Vnosi v kategoriji 'Dvojček' ↓

Hoover vs. Thatcher

Filma J.Edgar (2011) in The Iron Lady (2011) sta že vse od najave dalje kar pošteno cedila sline slehernemu filmofilu. Biografiji dveh sila zanimivih politikov se zdita v tem času kot naročeni in glede na to kakšni produkcijski tvrdki stojita za obema, je jasno, da neučakani gledalec lahko goji kar najvišja pričakovanja. To, da se gledalcu ponudita praktično v istem trenutku, je zagotovo dar narave in sam tovrstne darove zelo rad sprejemam, zato sem dotična filma prihranil za nedeljski večer in si ju enega za drugim privoščil ob kapljici rujnega. Tiste slabe štiri ure filmskega maratona pa niso minile tako sladkobno kot bi nemara lahko pričakoval. Pri obeh se mi je tam nekje na sredini spahovalo po nečem bolj zanimivem in trajnem. Pa sem potem kar nekoliko slabe volje vnovič prikimal, da so biografije res dvorezen meč, lahko gre za izjemno zanimivo in intrigantno zadevo, ki te posrka in v primežu drži od prve do zadnje minute, lahko pa gre za suhoparno podajanje podatkov in neumorno bluzenje po spominih glavnih protagonistov, kjer vse zanimivo zamre nekje med vrsticami pomembnih dogodkov. Naslovna dva se tako bolj nagibata proti tisti drugi strani in vsaj zato lahko že v uvodniku spišem, da sem nekoliko razočaran in moja pričakovanja nikakor niso bila potešena. Sta pa filma kot naročena za neko trivialno primerjavo, zato bom to izkoristil in spis o njiju kar lepo združil.

J.Edgar (2011) je biografija enega izmed najpomembnejših mož ameriške zgodovine. J. Edgar Hoover je bil dolga leta na čelu FBI-ja in v teh letih se je v Ameriki veliko dogajalo, vse od lova na komuniste, do predsedniških afer, hladne vojne itd. Hoover je imel vse to v svojih rokah, bil je zastrašujoč in karizmatičen politik, ki je znal igrati igro politike. FBI je praktično postavil s svojimi rokami, v ameriško družbo je vnašal strah o zunanjih in notranjih sovražnikih, zato je bila postavitev urada v očeh američanov hitro samoumevna. Ampak kdo je sploh bil J.Edgar Hoover? Je bil le brezsrčen srboritež, ki se je boril proti kriminalu ali je bilo v njem tudi kaj človeškega? Kot namigujejo govorice, je bil Hoover za štirimi stenami vse kaj drugega kot šef FBI-ja. Možak, ki je bil po funkciji nemara celo drugi človek Amerike, je še v zrelih letih živel skupaj z mamo, nikoli ni bil poročen ali v daljši zvezi z žensko, bil naj bi celo gej, ki se se rad oblačil v ženska oblačila. Film vse to dobro prikaže in izlušči. Prikaže to fasado za katero se je skrival, prikaže njegov odnos do mame, njegov odnos do tajnice Helen, ki je ena redkih oseb, ki se ji Hoover bolj razkrije, film brez olepšav pokaže njegovo domnevno istospolno usmerjenost. In ko se Hoover v spominih vrača nazaj, se novejša zgodovina Amerike kaže v vsej svoji podobi.

What’s important at this time is to re-clarify the difference between hero and villain.

The Iron Lady (2011) pa je seveda biografija najpomembnejše političarke v Veliki Britaniji. Margaret Thatcher je na političnem odru Velike Britanije v vseh obzirih orala ledino. Bila je prva ženska, ki je osvojila politično bitko na otoku in postala prva premierka. Na tej poziciji je ostala dolgih enajst let, vodila pa je trdo in konzervativno politiko brez prostora za debato oz. dialog. Zaradi načina komuniciranja in drže, so ji nadeli nadimek Železna gospa. Film njen vzpon dobro prikaže, tudi njeno vladanje, ko se je morala spopadati z vrsto protestov in kjer je razdelila britansko družbo. Dobro kaže njen odnos do Sovjetske zveze in Falklandskih otokov. Navrže veliko podatkov, a za moj okus preveč suhoparno. Dolgočasno. Prav to je po mojem mnenju največji problem filma. Sterilno podajanje podatkov in zgodovinskih dejstev me ne pritegne povsem in film bi brez Maryl Streep padel v tako sivo povprečje, da ga tudi z lučjo ne bi mogli najti.

Watch your thoughts for they become words. Watch your words for they become actions. Watch your actions for they become… habits. Watch your habits, for they become your character. And watch your character, for it becomes your destiny! What we think we become.

Če ju takole obrnem na isti mreži za žar, potem se mi vsebinsko J.Edgar veliko bolj dopade. Se mi zdi, da nosi več materiala in, kar je še pomembneje, bolje ga predstavi. Kar pa je seveda evolucijsko logično in pričakovano. Prvega je režiral stari lisjak in mojster sedme umetnosti Clint Eastwood. Njegova režija se mi zdi zelo dobra, dramaturški lok je bolj napet in nekateri kadri so očiten dokaz Eastwoodovega slovesa. Ampak tudi Eastwooda smo vajeni v boljši formi. Saj film je dober, zanimiv, ampak manjka mu tisti dodatni ščepec nečesa, kar bi ga naredilo markantnega. Tisto nekaj kar bi ga postavila ob bok Eastwoodovim klasikam denimo. A nič ne de, starcu lahko le čestitamo za veliko zgodbo, ki jo zagotovo ni lahko stlačiti v 120 minut. Režijo Železne gospe pa je prevzela manj poznana Phyllida Lloyd, ki je pred tem režirala lahkotno Mamma Mio! (2008). The Iron lady se s kakšnimi primerljivi kadri ne ponaša, zgodba se mi zdi manj dosledna. Je pa res, da so arhivski posnetki zelo dobro vkomponirani v film in gledalec mora kar napeti očesno zrklo, da to tudi opazi.

Scenarij morda pri obeh ni najmočnejši del filma. J.Edgarju je scenarij podpisal Dustin Lance Black, ki je pred tem dobro delo opravil za izjemen film Milk (2008), ki mu je prinesel celo oskarja za izviren scenarij, pri The Iron lady scenarij podpiše Abi Morgan, ki ga je spisala tudi za letos zelo čislan film Shame. Kot pravim, fakti verjetno držijo, tudi dialogi so močni in nosijo material, a jaz kot gledalec bi pričakoval in želel še nekaj več soli, ki bi dala nov priokus. To vračanje po spominih je tako-tako, bolj mlačno in neizvirno, mar ne?

Ampak ni prav, da samo pljuvamo, ko pa gre za filma take teže. Kot je ponavadi v takih filmih, tudi tu glavni igralski vlogi zasedeta najimenitnejša igralca. Leonardo Di Caprio je v vlogi J. Edgarja Hooverja naravnost odličen, tako v mladih letih, kot tudi v tistih poznejših, ko mu na pleča navežejo dodatne kilograme in mu tudi obraz primerno postarajo in poredijo. Je zelo prepričljiv in še enkrat več pokaže, da gre vsemu navkljub za enega najboljših igralcev te dobe. A akademija ga je ponovno spregledala, več kot očitno ga ne marajo. Čeprav se je tudi meni tekom filma ves čas po glavi motalo vprašanje, je to življenjska vloga Lea Di Capria? Hm, morda res igra zgodovinsko gledano največjo osebo, ampak je to tudi njegova najboljša vloga po kateri se ga bomo spominjali naslednjih nekaj pomladi? Družbo mu delata Judi Dench v vlogi matere in Naomi Watts v vlogi zveste tajnice, dočim tudi ostali, kanček manj znani ansambel ni zanemarljiv. Kljub temu, da ves soj žarometov pade na Di Capria, pa vseeno to ni film enega človeka. Je pa zato The Iron lady film ene osebe. Maryl Streep je pričakovano odlična, ampak problem filma je, ker ga brez Streepove ni. Če v kadru ni Maryl Streep, kader ne obstaja. Ok, Jim Broadbent je dober, ampak Streepova vzame vsak trenutek. Pa podobno vprašanje, je tole Streepova odigrala tako kot se liku spodobi in pritiče ali pa smo videli tudi njo v že precej boljši izvedbi?

Na oskarjih velike besede nobeden od njiju ne bo imel, J.Edgar je povsem brez nominacij, kar je po svoje zagotovo razočaranje, saj so mnogi že lani tak čas vpili, da bo Eastwood spet kraljeval. Recimo, da je na nekem širšem spisku Di Caprio vendarle zraven. The Iron lady se bohoti z dvema nominacijama, kar je po svoje tudi verjetno bolj piškav izplen. Tu je Streepova mimo katere akademija enostavno ne zmore, nominacija je padla še za makeup, zasluženo, se zdi. Vsaj po baftah in globusih se zdi, da bo Streepova končno spet zmagala, konec koncev lep poklon za njeno izjemno kariero.

Hja no. Morda delam obema veliko krivico, ko ju takole tlačim skupaj in nepošteno primerjam. Ampak vendarle igrata na iste karte in lovita isto populacijo. Eden bolj uspešno drugi manj. J.Edgarja bom definitivno še pogledal, menim, da me ob drugem ogledu vseeno lahko še bolj prepriča. Thatcherjeve imam za zdaj dovolj in po svoje mi je žal, da je že sedaj v spominu le še bleda senca. Tako, pa naj bo končna sodba sledeča. J.Edgar priporočam +, The Iron lady priporočam -.

  • Share/Bookmark

Kung Fu Panda 2 Vs. Cars 2

Da sem velik, morda celo prevelik ljubitelj sodobnih visokoproračunskih animirank, je kajpak jasna stvar. Če le lahko, si ogledam vsako, pa naj bo namenjena še tako mlečezobim otročičem. Seveda na tem področju prednjači izjemni Pixar, ki vsako leto ponudi nekaj izjemnega in vsaj ponavadi brez kakšnih večjih težav domov odnese tudi oskarja v kategoriji celovečernih animiranih filmov, sem in tja se borijo celo v glavni kategoriji za najboljši film leta. Izbrati najboljšega Pixarja je težko, meni je recimo izjemno simpatičen Finding Nemo (2003), drugi prisegajo na Wall-E-ja (2008), tretji na izjemno hudomušno avanturo Up (2009), tisti bolj akcijsko obarvani pa z navdušenjem gledajo četverico Neverjetnih (2004). Kaj pa Cars (2006), smešna pustolovščina, kjer človeške lastnosti prevzamejo kar avtomobili? Hm, simpatična risanka, nič ne rečem, ampak vsaj takole na prvo žogo si drznem pomisliti, da morda najslabša iz Pixarjeve zakladnice. Na drugi strani je DreamWorks, takisto močan studijski hrust, ki je na dotičnem področju zoral ledino s popularnim Shrekom, nadalejval s še nekaterimi meni precej manj všečnimi filmi (Shark Tale, denimo). No, pred leti je studio s Kung Fu Pando (2008) ponovno ustvaril zanimiv in do skrajnih meja simpatičen lik in po ustaljenem vzorcu, DreamWorks namreč rad snema nadaljevanja, smo letos deležni drugega dela. Ha! Pixar veliko nadaljevanj ni izdelal, razen trilogije o živih igračah, potem pa je v letošnji sezoni ta nepriljubljen trend začel prav z avtomobili. Čemu le? Odgovor je preprost; na vseh ravneh je precej lažje prodajati izjemno kul avtomobile, kot pa denimo starca iz filma Up, Nemota ali pa denimo g. Neverjetnega. Očitno je pred zakoni potrošniške družbe klonil tudi Pixar. Studia letos prav posebej inovativna torej nista bila in zelence iščeta z že poznanimi obrazi. Kateri pa je tečnemu gledalcu v obet ponudil več?

My apologies, I haven’t properly introduced myself. Finn McMissile, British intelligence.

Tow Mater, average intelligence.

Naslovna filma sem pred dnevi pogledal enega za drugim, prav s tem namenom, da ju potem tudi skupaj analiziram, primerjam in vrednotim. Že sedaj lahko brez zadržkov zapišem, da je nadaljevanje kung fu brcajoče pande veliko boljše od govorečih avtomobilov. Cars 2 že na daleč smrdi po formuli, ki obljublja bohoten zunanji videz in piškavo in rahlo plesnivo notranjost. Mislim, da tako banalnega in praznega Pixarja še nismo gledali. Kaj želi film povedati? Ne vem. Nekaj o ekologiji. Nekaj o goljufiji. Nekaj o lobijih, ki jih je, predvsem v danes modernem varovanju okolja, cel kup. Vse to pa govori zelo nerazločno, nepovezano, nezanimivo in predvsem dolgočasno. Avtomobili so iz zakotnega in pozabljenega mesta odšli v svet. Sedaj so na Japonskem, v Italiji in Angliji. Postali so globalni. Torej tisto kar so reklamirali v uvodniku, sedaj gostobesedno zanikajo. McQueen, ki se v prvem delu prelevi iz metro egoista v avto s srcem in drugačnim pogledom na svet, tokrat le dirka. V nadaljevanju postane to kar je bil, zgolj produkt, ki skrbi za slavo in polne žepe. Dirka in zmaguje. Sicer z grenkim priokusom, a vendarle se čuti, da želi le uničiti konkurenta, tečnega Francesca. McQueen postane nezanimiv, zato kar malo presenetljivo glavno vlogo namenijo zarjavelemu Materju, ki postane heroj, glavni protagonist in avto, ki rešuje svet. Mater, do nedavnega le mašilo in hec franšize, sedaj nastopa v soju žarometov. Kaj so želeli s tem povedati? V prvem delu je bil preobrazbe deležen nadutež, v drugem je preobrazbe deležen siromak, nekdo iz dna družbe, ki se slavnostno prebije v ospredje. Ameriški sen očitno še vedno ne počiva. Filmu zamerim predvsem slabo nastavljeno zgodbo, ki Pixarju res ne more biti v čast. Pridih Jamesa Bonda se mi ne dopade preveč in zato tudi moralka o ekologiji ne pride do takšnega izraza, kot je bilo to za pričakovati.

Ampak filmu je potrebno priznati tudi zabavni del. Ni kaj, dovtipi so sem in tja dovolj hecni in smešni, da se tudi še tako mračnemu obrazu konice ust privihajo navzgor. Tu kajpada prednjači siromak Mater, ki ima nekaj izjemnih trenutkov, njegova komedija, tako značajska kot tudi situacijska, je kajpak hecna kamor koli ga postaviš. Ampak ali je to dovolj, da se mi popravi celotni priokus? Akcijski del je tukaj (pre)silovit in delno spominja na “izjemno” filmografijo Michaela Baya, zato mi morda celostna podoba že na daleč zaudarja, kaj pa vem, pogrešam romantičnost in naivnost prvega dela, pa naj to zveni še tako smešno.

Na drugem bregu stoji Kung Fu Panda. Dobrovoljni, zavaljeni medvedek, ki smisel življenja najde v tej vzhodni borilni veščini, čeprav mu vsaj po konstrukciji in miselnemu vzorcu tega ne bi ravno pripisovali. Kako se je izuril in postal zmajev bojevnik pove že prvi del, v drugem pa se Po bori predvsem z lastnimi demoni, saj še bolj poglobljeno išče samega sebe in svoj smisel. Kitajski grozi nov sovražnik, zamerljivi pav Shen, ki gradi vojsko in orožje za, heh, množično uničevanje, s katerim bi dokončno osvojil deželo. Ustavijo ga lahko le zmajevi bojevniki in prav Po je njihov glavni adut. No, če sem že zgoraj negodoval zaradi bohotnega zunanjega izgleda in bolj piškave notranjosti, pa tu lahko zapišem, da je tudi notranjost dokaj zanimiva in polna takšnih in drugačnih referenc. Po želi najti svoj notranji mir, želi se pogoditi s spomini, ki se mu vedno bolj jasnijo, želi najti svoje korenine. Išče samega sebe, zato se z njim vsakdo lahko poistosveti, saj mnogi izmed nas nekje globoko takisto iščemo našo bit in smisel.  Dokler njegova vest in um ne bosta čista, ne bo zmogel. Prikladno.

Your story may not have such a happy beginning, but that doesn’t make you who you are. it is the rest of your story, who you choose to be… So, who are you, Panda?

Kung Fu Panda 2 (2011) je izvrsten film. Menim, da veliko boljši od prvega dela, saj nosi še precej več materiala za resnejšo obdelavo. Je pa res, da je tipičen hwoodski produkt. Hočem reči, to, da so ga naredile ameriške roke, se mu že na daleč vidi. Čeprav je dogajanje postavljeno na Kitajsko, med plemenite borce, pa vseeno iz vseh lukenj diši po amerikanizaciji in zahodnem vplivu. Shen ni le pav, ki želi pokoriti Kitajsko, ampak je lahko metafora vseh totalitarnih voditeljev, ki gredo Američanom tako v nos. To, da si svojo pot utira z nepoznanim orožjem, je le še dodatna vzporednica. Če je Po personifikacija Amerike, potem film pove dvoje. Prvič, za zmago nad sovragom je vedno dovolj le Amerika, tuji zavezniki so nepotrebni in odvečni igralci; in drugič, Amerika je center vesolja. Ampak pustimo te izpeljanke, ki ne koristijo nikomur, samo jaz vrtam tja kamor ni treba. Kung fu Panda 2 je odlična zabava. Hecen do konca, komičen, simpatičen. Izpostaviti velja še izjemen glasovni del, Jack Black in Gary Oldman sta pač izjemna.

How many times do I have to kill the same stinking panda?

Kakorkoli. Filma sta bila narejena predvsem zaradi zabave in kratkočasenja gledalcev. V tem sta oba dobra, a če bi moral izbirati, potem več točk vendarle poklanjam pandi Poju in njegovim kompanjonom. Avtomobili niso dovolj prepričljivi in pričakovanj niso izpolnili, a je verjetno že tako, da so delovali kot polnilo malhe, s katero bodo že v prihodnje pri Pixarju ponovno orali ledino in svetu animirank postavljali nove temelje in smernice. Zato menim, da Pixar svoje forme nikakor ne izgublja, a za v bodoče bo moral pošteno zavihati rokava, nasprotnik namreč nikoli ne počiva.

  • Share/Bookmark

Win win Terri

V zadnjem času nisem videl veliko filmov, ampak na mojo srečo je bilo tisto kar sem videl vsaj dokaj zanimivo in vredno tistega časa, ki sem ga namenil kratkočasju pred tv zaslonom. Čeprav me srbi po nekaterih klasikah in bi se vsaj za dušo spet sprehodil po krvavih klasičnih horror izlivih iz 70ih, pa vendarle bolj ali manj kopičim robo, ki mi pride na pot takole po naključju in je v tem trenutku najlažje dobavljiva in aktualna obenem. Med vso to ponudbo sta me še posebej zanimala dva izbrana; Terri (2011), zgodba o debelem najstniku, ki se bojuje s svojim mestom v srednješolski družbi in Win Win (2011), hecna prigoda obubožanega odvetnika, ki mu življenje spremeni naključni fantič.

Oba filma dokaj dobro vijugata med vsem poznanimi problemi in zagatami, ponujata zanimiv vpogled v predmestno življenje ameriškega srednjega sloja in družbi na hecen in samosvoj način postavljata ogledalo. In moram priznati, da tovrstne filme vedno rad gledam. Všeč mi je, da govori fabula namesto forme, všeč mi je, da ustvarjalci revidirajo povsem logične in življenjske probleme in jih na nek drug način predstavijo občestvu. Čeprav gre za produkcijsko manj zahtevne projekte, ki že a priori odganjajo večjo maso gledalcev, pa premorejo veliko zanimivega materiala, ki ga velja premlevati po dolgem in počez. Dobro ustaljena naracija, ki gledalca v dobrih 90ih minutah mirno pripelje od začetka do konca, mi je blizu, da pa film poleg vsega navrže še okusno kost za glodati tudi po ogledu, pa je še toliko večji užitek. No, ne bom dejal, da sem si po ogledu izbranih filmov krajšal noči in pobelil gosto poraščeno lasišče, sem pa vseeno začutil rahel vbod videnega.

Win Win (2011) je delo Thomasa McCarthyja, ki se podpiše pod scenarij in režijo. McCarthy je poznan predvsem po številnih malih vlogah, v zadnjih letih pa se je lotil tudi režije in pisanja scenarijev. Tako je izpod njegovega peresa prišel super zanimivi Station Agent (2003), kjer blesti Peter Dinklage, pa The Visitor (2007) z Richardom Jenkinsonom in celo Pixarjev hit Up (2009). Veseli, da je tri od štirih tudi režiral. Njegovi liki so vedno nekaj posebnega. Vedno se težko prilagajajo sistemu in iščejo nekakšen beg iz ustaljenega življenja. Mike Flaherty (Paul Giamatti) je odvetnik, ki se bori z upadom prometa. Finančno pomanjkanje skriva pred ženo, saj verjame, da ga samo še to drži v zakonu. Ko se mu ponudi priložnost za kakšen dolar več v denarnici, pretenta celo svojo stranko. McCarty tu ne ovinkari in ne olepša situacije. Po hecnem naključju potem vnuk pretentanega dedka pristane pri Mikeu in med njima se splete čudno prijateljstvo.

Naslov filma ni naključen. V tej novi prijateljski navezi med Mikeom in fantičem veliko pridobita oba. Fantič je izjemen rokoborec in Mikeu, ki je honorarno trener šolske ekipe, prinaša nepričakovane uspehe, končno nekaj v življenju kar mu daje upanje in zagon. Fantič, ki prihaja iz razbitega doma, pa končno začuti nekaj starševske ljubezni in naklonjenosti. Čista Win-Win situacija.

Terri (Wysocki) iz istoimenskega filma (Terri, 2011) je drugačne vrste tič. Do skrajnosti asocialen tip, ki hodi v pižami v šolo, z mrtvimi mišmi hrani sokole in na skrivaj občuduje mično sošolko. In ima problem s prekomerno težo, ki je povod za vse njegove težave. Zaradi »drugačnosti« ga k sebi vzame ravnatelj (John C. Reilly) in med njima in ostalimi »drugačnimi« najstniki iz šole se spet stke zanimivo prijateljstvo in zavezništvo.

Film je režiral Azazel Jacobs, meni poprej neznano ime, ki je spisal tudi osnovno zgodbo po kateri je nastal scenarij. Kaj točno ga je gnalo k temu filmu sicer ne vem, morda gre za grenko izkušnjo iz mladosti. Ampak zakaj mi je bil film vsebinsko blizu, če mi že narativno ni bil tako po godu? Predvsem zaradi dokaj smelega prikaza odtujenosti oz. socializacije glavnega protagonista, ki se skriva v nekem svojem svetu in ne pusti zunanjim dejavnikom, da mu pridejo blizu (kartonaste škatle pri pouku, pižama). Kar pa mu na glavo postavi ravnatelj, ki mu skuša spremeniti vsakdan. Družbeni izobčenci potem najdejo neko skupno nišo in kmalu ugotovijo, da življenje ni tako hudo in strašno, le svetu se morajo odpreti.

Hja no. Povsem gledljiva in všečna filma torej. Ampak da se razumemo, od navdušenja vendarle nisem ploskal in poskakoval po dnevni sobi. Win Win se mi mnogo bolj dopade. Kaj pa vem, morda v prvi vrsti prav zaradi odličnega Giamattija, ki je kot vedno izjemno prepričljiv in iz lika res iztisne tisto največ. Kot mnogi, mu tudi sam pišem hvalnice za tokratni prispevek. Njegova interakcija z ostalim liki je prav posebna, ne skače pred kamero, ne posiljuje igre, ampak enostavno zasenči vsak prizor, seveda mu dobro služi tudi primerno spisan scenarij in dobra kamera. A tudi na drugi strani je dokaj všečen igralec, ki zna dobro odigrati kakšno vlogo. John C. Reilly je zanimiv tako v komičnih vlogah kot tudi v takih bolj dramskih. No pri Terriju gre za mešanico obojega, Reilly je dovolj prepričljiv, ampak menim, da mu scenarij ne služi tako dobro. In to je tisto kar ta dva filma v prvi vrsti najbolj ločuje. McCarthy je veliko bolj pronicljiv in zgodbo bolje postavi v kontekst, ter jo zaokroži v smiselno celoto s ciljem, kar pa morda za drugega ne bi upal trditi, saj po ogledu nisem potešen in želim o samih likih, morda fabuli, izvedeti še kaj več. Podobno opazko bi lahko našel tudi pri kameri, ki je pri Terriju veliko bolj dolgočasna in skupaj z naracijo ne uspeta gledalca tako zabavati kot pa McCarthy. Ampak v obzir je potrebno vzeti, da je Win win vendarle bolj usmerjen v trivialno raven, medtem, ko se Terri loteva težje teme, zato tudi pravim, da mi skozi ta vidik Terri pove več. Ha, zagata!

Zakaj o filmih pišem skupaj? Ne vem, oba sta me že pred ogledom osvojila s simpatičnostjo in tu se veliko nisem zmotil. Gre za mala festivalska filmčiča, ki široke produkcije mreže in statusa kultnosti ne bosta dosegla. Morda bosta celo povsem spregledana. To bi bila krivica, si upam trditi. Win win tudi zato priporočam z enim plusom poleg, medtem ko debelega Terrija, tudi letošnji Liffe, samo priporočam. Če ti žile vsakodnevno fila hwoodski ringelšpilski pofl, potem tovrstna filma zagotovo morata priti na jedilnik, da vsaj malo umirita čute in dasta hrano še drugim celicam.

  • Share/Bookmark

Odklenjen Adjustment Bureau (2011)

Mar ni hecno, ko včasih kakšen film, ki resnici na ljubo ni vreden niti odprtega toplega piva, vendarle kar dolgo ostane v glavi in tako ali drugače vpliva na vsakodnevni miselni tok? Mar ni hecno, ko film, ki te že ob ogledu dolgočasi kot neposredni prenos žreba udeležencev na slovenski Emi, potem nekako postaja vedno bolj zanimiv in ti vsebina še dolgo ne da spati, saj vse bolj spoznavaš, da gre v bistvu za en dokaj zabaven način, ki skuša futurističnost časa, ki prihaja, kar najbolj izvirno predstaviti? Mar ni hecno, ko filmu, ki ga še pred tem prijateljem ves namrščen odsvetuješ, kar naenkrat pokloniš nekoliko toplejšo besedo in ga skušaš razumeti drugače kot si ga sprva? Vsekakor! V tem primeru imam kar dva taka primerka.

Limitless (2011) je na prvi pogled precej butast film, več kot primeren za ameriškega gledalca. Film predstavi totalnega bednika, ki le stežka vijuga iz dneva v dan. A potem mu nekdo ponudi odrešitev v obliki tablete. Le ta mu odkleni preostanek, film se zanaša na mit, da človeški možgani delujejo s samo nekaj odstotno kapaciteto, možgan in tip v hipu postane prvovrsten genij. Bum! The Adjustment Bureau (2011) je na prvi pogled manj butast, a vendarle več kot primeren za ameriškega gledalca. Pridelana zgodba izvirnika, ki ga je pred časi spisal Philip K. Dick, govori o posebni enoti skrivnostnih mož s klobuki, ki skrbijo, da se naše življenje odvija tako, kot je napisano v knjižici. Torej filma, ako se ju primerja med seboj, ponudita dva različna pogleda na svet, prvi govori o svobodni volji, protagonist pogoltne tablet in postane vladar vesolja, medtem, ko drugi govori o usodi, vsak naš gib je vnaprej spisan in ni prostora za samostojne akcije.

All I have are the choices I make, and I choose her, come what may.

Svobodna volja ali usoda? Dva arhetipa s katerima se človek verjetno ukvarja vse od nastanka misli. Ima človek na tem ljubem svetu kaj prostora za improvizacijo ali je nemara res vse napisano in tam nekje natančno piše kdaj bo počilo in bo konec neke poti slehernega bitja? David Norris, glavni protagonist med načrtovalci usode, želi živeti po svoje, a ga skupina klobučarjev ovira; vodi ga po poti, ki jo je zanj spisal nekdo drug. Eddie Morra takih varuhov nima, na tem svetu je prepuščen samemu sebi, kar ni ravno najbolje, če lahko sklepamo po uvodnih minutah filma. A ujame trenutek navdiha, trenutek zmage, ko mu pred nos pomilijo izhod. Eddie ima še vedno možnost, da tablete ne poje, ee tudi, če poje eno, ima nato možnost, da ne poje nobene več. Ampak, ker Eddie kroji svojo usodo, še kako dobro ve, da za izboljšanje svojega stanja potrebuje te tablete vsako minuto tesno ob sebi. Medtem, ko Norris ne ve ali je to dekle res vredno škandala in bridkega konca svoje usode, no dokler je ponovno ne sreča, ampak to recimo, da je prevlada moškega nagona nad razumom.

Če gledam na ta dva pola skozi percepcijo sodobne potrošniške družbe, pa je jasno to, da tu ni prostora za svobodno voljo. Kapitalizem je tu usoda, ima vse vzvode (klobučarje), s katerimi riše naše poti. Blagovne znamke, status, prestiž in podobno so le ljudje s klobuki, ki vodijo protagonista k čivečjemu številu nakupov; kako naj se posameznik zoperstavi, kako naj posameznik tu pokaže svobodno voljo? Naj se odpove vsem nakupom? Naj vse pridela, sešije, zgradi sam?

No scenario? I see every scenario, I see 50 scenarios, that’s what it does Carl – it puts me 50 moves ahead of you.

No, pa bodi dovolj filozofiranja in klatenja prazne slame. Če gre pri drugem naslovu za zanimiv koncept in nekoliko prikrajšan užitek, pa gre pri prvem za bolj ali manj zgrešen primer v vseh obzirjih. The Adjustment bureau (2011) je kot rečeno groba predelava Dickovega romana in to je že dovolj zgovoren podatek. Dick je omogočil že nekaj izjemnih filmov, v prvi vrsti zagotovo stoji Blade Runner (1982). Tudi zadnji nosi vodo, a žal je za moj okus preveč poudarka na ljubezenski zgodbi. Želel bi si več, želel bi si več kompleksnosti, več zgodbe, karakterizacije likov, tvist itd. Režiser George Nolfi ga sicer tehnično dobro zapakira, kamero lepo vodi, a kot rečeno scenarij ne izpili do konca. Kar je za znanega scenarista (Bournov ultimat) večji minus. Matt Damon, ki še vedno igra v vsakem drugem hi-budget hwoodskem filmu, tudi tokrat ne prepriča, en mežik z levim očesom pa namenjam njegovi fatalki Emily Blunt. Kakorkoli, tehnični plus in za ostalo minus.

Limitless (2011) si pohvale ne zasluži, saj gre za res dokaj smrdljiv filmski eksces, ki v ničemer ne deluje. Razen v tableti! No. Liki so bizarni in precej bedni, Eddie Morra je naravnost ogaben lik, pa sedaj ne vem ali to pripišem scenariju ali glumaču Bradleyu Cooperju. De Niro gre iz film v film nižje, kaj hočemo. Tehnično brez prebliskov, režija moteča, scenarij preluknjan, da bolj ne bi mogel biti. Resno. Tip je genijalec, a denar si sposodi od najbolj sumljivega tipa daleč naokoli. Pa še nekaj takih cvetk je, zaradi katerih bi film najraje takoj pozabil. A ga ne morem! Zakaj? Zaradi te prefrigano zanimive tablete! Si predstavljate tovrsten produkt? Si predstavljate kaj bi to pomenilo? Si predstavljate kam bi človeštvo krenilo? Kam? Ha, samo dve možnosti bi bile; v tehnološki krasni novi svet, kjer bi stroji delali za nas ali pa bi se pobili že po enem tednu kolektivnega jemanja. Bolj mi diši druga možnost.

Your powers are a gift from God or whoever the hell wrote your life script.

Seveda si morda naključni bralec sedaj ne more priti do čistega kako lahko ta dva filma tako enačim in ju imam tako blizu. Za arhetipski dvoboj med svobodno voljo in usodo bi resda lahko našel cel kup boljših filmov, a vendarle sem tadva uporabil zato, ker sem jih nedolgo nazaj pogledal, enega za drugim, pa mi morda prav zaradi tega takšne misli sedaj letijo naokoli. Sploh Limitless mi ne da miru, tako slab film, pa ima tako kul tableto. Tako beden film, pa ima tako futurističen pogled na svet, kakšna škoda! Pa drugi? Tehnično tako močan, pa ima tako bedno ljubezensko prigodo. Ni kaj, zanimivo bi bilo, če bi filma združili, s tem, da bi režijo zaupali Nolfiiju, scenarij pa kar Dicku, ha.

  • Share/Bookmark

Somewhere is Winter`s bone

Filma Winters bone (2010) in Somewhere (2010) sta bila med bolj opevanimi zadnjega časa. Sploh prvi je na različnih festivalih vselej požel pozitivne odzive in tudi pri kritiški srenji je zelo dobro sprejet. Zato številne nominacije na različnih frontah niti niso presenetljive, štiri ima tudi na prihajajočih oskarjih, kjer pa je vseeno tista za najboljši film nekoliko presenetljiva. Somewhere je nase opozoril na beneškem filmskem festivalu, kjer je pobral zlatega leva in po kuloarjih se je takoj začelo govoriti kot o enem izmed možnih presenečenj lanske filmske letine. Še bolj pa je završalo, ko so ga nekateri enačili kar z izjemnim Lost in translation (2003), zakaj ne, ko pa je oba režirala Sofia Coppola. No, te govorice so nato hitro potihnile, Somewhere vendarle ne dosega takšne kvalitete in kompleksnosti, kot omenjeni, čeprav ima vsaj na prvi pogled dokaj sorodno vsebino, oz. vsaj dramaturgijo le_te. Winter`s bone je jasno precej boljši primerek sedme umetnosti, a ker se filma po eni strani zelo dobro dopolnita, sem se odločil, da ju združim v skupni opis.

Winters bone je režirala Debra Granik, ki je poprej režirala dokaj soroden film, z naslovom Down to the bone (2004). Zakaj pravim soroden? Granikova očitno rada prikazuje močne ženske like, ki morajo za svoj obstoj iti preko meje razumnega. Iti morajo preko sebe, preko moralnih zakonitosti, preko strahu, če želijo glavo obdržati nad vodo. V filmu Winter`s bone je ta ženska mlada Ree, ki po skrivnostni odsotnosti njenega očeta prevzame vajeti v svoje roke. Oče je izginil in ji na grbi pustil velike probleme, mati je neuravnovešena in tako skrb za mlajšega brata in sestrico v celoti pade na odgovorna pleča najstniške Ree. Kljub mladim letom, velja za izjemno močno in trmasto sogovornico, ki se brez kančka strahu in z le ščepcem sramu poda na neskončno pot iskanja svojega pogrešanega očeta. Proti njej govori vse, od čudnih in ekscentričnih tipov na katere naleti na poti, do zapadlih dolgov, ki jih je pustil oče in je sedaj pod močnim vprašajem celo lastništvo hiše in pripadajoče zemlje. Ree je v svetu, za katerega se zdi, da sonce nič več ne sije. Ree je v svetu, ki mu še vedno vlada zakon ulice. Ruralno področje ameriškega juga kar samo kliče po problemih in uboga najstnica se hitro znajde v primežu redneck tolpe, ki z vsako izgovorjeno besedo bolj spominja na tisto iz filma Deliverance (1974). Kje najti pomoč, kje najti zaveznika? Edini, ki mu je očitno vsaj malo mar za dekle je stric Teardrop, ki pa ima na vesti skorajda toliko problemov kot njegov izginuli brat. Konec je grenak, a vendarle optimistično naravnan, dekle zmaga oz. njena pot skozi pekel je končana z rezultatom, ki ji mora iti kljub vsemu v prid.

Somewhere je čisto nasprotje. Tu je odnos oče – hči bolj izpostavljen in se odvija pred očmi gledalca. Oče je filmski zvezdnik, ki živi življenje filmskega zvezdnika. Prosti čas polnijo zabave in sex. Uvodna sekvenca, kjer dvojčici striptizeti plešeta pred glavnim protagonistom, razkrije vso njegovo poanto. Potem pa nekoliko presenečen v varstvo dobi mladoletno hči, ki ga spremlja na vsakem koraku. Hči ga ne pozna dovolj dobro, očitno njuni skupni trenutki niso tako pogosti kot bi si želela. Skupaj odkrivata nov svet in spreminjata starega. Režije in scenarija se je lotila Sofia Coppola, ki jo verjetno bolj poznamo po tem, da je hči legendarnega Francisa Forda. Je potem moč sklepati, da gre vsaj deloma kar za avtobiografski projekt? Sofia je po očetu zagotovo podedovala precej znanja; spomnimo se le prijetno svežega Lost in translation (2003), pa še prej prav tako dobrega The Virgin suicides (1999), medtem, ko na Marie Antoinette (2006) pozabimo. Tudi Sofia ima veliko povedati o ženskih likih, tudi njeni ženski liki so močni, a veliko bolj ujeti v svet moškega.

Zakaj pravim, da se filma lahko dobro dopolnjujeta? Vsaj deloma ju druži podobna filozofija, le da je predstavljena iz nasprotnih si polov. Prvo dekle očeta išče, ker ji je nakopal kup težav, drugo dekle očeta najde, a v bistvu ona njemu nakoplje težave, ko mu povsem pretrese njegov sivi vsakdan. A oba dovolj povesta o odnosih, družini in položajem posameznika. Filozofirati bi se tu dalo na dolgo in široko in moram priznati, da sem do večjega dela takih in podobnih spoznanj prišel šele nekaj noči po ogledu obeh.

Zakaj šele kasneje? No, obema sem ob ogledu zameril nekoliko preveč melanhoničen pristop, ki me je bolj dolgočasil kot ne. Kadri obeh filmov so počasni, tihi. Ne bom dejal, da so dolgočasni, a zagotovo ne bi nič škodilo, ako bi pri obeh režiserki prestavili vse skupaj eno stopnjo višje. A po drugi strani bi morda celotno sporočilnost na drug način težje prenesli in pri gledalcih ne bi bilo željenega in načrtovanega vtisa. Sta redkobesedna kar pa ne moti, saj gledalcem vendarle dovolj povesta in svoje like kljub temu raztavita do potankosti. Tu velja povedati, da sprva nobenega od njiju nisem resno jemal in sem bil začuden nad pozornostjo, a sčasoma in po prespanih nočeh pa sem vendarle prišel do bolj mesnatega dela in sem pri obeh našel kar precej dobrega. A razsodba mora biti taka, da Winter`s bone priporočam bolj kot Somewhere.

Filma sta si podobna še v nečem. Oba na oder iztrelita dve mladi dekleti, ki sta me s svojo igro prepričali. Prva je Jennifer Lawrence, letnik 90, ki je za tole vlogo dobila kar nekaj nagrad, nominirana pa je tudi za oskarja; je prepričljiva. Druga je Elle Fanning, letnik 98, sestra starejše Dakote. Za seboj ima že precej vlog in zagotovo bomo o njej še slišali.

  • Share/Bookmark

The Kids are all right vs. Cyrus (2010)

Hehe, ta dva filma sta prišla eden za drugim kot naročena. Nista si sorodna, daleč od tega, prvi je resni material in tudi na lestvicah naj filmov letine 2010 kotira precej visoko, drugi pa je bolj tako-tako, film vreden kratkočasenja in nič drugega. Ampak vsebinsko bi ju pa lahko vsaj za hip primerjal, saj obadva tako ali drugače premlevata družino in družinske vrednote. Pa še veliko več, vsaj prvi, seveda.

The Kids are all right (2010) je film vreden popolne gledalčeve pozornosti. Ima odlično spisan scenarij, super igralske kreacije in aktualno fabulo, ki družino oriše skozi prizmo 21. stoletja, če sem lahko drzen in liberalno usmerjen. Tu družino sestavljajo dve materi in dva otroka, sin in hči. Pa ni to kakšna čudna družinska zmešnjava, nad katero bi konservativno usmerjeni ozkogledneži lahko kazali s prstom, ampak povsem navadna, običajna družinica, ki se bori z istimi problemi in tegobami kot vse prave družine. V vsaki družini je nekdo, ki nosi hlače in želi celico voditi s pravili in predpisi, v tem primeru je to Nic, nekoliko zadirčna in nesproščena, a ravno prav srčna. Druga je Jules, čutna in prisrčna, morda bolj sproščena in odprta za nova spoznanja. Skupaj na prvi pogled odlično funkcionirata, čeprav se trenja na daleč vidijo. Ampak kot v vsaki družini tudi tu velja zakon kompromisov, ki zadevo rahlja, pa čeprav baburi močno razganja druga puberteta, ali pa krizna srednjih let. Vsaka izmed njiju je rodila po enega otroka in zadeve funkcionirajo brez problema. Dokler v njihovo življenje ne stopi darovalec sperme, ki je biološki oče obeh otrok. Več o vsebini ne bom, vse pa lahko usmerim na zapis kolega filmoljuba, ki je o filmu konkretno spisal nekoliko več.

Cyrus (2010) je film o ločencu, ki se prav tako bežno spogleduje s krizo srednjih let, saj po sedmih letih ločitve še vedno ni uspel popolnoma pozabiti bivše žene in ima posledično kar nekaj težav pri spoznavanju novih deklet. Je tudi bolj štoraste vrste, če smem, in njegovi osvajalski pohodi se nemalokrat končajo že na samem začetku. No, vseeno posije sonce, ko spozna prelestno in super simpatično Molly. Iskra hitro zaneti velik požar, ki pa ga spretno in sprotno gasi Mollyjin 22 letni sin. Ta sin je en velik čudak, ki se na vse kriplje trudi odgnati Johna stran od njegove matere. Sicer visokoleteči film, ki pa pričakovanj vendarle ne izpolni do konca. Smešnega je bolj malo in če odštejemo sem in tja zabavnega Jonaha Hilla, dobimo povprečen film.

Zakaj potem mešam cvetlice in plevel? Tako prvi kot drugi sta mi dala v glodanje  precej kosti, ki so tako ali drugače povezane z družino. V prvem želita otroka spoznati biološkega očeta in ga po bližnjici kar priključiti prvotni družinski celici, v drugem pa se odrasel mladenič na vse načine upira, da bi njegova mami spoznala koga drugega oz. da bi njegova mami več pozornosti namenjala drugemu. Tu pride do trka in toliko bolj zanimive primerjave. Če mi torej prvi sporoča, da je oče vendarle neka figura, ki si ga otroci pač želijo imeti blizu, mi drugi film sporoča, da temu ni tako in vsemu lepemu zadošča le mati. Ampak če svoj nos zarijem še globje, ugotovim, da tudi pri prvem filmu sin biološkemu očetu ni najbolj naklonjen oz. ga kasneje v celoti sprejme kot pa sestra, kar pa je po svoje spet zanimivo, če ga primerjam s Cyrusom. Ojdipov kompleks! Seveda je potrebno pri tej ugotovitvi imeti tudi kanček domišljije.V obeh filmih se veliko govori tudi o krizi srednjih let, sploh prvemu se to na daleč vidi. Dekleti sta morda na najtežji preizkušnji svojega skupnega življenja, lahko sklepam, da je za vse kriv moški. Kar morda nakazuje tisto o iskanju samega sebe, ko enkrat prestopiš tisto letvico. Morda ti takrat čas krajšajo res eksistenčna vprašanja, ki potem rezultirajo v precej nepričakovane odgovore. Tako Jules, tako Paul v prvem primeru, podobno, a morda bolj prikrito Molly in John v drugem primeru. Za konec še analiza potomcev, ki imajo veliko vlogo. V prvem primeru sta mulca lepo naučena in znata živeti življenje, heh, mlada Joni odhaja na faks. Cyrus pa je povsem drug tič, nesamostojen in varen le v maminem objemu. Kateri sistem potem potomce bolj kaznuje? Istospolnost vs. samohranilstvo!

No, kot rečeno za primerjavo obeh tu opevanih filmov je potrebno imeti kanček več domišljije in pa norčavosti, saj sta vendarle svetlobna leta narazen. Sem ju pa pač videl enega za drugim in takrat se mi po glavi rojijo sploh čudne misli. In šele ob tej primerjavi ugotavljam, da se mi tudi Cyrus (2010) bolj dopade, ko ga primerjam s  prvim, saj več idej lažje prepoznam. A vendarle. Prvi je res vrhunski film in ga najtopleje priporočam v ogled, medtem, ko za drugega kaj takega ne morem trditi in ga lahko mirne vesti izpustimo iz našega nabora. Imata pa obadva zanimiv igralski nabor, za prvega bi si upal trditi, da bo padla kakšna večja igralska nominacija, saj so vsi glavni akterji svoje like odlično interpretirali. Annette Baning, Julianne Moore in Mark Ruffalo so pač odlični in tu nimamo kaj. V drugem prednjači John C. Reilly, ki pa ga v glavnih vlogah vendarle še nisem navajen, Marisa Tomei je pa itak vedno vredna ogleda, pa čeprav kar malo krivično igra bolj ali manj iste like, The Wrestler je izvzet. Jonah Hill mi je vedno odličen v komičnih vlogah, tudi tu ima nekaj dobrih, a vendarle premalo za trajnejši spomin. Ampak je pa hecna še tale primerjava, prvi je bolj drama in ima cel kup smešnih iztočnic (vrtnar!), drugi pa želi biti komedija, pa razen utrinka ali dveh, tega žanra skorajda ni zaznati.

  • Share/Bookmark

Wall Street dvojček

V času, ko se ljubljanske dvorane polnijo pod težo festivala Liffe, sem se sam v preteklih dveh večerih dovolil odpeljati med finančnike na Wall Streetu in tako poiskušal razvozljati kaj se je podilo po glavi legendarnemu Oliverju Stoneu, da je po več kot dvajsetih letih k življenju ponovno spravil enega izmed najbolj znamenitih filmskih likov nove dobe. Da takoj odstranim meglico dvoma, Wall street (1987) mi je nadpovprečno ljub film, ki sem ga vedno štel precej visoko na svoji subjektivni lestvici top filmov. Novica o nadaljevanju mi je priklicala ciničen nasmešek, saj sem takoj vedel, da bo to bolj ali manj mimostrel, a vseeno takega mimostrela vendarle nisem pričakoval. Potem, ko mi je Money never sleeps prizadejal le gorje in grenkobo, sem moral za popravek okusa takoj pogledati še izvirnik. Oh, Oliver, kaj je bilo tega treba?

Prvi Wall Street je plenil ob koncu 80ih. Torej ob koncu morda najslabšega filmskega obdobja, ko so slavo začeli prevzemati nabildani brezvezniki z usnjenimi pasovi in nenormalno dolgimi šibrovkami v rokah. Wall Street je bil drugačen film, si upam reči, da je bil inteligentnejši? Na plano je navrgel finančne malverzacije in dovolj nazorno pokazal kako se v finančnem sektorju v resnici streže. Pokazal je kdo pije in kdo plača. Pijejo seveda mašetarji, plačamo pa davkoplačevalci. Bil je strupen film, ki je imel pogum, srce in težo. Oliver Stone v najboljši luči. Vsebinsko zanimiv in aktualen, z odlično atmosfero, ki je smrdela po znucanih in z viskijem politih dolarjih.

Bud Fox: How much is enough? Gordon Gekko : It’s not a question of enough, pal. It’s a zero sum game, somebody wins, somebody loses. Money itself isn’t lost or made, it’s simply transferred from one perception to another.

Gordon Gekko. Lik, ki je iz Michaela Douglasa naredil ikono za vse čase, prototip filmskega negativca v kravati in beli srajci, lik, ki bi moral v poduk viseti v vsaki managerski pisarni širom sveta. Ok, očitno ste prepoznali mojo naklonjenost do tega filmskega negativca. Ja naklonjenost pravim. Je lik, ki ga vsak gledalec želi posnemati. Samozavesten, silovit. Je pa tudi lik, ki še danes na edinstven način utelesi vse perverznosti kapitalizma in naše družbe. Njegovi monologi so štoparski vodnik po grabežljivem vodenju in plenjenju kapitala, ki ga danes tako dobro poznamo v praktično vseh porah naše napumpane in zaslepljene zahodne družbe.

The point is ladies and gentlemen that greed, for lack of a better word, is good.

Njegovo nasprotje je Bud Fox, mladi nadebudni finančnik, mala riba, ki je hotela plavati z morskimi psi. Na začetku poln idealov, ki je vedno znal citirati zakon kadar je bilo potrebno. Ampak kult osebnosti, ki ga je gojil Gekko, je bil enostavno premočan.

Wall Street je film z veliko začetnico, brez dvoma. Poleg intrigantne vsebine, ima kup preostalih sladkorčkev, zaradi katerih filmofili le zastrižemo z ušesi. Stone je film zelo dobro režiral, všeč so mi sprehodi kamere, ki se večkrat po sobi zavrtijo za 360 stopinj. Všeč mi je panorama Manhattna, ki je od nekdaj simbol finančnikov. Naj se vidi razkošje, naj se vidi rezultat, ki ga film dobri dve uri prodaja gledalcu. Stone je naredil izjemno celoto, ki enostavno prepriča.

If you’re not inside, you’re outside!

No in po 23. letih si je Stone dovolil posneti nadaljevanje. Bum! Denar nikoli ne spi, kako dvoumno se mi tole bere. Je bil denar tudi prva misel ustvarjalcev? Kapitalizem je bil pred časom na težki preizkušnji, a je očitno preživel. Verjetno je prišel še močnejši. Rezultat tega je nova lekcija iz borznega mašetarjenja. Nova lekcija, ki pa za izvirnikom tako zelo zaostaja, da že sama omemba v naslovu žali vse kar je izvirnik dobrega prinesel. Da bi tako ostalo bi človek še sprejel. Da pa dodajo še Gordona Gekka in za minuto in pol celo Buda Foxa, ah to je pa že preveč. To bi morala biti scena leta 2010, a je bolj ali manj neposrečeno srečanje dveh imaginarnih likov.

Money never sleeps je preprosto povedano slab film. Je dolgočasen, dolgovezen, na daleč se mu vidi, da je narejen na silo. Ni ga priklical čas v katerem smo se znašli, priklical ga je vonj po zaslužku. Zato je tipičen popkorn nove dobe, ki ni vreden počenega groša. Vsebinsko je prazen in nima ostrine. Gordon Gekko je tokrat le še starec, ki ga nihče več ne jebe, namesto z denarjem pa cel film lovi hčerko. Poleg tega je popolnoma omehčan in sentimentalen. Dajte no. V njegove čevlje naj bi stopil Breton James, ki pa mu seveda ne seže do kolen. Jake Moore bi bolj pasal v The Social Network, tu enostavno mene kot gledalca lik ne prepriča.

Money is a bitch that never sleeps!

K sodelovanju so sicer privabili zanimiva imena. Poleg Douglasa so tu še meni vedno ljubši Josh Brolin, Frank Langella, Susan Sarandon, Carey Mulligan in pa neverjetni Eli Wallach. Nihče me ravno ne vrže s stola, le starosto Wallacha je pač vedno odlično videti na delu. Haha, že pri tretjem Botru sem se mu klanja, to je pa sedaj že 20 let kasneje. Vsa čast, res. No, kaj pa naj si mislim o LaBeoufu? Ta mulec mene pač nikoli ni prepričal in menim, kolikor me je v hlačah, da je bila vloga mladega brokerja Jake tokrat napačno dodeljena.

Payback. Except I’m not in that business anymore – because the one thing I learned in jail is that money is not the prime asset in life. Time is.

Vseeno Stone ve kje pri gledalcu kot sem jaz lahko išče slabe točke. Spet mi je všeč delo kamere, pregled mesta. Grafi, ki se rišejo čez stolpnice, to se mi je zdelo simpatično. Ampak kje je bila atmosfera? Kje je bil tisti kanček več, ki ga je imel izvirnik? Kje je bila kritika kapitalizma? Na vse te pomembne reči je Stone tokrat pozabil. Svetlo točko pa vseeno vidim le v spoznanju kaj vse se je v teh 23ih letih spremenilo. Haha, scena z mobitelom mi je bila skrajno simpatična, takisto je zanimiv pogled na takratne pcje in današnje.

Veliko vprašanj sem dobil glede letošnjega izdelka in skoraj vedno sem odgovoril, da se ogleda bojim. Kako sem imel prav. Zato vsem toplo priporočam izvirnik in tole malino globoko odsvetujem. Zdaj pa čakam nadaljevanje Top Guna, to bo pa sploh zabava!

  • Share/Bookmark

Paper man sreča Greenberga

Oni dan sem v skupnem odmerku videl filma, ki ju razkriva zgornja skovanka. Najprej sem se prepustil blodnjam Paper Mana (2009), nato me je medse sprejel Greenberg (2010), neodrasli izgubljenček, ki po svetu postopa brez ambicij in cilja. In lahko rečem, da je bil ogled teh dveh filmov, enega za drugim brez neke konkretne pavze, dokaj mučno delo, ki ga še dolgo ne bom pozabil. Ampak ne mučno v smislu, da sta filma zanič in nevredna ogleda, oh kje, mučno zaradi vsega materiala, ki ga servirata ubogemu gledalcu, ki se mu je zahotelo le kanček zabave. Obadva rečeta konkretne stvari o medčloveških odnosih, o blodnjah moškega srednjih let, o drugi puberteti, neizživeti mladosti in še bi lahko našteval. Obadva razkrijeta, da moški potrebuje žensko roko, obadva pokažeta, da človek enostavno mora imeti nek cilj pred očmi, pa če je to le korenček na koncu palice. Ta večer bi lahko poimenoval tudi kot najdbo notranjega zadovoljstva in opomin, da bom sam krizo srednjih let preživel drugače.

Glavna protagonista obeh filmov sta si v marsičem precej podobna. Mučijo ju podobni demoni, s katerim se komajda prebijata skozi dan. Za obadva se zdi, da jima je življenjska energija povsem usahnila in vsaj na prvi pogled delujeta na robu depresije, pa čeprav sem in tja najdeta kakšen ovinek, ki jima vsaj za trenutek popestri sivi vsakdan. Prvi izmed njiju je Richard Dunn, asocialen pisatelj, ki si namesto pravih prijateljev izmišljuje fiktivna bitja v stripovskem kostumu. Njegova vez z ženo je očitno v krizi, saj med njima ni več tiste prave kemije, kaj šele erotike. Richarda žena pusti sredi ničesar, kjer mora strniti svoje misli in jih prenesti na list papirja. Seveda ne gre tako zlahka, saj ga ves čas nekaj moti. Omisli si varuško, bolj za družbo kot kaj drugega, ki mu že prvi večer skuha okusno juho. S to juho ga začara in med njima se stke redko prijateljstvo, ki deluje na obadva kot terapevtski balzam. Eden drugemu odpirata dušo in srce, gledalec kar čuti, kako demoni in strahovi zapuščajo um in telo skrhanega Richarda. Drugi tič je Roger Greenberg, ki prav tako hodi po robu prepada. Zanj velja, da nikoli ni odrasel in se na vse pretege otepa zrelega, odgovornega življenja. Ko se njegov brat odpravi v Vietnam na počitnice, Roger prebiva v njegovi hiši in skrbi za psa. Tudi on ne zmore brez varuške, ki tu dobesedno skrbi zanj. Z rahlo neuravnovešenim značajem vseskozi podira tisto kar je prej poskušal graditi.

A shrink said to me once that I have trouble living in the present, so I linger on the past because I felt like I never really lived it in the first place, you know?

Obema moškima prvo pomoč nudita mlajša ženska lika, ki pa ironično, močno spominjata na svoja prijatelja. Richardu pomoč nudi mlada, a za svojo storost dovolj modra  Abby, ki je v čudni vezi z nekim vaškim bedakom, a globoko v sebi nosi težko izkušnjo in bolečino. Greenbergu pomoč nudi takisto nekoliko vihrava in resnemu vsakdanu bežajoča Florence. In že ob ogledu, še bolj pa sedaj, me muči vprašanje zakaj sta obadva lika ob sebi zbrala njima podobni ženski? Zaradi boljšega razumevanja?

Filma sta, čeprav hecna na prvo žogo, poglobljeni študiji moškega v srednjih letih, s tem, da Roger Greenberg morda bolj predstavlja arhetip sodobnega moškega kot pa Richard, ki je vendarle poročen in nekako z mislimi vsaj nekoliko usmerjen v delo. Lahko bi celo dejal, da je Greenberg le lenuh, Richard pa dejansko vsaj za kakšen promil moten.

Paper Mana je v celoti prišel izpod rok zakoncev Mulroney in ne morem si kaj, da se ne bi vprašal koliko je avtobiografskega v tem delu. Zagotovo velja izpostaviti scenarij, ki se mi zdi dober in iskren, mestoma pogumen in hecen. Likov je malo, a vsi se zdijo dobro porazdeljeni oz. zasnovani. Pohvaliti velja vedno prepričljivega Jeffa Danielsa, ki se v vlogo dobro vživi, tudi mlada Emma Stone in Ryan Reynolds sta na mestu, medtem, ko znana Lisa Kudrow nekako ne paše zraven, vsak njen napor se zdi ob Danielsu kot kaplja v morje. Filma Paper Man lahko toplo priporočim, ne najmočneje saj mestoma vseeno uplahne oz. zaide v kalne vode.

Greenberg nosi letnico 2010 in v nekaterih krogih velja za prvo presenečenje tekočega leta. No ja, pravim jaz. Režiral ga je Noah Baumbach, ki je pred leti že lepo presenetil z dobrim The Squid and the Whale (2005). Greenberg se mi ne zdi tako zelo dober. Je hecen in zanimiv, ampak nekaj v celotni podobi manjka zaradi česar ga med res nepozabna doživetja pač ne morem šteti. Ben Stiler mi je v nekoliko resnejši vlogi všeč, tudi ostali igralci znajo pričarati pravi obraz, morda mi sama vsebina ne seže dovolj globoko, napram zgornjemu mu pripišem vsaj pol ocene manj, če ne celo več, ampak ga lahko priporočim, zakaj ne, ko pa vendarle poiskuša nekaj povedati.

Hecno je kako včasih čisto po naključju naletiš na dva filma, ki sta si v marsičem tako podobna. Morda se bo vseeno našel nekdo, ki tega mnenja ne bo delil, ampak zdi se mi, da je za ta dva filma bolje, da si ju ogledaš v skupnem odmerku v enem večeru, saj tako lahko dobiš še bolj podroben vpogled v samo idejo in zapuščino filma. Samo eden morda takega vpliva ne bi imel, hočem reči, da ne bi imel dovolj moči, da bi v meni lahko zbudil taka razmišljanja. Oba skupaj tako tvorita eno konkretno celoto, ki zbudi marsikatero vprašanje o vlogi sodobnega moškega. To pa je vedno vredno razmisleka in analize.

  • Share/Bookmark

Mesrine: Od morilskega nagona do državnega sovražnika št. 1

Vsaka družba se ponaša z enim pravim kriminalcem, ki preraste meje in postane legenda, mit, zgodba, popikona, ki se prodaja. Kriminalec, ki preraste okvirje znotraj svoje marginalne skupine in postane večji od ostalih. Postane tako velik, tako pomemben, da spreminja tok zgodovine, zaradi njega se pišejo knjige, razvijajo žolčne debate, delajo analize in moli k bogovom vseh vrst. Nenazadnje, kriminalec, ki postane tako velik, da je o njem potrebno posneti film, ne le enega, pač pa kar dva. In tak kriminalec, ki je od 60ih let prejšnjega stoletja ustrahoval Francijo, je Jaques Mesrine. Mesrine je bil legenda, začel je skromno, končal velikopotezno. Iz navadnega vaškega barabina se je razvil v svetovno znanega pokvarjenca, ki je za nagrado prejel čislani naziv državni sovražnik št. 1. Pred njim ni bila varna niti Kanada, zadržali ga niso niti najbolj varovani zapori. Če je bilo potrebno je sredi sojenja ugrabil sodnika, če je bilo potrebno, je moril brez najmanjše zadržanosti, če je bilo potrebno je oropal dve banki v enem popoldnevu. In vse to je na filmski trak prenesel Jean – Francois Richet in tako soustvaril enega izmed najbolj zanimivih filmskih double-billov zadnjih nekaj let. Zgodba o Mesrinu je tako velika, tako obsežna, tako visokoleteča, da jo je bilo potrebno razširiti na dva filma, to pa je za filmofile ponudba, ki jo je nemogoče zavrniti.

Richet nima ravno dolge in široke zgodovine filmskega udejstvovanja. Pred leti je posnel rimejk znamenitega Napada na policijsko postajo št. 13, ki pa je kritiški srenji pustila bolj kot ne grenak priokus. Tudi meni. Nato se Richet za tri leta umakne in napade z dvojnim filmom, ki ga sam kot celoto brez kančka dvoma prištevam med najboljše kriminalne filme zadnjih nekaj let, morda celo prav v sam vrh, kajti gre za projekt, kateremu bi težko našel komplementarja. Da gre za meta film, nam razkrije že hiter pregled napovednika, v to pa smo še bolj prepričani po nekaj minutah prvega dela, ki ga simbolično naslovijo L’instinct de mort. Morilski nagon. Rojstvo državnega sovražnika št. 1.

Prvi del nam pove kako je zrastel Jaques Mesrine, kako in zakaj je postal državni sovražnik št. 1. Spoznamo njegove motive in botre, ki so mu odprli vrata podzemlja. Pod okrilje ga vzame lokalni gangster Guido, ki v njem hitro prepozna neverjetno željo in voljo po uspehu. Prepozna njegov talent, ki je brutalen in krut, ampak edini način, da lahko preživi v novem okolju. Morda lahko sklepamo, da je bila ta surovost pridobljena v vojni v Alžiriji, kot nam režiser sugerira na samem začetku filma. Jaques je zrastel v normalni, urejeni družini, a zanj svet, kjer je vse popredalčkano in urejeno po nekih smernicah enostavno ni mogel obstajati, zato je misel na pravo službo kmalu opustil in si kruh pričel služiti na težji, a toliko bolj adrenalinski način. Najprej mali ropi, največkrat sefi bogatih meščanom, nato vedno večji ropi. Vmes Mesrine najde tudi čas za ljubezen in družino, a po neuspelem poskusu ropa hitro pristane za zapahi. Ta kratek oddih za rešetkami mu koristi, saj pride ven bolj družinski kot prej in se odpove nečednim poslom. Dobi celo službo in vsaj za kratek čas se zazdi, da je Mesrine postal nov človek. Ampak res le za kratek čas, saj ga izguba službe in nenehna prisotnost botra Guida hitro zapeljeta na kriva pota, tokrat dokončno in za vedno.

Seveda smo videli že malo morje takih filmov, ki kažejo vzpon in ponavadi tudi konec določenega kriminalca. V sami osnovnosti fabule se redko kdaj razlikujejo med seboj, pa ne trdim, da so življenja teh nepridipravov tako podobna. Ampak za učinkovit film je to najbojlši recept, saj gledalec s protagonistom zraste, ga sprejme in vzame za svojega, čeprav ve, da njegovo delo ni pravilno. Tako je konec po eni strani še toliko bolj bridek, saj nam ta oseba priraste k srcu in v nas zbudi radovednost kam ga njegova početja peljejo. Prvi del se konča na način, ki gledalcu omogoča le hiter sprehod do toalete in nazaj, po možnosti še do hladilnika po krajše okrepčilo. Okrepiti se je zagotovo potrebno, saj nam prvih 120 minut pošteno utrudi sive celice. Dinamičnih 120 minut pa napovedujejo še boljših 120, ki sledijo v drugem delu.

Ta drugi del so ustvarjalci naslovili L’ennemi public n°1 oz. Državni sovražnik št. 1. Ne morem si kaj, ampak ta prevod me spomni na številne, res številne vsebinsko in žanrsko sorodne filme, ki jih je Hwood sproduciral in na trg spravil tam nekje od 30., 40. let prejšnjega stoletja. To so bili prav posebni filmi, o njih sedaj na teh straneh bolj malo pišem, za kar mi je žal, prepričan sem namreč, da so ravno to filmi, ki premorejo največ bistva oz. mesa, če se lahko tako izrazim. To so filmi, ki so rodili vse nadaljne filme in prav je, da se od časa do časa spomnimo na njih. Na misel mi sedaj najprej skoči znani The Public Enemy iz leta 1931, ki danes velja za legendo, ki je pustil korenine vsepovsod. Film je režiral William A. Wellman, ki se podpiše tudi pod znani film Wings, ki je  konec 20. let dobil sploh prvega oskarja. No v omenjenem filmu je zaigral James Cagney, ki je tako postal sinonim za obraze gangsterjev in ostalih negativcev. Podobno kot tudi Edward G. Robinson, ki je istega leta upodobil negativca v še enem izjemnem filmu, Little Caesar. Omeniti velja še znameniti The Roaring Twenties (1939), kjer prepoznamo tudi že Humphreya Bogarta, v eni njegovih bolj železnih vlog. Kot rečeno, brez teh filmov ne bi bilo filmov, ki jim slavospeve pišemo danes. Ampak vrnimo se k Mesrinu.

Drugi del se od prvega bistveno ne razlikujem, tu seveda ne mislim na vsebino, pač pa na formo. Vsebina je nadaljevanje zgodbe o tem francoskem kriminalcu, le da ga tokrat spremljamo že na tisti najvišji stopnici, ko je že legenda, ki zaradi lastnega ega in samopotrditve preraste tudi v popikono. Ne dela več začetniških napak, ne greši več na malih poslih. Je tako velik in samozavesten, da pred sojenjem ugrabi sodnika in zbeži roki pravice. Postane tako velik, da ga lovi cela Francija, a jim vedno uide skozi mišjo luknjo. Postane fantom, človek tisočih obrazov. V svoji karieri je zamenjal mnogo partnerjev in partneric, vedno je bil večji od vseh. Mika ga tudi politika, sanja o revoluciji s katero bi Franciji še dodatno zagodel. No, vsaka pot se mora enkrat končati, Mesrinova se konča v zasedi sredi ceste, ko ga preluknjajo do skorajšnje neprepoznavnosti.

Vsi anti-junaki, resnični ali filmski, končajo na tak način. Če se prej celo življenje skrivajo roki pravice, se ji izmaknejo tudi tedaj, ko jih ta že drži za roko, slej ko prej enkrat naletijo na mino, kot se reče. Kar spomnimo se kaj se je zgodilo z Ricom v Little Caesarju, pa še bi lahko našteval. Nas torej tovrstni filmi učijo, da pravičnost vendarle prevlada in se enkrat vse izteče tako, kot bi se moralo že takoj? Morda. Spet drugi bi v filmu prepoznali druge ideje. Je potrebno življenje uživati na način, ki nam najbolj odgovarja, na način, ko smo najbolj srečni, ne glede na posledice, ki jih tak način življenja slej ko prej prinese? Mesrine je bil človek akcije, človek adrenalina, človek anarhije. Zanj zakoni niso obstajali in videlo se je, da je najbolj srečen takrat, ko greši. Zakaj živeti samozadostno življenje sive miši in se skrivati za povprečnostjo, če se ti v žilah pretaka drugačna kri. Je to lahko opazka naši celotni družbi, ki le omejuje in postavlja takšne in drugačne okvirje, ne zna pa v nadpovprečnih posameznikih najti tisto pravo energijo in jo speljati na tir, ki bo družbi služil in je ne bo slabil.

Ogled naslovnega double-billa je zares prav posebna izkušnja, saj je film zelo cineastičen. Gledljiv do konca, dobro režiran, dobro montiran in pokaže res tisto kar mora. Nima odvečnih sekvenc, ki bi zgodbo zgolj mašile, ampak je poln materiala, ki ima pravo težo in veliko dodane vrednosti sami zgodbi. Zaključne sekvence zasede so mojstrsko posnete, tega se ne bi sramovali niti najbolj čislani čezoceanski režiserji. Vincent Cassel je praktično v vsakem kadru, a tega ne gre šteti v slabo, zakaj ko pa je igralec opravil tako perfektno s svojim delom. Cassel je znan po odličnih vlogah, vsakič zna iz še tako obskurne vlogice izstisniti tisti sladki sok, ki jo naredi napozabno. Tu je vloga napisana zanj in menim, da je odličen, morda je to kar češnja na smetani njegove dosedanje kariere. Pojava in karizma mu v vlogi velikega francoskega kriminalca dobro služita, da zna igrati pa pokaže v nekaterih težjih sekvencah, ko mora njegova čustvena mimika priti najbolj do izraza. Tudi spremljajoči ansambel ni od muh. Igralci, ki so večinoma neznani, razen Depardieuja, so svojih pet mnut slave odlično izkoristili. Tu imam v mislih predvsem Roya Dupuisa, ki je kot Mesrinov prvi pomagač odličen, ne smem pa mimo vseh simpatičnih žena, ki jih Mesrine tekom filma zvabi v posteljo. Anaya, Ludivine Sagnier in Florence Thomassin so vse odlične, prepričljive in tudi očem prijazne.

Ni kaj, ogled Mesrinove zgodbe v dveh delih je obvezen za vsakega filmofila daleč naokoli. Menim, da lahko zadovolji vse okuse, kar pa mu štejem v hudičevo pozitiven plus pa je to, da se film kljub visoki produkciji izogne Hollywoodskemu vonju in do konca deluje evropsko. Če me kdo vpraša kateri del je boljši, bi rekel, da ni prvega dela brez drugega in ni drugega brez prvega. Oba je potrebno videti skupaj, še isti večer.

I don’t like the laws and I don’t want to be a slave of the alarm clock my whole life.

Ogled obvezen!

  • Share/Bookmark

Twilight saga

Morda se utegne reden bralec mojih umotvorov vprašati kaj za hudiča se je v zadnjih dneh zgodilo z menoj, da vse večkrat posežem po filmih, za katere sem poprej trdil, da se jih ne bi lotil, pa če bi bil od tega odvisen nadaljni obstoj našega univerzuma.  Ampak sem v zadnjih nekaj tednih to svojo zapoved večkrat prekršil, no tako hudega greha zaenkrat še nisem storil, da bi pogledal Transformerje recimo, ampak že z uvodnima deloma v Twilight sago sem se temu praktično približal na mišjo dlako. Pa naj pojasnim vse skupaj. Twilight sage sem se lotil s povsem preprostega razloga. Oni dan smo imeli eno sočno in mesnato debato o tej novi obsesiji mladih in nekako sredi pogovora sem izpadel kot totalni mamut tik pred izumrtjem, saj nisem imel pojma kdo za hudiča je Edward Cullen, kdo za vraga je Bella Swan, nisem imel pojma, da obstaja film, kjer se srečajo volkodlaki in vampirji, pa še bi lahko našteval. Skupina sogovornikov mi je namenila zelo osoren pogled, češ mar nisi ti samooklicani filmofil, ki občasno v roko vzame tudi kakšno knjigo in nato o tem debatira vsakič znova in znova? Mar nisi ti kvazi poznavalec sedme umetnosti, ki vsakič znova izkoristi priložnost in pametuje o tem in onem? Torej? E, vidite, zadeli so me kot zadane mizar žebljiček na glavo. In ja, Twilight saga je šla mimo mene kot vlak na železniški postaji. Seveda sem v tej debati svoja stališča zagrenjeno zagovarjal naprej, trdil da mi kaj takega niti ni potrebno videti, se skliceval na Harryja Potterja, ki me prav tako ne gane niti toliko kot dnevno poročilo o vrednosti kamerunske nacionalne valute itd… A ko sem prispel domov, okrepljen z nekaj decilitri rdečega, sem vendarle prišel do spoznanja, da če imam kaj v hlačah, si bom Twilight sago ogledal, da vidim kaj in koliko sem izpustil in izgubil do sedaj v življenju, oz. iz drugega zornega kota, da dobim potrditev teze, da je današnja masovna produkcija tako predvidljiva in dolgočasna, da boli glava. Ha!

Twilight je kot roman luč sveta ogledal leta 2005, kot film pa tri leta kasneje. Prvotni del je režirala Catherine Hardwicke, meni povsem neznana režiserka, ki pa je vendarle mojo pohvalo že doživela, in sicer za delo v filmu Thirteen. No, Twilight je druga zgodba. Zdaj je težko pisat kaj in kako je mene film ganil oz. prepričal. Me sploh je? Dobro, priznam, da je prvi del povsem gledaljiva romantično – fantastična zgodba, kjer pa več kot očitno mamut, kakršen sem jaz, ni ciljna publika. Ciljna publika so mlada, najstniška dekleta, ki seveda komaj čakajo na prvo ljubezensko in s tem seveda seksualno izkušnjo. In ta film jim to željo poveča za nekaj odstotnih točk, nedvomno. Namreč, kolikor mi spomin seže v tista najstniška leta, spomnim se deklet, ki so stala na hodnikih šol in kar čakale, da kakšen starejši vampir zasadi zobe v njihov vrat. Bella Swan, ki se je na odročno mestece preselila iz večjega mesta, ima težave z nedoraslimi fantiči, ki jim slina kaplja na čevlje še preden si jo upajo pogledati v oči. Zato ni čudno, da je tudi njeno ženskost pretresel skrivnostni bledoličnež, vedno mrkega obraza, ki kar sam od sebe vzbuja srh in zanimanje obenem. E, tudi Bella je ganila njegovo, ee moškost. Ta dva nato nekaj vendarle združi in temu bi lahko rekli ljubezen. Ljubezen, ki pa ima eno veliko oviro, in sicer to, da je Edward vampir. Vampir, ki živi v družini, ki se že leta in leta brani človeške krvi, pa čeprav je ta za njih najbolj hranljiva in okusna. Namesto ljudi raje pregriznejo vrat kakšni ubogi srni ali drugim gozdnim živalim. Bellin telesni napitek vzbudi pri Edu močne nagone, željo po človeški krvi, a zaradi ljubezni mora to željo ves čas zadrževati v sebi. Nič čudnega, da je vedno tako mrk! Film tako bolj ali manj ves čas krmari skozi to ljubezensko avanturo, dokler Bello ne zavohajo še bolj krvoločni vampirji, ki se ravno ta čas potikajo tod naokoli. Začne se boj vampirjev za ubogo Bellino usodo… Ah, ne rečem, ciljna publika aplavdira, kolena se šibijo, mladenke so verjetno po ogledu tega filma dolge noči sanjarile o tem in onem. Jaz pač ne. Kolikor me film prepriča, ni vredno veliko. Kot rečeno, takega ostarelega mamuta te stvari ne ganejo več. Če bi bilo po mojem, bi si družina Cullenovih mlado in sočno telo Belle tik pred koncem skupinsko privoščila, nenazadnje je taka tudi njena želja. Ampak ne, Ed jo raje pusti na nemilost človeškega življenja, ne glede na to, da bo njuna ljubezen še vedno na težkih preizkušnjah.

Torej kaj mi ta film da? Meni osebno nič. Seveda gre pohvaliti par tehničnih vidikov filma, kar pritegne tudi moje oko. Ampak drugega ne morem ne hvaliti, niti ne preveč grajati, saj filmu pač ne smem zameriti čiste in odlično načrtovane usmerjenosti. Je pa ljubezen vedno hvaležna tema, in če že, potem tudi sam raje gledam ljubezen med vampirjem in človeškim bitjem.

No, uspeh filma je bil seveda gromozanski. Takojšen hit, ki je na filmsko nebo iztrelil nove zvezde, nove idole, nove obraze, ki se smejijo s posterjev, nalepljenih na stene mladih deklet. Lepo. Nadaljevanje se je v stilu Piratov s Karibov, pričelo snemati že po prvem zasluženem milijonu. New Moon, prihajam!

Če sem dejal, da je prvi del gledljiv in ima nekaj, kar lahko prepriča tudi mene, potem za nadaljevanje lahko trdim, da je praktično negledljivo in nima nič kar bi prepričalo tudi mene. Pojdimo po vrsti.

Zgodba se začne tam, kjer se je končala v prvem delu. Ljubezen med Bello in Edwardom še vedno brsti. Vse je lepo in fajn, potem pa kar naenkrat, kot strela z jasnega, Edward oddide iz mesta. Seveda, vampirji prav dolgo ne morejo skrivati svojo nečlovečnost. Adijo Bella, pazi nase. Žalost, obup. Bella je na koncu z živci, ko se v njeno življenje izza hrbta nepričakovano prikrade lokalni fantič, indijanske krvi. Lep na pogled, temen, zagorel, temperamenten in mišičast. Pravo nasprotje suhega, bledega in mrkega Edwarda. Bella se začne družiti s tem Jacobom in skorajda že pozabi na Edwarda. Ampak kaj, ko tudi Jacob v svoji krvi nosi nek čudni gen, ki se zbudi le takrat, ko njihovo mesto obiščejo vampirji. Jacob je volkodlak. Kako majhno mesto je to! Najprej vampirji, sedaj volkodlaki. Z njimi pa se vedno zaplete Bella, ja če to ni kruta usoda. In Bella spet sliši podobne stavke, o ljubezni, ki ne sme biti… No, ko človek že misli, da so vampirji tu odklenkali in bomo priča bolj zanimivim volkodlakom, se kar naenkrat znajdemo v italijanski vasici, med največjimi glavami vampirskega sveta. Preskok, ki meji na bizarnost! Tu se mi film dokončno zameri. Gre za tipičen primer hotenja po razburljivosti in dinamiki, a se vse to nato pomeša in dobimo eno čudno, težko prebavljivo zmes. Zgodba volkodlakov že dobiva neke temelje, orise, a nato v trenutku preskočimo nazaj k vampirjem. Kaj se je zgodilo z volkodlaki? Ne izvemo, kot da jih ni bilo. In tako smo spet sredi prelepe ljubezenske avanturice med Bello in Edwardom… Eh… Nekaj pa drži, mlada dekleta so ob tem filmu najverjetneje še bolj vzdihovale kot prej. Ampak film dejansko nima ne repa ne glave in to moti. Pa še volkovi so narejeno hudičevo amatersko, da to je, amatersko mi deluje vse skupaj! Chris Weitz, morda kdaj drugič. Če me bo kdo čez dva dni vprašal po vsebini, je verjetno ne bom poznal. Oh Edward prigrizni ji že ta nežen in nedolžen vrat, saj sama prosi!

Pri obeh velja požugati scenariju, saj ni prepričljiv. Preveč balasta in nepotrebnih smeti, premalo mesa. Izpostavim lahko mlade obraze. Kristen Stewart je sedaj že kar znano ime in obraz na katerega velja staviti. Menim, da dobro igra, poglejte jo v Adventurland ali pa v Panic Room. Kariera bo uspešna, sploh ko preraste vloge tipa Belle Swan. Robert Pattinson je novi prišlek, s katerim mnogi žalijo Jamesa Deana, saj ga ne vem zakaj primerjajo z njim. Dajte no, vsak skuštranec pa še ne more biti Dean, sploh ne danes, tretji je Taylor Lautner, ki bi lahko kakšno uro fitnesa investiral v šolo izrazne mimike ali kaj podobnega. Ah, današnja mladina…

Torej? Če se vrnem k uvodu. Povsem vseeno bi bilo, če teh filmov ne bi videl. Ničesar nisem pridobil, izgubil pa na času, oba skupaj trajata več kot štiri ure. Prvemu bi vseeno dodal oznako priporočam, zakaj pa ne, kdaj pa kdaj je treba iz ustaljenih okvirjev, drugega pa ne priporočam naprej, niti 16 letni deklici ne. Pač ni dober film in pika. Je pa seveda svet že v pričakovanju letošnjega tretjega dela. Čakam ga tudi sam…

prvi že na itivi

  • Share/Bookmark

Slovenski dvojček – Slovenka ob 9.06

Kot filmofilu mi je občasno pri srcu kar nekoliko težko in nerodno. Namreč vsakič moram krepko pomisliti, ko beseda nanese na slovensko filmografijo, pomisliti moram kateri slovenski film mi je dejansko všeč, pomisliti moram katerega sem nazadnje sploh videl. Hvala Zevsu za to gnezdo umotvorov, saj me hiter pregled spomni, da je zadnji slovenski filmski produkt, ki mi je krajšal večer, Pokrajina št. 2. In poglejte sedaj zajca v grmu, vsebina in forma sta mi praktično že zbledeli iz spomina, spomnim se le mlak krvi in votline v domnevno kočevskem gozdu, kamor nato skoči jugoslovanski branitelj skrivnosti. Če svoje sive celice napnem še bolj, mi seveda pred oči skoči slovenski rekorder Petelinji zajtrk, ki me je ob prvem ogledu prepričal in tako pustil dober pečat, a če se sedaj ozrem nazaj in pomislim kaj in kako, me kar nekoliko zmrazi ob ugotovitvi, da mi je v spominu ostal le še izjemni Vlado Novak v vlogi zaljubljenega in precej zmedenega mehanika oz. v tisti pravi slovenski kleni podobi, ter bohotni dekolte Pie Zemljič. Ostalo je bolj ali manj zavito v meglo. Tako še naprej ugotavljam, da je edini slovenski film, ki je nekako postal del mene in ga takole v vsej svoji treznosti in filmskem poznavanju štejem med boljše in gledljivejše slovenske filme, hit iz konca 70ih, To so gadi. To so gadi je verjetno najboljša slovenska komedija vseh časov, pa ne le to, je dober prerez slovenske družbe iz zlatih časov jugoslovanske tvorbe, igralski ansambel pa vsaj iz perspektive današnjih časov velja za skorajda sanjsko moštvo. Seveda ne morem mimo pomladnih spoof komedij, ki so prišle izpod rok znamenitega Čapa, zaradi neke čudne nostalgije se vedno rad spomnim famozne babice, ki je šla na jug in pa seveda Kajmak in marmelada, ki kvalitetno in zdravo obračuna z južnaškimi kompleksi. Za ostale bi potreboval več časa in energije, da bi si jih uspel preklicati in se jih vsaj malo spomniti. Seveda Kekca in ostalih mladinskih filmov sem ne štejem, je pa to material za kakšen drug zapis, kajti kot na dlani je dejstvo, da tudi dobrega in večnega mladinskega filma že dolgo, dolgo nismo videli. No, pa bodi dovolj pljuvanja in lulanja v domačo skledo idej in uspešne realizacije. Leto 2009 je naplavilo dva filma, ki sta bila deležna pozitivnega sprejema in sramežljivih kritik, eden je Kozoletova Slovenka, drugi Šterkov 9.06. Da mi ne bi kdo očital pomanjkanja domoljubja in nerazgledanosti, sem stisnil zobe in si ju ogledal v dveh zaporednih večerih, nekakšen slovenski double-bill. Občutki? Ha!

Naj takoj razjasnim dvome in povem, da je Slovenka precej boljši in ima neko zanimivo vsebino, ki gledalca pritegne. Začetek je dober in nese vodo, a konec razvodeni in izgubi ves začetni potencial. Aleksandra je Slovenka, tipična študentka, ki za svojo eksistenco, svoj status, nudi telesne oz. ljubezenske usluge. S seksom si plačuje luksuzno stanovanje in svobodo. Da se to dogaja v času slovenskega predsedovanja EU je zgolj golo, a sladko naključje. Ok, film o slovenski kurbi, ki je še študentka povrhu, ua, slovenska filmska struja dobiva pogum. Kot rečeno nastavek in zaplet zgodbe je dober, a kaj ko se nadaljevanje tako izgubi. Preden bi trenil pademo v tipični slovenski slikosuk, ki se utaplja med klišeji in stereotipi. Tipično klenega slovenca odigra Peter Musevski v vlogi Aleksandrinega očeta. Je človek, ki rad popije pivo ali dva in s prijatelji razpravlja o samomoru. Bolj ali manj temačnih misli, brez ciljev, veselja, ujet z lastnimi demoni. Aleksandra je zapustila rodni kraj in odšla v Ljubljano, za njo lahko rečemo, da je slovenski sen še bolj spoznala. Je Slovenija kot predsedujoča država EU res v takem stanju, da morajo študentje seksati za preživetje? Zakaj potem ne seksajo tudi vse Aleksandrine prijateljice? E, tu vidim Aleksandrine komplekse, ki jih goji zaradi odtujene matere, odmaknjenega očeta, tudi njo pa priganjajo lastni demoni. Zakaj točno se prodaja ne izvemo nikoli, si res tako močno želi zaživeti? Si res tako močno želi zbežati od starih spominov? Slava se najbolj kupuje s seksom. Ampak film kot rečeno ne zdrži teže, ki si jo nakoplje na začetku. Dramaturško film pade, postane nepovezan, sekvence postanejo dolgočasne in nepotrebne. Pa je vmes nekaj dobrih sekvenc, dobro posnetih. Tam, ko Aleksandra zbeži iz krempljev zvodnikov, lahko zaznamo vonj prave filmografije, napeti trenutki, tesnoba, srhljiva atmosfera, prepričevanje prizadetega prijatelja. To je bonbonček filma. A ta vrhunec se kaj hitro pozabi, tedvi kanji sta potem povsem neizrabljeni in Aleksandra raje beži pred drugimi strahovi. Za naslednji vrhunec bi nato izpostavil trenutek, ko Aleksandra v sobo dobi očetovega kolega oz. kar najboljšega prijatelja. Hecno in boleče ob enem, a tudi nekoliko pričakovano. Pa reakcija prijatelja? Seks pod vsakim pogojem, saj ima plačano sobo! Ampak kaj, ko ima film več slabosti. Predvsem, če se orientiram zgolj na formo. Dolgi, počasni rezi, statičnost kamere, mrtvi dialogi. Dialogi so od nekdaj rak rana slovenskega filma, tu to še posebej pride do izraza. Ako pogovor že steče o nekem glodalcu, zakaj ni tu nobene energije, nobenega utripa? Zakaj mora vsak pogovor, ki želi prikazati nek simultan dialog, izpasti kot totalni drek? Je kriv scenarij? So vendarle krive igralske kreacije? Zakaj je Musevski zanimiv vsako minuto, ostale pa gledalec težko prenaša? Kot rečeno, rezi so v večini dolgočasni in dolgi. Gledati tišino je težko, to znajo korejci in azijci nasploh, slovencem to ne paše. Kamera včasih razkrije preveč, včasih premalo, pogrešam pa inciativnost in lucidnost. Pa drugič. A če se sedaj lotim še drugega iz naslova, Šterkov 9.06, rabim dodatno dozo kave, kajti tisto pa še bolj načne gledalčev živčni sistem in postavi koncentracijo na težko preizkušnjo. Kje lahko najdem paralele? Definitivno jih je cel kup, a najbolj v oči zbode obup, apatija in totalno pomanjkanje veselja do življenja.

Šterkov 9.06 je svojevrstno filmsko doživetje, prav gotovo. Lahko bi dejal, da za ogled tega morbidnega kratkometražneža potrebuješ lonček pelina in precej močno voljo, saj se skozi turobno in načeto atmosfero stežka prebijaš, blodenje po glavi glavnega lika pa terja celega človeka, v slabem smislu, se razume. Ta film, za razliko od zgornjega, že ob začetku da vedeti, da gre za precej mukotrpno pustolovščino. Detektiv, ki raziskuje samomor, se nato zaradi nerazumljivih razlogov po Kafkino transformira v lik samomorilca. Zakaj, čemu? Kaj ga v samomorilčevem življenju tako pritegne? Na to vprašanje odgovora nikoli ne dobimo, gre za neko obliko shizofrenije? Filmska zakladnica sveta je polna filmov s podobno idejo, ko oseba a prevzame identiteto osebe b, če že moram, potem predlagam izjemni Tzameti 13. Tudi tam nekdo prevzame identiteto drugega, kar se kasneje izkaže za slabo potezo. Ampak tam glavni lik želi zapustiti svoje življenje in začeti novega, z upanjem, da uspešnejšega. Dušan je drugačen, po mojem mnenju ne išče novega življenja, ravno nasprotno, išče še tisti zadnji razlog za končanje svojega življenja. Hočem reči, da Dušan s prevzemom samomorilčeve identitete ne išče odgovore za to dejanje, ampak išče povod, da to dejanje stori še sam. In tako seksa z njegovo simpatijo, zahaja po njegovih homoseksualnih postojankah, si pobrije celotno telo in obišče celo domači kraj, kjer spozna samomorilčevo mamo in za hip vstopi v njegovo mladost. Glavni lik je res težko razumeti. Pa druge? Hja, Dušanova bivša žena se na prvi pogled zdi rahlo nora, a gledati jo je potrebno skozi drugo prizmo, namreč nikoli ne izvemo kakšno je bilo življenje z Dušanom. Tine je tipičen slovenec, če sem lahko nekoliko zbadljiv. Pijanec, ki se požvižga na vse okoli sebe. Važno, da je alkohol vedno v žepu. To, da je ločenec je verjetno samoumevno. Tako kot Slovenki, tudi filmu 9.06 brez sramu očitam slabo režijo, dolgočasno naracijo, slabo obliko, seveda pa moram poudariti tudi neprepričljivo in nekoliko bedasto fabulo. 9.06 lahko razglasim za slab film, tega me ni sram, pa naj se sedaj name vsuje plaz kritik. Bi pa pohvalil igro, Samobor je prepričljiv kolikor je lahko, takisto Silva Čusin in Pavle Ravnohrib, celotni igralski ansambel je na višji ravni kot v Slovenki, kjer je zares dober le Musevski. Film pa ni gledljiv, kar pomeni, da že v osnovi zgreši svoj namen.

Resda že vrabci na balkonski verandi čivkajo, da so slovenski filmi svojevrstna avantura, ampak, ko človek po dolgem času spet kakšnega pogleda, temu vseeno mora prikimati. Slovenko lahko kar priporočam, poglejte ga, ni slab. Kaj pa drugega? Drugega pa ne morem priporočiti, res ne, če bi hotel biti poreden, bi dejal, da je ta film dober primer slabega filma. Ampak pustimo mojo porednosti ob strani. Sam bom nastajanje slovenskih filmov še naprej podpiral, tudi gledal jih bom, ampak me res zanima kdaj bom spet videl nekaj, kar me bo vrglo na hrbet in za vekomaj zaprla velika usta.

  • Share/Bookmark

Hitchcockov dvojček

Marnie Edgar: You don’t love me. I’m just something you’ve caught! You think I’m some sort of animal you’ve trapped! Mark Rutland: That’s right – you are. And I’ve caught something really wild this time, haven’t I? I’ve tracked you and caught you and by God I’m going to keep you.

Takole med drugim steče pogovor med glavnima junakoma Hitchcockovega filma iz leta 1964, ki nosi naslov Marnie. Kdo je Marnie? Je glavni ženski lik, okoli katerega se vrti celotna ideja filma. Prvi kader jo prikaže kot sofisticirano damo, ki se spozna na modo, še bolj pa pozna hibo moške šibkosti. Svojemu bivšemu delodajalcu sprazne sef, si spere goljufivo barvo las iz glave in krene k materi domov. Mama ji ne nudi toliko topline kot denimo sosedovi hčerki, ki redno zahaja k njej. Marnie to začuti, do mlade deklice goji celo ljubosumje, zato mater direktno vpraša zakaj je ne mara. Mati se odgovoru spretno umakne, gledalci pa se ne pustimo preslepiti, dami imata zagotovo neko zgodbo zadaj.

Marnie gre naprej in išče službo drugje. Naslednja postaja jo pripelje do Marka Rutlanda, bogatega gospodiča, ki takoj postane obseden z skrivnostnim dekletom. Bolj jo spoznava, bolj se zaveda, da za njo tiči nekaj, kar ji onemogoča normalno dojemanje sveta. Tu so nočne more, strah pred rdečo barvo, psihična nestabilnost, kleptomanija in drugi pojavi, ki Rutlandovo domišljijo še dodatno začinijo. Njuna vez se okrepi, poročita se, a vseskozi imamo občutek, da Marnie pojma zakona ne dojema najbolje. Rutland pa do nje ves čas igra Freuda, pravega psihoanalitika. Tako ves film ne vemo točno kaj je sedaj rdeča nit. Kaj se dogaja z Marnie, ki je iz trenutka v trenutek bolj ranljiva?Konec razkrije marsikatero skrivnost, ki bi jo bilo sedaj tule nekoliko neodgovorno razkrivati. Zapišem lahko le to, da se navkljub neprepričljivi zgodbi skozi vseh 120 minut, konec le nekoliko poklapa. V slogu Hitchcockovega renomeja konec šokira.

Berem, da film ob izidu ni vzbudil pretiranega navdušenja med kritiki, tudi finančno naj bi povsem pogorel. A kdor v Hitchcockovih filmih vidi strast in dušo, ta bo tudi filmu Marnie (1964) priznaval določeno kakovost in veličino.

http://www.itivi.si/films/detail/28121/

Sem pa ta teden imel spet en tak dvojček meseca. Videl sem še en Hitchcockov film, tudi tega je posnel sredi 60ih. Tudi v tem ima glavno moško vlogo precej veliko ime. Če je v zgornjem zaigral Sean Connery, pa v Raztrgani zavesi glavni lik učloveči Paul Newman. Kaj imata izbrana filma še skupnega? No, jasno, da tudi zapeljivo dekle, saj je govora o Hitchcockovih filmih, mar ne? No, obadva sta bila prezrta, obadva so uvrščali v drugi kakovostni razred omenjenega režiserja.

Torn Curtain zagotovo ne more spadati med režiserjeva najboljša dela. Scenarij se mi je zdel precej šibak, sploh me ni posrkalo v dogajanje. Lahko celo zapišem, da me je film dolgočasil, kar ni prav, ideja bi mi po vseh merilih morala ustrezati. Profesor Michael Armstrong me ne prepriča kot znanstvenik, še manj kot špijun, še najmanj pa kot pretepač, ki uspe umoriti skorajšnjega gestapovca Gromeka. Ampak ravno ta scena se mi je zdela še najboljša. Skoraj 10 minutni ples moči med Armstrongom in Gromekom je bil ravno prav trd, lesen in štorast, da je deloval avtentično. Soočenje s profesorjem Lindtom bi se morali gledalci bolj zapomniti, a jaz sem prizor praktično že pozabil.

Zaznam lahko nekaj ironije, nekaj humornih vložkov, zaradi katerih se mi film mestoma dopade, a je v končni oceni to vendarle premalo. Sploh pa mi ni šla v račun Julie Andrews, ki je prava igralka, a roko na srce, v Hitchcockovih trilerjih ne more igrati, vsi jo vidimo kot pojočo nuno sredi skupine otrok.

http://www.itivi.si/films/detail/28226/

Po tem filmu je Hitchcock posnel le še tri. Videl sem že Topaz, ki pa mi tudi ni všeč, v bistvu bi ga lahko štel tja kamor je padel Torn Curtain. Je imel veliki režiser na koncu veličastne kariere nekaj krize? Se je izpel v 40ih in 50ih, da so mu 60a dala le Ptiče (delno tudi Marnie)? Vsekakor si moram čimprej ogledati še Frenzy, ki mi ga znanec ves čas toplo priporoča. Itivi ga še nima, kje ga naj dobim?

  • Share/Bookmark

Dvojček meseca 1

Pred dnevi sem se podal na zanimivo avanturo in sem v šusu, brez oddiha pogledal dve mojstrovini Guya Ritchie-a, s katerima se je vpisal v filmsko zgodovino in na najboljši način zaznamoval prejšnje desetletje filmskega ustvarjanja. Nam filmofilom je poklonil dva vrhunca, katera ostaneta v glavi in srcu še nekaj časa po ogledu. Pisal bom seveda o Lock, Stock & Two Smoking Barrels in Snatch.

Kot že omenjeno, za obema projektoma stoji Guy Ritchie, lucidni filmar, ki je prišel na sceno v velikem slogu, zadnje časa pa je znan kot bivši mož zimzelene Madonne. Oba filma je režiral, za oba je spisal tudi scenarij. Težko bi našel njemu enakega, torej človeka, ki bi uspel z le dvema filmoma tako močno vplivati na celotno družbo. Morda bi sem lahko prištel le Tarantina in njegova bisera Pulp Fiction in Reservoir Dogs.

Lock, Stock & Two Smoking Barrels je nastal leta 1998. V hipu je postal ultimativni hit. V grobem bi vsebino povzel nekako takole. Štirje mladeniči se uštejejo v igri pokra in lokalnemu gangsterju dolgujejo ogromnih 500.000 funtov. Časa za poravnavo imajo le teden dni. Če dolga ne poravnajo, jim hrust za vsak dan odreže prst itd… Nekje bo treba ta denar dobiti. Zabava se lahko začne. Gledalec se kar naenkrat znajde sredi viharne vožnje, zgodba skače iz enega konca na drugega, plepleta se tu, plepleta se tam, počasi se dozdeva, da bo celoto nemogoče sestaviti skupaj. A bolj ko se zapleta situacija, več odgovorov dobimo, zgodba se mojstrsko sestavi, gledalec pa ob koncu od navdušenja lahko le aplaudira. V filmu ni trenutka, ki bi dolgočasih. Vsaka situacija, pa naj bo še tako bizarna, ima en tak čar, ki kar kliče po mojstrovini. Vsak lik je odlično spisan, tako dobro zasnovan, da fantastično pade tako v trenutno situacijo, kot tudi v zgodbo vobče. Pestrost in živost posameznih kadrov režiser perfektno ujeme na kamero, ulice Londona se kar vohajo.

Tom: Rory Breaker? Barfly Jack: Rory? Yeah I know Rory. He’s not to be underestimated, you’ve got to look past the hair and the cute, cuddly thing – it’s all a deceptive facade. A few nights ago Rory’s Roger iron’s rusted, so he’s gone to the local battle-cruiser to catch the end of his footer. Nobody is watching the custard so he turns the channel over. A fat man’s north opens and he wanders over and turns the Liza over. ‘Now fuck off and watch it somewhere else.’ Rory knows claret is imminent, but he doesn’t want to miss the end of the game; so, calm as a coma, he stands and picks up a fire extinguisher and he walks straight past the jam rolls who are ready for action, then he plonks it outside the entrance. He then orders an Aristotle of the most ping pong tiddly in the nuclear sub and switches back to his footer. ‘That’s fucking it,’ says the guy. ‘That’s fucking what’ says Rory. Rory gobs out a mouthful of booze covering fatty; he then flicks a flaming match into his bird’s nest and the man’s lit up like a leaky gas pipe. Rory, unfazed, turned back to his game. His team’s won too. Four-nil.

Snatch je sledil le dve leti kasneje, jasno, v njegova jadra je pihal vihar, ki ga je povzročil uspeh zgoraj omenjenega filma. Nekaj obrazov je ostalo istih, nekaj je prišlo svežih in zaradi že uveljavljenega režiserja, tudi znanih. Brad Pitt si je menda vloge v novem filmu tako močno želel, da je kar sam pristopil do režiserja in prosil za povabilo k sodelovanju. Če se je komu zdelo, da je režiser vse ideje pokuril za scenarij LS&2SB, je bil v zmoti. Snatch odlikuje enako pestra zgodba, spet polna zapletov, prepletov, napletov in finiša, ki sproži val navdušenja. Liki so spet odlični, večni dialogi, ki se jih je vredno naučiti za kakšno sproščeno druženje, mojstrska režija, suverena montaža, fotografija in vse kar spada zraven k filmski umetnosti. Mnogo zgodb združenih v eno, vse pa povezuje ogromen diamant in boksarski dvoboji.

Bullet Tooth Tony: So, you are obviously the big dick. The men on the side of ya are your balls. There are two types of balls. There are big brave balls, and there are little mincey faggot balls. Vinny: These are your last words, so make them a prayer. Bullet Tooth Tony: Now, dicks have drive and clarity of vision, but they are not clever. They smell pussy and they want a piece of the action. And you thought you smelled some good old pussy, and have brought your two small mincey faggot balls along for a good old time. But you’ve got your parties mangled up. There’s no pussy here, just a dose that’ll make you wish you were born a woman. Like a prick, you are having second thoughts. You are shrinking, and your two little balls are shrinking with you. And the fact that you’ve got “Replica” written down the side of your gun… [ Zoom in on the side of Sol's gun, which indeed has "REPLICA" etched on the side; zoom out, as they sneak peeks at the sides of their guns] Bullet Tooth Tony: And the fact that I’ve got “Desert Eagle point five O”… [ Withdraws his gun and puts it on the table] Bullet Tooth Tony: Written down the side of mine… [ They look, zoom in on the side of his gun, which indeed has "DESERT EAGLE .50" etched on the side] Bullet Tooth Tony: Should precipitate your balls into shrinking, along with your presence. Now… Fuck off!

Iskati podobnosti je zabavno. Seveda, nekaj jih je tudi v vsebini. Nekaj jih je tudi v montaži, pa v režiji, lokacije so skoraj identične, heh morda se ponovi celo del dialoga. Če filma pogeldaš ločeno, oba padeta v top izbor, če ju pogledaš na mah, v enem večeru, spoznaš, da sta kot celota nerazdružljiva in rezultat neke velike zapuščine, ki jo bodo zagotovo deležni tudi zanamci, če bodo le dovolj razgledani.

Kaj daje filmoma večjo težo? Odlično spisan scenarij, ki je prinesel nekaj najbolj svežih trenutkov zadnjih 20 let, morda slikoviti in večplastni liki, morda preračunljivi in zlobni negativci, ali pa morda urbano okolje, ki kar kliče po takih prigodah? Težko bi izpostavil zgolj eno stvar, a v prvi vrsti me je najbolj navdušil zares luciden scenarij. Pri obeh filmih, se razume.

Energično, napeto, živo, sveže in še kak pridevnik bi našel. Ponudba, ki je ne gre zamuditi.

iTiVi ima oba. Klik in klik.

  • Share/Bookmark