Once Brothers (2010)

Ker sem sorazmerno mladih kosti (letnik ´84), tiste prave Jugoslavije nikoli nisem doživel, niti razumel, če sem odkrit. Zaradi tega v meni ne tli niti kančka jugonostalgije, niti kančka kakršnekoli povezave na nekdaj skupno deželo. Je pa vse tisto kar se je pričelo dogajati po letu 1990 še kako ostalo tudi v mojem spominu. Sicer na vso situacijo gledam bolj kot ne iz otroške perspektive, ampak nekateri spomini so še kako živi. Predvsem športni. Nekaj je namreč golo dejstvo: Jugoslavija je bila svoj čas prava športna velesila, ki bi, ako bi ostala skupaj, zagotovo vladala različnim športnim panogam še vrsto let. Pri nogometu in košarki v Evropi Juga verjetno ne bi imela konkurence. Da Juga postaja nogometna  velesila, so kazali že mladci v osemdesetih, krona tedaj mladih karier pa je bila zmaga Crvene Zvezde v finalu pokala prvakov leta 1991. Nogometna renesanca v obliki Hrvaške na Euru 1996 in predvsem Mundialu 1998 izvira prav iz te iste jugo šole, seveda v tej isti šoli izvira tudi prva slovenska nogometna pravljica (Euro 2000) in druga pravljica s tragičnim zaključkom (SP 2002). A bolje kot nogomet, je bivša Juga igrala košarko. Ob koncu 80ih so se skupaj znašli super talenti, igralci, ki jih Evropa pred tem ni videla veliko, če jih sploh je. Na OI ´88 je ta generacija začela svojo serijo (2.mesto), jo nadaljevala leta ´89 na domačem parketu z naslovom evropskih prvakov, leta 1990 pa so v Argentini postali tudi svetovni prvaki. Juga je bila leta 1990 z naskokom najboljša ekipa na svetu, šopek talentov, ki je tedaj igral za plave, je bil naravnost neverjeten. Ne smemo pozabiti, zraven je bil tudi Slovenec Jure Zdovc. Je pa šlo tisto tekmovanje v športne in politične anale tudi zaradi drugih, manj lepih stvari. Politično ozračje v Jugi je bilo leta 1990 že pošteno naelektreno, v košarkaški ekipi pa je lonec počil, ko je ob slavju svetovnih prvakov na igrišče pritekel navijač s hrvaško zastavo. Vlade Divac, prvi center in tretja violina moštva, je pristopil do tega navijača, mu iztrgal zastavo iz rok in jo odvrgel na parket, s tem pa zanetil prepir med soigralci, ki se še dolgo ni polegel.

Naslovni doku ameriške produkcije (ESPN in NBA Entertainment) na nekoliko preveč ameriški način kaže zgodbo skrušenega Divca, ki se skuša po 20 letih opravičiti za svoja dejanja in oprati svoje ime. Potem, ko je s tisto gesto postal glavni hrvaški sovražnik, ni izgubil le navijačev, ampak je izgubil še nekaj več. Izgubil je prijateljstvo nekdanjih košarkaških kameradov. Nekdanji brati pod obroči so postali sovražniki. Vojna jih je razdelila in med njimi ustvarila globoko brezno, ki ga je bilo nemogoče preskočiti. Vlade Divac in Dražen Petrović sta bila svoj čas najboljša prijatelja, ki sta si na pripravah ves čas delila sobo. Med seboj sta se močno razlikovala; prvi je bil bolj len in morda manj delaven, drugi je bil tipičen deloholik, ki je z vsakim metom iskal popolnost. Predstavljala sta slikovit mozaik, ki se je pod košem s pomočjo Tonija Kukoča in Dina Radje najbolje sestavil. Istega leta sta tudi skupaj krenila čez lužo in kot prva tujca zaigrala v tedaj magični ligi NBA. Divac je pristal pri Lakersih in zaigral ob Magic Johnsonu, Petrović je postal član Portlanda, kjer mu je družbo delal Clyde Drexler, kasnejšo slavo pa je požel pri Netsih, kjer so po smrti tudi upokojili njegovo št. 3. Dva fantiča iz obskurnih jugoslovanski vasic, ki jima je pred nogami ležal košarkaški svet. Dva fantiča, ki sta zaradi vojne izgubila prijateljski stik in si postala tujca. Dve legendi, ki ju je usoda pred morebitnim pobotom in stiskom rok dokončno oddaljila ob tragični nesreči Petrovića, ko je na nemški avtocesti izgubil življenje.

Once Brothers (2010) je iz športnega vidika povsem dostojen doku, ki naniza kup zanimivih in pomalem mitskih podrobnosti in podatkov, ki so že zaprašeni v spominu. Pokaže kakšna legenda je bil Petrović že tedaj, pokaže kakšna legenda v nastajanju je bil Divac, pokaže vso moč tedanje Jugo ekipe, ki ji res ni bilo para. Divac, ki se na pot razodetja in spominov poda z avtom, skozi lastno naracijo dokaj uspešno riše politično stanje tedanje države v razpadu. Kaže na pogubo, nesmiselnost in tragedijo vojne in skozi športne oči to izpade nekoliko drugače kot smo vajeni. Šport je kot življenje in alegorija športnega razpada in razpad države imata zagotovo skupne točke. Všeč mi je, da Divac ne skuša iskati odgovornosti in ne poveličuje ene ali druge strani, ampak iz priletne distance gleda na vse skupaj in jasno razkrije kako težke situacije se tu razpletajo. V vojni, ljubezni in športu ni šale in tale doku to po mojem mnenju dokaj dobro prikaže. Da, to pravim in to drži, ampak vseeno se dokuju pozna vpliv ameriške produkcije, vpliv ameriškega pogleda na te arhetipske teme. To vse skupaj kazi celotno podobo, kanček preveč osladnosti in lepih besed je zaznati, a dejstvo je, da se je Divac na to pot očiščevanja in pranja krivde lepo pripravil. Mene kot športnega navdušenca in nekdanjega “poznavalca” veseli pogled na ostarele legende jugo športa (Paspalj, Kukoč, Radja), svoje dodajo tudi Magic Johnson, Larry Bird in Clyde Drexler, vseeno pa bi se Divac lahko odpeljal tudi do Ljubljane in tam pozdravil še Zdovca, ki je bil v tem kotlu in državni nestabilnosti takisto pomemben igralec, saj je kot eden prvih zapustil Jugo ekipo. Vseeno gre doku v nekakšen spomin; srečanje Divca s starši Dražena Petrovića in obisk njegovega groba je po mojem mnenju antologijski trenutek bivše Juge in neka nova pot prijateljstva naj ima skupne točke tudi tu. Vem, stanje sladkobnosti, ki jo premorem v zadnjem času se nevarno viša. Verjetno je to zaradi olimpijskih iger v Londonu.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   JanGmb dne 4.08.2012 18:13

‘Divac je popoln; če kakšno njegovo dejanje govori drugače, je narobe interpretirano’ Sicer pa polno nekih prirejenih in prilagojenih dejstev, ki postavljajo pod vprašaj tudi vse ostalo…

#2   Paucstadt dne 5.08.2012 21:10

Mnja saj verjetno imaš prav po svoje. Dokuji iz oči enega človeka so vedno tako-tako.

#3   JanGmb dne 6.08.2012 01:10

Že to da v vseh teh letih ni bil na Hrvaškem je manj verjetno kot to da sem jaz boljši košarkar od njega. Poleg tega dam pa svojo desno roko in levo nogo stran, če bi mama od Dražena v primeru, da so bile vse te osebne tenzije (in ne samo nacionalne) tako sprejela Vladeta samo zaradi dokumentarca. S tehničnega vidika pa moram omeniti še zelo slabo režirana srečanja med Divcem in ostalimi sodelujočimi.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !