What to Expect When You’re Expecting (2012)

V zadnjem času izbiram bolj take filme, no kako bi rekel, filme za hitro porabo in takisto hitro pozabo, če sem prizanesljiv. Posledično pa potem ves zaripel ugotavljam kaj naj sploh spišem na tale blogčič, da ne bo zapadel na kup pozabljene slovenske blogosfere. No ja; naj spišem kaj o filmu Man on Ledge (2012), ki me je prav prijetno uspaval in pospremil v krepčilen sen, naj spišem kaj o filmu Snow white and the Huntsman (2012), ob katerem sem le nejevoljno odkimaval in bentil čez bedasto mtv produkcijo, hkrati pa tuhtal kaj je bilo režiserju, da se je spečal z glavno protagonistko? Bom končno ubesedil občutke po ogledu sklepnega Batmana? Pa sem potem sklenil, da pa bom besedo ali dve namenil filmu s tem dolgim in čudnim naslovom, če že ravno tudi pri nas doma odštevamo dneve do prihoda drugega malčka. Pred ogledom sem letvico kajpak spustil na najnižjo točko, poleg zofe sem postavil čeber za morebitne izločke, dlan pa sem si preventivno podložil z debelo peno, če bi ravno z vso jezo udarjal po steni. Ampak presenetljivo lahko rečem, da nisem rabil ne čebra, ne debele pene za lajšanje bolečin ob udarcih. Sem in tja sem se sicer ugriznil v pest, ampak ok.

Ebert: “What to Expect” is a cheerful comedy with just enough dark moments to create the illusion it’s really about something. It toplines Cameron Diaz, Jennifer Lopez, Elizabeth Banks, Anna Kendrick and Brooklyn Decker as prospective mothers, and as three live births are intercut, Diaz wins the screaming contest as people shout “push! push!” at her. The girl’s a trouper. Maybe we should be grateful that Lopez, in Ethiopia to meet her adoptive son, doesn’t start screaming in sympathy.

Kako naj začnem, da ne izgubim vse kredibilnosti? Pa bom začel kar na koncu, torej s končno sodbo: film je dokaj prijeten. Kot nazorno kaže že naslov, zgodba teče le in samo o nosečnosti in vseh problemih, ki jih to blaženo stanje prinaša za seboj. Od prvega dne zanositve, pa do zadnjega, ko ob krikih in čustvenih toboganih otrok končno pride na plano. Film predstavi vzporedne zgodbe petih parov, ki se tako ali drugače spopadajo z nosečniškimi težavami. Zdaj bi lahko razpredal in filozofiral o sami vlogi ženske, o sami vlogi moškega. Lahko bi analiziral čustvene izpade, lahko bi iskal smisel človeške reprodukcije in po poti Sebičnega gena iskal načine, vzroke in motive širjenja lastnih genov; lahko pa bi preprosto le puščal sline nad plodno Cameron Diaz, simpatično Elizabeth Banks, seksipilno Jennifer Lopez in ravno prav navihano Anno Kendrick. Vseeno pa velja tole: film je dovolj nabrit in dovolj sproščujoč, da gledalca lahko pritegne, ga (ja, vem!?) zabava in pozitivno naravnanega pospremi v posteljo.

Ebert: “The movie is essentially a clothesline on which to display trigger-pushing moments. I grew weary of circling endlessly among the various stories. The actors are all good company, and I would have enjoyed seeing more of each role, something I suspect they would agree with me about.”

Sicer sem privrženec filmov, kjer se zgodbe različnih karakterjev ločeno prepletajo in napletajo, v končnem razodetju pa se potem združijo v celoto, ampak so mi zadnji tovrstni Hwoodski romantični pljunki ta način nekoliko priskutili. Naslovni film je v tej dramaturški igri nekje vmes, a že zaradi nekoliko drugačne vsebine oz. problematike mi deluje precej bolj izvirno in tudi hecno obenem. Delno seveda tudi zaradi lastnih izkušenj, a večjo mero tega pozitivnega učinka vseeno pripisujem sorazmerno uspešnemu scenariju, ki ima marsikaj užitnega, če se ga pa še z določeno mero sarkazma in tudi cinizma “bere” med vrsticami, pa prav dobro ugrizne v neke kvazi družbene norme. Scenarij je adaptacija knjige z istim naslovom, ki jo je spisala Heidi Murkoff, adaptirala pa sta ga Shauna Cross in Heather Hach. Torej gre za čisto žensko emancipacijo in jasno, da so moški prikazani tako kot so. Nič šovinističnega tu ne mislim, še manj seksističnega. So pa zato režijo zaupali možaku Kirku Jonesu, ki ne dela čudežev, ampak režijsko gledano posname en čist ok film, ki vsebuje par všečnih kadrov in sekvenc; seveda pa gre nemalokrat nekoliko preko tanke linije in v gledalčevih očeh to hitro lahko izpade kot nizkotno in pretenciozno sranje. So pa igralske kreacije tokrat zares dobre in všečne, prav prej že omenjena dekleta so izjemno prepričljiva, dočim moški ansambel nekoliko zaostaja, a drži, da razen Chrisa Rocka in Dennisa Quaida, ta ansambel sestavljajo bolj igralci vprašljivega obrtnega slovesa.

Vseeno ne želim megliti uma in vzbujati kakšnih dvomov. Film je pofl v najčistejši obliki besede. Ampak tak pofl, ki ga človek kar gleda, pa čeprav se zaveda, da mu pretirano ne koristi. Ali kot bi dejal kolega Travers: “For me, the movie itself triggered the vomiting.”

- Priporočam

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 6.09.2012 02:37

Ni bogve kaj, ni pa tako strašno slab kot se morda zdi. Se pa več kot strinjam, da je Huntsman čisto sranje, Man on the Ledge pa ravno tako. Totalna izguba časa.

#2   filmoljub dne 6.09.2012 15:54

off-topic: s tadrugim je tako zelo lažje in bolj preprosto (predvsem zato, ker kot starš manj komplciraš), da ob vsem skupaj celo uživaš. Že vnaprej čestitke in dobre želje ob skorajšnjem dogodku!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !