Seppuku (1962)

Da sem postal privrženec japonskih samurajskih filmov nekoliko starejših datumov, se moram v prvi vrsti seveda zahvaliti enemu izmed največjih režiserjev, ki so kdajkoli teptali tale naš planet. Že pokojni Akira Kurosawa je bil res velik mojster sedme umetnosti in njegovi filmi to samo potrjujejo. Še kako dobro se spominjam, ko sem šel prvič na avanturo z Kurosawinimi filmi in to je bil res poseben dogodek, poln obrtniške popolnosti, ki se domala vsakemu filmofilu vtisne v poseben spomin. Masaki Kobayashi mi za zdaj ni tako poznano ime, a po ogledu filma Seppuku (1962) bi se lahko zaklel, da bom v bodočih dneh pogledal še kak njegov film. Ta ima vse tisto kar človek od umetniškega samurajskega filma pričakuje in zato ogled štejem med tiste najlepše izkušnje zadnjih nekaj dni, ko sem bolj ali manj buljil le v novodobne hwoodske spekedranke. Kobayashi, sicer takisto že pokojni filmar, je nemara svojo največjo slavo dosegal v šestdesetih letih, ko je bil pogosto tudi gost filmskega festivala v Cannesu, kjer je kar dvakrat osvojil tudi nagrado žirije. Prvič mu je ta laskavi naslov prinesel prav film Seppuku (1962), ki ga mnogi štejejo za njegov najbolj znan in čislan film. Ne morem soditi ali gre zares za njegov najbolj znan oz. čislan film, a vsekakor drži, da se omenjeni film brez zadržkov lahko postavlja tudi ob bok Kurosawinim samurajskim klasikam in že to dejstvo govori samo zase.

Seppuku (1962) je v svojem bistvu bogat in globok film, ki gledalcu navrže cel kup žgočih tem za obdelavo. Tako kot večina samurajskih filmov, tudi ta na dolgo in široko razglablja predvsem o časti, dolžnostih, prisegah in življenju nasploh. To me je v tovrstnih filmih vedno še posebej fasciniralo, ta pogled na svet, to sprejemanje življenja, ki ga je usoda namenila. Zgodba je postavljena med leti 1619 in 1630 in govori o ostarelem roninu, ki je prišel na dvor storiti samomor, ta mu pritiče, saj je na cedilu pustil svojega gospodarja, saj mu ne more več primerno služiti. A starešina Saito padlemu roninu tik pred samomorom zaupa zgodbo, ki nato vse skupaj postavi na glavo. Prav ta zgodba je tisti sladek del filma, ki povzame vse tisto kar je dobrega v kulturi in filmografiji samurajev. Trpka in tragična zgodba ima svoje tviste in preobrate in gledalca drži ves čas v popolni koncentraciji. A tudi ob najodločnejši koncentraciji gledalec komajda sledi vsem tem zgodbam, ki se zlivajo v končno podobo, ki potem skrušenega ronina popeljejo na prav posebno pustolovščino, kjer bo pokazal in dokazal svoj obstoj. Iz tega vidika je film pravi presežek, drži pa kot pribito, da zahteva celega gledalca in še malo, kajti narativno je film kar trd oreh. Vsi elementi samurajskih filmov se ves čas prepletajo in bohotna minutaža vse skupaj še nadgradi in zato povsem zasluženo pravim, da je film prava cineastična izkušnja, ki kaže kakšno moč ima lahko film. Kobayashi ne išče lukenj in hitrih odgovorov, zgodbo gledalcu servira v celoti in brez pretiranih olepšav ali kakršnihkoli bližnjic. Kar je seveda še tista dodana vrednost filma, zanj moraš enostavno imeti dan in energijo, že s prvim kadrom ti je jasno, da gledaš nekaj več, umetniško delo pravzaprav, ki z vsako minuto kaže svojo moč in težo. Močno vlogo ima glasba, prepričajo pa tudi izklesani in izdelani performansi, ki končni nivo videnega še dodatno višajo. A kaj bi pisal še več, gre za film, ki ga je pač potrebno viditi in soditi.

Seveda bi si vsak človek dandanes vsebino lahko interpretiral čisto po svoje in bi v padlih roninih, ki niso več zmožni delovanja, našel razne povezave na trdo gospodarsko krizo in vlogo malega človeka v njej. Z neke časovne distance bi lahko z lastno interpretacijo in dobro razvitim nosom za simboliko in alegorijo videnega, našel marsikaj koristnega, poglavitnega za spopad z nastalo situacijo in bi se lahko nemara celo bolje pripravil na tisto kar šele prihaja. Če ne drugega, so filmi o samurajih predvsem dobra analiza družbe in samorefleksije za tisto, kar smo kot družba demokratov in kapitalističnih svinj izgubili. Seppuku (1962) lepo govori o človeškem dostojanstvu in vsaj tu bi bil skozi prizmo današnjih časov več kot odličen sopotnik. Vsebinsko in simbolno tako filmu prištevam samo visoke ocene. Scenarij je do potankosti izbrušen, seveda pa je kot na dlani, da gre za neko drugo kulturo, ki na filme in posel gleda s povsem drugimi očmi. Film je pravzaprav od začetka do konca testament sedme umetnosti, kjer daje režiser velik poudarek na samo formo in iz tega vidika se lahko le učimo in obenem uživamo v popolnosti kadrov in posnetih sekvenc. Zame je to tisto, zaradi česar sem v prvi vrsti vzljubil filme in zato sem bil po ogledu praktično zadovoljen do zadnje kaplje. V pomenljivi črno-beli tehniki se film odlično lesketa in prav zaradi tega še bolj zleze pod kožo in ostane v spominu. Ne bom pretiraval, če rečem, da sem po ogledu spet podoživel zgodnjega Kurosawo in vsaj delček Bergmana in druge velikane sedme umetnosti izpred mnogih, skorajda davnih let. A kot pravim, z njim naj uživajo le tisti, ki vedo kaj film nosi, naključni gledalci bi se verjetno kaj hitro lahko obrnili stran. To pa je že druga zgodba.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


7 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 16.08.2012 18:17

Če je to tisti film, kjer se dva samuraja spopadeta na travniku, kjer piha veter, potem se ga spomnim iz otroštva prav po tem enkratnem prizoru.

#2   Paucstadt dne 16.08.2012 20:39

Ja, možno, čeprav mislim, da je takih vetrovnih travnikov v samurajskih filmih še kar nekaj. ;)

#3   Bad Teacher (2011) — PaucStadt dne 18.08.2012 13:53

[...] ← Seppuku (1962) [...]

#4   Sadako dne 20.08.2012 18:07

Oprosti Kurosawa, ampak moj naj samurajski film je Seppuku.

Poleg preprosto izvrstne zgodbe, je tisto, kar ga zame postavlja nad filme omenjenega ražiserja, sta res dih jemajoča fotografija in celotna kinematografska izkušnja.

Čista 10-ka.

#5 paucstadt  paucstadt dne 20.08.2012 19:28

Podpis.

Nasploh so samurajčine ponavadi vedno podkrepljene s super fotografijo.

Imaš še kakšen ljub naslov na razpolago?

#6   Sadako dne 20.08.2012 22:49

Kr tkole bom reku in nimaš kaj falit: http://www.imdb.com/list/asN0HxQt4y8/

:D

#7 paucstadt  paucstadt dne 21.08.2012 23:16

No, seveda, to že ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !