Fish Tank (2009)

Fish Tank (2009) je še eden v vrsti trpkih, grenkih angleških socialni dram, ki gledalca skozi celotno minutažo stiskajo v grlu in držijo za vrat. Ne vem ali sem le sam zadnja leta bolj pozoren na tovrstne filme, ali jih angleška filmska produkcija res nekoliko več producira, ampak občutek imam, da so angleške socialne drame zadnja leta kar dobro zapolnile filmski trg. In prav je tako, kajti gre za res bolj ali manj odlične filme, ki gledalcu zlezejo pod kožo in ponudijo marsikaj užitnega, kar mu potem še dolgo ne da spati. Zadnje leto sem bil posebej navdušen nad filmom Tyrannosaur (2011), da super dvojčka režiserja Stevea McQueena niti ne omenjam, že pred tremi leti pa mi je ušel naslovni film, ki takisto zelo uspešno in na svoj način nepozabno pred gledalcem riše žalostno zgodbo petnajstletnega dekleta, ki išče svoje mesto pod soncem. Filmi ob katerih gledalec ne ve točno ali naj se joče ali smeje, ali naj z likom simpatizira ali naj ga prezira, so zame vedno še kako priljubljen zalogajček, saj je jasno, da je veliko odvisno od lastne interpretacije in pogleda na svet. To pa me ponavadi potem kar lepo zaposli in tudi kakšen večer več po ogledu še vedno tuhtam in razmišljam o dotičnem filmu. Podobno se mi je godilo tudi po ogledu naslovnega, saj me nejasen zaključek in smernice, ki jih film zastavi tekom tistih 120 minut niso pustile ravnodušnega in sem se še dolgo potem vračal nazaj v to pusto angleško predmestje, kjer sem iskal način kako bi se z glavno protagonistko še bolj poistosvetil. Koliko mi je to uspelo je sedaj vprašanje, a dejstvo je, da se tekom filma človek že mora postaviti na njeno stran in upati na srečen izplen. Močno hvaljeni in mnogokrat nagrajeni film svoje bistvo dobro izlušči, pokaže vse tisto kar mora in ob koncu je slika popolna, gledalec pa zadovoljen, da je bil spet deležen kvalitetne cineastične zabave.

Fish Tank (2009) je zgodba o petnajstletni Mii, ki ji v življenju res ni postlano z rožicami. Niti približno ne živi življenja povprečne najstnice, saj se mora soočati s številnimi težavami in preprekami, ki ji jih usoda vztrajno meče  pod noge. Živi v razbiti družini, z materjo, ki jo komajda pogleda, kaj šele da bi ji kakorkoli nudila materinsko ljubezen. Edina mala uteha ji je mlajša sestrica, a še to le do neke mere. Mia velja za agresivno, asocialno, jezno najstnico, ki sovraži vse okoli sebe. Le kako ne, to je njena zaščita, njen pobeg pred svetom. Njena mati, ki je že dolgo nazaj padla pod težo izgubljenega življenjskega kompasa, je domov pripeljala novega ljubimca in njegova navzočnost v Miino življenje lahko prinese neko novo luč, neko novo uteho. Koliko in kako se bo ta človek predal materi in kako se bo spoprijateljil z njenima hčerkama, je vprašanje, ki kar vrta v gledalčevo zavest. Bo prestopil mejo in bo splono koketiral tudi z najstnico, ki kar prosi po tovrstni pozornosti? Bo lahko vzpostavil red in skušal zbližati mati in hči? Seveda me marsikdo lahko okliče za naivneža, ampak vse do zadnjega sem upal na nek pozitiven, zadovoljil razplet, ki me bo napolnil z optimizmom. Tega jasno ni, zato je trpkost ali grenkoba še toliko večje intenzivnosti. Ni kaj, tovrstni angleški filmi znajo še kako kravžljati živce. Požvižgajo se na družbene norme, požvižgajo se na neka pravila in sivino in muko trdega vsakdana predstavijo točno takšno kot je.

Film se bohoti z nekaterimi res všečnimi sekvencami, ki ježijo kožo. Sploh vsaka interakcija med Mio in Connorjem kar kipi od neke energije, neke prikrite erotike, za katero gledalci samo čakajo, da bo eksplodirala, čeprav je jasno, da gre za hudo vprašljivo situacijo, najmanj z moralnega vidika, če vse ostalo kar zanemarim. Ampak ali bi se tu lahko postavili v kožo skrušene Mie in bi lahko razumeli njena dejanja? Bi to opravičilo njena ravnanja, tudi vse tisto kar pride kasneje in je le rezultat ene nepazljivosti? Kaj pa vem, a razmišljam že tako, da si je mladenka tu pač na nek način, podzavestno ali ne, želela maščevati materi, a je potem sama izpadla preveč naivno, mladostno, za kar je seveda utrpela tudi grenke posledice. Posebej všeč mi je, da film ne želi na veliko moralizirati, iskati opravičilo in olepševati stvari. Zadeve prikazuje le in zgolj skozi percepcijo mladega dekleta in tu je potem veliko prostora za lastno interpretacijo. Kako razmišlja mladenka in kako razmišljam jaz kot gledalec, je nekaj drugega in film to dobro potisne gledalcu v naročje.

Režiserka Andrea Arnold (+scenarij!) je tu zares ustvarila dobro zgodbo, ki jo je nato še mojstrsko zavila v prepričljivo fotografijo in skorajda srhljivo realno scenografijo. Iz tega vidika filmu same pohvale. Pohvaliti velja oko kamere, ki se dobro giblje, glavno protagonistko ima vedno v centru in ves čas lepo nadzira potek zgodbe, hočem reči, ves čas kaže res le tisto kar gre in nikoli ne razkrije preveč, pusti, da si gledalec sam ustvari svoje mnenje. Zanimiv je podatek o glavni igralki, Katie Jarvis. Gre za totalno naturščico, ki poprej ni imela niti minute igralskih izkušenj. Režiserkina asistentka jo je opazila na peronu kako se prička s svojim fantom in ji takoj ponudila vlogo, neverjetno. V svoji vlogi je mlada Katie več kot preprčljiva in ob izkušenejšemu Fassbenderju niti malo ne zaostaja. Celovito gledano je Fish Tank odličen film in zagotovo vreden ogleda. Bafta, Cannes in zmage na številnih festivalih to potrjujejo.

Tyler: Why do you need so much stuff? Mia : [packing] Just in case. Tyler : What about the referral unit? Mia : You can have my place. Tyler : I don’t want it. They’re full of spastics and idiots, those places.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


10 komentarjev ↓

#1   Goodfella dne 22.08.2012 10:26

Super film. Zame med 50 najboljših z letnico 09. Zanimivo se je razvijala Fassbenderjeva kariera v tem obdobju. Zelo raznovrstna, bi rekel : Hunger – Eden Lake – Fish Tank.

#2 paucstadt  paucstadt dne 22.08.2012 12:45

Hehehe, med najboljših 50, faca ;)

Eden Lake pa še nisem gledal, pa ga imam že dlje časa na ” a must see” listi.

#3   Goodfella dne 22.08.2012 16:03

Eden Lake je soliden, a se mi zdi, da ga vseeno preveč hvalijo.

Ko sem delal svojo lestvico najboljših 25 za L:2009, sem začel s 50 filmov in potem izločal. Ne spomnim se več, kdaj je Akvarij odpadel – po moje je med 35 in 30. :)

#4 paucstadt  paucstadt dne 22.08.2012 16:56

To lestvico bi čist komot objavu tule :D

#5   Šef dne 22.08.2012 18:30

odličen film, predvsem tehnično

kamera vseskozi sledi mii, vedno gledam njene reakcije na dogodke in ne toliko dogodkov, ki jih sama vidi

pa seveda odlično jo je odigrala katie jarvis al kaj je

#6   bz dne 23.08.2012 12:48

Kalna mlakuža tistega bajerja, kjer so grde ribe, kjer Mia “zakrvavi”, kalni eter stanovanja, ulice. Naprej, turkizna voda akvarija, televizije, postelje, pijanosti, erotike, balkona, odra.

To kar običajno slišimo natolcevati kritike, da je Mia zaprta v akvarij “socialne bede predmestja” je seveda le deloma res, pod pogojem, da dodamo, da je Mia zaprta zunaj akvarija v predmestni bajer take bede.

Bajer : Akvarij, to razmerje je srčika obravnavanega slikosuka (Angleški fish tank je seveda bolj širok in dialektičen termin od akvarija in v sebi že poraja to napetost) in ki nikakor ni zunanje razmerje, saj je bajer bajer samo v nanošaju na akvarij. Mia je mostly zaprta izven akvarija, kamor zelo hoče priti in želja po tej turkizni zunanjosti konstituira rjavi bajer z njegovimi mejami, kamor je pa Mia zaprta v. Mtv, z plešočimi “ribami”, je npr ta agent fantazme, katere struktura se spusti na socialno realnost z vpeljavo zunanjega, odsotnega središča in tako porodi rjavost, predmestje, beda, bajer.

Fish tank je zato veliko bolj subtilen v svojem “realizmu”, v svoji “družbeni kritičnosti” kot bi si kritiki s svojimi omejenimi kompetencami morda upali želeti. Ne samo zato, ker Katie v resnici ni v bajerju, kjer smo pravzaprav mi, gledavci, v tej zatohli dvorani, v tej zatohli sobi, v tej zatohli postelji z prenosnikom na kolenih.

Ampak predvsem zato, ker omenjeno napetost podvaja bolj bistvena ločnica med med “fish” in “tank” vobče. Takoj ko sta v igri ta dva elementa in ta dva sta že na veke vekov, namreč element in njegovo mesto, slednjega podvaja njegov dvojnik, razpade na realno in idealno mesto. Dokaz: mesto je mesto samo, če ga element zapusti in zapusti ga samo pod predpostavko “zadostnega razloga”. Nadalje, to kar je konstitutivno za idealno mesto v nasprotju z realnim, je elementov pogled, on pa ne more zreti mesta, ki ga zavzema. Lahko zre samo mesto, ki ga zavzema drug element, ki tako postane idealno mesto. Nadalje lahko realnost in idealnost lastnega mesta elementa sovpadeta, v kolikor je pogled drugih elementov na njegovo mesto nekako vzet v zakup. Ti manevri so del Miinega vsakdana.

#7   bz dne 23.08.2012 13:10

Na drugem nivoju je pa tudi zelo konstitutivna razlika za razliko med akvarijem in bajerjem (ribogojnico?) razlika med gledati in prijeti. Pod okriljem tega gledišča so ribe pač ženske za moške in je fishtank rezervoar rib – ribogojnica če je rjav, tu je moški ribič, ribo ulovi, jo vzame v roke, poje, proda, riba pa krvavi, trpi. Ter akvarij, če je turkizen, kjer pa je moški občudovalec, ljubimec, riba pa uživa. Ta ločnica med dvema rezervoarjema Miio zeloo zaposluje.

#8 paucstadt  paucstadt dne 23.08.2012 20:25

Bz, ti bi takole lahko še kakšen komentar več objavil!

#9   filmoljub dne 24.08.2012 12:36

Eden Lake je tudi po mojem mičkeno precenjen, dramaturško me nikakor ni prepričal.

http://filmoljub.blogspot.com/2009/01/eden-lake-2008.html

Sta pa zato Hunger in Shame odlična.

http://filmoljub.blogspot.com/2012/07/hunger-2008.html

http://filmoljub.blogspot.com/2012/05/shame-2011.html

#10 paucstadt  paucstadt dne 24.08.2012 15:39

Eden Lake zagotovo pade v kratkem! :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !