Intruders (2011)

Španski režiser Juan Carlos Fresnadillo, ki je pred dobrimi desetimi leti presenetil z dokaj všečnim filmom Intacto (2001), tokrat ne doseže svojih zmožnosti, ki jih je nazadnje dokaj uspešno kazal tudi z režijo pomalem kultnega 28 Weeks Later (2007). Intruders (2011) je prej kot ne dolgočasen film, poln klišejev in žanrskih stereotipov in moram priznati, da sem kmalu po začetku le še nemo čakal na odjavno špico in ravnodušno slovo od filma. Naslovnemu filmu primanjkuje energije, nekoliko več duše, tak plastičen poskus se mi zdi in mirno lahko zapišem, da gre za film, ki ga človek pozabi že kmalu po zaključku. Pa je zgodba sicer verjetno kar dobro nastavljena, a je verjetno res tudi to, da smo pomalem že vsi siti filmov, kjer skrivnostni stvor straši in traumatizira nedolžna dekletca. Drži pa tudi to, da filmu zmanjka energije ravno takrat, ko se razkrije veliki tvist in ko bi morali gledalci od presenečenja doživljati vrtoglavico in še kaj, a bolj kot ne naveličano zamahnemo z roko in pri sebi tuhtamo kako dolgo smo to že pričakovali. No, sicer je pa tako pri teh malih horror filmih, dandanes mora biti že res močan in krepko čez  mejo dobrega okusa, da ga je raja pripravljena sprejeti, če ne to, pa mora biti precej bolj premeten in pameten, mora biti film, ki se vsaj trudi premikati meje in le tako lahko dobi trajnejši poklon današnjega občestva. Če pa gre za tipično horrorčino, kjer je vsak gib vnaprej poznan in film prav nikjer ne skuša biti zapomnljiv, potem pač dobimo tako sivino kot jo nudi naslovni in lahko le prikimamo volji, to pa je nato tudi vse. Saj ne, da bi sam tokrat pričakoval kaj res prelomnega, a vseeno sem se nadejal dobre zabave in prijetnega kratkočasenja, a film mi tega pač ni ponudil in povsem se lahko strinjam z oceno, ki so jo filmu prisodili na imdb-ju. No, sam bi bil še kanček manj radodaren.

Film govori zgodbo o brezobličnem hudobcu, ki se prebudi in nato straši nič hudega slutečo deklico. Skrito se prihotapi v temne kotičke njene sobe in od tam preži in čaka na priložnost za naskok. Ubogemu dekletcu na pomoč priskoči oče, ki ne more verjeti, da nekdo vdira v zasebnost njegove hiše in hčerkine sobe. Začne se boj in lov, a brezobraznega možaka nihče ne ujame. Nekje drugje podoben ali pa nemara celo enak stvor straši ubogega dečka, čigar mati počasi izgublja razsodnost in na pomoč kliče tudi božje delavce in izganjalce hudiča. No, vendar pri teh horror filmih je vedno tako, da je strah velikokrat votel, okoli ga pa nič ni, hočem reči, da ima pri vsem tem veliko besedo predvsem domišljija in potem se naplete kar se naplete. Je pa morda zanimivo kako se navidez različni zgodbi nato združita in gledalcu odpreta oči in mu predstavita glavno resnico zapleta. Hja, saj pravim, da bi tole utegnila biti čisto ok pripovedka, a le če bi imel film nekaj več entuziazma in duše. Če bi film uspel gledalca prepričati in držati v krču do samega izsteka, ga morda sem in tja še bolj zapeljati in zavesti. A ga ne, daleč od tega, resnica se kaj kmalu začne kazati in potem je ves preostali šmorn, ki se prepleta le še mašilo in brezvezen material, ki gledalca le še odbija od ogleda. Skrben oče, ki želi na vsak način zaščititi svojo hčer, je res ena taka sprana rdeča nit številnih horror filmov in redko kateri sedaj lahko pokaže kaj novega. Sicer ta očetov strah, očetova projekcija do neke mere predstavlja nekaj novega, ampak kaj želi film povedati? Da je otroška domišljija zapletena stvar iz katere potrebno briti norcev? Saj to že vemo. Je krivda na materini strani, ker je svojemu sinu govorila laži in natolcevala take zgodbe, da je otrok ves čas živel v strahu, ki se očitno prenaša naprej? Tudi prav, ampak kot pravim, vse že videno in zlajnano.

Sicer gre za pretežno mali film španske produkcije in zato mu velja malo pogledati skozi prste. Ampak vendarle bi od scenaristov Nicolasa Casariega in Jaimea Marquesa lahko pričakovali nekoliko bolj nabrit in zanimiv scenarij. Nekaj lukenj in dogodkov je enostavno preveč za lase privlečenih in kakšen dolgoletni privrženec žanra bi se zgrozil ob tistih luknjah, ki so celo mene zmotile do te mere, da se mi je na ustnice prikradel pokroviteljski nasmešek. Veliko bi lahko filmu očital tudi zaradi predvidljivosti, ampak ne bom, da ne bom izpadel kot ne vem kakšen pikolovec, ki ne zna uživati v filmih. Skratka, film bi na vseh ravneh potreboval še kakšne tri mesece piljenja, potem bi pa nemara lahko prišlo ven nekaj, kar bi lahko v mojem spominu ostalo kakšen dan dlje. Tudi režija ni bila nikjer nič posebnega, saj specialni efekti se kje dobro kažejo, ampak ni bilo nekih dobrih sekvenc, ni bilo pretirano navdušujoče fotografije in tudi na atmosferi bi lahko bolj delali. Priznam pa, da me je v tem primeru trailer kar pošteno potegnil za nos, saj je dokaj prepričljiv, medtem ko je film celostno gledano precej daleč od prepričljivosti. Igralskemu kadru poveljuje Clive Owen, ki pa je povsem povprečen in je daleč od svojih najboljših vlog, tudi ostale vloge ne prinašajo nič presenetljivega, le mala Ella Purnell je dokaj dobro odigrala vlogo prestrašene in molčeče deklice. Tako no, mali in bolj kot ne nevidni film, za katerega je po mojem mnenju vseeno ali ga kdo vidi ali ne. Ni sicer čisto najslabši film naokoli, a ne prinaša pa res nič novega, nič zaradi česar bi ga lahko ponudil ali priporočil v ogled.

Ne Priporočam

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 27.07.2012 08:46

Hvala za priporočilo. :) Dejansko ne moreš več zaupati niti režiserjevemu imenu, še manj seveda igralcem (ki itak nimajo zveze z ničemer več, samo poglej v kakšnih idiotizmih na stara leta igra npr. De Niro).

#2 paucstadt  paucstadt dne 27.07.2012 22:01

Ja, na žalost je res tako. De Niro je sploh izgubil kompas, pa tudi drugi, ta čas precej cenjeni igralci padajo v vse večje pofle. Ampak jebi ga, this is the world we livin`.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !