Mientras Duermes (2011)

Mientras Duermes (2011) je letošnji zmagovalec Grossmanovega festivala v Ljutomeru in že zaradi tega si ga velja ogledati. Drugi morda še tehtnejši razlog pa tiči v režiserju Jaumeju Balagueru, ki se je do sedaj že izkazal za dokaj dobrega režiserja, ki zna snemati zanimive filme. Če morda Darkness (2002) in Fragiles (2005) res ne spadata med žanrske prvokategornike, pa to vsekakor velja za film [Rec] (2007), s katerim je režiser pokazal Ameriki in svetu kako se snemajo filmi o zombijih in kako mora zgledati film domnevno posnet iz ročne kamere. Rec je bil odlično sprejet iz vseh strani in tudi moja malenkost ga šteje med tiste najboljše žanrske izdelke zadnjih let. Seveda pa se Balaguero ni mogel upreti skušnjavi in kmalu je posnel še nadaljevanje, ki pa prav v ničemer ne doseže kvalitete in svežine izvirnika. A nič ne de, lani je z naslovnim dokazal, da gre za hudičevo dobrega filmarja, ki zna delati res dobre filme. Mientras Duermes (2011) se na prvi pogled močno razlikuje od režiserjevih predhodnikov, a dejstvo je, da nekaj poznanih elementov ali prijemov nosi tudi naslovni. Zagotovo pa napram zgodnejšim poskusom velja za bolj zrelega, bolj resnega, ukvarja se z drugačno tematiko in vsaj mene seveda veliko bolj prepriča oz. zadovolji. Tu se režiser dobro in slikovito spusti v sprevrženi um slehernika in pokaže, da se za prijazno ali poznano masko lahko skriva marsikaj drugega. Podkrepljen z odlično atmosfero in poln simbolike tako gledalca prepriča že s prvimi kadri in brez dvoma gre za film, ki kar močno štrli iz povprečne filmske zakladnice.

Cesar si kruh služi kot hišnik oz. vratar stanovanjskega kompleksa. Njegov vsakdan ni kdo ve kako pisan, a zagotovo mu ga lajšajo bežna srečanja s stanovalci in obiskovalci bloka. Še posebej pa se mu pogled zaiskri ob srečanju z mlado, lepo in brhko Claro. Sicer nam uvodni kadri kažejo Cesarja v družbi nekega dekleta in zdi se kot da ima nekoga ob sebi, osebo, kateri zvečer lahko šepeta na uho. A resnica se potem kmalu izkaže za povsem drugačno. Cesar navzven kaže povsem drug obraz, pravi Cesar je v bistvu sprevrženec, ki je obseden s Claro. Ponoči se splazi pod njeno posteljo, tam počaka, da Clara zaspi v toplem objemu svoje postelje, nato se skobaca ven, ubogo dekle omami in tam opravlja naloge ljubimca in še kaj. Sprevrženo in bolano. A z omamljeno Claro si ne poslužuje le mesenih užitkov, nagaja ji tudi z neko čudno kemijo in celo s ščurki. Vse to ga potem pripelje še bližje njej in njegov ogabni načrt se vse bolj uresničuje in sklada. Šele prihod Clarinega pravega ljubimca stvari postavi na glavo in kar naenkrat mora Cesar za svoj obstoj, za nadaljevanje svoje obsesije postoriti še kaj več. A več ne gre izdati, da ne utegnem komu priskutiti ogleda.

Seveda je film v prvi vsti predvsem dobra psihološka analiza glavnega lika. Cesar je v svojem bitu povsem obseden in nor sprevrženec, ki je bolestno zaljubljen v Claro. Tako bolesten, da ji ne privošči svobode, ne privošči ji življenja, želi ji le slabo, želi jo kaznovati. Ko nezavedni materi razkriva svoj načrt, se lepo vidi kako mu raste ego, kako ga že samo razmišljanje zadovoljuje in polni. Zanimiva so srečanja Clare in Cesarja ob belem dnevu, kaj vse se mu prepleta v glavi, kaj vse si misli. Je to isti Cesar? Balaguero kaže, da je za človeško masko lahko skrito marsikaj. Ljudem ne gre zaupati ne glede na to kako lepo se smejijo. Padec moralnih načel in vrednot je več kot očiten in Cesar je do neke mere tudi le produkt časa, saj njegova dejanja kažejo na nemoč in so lahko le rezultat iskanja boljšega jutri. Je tu režiser simbolno ali metaforično kazal tudi na celotno družbo? Padec družbenih načel in vsesplošne morale? Prehod v kaos, kjer bo vsak posameznik tako ali drugače vzel tisto kar mu pripada, ne glede na ceno? Ali pa gre le za alegoričen prikaz španskega in evropskega gospodarstva, ki je tik pred dokončnim zlomom, ki pelje v popoln propad etike, morale in kulture? Je Cesar le bolan psihopat, ki ga pojava Clare tako zmoti, da mora po njegovem urgirati ali pa gre za produkt časa, ki zaradi strahov in paranoje enkrat enostavno eksplodira in svojo bolečino prenese med družbo in tako zdravi svoje komplekse? Morda pretiravam, ampak upam si trditi, da ne gre le za povest o norem vratarju, nenazadnje je režiser že s Recom dobro kazal in žugal družbenemu propadu, linču kapitalizma in padcu moralnih vrednot. Veliko bi se morda lahko zapisalo tudi o razvrednotenju posameznika (Clare) ali nazorovanju (Cesar), lahko bi rekli kakšno tudi o igri nezavedne spolne prakse, ki jo vrši Cesar ali pa gre pri vsemu skupaj za skrit Ojdipov kompleks, saj mati v Cesarjevem življenju predstavlja pomembno figuro in morda Cesar zaradi njenega “spanja” podobno zrcali na Clare.

Eden močnejših elementov filma je zagotovo temačna, srhljiva atmosfera, ki ves čas dviga kocine. Režiser film dobro pelje od začetka do konca, miren in preudaren slog se dobro poklopi v sam scenarij in tu se mi zdi film zelo, zelo močan. Glavni igralec (Luis Tosar) je izjemno prepričljiv in dvojnost lika nazorno in učinkovito prikaže, morda so stranski liki manj prepričljivi, a vseeno dovolj za popolno doživetje. Film je na številnih festivalih dobro prodajal svoje ime in lahko rečem, da je mene držal v prijemu od prve do zadnje sekvence. Sploh konec je kar silovit in lepo poveže celotno absurdnost situacije. Dober film, ki je definitivno vreden ogleda.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !