Vnosi v kategoriji 'Najboljših 50' ↓

Taxi Driver (1976)

Najprej kratka anekdota. Pred skoraj petnajstimi leti sem redno in vestno praznil lokalno videoteko, ki je bila tisti čas kar dobro obložena za enega 13, 14 letnega mladeniča, ki je ravno v dar dobil Samsungov video rekorder. Takrat sem živel za azijske kung fu poskočnice, za adrenalinske, eksplozivne akcionerje, za eksplicitno krvave in strašljive nizkoproračunske horrorje, sem in tja pa sem si nekoliko sramežljivo, a dovolj možato sposodil tudi kak pomalem bizarnen italijanski pornič. Tisto videoteko sem izpraznil do zadnjega kotička. Dobesedno. No, kakšno leto kasneje, ko sem morda že vstopil v srednjo šolo, pa mi je mož za pultom pod nos pomolil Scorsesejevega Taxi Driverja. Dobro se spomnim tega prizora, saj je bil na ovitku narisan taxi in nekako v prvem planu mladostni obraz legendarnega De Nira. Zakaj se tega dogodka tako dobro spominjam? Zato, ker sem takoj podvomil o njegovi kvaliteti. Haha, ubogo najstniško pišče, ki še ni dodobra predrlo jajčno lupino, si je drznil dvomiti o enem najboljših filmov vseh časov, ja mladost je pa res norost. No, kot včeraj se spominjam prvega ogleda. Vem, da me ni prepričal, vem, da me je dolgočasil, seveda vse do zadnjih nekaj minut, ki se nato prelevijo v tisti znani masaker, kar film brez pardona uvršča med legende. Ti prizori so me še kako prepričali in dolgo ostali z mano. No, kasneje sem filmsko samo še rasel, na jedilnik so hodili vedno resnejši filmi, klasike, kulti, legende. Počasi sem v roke vzel tudi kakšno knjigo in tako sem kaj hitro spet naletel na naslovni film, tokrat že v dvd izdaji. Izučen parih stvari sem se ogleda lotil drugače. Občutki? Povsem drugačni, film me je prevzel in dolgo sem ga štel kar za najboljšega. Nato sem ga videl še enkrat, in nato še enkrat… Pred dnevi sem ga videl petič. Občutki? Še vedno isti, še vedno velja za enega izmed najboljših filmov kar sem jih videl, a danes nanj gledam skoraj tako kot na malo božanstvo. Oz. bolje, nanj gledam kot na žarek razsvetljenstva, ki ga človek doživi redko v življenju. Taxi Driver je film, vreden globokega priklona. Kaj napisati o njem? To je vedno težko, pisati o stvari, ki te gane tako močno, da komaj najdeš besede. Kot bi pisal ljubezensko pismo, mar ni pisanje o ljubezni venomer najtežje?

Da so bila sedemdeseta posebno obdobje na časovni premici filmskega sveta, ni potrebno vnovič tako solzavo poudarjati. Ampak dejansko gre za nek čaroben čas, ki je naplavil toliko legendarnih filmov kot nobena dekada ne prej, ne kasneje. To je bil čas, v katerem so živeli filmarji, auterji, filmofili, ki so se znašli v pravem trenutku na pravem kraju. Če začnem naštevati imena, ki so takrat vzbrstela, nima smisla, jih je preveč, od režiserjev do scenaristov, igralcev in producentov. Vsi, ki v filmskem svetu še danes največ pomenijo, so zrasli v sedemdesetih. Pregled filmov, ki so bili tedaj posneti, je res veličasten in težko dosegljiv. Sedemdeseta so imela čar, moč, voljo. Sedemdeseta so na novo interpretirala pojem filma. Film je prerasel film, postal je življenje. Če bi moral poiskati film, ki se po mojem mnenju najbolj identificira s tem obdobjem, potem bi brez kakršnega koli razmisleka izbral Taksista.

Scenarij za Taksista je napisal legendarni Paul Schrader in o tem po hwoodu še danes krožijo mnoge zgodbe, ki so resnične, lahko pa tudi ne. Niti ni važno. Za režijo se potem dolgo ni vedelo kdo bi bil najustreznejši kandidat. Studio naj bi želel De Palmo, Schrader pa Scorseseja. Tu se niso uspeli dogovoriti, zato naj bi Schrader sam zagotovil zasebno prikazovanje filma Mean Streeet, ki velja za prvo koloboracijo med Scorsesejem in De Nirom. Šefi so se strinjali glede Scorseseja, a le v primeru, da glavno vlogo dodelijo Robertu De Niru. Vse ostalo je zgodovina.

Že uvodni kader razkrije bistvo filma. Kamera se osredotoči na predel oči glavnega protagonista, detajl, ki vzbudi srh in spoštovanje. Detajl, ki da vedeti, da tu ni šale. Hipnotična glasba, temne, krute ulice New Yorka in rumeni taksi, dovolj vpadljiv, a spet dovolj običajen objekt sivega vsakdana.

Thank God for the rain to wash the trash off the sidewalk.

Travis želi le nočno izmeno. Ponoči ne more spati, naokoli se vozi z avtobusi in podzemno železnico, vseeno, če zraven služi. Muči ga postvietnamski sindrom. Na ulicah ne prepozna veselja, ne prepozna dobrote, vidi le umazanijo, blato, nesnago. In gledalec tu nima izbire. Gleda iste ulice kot Travis, vidi iste ljudi, iste zgodbe, iste dogodke. Ulice so ves čas mokre, vlažne, temne. Tipičen neo-noir.

Now I see this clearly. My whole life is pointed in one direction. There never has been a choice for me.

Travis po neuspeli ljubezenski igrici ugotovi, da je tu, na tem mestu, samo z enim razlogom. Nekdo mora poskrbeti za mesto, nekdo mora mesto očistiti. Paranoja, ki ga spremlja vse odkar je prišel iz Vietnama, je tu dokončno prevzela um. Samoizolacija je paranojo opogumila, mesto ima lahko le enega odrešitelja. Politiki so le polni besed, dejanja mora na svoja pleča prevzeti mali, nevidni človek. Za končni in najbolj črni preskok je spet kriva ženska, neo-fatalka. Mesto je polno takih deklet, ki Travisu mešajo glavo. Ko Travis želi očistiti mesto, s tem misli le na ljudi, ki mu kvarijo njegove neo-fetalke? Bolj kot mesto, brani ženske? To bi bila lahko ena izmed interpretacij, ena mnogih. In to mi je pri naslovnem filmu od nekdaj všeč, film pusti veliko v premislek. Če gledalec želi, lahko glavnega protagonista analizira dolgo v jutro, pa mu ne bo prišel do dna. Protagonist je kompleksna osebnost, ki o sebi ne pove veliko, a vsak njegov pogled razkriva temačnega človeka. Atmosfera, ki jo film s tako ostrim bodalom riše v naše čutne senzorje, je neverjetna, praktično nedosegljiva. Čutimo strah, čutimo paranojo protagonista, zatohlost in vonj ulice človek zazna preko ekrana. Kot bi bil pred vrati pekla, kot bi sanjal najbolj temačne sanje. Horror, horror…

Scenarij je vrhunsko spisan in ima vse kar mora dober scenarij imeti. Vrhunsko nastavljeno zgodbo, izvrsten dramaturški lok, dobro naracijo, ki gledalca posrka in ga ne izpusti do odjavne špice. Seveda mora za tem stati izvenserijski režiser, ki zna zgodbo iz papirja prenesti na filmski trak. In verjetno takrat ni bilo boljšega za režijo Taksista od Martina Scorseseja. Vsak njegov kader je vrhunsko, pomalem umetniško delo, ki nosi toliko znanja in entuziazma, kot le malokateri film prej. Vsaka senca, vsak košček scenografije, vsak gib igralca, je skrbno načrtovanj in doprinese res najboljše. Znana je teza o snemanju in interpretiranju scene ob telefonskem pogovoru med Travisom in Betsy. Pa takih scen je še veliko, recimo detajl na šumečo tableto v kozarcu vode. Najprej tableta, nato Travis in spet tableta. Tako kot šumi in poka voda v kozarcu, šumi in poka tudi Travisov um. Simbolika je zelo pomembna in filmi, ki to zmorejo prikazati na tak način so vredni vsega truda. Scorsese o filmu še danes govori zgolj v superlativih, še danes se mu prikloni tudi sam in med vrsticami lahko preberemo, da je tudi njemu ta film močno pri srcu. Režijsko perfekten film.

Robert De Niro, ki je bil v 70ih prva violina, je tu opravil res vrhunsko delo, nadgradnja mladega Vita Corleoneja. Travis je težak lik, težka vloga za interpretacijo, a De Niro jo opravi vrhunsko. Vsak njegov gib, mimika obraza, oh le nemi pogled, izražajo neverjeten talent, ki ga poseduje ta velikan. Izjemno prepričljiv je in ne gre spregledati, da je najbolj znan in najbolj opevan del filma (Talkin` to me!?) povsem njegovo delo, nekaj kar mu je dala igralska šola Stelle Adler, od katere je vse kar je znal črpal tudi Marlon Brando. Ostali De Nira ne dosegajo, a Harvey Keitel dobro izkoristi kratko minutažo, Cybill Shepherd je tu, zanimiva za ogled, svoje pa doda tudi takrat komaj 12 letna Jodie Foster, ki kaže širok potencial. Glasba je prepoznavna in še kako se poda na vlažno, temačno cesto.

Ampak glavna moč filma je zagotovo filozofija in psihologija glavnega protagonista in ulice. In vprašanje za konec, je film bolj filozofski ali psihološki? Zame osebno zagotovo eden izmed filmov, ki gledalcu pustijo največ materiala za razmislek. Močna, kvalitetna doza sedme umetnosti in menim, da bi moral vsakdo naslovni film videti, ne le enkrat, večkrat. Legenda, mit, kult, v eni osebi.

Hello Betsy. Hi, it’s Travis. How ya doin’? Listen, uh, I’m, I’m sorry about the, the other night. I didn’t know that was the way you felt about it. Well, I-I didn’t know that was the way you felt. I-I-I would have taken ya somewhere else. Uh, are you feeling better or oh you maybe had a virus or somethin’, a 24-hour virus you know. It happens. Yeah, umm, you uh, you’re workin’ hard. Yeah. Uh, would you like to have, uh, some dinner, uh with me in the next, you know, few days or somethin’? Well, how about just a cup of coffee? I’ll come by the, uh, headquarters or somethin’, we could, uh… Oh, OK, OK. Did you get my flowers in the…? You didn’t get them. I sent some flowers, uh… Yeah, well, OK, OK. Can I call you again? Uh, tomorrow or the next day? OK. No, I’m gonna… OK. Yeah, sure, OK. So long.

itivi, special edition

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Casablanca (1942)

V času, ko tempo življenja narekuje hiter prenos informacij, ko novi razvoji, novi izumi, nove tehnologije vsakodnevno premikajo meje, v času, ko Avatar podira takšne in drugačne rekorde in se je 3D tehnika že povsem uveljavila, je pravi balzam za dušo in telo, da lahko gledalec mirnega večera odpre steklenico rdečega, namesti radiator na primerno temperaturo, si primerno razmehča fotelj in v dvd predvajalnik vstavi klasiko, ki jo malokateri izdelek lahko preseže. Nekaj podobnega sem si oni dan privoščil sam. Klasika vseh klasik je seveda Casablanca, po mojem skromnem mnenju najboljši romantični film vseh časov, preprosto zgodba, ki je prerasla neke filmske okvirje in bo za vedno zapisana v zgodovini homo sapiensa. Casablanco sem poprej videl že dvakrat in lahko rečem, da sem ob vsakem ogledu bolj navdušen, ehm kako bi rekel, ob vsakem ogledu jo imam rajši, saj se vsakič znova opomnim in prepričam, da gre za redko delo, pri katerem lahko občutiš umetnost v najbolj prvinski podobi. To mi gre težko sedaj iz misli, ne vem točno kako bi ta občutja opisal, ampak pri Casablanci človek ugotovi, da včasih filmov niso snemali zgolj za denar, ampak tudi in predvsem za dušo. In to naredi Casablanca, očisti dušo, umiri tempo srca, izbriše zle podobe vsakdanjika in vsaj za tistih 100 minut gledalca popelje v lepši svet.

O sami vsebini tu ne bom pisal, kdor je ne pozna, naj se za hip sramuje in priseže, da bo ob prvi priložnosti popravil napako. Gre za trpko ljubezensko zgodbo, ki se mojstrsko otepa vseh klišejev in stereotipov, a tudi če ne, so stvari tako dobro nastavljene in speljane, da zaradi celotne podobe vse napake zbledijo.

Film prikaže dva arhetipska filmska junaka. Moškega, ki je junak, sarkastičen, ciničen, zabaven, nedosegljiv, izkušenj, prizadet, vajen vsega hudega. Žensko, nedolžno, svojeglavo, zaljubljeno, zvedavo, romantično. Oba druži nostalgija, vonj po Parizu. Kot si rečeta: “We’ll always have Paris. We didn’t have, we, we lost it until you came to Casablanca. We got it back last night.” Gre za bivša ljubimca, ki ju usoda združi v Casablanci, sredi vojne vihre. Gre za visoko mero strasti, ki jo akterja komajda skrivata, a jo vendarle morata, skupne poti zanju ni več. Oba igralca to strast, to nedosegljivo in nepotešeno ljubezen vrhunsko predstavita, vrhunsko prikažeta. Ljubezen žrtvujeta, pozabita na čustva, potlačita jih in kreneta naprej. Brez kakršnega koli dvoma lahko zapišem, da je to eden izmed boljših parov na platnu kar smo jih videli. Če kateri par vzbuja skomine, potem jih ta. Oba igralca sta odlično odigrala svoji vlogi, poistosvetila sta se in vsaj takole, na daleč, delujeta kot zaljubljen par. Humphrey Bogart in Ingrid Bergman sta tu odigrala življenjski vlogi po katerih se ju bomo vedno spominjali.

Bogart je svojo kariero gradil na karizmi, igral pa je tako gangsterje kot detektive. Vedno je bil odličen, a vedno enak. Svoj čas sem imel kar eno tako nedolžno obsesijo z omenjenim igralcem, tako da sem v sorazmerno hitrem času pogledal veliko število njegovih filmov. Velika večina mi je všeč, Bogarta v vsakem enačim z božanstvom, a kritično oko mi veleva, da njegov igralski nabor vendarle ni tako širok in bogat. A tu je drugačen, tu je Bogart prikazal svojo najboljšo podobo.

Za filmom stojijo sama znana imena. Poleg Bogarta in Bergmanove velja pred kamero poudariti še Paula Heinreida, Claudea Rainsa in druge. Film je režiral Michael Curtiz, ki ima dolgo in široko filmografijo, a priznati moram, da poleg Angels with dirty faces, moje oko drugega njegovega dela ni videlo. Film je dobro posnet, zgodba lepo teče, gledalec je vedno na tekočem in se ne izgublja. Par kadrov velja analizirati in večkrat pogledati, mene osebno tisti niz sekvenc s himnama vsakič gane do skrajnih meja. To je eden izmed najmočnejših delov filma, saj gledalca dvigne in ga, v skladu s francosko himno, napolni z adrenalinom. Tudi sam zaključek s tistim letalom in lažno prijavo ob koncu, močno pritisne na gledalca, zdi se mi odličen konec, pri katerem ne bi nič spreminjal. Vse je tako, da je prav. Ilsa odide, Rick ostane sam v Casablanci.

You know, Rick, I have many a friend in Casablanca, but somehow, just because you despise me, you are the only one I trust.

Film velja za pravo pop ikono, dialogi so postali del naše kulture, nekaj sekvenc velja za pravo zapuščino sedme umetnosti. Če svoj kritični ton nekoliko okrepim, potem se velja vprašati s čim je Casablanca pravzaprav tako prevzela slehernega gledalca. Odgovor na to vprašanje ni lahko najti, a dejstvo je, da je Casablanca všeč vsem, tudi tistim z železnim srcem. Gre za preprosto zgodbo, polno ljubezenske energije in strasti, ki pa mora biti pozabljena, v kolikor vpleteni ne želijo, da nacistični stroj ne triumfira v II.svetovni vojni. Zatorej naj ga ob koncu tega spisa še enkrat toplo priporočim, itivi ga ima le klik stran, poglejte ga, posrkajte ga in vsaj za hip krenite iz današnjih high-budget atrakcij v svet, kjer šteje le ljubezen in čast.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Sunset Blvd. (1950)

Potem, ko sem se zadnje čase bolj ali manj posvečal letošnjim sadežem in jih nekaj izmed njih tudi močno priporočil, je bil že čas, da sem svojo dušo in telo spet nekoliko odpočil in odpeljal nazaj v čas čistega užitka. V čas, ko so snemali res velike filme, v čas, ki je meni kot gledalcu tako zelo pisan na kožo in ljub. Nič ne rečem, tudi letos je bilo nekaj filmov vrednih omembe, a pri takih novodobnih uspešnicah se vedno vprašam koliko časa bodo trajale, oz. koliko časa bodo ostale v obči zavesti. Glede na tempo, glede na povzemanje vsebin, glede na stanje duha, je danes samoumevno, da je film, ki je bil posnet, recimo pred tremi leti, že star in ni več aktualen, kar je zame osebno povsem zgrešena logika nerazgledanih konzumerjev. Sunset Blvd. je bil denimo posnet daljnega leta 1950, a ni danes nič manj legendaren kot je bil tedaj, ah kje, vrednost mu iz leta v leto raste. Tudi danes velja za enega izmed najboljših filmov vseh časov, učno gradivo vsem filmarjem. Torej njegova slava traja dolgih 60 let in prepričan sem, da bo sijaj ostal tudi za nadaljnih 60 let. Sam se še kako dobro spominjam ko sem ga prvič pogledal, bil je tih, turoben dan. Mislim, da je bil januar, tak mrzel januar je moral biti. Vem, da sem bil tiste dni močno obseden z nemškim imigrantom Billyjem Wilderjem, ki me je navdahnil prav z vsakim filmom posebej. Dobro se spominjam, da sem tistega januarja v enem tednu pogledal Stalag 17, Double Indemnity in Sunset blvd, ter tako na novo spoznal moč in magijo filmske struje. Če ne vsi trije, pa vsaj zadnja dva zagotovo pri meni osebno veljata za izjemna filma, katerima pripisujem same hvale. Ne da bi mi spomin na graciozno Glorio Swanson že zbledel, ah kje, film sem si zaželel še enkrat ogledati predvsem zaradi lastne zadovoljitve, poklona in darila samemu sebi. In povem vam, splačalo se je. Ker pa ta kos medmrežja umotvora o naslovnem filmu še ne poseduje, sem se odločil, da na hitro spišem besedo ali dve.

Že sam uvod razkrije, da bomo priča izjemnemu filmu. Kolona policijskih avtomobilo z glasno sireno nas pripelje na dvorišče mogočnega dvorca, kjer v bazenu leži mrtev moški. Glas v ozadju razkrije, da je mrtvec on in da se moramo za ugotovitev vzroka te smrti vrniti nekaj mesecev nazaj. Tako srečamo protagonista še čilega in zdravega, le v ogromnih finančnih težavah je. Finančna služba mu grozi z odvzemom avtomobila zaradi neplačanih obveznosti. Joe je scenarist, a posel trenutno ne cveti ravno najlepše. Po mučnem iskanju partnerja za odkup scenarija se ponovno znajde v primežu rubežnikov, ki mu želijo avto odpeljati kar na samem mestu. Zbeži jim, avto pa medtem skrije v garažo mogočnega dvorca, ki vsaj na zunaj deluje zapuščeno. Ko se sprehodi po dvorišču tega gradu, ga skozi okno pozdravi neznan glas in povabi noter. Joe ugotovi, da je lastnica tega mogočnega doma Norma Desmond, velika zvezdnica nemega filma, ki pa je s prihodom zvočnega filma padla v pozabo.

Joe Gillis: You’re Norma Desmond. You used to be in silent pictures. You used to be big. Norma Desmond: I am big. It’s the pictures that got small.

Zgornji dialog nato povzame celotno rdečo nit in idejo filma. Norma Desmond je ravno pred koncem lastnega scenarija, ki naj bi jo vrnil na filmski zemljevid in ji povrnil slavo in ugled. Ko ugotovi, da je Joe poklicni scenarist, mu takoj ponudi visoko plačo, streho nad glavo in svoje srce, Joe mora v zameno scenarij le primerno začiniti, vse ostalo je le stvar dogovora. Joe je tako praktično ugrabljen, a ker ga poklicna pot tako ali tako nikamor ne pelje, se nad tem niti ne pritožuje preveč. Vse pa se obrne na glavo, ko Joe ugotovi, da je z Normo nekaj hudo narobe in spozna, da je ostal brez svobode in je docela Normin ujetnik. Trpka drama, ki nosi veliko mero tragičnosti. Drama, ki obravnava obsedenost s slavo, psihično nestabilnost, ljubosumje itd.

Wilder nekoliko satirično, cinično in sarkastično nastavi hollywoodu ogledalo, namreč z Normo Desmond bi se lahko identificirala vsaka diva, vse bolj pa se mi zdi, da je s tega pogleda vsebina vedno bolj aktualna. 50a so bila polna gracioznih žena, ki so bila večja od filma, danes pa temu ni tako. A ravno danes se mnoga dekleta nosijo kot Norma, pa čeprav nimajo kaj pokazati. Se v Normi prepoznajo prava dekleta?

Vlečnih konj ima film na pretek, a vseeno bi dejal, da je najmočnejši kar Gloria Swanson, ki v vlogi Norme Desmond blesti od prve pa do zadnje minute. A kar je najpomembneje in tega ne gre spregledati, Gloria Swanson je Norma Desmond. Tudi Swansonova je bila svoj čas velika ikona nemega filma, ki se je nato v dobi zvočnega filma bolj ali manj izgubila. Če je prej na veliko snemala, je nato v obdobju med letom 1930 in 1950 posnela le še sedem filmov, naslovnega pa po skoraj 10 letni pavzi. Se je morda zato tako plemenito vživela v vlogo? Je zato tako prepričljiva, ker je igrala samo sebe? Zagotovo. Vsak njen gib, vsaka grimasa, vsaka beseda je balzam za naše čute. Vloga je odigrana z izjemnimi čustvi in to gledalec čuti, njen pogled, njene steklene oči lahko občutiš na koži. Ne bom daleč od resnice, če rečem, da je ta lik eden mojih najljubših ženskih v vsej filmski zgodovini. William Holden ji dela dobro družbo, a do njene ravni ne seže. Naj omenim še von Stroheima, ki prav tako na nek način igra sebe, nekoliko karikirano, a kljub temu. V vsakem primeru je Wilder na kup spravil same vrhunske igralce, ki ta sloves opravičijo in dvignejo že tako izjemen film še rang višje. Seveda velja pohvaliti režijo. Uh koliko kadrov je, ki bi jih človek gledal in gledal, recimo takoj tisti uvodni, s truplom v vodi. Ali pa zadnji, ko se Norma sprehodi po stopnicah in uživa v slavi. Scenarij je odlično spisan in niti za trenutek ne krene v napačno smer. Naracija in dramaturški lok sta do potankosti izpiljena, veliko k temu pripomore tudi tekoča režija. Fotografija je na nivoju, naj spomnim le na nekaj kadrov, ko vidimo Normo v temnem kotu kako gleda za svojim izbrancem. Sence odlično padejo in jo naredijo še bolj notorično in mitsko. Je pa Wilder dokazal, da je režiser velikega formata, saj nemoteno uporablja prava imena, medtem ko za nekaj sekundno vlogico k filmu pokliče taka imena kot so Buster Keaton, Anna Q. Nilsson in H. B. Werner in Cecil DeMille. Ne gre prezreti niti do potankosti izbrane scenografije in primerne glasbe.

Sunset Boulevard spada na polico vsakega filmofila, še več, naslovni film bi moral videti prav vsakdo, ki želi karkoli vrednega povedati o filmih nasploh. Hočem reči, to je film, ki ima neko vrednost in je zagotovo drastično vplival na sam razvoj sedme umetnosti. Če ne drugega, ga je potrebno videti zaradi izjemne Glorie Svansson. Sam sem ga pred časom na svoji top50 lestvici uvrstil visoko, na 6. mesto, za tem pa po vnovičnem ogledu stojim še bolj trdno.

And I promise you I’ll never desert you again because after ‘Salome’ we’ll make another picture and another picture. You see, this is my life! It always will be! Nothing else! Just us, the cameras, and those wonderful people out there in the dark!… All right, Mr. DeMille, I’m ready for my close-up.

Itivi

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Ladri di biciclette (1948)

O italijanskem neo-realizmu ne vem veliko, sem pa nekega dne v rokah držal eno prav zanimivo knjigo, bolje rečeno knjižico, ki je na par desetih straneh nosila vse kar velja vedeti o tej filmski struji. Italijanski neo-realizem naj bi se začel takoj po koncu vojne in trajal tja do sredine 50ih let, knjige in zgodovinski fakti učijo, da je prav to filmsko udejstvovanje imelo velik vpliv na kasnejši novi francoski val, ta pa je nato prebudil ameriške filmarje in tako dobimo novi hollywood, ki je zacvetel v 70ih. Glavni vir neo-realizma so prigode revnejšega sloja, ki po koncu velike vojne životari v revščini in brezdelju. Pomembnejši in vsem znani avtorji tistega časa so bili: Vitorio de Sica, Roberto Rossellini, Federico Fellini, Luchino Visconti in drugi. Obdobja ne gre prepoznati zgolj po letnici nastanka, prepoznamo ga lahko po scenografiji, velika večina je bila posnetih v naravnem okolju, izven velikih studiev; po uporabi neprofesionalnih igralcec, ponavadi so pravi igralci nastopili v res najbolj pomembnih vlogah, ostale so bile prepuščene ljudem z ulice; po uporabi pogovornega dialoga; ter varčevanju z umetno lučjo, preveč očitnimi rezi in drugimi režijskimi prijemi, ki bi filmu vzeli kar se da realno podobo. Izmed filmov je morda najbolj znani predstavnik prav Ladri di Biciclette, ki ga je posnel znameniti Vitorio de Sica, možak z dolgo in uspešno kariero, zagotovo velja pogledati njegovo odo starcu Umberto D., svetovno slavo pa je požel s filmom La Ciociara, kjer je blestela prelestna Sophia Loren, ki je tisto leto pobrala tudi oskarja. Morda o njem drugič, sedaj je čas, da besedo ali dve namenim filmu Tatovi koles.

Film govori zgodbo o brezposelnem očetu, ki končno dobi službo. Delo je dobro plačano, edini pogoj je ta, da mora imeti kandidat lastno kolo. Protagonist, Antonio Ricci, novemu delodajalcu zagotovi, da ima kolo in da lahko računa nanj. Antonio težko zbere za kruh, kolo predstavlja pravi luksuz. No, z ženo uporabita še zadnje prihranke in kupita kolo, s keterim bo Antonio služil tako potreben denar. Šok, že prvi dan mu kolo ukradejo. Antoniu se življenje v trenutku podere kot hišica iz kart, to kolo mora dobiti nazaj.

Oče in sin tako tavata po mestu in na vsakem kotičku iščeta ukradeno kolo, ko se zazdi, da sta kolesu blizu, se takoj izkaže, da je njuno iskanje v slepi ulici. Tu se film lomi in dobiva na veljavi. Gledalec iz minute v minuto spoznava grenkobo skrhanega očeta, kateremu se zdi, da je ponovno razočaral družino, še posebej mladega sina. Sin medtem na situacijo gleda čisto drugače, seveda se zaveda teže trenutne zagate, a v veselje mu je druženje po mestu z očetom. Večplastna zgodba gledalca očara in navdahne, nekaj sekvenc pa naravnost orosi oko in sproži mukotrpno bolečino, tu spet nedolžno veselje, tam spet grenkobo in žalost. Recimo prizor v gostilni, ko oče in sin tako veselo in ponosno naročita mocarelo, fantič se  počuti kot v sedmih nebesih, nato se kamera obrne proti mizi, kjer sedi očitno premožnejša družina, ki ima na mizi še kaj drugega od mocarele in kosa kruha. Ali pa prizor iz cerkve, kjer oče bedi nad moškim, ki bi lahko vedel kje je ukradeno kolo. Ta sekvenca zaradi situacijske komičnosti privabi nasmeh na obraz, a že trenutek kasneje te po glavi udari razlog zaradi česar je Ricci sploh tam. Usoda se z glavnim protagonistom grdo poigra, zadnji kadri so naravnost boleči in efektivni, sprožijo pa kup vprašanj in zagat. In kakšno razočaranje in bolečino je moč zaznati v očetovih očeh, ko spozna, da je pustil sina na cedilu.

Grobo bi lahko povzel, da gre za zgodbo o očetu, ki išče in potrebuje službo in je pripravljen za njo narediti vse. Da, lahko bi film povzel tako. A s tem bi mu naredil veliko krivico, kajti film nosi toliko materiala, toliko odsevov realnosti, toliko večplastnosti, toliko referenc družbenega stanja, da je to težko prenesti na papir z zgolj nekaj stavki. In po vsem tem času se zdi, da je osnovna sporočilnost filma v tem obdobju spet še kako aktualna.

Za italijanski neo-realizem je značilna tudi dodelana karakterizacija likov, naj spomnim le na starca v de Sicovi mojstrovini Umberto D., tudi tu so liki večplastni in ob kompleksni zgodbi predstavljajo najmočnejšo sestavino filma. Oče je glava družine, svojim najbližjim želi le dobro in to je pripravljen doseči tudi s skrajnimi silami, mati je prava gospodinja, vedno optimistična in dobrega srca, medtem ko ima mladi fant misli drugje, a se situacije in stiske še kako dobro zaveda.

Kar nekaj kadrov in sekvenc je premišljeno posnetih in nastavljenih, tako, da mora gledalec ves čas trepetati in slediti. Recimo, ta dogodek mi je še posebej všeč in ga imam ves čas v mislih, tam ko gre Riccijeva žena k vedeževalki. Dolgo je ni nazaj, Antonio ves neučakan čaka spodaj in drži novo kolo. Ne zdrži več, mora pogledati kje se je zadržala žena, kolo pusti pred hišo in dečku z ulice naroči naj popazi nanj. Antonio gre iskat ženo in ker priblžno vemo o čem bo v filmu tekla beseda, smo vsi nestrpni, češ, glej ga kako neumno bo izgubil kolo. No, pa temu ni tako.

Film bi mirno lahko proglasili za umetniško delo, kako lepo so kadri posneti, v veselje jih je gledati in ob tem občudovati izjemno fotografijo, ki lepo zajame mestne ulice. Režiser se je smelo poigral s sencami, skrbel za detajle in tako ustvaril delo najvišje kakovosti, ki zadovolji še tako zahtevnega gledalca.

Mirne duše lahko zapišem, da je film Tatovi koles eden izmed najboljših filmov kar sem jih videl. Zadovolji me na vseh ravneh, zgodba je tako močna, da skeli, izgled filma prava umetnost. Ga je za tako oceno potrebno videti dvakrat? Morda, moram reči, da me v prvo zgodba ni tako prepričala, ni tako prodrla vame. V drugo je bilo drugače, na razne situacije sem gledal drugače, na očetova dejanja sem gledal skozi drugo prizmo in sedaj ugotavljam, da me tako verjetno ni zaznamoval še noben film poprej. Mojstrovina.

itivi

*itivi ima dvd, kar še posebej priporočam. Prav, zelo lepo, sedaj pa upajmo na ostale predstavnike tega obdobja.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark

Rear Window (1954)

Jeff: Why would a man leave his apartment three times on a rainy night with a suitcase and come back three times? Lisa: He likes the way his wife welcomes him home.

Jeff je fotograf, ki dela za neko rumeno revijo. Ima zlomljeno nogo in tako je obtičal v domačem stanovanju, kjer se iz dneva v dan bolj dolgočasi. Njegovo stanovanje je obrnjeno v center uličnega dogajanja, skozi okno svoje dnevne sobe pa precej jasno in razločno vidi v vsa stanovanja, ki stojijo nasproti. In tako Jeff najde nov hobi. Cele dneve preži na ulico in na njene prebivalce, vdira v njihovo zasebnost, analizira njihove odnose in se ob tem simpatično zabava. Tako ve za kaprice pravkar poročenega para, ve za zabave, ki jih prireja pianist na drugi strani, ve za osamljeno ženico, ki nazdravlja sama sebi, ve za čuden par, ki spi na balkonu itd. Njegovo pozornost pa najbolj privabi par, ki se hudo spre, možak čez cesto pa se zdi dokaj nasilen. Jeff naslednje jutro sosedove žene nič več ne vidi. Jo je ubil? Jo je razrezal v kopalnici in pospravil v kovčke, ki jih je potem tovoril iz stanovanja? Karkoli, v sosednjem bloku se je zagotovo storil umor in on je edini, ki mu je bil priča. Na svojo stran spelje ljubico Liso, ki kmalu postane tako obsedena kot on, tudi pomočnica Stella verjame, da se pri sosedih dogaja nekaj krutega. V akcijo pokličejo detektiva, ki pa najprej Jeffu navije ušesa, kajti, njegovo početje ni le moralno sporno ampak tudi krši zakon. Jeff je še naprej prepričan, da je bil priča umoru in ko mu detektiv dokončno odkloni pomoč, je trio Jeff-Lisa-Stella odločen, da bodo zadevi sami prišli do konca.

Preprosta iztočnica, ki pa jo Hitchcock zapakira v mojstrsko študijo obsedenosti, misterioznosti in voajerizma, ki mu filmski svet ne prej ne potem ni imel para. Ne poznam veliko filmov, kjer bi se jaz kot gledalec tako poistosvetil s filmskim likom. Ko Jeff gleda skozi okno in opreza za sosedi, si to želim tudi sam. Zakaj? Zgodbe iz sosednih oken me zanima tako močno kot to zanima poškodovanega in zdolgočasenega Jeffa. Kaj se dogaja pri mladoporočencih? Kaj si misli tisti pianist? Zakaj čudaka spita na balkonu? Hitchcock vzbudi v gledalcu tisto, kar niti ne vemo, da imamo. To je želja po voajerizmu, želja po prepovedanih informacijah, uvod v resničnostni šov. In če se gledalec skupaj z glavnim junakom tako spusti v pusta življenja nezanimivih osebkov, kakšne fantazije sproži nato verjetni umor. Teorije padajo kot zrela jabolka, ideje še dodatno meša nakit uboge ženice, pa torbica, pa sosedov pes, pa presajene rože, razglednica, telefonski klici itd. Sosed je takoj proglašen za morilca, tako v očeh glavnih protagonistov, kot tudi v naših mislih. Pa nima nihče nobenega dokaza.

Hitchcock v svoja dela vedno doprinese nekaj več od drugih režiserjev, nek del vedno izspostavi na tak način, da film sam po sebi postane sinonim za tovrstna dejanja. Če je v Vertigu glavna tema obsedenost, je v Dvoriščnem oknu to voajerizem. Ampak pozor, oba omenjena elementa imata vlogo tudi v drugem filmu. V Vertigu je glavni lik obseden z žensko, ki mu je padla v smrt, a voajer je bil že prej. Se spomnite kako jo je zalezoval in naskrivaj občudoval? Enako je pri naslovnem filmu, glavni protagonist je bil najprej voajer, nato je postal obsedenec, ki na vsak način hoče raziskati primer in potešiti svojo obsesijo. Torej oba elementa imata veliko vlogo v obeh filmih, Hitchcock pa vse skupaj prikaže tako, da imamo občutek, da se v dotičnem filmu poigrava le z enim. Zato je Vertigo sinonim za obsedenost glavnega lika, Rear Window pa sinonim za voajerizem.

Hitchcockovi liki vedno izgledajo kot ljudje iz ulice. So normalni in tako se gledalec hitro lahko poistosveti z njimi. Jeff je idealen primer normalnosti. Nima drugega dela, zato opreza za ljudmi na ulici. Zakaj preprosto ne gleda tv-ja? Zakaj ne bere knjige recimo? Zakaj se bolj ne posveča zaročenki, ki je na obisku? Bolj ko postaja obseden, bolj privablja gledalca. Ko postanejo obsedeni trije, je gledalec že povsem na njihovi strani in čaka enako vneto na razplet kot vsi protagonisti.

A murderer would never parade his crime in front of an open window.

Razplet filma je seveda antologijski. Močan, impozanten, suveren in… pravičen. Soseda ves čas gledamo kot negativni lik, pa čeprav o njem resnici na ljubo ne vemo veliko. Ko pride do končnega soočenja med njim in Jeffom, tudi gledalca stisne, kajti tudi gledalec sam je bil del vohunjenja. Jeff je za kazen odvržen skozi okno, kaj pa mi?

Hitchcock tudi tu ženski lik nekoliko podceni, pa čeprav ob koncu Lisa s pogumnim dejanjem reši celotno uganko. A prav Lisa je tipični ženski lik, ki ga v filme vpelje ta režiser. Vsa bleščeča, lepa in simpatična, a Jeff jo stežka sprejema v svoje življenje. Čeprav se pred njim šopiri kot pavji samec, pa moškega bolj privablja skrivnost v spalnici na drugi strani ulice.

Grace Kelly, monaška princesa je bila za vlogo seksi Lise idealna izbira. S Hitchcockom je sodelovala še istega leta v srhljivki Dial M for murder in kasneje v nekoliko bolj romantičnem To Catch a thief. Bila je lepotica filmskih platen, njena pot pa se je končala precej tragično. O Jamesu Stewartu nima smisla izgubljati besed, dolgo je veljal za muzo Alfreda Hitchcocka, v tej vlogi pa verjetno pusti vse tisto kar je bilo odličnega pri njem.

Film si kakšnih posebnih priznan ni prislužil, a njegov sloves po vseh teh letih še vedno raste. Vedno bolj, kajti z razponom resničnostnih šovov in podobnih zguncarij, se vsakič bolj vračamo k Jeffu in njegovemu daljnogledu. Rear Window je marsikje spoznan za najboljše delo velikega Alfreda Hitchcocka, tudi meni je med najljubšimi, zatorej čutim prav posebno zadovoljstvo, da sem si ga po dolgem času spet imel čast ogledati. Idealen film za širitev Hitchcockove zbirke.

Klik: http://www.itivi.si/films/detail/27925/

Imdb: http://www.imdb.com/title/tt0047396/maindetails

  • Share/Bookmark

Vertigo (1958)

Vertigo je eden izmed najbolj prepoznavnih Hitchcockovih filmov, nekateri pa ga uvrščajo v sam vrh, torej za najboljši film, ki je prišel izpod rok tega velikega režiserja. Tudi sam ga vedno uvrčam visoko, na svoji trivialni top50 lestvici pa ga štejem za tretji najboljši Hitchcockov film. Ameriški filmski inštitut ga je pred časom uvrstil na prvo mesto v žanru “mystery”, na 18. med trilerji in na 61. v skupni kategoriji. Ne preveč verodostojna imdb lestvica pa ga uvršča na 42. mesto. Torej visoko cenjen film, ki je v svetu filma pustil močan pečat.

John Scottie Ferguson je upokojeni detektiv, ki trpi za hudo obliko akrofobije. To je spoznal šele pred kratkim, ko je v primeru izgubil partnerja. Strah pred višino je tako močan, da se človek ne more povzpeti niti na metrski stol. Upokojitvi ne more ubežati. Sedaj, ko ima Scottie precej prostega časa, ga za uslugo prosi stari znanec. Scottie se ponovno prelevi v detektiva, tokrat zasleduje Madeleine, mično dekle, ki pa je kot kaže obsedena z več kot sto let mrtvo žensko. A bolj ko Scottie zasleduje Madeleine, bolj on postaja obseden z njo. Suspenz raste, twist ustvari nov twist, gledalci pa veselo vzklikamo. A vsebina bolj na grobo, pa čeprav vsi vemo, da se Hitchcockovih zgodb ne da grobo predstavljati.

Hitchcock ima vedno zanimiv odnos do ženskih likov. Večkrat se jim ne godi dobro. Hiter prelet deklet, ki jih je novačil v svojih filmih, pokaže, da je njegova izbira pogosto enaka. Blond, elegantna in poželjiva mora biti. Taka je Kim Novak v Vertigu, taka je Joan Fontaine v Rebecci, Ingrid Bergman v Notorious in pa seveda Grace Kelly v Rear Window. Vsaka je po svoje žrtev, če ne partnerja, pa sistema. Judy Barton je še prav posebej zanimiv lik, ki ga veliki režiser tako spretno zavozlja v zgodbo. Potem, ko mora odigrati ženo nekoga drugega in hliniti lastno smrt, se mora odreči tudi vsem čustvom, ki povsem ne zavedno zrastejo v njej, potem ko se predolgo zadrži v družbi detektiva. Prizor, kjer pred ogledalom na list papirja izpisuje veliko skrivnost je tako precej pomenljiv; in tudi končni rezultat. Avtor ne pusti, da Scottieju izda skrivnost, pa čeprav je s tem dejanjem gledalcu že poznan celotni misterij filma. Lik Madeleine gledalca še ne gane toliko, vemo, da je obsedena z pokojno lepotico San Francisca, vemo, da ima samomorilska nagnjenja. Bolj nas gane Judy, ki mora v zadnji tretjini filma skozi kar nekaj težkih faz. Scottie v njej išče Madeleine, na vsak način si želi spet videti prvo obsesijo. Scottie Judy spreminja v Madeleine, a prava resnica mu je skrita pred očmi. Joj, trpimo tudi gledalci. Naj spomnim na sceno v hotelski sobi, ko Jody pride k Scottieju. Vsa bleščeča in zaljubljena, on pa še kar išče Madeleine v njej. Kaj ji preostane? Še enkrat mora zaigrati Madeleine. Uf, prej za hladnokrvni umor, drugič za ljubezen.

Judy: Couldn’t you like me, just me the way I am? When we first started out, it was so good; w-we had fun. And… and then you started in on the clothes. Well, I’ll wear the darn clothes if you want me to, if, if you’ll just, just like me. Scottie: The color of your hair… Judy: Oh, no! Scottie: Judy, please, it can’t matter to you.

Suspenz se v Hitchcockovih filmih vedno gradi od prvega pa vse do zadnjega kadra. Mar nimajo že prvi kadri, ko Scottie priznava svojo težavo in razmišlja kako naprej, določen suspenz, za katerega vemo, da se bo tekom filma le še povečeval? Pa potem celotno zasledovanje Scottiea, kjer Madeleine sledi na vsakem koraku. Tudi do groba pokojne gospe, s katero je Madeleine očitno obsedena. Zanimivi in nepozabni pa so prizori v galeriji, kjer Madeleine dlje časa nepremično strmi v sliko na steni, Scottie pa od zadaj spoznava podobnosti med ženskama pred seboj… Film je poln takih, večnih prizorov, zato ni čudno, da je bilo tisto lovljenje po stopnicah cerkvenega zvonika, pred kratkim izbrano za enega izmed najbolj prepoznavnih prizorov filmske zgodovine. Glasba je tu še posebej pomembna, je pa tudi precej suverena. Hočem reči, gledalec jo težko izbije iz glave, mar ne? In kako se direktno navezuje na glavno idejo filma, torej na obsesijo…

Scottie: Anyone could become obsessed with the past with a background like that!

James Stewart je velika muza Alfreda Hitchcocka. Skupaj sta kar redno sodelovala, prav Vertigo pa je njun zadnji skupni projekt. Upam si trditi, da je prav tu Stewart pokazal največ, praktično ga vidimo v vsakem kadru, njegov lik pa hodi po težkih poteh. Velikokrat režiser kader fokusira naravnost v obraz igralca, tako počaka nekaj sekund, igralec pa le z mimiko pokaže in razkrije misli. Brez besed, pa tako močan vtis pusti. Kim Novak je sploh izstisnila ogromno iz sebe, odigrati dve vlogi v tako silovitem filmu seveda ni mačji kašelj, zato gredo njej še posebne pohvale.

Seveda je Vertigo izjemen film, ki z leti le še pridobiva. To je film za na vsako polico, vreden večkratnega ogleda, saj prav vsakič znova kakšno podrobnost vidimo tako, kot jo poprej nismo. Ne morem drugače, kot, da film močno priporočim.

Klik: http://www.itivi.si/films/detail/28429/

  • Share/Bookmark

Top 50 – Povzetek

Dolgo časa sem zbiral podatke, premišljeval, se nagibal, tuhtal in tako po mučnih dnevih, neprespanih nočeh in utrujenih jutrih končno nekako uspel pripraviti lestvico Top50, 50 najboljših filmov po mojem okusu.  Ni bilo lahko, morda lahko rečem, da sem videl nekaj filmov, a če pomislim koliko mi jih še manjka… Vseeno za to lestvico stojim, razmišljam pa, da bi jo poskušal osvežiti na vsakih 12 mesecev, saj se zna zgoditi, da me vmes kakšen film tako prepriča.

Še enkrat prikaz lestvice:

  1. The Godfather (http://www.itivi.si/films/detail/24765/from_search/)

  2. Apocalypse now (http://www.itivi.si/films/detail/23720/from_search/)

  3. Dr. Strangelove

  4. The Godfather, part II (http://www.itivi.si/films/detail/24766/from_search/)

  5. Casablanca

  6. Sunset Blvd (http://www.itivi.si/films/detail/24652/from_search/)

  7. Double Indemnity

  8. Schichinin no samurai

  9. 12 Angry Men

  10. Clockwork Orange (http://www.itivi.si/films/detail/23635/from_search/)

  11. Rashomon

  12. One flew over the cuckoo`s nest (http://www.itivi.si/films/detail/24434/from_search/)

  13. Rear Window (http://www.itivi.si/films/detail/27925/from_search/)

  14. North by northwest (http://www.itivi.si/films/detail/24419/from_search/)

  15. No country for old men (http://www.itivi.si/films/detail/28481/from_search/)

  16. The Third man

  17. Silence of the lambs (http://www.itivi.si/films/detail/24865/from_search/)

  18. Vertigo (http://www.itivi.si/films/detail/28429/from_search/)

  19. Oldboy (http://www.itivi.si/films/detail/24428/from_search/)

  20. Raging bull (http://www.itivi.si/films/detail/25458/from_search/)

  21. Unforgiven (http://www.itivi.si/films/detail/25004/from_search/)

  22. Ran

  23. The Maltese falcon (http://www.itivi.si/films/detail/25656/from_search/)

  24. Citizen Kane

  25. Sin City (http://www.itivi.si/films/detail/24578/from_search/)

  26. Chinatown

  27. LOTR – The Return of the king (http://www.itivi.si/films/detail/24809/from_search/)

  28. The Elephant man (http://www.itivi.si/films/detail/26419/from_search/)

  29. Taxi Driver (http://www.itivi.si/films/detail/27997/from_search/)

  30. The Shawnshank Redemption (http://www.itivi.si/films/detail/24861/from_search/)

  31. Goodfellas (http://www.itivi.si/films/detail/25659/from_search/)

  32. The Treasure of the Sierra Madre (http://www.itivi.si/films/detail/25574/from_search/)

  33. Rebecca

  34. High noon (http://www.itivi.si/films/detail/25282/from_search/)

  35. The roaring twenties

  36. Fight Club

  37. On the waterfront

  38. The Pianist (http://www.itivi.si/films/detail/24844/from_search/)

  39. LA Confidential (http://www.itivi.si/films/detail/24291/from_search/)

  40. Yojimbo

  41. Alien (http://www.itivi.si/films/detail/23671/from_search/)

  42. Touch of evil

  43. Les Diaboliques

  44. Little Caesar (http://www.itivi.si/films/detail/28312/from_search/)

  45. Modern Times

  46. Life of Brian (http://www.itivi.si/films/detail/24327/from_search/)

  47. Le Fils

  48. The day the earth stood still

  49. Before Sunset (http://www.itivi.si/films/detail/25616/from_search/)

  50. Detour

V oklepajih povezava do itivija, ki filme pridno hrani in daje na ogled. Mislim, da jim gre pripisati pohvalo, saj premorejo skoraj vse filme, ki sem jih izpostavil, vseeno pa upam, da manjkajoče še dobijo.

Prav zanimiv je podatek kateri režiser prevladuje. Največ filmov na tej famozni lestvici sta režirala Akira Kurosawa (4) in Alfred Hitchcock (4), sledijo Martin Scorsese (3), F.F. Coppola (3). Nekako po pričakovanjih, to so režiserji, ki so mi že dolgo najljubši. Izpostaviti je treba Stanleya Kubricka, ki ima med 10 dva filma (3.,10.), enako stoji tudi Billy Wilder(6.,7.) Po dva ima nato tudi Polanski, Houston, Welles, pa morda še kdo.

Če pogledamo letnico rojstva filma, prevladujejo 50-a, ki imajo 11 predstavnikov, sledijo 40-a (9), 70-a (8), itd., zanimivo, iz novega tisočletja me je za top50 navdušila peterica, Before Sunset, No country for old men, Le Fils, sklepni del trilogije o prstanu in Sin City.

Žanrsko filme nisem opredeljeval, vsi pa verjetno vidimo, da muzikalov ni veliko, je pa res, da manjka kakšna animacija. Morda se čez čas lotim lestvice od 50. – 100., bom pa tole petdeseterico vsako leto poskušal osvežiti.

  • Share/Bookmark

Top 50 – Izbor najboljših filmov – zadnjih 10

Evo, prišli smo do zadnje deseterice, torej najboljši filmi po mojem mnenju in okusu:

10. Clockwork Orange (1971)

null

9. 12 Angry Men (1957)

null

8. Schichinin no Samurai (1954)

null

7. Double Indemnity (1944)

null

6. Sunset Blvd (1950)

null

5. Casablanca (1942)

null

4. The Godfather, part II (1974)

null

3. Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb (1964)

null

2. Apocalypse Now (1979)

null

1. The Godfather (1972)

null

  • Share/Bookmark

Top 50 – Izbor najboljših filmov IV.

Nadaljujemo, tokrat od 20.-11.

20. Raging Bull (1980)

19. Oldboy (2003)

18. Vertigo (1958)

17. Silence of the Lambs (1991)

16. The Third Man (1949)

15. No Country for Old Men (2007)

14. North by Northwest (1959)

13. Rear Window (1954)

12. One flew over the cuckoo`s nest (1975)

11. Rashomon (1950)

  • Share/Bookmark

Top 50 – izbor najboljših filmov III.

Nadaljujemo:

29. Taxi Driver (1976)

28. The Elephant man (1980)

27. Lord of the Rings – The Return of the King (2003)

26. Chinatown (1974)

25. Sin City (2005)

24. Citizen Kane (1941)

23.  The Maltese Falcon (1941)

22. Ran (1985)

21. Unforgiven (1992)

  • Share/Bookmark

Top 50 – izbor najboljših filmov II.

Nadaljevanje:

39. LA Confidential (1997)

38. The Pianist (2002)

37. On the Waterfront (1956)

36. Fight Club (1999)

35. The Roaring Twenties (1939)

34. High Noon (1952)

33. Rebecca (1940)

32. The Treasure of the Sierra Madre (1948)

31.  Goodfellas (1990)

30. The Shawnshank Redemption (1994)

  • Share/Bookmark

Unforgiven (1992)

Clint Eastwood je veliko ime filmske zgodovine. Seveda je postal najbolj znan predvsem zaradi odličnih Leonejevih vesternov, kjer je igral redkobesedneže, katerim se je klanjal ves divji zahod. Vesterni so ga dvignili, ga spremenili v legendo. V 70ih je Eastwood postal umazani Harry. Detektiv, ki poišče pravico z dolgim strelnim orožjem. Sergio Leone in Don Siegel sta bila režiserja, ki sta mu dala največ. Prvi je preminil leta 89, drugi le dve leti kasneje. Zato ne preseneča, da se je Eastwood obema priklonil s filmom Unforgiven, ki je zasluženo pobral oskarja za najboljši film, režijo in stansko moško vlogo.

Unforgiven, veličasten vestern, ki je po dolgem času spet oživil že skoraj mrtvi žanr, se prične v slogu. Že začetni kader nam vlije veselja. Sončni zahod, hiša, drevo in moški, ne vemo točno kaj dela. Začetek delno prikaže kaj bomo videli, no morda pa le oznani napol mrtvi žanr, ki na vsake toliko časa uspe iz filmskih ustvarjalcev iztisniti še kakšno dobroto. William Manny je ostareli lovec na glave, ki zadnja leta živi mirno življenje. Utrujen od življenja na periferiji goji prasce in skrbi za otroka. Obišče ga mladenič, ki ga želi za partnerja pri lovu na zlobneža, ki je mestni prodajalki ljubezni razrezal obraz. Nagrada je bogata, a dobimo občutek, da se Manny naloge ne loti zgolj zaradi denarja. Izkušeni veteran se nobene podobne naloge ne loti brez dolgoletnega prijatelja Neda, s katerim sta dala v življenju že veliko skozi.

“Did Pa used to kill folks?”, vpraša mala deklica. Njen ata je res pobijal ljudi. Na veliko. Bil je najboljši v svojem poslu. Kot priznava, za tem je bil alkohol, ki je zdravil bolečino in lajšal razočaranje. Manny se je umiril šele v zakonu.

Manny, Ned in Schofield Kid, ki komaj kaj vidi, zato ni primeren za strelne naloge, odjezdijo proti cilju, kjer bodo sodili neposlušnemu mladeniču in pobrali zajeten kup cekinov.  Tega početja pa ne bo odobraval šerif Little Bill Daggett, ki mesto vodi z železno roko.

Film krene po poteh najboljših klasičnih vesternov.  Skorumpirani šerif in moralno prenovljeni negativec, ki se srečata na nasprotnih straneh, bi se komu zdela močno klišejska prigoda. A v vesternu ni prostora za klišeje in stereotipe. Zgodba krene drugo pot, saj bistvo ne tiči več v treh lovcih na glave, ki želijo nagrado, ampak v personi, ki po dolgih letih najde samega sebe. Tistega, katerega je skrival deset let. Ta preobrat glavnega lika je tisto kar daje filmu draž. Kar daje filmu veličino in moč. Pred tem je šlo Mannyju za rutinsko delo. Ob tragični novici, da je prijatelj Ned ob zloveščem bičanju umrl pod terorjem lokalnega šerifa, se Mannyju zameglijo oči. Spremeni se. Spet postane stari morilec.

Little Bill Daggett: You’d be William Munny out of Missouri. Killer of women and children. Will Munny: That’s right. I’ve killed women and children. I’ve killed just about everything that walks or crawled at one time or another. And I’m here to kill you, Little Bill, for what you did to Ned.

Zadnjih deset, petnajst minut je veličastnih. Ko starec obračuna s celotno zasedbo gredo kocine pokonci, že zaradi samega finala, ki ga film napoveduje dolgo časa, kot tudi zaradi vizualnosti. Odlična svetloba, ki razkrije tisto kar je treba in zakrije tisto kar bi si želeli videti. Suspenz, da bi ga rezal. Veličina zadnjega dejanja je zagotovo tako mogočna tudi zaradi močnega dialoga in odličnih igralskih uprizoritev. Gene Hackman in Clint Eastwood sta za taki vlogi pač idealna.

Nekateri so Eastwoodu očitali, da film prepočasi teče. Nekateri so, med njimi tudi gospod Ebert, dejali, da filmu manjka življenja. No, očitke lahko brez težav zavrnem. Film s tako vsebino pač hitreje ne more teči. To ni mtvjevski film za hitro pozabo, ki si ga ogledaš s kupom kokic in kokakolo v naročju. Je film, kjer morajo možgani delati, premlevati, vsrkavati. Študiozen film, kjer je glavni lik zelo težko dešifrirati in ga dokončno doumeti. Ima nekaj odličnih iztočnic o morali in etiki, prav Little Bill pa ob zadnjem stavku, ko pravi, da si take smrti ni zaslužil, še dodatno prilije petroleja na ogenj.

Eden boljših filmov 90ih, eden boljših vesternov in eden bolj globokih filmov kar jih utegnemo videti. Zagotovo najboljši film Clinta Eastwooda, ki je tako pokazal, da zna tudi več kot odlično režirati. To pa je potrdil pred leti z režijo filma Million dollar baby, ki vsaj nekajkrat spomni na naslovni film.

*itivi ga seveda ima. In to posebno dvojno izdajo!

Ocena: 5/5

  • Share/Bookmark

Top 50 – izbor najboljših filmov I.

Najboljših ali najljubših? Kakor hočete. Filmi, ki so pustili globok pečat pri meni. Izbor povsem subjektiven, se razume. Spremembe bodo, zagotovo, zaenkrat kaže takole:

50.  Detour (1945)

49.  Before Sunset (2004)

48. The Day the Earth Stood Still (1951)

47. Le Fils (2002)

46. Life of Brian (1979)

45. Modern Times (1936)

44.  Little Caesar (1931)

43. Les Diaboliques (1955)

42. Touch of Evil (1958)

41. Alien (1979)

40. Yojimbo(1961)

  • Share/Bookmark

Little Caesar (1931)

Režija: Mervyn LeRoy

Igrajo: Edward G. Robinson, Douglas Fairbanks, Glenda Farrell, Sidney Blackmer…

Po vsakodnevnih filmih, kjer večino njih deluje in izgleda tako, da jih um pozabi že po nekaj prespanih nočeh, prav paše film, ki se gledalcu ob prvem ogledu vtisne v spomin za vse večne čase. Eden takih večnih filmov je zagotovo Little Caesar, ki sem ga prvič videl pred tremi leti, zadnjič pa sem ga zapazil na iTiViju in nisem dolgo razmišljal ali naj ga dam na svojo listo ali ne. Če tak film pride na dvd in to celo s slovenskimi podnapisi, si več kot zasluži moje vnovične pozornosti. Pohvala za iTiVi.

“This is Rico speaking. Rico! R-I-C-O! Rico! Little Caesar, that’s who! Listen, you crummy, flat-footed copper, I’ll show you whether I’ve lost my nerve and my brains! “

Little Caesar je bil posnet na začetku 30ih, takrat, ko je hollywood začenjal svojo zlato ero. Gre za prvi večji gangsterski film, ki je bil skozi vsa desetletja poligon sodobnih kriminalk. Če ne bi bilo tega filma, vprašanje kako bi se razvil film noir, kako bi delovali Scorsese, De Palma in ostali.

Rico Bandella je mali, nepomembni zlikovec, ki želi plavati z velikimi ribami. Želi priti v vrh in to srečo gre iskati v Chicago, v 30ih precej živo mesto. Priključi se skupini gangsterjev, ki jo vodi razvpiti Sam Vettori. Rico kmalu prevzame kontrolo in osvoji skupino. Volja, pogum in življenski nazor ga vodijo visoko, kmalu pristane med največjimi gangsterji v mestu. A ravno, ko je na vrhu ga policajem izda prijatelj, katerega Rico kljub brutalnosti in brezsrčnosti ne more ubiti in se maščevati za izdajo. Rico se potuhne v osamo, a ga škodoželjni mediji izbrskajo ven in kmalu sledi poslednji ples visokoletečega barabina.

V 30ih je bila Amerika, še posebej Chicago, polna gangsterjev, oportunistov, ki do boljšega življenja podirajo tudi trupla. Zato ni čudno, da se je takrat začelo na veliko snemati gangsterske filme. Poleg naslovnega je takrat prišel tudi Scarface (1932) in še bi lahko našel kakšnega. Ampak zanimivo, gangsterji so v teh filmih izgledali kot pozitivni liki. Liki, ki so ujeli ameriški sen, liki, ki so le napovedovali današnje čase. Tudi danes prideš na vrh le, če podreš kakšno truplo. Več jih podreš, hitreje se vzpenjaš. In tega načina so se držali tudi gangsterji. Individualizem je glavni, evolucija pa tako ali tako uči, da preživi le najmočnejši. Zatorej se zdi primerno, da so gangsterski filmi, tudi naslovni, v kasnejši izdajah dobili napis, da so gangsterji slabi za družbo in naj jih le ta izloči. Rico, ki se poimenjuje Little Caesar, ja, imperij gangsterjev se je lahko primerjal z rimskim, je prišel do vrha. Bil je glavni. A tako hitro kot je splezal, je tudi padel. Padel na dno družbene lestvice in ko preluknjan leži na tleh, mu na koncu ne preostane drugega kot to, da si reče: “Mother of Mercy! Is this the end of Rico?”

Edward G. Robinson je v tistem času spadal v prvo ligo ameriških igralcev. Posnel je ogromno filmov, Double Indemnity in Key Largo, denimo, pa spadata med filme, ki bi jih moral videti vsak. A zdi se, da je prav vloga v naslovnem filmu najbolj zaznamovala njegovo kariero. Je izjemen in več kot idealen za vlogo. On, Cagney, Bogart in Mitcum so simbol gangsterskih filmov. Nosijo tisto, kar je rodilo sodoben film in imajo tisto, kar danes pogrešamo pri igralcih.

Filmu se pozna arhaičnost, zagotovo. Nenazadnje, kmalu bo praznoval 80. obletnico, a treba je reči, da ga gre šteti med tiste nepozabljive filme. Filme, ki so oblikovali ameriško kulturo, zgodovino in svet filma. In če so američani na kaj lahko ponosni, je to prav filmska bera iz 30hi in 40ih let.

Ocena: 5/5

  • Share/Bookmark