tja bom našel čas in strnil tudi nekaj privatnih misli, o vsem.

Nov zagon, nov zalet, veter že močno piha v jadra…

Morda bi že kdo pomislil, da sem vse skupaj postavil na hladno in se postopoma odvajam od gledanja filmov. No, ni tako. Filme še vedno gledam, morda zaradi sončnega vremena manj, tudi sicer imam trenutno vsakdan natrpan z nekim veselim dogodkom, pa še svetovno prvenstvo v hokeju je prišlo v zadnjo fazo in ker sem od nekdaj navdušenec te hitre igre, si kakšen večer z veseljem ogledam kako tekmo. A tudi za film še vedno najdem čas. Pišem pa manj, e to pa priznam. Že prej sem pisal ob bolj ali manj nemogočih urah, sedaj pa mi redko kdaj uspe tudi to.

Zanimiv se mi zdi podatek, da pa je obisk bloga kljub temu visok in se v dnevih, ko ni novejših zapisov celo poveča, zmanjša redko. Hm. A če pogledam grafe, razlika z decembrom, januarjem in februarjem je ogromna. Se vidi, da nas mrzli meseci bolj privabljajo pred računalo. Ugotavljam, da sem preko iskalnika Gugl kar močno iskan, na Najdi.si pa niti ne. Če pogledam niz besed, ki jih iščoč napiše v iskalnik in na srečo mojo pristane pri meni, je v prvi bojni črti iskalni niz seveda paucstadt, sledi pa itivi. Preko raznih agregatov me ne obišče spet tako veliko ljudi, kar me čudi. Mar ni ravno to poanta agregatov? Recimo, iz sloblogi.net pride le peterica mimoidočih na dan. Iz blogorola.com jih pride več, zanima pa me koliko je dobil moj blog na prepoznavnosti, ko sem bil kar redno uvrščen na straneh tiskane Blogorole. Na grafih, ki mi jih beleži statcounter, kot tudi gugl analytics, hudih presežkov ni, jih je pa nekaj. Recimo, da se v četrtek, ko izide tiskana Blogorola in petek, obisk dvigne za točno 11%.

Prav zabavna je tudi ugotovitev, da se obisk bloga močno poveča takrat, ko sam močno komentiram objave na drugih blogih. Recimo, komentar pri Ireni Sireni, mi prinese ogromno številko, tudi puščeni komentar pri gospodu Gartnerju se zelo splača, pa pri Jonasu, Godlerju, pa še kje… Bom pa kakšen komentar sedaj pustil tudi pri Reboljevi, obljubim, da bom konstruktiven.

Imam nekaj rednih bralcev, manj, a še vedno dovolj rednih komentatorjev. Tistih rednih je človek najbolj vesel, mar ni tako? Je pa res, da kakšne brezvezne kar pobrišem. Ravno zadnjič je pri spisu za film There will be blood, nekdo napisal, da je film zanič, ful blesav in da naj pušim kurac, ker sem mu dal oceno 4/5… No, to bom brisal, pa me lahko označite za terorista. Btw, zadnjič sem omenjeni film še enkrat na hitro pogledal, sem in tja sem stisnil tipko FF, moram reči, da si morda zasluži tudi višjo oceno.

Sam nisem strasten bralec blogov, z veseljem preberem tiste, ki jih imam na svoji blogroli, pa še kakšnega, prav globinsko pa ne vrtam. Rad pa berem soborce, torej blogerje, ki bolj ali manj pišejo o filmu, kot načinu življenja. Robert L. Tuva mi ima en tak prijeten blog, a njegov prispevek je večji pri Vestinem Kinotožju. Keep on doing the good work, my friend. MrXfilm ima zelo dodelane recenzije, Svet Filmov pa se lahko bohoti predvsem z zelo zanimivim naslovom bloga. Blog o Oskarjih pa bom spet vsakodnevno klikal novembra in decembra, a poučen je že zdaj. Pozor pa na tale blog, kjer najdete hudičevo dobre recenzije novih albumov. Rekel sem si, da novega Nicka Cavea ne bom poslušal, pa me je pisec prepričal. In ni mi žal.

Ne, ne grem v osamo, je pa res, da grem čez nekaj dni v Barcelono, kjer bom predvsem polnil baterije in si vlival novih izkušenj. Morda prej še kaj napišem, morda ne. A ko se vrnem, že čez 7 dni, se spet bolj redno lotim bloganja. Če mi prej ne crkne računalo… Nekam sumljivo se obnaša…

Režija: Michael Haneke

Igrajo: Naomi Watts, Tim Roth, Michael Pitt…

Michael Haneke je leta 1997 posnel hud šoker, poln žanrskih dobrot, ki so takoj zlezle pod kožo in ježile gledalčeve dlake. Sem in tja je bilo treba zamižati na kakšno oko, misli obrniti drugam, kajti atmosfera, ki jo je režiser gradil, je bila zelo napeta, klavstrofobična in mučna. Sadizem in zabava združena v igro, kjer ni izhoda. Filmu je bilo naslov Funny Games in če kdo želi videti dober euro triler, mu ga seveda toplo priporočam.

No, pred dnevi sem naletel na zanimivost. Haneke je še enkrat posnel film z enakim naslovom, le da tokrat doda še okrajšavo U.S. Takoj sem pomislil, da gre morda za nadaljevanje priljubljenega šokerja. Pa temu ni tako. Haneke je svoj film le predelal, domače igralce zamenjal z hwoodskimi in še enkrat posnel isti film, ki ga je prikazal že pred desetimi leti. Šok! Hanekeja mora človek imeti rad, med drugim je posnel kulski triler Cache, dober je bil tudi The Piano player, pa še kaj bi se našlo.

Naslovnemu filmu se takoj pozna, da gre zgolj za predelavo, ki so kot po pravilu precej slabše. Spomnimo se predelave filma Psycho, za kar bi moral Gus van Sant dobiti kazen, ali pa morda predelava Kubrickove Lolite.  Naomit Watts, Tim Roth in predvsem Michael Pitt se seveda trudijo, a kdor je videl original, bo takoj zamahnil z roko. Atmosfero gre hvaliti, pozna se, da je Haneke tu mosjter. Spomnimo se le nekaterih trenutkov, ki jih prikaže v prej omenjenem trilerju Cache. Na trenutke se nam navkljub ustrezni atmosferi kakšen kader preveč vleče, želimo naprej, želimo dlje, režiser pa vse preveč energije posveča trenutku, ki morda za samo vsebino ni tako pomemben. Morda bi se liki lahko bolj razvili, morda bi lahko dobili kakšen odgovor več. Čemu fanta tako terorizirata ubogo družino? Res le za zabavo? Film bi lahko seciral družbeno nasilje, ki ga je čez lužo vedno več, a tako daleč vseeno ne gre.

Naomi Watts, ki jo vedno nekaj lovi, če ne ogromni primat, pa deklica iz televizije, je tokrat morda dala manj od sebe, kot bi pričakoval, režiserju pa lahko zamerim, da ni prikazal frontalne golote, v kar jo prisilita mladeniča. Tim Roth je banana, popolnoma neizkoriščen, kar je še ena škoda, saj gre gotovo za igralca, ki zna dati liku drug ton. Tako lahko ugotovim, da je vse simpatije pobral Michael Pitt.

Ocena: 2,5/5 

Novega Batmana verjetno vsi čakamo z največjo nestrpnostjo. Cristopher Nolan je pred leti posnel izjemni spektakel, ki je franšizo na novo postavil na noge, mnogi so dejali, da je presegel celo Burtona. Morda, meni je bil hudičevo všeč, sem pa tako ali tako nor na ta lik. Letos bo Batmana lovil Joker, ta znani hudobec, ki ga je leta 1989 tako perfektno upodobil neuničljivi Jack Nicholson. Sedaj ga bo zamenjal žal že preminuli Heath Ledger, kateremu je celo sam Jack žugal, češ, gre za hudičevo velik projekt, ne zajebi ga, berem pa tudi, da se je Jack hudoval, ker ga ni nihče povabil zraven. Ledger, po trailerju sodeč, blesti, zagotovo bo to vloga, ki bo zaznamovala letošnje leto.

Bo presegel Nicholsona? Ga je mogoče preseči? Težko je napovedovati, a spodnji clip je dokaz, da je bil Nicholson v tej vlogi res odličen.

Režija: Sidney Lumet

Igrajo:Philip Seymour Hoffman, Ethan Hawke, Albert Finney, Marisa Tomei…

Malo režiserjev se lahko pohvali s tako dolgo kilometrino, kot jo ima Sidney Lumet. Lumet ustvarja že zelo dolgo, tam od konca 40ih let, ko je bolj ali manj delal televizijski material. Leta 1957 posname enega izmed najboljših filmov vseh časov, moj subjektivni okus pa ga še vedno uvršča med top 10 filmov, kar sem jih videl, pa jih res ni bilo malo. Pišem seveda o odlični drami 12 Angry Men, ki v eni sobi sooči 12 porotnikov, ki s skupnimi močmi rešujejo primer, za katerega se zdi, da je vse jasno. Pa ni tako, Henry Fonda, ki je porotnik številka 8, je najbolj skeptičen izmed vseh in le njegov um reši fanta pred nedolžno kaznijo. Filmu bi lahko pisal hvalospeve na dolgo in široko, to bi si tudi zaslužil, ne verjamem pa, da je ta odlični film videl visok odstotek bralcev teh vrstic. Žal. Lumeta je ta podvig izstrelil med velikane, nekaj let kasneje posname The Fugitive Kind z Marlonom Brandom, v 70ih pa še dva odlična filma z Alom Pacinom. Oba še danes štejemo med zimzelene izdelke. Pišem seveda o filmu Serpico, kjer je bradati Pacino edini pošteni policaj v mestu, in filmu Dog Day Afternoon, kjer se Pacino tako samozavestno dere: “Attica! Attica!” in sproži val odobravanja. Filmografija Sidneya Lumeta je res neverjetna, sedaj sem se spomnil še na lucidni hit Network s fenomenalno igralsko zasedbo in odlično vsebino, pa The Verdict recimo, no v zadnjih letih je kvaliteta nekoliko padla, a prav predzadnji Find me guilty, z Vinom Dieslom v glavni vlogi, spet spomni na njegova najbolj plodna leta.

Ko sem pred meseci ob čisto nedolžnem brskanju po spletnih straneh opazil, da se Lumet vrača s kriminalno dramo, v kateri bo glavno igralsko breme razdeljeno na tako eminentno družbo, sem si film takoj označil za čim hitrejši ogled. Before the devil knows you`re dead je odličen film in kar ne morem verjeti, da ga je večina lani tako krivično spregledala. Dva brata, starejši se zdi nekoliko modrejši, ali pa vsaj odgovornejši, mlajši je bolj stresne narave, se odločita za rop zlatarne, ki jo imata v lasti njuna starša. “Easy job”, reče prvi brat ob prepričevanju drugega. A stvari se ne iztečejo tako tekoče. Pri ropu pride do streljanja, kar privede do družinske katastrofe.

Film nas časovno premetava sem in tja, enkrat skozi vidik prvega brata, nato skozi vidik drugega brata, pa skozi oči očeta itd… Seveda nam ustvarjalci z napisom konkretno povedo kam so nas v določenem segmentu pripeljali, da se ne izgubimo. Tu gre iskati same pozitivne elemente. Določen trenutek v življenju ima velik pomen na nas in na naše bližnje in če ga vidimo iz treh različnih zornih kotov, je ta pomen še toliko večji, poleg tega pa nam ta način razkrije marsikatero skrito pomanjkljivost, zaradi katere se krog dvoma hitreje zaključi. Scenarij je odlično spisan, zgodba teče tekoče in povezano. Nekaj kadrov je naravnost izjemnih, sploh Philip Seymour Hoffman blesti v vsaki minuti filma, medtem ko bi za Hawke-a lahko rekel, da nekoliko pretira svoj lik, a vseeno še v meri dobrega okusa. Ampak Hoffman je pa res odličen, mirno lahko zapišem, da hwood trenutno nima njemu enakega igralca. Albert Finney, ki se mi zadnja leta vedno bolj dopade, večkrat se ga spomnim iz filma Big Fish, je stranski lik tako dobro odigral, da je kar veselje, film bi si utegnil še enkrat ogledati, a z velikim poudarkom na njegovi igri. Ja, vsi liki so dobro orisani, tudi tisti, ki ga utelesi mična Marisa Tomei je pomemben, kajti nekje se zlomi in razkrije vse skrivnosti, kar da končnemu obračunu še dodatne moči.

Ob ogledu filma gledalec nima časa, da bi mislil še na kakšne obstranske stvari. Zaradi neprekinjenega dogajanja, ki te ves čas drži v krču in pa zaradi izjemnega podajanja vsebine, ki se plemenito prepleta med raznimi žanri, tudi komedijo nenazadnje.

Lumetu so pred nekaj leti, 2005, če sem povsem natančen, podelili oskarja za življenjsko delo. Veseli me, da kamere ni postavil v kot in da je prav na zadnja leta pred penzijo posnel tako dober film, ki se brez zadržkov lahko prišteje med njegova najboljša dela. Po mojem mnjenju takoj za Dog day afternoon in Network.

Ocena:5/5

Režija: Niel Armfield

Igrajo: Heath Ledger, Abbie Cornish, Geoffrey Rush…

Če vprašam po filmih, ki imajo poudarek na mamilih, se večina najprej spomni na film Rekvijem za sanje, ki ga je leta 2000 posnel Darren Aronofsky. Zagotovo gre za enega izmed boljših filmov na to tematiko, nekateri utrinki mi še sedaj ne zapustijo glave, a treba je reči, da ni edini. Naštel bi lahko kar nekaj naslovov, a bom opozoril le na The Panic in Needle Park iz leta 1971, kjer ima glavno vlogo mladi Al Pacino.

Pred dnevi sem pogledal film Candy. Produkt avstralske produkcije, ki podobno kot Rekvijem prikaže zgodbo dveh zadetkov, ki jima uživanje heroina in primerljivih drog pomeni več od življenja. Mlada in simpatična zaljubljenca pod mecenstvom starejšega profesorja padeta v svet drog iz katerega se zdi, da ni izhoda. Dekle Candy ima umetniško žilico. Slika, a njene umetnosti še niso opazili. Mladenič ima romantično idejo, da bo postal poet. A oba uniči svet drog, iz katerega ni lahkega izhoda. Že kmalu po uvodnih kadrih spoznamo kruto realnost njunih življenj. Candy po prvem vbrizgu skorajda doživi overdose, prve besede po obuditvi od mrtvih pa so bile: “Let’s have some more.” Kljub temu, da ju droga že pošteno načenja, ne dajeta nobenih znakov, da bi rada zaključila. Zapravita ves denar, sposojata si pri vseh znancih, kradeta itd. Ko zmanjka vsakršnega vira denarja, se Candy poda na cesto. Seks za droge in posledično droge za seks. Nedokončana zgodba, ki jo ne zaustavi niti njuna poroka, niti Candyjini starši. In ko se zdi, da bo nosečnost končno ustavila propadanje, se vse le še poslabša.

Film se vsebinsko nekako razdeli na tri dele. Nebesa, kjer se zasvojenost prične, zemlja, ko doseže vrhunec in pekel, ko sledi padec navzdol. A naj kar takoj dodam, da bi ta razdelitev lahko izgledala precej boljše. Dogajanje teče preveč linearno, kar vzame kar nekaj veselja ob ogledu. Sem in tja se zazdi, da scenarij, predvsem ob bolj kompleksnih dialogih, ni najbolje izpiljen. Večkrat smo razočarani nad povedanim, oz. vse reakcije so pričakovane in klišejske. Film tako ne more iztopiti iz sivega povprečja, kajti videli smo že veliko boljše. Pozitivne lastnosti gre iskati pri igralskih performansih. Geoffrey Rush je kot gej v zrelih letih idealen. Glede na to, da sem ga nazadnje videl v povprečni komediji Življenje Petra Sellersa, moram reči, da sem ga ob prvih kadrih komajda prepoznal. Tudi Heath Ledger, ki ga vidimo v enem izmed zadnjih nastopov pred kamero, je bil povsem na nivoju. No, enako pa lahko rečem tudi za meni poprej neznano Abbie Cornish, ki je bojda nastopila celo v A good year. Čudno, ne spomnim se je.

Morda sem pričakoval več, film je bil kar hvaljen, tudi nekaj kolegov mi ga je toplo priporočilo. A naj zapišem, da je Rekvijem postavil previsoke standarde. Ampak, heh, se mi je pa skozi celoten film po mislih podila primerjava med Ledgerjem v tem filmu in Brandonom Leejem iz filma The Crow…

Ocena:3/5

Režija: Michelangelo Antonioni

Igrajo: Jack Nicholson, Maria Schneider, Jenny Runacre, Ian Hendry…

Michelangelo Antonioni je velik režiser, o tem ne sme biti dvoma. Pred meseci sem spisal stavek ali dva o njegovem morda najbolj hvaljenem filmu Blow Up, zdaj pa mi je iTiVi v poštni nabiralnik dostavil še drugi film iz njegove bogate zbirke, ki ga imajo v ponudbi.

Če bi moral naslovni film opisati zgolj z eno besedo, bi jo dolgo časa iskal. A sem jo medtem že našel. Film je edinstven. Prav vse elemente, ki tvorijo celoto tega posebnega izdelka, bi lahko opisal s to besedo. Zakaj? Antonioni je zagotovo znan kot avtor, ki svoje izdelke snema kar se da artistično, umetniško. V sramu priznavam, da sem do tega trenutka videl le tri njegove filme, a pri vseh je imel značilni slog, ki ga je tako težko zgrešiti. Vsem ta slog ne ugaja, tudi sam nisem pristaš takšne tehnike snemanja, a če je zadeva narejena tako poetično, mojstrsko in čustveno, potem si ne morem kaj, da se ne prepustim in uživam.

David Locke je novinar, ki želi v medije spraviti državljansko vojno, ki se širi nekje na severnem delu Afrike. Ob vrnitvi v hotel v sosednji sobi najde moža, ki mrtvo leži na postelji. Kako je umrl? Ga je kdo ubil? Zdi se, da Locke-a ta vprašanja ne mučijo. Brez delčka krivde ali dvoma zamenja identiteto z mrtvecem in postane g. Roberts. Nova identiteta ga vodi iz mesta v mesto, nekje sredi popotovanja vendarle ugotovi, da je bil Roberts velik trgovec z orožjem, ki je oskrboval prav tiste gverilce, ki jih je prej Locke želel spraviti na snemalni trak. Menjava identitete prinese tudi težave, ki se jih zdaj g. Roberts začne zavedati v Barceloni. Z dekletom beži, pa čeprav ne ve točno pred čim…

Angleški naslov filma je The Passenger, torej v prevodu pomeni nekaj povsem drugega kot originalni naslov. Nam to kaj pove, ali gre zgolj za lepotno napako? Nekje ob koncu filma me je ta misel vedno bolj dregala v podzavest. Namreč, reporter po menjavi identitete postane popotnik, vendar kje potuje? Res je, potuje skozi več prestolnic, a tudi po svoji duši, po svoji zgodovini. Išče odgovore. Kompleksno delo, ki te še bolj prevzame ob tistih zadnjih sekundah. Ne le zaradi razpleta, ampak tudi zaradi nepretrganega kadra, ki ga Antonioni vleče kar nekaj časa.

Sprva se mi film ni posebej dopadel, no rekel sem si, da Antonioni pač ni zame. Ampak bolj človek razmišlja, bolj mu film zleze pod kožo. In če dodam še odličnega Nicholsona, simpatično nerodno Mario Schneider, tisto Mario, katero si je Brando v Zadnjem Tangu v Parizu tako meseno privoščil, sklenem, da je film veliko delo, za katerega mi je v veselje, da sem ga videl.

Ocena: 4/5

*dvd ima kar zajeten bonus material, sploh Nicholsonov avdio komentar je vreden poslušanja.

Malo brskam po podstrešju, tako PC-ja, kot tudi glave. Čez slab mesec me čaka huda prelomnica, madona, rabim trenutek zase, zatorej naj me tole odlično glasbeno delo odpelje na Sicilijo, v čas Corleone familije. Uživam.

Metallica mi je še vedno eden izmed bolj ljubih glasbenih bendov. Včasih smo jo kar veliko poslušali, zdaj počasi tonejo v pozabo. A ravno zadnjič sem iz zaprašenih polic vzel album S&M, kjer največje hite odigrajo v spremljavi z orkestrom. Odlična plata, mar ni res!?

Naslovni dokumentarec sem prvič videl pred približno enim letom. Bil sem navdušen. Dober, kritičen vpogled v filmsko srenjo lahko ponudi res le nekaj dobrih dokumentarcev. Za vse tiste, ki želijo spoznati hollywood bolj v notranjost in razumeti zakaj so v 70ih snemali najboljše filme. Zadnjič sem taisti doku ujel v iTiVijevi ponudbi, nisem si mogel kaj, da ga ne bi še enkrat pogledal. Priporočam, res.

Pa takole brskam po spominu, podobnih zadev sem videl še nekaj. Tematsko podobna stvar, a vsebinsko precej bogatejša je A decade under the influence, širok dokumentarec, ki se razteza v treh delih, če me spomin ne vara. Imdb pravi, da je materiala za 150 minut. Še boljši pa se mi zdi osebni vpogled v filme, ki nam ga razkrije Martin Scorsese v A Personal Journey with Martin Scorsese through American Movies. Simpatična in poučna zadeva.

Verjamem, da je podobnih dokujev še veliko, če kdo ve za kakšen naslov pa kar na dan z njim…