In the Name of the Father (1993)

Jim Sheridan je sila všečen režiser, ki ima na svojem kontu kar nekaj odličnih filmov. Začenši z odlično socialno dramo My left foot: The Story of Christy Brown (1989), kjer je prvič združil moči s sijajnim Danielom Day-Lewisom, ki je za upodobitev hendikepiranega umetnika gladko osvojil svojega prvega oskarja. Sheridan je z izjemnim občutkom za dramo, naracijo, ki zleze pod kožo in vedno zanimivo zgodbo, hitro postal eden izmed bolj prepoznavnih režiserjev Britanskega otočja. Menim pa, da je njegov tretji film po vrsti, In the Name of the Father (1993), prav njegov najboljši in tudi najbolj čislan. Dotični film, ki ga je dandanašnje občestvo povsem po krivem skorajda pozabilo in postavilo na stranski tir, še vedno vztraja na famozni imdb lestvici najboljših 250ih filmov, sam pa bi ga kanil postaviti celo nekoliko višje. Kot na dlani je dejstvo, da gre za precej konkreten izdelek sedme umetnosti, ki gledalca ves čas zalaga tako z izjemno intrigantno in napeto fabulo, kot tudi z močnim narativnim delom, ki od gledalca zahteva kar največ pozornosti; vse to se ob končnem razpletu pretvori v močan čustveni element in verjetno ni gledalca, ki bi ga film celostno lahko pustil ravnodušnega. Sam sem že pred dnevi ugotavljal, da je angleški realni socializem na filmskem trakovju vedno zelo dobro prikazan, a ti hudir, da je Sheridan v svojih zgodnjih filmih še na precej bolj ostrem nivoju.

Močna vsebina je zagotovo tisto, kar dotični film tako evidentno dviga iz sivega povprečja. Resnična zgodba o domnevnem sodelavcu IRE Gerryju Conlonu in njegovih prijateljih (Guildford Four), ki so morali pokrivem v zapor zaradi morilskega bombnega napada v Guildfordu, pri katerem niso imeli čisto nič, je ena izmed najbolj poznanih zgodb v tej kruti vojni, ki že leta divja med pripadniki IRE in angleško vlado. Conlon in prijatelji so v Guildfordu uživali povsem brezskrben večer, ko je nenadoma nekje močno počilo. Ker so bili blizu in jim po žilah teče irska kri, pa tudi nekoliko preveč so izstopali iz tiste angleške sivine, so bili brez pretiranega razmisleka takoj prepoznani za krive. Policijsko mučenje je opravilo svoje in rešitve ni bilo več. Izrečena kazen je bila na pladnju. A da so stvari postale še bolj zapletene in bizarne, so oblasti obsodile še Conlonovega očeta, ki je iz Belfasta priletel v Anglijo, da bi pomagal svojemu sinu. To je bil očiten dokaz vpletenosti in nihče ni želel tvegati. Oče in sin sta odšla v isto celico, kjer sta preživljala kazen za dejanja, za katere nista bila niti malo odgovorna.

Scenarij je prirejen na podlagi Conlonove avtobiografije Proved Innocent: The Story of Gerry Conlon of the Guildford Four. Oplemenitila sta ga Terry George in Jim Sheridan in v nekaterih rečeh sicer prihaja do manjših odstopanj od resnice, a nič hudega. Scenarij je seveda izredno delo, izvrstno spisano in oplemeniteno in morda je to kar tisti najmočnejši element filma. Terry George se je kasneje kot scenarist še nekajkrat proslavil, recimo za scenarij filma Hotel Rwanda (2004). Film gledalca zagrabi in ga ne izpusti. Ves čas mu pod nos moli nove in nove prijeme, ki delajo film zanimiv in mu večajo vrednost. Jezni in pomalem odtujeni sin se mora v celici soočiti s svojim očetom. Prepletati se pričnejo njuni pogledi na svet, njuni pogledi na situacijo in dobro se vidi kako obadva raseta in pridobivata. Situacije, ki se nato razpletajo v zaporu, kažejo pravo naravo vpletenih, kažejo se pravi obrazi in prav to potem v gledalcu vzbuja še dodatno simpatiziranje z glavnim protagonistom. Izguba očeta v mladem Conlonu prebudi še tisto zadnjo željo po resnici. Podobno občuti tudi mlada odvetnica, ki na očetovo željo bdi nad primerom in skuša najti zakonsko luknjo, ki bi privedla do ponovnega odprtja primera. Njen prispevek k vsemu skupaj je nato še kako pomemben in ko v debelem kupu najde opombo, ki veleva, da obramba tega dokumenta ne sme dobiti v roke, se ji nariše prešeren nasmeh na obraz; gledalcem pa prav tako. Dejstvo, da je bilo prvo sojenje farsa oz. prirejeno, je kot na dlani. Angleški policisti so v upanju čimprejšnje rešitve določene pomembne dokaze kar nekoliko priredili ali zamolčali (khm, khm, znano, dežela Šentflorjanska?) in ko se primer ponovno odpre, je jasno, da bo pela druga pesem. Zaključek je potem najbolj poznan del filma, pravi simbol zmage zatiranega, majhnega človeka. Ko sodnik prebere novo razsodbo, je veselje popolno in tudi čustveni aspekt pride do izraza.

Gerry Conlon: What I remember most about my childhood is holding your hand. My wee hand in your big hand, and the smell of tobacco. I remember, I could smell the tobacco in the palm of your hand. When I want to feel happy, I try to remember the smell of tobacco. Giuseppe Conlon : Oh, my heart.

Sheridan zgodbo res lepo gradi. Začetne sekvence kažejo kam meri in so zelo pomembne, zato velja biti že od prve minute pozoren na male detajle, ki se prepletajo tekom dialogov ali celotne klime med tistimi prijatelji. Zaplet potem res dviga kocine in jasno je, da mora biti zaključek karseda efektive. Tudi je in zato film še danes velja za eno boljših sodnih dram in žanrskih poslastic nasploh. Ampak to še ni vse. Svoje doda odličen igralski nabor, ki kar brsti od izjemnih igralskih kreacij. V prvi vrsti tu mislim na izjemnega Daniela Day-Lewisa, ki je za popolno vživitev v vlogo nekaj časa celo preživel v zaporu med zaporniki. Odličen je in do konca prepričljiv. Podobno velja tudi za že pokojnega Peta Postlethwaitea, za katerega velja, da je to njegova kar najbolj znana vloga. Omeniti velja še zanimiv in oster soundtrack.

Film je bil tistega leta kar velik hit. Povsem zasluženo je bil deležen številnih nominacij na oskarjih, treh igralskih, režija in za film, žal je ostal brez. A dobil je številne festivalske nagrade in domala pohvale vseh, ki so ga videli. Še danes je izjemno močan in pravim, da je ogled pravzaprav kar nujen.

I’m an innocent man. I spent 15 years in prison for something I didn’t do. I watched my father die in a British prison for something he didn’t do. And this government still says he’s guilty. I want to tell them that until my father is proved innocent, until all the people involved in this case are proved innocent, until the guilty ones are brought to justice, I will fight on. In the name of my father and of the truth!

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 30.08.2012 05:49

Drži, odličen film, tudi sam ga uvrščam zelo visoko, Daniel Day Lewis pa je nedvomno eden najboljših igralcev svoje generacije. Mislim celo, da sem videl že kar vse, kar je igral. Scorsesejeve Tolpe New Yorka so npr. omembe vredne izključno zaradi njega, pa še kaj je takih vlog. Neznansko se že veselim Lincolna, pa čeprav je Spielbergov. :/

#2 paucstadt  paucstadt dne 30.08.2012 18:06

Opsala, tvoj tekst mi je pa ušel O_o

Lincolna se veselim tudi jaz, igralske nominacije bodo zagotovo spet sledile.

#3   bisa dne 30.08.2012 19:27

Odličen film, ki pa je bil žal na sporedu ravno v istem letu kot tudi drugi dobri filmi: Schindlerjev seznam, Philadelphia, Klavir, in zato najbrž tudi po krivici (malce) pozabljen.

#4 paucstadt  paucstadt dne 2.09.2012 12:35

Tisto leto je bilo verjetno res kar močno, ampak evo, da mi je od denimo Filadelfije in tudi Klavirja precej boljši. Pa tudi ne vem kako bi danes gledan na Schiendlerjev seznam, bi ga veljalo po dolgem času spet videti.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !