Forgetting Sarah Marshall (2008)

No ja, čeprav me je pred ogledom črvičilo in sem na oknih zagrnil zavese, da se kakšen sosed ne bi pretirano naslajal nad tokratno izbiro večernega kratkočasja, pa sem s končno podobo te romantične komedije sila zadovoljen. Seveda je sladka in polna teh ali onih žanrskih stereotipov, ampak ti hudič, da je vmes precej všečnega materiala in vsaj zato si tale film drznem prišteti kar med tiste boljše romantične komedije zadnjih nekaj let. O, da, tokrat za spremembo izdelek tega žanra zmerno do pretežno hvalim in pravim, da bi se iz naslovnega filma marsikatera druga romantična komedija lahko kaj pametnega naučila. Producent filma je Judd Apatow, eden tistih redkih umov tam čez lužo, ki ve kaj je dobra in užitna komedija, zakaj ta človek je imel prste vmes pri malodane vseh tistih komedijah, ki zadnja leta vsaj približno zadovoljijo. Kot režiser je udaril z 40 letnim devičnikom (2005), nadaljeval z Napumpano (2007), potem pa se je podal med višje produkcijske posle in je režijo, idejno sicer svojih filmov, raje zaupal komu drugemu, najraje kakšnemu tesnemu prijatelju. Režijo naslovnega filma je tako prevzel Nicholas Stoller, poprej sicer scenarist mnogih žanrsko sorodnih filmov in recimo, da mu je vse skupaj kar uspelo. Ampak ja, glavna sestavina filma je vendarle zabavna in všečna štorija; simpatična prigoda o možaku, ki mu dekle, njegova največja ljubezen, stre srce in ga pusti samega kot kakšnega cucka. Kako se bo s to izgubo spoprijel je potem drugo vprašanje, ampak vsaj kar zadeva svežine in količnika zabavnosti, je film svoje opravil.

Seemingly, the only actresses that can survive are the ones that show their cooter and I refuse to that. Excuse me, but I have a little dignity.

Sicer pa gre zgodba filma Forgetting Sarah Marshall (2008) nekako takole. Peter Bretter je uspešen skladatelj glasbe, ki pa nekako živi v senci svoje svetovno znane punce Sarah Marshall. A to ga pretirano ne moti, čemu bi ga, ko pa je njuna ljubezen tako živa, čutna in neskončna. A do kdaj? Zdi se, da njeno zvezdniško življenje, njeno izpostavljanje javnosti in različnim tipom, ki ji pridejo naproti, le kliče po avanturi, ki bi se za njuno ljubezen lahko klavrno končala. In res, še preden rečete William Baldwin, je njune ljubezni konec. Kaj preostane razočaranemu in povsem poklapanemu Petru? Izlet na Havaje! A bolj kot si želi pobegniti od Sare Marshall, bližje ji je. Na Havajih presenečeno ugotovi, da je na oddih v prav isti hotel prišla tudi ona, zraven nje pa njen novi ljubimec, tisti, ki je neposreden razlog njunega razhoda. Oh, kako je usoda igriva, če želi biti. Ampak Petru se na Havajih odpirajo čisto nova vrata, le prepustiti se mora. Na oko ga je namreč vzela vihrava in še precej bolj živa Rachel, ki živi neko povsem drugo življenje, brez predsodkov, brez omejitev, brez nepotrebnih razmišljanj in načrtovanj. Rachel se prepusti toku in ta tok ji je pred noge pripeljal simpatičnega Petra. Jasno, da med njima hitro klikne, vprašanje pa je kako bo na to gledala Sarah, ki iz ure v uro bolj spoznava kakšno napako je storila, ko je zapustila tako fejst kerlca kot je Peter.

Hmja no, saj je jasno kam film pelje. Ljubezenski kvadrat in kasneje trikotnik, ki se pripleta in zapleta, je sicer prežvečena in stokrat videna tema, ampak tule definitivno deluje kanček bolj sveže, da ne rečem kar prebrisano. Menim, da so interakcije med liki dokaj dobro predstavljene in človek se hitro lahko poistosveti s to ali ono osebo. Všečna mi je ta polarizacija obeh deklet, prva bolj zadržana, preračunljiva in hladna, druga povsem sproščena, svobodnih načel in precej temperamentna; za katero se bo ubožec sedaj odločil? Petrov izlet na Havaje je tako definitivno izpadel kot odličen poligon za iskanje nove ljubezni in novega zaleta za življenje naprej. Če ne drugega, je spoznal pestrost in zanimivost življenjske poti, za katero res nikoli ne veš kako bo zavila. In ko na koncu potegne ta kratko in gre še bolj skrušen proti celini, je vsem jasno, da gre iz tiste točke lahko le še na bolje. No, sicer ne vem ali je film želel, da se nek pisun toliko ukvarja z njim in išče globji pomen babjega ravsa za neko ubogo, nesamozavestno dušo, ampak recimo, da pa res ne morem filmu kar tako deliti tople pozdrave, ne da bi vsaj malo skušal pregrizniti to trdo in neizprosno fabulo. Scenarij je spisal Jason Segel, tisti Segel, ki ga je zadnje čase moč videti skoraj v vsakem tretjem filmu. Tudi tu seveda igra Petra, torej glavnega junaka. Scenarij se mi zdi primerno nabrušen, hecen, poln zanimivih dovtipov in anekdot in prav gotovo je to tisto kar film dviga iz povprečja. Zgodba kot taka je zanimiva, hecna mašila pa vse skupaj še dodatno oplemenitijo. Tu imam v mislih všečne stranske like, čeprav velja poudariti, da mi je šel pa lik in delo Russella Branda res na živce. Igralca že tako ne prenesem najbolje, njegovo pačenje in pomilovanja vredna igra pa sta kar pošteno načenjala moje potrpljenje. Ostali pa povsem ok, Jason Segel je sicer vedno isti in tudi tu ne gre preko sebe, medtem, ko sta bili punci Kristen Bell in Mila Kunis precej prepričljive in sta, hm-hm, nadpričakovanji ostali v spominu.

Film je definitivno vreden ogleda, sploh ljubiteljem lahkotnejših filmov bi ga z veseljem pripročil, saj je res precej boljših od mnogih, ki so pred ali za njim iskali svoje mesto v tej tržni niši. V svojem bistvu zna biti kar sarkastičen, saj tu in tam lepo zažuga tudi kvazi zvezdništvu, trenutnemu duhu ameriške filmske produkcije, precej dobro pa se ponorčuje tudi iz vseh ostalih perečih tem ameriške komedije. Segel je res spisal dober, pameten scenarij pravzaprav in naj mu še enkrat poklonim tople besede za to. Zato je bilo moje črvičenje in skrivanje pred sosedi, kot navajam v prvem stavku, povsem odveč!

He turned down a blow job from his ex-girlfriend… mid-blowjob. You know how hard that is for a man? It’s called blue balls. He’s like Gandhi! But better – he likes puppets!

Priporočam +

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   Šef dne 13.08.2012 07:54

Dober film. Jason Segel ima “nekaj” :) . Zdaj pa ravno na imdb vidim, da bo nastopil v filmu Judda Apatowa, oh why, oh why.

#2   filmoljub dne 13.08.2012 21:31

Tudi meni je bil kar všeč. :D

http://filmoljub.blogspot.com/2010/01/forgetting-sarah-marshall-2008.html

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !