Vnosi v kategoriji 'Arhiv' ↓

Adijo in hvala za vse ribe

Odločitev je padla. PaucStadt zapira svoje duri. Tu me ne boste več našli. Čas je za slovo in solzo v očeh. Bila so lepa štiri leta.

YouTube slika preogleda

Ampak pot se ne bo ustavila, le zavila je drugam. Od danes naprej umotvorim tukaj:

http://paucstadt.wordpress.com/

Vabljeni!

  • Share/Bookmark

Srečno 2012!

Leto je naokoli. Spet. Še hitreje kot ponavadi. 2012, juhej. Baje bo zemlja začela drugače vibrirat, baje gremo v novo obdobje. Pravijo, da bo težko, ampak bo potem, ko bomo potrpeli in pretrpeli, vse bolje. Well, bring it on!

Vsem rednim bralcem, občasnim obiskovalcem, naključnim mimoidočim, simpatizerjem in strastnim navijačem, SREČNEGA IN ZDRAVEGA. VELIKO DOBRIH FILMOV, DEBELIH KNJIG, SPEVNE GLASBE, OKUSNIH OBROKOV IN POGUMA. VESELJA. SAMOZAVESTI. USPEHA. PA ŠE VEČ ZDRAVJA.

Super je, vsako leto je lepše!

YouTube slika preogleda

Se beremo po novem letu!

  • Share/Bookmark

2011

Spoštovani bralci, soblogerji, naključni obiskovalci, vampirji in filmski statisti;

Leto 2010 je mimo, bilo je kakršno je pač bilo. Gre v arhiv in spomin. Prihaja leto 2011. Naj v vsem prehiti starega in prinese veliko novega. Naj bo uspešno, zdravo in srečno, filmsko!. Pa čimveč dobrih filmov…

YouTube slika preogleda

- PaucStadt

  • Share/Bookmark

Navijač II

Tako blizu, tako hudičevo blizu. Iztočnica slovenskega športa, biografija slovenskega športa pravzaprav. Vedno znova se ponavlja, slovenci smo vedno tako blizu, tako blizu, da se uspeh že voha, tako blizu, da se uspeh že tipa. Da se uspeh že vidi, ko prihaja preko Alp. Pa nato vedno kaj pride nasproti in nas oropa tega uspeha, tega zasluženega, prigaranega uspeha. Ob žrebu skupin smo si rekli, da je razpored odličen. Izkazalo se je ravno obratno. Angleži so si morali kožo reševati na koncu, prav proti Sloveniji… Ampak ok, našim je odgovarjal tudi ta minimalen poraz, resnici na ljubo so si angleži to zmago zaslužili. Tudi ZDA si je zmago zaslužila. Nič ne rečem, bili so boljši od Alžirije. Ampak, američani, dajte gol v trideseti minuti, dajte gol v šestedesti minuti, dajte gol magari v petinsedemdeseti minuti. Ampak ne dati gola v dvaindevetdeseti minuti, zaboga no! Zakaj gol v zadnjih izdihljajih tekme, v dobesedno zadnjih sekundah? Zakaj, zakaj? Tekma med Slovenijo in Anglijo je bila končana, pač smo izgubili, jebi ga. Ampak še preden so se Koren in druščina odpočili na sredini igrišča, še preden je sleherni navijač sramežljivo pogledal proti sonavijaču, mu ponudil trdno ramo ali pa toplo roko, že je na drugem igrišču ta prekleti Donovan dosegel gol, ki je navdušil peščico američanov, ki se jim itak jebe za soccer, na drugi strani Atlantika pa razžalostil vse v Sloveniji. Ah. Že marsikdaj sem bil iznenada polit z ledeno mrzlo vodo, dobesedno in metaforično. Ampak takole še nikoli. Pljusk. Sanje, upanje, ki je tlelo od novembra 2009, se je v hipu razletelo po tleh, kot živo srebro. Naprej gredo neprepričljivi angleži in američani. Slovenci ostajamo na tretjem mestu s štirimi točkami. Če bi prišla dobra vila pred prvenstvom do mene in mi ponudila štiri točke in tretje mesto, bi jih takoj vzel. Dal bi tudi ledvico, če bi ta dobra vila to zahtevala. Ko se bodo glave ohladile, bomo verjetno vsi skupaj spoznali, da so te štiri točke dejansko tako velike in mogočne kot Triglav. Res so. Ampak način s katerim smo, navkljub štirim točkam, dobili po pi..i je pa boleč. V zadnji minuti, ljudje, v zadnji minuti je bilo konec veselja. To je zame osebno nedoumljivo. Spomin mi, hočeš nočeš, hitro skoči na lansko košarkaško tekmo med Srbijo in Slovenijo. Polfinale, minuta (nekaj takega) do konca, plus 6 za Slovenijo, pride Teodošič in zadeva trojke praktično iz sredine. Pljusk! Slovenci klavrno končajo tekmovanje, pa čeprav so bili zreli za naslov. Tokrat, na svetovnem nogometnem prvenstvu, torej na spektaklu brez primere, dihamo spet do konca, do zadnjih sekund, tokrat pride Donovan, ta jebeni Donovan, in zadane gol, v zadnjih sekundah. Pljusk!

Smo slovenci po naravi poraženci? Nam nekaj manjka? Nas bogovi ne marajo? Ozrimo se nazaj… Nogometaši so že dokazovali, da imajo jajca, tudi, da so bogovi na njihovi strani. Res? Seveda. Spomnimo se gola Ačimoviča iz sredine igrišča proti favorizirani Ukrajini. Tisto je bilo magično, tisto je bilo delo grških bogov. Kijev, nekaj dni kasneje. Gol Pavlina, po odbitku, prvi gol Pavlina za reprezentanco. Magija. Kvalifikacije za SP 2002. Zahovičev gol iz prostega strela v zadnji sekundi. V zadnji sekundi! Joj, že vidim karmo!! Penal proti Rusiji, ja, tisti penal, ki ga je videl le sodnik. Dodatne kvalifikacije proti Romuniji so zgodba zase, gol Osterca, ki je bil replika van Bastnove mojstrovine iz leta 88. In nato tisti čudežni, magični gol Rudonje, ki nas je popeljal na SP. Koliko sreče je bilo takrat, joj koliko sreče… Smo danes kasirali vse za nazaj? Ta misel me spreleti kot srh. Mnogi so na tiste srečne, magične trenutke pozabili. So se nogometni bogovi odločili, da mora Slovenija plačati davek? So se nogometni bogovi odločili, da tisto kar so poklonili pred leti, tokrat vzamejo nazaj? To je edina in logična razlaga. Zakaj drugače bi bili oropani v zadnji sekundi tega prvenstva? Bogovi so vzeli, tokrat pač z obrestmi, visokimi obrestmi. Kot da bi čakali pravo priložnost. Ta klapa je igrala dober nogomet, bili so pravi, klanjal se jim je svet. Po vsem prikazanem bi si zaslužili napredovanje. E, tu nas pokosi športna sreča, kot še nikoli. Zadnja sekunda, zadnja sekunda! Pljusk!

Podkrepljen z nekaj pivi sedaj ugotavljam kakšno nesrečo imamo. Nisem tako radikalen kot nekateri. Sam sem povsem zenovski, čepim v kotu, gledam skozi okno in preklinjam. Ne nad nogometaši, niti ne nad Zevsom in njegovi kompaniji, preklinjam ker mi trenutno nič drugega ne pade na pamet. Solze so se že posušile, grenkobo sem pogoltnil, ostaja le še bolečina v prsih, ampak tudi ta bo do jutra že minila. Ampak hej, ponos raste iz minute v minuto. Zadoščenje raste iz minute v minuto. Veselje raste iz minute v minuto. Čez par ur bo vzšlo tudi sonce, prišel bo nov dan. Dan ponosa! Sem prehitro samozadosten? Sem preskromen? Nikakor! Sem le poln upanja in poguma, saj vem, da porazi učijo in hrabrijo! Tokrat so sekunde odločile v prid našega nasprotnika, naslednjič bodo v našo prid, le upati si moramo, le izzivati moramo to hudičevo srečo, te peklenske sekunde. Ko bom čez nekaj let pregledal tole svet. prvenstvo, bom vedno videl ta luciferjev gol Donovana, ampak videl in čutil bom tudi ponos, ki mi ga je dala slovenska reprezentanca. Videl bom zastave, ki so plapolale iz številnih avtomobilov, videl po zastave, ki so visele iz hiš v naši ulici, več zastav je viselo kot za 1. maja, videl bom evforijo in združeno Slovenijo. Tako evforične in združene že dolgo ni bilo. Videl bom ponos in zadoščenje. Videl bom uspeh. Hvala ekipi za to! V soboto grem na letališče, evo da grem! Če sem bil tam novembra 99, novembra 2001 in celo julija 2002, zakaj ne bi bil tudi to soboto?

Ampak Donovan se naj pa res splakne v tri p…. m…….!

  • Share/Bookmark

Navijač

Biti nogometni navijač ni lahko. Če že med letom zaradi različnega razburjenja in vzburjenja izpade nekontrolirana količina las, potem je ob takšnih vrhuncih kot je svetovno prvenstvo ta količina še toliko večja. Ampak ne gre le za izgubljene lase in posledično manj privlačen videz, gre za veliko več. In ker moram zadnje čase to obsesijo pojasnevati in opravičevati na vsakem koraku, sem se odločil, da o tem spišem en krajši spis. Svetovno prvenstvo pride na vsaka štiri leta, kar je že samo posebi merilo neke veličine in širine. Pravi navijač se v teh vmesnih letih večkrat opomni koliko je še do začetka naslednjega svet. prvenstva, ko je enkrat do začetka le še 365 dni, se stopnja nestrpnosti zviša za nekaj odstotnih točk. Ko je do začetka le še 30 dni, pa mora pravi navijač počasi začeti loviti formo. Tega se vsakdo loti na svoj način, nekateri trenirajo s pitjem alkohola, drugi z zadrževanjem urina v mehurju vsaj 45 minut, tretji počasi, a vztrajno začno zapostavljati ženo in otroke. Hm, kam se štejem sam bi težko rekel, verjetno k vsem primerom. Ko se vrhunec enkrat začne, se stvari drastično spremenijo. Od začetka do konca je v mislih le nogomet. Na dan so tri tekme in če ima pravi navijač srečo, potem je tisti mesec ali na bolniški ali pa celo na sončni upravi. Ampak ker večina vendarle nima te sreče, se je potrebno spopasti s tem, da zaradi službe kakšna tekma uide in se nikoli več ne vrne. Oh žalost in nesreča. Mnogi me postrani gledajo in se narahlo nasmejijo, ko veselo razlagam o ogledu tekme med, denimo, Japonsko in Kamerunom, ali pa Novo Zelandijo in Slovaško. Ampak obsedenec kolikor me je v hlačah, moram videti tudi te tekme. Včasih je mučno, včasih je težko, a videti jih moram, srce in duša mi ne pustita drugače. Da na svet. prvenstvu igra tudi Slovenija, je posebna zgodba. Takrat se raven testosterona in adrenalina zviša kot le malokdaj in preplavi me nek nekontroliran izbruh patriotizma, ki ga sicer ne poznam. Takrat sem pripravljen na vse, tudi na zadnjična hlebčka vtetovirati ime kapetana slovenske reprezentance; to bi bil hec, na levi strani črki RO in na desni BI. In da nato Slovenci še zmagajo… se počutim kot avstrijski duhovnik ob sprejemu novih ministrantov.

Finta turnirjev je seveda v stopnjevanju vrhunca. V predtekmovanju so bolj ali manj atraktivne tekme, sicer je vsak krog bolj zanimiv, a vendarle načeloma medsebojne tekme Nigerije in Grčije ne bi smele povzročati kakšnih pretiranih vzburjenj. Temu delu lahko brez problema rečem dolgočasna predigra, ki sicer pomalem rajca, a ne spet toliko. Nato se vrhunec veča in veča, vsak krog bolj, do finala, kjer so vsa čutila napeta kot strune in le še čakajo na končni izbruh. Tu se pa potem žge. Zato je prav, da gledalec do samega vrhunca pride čimbolj spočit. Poznam primere, kjer so nekateri prepotentneži do finala že potrebovali nov par jeter, šivanje mehurja, marsikateremu pa je žena pod nos pomolila ločitvene papirje. Temu se je res treba izogniti, če se le da, take stvari lahko opraviči le finale.

Kot rečeno, mora normalno funkcionalni moški zaradi nezmožnosti pojavljanja na dveh koncih, eno do dve tekmi na dan izpustiti. To je mučno in težko, a tako je. Zato je zelo pomembno, da vidi tisto kar lahko, se pravi recimo drugi polčas popoldanske tekme in pa v celoti zadnjo, večerno tekmo. Pravila so takrat znana, trenutno krožijo po elektronski pošti in tiste žene, ki jih še ne poznate mi javite, da vam pošljem to obvezno čtivo. Seveda v tem času lahko trpi spolno življenje, ampak ta trpi le pri boljši polovici, moški smo namreč zadovoljeni že z ogledom tekem, tako da tu pretirane škode ni. Za ostale fiziološke potrebe se pa vedno najde način oz. v drugih primerih moški ni odvisen od partnerke, zato je lažje. Sicer sedaj ne vem ali se moram partnerki opravičiti za odsotnost, mentalno in fizično, ampak verjetno se je v desetih letih že dodobra navadila, hej saj sta bila vmes že dva svet. prvenstva in dva evropska plus ostali primerljivi športni dogodki, LOST in ostalo… Ja ni kaj, ta mesec je čas, ko se res odlično počutim. Svobodno, zadovoljeno, srečen sem. Ni lepšega kot se zjutraj zbuditi dobre volje, z nasmehom na obrazu in rahlim ščemenjem, saj me že čez nekaj ur čaka nova nogometna sladica, morda sladka, morda kisla, ni pomembno, pomebno je le, da je tu. In tako še naslednje tri tedne. Za petek že od nedelje varčujem z glasom, sicer se mi roke takoj začnejo tresti, ko pomislim na tekmo, v zraku vidim lase, ki kar sami odskočijo iz lesišča, ko pomislim na petek popoldne, ampak vse to se splača. Kot rečeno, to obdobje pride enkrat na štiri leta in takrat ga je potrebno izkoristiti.

opomba: ta čas kakšna objava bolj nogometna in manj filmska, brez zamere :)

  • Share/Bookmark

Ta mesec, ta čas…

Oh, kako ljubim ta čas. Čas čiste ljubezni in romantike. Čas svetovnega prvenstva v nogometu. En mesec me ni na spregled, prikovan sem pred tv sprejemnik, se vidimo kasneje. Svetovno prvenstvo v nogometu je poseben dogodek, večji od vseh ostalih. S svetovnim prvenstvom v nogometu se žal ne more primerjati nobena druga stvar. Pika. Prvo prvenstvo, ki sem ga spremljal pri vsej svoji zavesti, je tisto iz ZDA leta 94. Takrat me je ta dogodek prevzel in od takrat vsakič znova odštevam dneve do začetka naslednjega. Leta 94 so slavili brazilci, prvič brez Peleja, prvič po 24 letih. Takrat z nepremagljivim dvojcem Romario – Bebeto. Včasih, ko mi misli odtavajo stran, se kar stresem ob dejstvu, da imam v spominu praktično vse zadetke tega prvenstva, da vem precej informacij takole na pamet. Takrat sem kot desetletnik res prvič zadevo spremljal analitično in statistično, si zapisal vsak rezultat in podobno, ampak, da me bo to spremljalo tudi čez 16 let si pa res nisem mislil. Kakor koli, od takrat so mi brazilci vedno blizu. Zato na svet. prvenstvo iz leta 98 gledam z nekim grenkim priokusom, pa čeprav vsa čast in večna slava znamenitemu Zidaneu, ki je v tistem finalu čaral in pričaral francozom prvi naslov. Vseeno me nemoč in obup Brazilije še danes skeli. Takrat seveda niti pomislil nisem, da lahko na takem dogodku kdaj zaigra tudi slovenska reprezentanca, spomnimo se teh kvalifikacij… No, ampak vmes se je veliko spremenilo, pisala se je slovenska nogometna pravljica in SP 2002 gre v zgodovino, kot prvenstvo na katerem je prvič med elito nastopila tudi naša državica. Joj, kakšno veselje… Ne za dolgo, veselje se je kmalu spremenilo v žalost in obup. O famoznem prepiru nima smisla pisati, klavrn nastop naših in trije čisti porazi. Takrat smo in so menili, da Slovenije na svetovnih prvenstvih ne bo nikoli več.  Prvaki so še petič postali brazilci, tokrat na krilih Ronalda, Rivalda in Ronaldinha. Lepo jih je bilo gledati. Nato je bila Nemčija 06 in Zidanova glava, ki je namesto žoge zadela prsi italijanskega umazanca Materrazzija. Kakšen zaključek izjemne kariere, to je bil šok, še danes se dobro spominjam tega finala. Začel se je odlično, Zidane je mojstrsko zadel penal, kmalu je vrnil umazanec Materrazzi, tekli so podaljški, nato pa bum. Najznamenitejši udarec z glavo v zgodovini nogometa. Penali in zmaga Italije. No ja, razplet mi ni bil najbolj po godu, ampak to prvenstvo gre v spomin po izjemnem nogometu in hitrem slovesu Brazilije, ki naj bi takrat nastopala s takoimenovanim dream teamom. Štiri leta so mimo in SP je spet tu, in pozor, po samo osmih leti spet s slovensko udeležbo! Da sem lanskega novembra po zmagi nad Rusijo dobesedno znorel od navdušenja, mi tu ni treba pisati, lahko pa zapišem, da tako vesel verjetno nisem bil še nikoli.

Svet. prvenstvo je že dodobra štartalo, prvo tekmo so odigrali tudi slovenci. Težka, trda tekma, vredna svet. prvenstva. Lahko povem, da sem ves čas verjel v zmago slovencev, pa nisem znan kot kakšen ultra optimist. Ampak nekaj mi je govorilo, da naši, ako bodo pravi, te tekme ne morejo izgubiti, enostavno ne. Tako so svetile zvezde in tako se je dogodilo. Ta ekipa je zrela, bolj kot si vsi mi mislimo. Verjamem, da bomo nevarni tudi proti Američanom, ki noro tečejo, in prosti Angležem, ki pa imajo tako ali tako vedno probleme, bolj sami s seboj kot z drugimi. Zatorej, Slovenija gre naprej!

In sedaj, ko z enim očesom gledam skozi okno in poslušam navdušeno hupanje avtomobilov, spoznavam, da je nogometna evforija dokončno prevzela vso Slovenijo. Evo, sedaj smo pa pravi narod, prava nacija! Nacije sestavlja in skupaj drži nogomet, narodna čustva se najbolj prebudijo ob nogometu in dokler tega neka država nima, toliko časa ne gre za pravo tvorbo. Slovenija je bila dolgo mlačna do nogometa, po prvi pravljici so se ta čustva prvič prebudila, a bila so še nekoliko plaha in sramežljiva, sedaj sramu ni več. Nogomet seveda ni le igra, je vojna, je emocija, je življenje. In v življenju je lepo zmagovati!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

2010!

Naneslo je, da je moja zadnja objava v letu 09 posvečena filmu Avatar. Prav je tako, menim, da si dotični film to zasluži. Še en poziv, pojdite ga gledat, v 3D, ne bo vam žal.

Naj povem, da sem v letu 09 videl več kot 100 novih filmov, več kot 50 sem jih videl ponovno, v osebni retrospektivi. Torej več kot 150 filmskih večerov je za mano v tem letu, ki pospešeno maha v slovo. O nekaterih sem pisal, o drugih ne, o nekaterih morda še bom. Lestvico najboljših filmov z letnico 09 bom še naredil, podobno kot prejšna leta, torej z nekaj tedenskim zamikom, saj sedaj prihaja čas oskarjevcev, ki vsako leto hočeš nočeš polnijo tovrstne razporeditve. Lahko rečem, da me je trenutno najbolj prepričal Tarantino s Inglourious Basterds, blizu je Avatar.

A bodi dovolj. Naj izrabim priložnost in voščim enega srečnega in zdravega, ter čimbolj uspešnega 2010. Naj prinese tisto kar je prejšnje pozabilo. Nam, filmofilom, predvsem čimveč dobrih filmov. ;)

Se beremo v letu 2010!

  • Share/Bookmark

3.550 kg; 56 cm

Začelo se je sredi noči;

proti jutru so rekli, da je čas;

ob 8.19 je zajokal.

Dobil sem sina, Val mu bo ime.

Vesel in objokan.

  • Share/Bookmark