Vnosi v kategoriji 'Svet Filma' ↓

Off we go!

YouTube slika preogleda

Knjigo in eno par filmov vzamem poleg!

  • Share/Bookmark

Top `11

Filmska letina 2011 je bila dokaj pestra in zanimiva. Videli smo nekaj dobrih filmov, nekaj zelo dobrih in tudi precej pofla, bedarij in svinjarij. Nekaj tega sem ovekovečil tudi na tem blogu, nekaj tega morda še bom. Ampak verjetno se vsi ali vsaj velika večina iz lanske letine kar najbolj spominja oskarjevega zmagovalca; film Umetnik je zažgal tako pri kritikih kot tudi pri gledalcih in povsem zasluženo postal v vseh ozirih film leta. Tudi zame, če smo ravno pri tem. No, sam sem videl točno 90 filmov z letnico 2011. Seveda premalo za kakšno verodostojnejšo oceno, ampak recimo, da  dovolj, da lahko sodim in sestavim eno tako res do konca subjektivno oceno in lestvico. Videl sem za spoznanje premalo azijskih filmov, kot bi si jih nemara želel, a zato to leto nekoliko več evropskih. Seveda pa prevladuje ameriška produkcija, kaj hočemo, v takem času živimo in temu se človek težko izogne. Lahko rečem, da sem videl vse tiste naslove, ki “sem jih moral” videti, da je pogled lepši in bolj jasen. Koliko sem kakšen film v oceni priporočil, tu niti nima neke realne vrednosti, tu razvrščam filme, ki so mi najbolj ostali v spominu in so mi enostavno izjemni, nepozabni, toliko.

Tu je torej lestvica PaucStadtovih najljubših filmov z letnico 2011:

1. The Artist (2011)“Vsebina vendarle ni tisto glavno gonilo tega filma. Zgodba junaka, ki na vrhuncu kariere zavrne zvočni film in potem klavrno potone, vmes pa zvočni filmi naplavijo novo zvezdo, je arhetip, ki ga lahko prepoznamo v vsakem filmu, v vsaki življenjski situaciji. Junak, kot simbol nemega filma, ne sledi času, ne sledi novemu obdobju in ga vztrajno zavrača. Nove mode ne spusti blizu, saj verjame, da je boljši od tega, verjame, da je zvok muha enodnevnica, medtem, ko nemi film igra že, koliko, deset let? Kaj uniči glavnega junaka? Njegov ozek pogled? Nevednost? Konzervativnost? Nadutost? Junakinja predstavlja nasprotni pol tega filma o filmu. Junakinja je simbol novega, v tem primeru zvočnega filma. Potuhnjeno pride in se sprva le uči, nato sprevidi priložnost, ki jo zagrabi z vsemi močmi. Kaj jo povzdigne? Širok pogled? Znanje? Liberalizem? Skromnost? Če tako, potem se tu vije največji arhetip filmskega sveta, namreč kdor je nadut in zagledan sam vase, na koncu vedno potegne kratko, medtem, ko tisti skromni, tisti delavni pridejo na površje. Vse prav, ampak kako se to odraža v tem turbo kapitalističnem svetu potem? V svetu, ko vemo, da skromnost in delavnost le redko prinašata blaginjo in zmagoslavje. Aha, film se dogaja leta 1927, prav, a še vedno v Ameriki, zibelki kapitalizma in potrošništva. Je The Artist potem želja po, ideja o boljšem svetu?

2. Hugo (2011) - “Kar je meni morda še najbolj ogrelo srce, je kajpak vizualni del filma. Režija se mi zdi naravnost imenitna, nekateri kadri so posneti tako čudovito, da gledalec komaj dohaja. Že sam uvod zbistri glavo in gledalcu napove kaj bo deležen. Scorsese zna! Pravzaprav gre za pravo umetniško delo, ki bi mu tudi v vsej Scorsesejevi filmografiji težko našli par.”

3. Midnight in Paris (2011) - “Filmi Woodyja Allena so vedno vredni pozornosti. Ampak redko širšega kroga gledalcev. Komu je namenjen naslovni film? Zagotovo nostalgikom in ljudem z vsaj malo, skoraj nevidno umetniško žilico. Ljudem, ki radi spijejo kavo s pogledom na kakšen kip ali pa s knjigo v roki, ljudem, ki imajo vsaj malo Woodyja v sebi. In takim se Allen vedno zna prikupiti, tudi sedaj, skoraj 40 let po Annie Hall (1977), ko mu mnogi odštevajo zadnje minute pred kamero.”

4. Drive (2011) - “Torej vizualni del je čista petica in nekaj kar bi človek gledal in gledal. Pa ostalo? Scenarij se mi zdi dober, konkreten. Čeprav je sama fabula morda enoznačna in liki veliko ne povedo, pa je vseeno vse skupaj dovolj dobro zastavljeno in film tu ne trpi v nobenem pogledu, drži se reka manj je več. Nekatere sekvence so med drugim naravnost odbito spisane, recimo tista v dvigalu ali zadnji pogovor med Brooksom in Perlmanom. Pa igralske kreacije? Ryan Gosling je pač odličen igralec, tu ni kaj dodati. In vlogo skrivnostnega voznika je odigral naravnost čudovito.”

5. Take Shelter (2011) - “Naslovni film se ne bohoti z kdove kakšnimi posebnimi efekti, niti ni prežet s senzacionalnostjo in vsesplošno ringelšpilsko idejo o koncu sveta. Z dodelanim dramaturškim lokom govori zgodbo ubogega ruralca, ki je ujet v paranojo in neverjetno osebnostno stisko iz katere ne vidi izhoda, oz. izhod iz tega vidi v tem, da se zapre za štiri stene pod zemljo in se končno sooči s koncem. Ko gledaš Curtisa, se ti zdi, da si apokalipse želi, želi, da končno pride, preseka zemljo na pol in njega odreši vse paranoje obenem.”

6. Shame (2011)“Film ima polno teh malenkosti, ki polnijo celoto. Vsekakor gre za velik in močan film, enostavno te ne more pustiti ravnodušnega. Zame je to zagotovo eden izmed najboljših filmov lanske letine. Nekaj sekvenc je naravnost čudovitih, recimo petje Brandonove sestre, ki ga več kot očitno gane do skrajnih meja, a tega nikakor ne pokaže navzven, zakaj? Pa še kar nekaj takih sekvenc je režiser pripravil, ki res ne gredo iz glave in neverjetno dobro sovpadajo v samo zgodbo in material.”

7. Serbuan Maut (2011) – Odličen azijski, indonezijski pravzaprav, akcioner, ki dviga adrenalin vseh 100 minut. Pogledano pred kratkim, v kratkem na bolj široko predstavljen tudi na tem koncu mreže. imdb

8. Tyrannosaur (2011) - “Občutij, ki jih film pusti je res veliko. Všeč mi je predvsem prikaz angleške marginale, scenografija je dovolj siva in bedna, vonj depresije in težkih socialnih razmer kar zeva izven ekrana. Film ne slepomiši in ne išče izgovorov, pokaže res vso bedo, boj in razslojenost in ko film ne ubira kakšnih socialnih bližnjic, takrat sem sam kaj hitro lahko prevzet. Krutost, s katero se mučijo glavni protagonisti (tudi manj glavni, pravzaprav), Considine res dobro izlušči in servira gledalcu grenak obet, čigar grenčica še dolgo vztraja na jeziku.”

9. Jodaeiye Nader az Simin (2011) -Čustveni boji, ki si nato sledijo so res izjemno močni. Gledalcu stvari niso nič kaj bolj jasne kot so glavnim protagonistom, zato je zelo pomembno kakšen je sleherni gledalec po naravi in kako na situacije pred njim gleda kot človek. Ima prav Nader in njegova stran zgodbe ali imata prav nesrečna ženica in njen mož? Resnica je ena, ki pa ima dva vidika in dve zgodbi, obe polni motiva in želje po pravičnosti. Ta pregovarjanja so dobro spisana in po mojem mnenju vrhunsko režirana. Celotna absurdnost situacije se kar cedi iz ekrana, zanimiv je pristop vseh vpletenih, zanimiva so čustva, ki jih protagonisti kažejo. Film je prava poslastica, saj res dobro in prepričljivo zliva grenke zgodbe vseh vpletenih v eno veliko in še bolj grenko prigodo ubogih marginalcev, ki se borijo bodisi proti novi božji kazni ali pa za končno zmago, ki bi jih vsaj malo potolažila in jih napojila s tisto pozitivno energijo.”

10. Rango (2011) - “Rango je navaden kameleon, ki po spletu nesrečnih okoliščin obstane sredi puščave, prepuščen samemu sebi. Pot ga odnese v najbližje mesto, kjer prebivalci trpijo za hudim pomanjkanjem vode. Meščani v kaosu in nesreči komajda shajajo iz dneva v dan, prav nakladaški in gobcavi Rango pa v vsa ta uboga telesca vnese nov zagon in pogum. Župan, konkreten želvak, mu podeli naziv šerifa mesta in Rango začne živeti svoje sanje. Meščani se ob najhujšem obrnejo k njemu, verjamejo, da jim lahko pomaga in jih spravi ven iz te godlje. Seveda pa vsak kameleonov gib sproži serijo zabavnih trenutkov, ki vplivajo na vse prebivalce tega odročnega mesteca.”

Častne omembe pa mora biti deležen tudi Malickov velefilm Drevo Življenja. Videl sem predpremiero na ljubljanskem gradu v okviru Kina pod zvezdami in bil se dobesedno začaran. Drugega ogleda (modri žarek!) sem se lotil samo zaradi vizualnega sladkanja in bil spet prevzet. Velik film, močan film. Drugačen. Izjemen v vsej podobi. Po svoje tudi film leta, težko gre iz glave. Za top 10? Ja, za nek alternativni, drugačen, poseben top 10.

  • Share/Bookmark

Oskarji 2012

Čez nekaj ur se bo začela letošnja podelitev najprestižnejših filmskih nagrad in prav je, da svoje pristavim tudi jaz. Letos mi je uspelo pogledati skorajda vse filme, ki so v boju za zlate nagce, zato recimo, da lahko ocenim položaj in omenim svoja pričakovanja. O nekaterih filmih sem na teh straneh že pisal, o drugih še bom, sem pa v zadnjih treh, štirih dneh vrtel res vse kar se je dalo in je bilo časa za pisanje nekoliko manj. Je že tako, da želim pred razglasitvijo zmagovalcev in poražencev pogledati čim več filmov, da ima vse skupaj nekoliko bolj športen pomen. Kaj reči nad letošnjo ponudbo? Hm, kaj pa vem. Ob nominirancih za naj film je nekaj čudovitih filmov in nekaj sila povprečnih, ki si po mojem mnenju nominacije niti niso zaslužili. Kaj vse so pri akademiji spregledali je sedaj brezpredmetno ugotavljati, ampak vsaj po mojem mnenju bi tudi Moneyball (2011), Extremely Loud & Incredibly Close (2011) in Spielbergov War Horse (2011) mirno lahko spustili. To, da desetega kandidata niso našli, je po svoje posmeh mnogim filmom, ki bi si nominacijo v vseh primerih zaslužili. Pa tudi pri drugih kategorijah se najde kakšen kozel, ki so ga ustrelili, ampak pojdimo po vrsti.

Najboljši film:

Kot rečeno je v bitki 9 filmov. A po mojem mnenju je stvar v bistvu dokaj preprosta. Zmagal bo The Artist, ki je res čudovit film, izjemen izlet v bistvo sedme umetnosti. Gre za nadfilm, vreden slave, ki jo je deležen. To, da se tak film posname v letu 2011, je pravzaprav največji in najlepši poklon sami umetnosti in dokaz, da nismo še povsem znoreli. Film si nagrade ne zasluži zaradi zgodbe, nagrado si zasluži zaradi vseh ostalih dejavnikov, simobolov in globokega priklona zgodovini. The Artist je tudi moj favorit. Močno se mi dopade tudi Scorsesejev Hugo in pa Malickov The Tree of life, a v njuno zmago praktično ne verjame nihče.

Glavna moška vloga:

Zanimiv izbor. Pozitivno me preseneča nominacija za Demiana Bichirja (A better life), negativno nominacija za Brada Pitta (Moneyball). George Clooney (The Descendants) je sedaj očitno kar reden nabor, končno veseli nominacija Garyja Oldmana (Tinker Tailor Soldier Spy), povsem zasluženo je tu Jean Dujardin (The Artist). Menim, da bo glavni boj med Clooneyem in Dujardinom, ne bi pa dal roke v ognja kdo bo na koncu tudi jokal od sreče. Sam bom navijal za Dujardina in pika, občutek imam, da je podobnih misli tudi večina tistih, ki so izpolnili glasovnice.

Glavna ženska vloga:

Huda in tesna kategorija. Štiri kandidatke so si lahko povsem blizu, sam v tem sklopu ne najdem mesta le za Rooney Mara (The Girl with the dragon tatoo), ki vendarle ni tako zelo prepričljiva, čudna frizura in piercing pa res ni vse, kaj menite akademiki? Menim, da bo zmagovalka zmagala za mišjo dlako. Katera koli ga dobi ne bo nič narobe, Michelle Williams (My week with Marilyn) je v svoji vlogi res enkratna in že dlje časa jo rad gledam, prav čutim kako raste, Glenn Close (Albert Nobbs) je našla vlogo, kjer je res izjemno prepričljiva, Viola Davis (The Help) je v življenjski vlogi, Maryl Streep (The Iron Lady) je pač Maryl Streep. Ampak takole, jaz si izberem Michelle Williams, akademija pa bo izbrala Maryl Streep. Prav.

Stranska moška vloga:

Tu dokaj čudni predlogi, zato vse skupaj lažje rešljivo. Plummerju (Beginners) bo težko kdo vzel nagrado. Enostavno odličen je bil in po mojem mnenju si kipec tudi najbolj zasluži. Jonah Hill (Moneyball) je povsem pretirana nominacija, tudi Max von Sydow in Nick Nolte (Warrior) nista ravno vlečna konja svojih filmov. Tudi Branagh (My week with Marilyn) je manjše pretiravanje. Plummer brez kančka dvoma.

Stranska ženska vloga:

No, tule pa je zanimiv in oster boj. Spet pri ženskah, to je zanimivo. Spet štiri močne nasprotnice in en mimostrel. Melissa McCarthy (Bridesmaids) si nagrade ne zasluži in pika in konec. Kaj pa potem? Sam bom stiskal pesti za Janet McTeer (Albert Nobbs), ki je odlična, tudi vse ostale (Berenice Bejo, Jessica Chastain, Octavia Spencer) so zelo dobre. Kaj bo porekla akademija? Če bodo meni dali kontro, naj izberejo Chastainovo, ki ima za seboj res izjemno leto.

Režija:

Moja najljubša kategorija. Letos je sila zanimiv izbor. Tu je legendarni Allen, tu je legendarni Scorsese. Tu je samosvoj Mallick. Tu sta še mlajša Payne in Hazanavicius. Kaj pa vem kam bo pes tu pomolil taco, ampak menim, da je bil glavni boj med Scorsesejem (Hugo) in Hazanaviciusom (The Artist). In to je tudi prav, čeprav bi si v nekem drugem boju nagrado zaslužila tudi Malick in Allen. Sam kanček bolj pesti stiskam za Scorseseja, a menim, da bo zmagala režija za film The Artist, zasluženo.

Originalni scenarij:

Če bodo drzni, bodo dali nagrado filmu A Seperation, ki je odličen in bi moral biti tudi med naj filmi. Ampak težko verjamem. Amerika in Iran? Če bodo pametni, bodo dali nagrado Allenu za Midnight in Paris. Drugi si ga ne zaslužijo, tudi The Artist ne, saj njegov scenarij ni najmočnejši element filma. Zakaj Bridesmaids ne vem. Torej jaz navijam za Allena, bojim se, da drugi za Umetnika.

Prirejeni scenarij:

Že bolj ostra konkurenca. Težko izbrati zlato jajce, ampak jaz bi kar stegnil roke po Tinker Tailor Soldier Spy, ki je res oster triler, poln sočnih sadežev. The Descendants je dober in zdi se mi, da bo tule zmagovalec, morda zna presenetiti tudi Clooneyev The Ides of March. Hugo? Težko, čeprav bi lahko. Moneyball? Povprečje no. Nič, stavo bi položil na Payna in druščino.

Animiran film:

Rango in pika. Kaj tu delata Puss in boots in Kung fu Panda 2 pa mi ni jasno. Ostala kandidata nisem videl, zato tu ne bom sodil, ampak še enkrat, kaj tu delata Puss in boots in Kung fu Panda 2!?

Tujejezični film:

Videl le dva. Rundskop je dober, A seperation je odličen. Ampak je iz Irana! Da bi Iran letos zmagal, v tem napetem ozračju in med vsemi temi židi? Menim, da bo potrebno kandidate iskati drugje. Aha, Hearat Shulayim prihaja iz Izraela.

Fotografija bi lahko pripadla filmu The Tree of life, lahko tudi Hugu, verjetno bo Umetniku. Montaža bi šla lahko Hugu, verjetno bo šla Umetniku, scenografija bi šla lahko filmu Midnight in Paris, pa tudi Hugo bi tu lahko prišel na svoj račun. Efekti naj grejo filmu Rise of the planet of the apes, že zaradi Serkisa.

Takole torej moji občutki. Upam, da bomo brali o zanimivem in pestrem šovu. Jaz ga gledal ne bom, čeprav dajem nagradam kar velik, morda celo prevelik pomen. Film The Artist vendarle izstopa in zdi se mi, da je tako tudi prav.

O nekaterih filmih (za zdaj) lahko preberete na tem blogu, o drugih filmih na drugih blogih, priporočam pa predvsem Filmoljubov zapis o Umetniku. http://filmoljub.blogspot.com/2012/01/artist-2011.html Sam bi ga težko bolje ubesedil.

  • Share/Bookmark

Hoover vs. Thatcher

Filma J.Edgar (2011) in The Iron Lady (2011) sta že vse od najave dalje kar pošteno cedila sline slehernemu filmofilu. Biografiji dveh sila zanimivih politikov se zdita v tem času kot naročeni in glede na to kakšni produkcijski tvrdki stojita za obema, je jasno, da neučakani gledalec lahko goji kar najvišja pričakovanja. To, da se gledalcu ponudita praktično v istem trenutku, je zagotovo dar narave in sam tovrstne darove zelo rad sprejemam, zato sem dotična filma prihranil za nedeljski večer in si ju enega za drugim privoščil ob kapljici rujnega. Tiste slabe štiri ure filmskega maratona pa niso minile tako sladkobno kot bi nemara lahko pričakoval. Pri obeh se mi je tam nekje na sredini spahovalo po nečem bolj zanimivem in trajnem. Pa sem potem kar nekoliko slabe volje vnovič prikimal, da so biografije res dvorezen meč, lahko gre za izjemno zanimivo in intrigantno zadevo, ki te posrka in v primežu drži od prve do zadnje minute, lahko pa gre za suhoparno podajanje podatkov in neumorno bluzenje po spominih glavnih protagonistov, kjer vse zanimivo zamre nekje med vrsticami pomembnih dogodkov. Naslovna dva se tako bolj nagibata proti tisti drugi strani in vsaj zato lahko že v uvodniku spišem, da sem nekoliko razočaran in moja pričakovanja nikakor niso bila potešena. Sta pa filma kot naročena za neko trivialno primerjavo, zato bom to izkoristil in spis o njiju kar lepo združil.

J.Edgar (2011) je biografija enega izmed najpomembnejših mož ameriške zgodovine. J. Edgar Hoover je bil dolga leta na čelu FBI-ja in v teh letih se je v Ameriki veliko dogajalo, vse od lova na komuniste, do predsedniških afer, hladne vojne itd. Hoover je imel vse to v svojih rokah, bil je zastrašujoč in karizmatičen politik, ki je znal igrati igro politike. FBI je praktično postavil s svojimi rokami, v ameriško družbo je vnašal strah o zunanjih in notranjih sovražnikih, zato je bila postavitev urada v očeh američanov hitro samoumevna. Ampak kdo je sploh bil J.Edgar Hoover? Je bil le brezsrčen srboritež, ki se je boril proti kriminalu ali je bilo v njem tudi kaj človeškega? Kot namigujejo govorice, je bil Hoover za štirimi stenami vse kaj drugega kot šef FBI-ja. Možak, ki je bil po funkciji nemara celo drugi človek Amerike, je še v zrelih letih živel skupaj z mamo, nikoli ni bil poročen ali v daljši zvezi z žensko, bil naj bi celo gej, ki se se rad oblačil v ženska oblačila. Film vse to dobro prikaže in izlušči. Prikaže to fasado za katero se je skrival, prikaže njegov odnos do mame, njegov odnos do tajnice Helen, ki je ena redkih oseb, ki se ji Hoover bolj razkrije, film brez olepšav pokaže njegovo domnevno istospolno usmerjenost. In ko se Hoover v spominih vrača nazaj, se novejša zgodovina Amerike kaže v vsej svoji podobi.

What’s important at this time is to re-clarify the difference between hero and villain.

The Iron Lady (2011) pa je seveda biografija najpomembnejše političarke v Veliki Britaniji. Margaret Thatcher je na političnem odru Velike Britanije v vseh obzirih orala ledino. Bila je prva ženska, ki je osvojila politično bitko na otoku in postala prva premierka. Na tej poziciji je ostala dolgih enajst let, vodila pa je trdo in konzervativno politiko brez prostora za debato oz. dialog. Zaradi načina komuniciranja in drže, so ji nadeli nadimek Železna gospa. Film njen vzpon dobro prikaže, tudi njeno vladanje, ko se je morala spopadati z vrsto protestov in kjer je razdelila britansko družbo. Dobro kaže njen odnos do Sovjetske zveze in Falklandskih otokov. Navrže veliko podatkov, a za moj okus preveč suhoparno. Dolgočasno. Prav to je po mojem mnenju največji problem filma. Sterilno podajanje podatkov in zgodovinskih dejstev me ne pritegne povsem in film bi brez Maryl Streep padel v tako sivo povprečje, da ga tudi z lučjo ne bi mogli najti.

Watch your thoughts for they become words. Watch your words for they become actions. Watch your actions for they become… habits. Watch your habits, for they become your character. And watch your character, for it becomes your destiny! What we think we become.

Če ju takole obrnem na isti mreži za žar, potem se mi vsebinsko J.Edgar veliko bolj dopade. Se mi zdi, da nosi več materiala in, kar je še pomembneje, bolje ga predstavi. Kar pa je seveda evolucijsko logično in pričakovano. Prvega je režiral stari lisjak in mojster sedme umetnosti Clint Eastwood. Njegova režija se mi zdi zelo dobra, dramaturški lok je bolj napet in nekateri kadri so očiten dokaz Eastwoodovega slovesa. Ampak tudi Eastwooda smo vajeni v boljši formi. Saj film je dober, zanimiv, ampak manjka mu tisti dodatni ščepec nečesa, kar bi ga naredilo markantnega. Tisto nekaj kar bi ga postavila ob bok Eastwoodovim klasikam denimo. A nič ne de, starcu lahko le čestitamo za veliko zgodbo, ki jo zagotovo ni lahko stlačiti v 120 minut. Režijo Železne gospe pa je prevzela manj poznana Phyllida Lloyd, ki je pred tem režirala lahkotno Mamma Mio! (2008). The Iron lady se s kakšnimi primerljivi kadri ne ponaša, zgodba se mi zdi manj dosledna. Je pa res, da so arhivski posnetki zelo dobro vkomponirani v film in gledalec mora kar napeti očesno zrklo, da to tudi opazi.

Scenarij morda pri obeh ni najmočnejši del filma. J.Edgarju je scenarij podpisal Dustin Lance Black, ki je pred tem dobro delo opravil za izjemen film Milk (2008), ki mu je prinesel celo oskarja za izviren scenarij, pri The Iron lady scenarij podpiše Abi Morgan, ki ga je spisala tudi za letos zelo čislan film Shame. Kot pravim, fakti verjetno držijo, tudi dialogi so močni in nosijo material, a jaz kot gledalec bi pričakoval in želel še nekaj več soli, ki bi dala nov priokus. To vračanje po spominih je tako-tako, bolj mlačno in neizvirno, mar ne?

Ampak ni prav, da samo pljuvamo, ko pa gre za filma take teže. Kot je ponavadi v takih filmih, tudi tu glavni igralski vlogi zasedeta najimenitnejša igralca. Leonardo Di Caprio je v vlogi J. Edgarja Hooverja naravnost odličen, tako v mladih letih, kot tudi v tistih poznejših, ko mu na pleča navežejo dodatne kilograme in mu tudi obraz primerno postarajo in poredijo. Je zelo prepričljiv in še enkrat več pokaže, da gre vsemu navkljub za enega najboljših igralcev te dobe. A akademija ga je ponovno spregledala, več kot očitno ga ne marajo. Čeprav se je tudi meni tekom filma ves čas po glavi motalo vprašanje, je to življenjska vloga Lea Di Capria? Hm, morda res igra zgodovinsko gledano največjo osebo, ampak je to tudi njegova najboljša vloga po kateri se ga bomo spominjali naslednjih nekaj pomladi? Družbo mu delata Judi Dench v vlogi matere in Naomi Watts v vlogi zveste tajnice, dočim tudi ostali, kanček manj znani ansambel ni zanemarljiv. Kljub temu, da ves soj žarometov pade na Di Capria, pa vseeno to ni film enega človeka. Je pa zato The Iron lady film ene osebe. Maryl Streep je pričakovano odlična, ampak problem filma je, ker ga brez Streepove ni. Če v kadru ni Maryl Streep, kader ne obstaja. Ok, Jim Broadbent je dober, ampak Streepova vzame vsak trenutek. Pa podobno vprašanje, je tole Streepova odigrala tako kot se liku spodobi in pritiče ali pa smo videli tudi njo v že precej boljši izvedbi?

Na oskarjih velike besede nobeden od njiju ne bo imel, J.Edgar je povsem brez nominacij, kar je po svoje zagotovo razočaranje, saj so mnogi že lani tak čas vpili, da bo Eastwood spet kraljeval. Recimo, da je na nekem širšem spisku Di Caprio vendarle zraven. The Iron lady se bohoti z dvema nominacijama, kar je po svoje tudi verjetno bolj piškav izplen. Tu je Streepova mimo katere akademija enostavno ne zmore, nominacija je padla še za makeup, zasluženo, se zdi. Vsaj po baftah in globusih se zdi, da bo Streepova končno spet zmagala, konec koncev lep poklon za njeno izjemno kariero.

Hja no. Morda delam obema veliko krivico, ko ju takole tlačim skupaj in nepošteno primerjam. Ampak vendarle igrata na iste karte in lovita isto populacijo. Eden bolj uspešno drugi manj. J.Edgarja bom definitivno še pogledal, menim, da me ob drugem ogledu vseeno lahko še bolj prepriča. Thatcherjeve imam za zdaj dovolj in po svoje mi je žal, da je že sedaj v spominu le še bleda senca. Tako, pa naj bo končna sodba sledeča. J.Edgar priporočam +, The Iron lady priporočam -.

  • Share/Bookmark

Mystery classics!

V vse tri decembrske dobre može ne verjamem več. Ampak letos mi je prvi iz daljne Amerike vendarle poslal nekaj okusnega, sočnega, vabljivega in željnega. Nekaj legendarnega in klasičnega obenem. Nekaj, kar definitivno ni za na vsako polico, nekaj kar definitivno ni za vsako oko. Ampak je definitivno za na mojo polico in definitivno za moje oko. Dobrotnik plemeniti, če kdaj zajadraš na tale košček medmrežja, javna zahvala in pohvala, si dec na mestu.

50 filmov ni malo. Prvi pade že nocoj. Seveda bom poročal, seveda bom.

Happy X-mas!

  • Share/Bookmark

Kung Fu Panda 2 Vs. Cars 2

Da sem velik, morda celo prevelik ljubitelj sodobnih visokoproračunskih animirank, je kajpak jasna stvar. Če le lahko, si ogledam vsako, pa naj bo namenjena še tako mlečezobim otročičem. Seveda na tem področju prednjači izjemni Pixar, ki vsako leto ponudi nekaj izjemnega in vsaj ponavadi brez kakšnih večjih težav domov odnese tudi oskarja v kategoriji celovečernih animiranih filmov, sem in tja se borijo celo v glavni kategoriji za najboljši film leta. Izbrati najboljšega Pixarja je težko, meni je recimo izjemno simpatičen Finding Nemo (2003), drugi prisegajo na Wall-E-ja (2008), tretji na izjemno hudomušno avanturo Up (2009), tisti bolj akcijsko obarvani pa z navdušenjem gledajo četverico Neverjetnih (2004). Kaj pa Cars (2006), smešna pustolovščina, kjer človeške lastnosti prevzamejo kar avtomobili? Hm, simpatična risanka, nič ne rečem, ampak vsaj takole na prvo žogo si drznem pomisliti, da morda najslabša iz Pixarjeve zakladnice. Na drugi strani je DreamWorks, takisto močan studijski hrust, ki je na dotičnem področju zoral ledino s popularnim Shrekom, nadalejval s še nekaterimi meni precej manj všečnimi filmi (Shark Tale, denimo). No, pred leti je studio s Kung Fu Pando (2008) ponovno ustvaril zanimiv in do skrajnih meja simpatičen lik in po ustaljenem vzorcu, DreamWorks namreč rad snema nadaljevanja, smo letos deležni drugega dela. Ha! Pixar veliko nadaljevanj ni izdelal, razen trilogije o živih igračah, potem pa je v letošnji sezoni ta nepriljubljen trend začel prav z avtomobili. Čemu le? Odgovor je preprost; na vseh ravneh je precej lažje prodajati izjemno kul avtomobile, kot pa denimo starca iz filma Up, Nemota ali pa denimo g. Neverjetnega. Očitno je pred zakoni potrošniške družbe klonil tudi Pixar. Studia letos prav posebej inovativna torej nista bila in zelence iščeta z že poznanimi obrazi. Kateri pa je tečnemu gledalcu v obet ponudil več?

My apologies, I haven’t properly introduced myself. Finn McMissile, British intelligence.

Tow Mater, average intelligence.

Naslovna filma sem pred dnevi pogledal enega za drugim, prav s tem namenom, da ju potem tudi skupaj analiziram, primerjam in vrednotim. Že sedaj lahko brez zadržkov zapišem, da je nadaljevanje kung fu brcajoče pande veliko boljše od govorečih avtomobilov. Cars 2 že na daleč smrdi po formuli, ki obljublja bohoten zunanji videz in piškavo in rahlo plesnivo notranjost. Mislim, da tako banalnega in praznega Pixarja še nismo gledali. Kaj želi film povedati? Ne vem. Nekaj o ekologiji. Nekaj o goljufiji. Nekaj o lobijih, ki jih je, predvsem v danes modernem varovanju okolja, cel kup. Vse to pa govori zelo nerazločno, nepovezano, nezanimivo in predvsem dolgočasno. Avtomobili so iz zakotnega in pozabljenega mesta odšli v svet. Sedaj so na Japonskem, v Italiji in Angliji. Postali so globalni. Torej tisto kar so reklamirali v uvodniku, sedaj gostobesedno zanikajo. McQueen, ki se v prvem delu prelevi iz metro egoista v avto s srcem in drugačnim pogledom na svet, tokrat le dirka. V nadaljevanju postane to kar je bil, zgolj produkt, ki skrbi za slavo in polne žepe. Dirka in zmaguje. Sicer z grenkim priokusom, a vendarle se čuti, da želi le uničiti konkurenta, tečnega Francesca. McQueen postane nezanimiv, zato kar malo presenetljivo glavno vlogo namenijo zarjavelemu Materju, ki postane heroj, glavni protagonist in avto, ki rešuje svet. Mater, do nedavnega le mašilo in hec franšize, sedaj nastopa v soju žarometov. Kaj so želeli s tem povedati? V prvem delu je bil preobrazbe deležen nadutež, v drugem je preobrazbe deležen siromak, nekdo iz dna družbe, ki se slavnostno prebije v ospredje. Ameriški sen očitno še vedno ne počiva. Filmu zamerim predvsem slabo nastavljeno zgodbo, ki Pixarju res ne more biti v čast. Pridih Jamesa Bonda se mi ne dopade preveč in zato tudi moralka o ekologiji ne pride do takšnega izraza, kot je bilo to za pričakovati.

Ampak filmu je potrebno priznati tudi zabavni del. Ni kaj, dovtipi so sem in tja dovolj hecni in smešni, da se tudi še tako mračnemu obrazu konice ust privihajo navzgor. Tu kajpada prednjači siromak Mater, ki ima nekaj izjemnih trenutkov, njegova komedija, tako značajska kot tudi situacijska, je kajpak hecna kamor koli ga postaviš. Ampak ali je to dovolj, da se mi popravi celotni priokus? Akcijski del je tukaj (pre)silovit in delno spominja na “izjemno” filmografijo Michaela Baya, zato mi morda celostna podoba že na daleč zaudarja, kaj pa vem, pogrešam romantičnost in naivnost prvega dela, pa naj to zveni še tako smešno.

Na drugem bregu stoji Kung Fu Panda. Dobrovoljni, zavaljeni medvedek, ki smisel življenja najde v tej vzhodni borilni veščini, čeprav mu vsaj po konstrukciji in miselnemu vzorcu tega ne bi ravno pripisovali. Kako se je izuril in postal zmajev bojevnik pove že prvi del, v drugem pa se Po bori predvsem z lastnimi demoni, saj še bolj poglobljeno išče samega sebe in svoj smisel. Kitajski grozi nov sovražnik, zamerljivi pav Shen, ki gradi vojsko in orožje za, heh, množično uničevanje, s katerim bi dokončno osvojil deželo. Ustavijo ga lahko le zmajevi bojevniki in prav Po je njihov glavni adut. No, če sem že zgoraj negodoval zaradi bohotnega zunanjega izgleda in bolj piškave notranjosti, pa tu lahko zapišem, da je tudi notranjost dokaj zanimiva in polna takšnih in drugačnih referenc. Po želi najti svoj notranji mir, želi se pogoditi s spomini, ki se mu vedno bolj jasnijo, želi najti svoje korenine. Išče samega sebe, zato se z njim vsakdo lahko poistosveti, saj mnogi izmed nas nekje globoko takisto iščemo našo bit in smisel.  Dokler njegova vest in um ne bosta čista, ne bo zmogel. Prikladno.

Your story may not have such a happy beginning, but that doesn’t make you who you are. it is the rest of your story, who you choose to be… So, who are you, Panda?

Kung Fu Panda 2 (2011) je izvrsten film. Menim, da veliko boljši od prvega dela, saj nosi še precej več materiala za resnejšo obdelavo. Je pa res, da je tipičen hwoodski produkt. Hočem reči, to, da so ga naredile ameriške roke, se mu že na daleč vidi. Čeprav je dogajanje postavljeno na Kitajsko, med plemenite borce, pa vseeno iz vseh lukenj diši po amerikanizaciji in zahodnem vplivu. Shen ni le pav, ki želi pokoriti Kitajsko, ampak je lahko metafora vseh totalitarnih voditeljev, ki gredo Američanom tako v nos. To, da si svojo pot utira z nepoznanim orožjem, je le še dodatna vzporednica. Če je Po personifikacija Amerike, potem film pove dvoje. Prvič, za zmago nad sovragom je vedno dovolj le Amerika, tuji zavezniki so nepotrebni in odvečni igralci; in drugič, Amerika je center vesolja. Ampak pustimo te izpeljanke, ki ne koristijo nikomur, samo jaz vrtam tja kamor ni treba. Kung fu Panda 2 je odlična zabava. Hecen do konca, komičen, simpatičen. Izpostaviti velja še izjemen glasovni del, Jack Black in Gary Oldman sta pač izjemna.

How many times do I have to kill the same stinking panda?

Kakorkoli. Filma sta bila narejena predvsem zaradi zabave in kratkočasenja gledalcev. V tem sta oba dobra, a če bi moral izbirati, potem več točk vendarle poklanjam pandi Poju in njegovim kompanjonom. Avtomobili niso dovolj prepričljivi in pričakovanj niso izpolnili, a je verjetno že tako, da so delovali kot polnilo malhe, s katero bodo že v prihodnje pri Pixarju ponovno orali ledino in svetu animirank postavljali nove temelje in smernice. Zato menim, da Pixar svoje forme nikakor ne izgublja, a za v bodoče bo moral pošteno zavihati rokava, nasprotnik namreč nikoli ne počiva.

  • Share/Bookmark

Win win Terri

V zadnjem času nisem videl veliko filmov, ampak na mojo srečo je bilo tisto kar sem videl vsaj dokaj zanimivo in vredno tistega časa, ki sem ga namenil kratkočasju pred tv zaslonom. Čeprav me srbi po nekaterih klasikah in bi se vsaj za dušo spet sprehodil po krvavih klasičnih horror izlivih iz 70ih, pa vendarle bolj ali manj kopičim robo, ki mi pride na pot takole po naključju in je v tem trenutku najlažje dobavljiva in aktualna obenem. Med vso to ponudbo sta me še posebej zanimala dva izbrana; Terri (2011), zgodba o debelem najstniku, ki se bojuje s svojim mestom v srednješolski družbi in Win Win (2011), hecna prigoda obubožanega odvetnika, ki mu življenje spremeni naključni fantič.

Oba filma dokaj dobro vijugata med vsem poznanimi problemi in zagatami, ponujata zanimiv vpogled v predmestno življenje ameriškega srednjega sloja in družbi na hecen in samosvoj način postavljata ogledalo. In moram priznati, da tovrstne filme vedno rad gledam. Všeč mi je, da govori fabula namesto forme, všeč mi je, da ustvarjalci revidirajo povsem logične in življenjske probleme in jih na nek drug način predstavijo občestvu. Čeprav gre za produkcijsko manj zahtevne projekte, ki že a priori odganjajo večjo maso gledalcev, pa premorejo veliko zanimivega materiala, ki ga velja premlevati po dolgem in počez. Dobro ustaljena naracija, ki gledalca v dobrih 90ih minutah mirno pripelje od začetka do konca, mi je blizu, da pa film poleg vsega navrže še okusno kost za glodati tudi po ogledu, pa je še toliko večji užitek. No, ne bom dejal, da sem si po ogledu izbranih filmov krajšal noči in pobelil gosto poraščeno lasišče, sem pa vseeno začutil rahel vbod videnega.

Win Win (2011) je delo Thomasa McCarthyja, ki se podpiše pod scenarij in režijo. McCarthy je poznan predvsem po številnih malih vlogah, v zadnjih letih pa se je lotil tudi režije in pisanja scenarijev. Tako je izpod njegovega peresa prišel super zanimivi Station Agent (2003), kjer blesti Peter Dinklage, pa The Visitor (2007) z Richardom Jenkinsonom in celo Pixarjev hit Up (2009). Veseli, da je tri od štirih tudi režiral. Njegovi liki so vedno nekaj posebnega. Vedno se težko prilagajajo sistemu in iščejo nekakšen beg iz ustaljenega življenja. Mike Flaherty (Paul Giamatti) je odvetnik, ki se bori z upadom prometa. Finančno pomanjkanje skriva pred ženo, saj verjame, da ga samo še to drži v zakonu. Ko se mu ponudi priložnost za kakšen dolar več v denarnici, pretenta celo svojo stranko. McCarty tu ne ovinkari in ne olepša situacije. Po hecnem naključju potem vnuk pretentanega dedka pristane pri Mikeu in med njima se splete čudno prijateljstvo.

Naslov filma ni naključen. V tej novi prijateljski navezi med Mikeom in fantičem veliko pridobita oba. Fantič je izjemen rokoborec in Mikeu, ki je honorarno trener šolske ekipe, prinaša nepričakovane uspehe, končno nekaj v življenju kar mu daje upanje in zagon. Fantič, ki prihaja iz razbitega doma, pa končno začuti nekaj starševske ljubezni in naklonjenosti. Čista Win-Win situacija.

Terri (Wysocki) iz istoimenskega filma (Terri, 2011) je drugačne vrste tič. Do skrajnosti asocialen tip, ki hodi v pižami v šolo, z mrtvimi mišmi hrani sokole in na skrivaj občuduje mično sošolko. In ima problem s prekomerno težo, ki je povod za vse njegove težave. Zaradi »drugačnosti« ga k sebi vzame ravnatelj (John C. Reilly) in med njima in ostalimi »drugačnimi« najstniki iz šole se spet stke zanimivo prijateljstvo in zavezništvo.

Film je režiral Azazel Jacobs, meni poprej neznano ime, ki je spisal tudi osnovno zgodbo po kateri je nastal scenarij. Kaj točno ga je gnalo k temu filmu sicer ne vem, morda gre za grenko izkušnjo iz mladosti. Ampak zakaj mi je bil film vsebinsko blizu, če mi že narativno ni bil tako po godu? Predvsem zaradi dokaj smelega prikaza odtujenosti oz. socializacije glavnega protagonista, ki se skriva v nekem svojem svetu in ne pusti zunanjim dejavnikom, da mu pridejo blizu (kartonaste škatle pri pouku, pižama). Kar pa mu na glavo postavi ravnatelj, ki mu skuša spremeniti vsakdan. Družbeni izobčenci potem najdejo neko skupno nišo in kmalu ugotovijo, da življenje ni tako hudo in strašno, le svetu se morajo odpreti.

Hja no. Povsem gledljiva in všečna filma torej. Ampak da se razumemo, od navdušenja vendarle nisem ploskal in poskakoval po dnevni sobi. Win Win se mi mnogo bolj dopade. Kaj pa vem, morda v prvi vrsti prav zaradi odličnega Giamattija, ki je kot vedno izjemno prepričljiv in iz lika res iztisne tisto največ. Kot mnogi, mu tudi sam pišem hvalnice za tokratni prispevek. Njegova interakcija z ostalim liki je prav posebna, ne skače pred kamero, ne posiljuje igre, ampak enostavno zasenči vsak prizor, seveda mu dobro služi tudi primerno spisan scenarij in dobra kamera. A tudi na drugi strani je dokaj všečen igralec, ki zna dobro odigrati kakšno vlogo. John C. Reilly je zanimiv tako v komičnih vlogah kot tudi v takih bolj dramskih. No pri Terriju gre za mešanico obojega, Reilly je dovolj prepričljiv, ampak menim, da mu scenarij ne služi tako dobro. In to je tisto kar ta dva filma v prvi vrsti najbolj ločuje. McCarthy je veliko bolj pronicljiv in zgodbo bolje postavi v kontekst, ter jo zaokroži v smiselno celoto s ciljem, kar pa morda za drugega ne bi upal trditi, saj po ogledu nisem potešen in želim o samih likih, morda fabuli, izvedeti še kaj več. Podobno opazko bi lahko našel tudi pri kameri, ki je pri Terriju veliko bolj dolgočasna in skupaj z naracijo ne uspeta gledalca tako zabavati kot pa McCarthy. Ampak v obzir je potrebno vzeti, da je Win win vendarle bolj usmerjen v trivialno raven, medtem, ko se Terri loteva težje teme, zato tudi pravim, da mi skozi ta vidik Terri pove več. Ha, zagata!

Zakaj o filmih pišem skupaj? Ne vem, oba sta me že pred ogledom osvojila s simpatičnostjo in tu se veliko nisem zmotil. Gre za mala festivalska filmčiča, ki široke produkcije mreže in statusa kultnosti ne bosta dosegla. Morda bosta celo povsem spregledana. To bi bila krivica, si upam trditi. Win win tudi zato priporočam z enim plusom poleg, medtem ko debelega Terrija, tudi letošnji Liffe, samo priporočam. Če ti žile vsakodnevno fila hwoodski ringelšpilski pofl, potem tovrstna filma zagotovo morata priti na jedilnik, da vsaj malo umirita čute in dasta hrano še drugim celicam.

  • Share/Bookmark

Drevo življenja

Where were you when I laid the foundations of the Earth, when the morning stars sang together, and all the sons of God shouted for joy?

YouTube slika preogleda

Bil je četrtkov večer in pot me je odpeljala na ljubljanski grad, kjer sem si v sklopu Kinodvorovega Filma pod zvezdami ogledal predpremiero Malickovega The Tree of Life (2011). Kaj reči o filmu, še ne vem. Ga bo potrebno še enkrat pogledati, pa še enkrat, še in še… Gre za ultimativni metafilm, ki združi vse nam poznane prvine komuniciranja in sobivanja, to pa naredi tako hipnotično, poetično in vizualno prepričljivo, da gledalca praktično odnese, ponese in mu na novo odpre svet pred njim. Kaj? Zakaj? Namen? Motiv? Vse to Malick skrije v tančico skrivnoste samointerpretacije in od gledalca zahteva, da se poglobi in začne tuhtati o vsemu in še čem. Kaj je življenje, kaj ljubezen, kaj smrt? Kje smo mi, kdo smo mi, od kod smo se vzeli? Religija? Res le veliki pok in milijoni, milijoni let razvoja? Je zadaj, za temi silami in magneti res še kaj? Vloga slehernika na tem drobcenem planetu, sredi neznanskega ničesar? Volja ali nadzor? Usoda ali naključje? Življenje!

Help each other. Love everyone. Every leaf. Every ray of light. Forgive.

Priznam, Malick me je raztresel tam po grajskem dvorišču. Kaj je pustil, kaj vzel? Me je začaral? Hipnotiziral? Recenzije še ne morem spisati, jo bom sploh kdaj lahko? Kubrick je z 2001: Odiseja v vesolju naredil filozofijo v vesolju in mnoge pustil odprtih ust, tudi mene, pogledal sem jo dvakrat, vsakič obstal praznih besed, kolikokrat jo še moram?. The Tree of Life je Odiseja 21. stoletja. S tem, da gre na filozofsko – eterični ravni še dlje, kajpak. Predaleč? Morda, nisem še bil na predstavi, ki bi jo zapustilo toliko gledalcev, s tako nevednostjo, izgubljenostjo v očeh. Nisem še bil na predstavi, ki bi hipnotizirala toliko ljudi. Nisem še bil na predstavi, ki bi moja občutja tako predrzno zmešala in mi jih ponudila kot najbolj drzen napitek.

Where were You? You let a boy die. You let anything happen. Why should I be good ? When You aren’t.

V vsakem primeru, Drevo življenja je film, ki ga človek ne bo pozabil, tako ali drugače. Jaz ga nosim kot neponovljivo izkušnjo. Če me bo v naslednjih nekaj mesecih kdo vprašal o filmu, mu pod nos pomolim Drevo Življenja.  Bilo je fantastično biti del tistih tam na gradu, ki so po predstavi nemo zrli v nebo in tuhtali… ja, o marsičem. Nekateri pogledi so bili optimistični, drugi zasanjani, nekateri izgubljeni, vsi presenečeni in pomalem pretreseni. Ja, četrtkovega večera je bilo na grajskem dvorišču cel kup raztresenih in razstavljenih.

V Kinodvoru cel mesec, naredite si uslugo. In ne, ne gre za film.

  • Share/Bookmark

Game of thrones (2011)

King Robert: Lord Eddard Stark, I would name you the Hand of the king. Ned: I’m not worthy of the honor King Robert: I’m not trying to honor you, I’m trying to get you to run my kingdom while I eat, drink and whore my way to an early grave. Dammit, Ned, stand up.

O knjigah pisatelja G.R.R. Martina že dolgo poslušam same hvalnice in junaške zgodbe malodane vsakogar, ki jih je držal v rokah. Seveda tudi mene že lep čas mika, da bi se končno tudi sam lotil branja in popotovanja v njegov svet vitezov in zmajev in zato redno zavijem proti knjigarni, kjer nato knjige občudujem, a v istem trenutku tuhtam kdaj bi si lahko vzel čas za branje, zadnjič sem bil že čisto blizu, vedel sem, da prihaja poletje in dopust, ampak se je potem od nekje prikradel Hobit in ljubezen je takoj preskočila. Domov sem nesel Tolkiena, a debelim Martinovim bukvam sem obljubil, da se kmalu vidimo. Ampak pustimo te knjižne dogodivščine ob strani, na tem blogu je vendarle mesto za filme in bližnje pritekline.
O serijah praktično nikoli ne pišem, niti jih ne gledam tako množično kot bi kdo pomislil, bližje so mi filmi. Vseeno sem na serije, ki pridejo izpod produkcijske mašinerije programa HBO vedno pozoren in jih vsaj od daleč spremljam, seveda tu v prvi vrsti izpostavim Band of brothers (2001), pa Sopranove, v zadnjem času me močno zanima The Broadwalk empire, ki se ga bom lotil v kratkem. Ampak zadnjih nekaj dni sem bil z vsemi mislimi in celotnim prostim časom vezan na prvo sezono serije Game of thrones, ki je nastala po knjižni predlogi zgoraj omenjene Martinove prve knjige.
Serija Game of Thrones je seveda odlična. Izjemno spisana zgodba, ki gledalcu že po uvodnih taktih praktično zleze pod kožo, se tekom desetih delov vsakič bolj stopnjuje do končnega vrelišča. Ustvarjalci nas z izjemno fotografijo popeljejo v ta fantastičen svet, kjer vladajo kralji, kjer vitezi branijo svojo čast, kjer za zidom prežijo skrivnostni stvori, kjer lahko zima traja cele dekade in kjer zemljo teptajo tudi zmaji. Uspešna mešanica srednjega veka in lucidne domišljije torej. V prvi vrsti me je močno pritegnila barvita zgodba, ki prinaša cel kup mamljivih dogodivščin. Kot je znano gre za boj sedmih velikih družin, ki se vsaka na svoj način bori za prevlado in vladanje deželi. Kraljeva krona je izjemno mamljiva in vsak si želi biti v njeni družbi, tako ali drugače. Serija gledalca pozdravi, ko deželi vlada razvpiti kralj Robert, ki ga bolj od vladanja zanimajo alkohol, hrana in sex. Za svojega prvega pomočnika postavi Eddarda Starka, šefa severnega dela, kjer stoji mogočni zid, ki deželo varuje pred neznanimi silami. Nič od tega pa ni po godu najbogatejši in najvplivnejši družini Lannister, ki si želi krone in kraljestvo, ki bi plesalo pod njihovimi takti. Seveda pa iz juga maširajo divjaki, ki jih vodi nori khal Drogo in njegova zmajeva kraljica, edina preostala dedinja nekdaj velike družine Targaryen… Intrige, ki se prepletajo tekom desetih delov so izjemne; polne skrivnosti, laži, predrtih obljub, prevar, pa po drugi strani časti, moči, poguma, obljub, zmag, naivnosti in porazov. Vse skupaj lahko vzamemo kot približen prikaz dejanskih razmer v srednjem veku, seveda pa se zadeve lahko lotimo tudi skozi percepcijo današnjega stanja družbe in nam predsedujočih in kakšno pikro stvar brez pretiranega napora hitro lahko povežemo. To, da avtor doda kanček fantazije in domišljije, je seveda velika pika na i in še tisti kanček več, kar meni osebno še bolj ogreje srce in prebudi duha.
Jon: Until your brother killed that King. Tyrion: Yes, until my brother killed him. Life is full of these little ironies. My sister married the new King, and my repulsive nephew will be king after him. I must do my part for the honor of my house, wouldn’t you agree? But how? Well, my brother has a sword, and I have my mind. And a mind needs books like a sword needs a whetstone. That’s why I read so much, Jon Snow.
Druga precej močna začimba so seveda perfektno spisani liki. Pri serijah ni navada, da bi imel vsak lik toliko materiala, a pri seriji, ki sledi Martinovemu peresu je seveda drugače. Mirno lahko napišem, da so vsi pomembnejši liki, od prvega do zadnjega, izjemno okarakterizirani in polni izpeljank iz katerih bi lahko posneli ogromno filmov. Vsak lik ima svojo zgodbo, svojo tegobo, svoj lesk. Mnoge oči se najprej uprejo v pokončnega Eddarda Starka, častnega moža, ki si je svoj položaj priboril z mečem. Kralju Robertu služi do groba. Kralj Robert v sebi nima veliko kraljevskega, je bolj vojak in to se mu pri vladanju še kako pozna. Ne prepozna hijen in krtov, ki ga obkrožajo, kako bi šele prepoznal veliko ukano, ki mu jo je podtaknila preračunljiva kraljica Cersei iz družine Lannister. Njen drugi brat, škrat Tyrion je morda sploh najbolje sestavljen lik. Manjko v centimetrih nadoknadi z umom in bistrostjo, ki ga vedno prineseta na željeno mesto. Čeprav je morda na prvi pogled slabič, pa v sebi nosi nekaj več človečnosti kot jo imajo vsi Lannisterji skupaj. Tu velja omeniti tudi mlado khaleesi, ki jo brat proda divjakom na konju. Sprva boječa in s solzami vdana v usodo, na koncu prava borka z jasnimi cilji in močjo.

Joffrey: As soon as you’ve had your blood I’ll put a son in you. Mother says that shouldn’t be long.

Velik plus je seveda tudi vizualni del. Fotografija je kajpak odlična, vsak kraj je fantastično prikazan in gledalec lahko začuti vse tisto kar to okolje prinaša likom, ki se tam potepajo. Serija je bila delno posneta na Irskem, nekaj malega tudi na Škotskem in na Malti, kjer so snemali tiste dolge sprehode khala Droga in njegovih konjenikov. Režija se je razdelila med štiri režiserje, vsi poznani iz ostalih tv projektov. Na splošno se mi je zdela režija odlična in dovolj kakovostna, da nič ni trpelo, čeprav so nekateri knjižni navdušenci sem in tja potarnali o kakšni neustrezni inkarnaciji. Glasbo je pripravil nemški skladatelj Ramin Djawadi in gre v uho, sploh glasba iz uvodne špice je vrhunska. Igralski nabor je dober, vloge so odlično porazdeljene. Med vsemi po mojem mnenju najbolj izstopata Sean Bean in Peter Dinklage, tudi drugi so delo opravili v najboljši luči.
Jaime: You look lovely tonight Lady Stark. Widowhood becomes you. Your bed must be lonely, is that why you came? I’m not at my best, but I think I could be of service. Here, slip out of that gown and we’ll see if I’m up to it.
Sam minusov, ki bi jih veljalo izpostaviti ne najdem. Seveda bi kdo lahko seriji oporekal zaradi samega ritma naracije in sem in tja dolgoveznih uvodov in prizorov, ki na prvi pogled ne peljejo nikamor. Morda bi knjižni navdušenci našli več stvari, ki jim smrdijo in jim niso po godu. Morda koga te kraljeve intrige in medosebni odnosi višjih kast pač ne pritegnejo. Mene to močno pritegne, prevzame in osvoji, zato se brez sramu proglašam za fana prve kategorije omenjene serije. Sedaj sledi čakanje do naslednjega aprila, ko bo štartala druga sezona, upam, da mi vmes uspe poprijeti za debele platnice in se podati v spopad kraljev, ki sedaj sledi.

  • Share/Bookmark

Odklenjen Adjustment Bureau (2011)

Mar ni hecno, ko včasih kakšen film, ki resnici na ljubo ni vreden niti odprtega toplega piva, vendarle kar dolgo ostane v glavi in tako ali drugače vpliva na vsakodnevni miselni tok? Mar ni hecno, ko film, ki te že ob ogledu dolgočasi kot neposredni prenos žreba udeležencev na slovenski Emi, potem nekako postaja vedno bolj zanimiv in ti vsebina še dolgo ne da spati, saj vse bolj spoznavaš, da gre v bistvu za en dokaj zabaven način, ki skuša futurističnost časa, ki prihaja, kar najbolj izvirno predstaviti? Mar ni hecno, ko filmu, ki ga še pred tem prijateljem ves namrščen odsvetuješ, kar naenkrat pokloniš nekoliko toplejšo besedo in ga skušaš razumeti drugače kot si ga sprva? Vsekakor! V tem primeru imam kar dva taka primerka.

Limitless (2011) je na prvi pogled precej butast film, več kot primeren za ameriškega gledalca. Film predstavi totalnega bednika, ki le stežka vijuga iz dneva v dan. A potem mu nekdo ponudi odrešitev v obliki tablete. Le ta mu odkleni preostanek, film se zanaša na mit, da človeški možgani delujejo s samo nekaj odstotno kapaciteto, možgan in tip v hipu postane prvovrsten genij. Bum! The Adjustment Bureau (2011) je na prvi pogled manj butast, a vendarle več kot primeren za ameriškega gledalca. Pridelana zgodba izvirnika, ki ga je pred časi spisal Philip K. Dick, govori o posebni enoti skrivnostnih mož s klobuki, ki skrbijo, da se naše življenje odvija tako, kot je napisano v knjižici. Torej filma, ako se ju primerja med seboj, ponudita dva različna pogleda na svet, prvi govori o svobodni volji, protagonist pogoltne tablet in postane vladar vesolja, medtem, ko drugi govori o usodi, vsak naš gib je vnaprej spisan in ni prostora za samostojne akcije.

All I have are the choices I make, and I choose her, come what may.

Svobodna volja ali usoda? Dva arhetipa s katerima se človek verjetno ukvarja vse od nastanka misli. Ima človek na tem ljubem svetu kaj prostora za improvizacijo ali je nemara res vse napisano in tam nekje natančno piše kdaj bo počilo in bo konec neke poti slehernega bitja? David Norris, glavni protagonist med načrtovalci usode, želi živeti po svoje, a ga skupina klobučarjev ovira; vodi ga po poti, ki jo je zanj spisal nekdo drug. Eddie Morra takih varuhov nima, na tem svetu je prepuščen samemu sebi, kar ni ravno najbolje, če lahko sklepamo po uvodnih minutah filma. A ujame trenutek navdiha, trenutek zmage, ko mu pred nos pomilijo izhod. Eddie ima še vedno možnost, da tablete ne poje, ee tudi, če poje eno, ima nato možnost, da ne poje nobene več. Ampak, ker Eddie kroji svojo usodo, še kako dobro ve, da za izboljšanje svojega stanja potrebuje te tablete vsako minuto tesno ob sebi. Medtem, ko Norris ne ve ali je to dekle res vredno škandala in bridkega konca svoje usode, no dokler je ponovno ne sreča, ampak to recimo, da je prevlada moškega nagona nad razumom.

Če gledam na ta dva pola skozi percepcijo sodobne potrošniške družbe, pa je jasno to, da tu ni prostora za svobodno voljo. Kapitalizem je tu usoda, ima vse vzvode (klobučarje), s katerimi riše naše poti. Blagovne znamke, status, prestiž in podobno so le ljudje s klobuki, ki vodijo protagonista k čivečjemu številu nakupov; kako naj se posameznik zoperstavi, kako naj posameznik tu pokaže svobodno voljo? Naj se odpove vsem nakupom? Naj vse pridela, sešije, zgradi sam?

No scenario? I see every scenario, I see 50 scenarios, that’s what it does Carl – it puts me 50 moves ahead of you.

No, pa bodi dovolj filozofiranja in klatenja prazne slame. Če gre pri drugem naslovu za zanimiv koncept in nekoliko prikrajšan užitek, pa gre pri prvem za bolj ali manj zgrešen primer v vseh obzirjih. The Adjustment bureau (2011) je kot rečeno groba predelava Dickovega romana in to je že dovolj zgovoren podatek. Dick je omogočil že nekaj izjemnih filmov, v prvi vrsti zagotovo stoji Blade Runner (1982). Tudi zadnji nosi vodo, a žal je za moj okus preveč poudarka na ljubezenski zgodbi. Želel bi si več, želel bi si več kompleksnosti, več zgodbe, karakterizacije likov, tvist itd. Režiser George Nolfi ga sicer tehnično dobro zapakira, kamero lepo vodi, a kot rečeno scenarij ne izpili do konca. Kar je za znanega scenarista (Bournov ultimat) večji minus. Matt Damon, ki še vedno igra v vsakem drugem hi-budget hwoodskem filmu, tudi tokrat ne prepriča, en mežik z levim očesom pa namenjam njegovi fatalki Emily Blunt. Kakorkoli, tehnični plus in za ostalo minus.

Limitless (2011) si pohvale ne zasluži, saj gre za res dokaj smrdljiv filmski eksces, ki v ničemer ne deluje. Razen v tableti! No. Liki so bizarni in precej bedni, Eddie Morra je naravnost ogaben lik, pa sedaj ne vem ali to pripišem scenariju ali glumaču Bradleyu Cooperju. De Niro gre iz film v film nižje, kaj hočemo. Tehnično brez prebliskov, režija moteča, scenarij preluknjan, da bolj ne bi mogel biti. Resno. Tip je genijalec, a denar si sposodi od najbolj sumljivega tipa daleč naokoli. Pa še nekaj takih cvetk je, zaradi katerih bi film najraje takoj pozabil. A ga ne morem! Zakaj? Zaradi te prefrigano zanimive tablete! Si predstavljate tovrsten produkt? Si predstavljate kaj bi to pomenilo? Si predstavljate kam bi človeštvo krenilo? Kam? Ha, samo dve možnosti bi bile; v tehnološki krasni novi svet, kjer bi stroji delali za nas ali pa bi se pobili že po enem tednu kolektivnega jemanja. Bolj mi diši druga možnost.

Your powers are a gift from God or whoever the hell wrote your life script.

Seveda si morda naključni bralec sedaj ne more priti do čistega kako lahko ta dva filma tako enačim in ju imam tako blizu. Za arhetipski dvoboj med svobodno voljo in usodo bi resda lahko našel cel kup boljših filmov, a vendarle sem tadva uporabil zato, ker sem jih nedolgo nazaj pogledal, enega za drugim, pa mi morda prav zaradi tega takšne misli sedaj letijo naokoli. Sploh Limitless mi ne da miru, tako slab film, pa ima tako kul tableto. Tako beden film, pa ima tako futurističen pogled na svet, kakšna škoda! Pa drugi? Tehnično tako močan, pa ima tako bedno ljubezensko prigodo. Ni kaj, zanimivo bi bilo, če bi filma združili, s tem, da bi režijo zaupali Nolfiiju, scenarij pa kar Dicku, ha.

  • Share/Bookmark

Top `10

Reden bralec tega ubogega koščka medmrežja se je verjetno sem in tja že sprehodil po mojih kategorijah, ki jih sramežljivo ponujam na ogled. Tam nekje se za drobnimi črkami skriva tudi sekcija Best off, ki kaže razporeditev meni najbolj všečnih filmov posamezne koledarske letine. In ta isti bralec je gotovo opazil, da so lestvice postavljene od leta 2006 do 2009, medtem, ko za leto 2010 končne lestvice, skrivnostno, še vedno ni. Čeprav mi je to eden izmed lepših in bolj zanimivih opravil, kar se tiče filmskega udejstvovanja, pa letos nikakor nisem uspel najti časa in energije za to. Ko pa sem že našel čas in energijo, pa sem ponižno ugotovil, da še zdaleč nisem videl vsega kar bi lahko vplivalo na samo razporeditev in končni izgled lestvice. Zato sem čakal in čakal, vmes pogledal kup filmov z letnico 2010, se grizel in praskal, ter tako končno prišel do cilja. Da pa se razumemo, seveda nisem videl “vseh” filmov z letnico 2010, le okoli 70, 80, a upam si trditi, da sem videl vse tiste, ki jih je bilo potrebno videti, plus kakšnega več.

Pa naj kljub temu sedaj še enkrat povem, da gre tu res za povsem subjektivno razporeditev. Ta lestvica nima nobene teže, bralcu naj koristi zgolj kot informacija in trivialen podatek kaj je Paucstadtu v letu 2010 še posebej ogrelo srce, orosilo oko in mu tako ali drugače polepšalo vsakdan. Teh deset izbrancev še dolgo ne bom pozabil in jih nosim na posebnem mestu svojih sivih celih. Pa poglejmo kateri so oz., tatarara [zvok grajskih pihal], tu je Paucstadtovih Top10 leta 2010:

1. Inception

Nolan je dobesedno premaknil meje. Izjemen cineastičen izlet, ki ponudi vse kar si gledalec lahko zaželi. Izjemno kompleksna zgodba, ki sovpada z odlično fotografijo in režijo. Film, ki meni osebno predstavlja vrhunec sodobne filmske umetnosti. Brez pretiranega razmisleka film leta 2010.

2. Black Swan

Morda najbolj subtilen film zadnjih let. Film, ki nosi toliko materiala, da ga človek le stežka prežveči. Aronofsky mojstrsko ujame in gledalcu servira destrukcijo človeškega uma, propad, kjer demoni zbežijo na plano in ustvarijo kaos bibličnih razsežnosti. Osebne frustracije, spolna zadrtost in ulov v zanko lastne paranoje. Vse to pod izjemnimi takti Čajkovskega.

3. Akmareul Boatda

Aka I saw the devil. Film, ki mi je dobesedno odprl usta in prilepil na stol. Brezkompromisen, krvav, brutalen. Maščevalno oportunističen. Čisti odbitek, ki pokaže kaj pomeni vrhunec sedme umetnosti. Čisti odbitek in razlog zakaj velja gledati filme.

4. The King speech

Velik zmagovalec oskarjev. Ob recenziji sem pripisal, da ga močno priporočam, pa je jasno, da bi moral biti zraven še en plusek, saj gre vendarle za izjemen film, zgodovinski pravzaprav. Ko sem ga pogledal drugič, sem spoznal dejansko težo. Verjetno najboljši igralski duet lanske letine, izjemno močna režija in vrhunec, ki enostavno prepriča. Vreden oskarjev!

5. Tangshan Dedizhen

Aka Aftershock. Film o kitajskem potresu, ki družino odpelje v pekel iz katerega ni povratka. Večje družinske tragedije verjetno na filmskem trakovju še nisem videl. Čustveno nabit ep, ki gledalca napoti na preizkušnjo, ki je ne bo pozabil. Kitajska mojstrovina, ki gledalca strese.

6. True Grit

Brata Coen sta izjemna in to tezo potrjujeta tudi z njunim zadnjim super filmom. True Grit, vnovična predelava znanega romana, je fantastičen izlet v srce izumirajočega žanra. Čista klasika, ki jo zob časa ne bo nikoli uničil.

7. Buried

Šok! Kakšen film! Kaj takega!? Film, ki se 90 minut dogaja v krsti, pod zemljo. Na parih kvadratnih metrih. Zgolj ob mobilcu in bateriji. Mar ni že to dovolj?

8. The Fighter

Film, ki se zagotovo bohoti z najboljšim igralskim ansamblom leta 2o1o. Poln referenc, močan, čustven in večplasten. Vzpon in padec sinov Lowella zajame vrhunski scenarij, ki ga v nebo dodatno dvigne izjemna Mellisa Leo.

9. Let me In

Že švedski izvirnik mi je dvigal kocine, tale ameriški rimejk pa gre, joj mene, morda celo dlje. Izjemna atmosfera, vrhunska vizualizacija in igralske kreacije, ki jim skorajda ni para. Filozofski film, ki vampirjem povrne ceno. Mamljivo!

10. Four Lions

Komedija leta! Ustvarjalci, ki so pred leti zabavali in navdušili z Into the Loop, tokrat na odbit način pokažejo življenjske poti parih islamskih teroristov, ki kujejo maščevalski pohod na londonskih ulicah. Izjemno in odbito!

  • Share/Bookmark

Sidney Lumet (1924–2011)

Ni kaj, še tako velike legende morajo enkrat pomahati v slovo. Hecno je, da sem ravno v petek ves navdušen pogledal mini doku I knew it was you: Rediscovering John Cazale (2009), kjer se številne legende spomnijo in priklonijo morda enemu izmed najboljših karakternih igralcev vseh časov, ki pa je posnel zgolj pet filmov. Odšel je v objemu Meryl Streep, za seboj pustil zgodovino.

Na tem mestu pa naj se naslov in uvod združita. Eden izmed govorcev v omenjenem dokuju je bil tudi Sidney Lumet. In naj me sedaj koklja brcne, ako to ni res; ko se je pojavil, sem si dejal, no poglej ga starca, kako pa kaj njemu zdravje služi sedaj, že dolgo nismo slišali/brali nič o njem. Sidney Lumet je nato 9. aprila, pri 86. letih pomahal v slovo in šel snemati filme tja na drugi svet. Čeprav ponavadi ob smrti filmskih ustvarjalcev nerad pišem pisma v slovo, saj je teh na medmrežju hitro dovolj, pa mimo Lumeta vendarle ne morem in ne smem. Kako le, ko pa gre za meni precej ljubega filmarja, čigar filme naravnost obožujem. Imdb našteje kar 72 naslovov, kjer je podpisan kot režiser, nekaj je tv filmov, nekaj je komajda znanih, nekaj je slabih, a velika večina zares odličnih. Nekaj izmed njih pa naravnost legendarnih in predstavljajo tisto najboljše kar je kadarkoli prišlo iz filmskij studijev onkraj Altantika. Da bi sedaj našteval vse naslove nima smisla. Da bi na dolgo in široko pisal o njegovi zapuščini, vlogi v ameriškem filmu in razvoju sedme umetnosti, takisto ne. Čeprav je deloval v istem časovnem obdobju kot Coppola, Scorsese, Spielberg, De Palma in podobni tiči, ki so ameriški film ob pomoči evro kolegov na novo izumili, pa velja poudariti, da je bil omenjenim ves čas kot nekakšen boter, učitelj, vzor. Njegov debi na režijskem stolu, 12 Angry men (1957), še danes velja za enega izmed najboljših filmov vseh časov. Serpico (1973), Dog day afternoon (1975) sta zlati klasiki, ki sta uveljavili mladega Ala Pacina, Network (1976) pa verjetno njegovo najbolj popolno delo. Oskarja ni nikoli osvojil, čeprav je bil kar nekajkrat nominiran. Za življenjsko delo so mu ga podelili leta 2005. Potem je posnel še zelo zanimivi Find me Guilty (2006) in odličnega Before the devil knows you^re dead (2007). In odšel v zgodovino. Ostali pa so filmi, ki kažejo kako velik mojster je bil.

  • Share/Bookmark

Time

YouTube slika preogleda

:-)

  • Share/Bookmark

Oskarji 11

Pa je prišel ta večer, ko bodo podelili najprestižnejše nagrade v svetu filma, nocoj gre že za 83. podelitev. Lani so po mnogih letih ponovno v kategorijo najboljšega filma uvrstili 10 filmov in tudi letos je temu tako. To sicer ničesar ne spremeni, je pa res, da nekateri filmi pridejo do dodatne publicitete, ki bi jo sicer težko dobili. To štejem v dobro, ampak hwoodski pogled stežka seže preko meje. Hiter pregled mi pravi, da imamo letos boljšo letino od lanske in prav nestrpno pričakujem komu bodo letos naminili zmago. Kot vedno imam svoje favorite tudi sam in spodaj bom razkril kako bi kipce v najpomembnejših kategorijah podelil sam, ako bi imel to možnost, za zabavo pa bom pripisal tudi verjetnega zmagovalca, pa da vidim koliko so oskarji tokrat predvidljivi.

And paucstadts oscar goes to:

Best Motion Picture of the Year

Uf… Kot rečeno, letos se mi zdi precej zanimiv in kvaliteten izbor. Vseeno bi se jaz odločil za drznejšo izbiro in bi za najboljšega razglasil kar Nolanov Inception. Zakaj pa ne? Sem bolj sci-fi frik in konvencionalne drame me ne prepričajo tako močno. Blizu, blizu je Black Swan, klinc, za Inception se odločam res zgolj zaradi futurističnega pridiha. Vseeno Inception skoraj zagotovo ne bo zmagal; menim, da bo to Fincherjev The Social Network, blizu mu je verjetno The Kings speach, vse ostalo bi bilo kar veliko presenečenje.

Best Performance by an Actor in a Leading Role

Cel svet se klanja Colinu Firthu, ki v vlogi kralja z govorno napako naravnost blesti. Klanjam se mu tudi sam. Izvoli kipec, Firth, preden ga vzame Briges. Menim, da bo isto storila tudi akademija.

Best Performance by an Actress in a Leading Role

Tudi tu je razplet nemara znan vnaprej. Težko, da bo katero dekle lahko premagalo Natalie Portman. Odlična je. Menim, da prave konkurentke niti ni in bo akademija istih misli.

Best Performance by an Actor in a Supporting Role

Po mojem mnenju letos najbolj ostra konkurenca. Vseeno iztopata dva. Geoffrey Rush in Christian Bale. Ker je Bale naravnost odličen in Rush nekaj podobnega že hrani doma, je tu moja izbira v prid Balea. Kaj bo dorekla akademija si pa ne upam trditi. Vseeno menim, da jih bo telesna metamorfoza Balea prepričala.

Best Performance by an Actress in a Supporting Role

Tudi tu je ostro, napeto in nepredvidljivo. Vse so dobre, kaj dobre, odlične! Nazadnje me je prepričala mlada Hailee Steinfeld v filmu True Grit, kjer brez problema jezika starosti Bridgesu. No, sam bi razveselil Melisso Leo. Kaj bo naredila akademija nimam pojma, nekako pa se mi zdi, da je najbližje zmagi Bonham Carterjeva.

Best Achievement in Directing

Meni vedno najzanimivejša kategorija. To, da ni Nolana je klofuta vsem. Brata Coen in Aronofsky so po mojem mnenju daleč pred vsemi in sam bi si pogrizel vse nohte ako bi moral odločati. Vseeno naj še enkrat več poudarim, da me je Aronofsky letos prepričal do dna in še naprej. Tudi brata Coen sta spet v elementu. Žal bo šla akademija najverjetneje v drugo smer, proti Fincherju, morda Hooperju.

Best Writing, Screenplay Written Directly for the Screen

Inception, doh. Kompleksno in sveže. Kaj menijo tisti, ki odločajo? Verjetno kar Kraljev govor.

Best Writing, Screenplay Based on Material Previously Produced or Published

Če bi jaz, potem bi verjetno slavil True Grit. Ker bodo oni, bo najverjetneje The Social Network.

Best Animated Feature Film of the Year

Toy Story 3 in Toy Story 3.

Best Foreign Language Film of the Year

Nisem videl niti enega, vem, sram me je in se že kaznujem. Menim, da bo zmagal Biutiful.


V ostalih kategorijah držim pesti za trio Inception, Black Swan in True Grit, tudi The King speech si zasluži nagrade. Upam in želim si, da gredo nagrade v prave roke in da ne bo preveč monotono vse skupaj, torej, da ne bo Hooperjev Kralj pobral glavnino, ostali pa bodo stegovali roke po drobtinah… Prej je veljalo, da je The Social network močan, sedaj se zdi, da je Kraljev govor močnejši, bo kot pred leti Crash, slavil kdo tretji? Vse bo znano čez nekaj ur…

Za pokušino pa:

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Somewhere is Winter`s bone

Filma Winters bone (2010) in Somewhere (2010) sta bila med bolj opevanimi zadnjega časa. Sploh prvi je na različnih festivalih vselej požel pozitivne odzive in tudi pri kritiški srenji je zelo dobro sprejet. Zato številne nominacije na različnih frontah niti niso presenetljive, štiri ima tudi na prihajajočih oskarjih, kjer pa je vseeno tista za najboljši film nekoliko presenetljiva. Somewhere je nase opozoril na beneškem filmskem festivalu, kjer je pobral zlatega leva in po kuloarjih se je takoj začelo govoriti kot o enem izmed možnih presenečenj lanske filmske letine. Še bolj pa je završalo, ko so ga nekateri enačili kar z izjemnim Lost in translation (2003), zakaj ne, ko pa je oba režirala Sofia Coppola. No, te govorice so nato hitro potihnile, Somewhere vendarle ne dosega takšne kvalitete in kompleksnosti, kot omenjeni, čeprav ima vsaj na prvi pogled dokaj sorodno vsebino, oz. vsaj dramaturgijo le_te. Winter`s bone je jasno precej boljši primerek sedme umetnosti, a ker se filma po eni strani zelo dobro dopolnita, sem se odločil, da ju združim v skupni opis.

Winters bone je režirala Debra Granik, ki je poprej režirala dokaj soroden film, z naslovom Down to the bone (2004). Zakaj pravim soroden? Granikova očitno rada prikazuje močne ženske like, ki morajo za svoj obstoj iti preko meje razumnega. Iti morajo preko sebe, preko moralnih zakonitosti, preko strahu, če želijo glavo obdržati nad vodo. V filmu Winter`s bone je ta ženska mlada Ree, ki po skrivnostni odsotnosti njenega očeta prevzame vajeti v svoje roke. Oče je izginil in ji na grbi pustil velike probleme, mati je neuravnovešena in tako skrb za mlajšega brata in sestrico v celoti pade na odgovorna pleča najstniške Ree. Kljub mladim letom, velja za izjemno močno in trmasto sogovornico, ki se brez kančka strahu in z le ščepcem sramu poda na neskončno pot iskanja svojega pogrešanega očeta. Proti njej govori vse, od čudnih in ekscentričnih tipov na katere naleti na poti, do zapadlih dolgov, ki jih je pustil oče in je sedaj pod močnim vprašajem celo lastništvo hiše in pripadajoče zemlje. Ree je v svetu, za katerega se zdi, da sonce nič več ne sije. Ree je v svetu, ki mu še vedno vlada zakon ulice. Ruralno področje ameriškega juga kar samo kliče po problemih in uboga najstnica se hitro znajde v primežu redneck tolpe, ki z vsako izgovorjeno besedo bolj spominja na tisto iz filma Deliverance (1974). Kje najti pomoč, kje najti zaveznika? Edini, ki mu je očitno vsaj malo mar za dekle je stric Teardrop, ki pa ima na vesti skorajda toliko problemov kot njegov izginuli brat. Konec je grenak, a vendarle optimistično naravnan, dekle zmaga oz. njena pot skozi pekel je končana z rezultatom, ki ji mora iti kljub vsemu v prid.

Somewhere je čisto nasprotje. Tu je odnos oče – hči bolj izpostavljen in se odvija pred očmi gledalca. Oče je filmski zvezdnik, ki živi življenje filmskega zvezdnika. Prosti čas polnijo zabave in sex. Uvodna sekvenca, kjer dvojčici striptizeti plešeta pred glavnim protagonistom, razkrije vso njegovo poanto. Potem pa nekoliko presenečen v varstvo dobi mladoletno hči, ki ga spremlja na vsakem koraku. Hči ga ne pozna dovolj dobro, očitno njuni skupni trenutki niso tako pogosti kot bi si želela. Skupaj odkrivata nov svet in spreminjata starega. Režije in scenarija se je lotila Sofia Coppola, ki jo verjetno bolj poznamo po tem, da je hči legendarnega Francisa Forda. Je potem moč sklepati, da gre vsaj deloma kar za avtobiografski projekt? Sofia je po očetu zagotovo podedovala precej znanja; spomnimo se le prijetno svežega Lost in translation (2003), pa še prej prav tako dobrega The Virgin suicides (1999), medtem, ko na Marie Antoinette (2006) pozabimo. Tudi Sofia ima veliko povedati o ženskih likih, tudi njeni ženski liki so močni, a veliko bolj ujeti v svet moškega.

Zakaj pravim, da se filma lahko dobro dopolnjujeta? Vsaj deloma ju druži podobna filozofija, le da je predstavljena iz nasprotnih si polov. Prvo dekle očeta išče, ker ji je nakopal kup težav, drugo dekle očeta najde, a v bistvu ona njemu nakoplje težave, ko mu povsem pretrese njegov sivi vsakdan. A oba dovolj povesta o odnosih, družini in položajem posameznika. Filozofirati bi se tu dalo na dolgo in široko in moram priznati, da sem do večjega dela takih in podobnih spoznanj prišel šele nekaj noči po ogledu obeh.

Zakaj šele kasneje? No, obema sem ob ogledu zameril nekoliko preveč melanhoničen pristop, ki me je bolj dolgočasil kot ne. Kadri obeh filmov so počasni, tihi. Ne bom dejal, da so dolgočasni, a zagotovo ne bi nič škodilo, ako bi pri obeh režiserki prestavili vse skupaj eno stopnjo višje. A po drugi strani bi morda celotno sporočilnost na drug način težje prenesli in pri gledalcih ne bi bilo željenega in načrtovanega vtisa. Sta redkobesedna kar pa ne moti, saj gledalcem vendarle dovolj povesta in svoje like kljub temu raztavita do potankosti. Tu velja povedati, da sprva nobenega od njiju nisem resno jemal in sem bil začuden nad pozornostjo, a sčasoma in po prespanih nočeh pa sem vendarle prišel do bolj mesnatega dela in sem pri obeh našel kar precej dobrega. A razsodba mora biti taka, da Winter`s bone priporočam bolj kot Somewhere.

Filma sta si podobna še v nečem. Oba na oder iztrelita dve mladi dekleti, ki sta me s svojo igro prepričali. Prva je Jennifer Lawrence, letnik 90, ki je za tole vlogo dobila kar nekaj nagrad, nominirana pa je tudi za oskarja; je prepričljiva. Druga je Elle Fanning, letnik 98, sestra starejše Dakote. Za seboj ima že precej vlog in zagotovo bomo o njej še slišali.

  • Share/Bookmark