Rezultati iskanja za 'dead man`s shoes' ↓

Tyrannosaur (2011)

O filmu Tyrannosaur (2011) že dobro leto berem same zanimive vtise in objave, skoraj vsi v en glas pritrjujejo, da gre za izjemno močan film, ki usodo človeškega življenja riše in piše na najbolj krut in nekonvencionalen način. Po ogledu temu mirno prikimam tudi sam, Tyrannosaur je definitivno eden izmed močnejših filmov, kar sem jih videl v zadnjem letu in vsaj takole po prvi prespani noči lahko trdim, da gre zagotovo za film, ki ga utegne gledalec nekje v sebi premlevati še dolgo po ogledu. Ne bom dejal, da gre za mojstrovino, bom pa dejal, da gre za film, ki se vsaj po vsebinski plati tej oznaki lahko povsem približa. Ljubljenec številnih festivalov, kjer so mu različne nagrade in nominacije padale v objem kot po tekočem traku, je končno prišel tudi na moj jedilnik in moram povedati, da sem se ogleda lotil s takimi prav posebnimi občutki in pričakovanji, že sam sinopsis ti enostavno ne da spati, poleg tega pa ne gre zanemariti dejstva, da se je režije lotil znan angleški igralec Paddy Considine, ki me je nazadnje kot gledalca zbodel z odlično vlogo v filmu Dead Man`s Shoes (2004). Prav s slednjim filmom ima naslovni kar nekaj vzporednic, predvsem v narativnem slogu in vizualizaciji, obadva krasno rišeta angleško sivo marginalo, obadva sta do svojih protagonistvo neprizanesljiva in obadva neposredno in brez olepšav pokažeta strogo bit njune vsebine. A Tyrannosaur (2011) gre še dlje, precej dlje.

Film že na začetku pokaže svoje ostre zobe. Skoraj dobesedno, saj glavni protagonist Joseph že v prvih sekvencah razkrije ves svoj repertoar jeze, preklinjanja in nizkotnih dejanj. Potem, ko razkurjen oddirja iz lokala, brez večjega razloga nehumano zbrca pasjega prijatelja, ki kasneje zaradi tega tudi pogine. Kdo je ta tip? Kaj je njegov problem? Vsa nadaljna dejanja že bolj razkrivajo njegovo plat, gre za pijanega postopača, ki jezo pogosto sprošča z uličnimi pretepi, je pravi strah in trepet okolice in človek brez tesnejših socialnih stikov. Edini  s katerim je v kolikor toliko dobrih odnosih, je deček iz sosednje hiše. A življenje včasih ubere res čudne zavoje. Josepha oni dan zanese v neko krščansko prodajalno, kjer spozna verno in preprosto Hannah, ki mu kot ena redkih nameni topel nasmeh in zagotovilo, da bo molila zanj. Med njima se potem stke nekaj kar bi bilo lahko podobno prijateljstvu, a Hannah nosi tudi svoj nahrbtnik težav, saj ima doma nasilnega moža, ki jo posiljuje in pretepa, zato je njena naklonjenost Josephu po eni strani toliko bolj razumljiva, saj ji ta hrust predstavlja neke vrste varnost pred razjarjenim in krutim možem.

Hannah in Joseph potem eden drugemu dajeta uteho in smisel za naprej. Dajeta si upanje, da je za obadva na koncu tunela luč, ki najavlja boljše čase. Ujeta v sivi vsakdan angleškega srednjega sloja, kjer pretita nasilje in pomanjkanje, ju je po svoje definiralo in jima dalo oznako. Joseph je nekje v sebi sicer plemenit človek, ki je imel svojo ženo, težkega tiranozavra, rad, a zaveda se svojih pomanjkljivosti, zaveda se svoje vzkipljive jeze in ve, da z njim ni lahko shajati. Pa bi lahko zanj dejali, da je neke vrste varuh soseske? Z zadnjim aktom je zagotovo to do neke mere nakazal, saj je enkrat za vselej naredil red in maščeval udarec edinemu prijatelju. Lik Hanne je prav tako poln takih in drugačnih razmišljanj. Čeprav ji s finančnega vidika morda ne gre tako slabo kot Josephu, pa svoj davek plačuje drugje. Je za njeno stanje kriva sama? Zakaj tako dolgo vztraja ob takem bedaku?, mi je ves čas krožilo po glavi. Njen zadnji akt je seveda pričakovan in v mojih očeh tudi upravičen, morala gor ali dol. Po svoje sta si Hannah in Joseph dokaj podobna, oba se s svojimi dejanji borita proti družbeni stigmi in proti lastni zgodovini. Tekom filma sta se mi obadva prirasla k srcu zaradi tega.

Občutij, ki jih film pusti je res veliko. Všeč mi je predvsem prikaz angleške marginale, scenografija je dovolj siva in bedna, vonj depresije in težkih socialnih razmer kar zeva izven ekrana. Film ne slepomiši in ne išče izgovorov, pokaže res vso bedo, boj in razslojenost in ko film ne ubira kakšnih socialnih bližnjic, takrat sem sam kaj hitro lahko prevzet. Krutost, s katero se mučijo glavni protagonisti (tudi manj glavni, pravzaprav), Considine res dobro izlušči in servira gledalcu grenak obet, čigar grenčica še dolgo vztraja na jeziku. Režiserju za režijo in vse skupaj  krepke pohvale, še večje hvalospeve pa kanim podeliti igralcema. Peter Mullan, znani angleški karakterni igralec, je odličen in morda, oh le morda, je to najboljša vloga leta 2011. Resno. Manj znana (vsaj meni) pretežno TV igralka Olivia Colman ni daleč in skupaj tvorita res izjemen dvojec, ki mi je ježil kožo.

Takole. Film bom zagotovo uvrstil med top 10 z letnico 2011 in povem tudi to, da naslovni skupaj s Shame (2011) in Take Shelter (2011) predstavlja tisti najboljši in najodličnejši izbor lanskoletne filmske bere. Posnet za drobiž, a končni rezultat je več kot srhljivo dober. Bravo!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark

Dead Man`s Shoes (2004)

Na tale filmčič sem naletel čisto tako, po naključju. Bil sem namreč na lovu za filmom This is England (2006), ki so mi ga toplo priporočili, potem pa sem nekaj odvečnih minut namenil režiserju Shaneu Meadowsu in prišel do spoznanja, da velja prej pogledati naslovni film. In moram reči, da mi ni žal. Ne bom dejal, da sem ob samem ogledu doživljal razsvetljenje, a film je dovolj zanimiv, da je bil deležen polno malho moje pozornosti. To mojo pozornost načeloma dobijo vsi, ki jim tuji kritiki v poklon dodelijo besedno zvezo v stilu disturbing, uncom promising and uterlly gripping, kot je bilo v tem primeru s strani Empire-a, a marsikateri me potem kar nekoliko razočara ob teh silnih pričakovanjih. Mogoče kanček tudi naslovni, a vsemu navkljub trdim, da je končna podoba gledljiva in všečna.

Poznamo mnogo filmov, kjer ima glavno besedo maščevanje. Maščevanje glavnega protagonista vedno vžge, vedno pridobi gledalčeve simpatije, pa tudi če se na koncu izkaže, da je bil ta maščevalski pohod vendarle delo psihopata brez resnih utemeljitev. Filmi o maščevanju imajo dolgo brado, seveda pa se moramo vsi najprej spomniti na odličnega Oldboya (2003) in pa seveda Tarantinov double-pack Kill Bill. Maščevanje gledalec razume, ga odobrava, ga po eni strani tudi zahteva. Z maščevanjem se gledalec zlahka poistosveti. Če ne v realnem življenju, pa vsaj v fiktivnem maščevanje dobi legitimno veljavo, zakon ulice je zakon maščevanja. Tako razmišlja tudi glavni junak, ee bolje anti-junak, tu recenziranega filma. Na pol sadistično maščuje mlajšega brata, ki so ga lokalni huligani pred časom brutalno trpinčili. Najprej začne s prikritim ustrahovanjem, nato brez težav začno padati tudi trupla. Brez emocij, brez truda pravzaprav. Maščevanje vzame kot poslanstvo in ne ustavi se dokler ne pade zadnja žrtev. Bistvo je tu in vprašanje sedaj je le na kakšen način so to bistvo gledalcem podali v ogled. Hja morda mu lahko očitam predvidljivost, pa čeprav ob koncu pohoda dobim prijeten tvist. Očitam pa mu lahko tudi kanček preokrnjene like, ki ne dodajo nobene dodane vrednosti celotni podobi.

Filmu za največjo plus točko štejem dobro izdelan dramaturški lok, ki fabulo lepo pelje od začetka proti koncu. Z vmesnimi flash-backi, ki jasno kažejo kako in zakaj je prišlo do neke situacije, režiser uspešno in zadovoljivo veča napetost in skrbi za informiranost gledalca, ki se tako z glavnim protagonistom še lažje poistosveti. Brutalnost in motiv glavnega junaka sta dobra izluščena in prikazana, čeprav je verjetno tudi res, da za vse to ni krivo le golo bratovo maščevanje, pač pa morda tudi sindrom, ki ga je junaku zapustila udeležba v vojni. Richard je namreč britanski vojak, ki se v vas vrne zgolj zaradi maščevanja. Lahko sklepam, da na tem pohodu maščuje še kaj drugega kot zgolj tisto, kar nam pred oči poriva vsebina, ali pa sem vendarle preveč pikolovski? Je pa res, da film bolj razmišljujočemu gledalcu lahko navrže kakšno konkretno o morali in družbenih normah.

God will forgive them. He’ll forgive them and allow them into Heaven. I can’t live with that.

Lahko zapišem, da kamera dobro stoji in režiser dobro gradi na atmosferi in film lepo vodi od začetka proti vrhuncu. Ni veliko nepotrebnih traparij in tudi daljši pogovori med bratoma dobro padejo v samo zasnovo filma, saj gledalcu veliko povedo, čeprav drži tudi to, da se kakšna tovrstna sekvenca tudi preveč vleče in vsaj za hip zatre navdušenje, ki ga je poprej sprožilo kakšno bolj opazno zaporedje kadrov. Ampak atmosfera je tista prava in včasih prav zares dviga kocine, sploh bolj na začetku, ko rabelj z masko ustrahuje barabine, to se mi je precej dopadlo. Bi pa na tem mestu izpostavil sam uvod, ki mi je deloval zelo poetično in je predstavljal nekaj drugega, definitivno manj brutalnega. Tam se mi je fotografija kar močno dopadla. Kamera ves čas daje občutek surovosti, dokumentarca skorajda, kar učinkuje pozitivno, no vsaj pri meni je.

Glavno breme v filmu nosi znani Paddy Considine, ki ga lahko velikokrat opazimo predvsem v stranskih vlogah. Menim, da je lik brez čustev dobro odigral, se mi zdi kar prepričljiv, to isto pa bi težko trdil za ostale. No, razen Tobyja Kebbella, ki je zaostalega brata prav tako prepričljivo prikazal. Prej omenjeni režiser Meadows ima kar pestro filmografijo in je na otoku tudi že dodobra poznan kot režiser, ki redko razočara. Predvsem zaradi kamere in režije bom kakšen njegov film zagotovo še pogledal, a najprej je na vrsti prej omenjeni This is England, če ne zaradi drugega, pa zaradi dejstva, da gre praktično za režiserjevo biografijo.

You know why people give kids drugs? So they can control their minds. ‘Cause they’re fucking weak-minded themselves.

Priporočam

  • Share/Bookmark