Vnosi v kategoriji 'Svet Filma' ↓

Filmsko leto 010

Čeprav veljam za enega takega namrščenega godrnjavca, kadar beseda nanese na raznorazne podelitve, nagrajevanja in takšne in drugačne poračune, pa vseeno vsako leto nekje ob tem času že nestrpno čakam na podelitev oskarjev, ki prelestno in precej rumeno zaključijo filmsko letino leta, ki se je  nedolgo nazaj izteklo. Oskarje imam pač rad, pa čeprav so v svoji omejenosti že rahlo skrušeni in se vsako leto bolj zazdi, da celoten koncept potrebuje rahle premike proti smernicam nove družbe. Ampak vseeno imajo neko težo. Spomnimo se kako je lani palček premagal velikana, pravi boj med Davidom in Goljatom, bi lahko parafraziral. Zato mi jih je zanimivo spremljati, všeč mi je, da je tisti večer film na prvem mestu. Tako jih nestrpno čakam tudi letos. Pred dnevi so svoje povedali že na Zlatih globusih, kjer je pravi šov uprizoril Rick Gervais, ki je hwoodu pokazal jezik, dobesedno. Hehe, mnogi so zgroženi, meni so se nekateri vici zdeli naravnost odlični in primerni. Sploh tisti o filmu Turist, ja tak film si nominacij po neki pravni poti res ne bi mogel zaslužiti, ha!

No, v tem spisu želim z distance pokukati na filmsko zapuščino leta 010. Kaj je prineslo? Meni osebno še vedno najprej v misli skoči film, ki ga je bilo moč videti že takoj poleti. Jasno, Nolanov Inception. Še sedaj, po mnogih prespanih nočeh, mnogih sanjah, trdim, da je to film leta. Na vseh področjih. Scenarij in vizualizacija. Igralske kreacije in scenografija. Vsi elementi se odlično zlijejo skupaj in menim, da si glede te izbire ne bom premislil. Pa je Inception film leta tudi za druge? Hm, prvi odzivi v ospredje porivajo drugo ime, ki ga sam povsem na vrh ne želim uvrstiti. Tokrat je najpopularnejši film zagotovo The Social Network, ki brez sramu odnaša nagrade iz vseh odrov, mnogi mu brez boja predajajo tudi najprestižnejšo nagrado leta. Torej bo Mark Zuckerberg osebnost leta, film o njem pa film leta? Vse kaže na to. Pa je omenjeni film res tak presežek kot kažejo analize in do sedaj preštete nagrade? Sam bi zgolj skomignil z rameni. Film je dober, o seveda je, ampak tako odličen pa vendarle ni. Je zgodba, katere končni rezultat poznamo, je drama, katere zaplet poznamo. Resda Fincher vse podatke zapakira v dobro cineastično izkušnjo, ampak tako superiorno pa res vse skupaj potem ne izpade. Zato mene osebno vse to govoričenje okoli filma kar malo preseneča. Ker poglejmo s te perspektive… Fincher bo prvega oskarja dobil za film The Social Network. Ne s Sedem (1995), ne s Fight Clubom (1999), ki nosita globje in temačnejše kotičke naše družbe, Fincher bo oskarja pobral s filmom, ki govori le o jeznem fantiču, ki je po naključju našel idejo, ki prinaša milijone. Da je Socialno omrežje pometlo s konkurenco povsod je zame veliko presenečenje. Da ga bodo nagradili tudi na oskarjih, ni praktično nobenega dvoma več. O njem se toliko govori in piše, da se zdi, kot da drugih filmov letos ni. Inception je imel dober sprejem pri gledalcih in internetnih skupnostih, kjer so ga že veliko pred in dolgo po premieri premlevali in ga vtikali v razne izpeljanke, teorije, naj lestvice itd. Potem je prišel Fincher in pobral vso smetano in pozornost. Zakaj se torej mesec dni pred oskarji zdi, kot da je Socialno omrežje pravzaprav v bitki samo še s samim seboj? Kot, da je film o facebooku v bitki za oskarja kar s facebookom. To sta v tem trenutku edini vredni novici, ki jih velja izpostaviti, kot kaže. Dobra kampanija, zagotovo. Film kot je Black Swan (2010) svojega mesta pod soncem skorajda ne dobi. Pa gre za izjemen film, ki bi moral biti veliko bolj cenjen. Ima izjemno študijo glavnega lika, kar rezultira v skorajda popoln zaključek, kjer Aronofsky spet pokaže vse svoje mišice. Če ne drugega, je vsaj Natalie Portman dovolj varna naložba za glavno žensko vlogo, ne vidim kdo bi jo lahko premagal na ciljni črti. Ampak le to bo za tak film premalo, tako kot bo premalo, ko bo Inception dobil le tehnične oskarje. Evo, tu na tem mestu sedaj trdim, da je za paucstadta osebno Inception film leta 010 no.1, Black swan pa mu je tik za petami. Pika. Čeprav na nekaj mestih Labod krene dlje in zadovolji še bolj, predvsem kar se tiče karakterizacije lika. No, pa na sceno med Portmanovo in Kunisovo tudi ne morem biti popolnoma imun. In ja, filmska bera režiserja Darrena Aronofskyja počasi že jemlje sapo. Pred dvema letoma me je Whrestler navdušil od glave do peta, menim, da je Labod še boljši, kompleksnejši. In to Aronofsky tako dobro dela, kompleksne, večplastne filme. Kje tu lahko konkurira The Social Network? Hm, spet pravim, hm. Inceptionu manjka prav ta komplesknejša analiza likov. Obrtniško popoln izdelek, le liki so preveč na horuk in to ga sedaj zmanjša tudi v mojih očeh.

Izmed lanske letine velja izpostaviti še kar nekaj filmov, najprej mi v misli skoči ultra klaustrofobičen film Buried (2010), ki prinaša veliko novega, gledalec 90 minut zre v glavnega protagonista, ki je v krsti. Nov pristop, odličen rezultat. Nekaj podobnega prinese tudi Boylov 127 Hours (2010), ki je vendarle večji in zato tudi bolj čislan v oblake. Izpostaviti velja mikro budgetni Monsters (2010), ki pokaže, da prodorna ideja vedno najde pot. Pa recimo angleško super črno komedijo Four Lions (2010), The Ghost writer (2010) Romana Polanskega, ki vrže rokavico Blairovi vladi in njenemu plazenju za ameriško administracijo, mnogi tu vidijo tudi Shutter Island (2010), ki mene ne prepriča tako zelo, drugi vidijo Affleckov The Town (2010), tretji pa kaj tretjega. Sam bi izpostavil še dovolj smešni Kick Ass (2010), pa morda Scott Pilgrim vs. the World (2010) in pa tri animacije Despicable Me (2010), How to train your dragon (2010) in Megamind (2010). Cel Svet mi v obraz vsakič znova vrže Toy Story III, jaz pa se še kar ne dam in jih ne štejem med top dela lanske letine, vsaj ne do drugega ogleda. Ampak gre za film, ki ga je sam Tarantino izbral za film leta 010, zato mora nekaj že biti na tem. Ampak ne vem, vsakič znova se mi zdi, da so mi ti liki dali že dovolj v prejšnjih dveh izvedbah, vsaj Despicable me in Megamind sta zato na tem področju veliko bolj dobrodošla, saj prinašata nove močne like, ki jih v tem trenutku raje gledam. Visoko se na raznih lestvicah uvršča tudi Winter`s bone (2010), ki pa mene ni tako zelo prepričal. Film je dober, bolečino in brezizhodnost glavne junakinje lahko začutim, ampak to je pa tudi vse. Počasna in medla kamera me prej dolgočasi kot kaj drugega. Sem bi prištel tudi Coppolin Somewhere (2010), ki je opozarjal nase skozi celo leto, a sam nisem bil najbolj zadovoljen. Vem kam pes taco moli, žal jo moli dokaj dolgočasno. Bi pa zato še enkrat pohvalil komično dramo The kids are all right, od nje si obetam vsaj dvojno nominacijo, pa da vidim, če je hwooda dovolj v hlačah, in pa malega neodvisneža Please Give. Pa recimo v manjšem obsegu videni Peacock (2010), kjer Cilian Murphy izvede performans za v bukve, pa dokaj dobri avstralski biser Animal Kingdom itd, itd.

No, veliko filmov, ki jih toplo priznavajo in sprejemajo tako kritiška peresa, kot gledajoči, moram še videti, a vsaj za nekatere vem že sedaj, da mi bodo super všeč. Denimo The Fighter (2010), pa True Grit bratov Coen, filmoljubov zapis mi je pocedil kar nekaj kapelj sline, opevani The King Speech, ki me zanima predvsem zaradi Firtha, ki je prvi in praktično edini favorit za prestižno zmago, pa Biutiful, Rabbit hole, Blue Valentine, Love and other drugs itd… Sem pa zelo na slabem kar se tiče ostale produkcije. Evropskih filmov z letnico 010 praktično nisem videl, da pomanjkanje pri azijski zakladnici niti ne omenjam. Kazen za to ignoranco bo sledila. Ima kdo kakšen dober predlog za ogled kar se tiče Azije in Evrope? Lahko tudi Južne Amerike.

O sami kvaliteti filmske letine bi veljalo reči kakšno konkretno, a ne velja izgubljati energije. Tako kot vedno, je tudi tokrat naplavilo kar nekaj slabih filmov, v oči pa še naprej bode število predelav, sequelov in prequelov. Zdaj so začeli obujati še stare legende (Wall Street, A-team) in to me skrbi že za naprej. Je kdo videl Skyline? Brrrr. Močno se je pričel bahati 3D, ki je uspešno in manj uspešno prikazal številne filme. Ako je pri enih to velik plus (Avatar), je drugje povsem nepotreben (spisek bi bil lahko predolg). Je 3D že tako močan, da bo klasiko izpodrinil? Mislim, da še dolgo ne. Bahati pa se je želel tudi Sly Stallone, a je njegov kreposten in adrenalinsko našopan poskus bolj ali manj letel v prazno. Veliko se je govorilo tudi o predelavi stripa, a razen Kick Assa kaj res konkretnega ni bilo.

O igralskih kreacijah tokrat še ne bom. Favoriti so dokaj jasni, tam je Collin Firth, tu je Natalie Portman, ju kdo lahko premaga? Vse kaže da ne, globusi povejo dovolj. Med stranskimi bom držal pesti za dvojec Bening – Moore, ki bi moral biti blizu, me pa zanima kaj bodo dorekli pri moških. Douglas zna biti morda kar blizu, ako bo nominiran, ampak to že mejilo na norčevanje. Cristian Bale? Ee, počakajmo na nominacije. Režija? Nolan, Aronofsky.

Pa Slovenci? Letos je odmeven uspeh zabeležil film Gremo mi po svoje, ki ga je uspelo videti tudi meni. Tu sem vse povedal, še enkrat pa čestitke. Take številke je potrebno spoštovati, sploh v Sloveniji.

Nič, toliko zaenkrat o letu 010. Veliko dela me še čaka, ampak velja podatek, da sem videl skoraj 60 filmov z letnico 010, kar po eni strani ni veliko, a tudi ni malo. Sem pa že v pričakovanju nekaterih naslovov, ki jih bo prineslo leto 010.

  • Share/Bookmark

The Kids are all right vs. Cyrus (2010)

Hehe, ta dva filma sta prišla eden za drugim kot naročena. Nista si sorodna, daleč od tega, prvi je resni material in tudi na lestvicah naj filmov letine 2010 kotira precej visoko, drugi pa je bolj tako-tako, film vreden kratkočasenja in nič drugega. Ampak vsebinsko bi ju pa lahko vsaj za hip primerjal, saj obadva tako ali drugače premlevata družino in družinske vrednote. Pa še veliko več, vsaj prvi, seveda.

The Kids are all right (2010) je film vreden popolne gledalčeve pozornosti. Ima odlično spisan scenarij, super igralske kreacije in aktualno fabulo, ki družino oriše skozi prizmo 21. stoletja, če sem lahko drzen in liberalno usmerjen. Tu družino sestavljajo dve materi in dva otroka, sin in hči. Pa ni to kakšna čudna družinska zmešnjava, nad katero bi konservativno usmerjeni ozkogledneži lahko kazali s prstom, ampak povsem navadna, običajna družinica, ki se bori z istimi problemi in tegobami kot vse prave družine. V vsaki družini je nekdo, ki nosi hlače in želi celico voditi s pravili in predpisi, v tem primeru je to Nic, nekoliko zadirčna in nesproščena, a ravno prav srčna. Druga je Jules, čutna in prisrčna, morda bolj sproščena in odprta za nova spoznanja. Skupaj na prvi pogled odlično funkcionirata, čeprav se trenja na daleč vidijo. Ampak kot v vsaki družini tudi tu velja zakon kompromisov, ki zadevo rahlja, pa čeprav baburi močno razganja druga puberteta, ali pa krizna srednjih let. Vsaka izmed njiju je rodila po enega otroka in zadeve funkcionirajo brez problema. Dokler v njihovo življenje ne stopi darovalec sperme, ki je biološki oče obeh otrok. Več o vsebini ne bom, vse pa lahko usmerim na zapis kolega filmoljuba, ki je o filmu konkretno spisal nekoliko več.

Cyrus (2010) je film o ločencu, ki se prav tako bežno spogleduje s krizo srednjih let, saj po sedmih letih ločitve še vedno ni uspel popolnoma pozabiti bivše žene in ima posledično kar nekaj težav pri spoznavanju novih deklet. Je tudi bolj štoraste vrste, če smem, in njegovi osvajalski pohodi se nemalokrat končajo že na samem začetku. No, vseeno posije sonce, ko spozna prelestno in super simpatično Molly. Iskra hitro zaneti velik požar, ki pa ga spretno in sprotno gasi Mollyjin 22 letni sin. Ta sin je en velik čudak, ki se na vse kriplje trudi odgnati Johna stran od njegove matere. Sicer visokoleteči film, ki pa pričakovanj vendarle ne izpolni do konca. Smešnega je bolj malo in če odštejemo sem in tja zabavnega Jonaha Hilla, dobimo povprečen film.

Zakaj potem mešam cvetlice in plevel? Tako prvi kot drugi sta mi dala v glodanje  precej kosti, ki so tako ali drugače povezane z družino. V prvem želita otroka spoznati biološkega očeta in ga po bližnjici kar priključiti prvotni družinski celici, v drugem pa se odrasel mladenič na vse načine upira, da bi njegova mami spoznala koga drugega oz. da bi njegova mami več pozornosti namenjala drugemu. Tu pride do trka in toliko bolj zanimive primerjave. Če mi torej prvi sporoča, da je oče vendarle neka figura, ki si ga otroci pač želijo imeti blizu, mi drugi film sporoča, da temu ni tako in vsemu lepemu zadošča le mati. Ampak če svoj nos zarijem še globje, ugotovim, da tudi pri prvem filmu sin biološkemu očetu ni najbolj naklonjen oz. ga kasneje v celoti sprejme kot pa sestra, kar pa je po svoje spet zanimivo, če ga primerjam s Cyrusom. Ojdipov kompleks! Seveda je potrebno pri tej ugotovitvi imeti tudi kanček domišljije.V obeh filmih se veliko govori tudi o krizi srednjih let, sploh prvemu se to na daleč vidi. Dekleti sta morda na najtežji preizkušnji svojega skupnega življenja, lahko sklepam, da je za vse kriv moški. Kar morda nakazuje tisto o iskanju samega sebe, ko enkrat prestopiš tisto letvico. Morda ti takrat čas krajšajo res eksistenčna vprašanja, ki potem rezultirajo v precej nepričakovane odgovore. Tako Jules, tako Paul v prvem primeru, podobno, a morda bolj prikrito Molly in John v drugem primeru. Za konec še analiza potomcev, ki imajo veliko vlogo. V prvem primeru sta mulca lepo naučena in znata živeti življenje, heh, mlada Joni odhaja na faks. Cyrus pa je povsem drug tič, nesamostojen in varen le v maminem objemu. Kateri sistem potem potomce bolj kaznuje? Istospolnost vs. samohranilstvo!

No, kot rečeno za primerjavo obeh tu opevanih filmov je potrebno imeti kanček več domišljije in pa norčavosti, saj sta vendarle svetlobna leta narazen. Sem ju pa pač videl enega za drugim in takrat se mi po glavi rojijo sploh čudne misli. In šele ob tej primerjavi ugotavljam, da se mi tudi Cyrus (2010) bolj dopade, ko ga primerjam s  prvim, saj več idej lažje prepoznam. A vendarle. Prvi je res vrhunski film in ga najtopleje priporočam v ogled, medtem, ko za drugega kaj takega ne morem trditi in ga lahko mirne vesti izpustimo iz našega nabora. Imata pa obadva zanimiv igralski nabor, za prvega bi si upal trditi, da bo padla kakšna večja igralska nominacija, saj so vsi glavni akterji svoje like odlično interpretirali. Annette Baning, Julianne Moore in Mark Ruffalo so pač odlični in tu nimamo kaj. V drugem prednjači John C. Reilly, ki pa ga v glavnih vlogah vendarle še nisem navajen, Marisa Tomei je pa itak vedno vredna ogleda, pa čeprav kar malo krivično igra bolj ali manj iste like, The Wrestler je izvzet. Jonah Hill mi je vedno odličen v komičnih vlogah, tudi tu ima nekaj dobrih, a vendarle premalo za trajnejši spomin. Ampak je pa hecna še tale primerjava, prvi je bolj drama in ima cel kup smešnih iztočnic (vrtnar!), drugi pa želi biti komedija, pa razen utrinka ali dveh, tega žanra skorajda ni zaznati.

  • Share/Bookmark

Wall Street dvojček

V času, ko se ljubljanske dvorane polnijo pod težo festivala Liffe, sem se sam v preteklih dveh večerih dovolil odpeljati med finančnike na Wall Streetu in tako poiskušal razvozljati kaj se je podilo po glavi legendarnemu Oliverju Stoneu, da je po več kot dvajsetih letih k življenju ponovno spravil enega izmed najbolj znamenitih filmskih likov nove dobe. Da takoj odstranim meglico dvoma, Wall street (1987) mi je nadpovprečno ljub film, ki sem ga vedno štel precej visoko na svoji subjektivni lestvici top filmov. Novica o nadaljevanju mi je priklicala ciničen nasmešek, saj sem takoj vedel, da bo to bolj ali manj mimostrel, a vseeno takega mimostrela vendarle nisem pričakoval. Potem, ko mi je Money never sleeps prizadejal le gorje in grenkobo, sem moral za popravek okusa takoj pogledati še izvirnik. Oh, Oliver, kaj je bilo tega treba?

Prvi Wall Street je plenil ob koncu 80ih. Torej ob koncu morda najslabšega filmskega obdobja, ko so slavo začeli prevzemati nabildani brezvezniki z usnjenimi pasovi in nenormalno dolgimi šibrovkami v rokah. Wall Street je bil drugačen film, si upam reči, da je bil inteligentnejši? Na plano je navrgel finančne malverzacije in dovolj nazorno pokazal kako se v finančnem sektorju v resnici streže. Pokazal je kdo pije in kdo plača. Pijejo seveda mašetarji, plačamo pa davkoplačevalci. Bil je strupen film, ki je imel pogum, srce in težo. Oliver Stone v najboljši luči. Vsebinsko zanimiv in aktualen, z odlično atmosfero, ki je smrdela po znucanih in z viskijem politih dolarjih.

Bud Fox: How much is enough? Gordon Gekko : It’s not a question of enough, pal. It’s a zero sum game, somebody wins, somebody loses. Money itself isn’t lost or made, it’s simply transferred from one perception to another.

Gordon Gekko. Lik, ki je iz Michaela Douglasa naredil ikono za vse čase, prototip filmskega negativca v kravati in beli srajci, lik, ki bi moral v poduk viseti v vsaki managerski pisarni širom sveta. Ok, očitno ste prepoznali mojo naklonjenost do tega filmskega negativca. Ja naklonjenost pravim. Je lik, ki ga vsak gledalec želi posnemati. Samozavesten, silovit. Je pa tudi lik, ki še danes na edinstven način utelesi vse perverznosti kapitalizma in naše družbe. Njegovi monologi so štoparski vodnik po grabežljivem vodenju in plenjenju kapitala, ki ga danes tako dobro poznamo v praktično vseh porah naše napumpane in zaslepljene zahodne družbe.

The point is ladies and gentlemen that greed, for lack of a better word, is good.

Njegovo nasprotje je Bud Fox, mladi nadebudni finančnik, mala riba, ki je hotela plavati z morskimi psi. Na začetku poln idealov, ki je vedno znal citirati zakon kadar je bilo potrebno. Ampak kult osebnosti, ki ga je gojil Gekko, je bil enostavno premočan.

Wall Street je film z veliko začetnico, brez dvoma. Poleg intrigantne vsebine, ima kup preostalih sladkorčkev, zaradi katerih filmofili le zastrižemo z ušesi. Stone je film zelo dobro režiral, všeč so mi sprehodi kamere, ki se večkrat po sobi zavrtijo za 360 stopinj. Všeč mi je panorama Manhattna, ki je od nekdaj simbol finančnikov. Naj se vidi razkošje, naj se vidi rezultat, ki ga film dobri dve uri prodaja gledalcu. Stone je naredil izjemno celoto, ki enostavno prepriča.

If you’re not inside, you’re outside!

No in po 23. letih si je Stone dovolil posneti nadaljevanje. Bum! Denar nikoli ne spi, kako dvoumno se mi tole bere. Je bil denar tudi prva misel ustvarjalcev? Kapitalizem je bil pred časom na težki preizkušnji, a je očitno preživel. Verjetno je prišel še močnejši. Rezultat tega je nova lekcija iz borznega mašetarjenja. Nova lekcija, ki pa za izvirnikom tako zelo zaostaja, da že sama omemba v naslovu žali vse kar je izvirnik dobrega prinesel. Da bi tako ostalo bi človek še sprejel. Da pa dodajo še Gordona Gekka in za minuto in pol celo Buda Foxa, ah to je pa že preveč. To bi morala biti scena leta 2010, a je bolj ali manj neposrečeno srečanje dveh imaginarnih likov.

Money never sleeps je preprosto povedano slab film. Je dolgočasen, dolgovezen, na daleč se mu vidi, da je narejen na silo. Ni ga priklical čas v katerem smo se znašli, priklical ga je vonj po zaslužku. Zato je tipičen popkorn nove dobe, ki ni vreden počenega groša. Vsebinsko je prazen in nima ostrine. Gordon Gekko je tokrat le še starec, ki ga nihče več ne jebe, namesto z denarjem pa cel film lovi hčerko. Poleg tega je popolnoma omehčan in sentimentalen. Dajte no. V njegove čevlje naj bi stopil Breton James, ki pa mu seveda ne seže do kolen. Jake Moore bi bolj pasal v The Social Network, tu enostavno mene kot gledalca lik ne prepriča.

Money is a bitch that never sleeps!

K sodelovanju so sicer privabili zanimiva imena. Poleg Douglasa so tu še meni vedno ljubši Josh Brolin, Frank Langella, Susan Sarandon, Carey Mulligan in pa neverjetni Eli Wallach. Nihče me ravno ne vrže s stola, le starosto Wallacha je pač vedno odlično videti na delu. Haha, že pri tretjem Botru sem se mu klanja, to je pa sedaj že 20 let kasneje. Vsa čast, res. No, kaj pa naj si mislim o LaBeoufu? Ta mulec mene pač nikoli ni prepričal in menim, kolikor me je v hlačah, da je bila vloga mladega brokerja Jake tokrat napačno dodeljena.

Payback. Except I’m not in that business anymore – because the one thing I learned in jail is that money is not the prime asset in life. Time is.

Vseeno Stone ve kje pri gledalcu kot sem jaz lahko išče slabe točke. Spet mi je všeč delo kamere, pregled mesta. Grafi, ki se rišejo čez stolpnice, to se mi je zdelo simpatično. Ampak kje je bila atmosfera? Kje je bil tisti kanček več, ki ga je imel izvirnik? Kje je bila kritika kapitalizma? Na vse te pomembne reči je Stone tokrat pozabil. Svetlo točko pa vseeno vidim le v spoznanju kaj vse se je v teh 23ih letih spremenilo. Haha, scena z mobitelom mi je bila skrajno simpatična, takisto je zanimiv pogled na takratne pcje in današnje.

Veliko vprašanj sem dobil glede letošnjega izdelka in skoraj vedno sem odgovoril, da se ogleda bojim. Kako sem imel prav. Zato vsem toplo priporočam izvirnik in tole malino globoko odsvetujem. Zdaj pa čakam nadaljevanje Top Guna, to bo pa sploh zabava!

  • Share/Bookmark

Paranoira. Luč na koncu tunela?

Da je YouTube v svojem bitu izjemna pogruntavščina, je jasno šele takrat, ko naletiš na res kaj neprecenljivega. Na nekaj kar ti za hip zaledeni kri v žilah in te že v naslednjem trenutku spravi k življenju z energijo 3 letnega otroka. Tak občutek sem nazadnje doživel ob srečanju s kratkim filmom Paranoira, ki so ga k življenju spravili mladi slovenski filmski talenti.

Da sem filmu noir močno naklonjen gotovo že veste. Zato še toliko bolj zastrižem z ušesi, ko vidim, da se pravi noir lahko ustvari tudi v Sloveniji. Verjetno brez pomoči filmskega sklada. Očitno zgolj z lastno voljo, lastnimi sredstvi in lastno pametjo. In rezultat tega je neverjetno prepričljiv produkt, ki se ga ne bi sramovali niti največji mojstri te obrti. Kamera, fotografija, scenografija in scenarij so na najvišji možni ravni. Svetovno! Femme fatale kakršna mora biti, detektiv kakršen mora biti. Naracija kakršna mora biti. Noir se čuti, se vonja, gre ti po žilah. “Zame se noč nikoli ne konča.”, reče glavni protagonist. Nato mu v pisarno stopi lepotica, skrivnostnega pogleda in namena. Vse začinjeno z odlično glasbeno podlago. “Le kaj mi boš pomagal ti, ki si slep?”, reče protagonist, ki vleče truplo proti odrešitvi. Zanj? Res? Film noir v najboljši luči.

Ne bom dolgotvezil. Kratki film Paranoira nakazuje luč na koncu tunela. Tunela slovenskega filma. Slovenski film ima rane, ki jih bo težko pozdraviti. Berem, da tudi visoko opevani in iz vseh koncev močno pričakovani Piran – Pirano, ni tisto kar bi si želeli. Ne upam si mu delati krivice vnaprej, o njem bom že še poročal. Ampak Paranoira je film, ki nakazuje novo pot, nov val slovenskega filma. Zatorej le še to, fantje klobuk dol in kudos! Jaz sem navdušen.

Spodaj prilagam film, upam, da lahko. Poglejte. Se splača.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Adijo prijatelj

Strele iz jasnega neba imam načeloma rad, saj znajo biti zelo lepe. Ampak včerajšnja me je pa zadela, kot že dolgo nobena. Konec poslovanja je objavilo podjetje Itivi d.o.o., kar morda nekaterim obiskovalcem tega bloga ne pove veliko, ampak meni nekaj zagotovo pomeni. Ko sem pred dobrimi tremi letil kot nadebudni filmofil stopil v kontakt z direktorjem podjetja, sem takoj začutil, da se oni znajo it. Da razumejo, da štekajo. Da na vse skupaj gledajo drugače od drugih. Da dajejo na prvo mesto srce in dušo. Da delajo z veseljem. Obojestranska ljubezen je hitro zacvetela. Ni bila simbioza, saj niti jaz, niti oni od tega sodelovanja nismo pridobili nič. Nič oprijemljivega. A veliko neoprijemljivega. Da, tri leta sem dobival filme zastonj v poštni nabiralnik, pač zato, da sem o njih nato tule dolgovezil in umotvoril. Da sem izražal svoj notranji jaz in nekje globoko v sebi živel v prepričanju, da delam nekaj velikega. Oni so imeli morda kakšen klik več, morda niti ne. Ampak, ker smo eden drugega štekali in razumeli, je bilo to sodelovanje nekaj najlepšega kar se mi je v tej moji “karieri” dogodilo. Mnenje o storitvi imamo kakršnega pač imamo. Prepozno zagotovo, žal. Internet je bil močnejši. Kot je nekdo dejal, internet killed the video star. Danes so tokovi drugačni in če izvorna ideja zaostaja za naravnim izborom, potem je k…. Pa vseeno. Jaz sem v teh treh letil torrente pošteno zmanjšal. Seveda pipe nisem ugasnil, a močno vendarle priprl. Pa to niti ni važno. Važno je, da sem v teh treh letih spoznal ljudi, za katere lahko rečem, da se štekamo. Da se razumemo, da smo na isti valovni dolžini, to pa je v tem času hitre prehrane res velik dosežek. In to mi je v tem trenutku najtežje. Zatorej… Gregor, hvala za vse! Bilo je lepo in korektno. Jaz sem užival vsak dan posebej, najbolj takrat, ko me je v nabiralniku pričakala rdeča kuverta. Upam, da se še srečamo. Zagotovo se še srečamo. Ob Chivassu, se razume. Pozdrav tudi Mateji in Nadji.

  • Share/Bookmark

Paper man sreča Greenberga

Oni dan sem v skupnem odmerku videl filma, ki ju razkriva zgornja skovanka. Najprej sem se prepustil blodnjam Paper Mana (2009), nato me je medse sprejel Greenberg (2010), neodrasli izgubljenček, ki po svetu postopa brez ambicij in cilja. In lahko rečem, da je bil ogled teh dveh filmov, enega za drugim brez neke konkretne pavze, dokaj mučno delo, ki ga še dolgo ne bom pozabil. Ampak ne mučno v smislu, da sta filma zanič in nevredna ogleda, oh kje, mučno zaradi vsega materiala, ki ga servirata ubogemu gledalcu, ki se mu je zahotelo le kanček zabave. Obadva rečeta konkretne stvari o medčloveških odnosih, o blodnjah moškega srednjih let, o drugi puberteti, neizživeti mladosti in še bi lahko našteval. Obadva razkrijeta, da moški potrebuje žensko roko, obadva pokažeta, da človek enostavno mora imeti nek cilj pred očmi, pa če je to le korenček na koncu palice. Ta večer bi lahko poimenoval tudi kot najdbo notranjega zadovoljstva in opomin, da bom sam krizo srednjih let preživel drugače.

Glavna protagonista obeh filmov sta si v marsičem precej podobna. Mučijo ju podobni demoni, s katerim se komajda prebijata skozi dan. Za obadva se zdi, da jima je življenjska energija povsem usahnila in vsaj na prvi pogled delujeta na robu depresije, pa čeprav sem in tja najdeta kakšen ovinek, ki jima vsaj za trenutek popestri sivi vsakdan. Prvi izmed njiju je Richard Dunn, asocialen pisatelj, ki si namesto pravih prijateljev izmišljuje fiktivna bitja v stripovskem kostumu. Njegova vez z ženo je očitno v krizi, saj med njima ni več tiste prave kemije, kaj šele erotike. Richarda žena pusti sredi ničesar, kjer mora strniti svoje misli in jih prenesti na list papirja. Seveda ne gre tako zlahka, saj ga ves čas nekaj moti. Omisli si varuško, bolj za družbo kot kaj drugega, ki mu že prvi večer skuha okusno juho. S to juho ga začara in med njima se stke redko prijateljstvo, ki deluje na obadva kot terapevtski balzam. Eden drugemu odpirata dušo in srce, gledalec kar čuti, kako demoni in strahovi zapuščajo um in telo skrhanega Richarda. Drugi tič je Roger Greenberg, ki prav tako hodi po robu prepada. Zanj velja, da nikoli ni odrasel in se na vse pretege otepa zrelega, odgovornega življenja. Ko se njegov brat odpravi v Vietnam na počitnice, Roger prebiva v njegovi hiši in skrbi za psa. Tudi on ne zmore brez varuške, ki tu dobesedno skrbi zanj. Z rahlo neuravnovešenim značajem vseskozi podira tisto kar je prej poskušal graditi.

A shrink said to me once that I have trouble living in the present, so I linger on the past because I felt like I never really lived it in the first place, you know?

Obema moškima prvo pomoč nudita mlajša ženska lika, ki pa ironično, močno spominjata na svoja prijatelja. Richardu pomoč nudi mlada, a za svojo storost dovolj modra  Abby, ki je v čudni vezi z nekim vaškim bedakom, a globoko v sebi nosi težko izkušnjo in bolečino. Greenbergu pomoč nudi takisto nekoliko vihrava in resnemu vsakdanu bežajoča Florence. In že ob ogledu, še bolj pa sedaj, me muči vprašanje zakaj sta obadva lika ob sebi zbrala njima podobni ženski? Zaradi boljšega razumevanja?

Filma sta, čeprav hecna na prvo žogo, poglobljeni študiji moškega v srednjih letih, s tem, da Roger Greenberg morda bolj predstavlja arhetip sodobnega moškega kot pa Richard, ki je vendarle poročen in nekako z mislimi vsaj nekoliko usmerjen v delo. Lahko bi celo dejal, da je Greenberg le lenuh, Richard pa dejansko vsaj za kakšen promil moten.

Paper Mana je v celoti prišel izpod rok zakoncev Mulroney in ne morem si kaj, da se ne bi vprašal koliko je avtobiografskega v tem delu. Zagotovo velja izpostaviti scenarij, ki se mi zdi dober in iskren, mestoma pogumen in hecen. Likov je malo, a vsi se zdijo dobro porazdeljeni oz. zasnovani. Pohvaliti velja vedno prepričljivega Jeffa Danielsa, ki se v vlogo dobro vživi, tudi mlada Emma Stone in Ryan Reynolds sta na mestu, medtem, ko znana Lisa Kudrow nekako ne paše zraven, vsak njen napor se zdi ob Danielsu kot kaplja v morje. Filma Paper Man lahko toplo priporočim, ne najmočneje saj mestoma vseeno uplahne oz. zaide v kalne vode.

Greenberg nosi letnico 2010 in v nekaterih krogih velja za prvo presenečenje tekočega leta. No ja, pravim jaz. Režiral ga je Noah Baumbach, ki je pred leti že lepo presenetil z dobrim The Squid and the Whale (2005). Greenberg se mi ne zdi tako zelo dober. Je hecen in zanimiv, ampak nekaj v celotni podobi manjka zaradi česar ga med res nepozabna doživetja pač ne morem šteti. Ben Stiler mi je v nekoliko resnejši vlogi všeč, tudi ostali igralci znajo pričarati pravi obraz, morda mi sama vsebina ne seže dovolj globoko, napram zgornjemu mu pripišem vsaj pol ocene manj, če ne celo več, ampak ga lahko priporočim, zakaj ne, ko pa vendarle poiskuša nekaj povedati.

Hecno je kako včasih čisto po naključju naletiš na dva filma, ki sta si v marsičem tako podobna. Morda se bo vseeno našel nekdo, ki tega mnenja ne bo delil, ampak zdi se mi, da je za ta dva filma bolje, da si ju ogledaš v skupnem odmerku v enem večeru, saj tako lahko dobiš še bolj podroben vpogled v samo idejo in zapuščino filma. Samo eden morda takega vpliva ne bi imel, hočem reči, da ne bi imel dovolj moči, da bi v meni lahko zbudil taka razmišljanja. Oba skupaj tako tvorita eno konkretno celoto, ki zbudi marsikatero vprašanje o vlogi sodobnega moškega. To pa je vedno vredno razmisleka in analize.

  • Share/Bookmark

Noir; dejstvo, ki boli

Zadnjič nekoliko osebno o tem kako me je prevzel, zasvojil in osvojil. Tokrat skok naprej k filmom,zaradi katerih smo na noir pozabili, a njihov dnk razkriva, da ga še kako nosijo v sebi. Da po zlatem obdobju ni bilo konca, ampak nov začetek, je dejstvo, ki boli, saj je jasno, da je noir povsod kamor koli pogledaš oz. bolje rečeno, kar koli pogledaš.

Za nekatere se je zlata doba filma noir končala tam nekje ob koncu 50ih, mnogi kot zadnjega naštejejo znameniti Cape Fear (1962), nekateri pravijo, da ga je uničila barva, spet drugi pa konec filma noir simbolično enačijo s smrtjo Humphreya Bogarta. Ampak tako kot je nemogoče s prtom pokazati na prvega, je nemogoče z istim prstom pokazati na zadnjega. Dejstvo je, da so 60-a prinesla nek nov veter, ki je čez deset let sprožil val, po katerem so preplavali najplodnejši avtorji nam poznanega časa. A kaj bi vsi ti filmi brez filma noir? Elementi filma noir so kot parazitna tvorba, ki jo je težko identificirati. A ko enkrat pričneš z analizo in razgradnjo ugotoviš, da gre za lepilo, ki drži vso zadevo skupaj. Noir je dejstvo, dejstvo, ki boli.

Konec zlate dobe, živela nova doba

Sem prištevajo filme, ki so prišli v 60ih in imajo veliko noir genov. Če se za hip ustavimo pri prej omenjenem Rtu strahu, ki ga je režiral J. Lee Thompson, ugotovimo, da nosi ogromno noir materiala.

I got somethin’ planned for your wife and kid that they ain’t nevah gonna forget. They ain’t nevah gonna forget it… and neither will you, Counselor! Nevah!

Zgodba o norem kriminalcu, ki po izhodu iz zapora prične terorizirati odvetnikovo družino je klasična zgodba, zapakirana z izjemno atmosfero, ki dvigne vsako dlačico telesa posebej. Gregory Peck in Robert Mitchum sta izjemna, predvsem drugi je neverjetno dober in prepričljiv, zagotovo strah in trepet vseh. Mitchum, ki je noir likom dodal nek drug pridih, je idealna izbira, ki pa več kot simbolično kaže za kaj gre. Sem brez problema prištevam film Mickey One (1965), ki ga je režiral Arthur Penn, v njem pa Warren Beatty na vsakem koraku spominja na notorične like, ki so jih poprej prepoznavali v ČB tehniki. Filmu od daleč piše noir, že napis na uradnem posterju pravi: “…and the name of the game is Mickey!” Kako tipično!  Ako beseda teče o filmih iz 60ih, ki dišijo po noiru seveda ne moremo mimo znamenitega in legendarnega Point Blank (1967). Gre za prvi film, ki je bil posnet na znamenitem Alcatrazu in je že vsaj zaradi tega vreden legendarnosti. Ampak tudi brez tega gre za zelo dober film, pravo adrenalinsko poskočnico, ki govori jezik filma noir. Zaplet, ko prvi lik obrne drugega in mu ob tem pokrade veliko denarja, nato pa drugi lik dolgo načrtuje maščevanje, je za obliznit prste. Zaplet tolikokrat viden v filmu noir, da bi bil to lahko njegova iztočnica. Pa še nekaj naslovov bi lahko izpostavil, recimo Bullitt (1968) s Steveom McQueenom, pa seveda The Killers (1964), ki se ga da videti v boljši podobi iz leta 46 z Burtom Lancasterjem v glavni vlogi.

V 70ih ima noir morda še večji vpliv. Sedemdeseta so bila leta filmskih likov, ki so bili pestri in raznobarvni, mučile pa so jih podobne težave. Mučil jih je vietnamski sindrom, mučila jih je ameriška politika, mučila jih je hladna vojna. Vsi so pomalem trpeli, vsi so kleli usodo in pljuvali čez njo. Svoje so naredila tudi mesta, ki so jih sedemdeseta risala kot mračne sanje tistih, ki jih tepe usoda. Okolje, atmosfera, čas, vse se je obrnilo proti protagonistom. Ravno v sedemdesetih pa so filmski kritiki skovali novo besedno zvezo, ki je označevala filme, ki so po svoji strukturi spominjali na 40a leta, rekli so jim neo-noir filmi. Torej novi noir. Konec je bilo slepomišljenja kje in kdaj se je končal noir, kdo in kako spominja nanj, s to besedno zvezo so označevali skupek elementov, ki so v novih filmih spominjali na stare. In spisek neo-noira iz 70ih je dolg in širok. Prvi, ki mi pade na pamet je seveda Scorsesejev Taksist (1976), tipičen noir nove dobe. Travis je modificiran noir izdelek, ki ga ni ustvarilo šibko gospodarstvo ali prohibicija, ampak ga je ustvaril Vietnam. Spozna fatalko, zaradi katere pade v trans in začne čistiti mesto.

The idea had been growing in my brain for some time: TRUE force. All the king’s men cannot put it back together again.

Je Travis verjel v noir, ko je pobrit in do zob oborožen želel obračunati z vsem kar leze in gre? Maščevanje je temeljni kamen opevanega obdobja in Travis želi maščevati… vse! Tu nekje najdem tudi Gittesa iz Kitajske četrti (1974). Kaj je želel on, zatreti celotno zaroto, ki se je zvalila na ubogo mesto. Bolj brska, bolj velikim možem stopa na prste. Detektiv, ki se spozna na posel, zna z besedami, nezavedno rine v težave. Umor brez razlage, vsi so lahko osumljenci, kar se vidi na daleč. Kaj bi na to lahko rekel Serpico (1973), edini zdravi policaj svojega mesta? Podkupljeni, umazani policaji so stalnica v filmu noir, sem in tja se najde nekdo, ki temu reče stop.

The reality is that we do not wash our own laundry – it just gets dirtier.

Njegov cilj je jasen in čeprav na prvi pogled deluje najbolj podkupljiv, je njegovo poslanstvo večje in duša bolj načelna. Ostane sam, a ne kloni. Vsekakor bi lahko našteval naslove kot po tekočem traku, ampak ne bom. Seveda pa ne smem in ne morem mimo Umazanega Harryja (1971), ki ga je posnel Don Siegel in skupaj z Eastwoodom ustvaril legendo in enega izmed najbolj prepoznavnih filmskih likov vseh časov. Harry Callahan je vladar ulice, ki s svojim magnumom skrbi za red in čistočo. Če sem prej Travisa opisoval kot čistokrvnega pribežnika iz zlatega obdobja noira, potem moram isto zatrditi za Umazanega Harryja. Vprašanje je le, kaj je definiralo njega.

80-a so krenila svojo smer, znano je, da gre za meni najmanj ljubo dekado, pa čeprav sem tam na sredini le te prijokal na svet. Ampak filmi so načeloma slabši, kako pa gre za češnjev izbor neo-noira? Prvi in najbolj tipičen predstavnik v mojih očeh je super izdelek bratov Coen, Blood Simple (1984). Ljubezenske afere, ki skrenejo s poti, kaj je lepšega v svetu filma noir?  Prijetno svež in pravi poklon dotični temi. Atmosfera je najmočnejši del filma, poleg tega pa še luciden in prodoren scenarij, ki v dokaj kratki minutaži pove vse.

If you point a gun at someone, you’d better make sure you shoot him, and if you shoot him you’d better make sure he’s dead, because if he isn’t then he’s gonna get up and try to kill you. —-} kot, da bi noir predstavljal samega sebe.

Body Heat (1981) je seveda novodobni Double Indemnity, s tem, da ponekod svoj navdih celo preseže. Gre za študijo parov, študijo denarja, študijo seksa. Je film navdiha, film strasti. Močan film, ki je bil dobro sprejet, mene je ob prvem ogledu močno navdušil, sedaj pa že razmišljam, da bi bil čas za retrospektivo, morda v kombinaciji z Double Indemnity. Seveda je tipičen neo-noir tudi Blade Runner (1982), kako ne, ko pa tam o svoji usodi razpravljajo vsi. Da mesta, atmosfere, cinizma in grdih pogledov niti ne omenjam.

Je prav, da se med te izbrance štejem tudi Burtonovega Batmana (1989)? Poglejmo, protagonist, ki ga muči usoda, temačno mesto, iskrivi in izmuzljivi negativci, femme fatale. Batman ima toliko noira v sebi kot drugi primeri, ki sem jih naštel. Kako tipično, noir prebiva tudi v stripih, ampak to sedaj ne sme biti tako presenečenje, saj prenekateri klasiki iz zlate dobe ves čas spominjajo na strip. Koliko sta si strip in noir potem sploh različna? Manj kot bi človek mislil! Poglejte Dylana Doga, Alana Forda, Zagorja! Ha, kako ljubim to! V tem sklopu ne smem pozabiti dveh predelav, ki mi štrlita iz seznama, prvi je Poštar vedno zvoni dvakrat (1981), ki se mi zdi boljši od izvirnika (1946), drugi je DOA (1988), ki je napram znanemu iz leta 1950 prava sramota. Scarface? Ta drugi mi je bližje, predvsem zaradi res surove akcije in izjemnega Pacina, ampak v ogled seveda več kot toplo priporočam že original iz leta 1932. Ah ja, pa še cel kup naslovov bi tu lahko našel, Black Rain (1989), Thief (1981), Body Double (1984), De Palmov poklon filmom Alfreda Hitchcocka. Zdi se, da so osemdeseta noir vzela povsem za svojega.

Pogled v 90-a je prav tako pisan in pester. Kje začeti? Spet pri bratih Coen. Miller`s Crossing (1990) je tipičen primer. Kako ne, ko pa gre za predelavo Hammettovega romana The Glass Key, ki je na filmski trak prišel že leta 42. Tu je potem Scorsesejev Cape Fear (1991) z De Nirom in Noltejem, tipičen je tudi Basic Instinct, z nepozabno fatalko, L.A. Confidential (1997), pa seveda Fargo, kjer mesto policista zasede ženska.  Devetdeseta so polna noira, zapakiranega v sodobno formo. Devetdeseta so bila izjemno močna in zahvala gre v veliki meri noiru.

What are you gonna do? Charge me with smoking?

Vsi pa s prstom pokažejo na Tarantina, češ, da je dal on izrazu neo-noir drug pomen. Njegova bisera iz 90ih sta Reservoir dogs (1992) in Pulp Fiction (1994), kjer se noir kar cedi. Vsi liki, vse situacije, vse odločitve so pomazane z noir krvjo. Vzemimo za primer Stekle pse, ki so po mojem mnenju najboljši debi katerega koli režiserja.

Marvin: I already told you I don’t know anything about any fucking setup; you can torture me all you want. Mr. Blonde : Torture you? That’s a good idea. I like that.

Poskus ropa, ki gre čisto narobe in se začne boj do zadnjega diha. Vmes pa tvisti in obrati, ki jim komaj slediš. Brezimenski liki, ki imajo noir napisan na čelu.

Še ne omembe vreden neo-noir je Heat (1995), ki je zrdužil Pacina in De Nira, a ne samo njiju. Za isto mizo je posedel dobro in zlo, ki nato zakone in pravila kockata ob skodelici kave.

Vincent Hanna: You know, we are sitting here, you and I, like a couple of regular fellas. You do what you do, and I do what I gotta do. And now that we’ve been face to face, if I’m there and I gotta put you away, I won’t like it. But I tell you, if it’s between you and some poor bastard whose wife you’re gonna turn into a widow, brother, you are going down. Neil McCauley : There is a flip side to that coin. What if you do got me boxed in and I gotta put you down? Cause no matter what, you will not get in my way. We’ve been face to face, yeah. But I will not hesitate. Not for a second.

Neo-noir seveda poznamo tudi v novem tisočletju. Modeficiran in do konca zapleten je zagotovo že Memento (2000), Nolanov mastermind z vsemi elementi. Glavni protagonist se znajde v krogu iz katerega ne more, saj se vedno znova vrača nazaj k iskanju ženinega morilca. V takem krogu je veliko noir likov, nekateri tudi z izgubo spomina. The Man who wasn`t there (2001) je recimo v celoti posnet v ČB tehniki in zato kar kliče po noiru.

To protect the sheep you gotta catch the wolf, and it takes a wolf to catch a wolf. Training day (2001)

Sem bi prištel še Mannov Collateral (2004), kjer se dobro in zlo udarita v novi rundi, tokrat svoje doda atmosfera in duh mesta. Protagonisti so sami, bežijo po ulicah, ki se tisti trenutek zdijo neverjetno prazne. Cronnenbergov A History of violence (2005) ima skrivnost vredno greha. Pa Lynchev Mullholand Drive (2001), Derailed (2005), seveda tudi Departed (2006), torej tudi že prej azijski Infernal Affairs (2002). O noiru in stripu sem nekaj že pisal, ampak vse to dobi pomen šele pri Sin Cityju (2005). Resda na tretjo potenco, a ravno zaradi tega so elementi tako vidni in nazorni. Kot da bi želela florestenčna kri opozoriti na svoje korenine, kot da bi želela fatalka v rdeči obleki pokazati svojo veličino.

This is blood for blood and by the gallon. These are the old days, the bad days, the all-or-nothing days. They’re back! There’s no choice left. And I’m ready for war.

V zadnjih letih je tega še več, Lucky Number Slevin (2006), American Gangster (2007), tudi No country for old men (2007) in Eastern Promises (2007), ki v noir obleče ruse.

Pa sem sedaj izpostavil samo hwoodski nabor, če pogled razširimo v ostale filmografije, dobimo seznam, ki mu ni konca ne kraja. Zagotovo sem paše Bertoluccijev Il Conformista (1970), Kurosawin High and Low (1963), francoska Nikita (1990) in Leon (1994), pa veliko britanskih, Snatch. (2000), Lock, Stock and two smoking barrels (1998), Layer Cake (2004), pa še in še…

Ja ni kaj, noir je bil tako luciden, tako močan filmski tok, da se je usidral v vse pore filmskega izražanja. Sam sem izpostavil nekaj naslovov, seveda gre izbor praktično v neskončnost. Veliko pa je odvisno tudi od interpretacije in razlage. Film ima vedno več pomenov, odvisno s kakšnimi očmi gledalec gleda. Za kaj več pa Wikipedia in podobne info točke.

Blogerski kolega pa ponuja teh 100. Vredno klika —} YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Noir, Film noir. (Part 1)

Te dni me, kot da bi tako hotela usoda, spet kliče k filmu noir. Neka prijazna duša me je spomnila na tiste lepe trenutke, ki sem jih živel tam nekje v letih 2006, 2007. Tisti čas sem bil pomalem obseden s to filmsko strujo in moram reči, da so bili to res lepi trenutki. Film noir še danes štejem med najljubši žanr in čutim, od prstov do temen, da me bo spet prijelo in popadlo to nenasitno požiranje teh dobrot. Včasih, ko mi pot prekrižajo pravi ljudje in se vname vroča debata, pomalem že filozofiranje o filmu kot prevladujoči umetnosti, se za trenutek zazrem skozi okno, globoko in nekoliko nostalgično zajamem zrak in pustim mislim, da zatavajo v čas filma noir. In potem, če je debata dovolj vroča in glasna, vstanem, zaprosim za pozornost in začnem svoje filozofiranje o tej filmski struji. Seveda je odvisno od slušateljev kako se to filozofiranje konča. Če so slušatelji podkovani in so z menoj že sedeli za isto mizo, potem gre ta dogodek brez težav naprej, ako pa za mizo sedijo nepodkovani in pretežno zeleni ljudje, se pa ta debata lahko prelevi v nek boj, besedni se ve, ampak vseeno vroč in grob spopad. Namreč kar v srcu me zapeče, ko se oglasi kakšna nepoučena dušica in mi začne spodbijati moje teze in hvalnice temu filmskemu dobrobitu. Blizu živčnega zloma pa sem takrat, ko mi v protiudaru reče, češ, da gre zgolj za črnobele filme. Noir me je prevzel, mi veliko dal. Življenjsko pomembnih in tehtnih navodil, ki jih drugi filmi ne dajo, niti tečaji samozavesti, ki jih izvaja Smilijan Mori ne. Noir pove kaj je dobro in kaj slabo. Noir usodi pokaže sredinca in te popelje drugam, kjer se zdi, da je vse naključno, a moker od dežja, sredi ulice, ugotoviš, da te je usoda vendarle ukanila. Noir je bistvo.

Kako me je film noir prevzel?

Filme sem vedno oboževal, v njih iskal smisel, ne le kratkočasje, vedno me je privlačil ta imaginarni svet, ki ga rišejo drugi za nas. In bolj kot filme gledaš, bolj obseden postaneš, obseden seveda v pozitivnem pomenu besede. No, seveda sem najprej posegal po tekočih zadevah, ki so me svoj čas čisto zadovoljevale. Nato sem želel iti dlje, najprej sem segel po klasikah in vobče znani filmih, nato so me stvari vedno bolj vlekle v 30-a, 40-a in 50-a leta. In tam se je zgodila ljubezen na prvi pogled. Najprej so padli tisti znani naslovi, The Maltese Falcon, The Big Sleep, Sunset Blvd in podobni. To se mi je takrat zdelo kot dotik angela iz nebes, temnega angela, ki je po možnosti smrdel po cigaretah in starem konjaku. Kasneje sem brskal za redkimi, manj znanimi filmčki in tu nekje sem naletel na mali, a toliko bolj zanimivi Detour, ki v slabih 70ih minutah na najbolj surov in učinkovit način razgali bistvo in filozofijo filma noir.

That’s life. Whichever way you turn, Fate sticks out a foot to trip you.

Od tu naprej je število hitro naraščalo in noir me je tako posrkal, da sem praktično pozabil na ostalo filmografijo. Nisem izgubljal časa za novodobno sranje, ampak sem se raje sestajal z velikani tipa Bogart, Mitchum, Hayden itd. Pa sem takole zase večkrat analiziral moj položaj, namreč zakaj me lahko določena smer tako posrka vase, ker konec koncev je to isto, kot če bi ves čas gledal le azijski porno, saj na začetku je stvar interesantna in zanimiva, a čez čas rad vidiš še kaj drugega. Ampak dejansko sem tisti čas gledal le tovrstne filme, ki jih drugi niso poznali, ali pa jih niso hoteli poznati, še danes ne vem, pač mi ni jasno, da nekdo ne pozna znameniti Touch of Evil Orsona Wellesa, ob katerem se sam zaslinim kot redkokdaj. No. Kljub tehtni analizi torej odgovora na obsesijo ne poznam. Se mi pa zdi, da sem tisti čas še iskal svoj prostor pod soncem in noir je kot pravi za to. Tam glavni protagonist ves čas išče svoj prostor pod soncem in ga redkokdaj tudi najde, a ko že ima, ga takoj zakocka za fatalko, ki mu notorično mežika iz druge strani lokala. In ko sem začel film noir citirati, je bilo jasno, da sem mejo razuma že zdavnaj prestopil.

Walter Neff: You’ll be here too? Phyllis: I guess so, I usually am. Walter Neff: Same chair, same perfume, same anklet? Phyllis: I wonder if I know what you mean. Walter Neff: I wonder if you wonder.

Če mi spomin še dobro služi, potem me je za opevani žanr najbolj in najtrdneje navdušil Hustonov Malteški sokol. To je odličen film, ki premore vse. Tečnega detektiva, nerešljiv primer, fatalko, grdo igranje usode, cigarete, alkohol in drzne, ostre enovrstičnice, ki kar tekmujejo katera bo bolj vžgala. Zanimivo, omenjeni film se smatra za enega izmed prvih pravih noir izdelkov, ki je postavil temelje. Če kdo želi vstopiti v svet noira, mora najprej videti ta film. Drugi, za katerega vem, da mi je takoj ob prvem ogledu ostal v spominu, je Reedov Tretji človek, z Wellesom in Cottenom v glavnih vlogah. Vsebinsko izjemen, poln misterijev in neznank, film, ki Dunaj spet postavi za glavno mesto Evrope. Tu nekje najdem potem še Wellesov Touch of evil, z eno bolj markantnih vlog vseh časov, v mislih imam seveda prispevek debeluhnega Wellesa, ki deluje groteskno in simpatično obenem. Ampak o različnih naslovih in njihovem vplivu na moj um kakšen dan kasneje.

I’d make comic faces… and stand on my head and grin at you between my legs… and tell all sorts of jokes. I wouldn’t stand a chance, would I?

Ali pa:

I couldn’t be fonder of you if you were my own son. But, well, if you lose a son, it’s possible to get another. There’s only one Maltese Falcon.

Noir osvaja z besedami, definitivno. Kako naj se mu nedolžni gledalec sploh izogne…?

kmalu: Noir – dejstvo, ki boli; Mala šola cinizma; Zgodovina in zapuščina; Hiša dobrot

  • Share/Bookmark

Mesrine: Od morilskega nagona do državnega sovražnika št. 1

Vsaka družba se ponaša z enim pravim kriminalcem, ki preraste meje in postane legenda, mit, zgodba, popikona, ki se prodaja. Kriminalec, ki preraste okvirje znotraj svoje marginalne skupine in postane večji od ostalih. Postane tako velik, tako pomemben, da spreminja tok zgodovine, zaradi njega se pišejo knjige, razvijajo žolčne debate, delajo analize in moli k bogovom vseh vrst. Nenazadnje, kriminalec, ki postane tako velik, da je o njem potrebno posneti film, ne le enega, pač pa kar dva. In tak kriminalec, ki je od 60ih let prejšnjega stoletja ustrahoval Francijo, je Jaques Mesrine. Mesrine je bil legenda, začel je skromno, končal velikopotezno. Iz navadnega vaškega barabina se je razvil v svetovno znanega pokvarjenca, ki je za nagrado prejel čislani naziv državni sovražnik št. 1. Pred njim ni bila varna niti Kanada, zadržali ga niso niti najbolj varovani zapori. Če je bilo potrebno je sredi sojenja ugrabil sodnika, če je bilo potrebno, je moril brez najmanjše zadržanosti, če je bilo potrebno je oropal dve banki v enem popoldnevu. In vse to je na filmski trak prenesel Jean – Francois Richet in tako soustvaril enega izmed najbolj zanimivih filmskih double-billov zadnjih nekaj let. Zgodba o Mesrinu je tako velika, tako obsežna, tako visokoleteča, da jo je bilo potrebno razširiti na dva filma, to pa je za filmofile ponudba, ki jo je nemogoče zavrniti.

Richet nima ravno dolge in široke zgodovine filmskega udejstvovanja. Pred leti je posnel rimejk znamenitega Napada na policijsko postajo št. 13, ki pa je kritiški srenji pustila bolj kot ne grenak priokus. Tudi meni. Nato se Richet za tri leta umakne in napade z dvojnim filmom, ki ga sam kot celoto brez kančka dvoma prištevam med najboljše kriminalne filme zadnjih nekaj let, morda celo prav v sam vrh, kajti gre za projekt, kateremu bi težko našel komplementarja. Da gre za meta film, nam razkrije že hiter pregled napovednika, v to pa smo še bolj prepričani po nekaj minutah prvega dela, ki ga simbolično naslovijo L’instinct de mort. Morilski nagon. Rojstvo državnega sovražnika št. 1.

Prvi del nam pove kako je zrastel Jaques Mesrine, kako in zakaj je postal državni sovražnik št. 1. Spoznamo njegove motive in botre, ki so mu odprli vrata podzemlja. Pod okrilje ga vzame lokalni gangster Guido, ki v njem hitro prepozna neverjetno željo in voljo po uspehu. Prepozna njegov talent, ki je brutalen in krut, ampak edini način, da lahko preživi v novem okolju. Morda lahko sklepamo, da je bila ta surovost pridobljena v vojni v Alžiriji, kot nam režiser sugerira na samem začetku filma. Jaques je zrastel v normalni, urejeni družini, a zanj svet, kjer je vse popredalčkano in urejeno po nekih smernicah enostavno ni mogel obstajati, zato je misel na pravo službo kmalu opustil in si kruh pričel služiti na težji, a toliko bolj adrenalinski način. Najprej mali ropi, največkrat sefi bogatih meščanom, nato vedno večji ropi. Vmes Mesrine najde tudi čas za ljubezen in družino, a po neuspelem poskusu ropa hitro pristane za zapahi. Ta kratek oddih za rešetkami mu koristi, saj pride ven bolj družinski kot prej in se odpove nečednim poslom. Dobi celo službo in vsaj za kratek čas se zazdi, da je Mesrine postal nov človek. Ampak res le za kratek čas, saj ga izguba službe in nenehna prisotnost botra Guida hitro zapeljeta na kriva pota, tokrat dokončno in za vedno.

Seveda smo videli že malo morje takih filmov, ki kažejo vzpon in ponavadi tudi konec določenega kriminalca. V sami osnovnosti fabule se redko kdaj razlikujejo med seboj, pa ne trdim, da so življenja teh nepridipravov tako podobna. Ampak za učinkovit film je to najbojlši recept, saj gledalec s protagonistom zraste, ga sprejme in vzame za svojega, čeprav ve, da njegovo delo ni pravilno. Tako je konec po eni strani še toliko bolj bridek, saj nam ta oseba priraste k srcu in v nas zbudi radovednost kam ga njegova početja peljejo. Prvi del se konča na način, ki gledalcu omogoča le hiter sprehod do toalete in nazaj, po možnosti še do hladilnika po krajše okrepčilo. Okrepiti se je zagotovo potrebno, saj nam prvih 120 minut pošteno utrudi sive celice. Dinamičnih 120 minut pa napovedujejo še boljših 120, ki sledijo v drugem delu.

Ta drugi del so ustvarjalci naslovili L’ennemi public n°1 oz. Državni sovražnik št. 1. Ne morem si kaj, ampak ta prevod me spomni na številne, res številne vsebinsko in žanrsko sorodne filme, ki jih je Hwood sproduciral in na trg spravil tam nekje od 30., 40. let prejšnjega stoletja. To so bili prav posebni filmi, o njih sedaj na teh straneh bolj malo pišem, za kar mi je žal, prepričan sem namreč, da so ravno to filmi, ki premorejo največ bistva oz. mesa, če se lahko tako izrazim. To so filmi, ki so rodili vse nadaljne filme in prav je, da se od časa do časa spomnimo na njih. Na misel mi sedaj najprej skoči znani The Public Enemy iz leta 1931, ki danes velja za legendo, ki je pustil korenine vsepovsod. Film je režiral William A. Wellman, ki se podpiše tudi pod znani film Wings, ki je  konec 20. let dobil sploh prvega oskarja. No v omenjenem filmu je zaigral James Cagney, ki je tako postal sinonim za obraze gangsterjev in ostalih negativcev. Podobno kot tudi Edward G. Robinson, ki je istega leta upodobil negativca v še enem izjemnem filmu, Little Caesar. Omeniti velja še znameniti The Roaring Twenties (1939), kjer prepoznamo tudi že Humphreya Bogarta, v eni njegovih bolj železnih vlog. Kot rečeno, brez teh filmov ne bi bilo filmov, ki jim slavospeve pišemo danes. Ampak vrnimo se k Mesrinu.

Drugi del se od prvega bistveno ne razlikujem, tu seveda ne mislim na vsebino, pač pa na formo. Vsebina je nadaljevanje zgodbe o tem francoskem kriminalcu, le da ga tokrat spremljamo že na tisti najvišji stopnici, ko je že legenda, ki zaradi lastnega ega in samopotrditve preraste tudi v popikono. Ne dela več začetniških napak, ne greši več na malih poslih. Je tako velik in samozavesten, da pred sojenjem ugrabi sodnika in zbeži roki pravice. Postane tako velik, da ga lovi cela Francija, a jim vedno uide skozi mišjo luknjo. Postane fantom, človek tisočih obrazov. V svoji karieri je zamenjal mnogo partnerjev in partneric, vedno je bil večji od vseh. Mika ga tudi politika, sanja o revoluciji s katero bi Franciji še dodatno zagodel. No, vsaka pot se mora enkrat končati, Mesrinova se konča v zasedi sredi ceste, ko ga preluknjajo do skorajšnje neprepoznavnosti.

Vsi anti-junaki, resnični ali filmski, končajo na tak način. Če se prej celo življenje skrivajo roki pravice, se ji izmaknejo tudi tedaj, ko jih ta že drži za roko, slej ko prej enkrat naletijo na mino, kot se reče. Kar spomnimo se kaj se je zgodilo z Ricom v Little Caesarju, pa še bi lahko našteval. Nas torej tovrstni filmi učijo, da pravičnost vendarle prevlada in se enkrat vse izteče tako, kot bi se moralo že takoj? Morda. Spet drugi bi v filmu prepoznali druge ideje. Je potrebno življenje uživati na način, ki nam najbolj odgovarja, na način, ko smo najbolj srečni, ne glede na posledice, ki jih tak način življenja slej ko prej prinese? Mesrine je bil človek akcije, človek adrenalina, človek anarhije. Zanj zakoni niso obstajali in videlo se je, da je najbolj srečen takrat, ko greši. Zakaj živeti samozadostno življenje sive miši in se skrivati za povprečnostjo, če se ti v žilah pretaka drugačna kri. Je to lahko opazka naši celotni družbi, ki le omejuje in postavlja takšne in drugačne okvirje, ne zna pa v nadpovprečnih posameznikih najti tisto pravo energijo in jo speljati na tir, ki bo družbi služil in je ne bo slabil.

Ogled naslovnega double-billa je zares prav posebna izkušnja, saj je film zelo cineastičen. Gledljiv do konca, dobro režiran, dobro montiran in pokaže res tisto kar mora. Nima odvečnih sekvenc, ki bi zgodbo zgolj mašile, ampak je poln materiala, ki ima pravo težo in veliko dodane vrednosti sami zgodbi. Zaključne sekvence zasede so mojstrsko posnete, tega se ne bi sramovali niti najbolj čislani čezoceanski režiserji. Vincent Cassel je praktično v vsakem kadru, a tega ne gre šteti v slabo, zakaj ko pa je igralec opravil tako perfektno s svojim delom. Cassel je znan po odličnih vlogah, vsakič zna iz še tako obskurne vlogice izstisniti tisti sladki sok, ki jo naredi napozabno. Tu je vloga napisana zanj in menim, da je odličen, morda je to kar češnja na smetani njegove dosedanje kariere. Pojava in karizma mu v vlogi velikega francoskega kriminalca dobro služita, da zna igrati pa pokaže v nekaterih težjih sekvencah, ko mora njegova čustvena mimika priti najbolj do izraza. Tudi spremljajoči ansambel ni od muh. Igralci, ki so večinoma neznani, razen Depardieuja, so svojih pet mnut slave odlično izkoristili. Tu imam v mislih predvsem Roya Dupuisa, ki je kot Mesrinov prvi pomagač odličen, ne smem pa mimo vseh simpatičnih žena, ki jih Mesrine tekom filma zvabi v posteljo. Anaya, Ludivine Sagnier in Florence Thomassin so vse odlične, prepričljive in tudi očem prijazne.

Ni kaj, ogled Mesrinove zgodbe v dveh delih je obvezen za vsakega filmofila daleč naokoli. Menim, da lahko zadovolji vse okuse, kar pa mu štejem v hudičevo pozitiven plus pa je to, da se film kljub visoki produkciji izogne Hollywoodskemu vonju in do konca deluje evropsko. Če me kdo vpraša kateri del je boljši, bi rekel, da ni prvega dela brez drugega in ni drugega brez prvega. Oba je potrebno videti skupaj, še isti večer.

I don’t like the laws and I don’t want to be a slave of the alarm clock my whole life.

Ogled obvezen!

  • Share/Bookmark

35 let nekega morskega psa

V teh dneh filmski svet praznuje zanimivo obletnico. Pred 35 leti je v ameriških kinematografih štartal film Jaws, ki je, milo rečeno, za vedno spremenil filmsko umetnost, jo oropal njenega bistva in na prvo mesto produkcijskih želja postavil blagajniški izkupiček. Žrelo je tlakoval pot po kateri so se na prelomu desetletja pripeljali prvi čistokrvni blockbusterji, te ošabne pošasti, ki so uničile sodobni Hollywood. Pred Žrelom smo imeli vroča 70a, po Žrelu smo dobili 80a in cel kup novih, dobičkonosnih franšiz, ki se z nerazumljivimi nadaljevanji vlečejo tudi v 21. stoletje. Ampak, da se ne bi napak razumeli, filma Žrelo tu ne bom kamenjal in ga pred vso javnostjo okrcal kraje in uničenja vsega lepega, bom ga pohvalil, mu namenil lepe besede in predstavil lastno mladostniško obsedenost z njegovim glavnim protagonistom. Zato časa in energije ne bom trosil z vsebino in recenzijo. Menim, da kdor ne pozna filma Jaws, na tem blogu nima kaj iskati.

Zakaj se Žrelo šteje med tako zlovešče mejnike? Žrelo je prvi film, ki je v blagajno prinesel takrat magičnih 100 milijonov dolarjev. Pred njim se filmi niso smatrali kot ultra dobičkonosno sredstvo, po uspehu tega filma pa so studii in producenti spoznali, da se s filmom lahko obogati, močno obogati. Žrelo je postal popoln paket, saj je bil eden izmed prvih za katerega so naredili popolno marketinško podobo in pri gledalcih zbudili pozornost že precej pred uradno premiero. Gledalce so pred prvo projekcijo dražili s slogani v stilu Si upate v vodo? Ali pa Izogibajte se vode! In vsi so hoteli izvedeti kaj za hudiča je v vodi… Uspeh je tu, legenda je rojena, druga legenda, takrat komaj 28 letni Steven Spielberg, pa na novo izumi film in postane najuspešnejši režiser vseh časov. Kar je sledilo je jasno, prišel je George Lucas in Star Wars franšiza, kar je tlakovano pot zabetoniralo in ob njo postavilo smerokaz kako in na kakšen način se stvarem streže. Vabljeni v dobi blockbusterjev!

Ampak fakte in suhoparne zgodovinske podatke na stran oz. v kakšen debel, prašen almanah. Prav je, da predstavim močno subjektiven odnos do opevanega filma, ki je meni pred ne vem koliko leti naredil več škode kot koristi in me verjetno zaznamoval za vse večne čase. Kar gre filmu šteti v veliko čast, je seveda stopnjevanje strahu, suspenza, kravžljanja živcev, rajcanja po domače. Kaj lahko gledalec pričakuje seveda razkriva že naslov in uradni poster filma. A končni rezultat je veliko bolj impresiven, zahvaljujoč se izjemni naraciji in dramaturgiji. Morda sem delno kriv tudi sam, saj sem imel od nekdaj probleme z ločevanjem fikcije od realnosti. Ne vem koliko sem bil star, ko sem Žrelo prvič videl, morda pet let, veliko več najverjetneje ne, ampak tisti prvi ogled me je prikoval na sedež, me šokiral, pretresel in mi dobesedno vzel nedolžnost. Če sem poprej filme le gledal, sem po ogledu Žrela filme živel. Hočem reči, po Žrelu sem se v filme zaljubil, saj so mi začeli dajati toliko nazaj kot pravo življenje. No, da ne grem predaleč, filmi so takrat postali moja stalnica, moja konstanta, moj beg pred realnostjo, moj svet. Svet, kjer ni bilo več delitve med fikcijo in realnostjo. In če je obstajal krvoločni morski pes v filmu, je obstajal tudi v morju Rovinja, kamor smo z družino takrat redno zahajali. Pika! E, ta strah je ostal v meni do danes, preklet bodi Steven Spielberg.

Morda obstaja kje kakšna študija, ki uvršča originalni song med najstrašljivejše na planetu, ne vem, ampak originalni song, ki ga je za film zložil John Williams, pri meni predstavlja najbolj strašljiv skupek not kar jih poznam. Če danes slišim kje ta zlovešč zvok, se mi takoj sprožijo vsi čuti, koža mi za trenutek zadrgeta, dlani se začno potiti in le čakam kje me bo kaj udarilo. Ko mi kakšno sekundo kasneje moj živčni sistem sporoči, da gre le za potlačen otroški strah, dokaj hitro pridem k sebi in krenem svojo pot, ampak v grlu še dolgo čutim grenkobo.

Geneza strahu mora biti prav zanimiva za nekoga, ki se s tem ukvarja profesionalno. Namreč znano je, da nas bolj straši tisto kar ne vidimo, oz. vidimo le delno, kot pa tisto, kar je ves čas pred nami in nam skače pred oči vsakih 65 sekund. Bolj nas je strah tistega, kar se skozi celoten čas, torej cel film, cel roman, plazi okoli nas, nas pomalem špika, pomalem opozarja, kot pa tisto, kar je ves čas pred nami, pa naj bo ta stvor še tako močan in zlovešč, še tako krvav in opremljen s takimi in drugačnimi noži. Zato je Žrelo petkrat bolj grozljiv od novodobnih kričečih horrorčin, ki so bolj za najstnice kot ne. K Žrelu spada denimo še originalni Alien, ampak tam je stvor tako kulski, da bi ga človek povabil na kavo. Ker kavelj pri Žrelu pa je ravno ta, morski psi so v vseh morjih, vsi vemo kako izgledajo in misel, da bi bil res nekdo tako morilski in lačen, e to nas pa straši, zakaj, zato, ker je možno, ker je temu lahko verjeti. Ha, preklet bodi Steven Spielberg, še bolj pa Peter Benchley, avtor romana po katerem je film nastal.

Žrelo sem videl desetkrat, dobesedno. Legendaren film, tu ni kaj. Morda se kdo z mano ne strinja, morda ga kdo gleda skozi današnjo prizmo, ki je 35 let starejša in film zaradi slabših specialnih efektov ne naredi takega vtisa. Morda komu zgodba pač ne potegne. Sam ga cenim predvsem iz subjektivnih razlogov in ti mi velevajo, da gre za film, ki me je morda kar najbolj zaznamoval. Gre za film, ki me je potegnil vase, bil je najverjetneje prvi film, zaradi katerega filme dojemam tako kot jih dojemam. Šele kasneje, veliko kasneje je prišel Boter. In temu se lahko le priklonim, sedaj, ko v morju plavam brez misli na ta film, sedaj, ko v zrelih letih vem, da tako lačnih morskih psov vendarle ni. Zato hvala Steven Spielber!

Ni kaj, kmalu bo dopust, čas je, da si Žrelo ponovno ogledam…

  • Share/Bookmark

Patroni 23

V svoji zadnji veliki recenziji, napisani na tem koščku medmrežja, sem pisal o Taksistu, legendarnem filmu še bolj legendarnega Scorseseja. Pa mi je nekako šinilo v glavo, da bi bilo fino in lepo narediti eno tako mini osebno retrospektivo Scorsesejevih najbolj znanih in čislanih filmov. Čakam Mean Streets, prvo njegovo druženje z De Nirom, pravi pravcati biserček je ta film, v veselje mi ga bo še enkrat pogledati. A prej bi bilo lepo, da vidim zadnji Scorsesejev poskus, Shutter Island, eni mi ga hvalijo, drugi ne, čakam lastno presojo. Ampak tuhtam takole pri sebi, čez dobre 3 tedne se prične največji športni dogodek leta in v tem mesecu časa za filme praktično ne bo… Ah ja. Patroni 23 so pisani kot vedno. Najbolje, da se jih kar lotim.

The Informant! (2009) – Steven Soderbergh zna. Njegov rahli privrženec sem že nekaj časa, čeprav priznavam, da me je večkrat pustil tudi povsem hladnega. Nazadnje ob biografiji velikega Cheja. Špicelj, kot je, ako me spomin ne vara, slovenski prevod, je dobra komedija, z nekaj odličnimi iztočnicami. Scenarij je kar oster, Damon pa precej všečen v naslovni vlogi. Ga lahko brez problema priporočim naprej. imdb

Daybreakers (2009) – ah ja. Bolj kot ne hudo razočaranje. Zanimiva iztočnica, ki pa se hitro sfiži. Ne najdem pozitivnega elementa, zagotovo je cel kup boljših vampirijad. Hvala in nasvidenje. imdb

Don Mckay (2009) – Kudos, pravim jaz. Prijetno presenečenje. Razplet, ki zmeša glavo, priporočam bolj pozorno sledenje malim dialogom skozi cel film. Pričakoval sem malo, dobil pa veliko. Odličen casting, še posebej Mellisa Leo in zares sijajni Haden Church. Ta film lahko močno priporočim. imdb

Van Helsing (2004) – Joj, prejoj, kakšen bruh od filma. No, tipičen, šolski primer kakšnih filmov ne gre snemati in producirati. Zmes vseh pošasti iz omar, ki pa se izniči v prvem kadru. Ja tako slabega okusa pa že dolgo nisem imel ob ogledu filma, priznam, da sem se komaj prebil do konca. Ne hvala! itivi

Yes Man (2008) – Komedije Jima Careya vedno dajejo občutek recikliranja. Tak občutek mi daje tudi ta komedija, ki pa je vseeno drugačna, če ne drugega, je manj obraznih grimas. Ampak razmišljam kam naj bi tale film štel, kako visoko oz. kako nizko. Navdušil me ni, me pa veseli, da se vsaj za ped odmakne od prežvečenega Jimovegaa repertuarja. Ah no, težko se je prebiti skozi vse prepreke. itivi

Ne le dis a persone (2006) – No ja, gledljiv euro triler. Dokaj napet, kar svež po svoje. Seveda se mu poznajo kakšne manjše ranice, a generalno ga velja pohvaliti in priporočiti vnaprej. itivi

Fragiles (2005) – Eh ja. Bolj kot ne, gre za slabo, res slabo grozljivko. Nič me ne prepriča, še najmanj pa tvist, ki nima nikakršnega efekta. Slabo in za v pozabo. Otroci v grozljivkah se mi počasi zdijo že kar neizvirni, no podoba v tem filmu je po svoje že kar bizarna in bolj humorna kot kaj drugega. Ne, to ni to. itivi

Sem pa videl tudi Burtonovo Alico v Čudežni deželi, a o njej v daljšem spisu. Mi je všeč? Mjah no, pričakovanja so bila višja, seveda sem pa navdušen nad Čudežno deželo. Oh, vesel je čas, ko lahko avtorji vse svoje skrite fantazije prenesejo na filmski trak, kudos Tim Burton!

  • Share/Bookmark

Taxi Driver (1976)

Najprej kratka anekdota. Pred skoraj petnajstimi leti sem redno in vestno praznil lokalno videoteko, ki je bila tisti čas kar dobro obložena za enega 13, 14 letnega mladeniča, ki je ravno v dar dobil Samsungov video rekorder. Takrat sem živel za azijske kung fu poskočnice, za adrenalinske, eksplozivne akcionerje, za eksplicitno krvave in strašljive nizkoproračunske horrorje, sem in tja pa sem si nekoliko sramežljivo, a dovolj možato sposodil tudi kak pomalem bizarnen italijanski pornič. Tisto videoteko sem izpraznil do zadnjega kotička. Dobesedno. No, kakšno leto kasneje, ko sem morda že vstopil v srednjo šolo, pa mi je mož za pultom pod nos pomolil Scorsesejevega Taxi Driverja. Dobro se spomnim tega prizora, saj je bil na ovitku narisan taxi in nekako v prvem planu mladostni obraz legendarnega De Nira. Zakaj se tega dogodka tako dobro spominjam? Zato, ker sem takoj podvomil o njegovi kvaliteti. Haha, ubogo najstniško pišče, ki še ni dodobra predrlo jajčno lupino, si je drznil dvomiti o enem najboljših filmov vseh časov, ja mladost je pa res norost. No, kot včeraj se spominjam prvega ogleda. Vem, da me ni prepričal, vem, da me je dolgočasil, seveda vse do zadnjih nekaj minut, ki se nato prelevijo v tisti znani masaker, kar film brez pardona uvršča med legende. Ti prizori so me še kako prepričali in dolgo ostali z mano. No, kasneje sem filmsko samo še rasel, na jedilnik so hodili vedno resnejši filmi, klasike, kulti, legende. Počasi sem v roke vzel tudi kakšno knjigo in tako sem kaj hitro spet naletel na naslovni film, tokrat že v dvd izdaji. Izučen parih stvari sem se ogleda lotil drugače. Občutki? Povsem drugačni, film me je prevzel in dolgo sem ga štel kar za najboljšega. Nato sem ga videl še enkrat, in nato še enkrat… Pred dnevi sem ga videl petič. Občutki? Še vedno isti, še vedno velja za enega izmed najboljših filmov kar sem jih videl, a danes nanj gledam skoraj tako kot na malo božanstvo. Oz. bolje, nanj gledam kot na žarek razsvetljenstva, ki ga človek doživi redko v življenju. Taxi Driver je film, vreden globokega priklona. Kaj napisati o njem? To je vedno težko, pisati o stvari, ki te gane tako močno, da komaj najdeš besede. Kot bi pisal ljubezensko pismo, mar ni pisanje o ljubezni venomer najtežje?

Da so bila sedemdeseta posebno obdobje na časovni premici filmskega sveta, ni potrebno vnovič tako solzavo poudarjati. Ampak dejansko gre za nek čaroben čas, ki je naplavil toliko legendarnih filmov kot nobena dekada ne prej, ne kasneje. To je bil čas, v katerem so živeli filmarji, auterji, filmofili, ki so se znašli v pravem trenutku na pravem kraju. Če začnem naštevati imena, ki so takrat vzbrstela, nima smisla, jih je preveč, od režiserjev do scenaristov, igralcev in producentov. Vsi, ki v filmskem svetu še danes največ pomenijo, so zrasli v sedemdesetih. Pregled filmov, ki so bili tedaj posneti, je res veličasten in težko dosegljiv. Sedemdeseta so imela čar, moč, voljo. Sedemdeseta so na novo interpretirala pojem filma. Film je prerasel film, postal je življenje. Če bi moral poiskati film, ki se po mojem mnenju najbolj identificira s tem obdobjem, potem bi brez kakršnega koli razmisleka izbral Taksista.

Scenarij za Taksista je napisal legendarni Paul Schrader in o tem po hwoodu še danes krožijo mnoge zgodbe, ki so resnične, lahko pa tudi ne. Niti ni važno. Za režijo se potem dolgo ni vedelo kdo bi bil najustreznejši kandidat. Studio naj bi želel De Palmo, Schrader pa Scorseseja. Tu se niso uspeli dogovoriti, zato naj bi Schrader sam zagotovil zasebno prikazovanje filma Mean Streeet, ki velja za prvo koloboracijo med Scorsesejem in De Nirom. Šefi so se strinjali glede Scorseseja, a le v primeru, da glavno vlogo dodelijo Robertu De Niru. Vse ostalo je zgodovina.

Že uvodni kader razkrije bistvo filma. Kamera se osredotoči na predel oči glavnega protagonista, detajl, ki vzbudi srh in spoštovanje. Detajl, ki da vedeti, da tu ni šale. Hipnotična glasba, temne, krute ulice New Yorka in rumeni taksi, dovolj vpadljiv, a spet dovolj običajen objekt sivega vsakdana.

Thank God for the rain to wash the trash off the sidewalk.

Travis želi le nočno izmeno. Ponoči ne more spati, naokoli se vozi z avtobusi in podzemno železnico, vseeno, če zraven služi. Muči ga postvietnamski sindrom. Na ulicah ne prepozna veselja, ne prepozna dobrote, vidi le umazanijo, blato, nesnago. In gledalec tu nima izbire. Gleda iste ulice kot Travis, vidi iste ljudi, iste zgodbe, iste dogodke. Ulice so ves čas mokre, vlažne, temne. Tipičen neo-noir.

Now I see this clearly. My whole life is pointed in one direction. There never has been a choice for me.

Travis po neuspeli ljubezenski igrici ugotovi, da je tu, na tem mestu, samo z enim razlogom. Nekdo mora poskrbeti za mesto, nekdo mora mesto očistiti. Paranoja, ki ga spremlja vse odkar je prišel iz Vietnama, je tu dokončno prevzela um. Samoizolacija je paranojo opogumila, mesto ima lahko le enega odrešitelja. Politiki so le polni besed, dejanja mora na svoja pleča prevzeti mali, nevidni človek. Za končni in najbolj črni preskok je spet kriva ženska, neo-fatalka. Mesto je polno takih deklet, ki Travisu mešajo glavo. Ko Travis želi očistiti mesto, s tem misli le na ljudi, ki mu kvarijo njegove neo-fetalke? Bolj kot mesto, brani ženske? To bi bila lahko ena izmed interpretacij, ena mnogih. In to mi je pri naslovnem filmu od nekdaj všeč, film pusti veliko v premislek. Če gledalec želi, lahko glavnega protagonista analizira dolgo v jutro, pa mu ne bo prišel do dna. Protagonist je kompleksna osebnost, ki o sebi ne pove veliko, a vsak njegov pogled razkriva temačnega človeka. Atmosfera, ki jo film s tako ostrim bodalom riše v naše čutne senzorje, je neverjetna, praktično nedosegljiva. Čutimo strah, čutimo paranojo protagonista, zatohlost in vonj ulice človek zazna preko ekrana. Kot bi bil pred vrati pekla, kot bi sanjal najbolj temačne sanje. Horror, horror…

Scenarij je vrhunsko spisan in ima vse kar mora dober scenarij imeti. Vrhunsko nastavljeno zgodbo, izvrsten dramaturški lok, dobro naracijo, ki gledalca posrka in ga ne izpusti do odjavne špice. Seveda mora za tem stati izvenserijski režiser, ki zna zgodbo iz papirja prenesti na filmski trak. In verjetno takrat ni bilo boljšega za režijo Taksista od Martina Scorseseja. Vsak njegov kader je vrhunsko, pomalem umetniško delo, ki nosi toliko znanja in entuziazma, kot le malokateri film prej. Vsaka senca, vsak košček scenografije, vsak gib igralca, je skrbno načrtovanj in doprinese res najboljše. Znana je teza o snemanju in interpretiranju scene ob telefonskem pogovoru med Travisom in Betsy. Pa takih scen je še veliko, recimo detajl na šumečo tableto v kozarcu vode. Najprej tableta, nato Travis in spet tableta. Tako kot šumi in poka voda v kozarcu, šumi in poka tudi Travisov um. Simbolika je zelo pomembna in filmi, ki to zmorejo prikazati na tak način so vredni vsega truda. Scorsese o filmu še danes govori zgolj v superlativih, še danes se mu prikloni tudi sam in med vrsticami lahko preberemo, da je tudi njemu ta film močno pri srcu. Režijsko perfekten film.

Robert De Niro, ki je bil v 70ih prva violina, je tu opravil res vrhunsko delo, nadgradnja mladega Vita Corleoneja. Travis je težak lik, težka vloga za interpretacijo, a De Niro jo opravi vrhunsko. Vsak njegov gib, mimika obraza, oh le nemi pogled, izražajo neverjeten talent, ki ga poseduje ta velikan. Izjemno prepričljiv je in ne gre spregledati, da je najbolj znan in najbolj opevan del filma (Talkin` to me!?) povsem njegovo delo, nekaj kar mu je dala igralska šola Stelle Adler, od katere je vse kar je znal črpal tudi Marlon Brando. Ostali De Nira ne dosegajo, a Harvey Keitel dobro izkoristi kratko minutažo, Cybill Shepherd je tu, zanimiva za ogled, svoje pa doda tudi takrat komaj 12 letna Jodie Foster, ki kaže širok potencial. Glasba je prepoznavna in še kako se poda na vlažno, temačno cesto.

Ampak glavna moč filma je zagotovo filozofija in psihologija glavnega protagonista in ulice. In vprašanje za konec, je film bolj filozofski ali psihološki? Zame osebno zagotovo eden izmed filmov, ki gledalcu pustijo največ materiala za razmislek. Močna, kvalitetna doza sedme umetnosti in menim, da bi moral vsakdo naslovni film videti, ne le enkrat, večkrat. Legenda, mit, kult, v eni osebi.

Hello Betsy. Hi, it’s Travis. How ya doin’? Listen, uh, I’m, I’m sorry about the, the other night. I didn’t know that was the way you felt about it. Well, I-I didn’t know that was the way you felt. I-I-I would have taken ya somewhere else. Uh, are you feeling better or oh you maybe had a virus or somethin’, a 24-hour virus you know. It happens. Yeah, umm, you uh, you’re workin’ hard. Yeah. Uh, would you like to have, uh, some dinner, uh with me in the next, you know, few days or somethin’? Well, how about just a cup of coffee? I’ll come by the, uh, headquarters or somethin’, we could, uh… Oh, OK, OK. Did you get my flowers in the…? You didn’t get them. I sent some flowers, uh… Yeah, well, OK, OK. Can I call you again? Uh, tomorrow or the next day? OK. No, I’m gonna… OK. Yeah, sure, OK. So long.

itivi, special edition

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Twilight saga

Morda se utegne reden bralec mojih umotvorov vprašati kaj za hudiča se je v zadnjih dneh zgodilo z menoj, da vse večkrat posežem po filmih, za katere sem poprej trdil, da se jih ne bi lotil, pa če bi bil od tega odvisen nadaljni obstoj našega univerzuma.  Ampak sem v zadnjih nekaj tednih to svojo zapoved večkrat prekršil, no tako hudega greha zaenkrat še nisem storil, da bi pogledal Transformerje recimo, ampak že z uvodnima deloma v Twilight sago sem se temu praktično približal na mišjo dlako. Pa naj pojasnim vse skupaj. Twilight sage sem se lotil s povsem preprostega razloga. Oni dan smo imeli eno sočno in mesnato debato o tej novi obsesiji mladih in nekako sredi pogovora sem izpadel kot totalni mamut tik pred izumrtjem, saj nisem imel pojma kdo za hudiča je Edward Cullen, kdo za vraga je Bella Swan, nisem imel pojma, da obstaja film, kjer se srečajo volkodlaki in vampirji, pa še bi lahko našteval. Skupina sogovornikov mi je namenila zelo osoren pogled, češ mar nisi ti samooklicani filmofil, ki občasno v roko vzame tudi kakšno knjigo in nato o tem debatira vsakič znova in znova? Mar nisi ti kvazi poznavalec sedme umetnosti, ki vsakič znova izkoristi priložnost in pametuje o tem in onem? Torej? E, vidite, zadeli so me kot zadane mizar žebljiček na glavo. In ja, Twilight saga je šla mimo mene kot vlak na železniški postaji. Seveda sem v tej debati svoja stališča zagrenjeno zagovarjal naprej, trdil da mi kaj takega niti ni potrebno videti, se skliceval na Harryja Potterja, ki me prav tako ne gane niti toliko kot dnevno poročilo o vrednosti kamerunske nacionalne valute itd… A ko sem prispel domov, okrepljen z nekaj decilitri rdečega, sem vendarle prišel do spoznanja, da če imam kaj v hlačah, si bom Twilight sago ogledal, da vidim kaj in koliko sem izpustil in izgubil do sedaj v življenju, oz. iz drugega zornega kota, da dobim potrditev teze, da je današnja masovna produkcija tako predvidljiva in dolgočasna, da boli glava. Ha!

Twilight je kot roman luč sveta ogledal leta 2005, kot film pa tri leta kasneje. Prvotni del je režirala Catherine Hardwicke, meni povsem neznana režiserka, ki pa je vendarle mojo pohvalo že doživela, in sicer za delo v filmu Thirteen. No, Twilight je druga zgodba. Zdaj je težko pisat kaj in kako je mene film ganil oz. prepričal. Me sploh je? Dobro, priznam, da je prvi del povsem gledaljiva romantično – fantastična zgodba, kjer pa več kot očitno mamut, kakršen sem jaz, ni ciljna publika. Ciljna publika so mlada, najstniška dekleta, ki seveda komaj čakajo na prvo ljubezensko in s tem seveda seksualno izkušnjo. In ta film jim to željo poveča za nekaj odstotnih točk, nedvomno. Namreč, kolikor mi spomin seže v tista najstniška leta, spomnim se deklet, ki so stala na hodnikih šol in kar čakale, da kakšen starejši vampir zasadi zobe v njihov vrat. Bella Swan, ki se je na odročno mestece preselila iz večjega mesta, ima težave z nedoraslimi fantiči, ki jim slina kaplja na čevlje še preden si jo upajo pogledati v oči. Zato ni čudno, da je tudi njeno ženskost pretresel skrivnostni bledoličnež, vedno mrkega obraza, ki kar sam od sebe vzbuja srh in zanimanje obenem. E, tudi Bella je ganila njegovo, ee moškost. Ta dva nato nekaj vendarle združi in temu bi lahko rekli ljubezen. Ljubezen, ki pa ima eno veliko oviro, in sicer to, da je Edward vampir. Vampir, ki živi v družini, ki se že leta in leta brani človeške krvi, pa čeprav je ta za njih najbolj hranljiva in okusna. Namesto ljudi raje pregriznejo vrat kakšni ubogi srni ali drugim gozdnim živalim. Bellin telesni napitek vzbudi pri Edu močne nagone, željo po človeški krvi, a zaradi ljubezni mora to željo ves čas zadrževati v sebi. Nič čudnega, da je vedno tako mrk! Film tako bolj ali manj ves čas krmari skozi to ljubezensko avanturo, dokler Bello ne zavohajo še bolj krvoločni vampirji, ki se ravno ta čas potikajo tod naokoli. Začne se boj vampirjev za ubogo Bellino usodo… Ah, ne rečem, ciljna publika aplavdira, kolena se šibijo, mladenke so verjetno po ogledu tega filma dolge noči sanjarile o tem in onem. Jaz pač ne. Kolikor me film prepriča, ni vredno veliko. Kot rečeno, takega ostarelega mamuta te stvari ne ganejo več. Če bi bilo po mojem, bi si družina Cullenovih mlado in sočno telo Belle tik pred koncem skupinsko privoščila, nenazadnje je taka tudi njena želja. Ampak ne, Ed jo raje pusti na nemilost človeškega življenja, ne glede na to, da bo njuna ljubezen še vedno na težkih preizkušnjah.

Torej kaj mi ta film da? Meni osebno nič. Seveda gre pohvaliti par tehničnih vidikov filma, kar pritegne tudi moje oko. Ampak drugega ne morem ne hvaliti, niti ne preveč grajati, saj filmu pač ne smem zameriti čiste in odlično načrtovane usmerjenosti. Je pa ljubezen vedno hvaležna tema, in če že, potem tudi sam raje gledam ljubezen med vampirjem in človeškim bitjem.

No, uspeh filma je bil seveda gromozanski. Takojšen hit, ki je na filmsko nebo iztrelil nove zvezde, nove idole, nove obraze, ki se smejijo s posterjev, nalepljenih na stene mladih deklet. Lepo. Nadaljevanje se je v stilu Piratov s Karibov, pričelo snemati že po prvem zasluženem milijonu. New Moon, prihajam!

Če sem dejal, da je prvi del gledljiv in ima nekaj, kar lahko prepriča tudi mene, potem za nadaljevanje lahko trdim, da je praktično negledljivo in nima nič kar bi prepričalo tudi mene. Pojdimo po vrsti.

Zgodba se začne tam, kjer se je končala v prvem delu. Ljubezen med Bello in Edwardom še vedno brsti. Vse je lepo in fajn, potem pa kar naenkrat, kot strela z jasnega, Edward oddide iz mesta. Seveda, vampirji prav dolgo ne morejo skrivati svojo nečlovečnost. Adijo Bella, pazi nase. Žalost, obup. Bella je na koncu z živci, ko se v njeno življenje izza hrbta nepričakovano prikrade lokalni fantič, indijanske krvi. Lep na pogled, temen, zagorel, temperamenten in mišičast. Pravo nasprotje suhega, bledega in mrkega Edwarda. Bella se začne družiti s tem Jacobom in skorajda že pozabi na Edwarda. Ampak kaj, ko tudi Jacob v svoji krvi nosi nek čudni gen, ki se zbudi le takrat, ko njihovo mesto obiščejo vampirji. Jacob je volkodlak. Kako majhno mesto je to! Najprej vampirji, sedaj volkodlaki. Z njimi pa se vedno zaplete Bella, ja če to ni kruta usoda. In Bella spet sliši podobne stavke, o ljubezni, ki ne sme biti… No, ko človek že misli, da so vampirji tu odklenkali in bomo priča bolj zanimivim volkodlakom, se kar naenkrat znajdemo v italijanski vasici, med največjimi glavami vampirskega sveta. Preskok, ki meji na bizarnost! Tu se mi film dokončno zameri. Gre za tipičen primer hotenja po razburljivosti in dinamiki, a se vse to nato pomeša in dobimo eno čudno, težko prebavljivo zmes. Zgodba volkodlakov že dobiva neke temelje, orise, a nato v trenutku preskočimo nazaj k vampirjem. Kaj se je zgodilo z volkodlaki? Ne izvemo, kot da jih ni bilo. In tako smo spet sredi prelepe ljubezenske avanturice med Bello in Edwardom… Eh… Nekaj pa drži, mlada dekleta so ob tem filmu najverjetneje še bolj vzdihovale kot prej. Ampak film dejansko nima ne repa ne glave in to moti. Pa še volkovi so narejeno hudičevo amatersko, da to je, amatersko mi deluje vse skupaj! Chris Weitz, morda kdaj drugič. Če me bo kdo čez dva dni vprašal po vsebini, je verjetno ne bom poznal. Oh Edward prigrizni ji že ta nežen in nedolžen vrat, saj sama prosi!

Pri obeh velja požugati scenariju, saj ni prepričljiv. Preveč balasta in nepotrebnih smeti, premalo mesa. Izpostavim lahko mlade obraze. Kristen Stewart je sedaj že kar znano ime in obraz na katerega velja staviti. Menim, da dobro igra, poglejte jo v Adventurland ali pa v Panic Room. Kariera bo uspešna, sploh ko preraste vloge tipa Belle Swan. Robert Pattinson je novi prišlek, s katerim mnogi žalijo Jamesa Deana, saj ga ne vem zakaj primerjajo z njim. Dajte no, vsak skuštranec pa še ne more biti Dean, sploh ne danes, tretji je Taylor Lautner, ki bi lahko kakšno uro fitnesa investiral v šolo izrazne mimike ali kaj podobnega. Ah, današnja mladina…

Torej? Če se vrnem k uvodu. Povsem vseeno bi bilo, če teh filmov ne bi videl. Ničesar nisem pridobil, izgubil pa na času, oba skupaj trajata več kot štiri ure. Prvemu bi vseeno dodal oznako priporočam, zakaj pa ne, kdaj pa kdaj je treba iz ustaljenih okvirjev, drugega pa ne priporočam naprej, niti 16 letni deklici ne. Pač ni dober film in pika. Je pa seveda svet že v pričakovanju letošnjega tretjega dela. Čakam ga tudi sam…

prvi že na itivi

  • Share/Bookmark

Patroni 22

  1. edicijo patronov bom začel z Leonejevim vesternom Il Buono, Il Bruto, Il Cattivo, ki sem ga pred večerom ali dvema ponovno pogledal. Seveda se priklanjam legendi in oznanjam njegovo moč in kvaliteto, po mojem mnenju najboljši vestern vseh časov, ampak tu nisem tako doma, zatorej ta moj vzhičeni glas ne sme biti neko relevantno mnenje. Vestern me v vsej svoji širini in dolžini ni nikoli prav posebno pritegnil, klasike in kulte sem že pogledal, v kakšne detajle se pa res nikdar nisem spuščal. Ampak, ko človek pogleda omenjeni film, si ne more kaj, da ga ne bi štel med prav posebne filme, tja nekam na posebno mesto, ob bok Kubricku in Kurosawi. To je film, ki je večji od filma in tak status mu mora pripadati ves čas. Morda, morda, če me bo dovolj v hlačah, bom daljšo recenzijo tega filma še spisal. Tokrat le še to, glasbena podlaga je tako dobra kot film sam, zaradi statusa neumrljivosti in občega poznanstva, pa bi rekel, da je še boljša. Sploh ob samem zaključku filma dvigne marsikatero kocino, Morricone je zagotovo mojster.
YouTube slika preogleda

Patroni so tudi tokrat pisani in zanimivi. O slovenskem dvojčku sem pisal v eni izmed zadnjih objav, mi je pa poštar v nabiralnik že dostavil še en slovenski produkt, in sicer Predmestje. Opis me pritegne, naj se boj s slovenskimi kompleksi prične. No, spodaj pa o Hoffmanovi drugi puberteti, autofelaciji, turških zapornikih, upanju, vesoljskih ugrabitvah itd… Patroni 22:

Last Chance Harvey (2008) – Povprečna dramica o paru, ki v drugi puberteti premaga strahove in zaživi srečno življenje. Nič posebnega, res ne, že videno, a pohvaliti velja odličnega Hoffmana in zabavno Emmo Thompson. itivi

Shortbus (2006) – konzervativci in društvo kmečkih žena, stran od tega filma. Tisti bolj liberalni in odprti pa kar veselo na ogled. Film, ki v enem zamahu razbije vse zadrege in moralne okvirje, ter že v uvodnih kadrih razkrije vse kar ima za razkriti, od autofelacije, do sadomazohizma. Jaz sem za, če so bile take seanse v rimskih časih nekaj samoumevnega, zakaj ne tudi v 21. stoletju? itivi

Midnight Express (1978) – pravzaprav zelo dober film, ki ima nek status in mesto v filmskem svetu. Seveda ga moram toplo priporočiti naprej, odlično gre v paru z letos opevanim Prerokom. Režija Alan Parker, v vlogah pa nadpovprečno moč kažejo Brad Davis, John Hurt in Randy Quaid. Aktualen tudi dandanes. itivi

Nirgendwo in Afrika (2001) – lepa, politično obarvana drama, ki igra na preverjene strune. Film kakšnih posebnih razvetljen ne prinaša, a za pozabo vseeno ni. Tisti, ki bodo bolj ganjeni, bodo videli veliko dobrega, tisti, ki jih podobne pustolovščine že a priori pustijo hladne, pa bodo raje razmišljali o čem drugem. In prav je tako. Meni je bil film predvsem lep za pogledat, sama fabula pa me niti za trenutek ni prepričala. itivi

In this World (2002) – to so dobri filmi, ki gradijo svoj uspeh na upanju in strmenju k zmagi. Čez kaj vse mora glavni lik, si predstavljate. Uspe mu, a ta zmaga nato prinaša še zadnji patron grenkobe… Ajej. Všeč mi je predvsem dokumentaren slog kamere, Winterbottom film odlično režira in dogajanje pripelje tik pred našo zofo. itivi

The Fourth Kind (2009) – ha, pohvale za idejo, ampak graja za izvedbo. Sicer ima par dobrih momentov, par posrečenih scen, a celotna podoba pusti bolj ali manj kisle občutke.

El Secreto de sus ojos (2009) – film, ki je na letošnjih oskarjih premagal tako Preroka, kot tudi Hanekeja. In? Pha, ne morem trditi, da sem doživel ne vem kakšno zadovoljitev. Dober, seveda je dober, a ni pa odličen, kar pa Prerok je. No, vseeno pravim, da je ogled nujen, že zaradi tega, da širim tudi argentinsko filmsko zapuščino.

The Cove (2009) – vem, vem, japonci krvoločno pobijajo uboge delfine. Tako kot kanadčani krvoločno pobijajo uboge tjulne, kitajci pa jedo pse. Ne vem kako bi zapisal, da ne izpadem brezsrčen debil, ampak mene taki dokumentarci ne ganejo. Če je nekomu delfin simpatičen, drugemu pa vir zaslužka in preživetja, kaj je sedaj prav in kaj ne? Morda je pa komu simpatično govedo, ki ga idejni vodja tega dokuja verjetno z veseljem poje v svojem burgerju. In sedaj?

  • Share/Bookmark

Slovenski dvojček – Slovenka ob 9.06

Kot filmofilu mi je občasno pri srcu kar nekoliko težko in nerodno. Namreč vsakič moram krepko pomisliti, ko beseda nanese na slovensko filmografijo, pomisliti moram kateri slovenski film mi je dejansko všeč, pomisliti moram katerega sem nazadnje sploh videl. Hvala Zevsu za to gnezdo umotvorov, saj me hiter pregled spomni, da je zadnji slovenski filmski produkt, ki mi je krajšal večer, Pokrajina št. 2. In poglejte sedaj zajca v grmu, vsebina in forma sta mi praktično že zbledeli iz spomina, spomnim se le mlak krvi in votline v domnevno kočevskem gozdu, kamor nato skoči jugoslovanski branitelj skrivnosti. Če svoje sive celice napnem še bolj, mi seveda pred oči skoči slovenski rekorder Petelinji zajtrk, ki me je ob prvem ogledu prepričal in tako pustil dober pečat, a če se sedaj ozrem nazaj in pomislim kaj in kako, me kar nekoliko zmrazi ob ugotovitvi, da mi je v spominu ostal le še izjemni Vlado Novak v vlogi zaljubljenega in precej zmedenega mehanika oz. v tisti pravi slovenski kleni podobi, ter bohotni dekolte Pie Zemljič. Ostalo je bolj ali manj zavito v meglo. Tako še naprej ugotavljam, da je edini slovenski film, ki je nekako postal del mene in ga takole v vsej svoji treznosti in filmskem poznavanju štejem med boljše in gledljivejše slovenske filme, hit iz konca 70ih, To so gadi. To so gadi je verjetno najboljša slovenska komedija vseh časov, pa ne le to, je dober prerez slovenske družbe iz zlatih časov jugoslovanske tvorbe, igralski ansambel pa vsaj iz perspektive današnjih časov velja za skorajda sanjsko moštvo. Seveda ne morem mimo pomladnih spoof komedij, ki so prišle izpod rok znamenitega Čapa, zaradi neke čudne nostalgije se vedno rad spomnim famozne babice, ki je šla na jug in pa seveda Kajmak in marmelada, ki kvalitetno in zdravo obračuna z južnaškimi kompleksi. Za ostale bi potreboval več časa in energije, da bi si jih uspel preklicati in se jih vsaj malo spomniti. Seveda Kekca in ostalih mladinskih filmov sem ne štejem, je pa to material za kakšen drug zapis, kajti kot na dlani je dejstvo, da tudi dobrega in večnega mladinskega filma že dolgo, dolgo nismo videli. No, pa bodi dovolj pljuvanja in lulanja v domačo skledo idej in uspešne realizacije. Leto 2009 je naplavilo dva filma, ki sta bila deležna pozitivnega sprejema in sramežljivih kritik, eden je Kozoletova Slovenka, drugi Šterkov 9.06. Da mi ne bi kdo očital pomanjkanja domoljubja in nerazgledanosti, sem stisnil zobe in si ju ogledal v dveh zaporednih večerih, nekakšen slovenski double-bill. Občutki? Ha!

Naj takoj razjasnim dvome in povem, da je Slovenka precej boljši in ima neko zanimivo vsebino, ki gledalca pritegne. Začetek je dober in nese vodo, a konec razvodeni in izgubi ves začetni potencial. Aleksandra je Slovenka, tipična študentka, ki za svojo eksistenco, svoj status, nudi telesne oz. ljubezenske usluge. S seksom si plačuje luksuzno stanovanje in svobodo. Da se to dogaja v času slovenskega predsedovanja EU je zgolj golo, a sladko naključje. Ok, film o slovenski kurbi, ki je še študentka povrhu, ua, slovenska filmska struja dobiva pogum. Kot rečeno nastavek in zaplet zgodbe je dober, a kaj ko se nadaljevanje tako izgubi. Preden bi trenil pademo v tipični slovenski slikosuk, ki se utaplja med klišeji in stereotipi. Tipično klenega slovenca odigra Peter Musevski v vlogi Aleksandrinega očeta. Je človek, ki rad popije pivo ali dva in s prijatelji razpravlja o samomoru. Bolj ali manj temačnih misli, brez ciljev, veselja, ujet z lastnimi demoni. Aleksandra je zapustila rodni kraj in odšla v Ljubljano, za njo lahko rečemo, da je slovenski sen še bolj spoznala. Je Slovenija kot predsedujoča država EU res v takem stanju, da morajo študentje seksati za preživetje? Zakaj potem ne seksajo tudi vse Aleksandrine prijateljice? E, tu vidim Aleksandrine komplekse, ki jih goji zaradi odtujene matere, odmaknjenega očeta, tudi njo pa priganjajo lastni demoni. Zakaj točno se prodaja ne izvemo nikoli, si res tako močno želi zaživeti? Si res tako močno želi zbežati od starih spominov? Slava se najbolj kupuje s seksom. Ampak film kot rečeno ne zdrži teže, ki si jo nakoplje na začetku. Dramaturško film pade, postane nepovezan, sekvence postanejo dolgočasne in nepotrebne. Pa je vmes nekaj dobrih sekvenc, dobro posnetih. Tam, ko Aleksandra zbeži iz krempljev zvodnikov, lahko zaznamo vonj prave filmografije, napeti trenutki, tesnoba, srhljiva atmosfera, prepričevanje prizadetega prijatelja. To je bonbonček filma. A ta vrhunec se kaj hitro pozabi, tedvi kanji sta potem povsem neizrabljeni in Aleksandra raje beži pred drugimi strahovi. Za naslednji vrhunec bi nato izpostavil trenutek, ko Aleksandra v sobo dobi očetovega kolega oz. kar najboljšega prijatelja. Hecno in boleče ob enem, a tudi nekoliko pričakovano. Pa reakcija prijatelja? Seks pod vsakim pogojem, saj ima plačano sobo! Ampak kaj, ko ima film več slabosti. Predvsem, če se orientiram zgolj na formo. Dolgi, počasni rezi, statičnost kamere, mrtvi dialogi. Dialogi so od nekdaj rak rana slovenskega filma, tu to še posebej pride do izraza. Ako pogovor že steče o nekem glodalcu, zakaj ni tu nobene energije, nobenega utripa? Zakaj mora vsak pogovor, ki želi prikazati nek simultan dialog, izpasti kot totalni drek? Je kriv scenarij? So vendarle krive igralske kreacije? Zakaj je Musevski zanimiv vsako minuto, ostale pa gledalec težko prenaša? Kot rečeno, rezi so v večini dolgočasni in dolgi. Gledati tišino je težko, to znajo korejci in azijci nasploh, slovencem to ne paše. Kamera včasih razkrije preveč, včasih premalo, pogrešam pa inciativnost in lucidnost. Pa drugič. A če se sedaj lotim še drugega iz naslova, Šterkov 9.06, rabim dodatno dozo kave, kajti tisto pa še bolj načne gledalčev živčni sistem in postavi koncentracijo na težko preizkušnjo. Kje lahko najdem paralele? Definitivno jih je cel kup, a najbolj v oči zbode obup, apatija in totalno pomanjkanje veselja do življenja.

Šterkov 9.06 je svojevrstno filmsko doživetje, prav gotovo. Lahko bi dejal, da za ogled tega morbidnega kratkometražneža potrebuješ lonček pelina in precej močno voljo, saj se skozi turobno in načeto atmosfero stežka prebijaš, blodenje po glavi glavnega lika pa terja celega človeka, v slabem smislu, se razume. Ta film, za razliko od zgornjega, že ob začetku da vedeti, da gre za precej mukotrpno pustolovščino. Detektiv, ki raziskuje samomor, se nato zaradi nerazumljivih razlogov po Kafkino transformira v lik samomorilca. Zakaj, čemu? Kaj ga v samomorilčevem življenju tako pritegne? Na to vprašanje odgovora nikoli ne dobimo, gre za neko obliko shizofrenije? Filmska zakladnica sveta je polna filmov s podobno idejo, ko oseba a prevzame identiteto osebe b, če že moram, potem predlagam izjemni Tzameti 13. Tudi tam nekdo prevzame identiteto drugega, kar se kasneje izkaže za slabo potezo. Ampak tam glavni lik želi zapustiti svoje življenje in začeti novega, z upanjem, da uspešnejšega. Dušan je drugačen, po mojem mnenju ne išče novega življenja, ravno nasprotno, išče še tisti zadnji razlog za končanje svojega življenja. Hočem reči, da Dušan s prevzemom samomorilčeve identitete ne išče odgovore za to dejanje, ampak išče povod, da to dejanje stori še sam. In tako seksa z njegovo simpatijo, zahaja po njegovih homoseksualnih postojankah, si pobrije celotno telo in obišče celo domači kraj, kjer spozna samomorilčevo mamo in za hip vstopi v njegovo mladost. Glavni lik je res težko razumeti. Pa druge? Hja, Dušanova bivša žena se na prvi pogled zdi rahlo nora, a gledati jo je potrebno skozi drugo prizmo, namreč nikoli ne izvemo kakšno je bilo življenje z Dušanom. Tine je tipičen slovenec, če sem lahko nekoliko zbadljiv. Pijanec, ki se požvižga na vse okoli sebe. Važno, da je alkohol vedno v žepu. To, da je ločenec je verjetno samoumevno. Tako kot Slovenki, tudi filmu 9.06 brez sramu očitam slabo režijo, dolgočasno naracijo, slabo obliko, seveda pa moram poudariti tudi neprepričljivo in nekoliko bedasto fabulo. 9.06 lahko razglasim za slab film, tega me ni sram, pa naj se sedaj name vsuje plaz kritik. Bi pa pohvalil igro, Samobor je prepričljiv kolikor je lahko, takisto Silva Čusin in Pavle Ravnohrib, celotni igralski ansambel je na višji ravni kot v Slovenki, kjer je zares dober le Musevski. Film pa ni gledljiv, kar pomeni, da že v osnovi zgreši svoj namen.

Resda že vrabci na balkonski verandi čivkajo, da so slovenski filmi svojevrstna avantura, ampak, ko človek po dolgem času spet kakšnega pogleda, temu vseeno mora prikimati. Slovenko lahko kar priporočam, poglejte ga, ni slab. Kaj pa drugega? Drugega pa ne morem priporočiti, res ne, če bi hotel biti poreden, bi dejal, da je ta film dober primer slabega filma. Ampak pustimo mojo porednosti ob strani. Sam bom nastajanje slovenskih filmov še naprej podpiral, tudi gledal jih bom, ampak me res zanima kdaj bom spet videl nekaj, kar me bo vrglo na hrbet in za vekomaj zaprla velika usta.

  • Share/Bookmark