The Dictator (2012)

Kolega Filmoljub sem in tja kakšen film označi za skupek kljunaševih iztrebkov in čeprav ne bi želel kopirati njegovih slikovitih opazk, pa bi za naslovni film morda vseeno lahko uporabil kakšno tako primerjavo. The Dictator (2012), ki ga režijsko podpiše Larry Charles, tudi že režiser Borata (2006) in Bruna (2009), je enostavno rečeno slab film, pri katerem gledalec komajda zdrži do konca. Čudim se nekaterim, ki film kujejo v nebo, čudim se tistim, ki so me pred časom prepričevali, da gre Sacha Baron Cohen tu še dlje in prikaže nekaj še boljšega od njegovega pomalem kultnega Borata, še posebej se čudim tistim, ki so za tole celo odšteli kakšen evro in si ga ogledali na velikem platnu. Povem vam, da če bi že izgubil kakšno stavo in bi moral tole čudo gledati v kinu, da bi kratkomalo zahteval denar nazaj. Ampak pustimo to, film je, nisem preverjal, na ameriškem trgu zagotovo požel lep uspeh in tu brez težav uporabimo nekoliko prirejeni rek: povej mi kaj gledaš in povem ti kdo si. Saj ne da bi pričakoval kaj več od brezvezne in skorajda žaljive bedarije, ampak jebela cesta, da pa sem vseeno upal, da bom tisti večer vsaj mirno zaspal na kavču in odjavno špico pričakal na pol v snu. A ni šlo, žal mi je neokusen film povsem priskutil tudi hranilno večerjo, ki sem jo pripravil za poleg in tako sem z dvojno mero jeze skušal ostati kar se da osredotočen na film, da bi ga potem s toliko večjim veseljem za vedno izbrisal iz diska. Pa vam povem, da je bilo to osredotočanje res težko delo, zakaj film je naravnost narejen za predčasen izklop in takojšen izbris in na žalost je spet zmagala tista mala sadomazohistična iskrica v meni in navkljub vsem bolečinam sem film enostavno, v krču in težki bolečini, pogledal do konca.

Kameleonski glumač Sacha Baron Cohen je bil v svoji karieri že marsikdo in marsikaj. Kako uspešen je v tem sedaj ne bom sodil, meni ni bil prav nikoli kdove kako zanimiv. Ampak Borat (2006) se mi zdi dokaj ok zadeva. Film je pred leti uspel najti svojo tržno nišo, s premišljenim marketingom je znal zapihati v svoja jadra in če smo res zelo prizanesljivi, potem Borata lahko štejem med tiste najuspešnejše komedije 21. stoletja; dobro, dobro, zadnjih 5 let. Bruno (2009), zgodba o avstrijskem geju, ki želi osvojiti modni svet, je že korenito zavil v črn tunel in tam povsem izgubil kompas. Kaj sploh želi film reči? Kaj sploh simbolizira? Je vse na prvo žogo ali tiči kje kakšen skrit pomen? Povsem otopela komedija brez repa in glave je bila to. Ampak seveda, oba sta si lepo obogatila račun in jasno je, da so producenti poskakovali do stropa, ko je Cohen napovedal, da bo na filmski trak prenesel še enega izmed svojih številnih alter egov. The Dictator (2012) je film o diktatorju Aladeenu, ki prihaja iz izmišljene države Wadiye. Da je Aladeen karikatura Sadama Huseina in ostalih primerljivih despotov iz Bližnjega vzhoda, je jasno; da gre Cohen z vsako sekvenco preko meje dobrega in zdravega okusa, pa še bolj. O sami vsebini se mi zdi brezpredmetno pisati, a več kot očitno je, da se je Cohen že pošteno izpel, saj je Diktator spet le reciklaža in kopija Borata ali Bruna. Tudi Aladeen pride iz svojega okolja v ZDA,  tam rovari in lovi samega sebe,  ter na koncu nekako najde tisto po kar je prišel. Predvidljivo in nič kaj zabavno.

Seveda sama vsebina ni tisto kar kliče k ogledu in z moje strani bi bilo precej naivno, če bi v takem filmu iskal iglo v obliki zanimive in večplastne zgodbe. Film želi gledalce osvojiti z drznimi skeči, humornimi dovtipi in neprestanim norčevanjem, če izpade sarkastičen tu, ciničen tam in nasplošno zabaven pa bi bilo še toliko bolje. Ne vem ali je morda res problem v meni, sem res tak težak, sem res tako trdega srca, da se ne znam sprostiti in primerno zabavati ali pa je film enostavno butast? Meni film ni drzen, prej obupan poskus zbujanja pozornosti. Humornih dovtipov ne zaznam, če je to plemeniti humor, potem tudi ne vem. Norčevanje da, ampak iz koga pravzaprav? Iz diktatorjev, političnih vodij, oportunistov ali zgolj iz gledalcev? Ne rečem, sarkastičen in ciničen celo zna biti, a ne toliko, da bi gledalec ploskal in vriskal v nebo. Nasplošno zabaven? Niti po naključju. Čeprav mu lahko pohvalim dve ali tri užitne fore (cameo Megan Fox, Edward Norton), ampak nič takega, da bi se človek kakorkoli nasmehnil. Pa kdo bi dolgotvezil? Ciljna publika je jasna, jaz pač nisem to in zato lahko povsem mirno pljunem na tale kljunašev iztrebek, pa mi očitajte karkoli želite. The Dictator je izguba časa in hvala lepa.

Ne priporočam

  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   Filip dne 8.08.2012 12:10

Res butast film. OK, nekateri (a zelo redki) gegi so kar posrečeni, ampak kot celota je film bruh. Poleg tega me je pa zmotilo tudi nekaj drugega: Borat in (delno) tudi Bruno sta bila narejena kot kvazi dokumentarca, kar je res pripomoglo k učinkovitosti nekaterih for, Diktator pa je bil v celoti zrežiran kot film in zato so se mi zdeli tisti poskusi ‘šokiranja’ gledalca povsem brez pomena.

#2 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 8.08.2012 14:48

Bruno je bil dosti slabši, Borat pa dosti boljši. To je vse, kar je treba reči.

#3   Paucstadt dne 8.08.2012 16:53

Ah če bi rekli samo to, bi bilo dolgčas.

#4 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 9.08.2012 01:40

Saj sem tudi jaz rekel večv svoji recenziji, ampak to je bistvo :)

#5   Goodfella dne 16.08.2012 12:42

V veliki večini primerov se strinjam s tvojimi ocenami, a pri Diktatorju sva čisto mimo. Film res ni nobena mojstrovina, kakovostno je daleč stran od Borata, ampak zame vseeno še vedno dovolj zabaven in smešen. Potem tudi Everybody Hurts ni vžgal?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !