Defiance (2008)

Kaj pa vem kaj me je pritegnilo k ogledu tega filma. Verjetno to, da gre za vojni film, svoj čas sem jih oboževal in pogledal malodane vse, morda to, da je film režiral Edward Zwick, človek z nekaterimi dokaj všečnimi filmi. Zagotovo pa vem, da me prav posebno ni pritegnil izbor glavnih protagonistov, nisem kdove kakšen privrženec Daniela Craigra, še manj Lieva Schreiberja, ne pravim, da sta slaba igralca, a bodimo pošteno, prav hudičevo dobra pa tudi nista. Ampak ok, če film pride pod prste kar sam od sebe, potem se ga pač pogleda in skuša razširiti um. Dokaj visoka ocena na imdbju me je prepričevala, da se mi obeta več kot dober film, a vseeno sem se ogleda lotil s pravšnjo mero dvoma. Kaj vem, da bi sedaj dejal, da sem bil v pretirani zmoti, ko sem dvomil v kvaliteto filma, ravno ne morem. Saj ne rečem, film je čisto ok zadeva, ki lepo steče, a sem in tja sem vseeno zrl v ekran s tistim topim pogledom, ki ni kazal kdove kakšnega navdušenja nad videnim. Ampak vseeno bolje to, kot pa da bi moral zaradi kakšne padle stave gledati reprizo Sandlerjevih zadnjih del. Zwick, ki velja za dobrega p(r)odajalca zgodb, tudi tokrat ne razočara, dočim pa tudi kvalitete svojih najbolj čislanih del ne doseže. Recimo, da bi se v grobem tale film lahko primerjal z njegovim priznanim hitom iz konca 80ih, Glory (1989), ki pa je praktično v vseh segmentih nekajkrat boljši. Morda je največji manjko omenjenega filma prav nekoliko podhranjen igralski kader, omenjena Craig in Schreiber iz svojih likov izstisneta premalo in gledalca pustita povsem ravnodušnega, tak občutek pa potem celostno pade tudi nad končno podobo filma. Škoda, vsebina je zanimiva in film bi lahko vsaj za dan ali dva ostal v spominu.

Defiance (2008) govori zgodbo o židovskih partizanih, ki sredi beloruskega gozda ustanovijo lastno državo. Državo, kjer imajo oni glavno besedo. Prostor, kjer so spet združeni, kjer vse teče po njihovih pravilih, kjer ni prostora za agresijo zunanjega sovražnika. Združenje okoli tisoč židov vodijo trije bratje Bielski, vsi žrtve vojne, ki so ostali brez vsega. Le še volja do maščevanja, volja do preživetja jih vodi naprej. Seveda se ti trije bratje med seboj precej razlikujejo, imajo različne poglede na svet, na II. svetovno vojno, a skupna jim je srčnost in želja po preživetju. Tuvia je najbolj preudaren izmed bratov, zaveda se teže vojne, ve, da je preživetje in življenje tisto največ, kar jim situacija oz. osamitev v gozdu lahko prinese. Sovragu se želi maščevati, a pozna resnico, ki pravi, da proti številčnejši in zmogljivejši armadi nima veliko možnosti. Brat Zus je tu drugačen. Smrt svojih najbližjih želi maščevati osebno, zob za zob. Verjame, da lahko z dobro sestavljeno ekipo terorizira in uničuje nasprotnikove sile. Čepenje in skrivanje v gozdu ga ne zanima. Potem je tu še tretji brat Asael, ki vleče neko srednjo nit med starejšima bratoma. Ampak film ni toliko bitka proti nacistom, kot je bitka za življenje, bitka za preživetje sredi mrzlega gozda, sredi najhujše vojne. Nacistov ne vidimo veliko, vemo, da so tu, da so glavni razlog za situacijo, ampak zgodba se bolj osredotoča na to vas v gozdu, ki išče načine za preživetje. To se mi deloma dopade. A ne dvolj; že res, da film išče svojo zgodbo drugje in se tako skuša izogniti stereotipom ali klišejem vojnega filma, ampak čisto nič ne bi bilo narobe, če bi za boljšo potešitev na stvari gledal še iz drugega zornega kota. Nič ne bi bilo narobe, če bi se celotna situacija bolj razkrila in če bi imeli pred seboj tipični vojni film o II. svetovni vojni. Morda bi like tako bolj vzljubili, bolje razumeli in bi bil tudi njihov namen drugače razumljen.

Ampak Zwick, ki je zgodbo kajpak črpal iz uradnih dejstev, je očitno želel drugačen pristop, drugačen vojni film. Nič narobe, a za to bi moral morda vse skupaj še bolj začiniti. Ob bohotni minutaži sem nekajkrat kar pošteno zazehal in ravno to me najbolj moti. Ne bom si drznil reči, da je bil film dolgočasen, ampak mestoma bi želel več. Morda je problem v dramaturškem loku, ki ni najbolje napet in gledalec z mislimi hitro lahko oddide kam drugam. Morda pa je problem le v slabšem scenariju. Ta je nastal na podlagi knjige Defiance: The Bielski Partisans, ki jo je spisala Nechama Tec. Gre za preslabo adaptacijo? Soscenarist, Clayton Frohman, za zdaj res nima širnega opusa, vseeno pa je pero zraven vihtel tudi Zwick. Če film tozadevno primerjam recimo s The Last Samurai (2003), potem je rezultat evidenten. Čeprav velja poudariti, da film premleva težko tematiko in ima gledalcu marsikaj za ponuditi, pa vseeno lahko ugotovim, da bi si želel več čustev, večjo poglobljenost v samo situacijo.

Zato pa velja izpostaviti všečno fotografijo in predvsem dobro in udarno glasbo, ki je bila celo nominirana za oskarja. Od režije bi lahko pričakoval nekoliko več, čeprav so kakšni kadri tudi vredni omembe. Vseeno pa celemu filmu lahko zamerim za drobec premalo energije, ki bi gledalca bolj silila k ogledu. Igralske performanse sem deloma že ošvrknil, nič pretiranega ni. Ob Craigu in Schreiberju lahko omenim še Jamiea Bella in recimo Mio Wasikowsko. Moram pa izpostaviti, da me je polomljen naglas močno bodel v ušesa. Če liki ne govorijo v pravem jeziku, zakaj naglas? Kakorkoli, film, ki je bil posnet za kar prešernih 50 milijonov, je ob manj bohotnem marketingu proračun komajda pokril. Pripisujejo mu povsem mešane kritike in tudi moji občutki po ogledu so bili bolj mešani kot ne. Ok film, ampak tudi če ga ne bi videl, ne bi bil na nič slabšem.

- Priporočam

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 4.09.2012 00:07

Uf, si bil prizanesljiv od tega sranja od filma.

#2   filmoljub dne 4.09.2012 07:03

No ja, nekateri butnejo vtis na prvo žogo, “pač sranje od filma, a ne, jp prav ste prebrali”, nekateri pa se potrudijo to utemeljiti in razčleniti svoje vtise, med katerimi so nekateri očitno tudi pozitivni. To mi je pri blogih všeč in zato jih berem; ne zato, ker bi se z napisanim bodisi strinjal bodisi ne. (Razen če gre za obče znan in veljavno preziran drek od filma, npr. katerikoli Sandlerjev). Tega še nisem gledal, bi pa samo subjektivno navrgel, da me tale Šriber (srečni pankrt je poročen z Naomi Watts) ni prepričal praktično nikjer oz. se mi zdi dokaj lesen in neizrazit igralec.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !