The Crossing Guard (1995)

Seana Penna smo morda res bolj vajeni pred kamero kot za njo, a z vsemi svojimi štirimi režijskimi podvigi je dokazal, da zna še kako dobro vihteti tudi režiserjevo palico. Njegov prvi film, kjer se je podpisal kot režiser, nosi naslov The Indian Runner (1991), gre pa za trpko dramo o dveh bratih, ki imata različna pogleda na življenje in svet. Kritiki so film lepo sprejeli in Pennu pisali pogoste hvalnice za režijo in pristop. The Crossing Guard (1995) je drugi Pennov poskus in tudi ta velja za precej trpkega in mračnega, to je nekako postalo kar zaščitni znak Pennovega udejstvovanja za kamero, spomnimo se še poznejšega in odličnega The Pledge (2001), pa tudi zadnji, Into the Wild (2007) zagotovo nosi precej grenkobe, čeprav je moč zaznati več barvitosti in optimizma kot poprej. Zakaj se je ob svojih prvih filmih Penn ukvarjal s tako težkimi temami? Zakaj je bil njegov film tako temačen, tako boleč? Je želel Penn s filmi oprati določeno krivdo, je želel s filmi pokazati svojo lastno bolečino in ujetost, svoje strahove in tegobe? Kdo bi vedel. A Penn se je v vlogi režiserja zagotovo dokazal kot zrel filmar, ki filme resno jemlje, jih razume in preko njih gledalcem sporoča in kaže tiste bolj kisle dogodke, ki jih piše življenje. Njegovi filmi so lahko odličen prikaz tragedije, nemoči in krutosti, delujejo verodostojno, verjetno in morda ravno zaradi tega prav vse štiri štejem visoko na svoji lestvici filmov, ki so name naredili bolj definiran vtis.

The Crossing Guard (1995) v percepcijo vzame tragično izgubo otroka, žalovanje in prevzem odgovornosti, gledalcu pa povsem direktno zastavlja boleča in temačna vprašanja, za katera pa ni moč najti lahkih odgovorov. John Booth je pred leti pijan zbil deklico in ji vzel mlado življenje. Po odsluženi kazni prihaja iz zapora in dekličin strti oče je odločen, da bo pravico vzel v svoje roke in tako kani Boothu soditi s kroglo v glavi. Interakcija teh dveh likov je jasna, motivi enega in drugega so jasni in na dlani. Booth se zaveda teže svojega prekrška, zaveda se tragičnosti in izgube, ki jo je povzročil s svojo malomarnostjo. Na drugi strani pa skrušeni in neutolažljivi oče ne zmore končati z žalovanjem, ne sprejme izgube, ne sprejme tega, da je nekdo na tako nespameten način za vedno končal hčerkino življenje. Eden in drugi trpita in se utapljata v svojih bolečinah, prvi je čustveno povsem na tleh in se ne more pobrati, ne more na novo začeti življenja, pravzaprav si ne pusti ponovno zaživeti; drugega žene le še ideja po maščevanju, ideja po potešitvi, čustveno bolečino pa utaplja v alkoholu in nezdravem načinu življenja, kjer se pomalem ves čas kaznuje in sam sebi očita to izgubo. Zanimiv je prizor, kjer Freddy obišče svojo bivšo ženo in ji pove kakšen je njegov načrt. Čuti, da bo s tem še poslednjič zadovoljil ženo, da bo tudi njej prinesel neko zadoščenje na obraz. A potem, ko Freddy vendarle pride do Bootha in mu nameri pištolo v glavo, se med njima ustvari neka energija, ki ju, smešno in čudno, na nek način poveže. Freedy ponudi Boothu tri dni življenja, potem se bo vrnil in ga dokončno kaznoval za nesrečo. Ti dnevi so potem tisti dokaz o naravi enega in drugega protagonista. John in Freddy te zadnje dni pred njunim vnovičnim obračunom doživljata različno in kot na dlani je, da Freddyjeva obsesija, bolezenska paranoja in želja po maščevanju ni toliko povezana z Johnom, pač pa bolj s tem, da ima Freddy veliko odprtih vprašanj do samega sebe in lastnega sprejetja življenja, ki mu je sedaj padlo na grbo. Freddyjev problem ni John, Freddyjev problem je njegova čustvena inteligenca, ki se ne sestavi več in zato vidno izgublja tla pod nogami. A seveda je potrebno Freddyja tudi razumeti. Soočanje s smrtjo otroka mora biti nepredstavljivo in njegove motive in želje sam še kako razumem.

Moralni dvomi, ki jih film vzbuja so po mojem mnenju res zelo dobro prikazani in še kako zadanejo žebljiček na glavico. Kakšno pravico ima tu oče? Je sodba v primeru pijanega voznika, morilca zadostna? Je prav, da se nespametnemu povzročitelju tako tragične nesreče ponudi nova možnost, nova priložnost v življenju? To so res težka vprašanja in film jih postavlja iz sekvence v sekvenco. Tu filmu nimam kaj očitati in lahko zapišem, da je Pennu uspelo ufilmiti res težak in naporen scenarij, ki zahteva celega gledalca. Fabula filma je nadvse močna. Žal pa najdem rahlo razočaranje v sami formi tega grenkega slikosuka. Pennu se nekateri kadri zelo posrečijo, nekateri pa niti najmanj in vsaj za tiste lahko trdim, da filmarju tu še primanjkuje obrtniške žilice. Nekatere sekvence so tako slabše posnete, slabše zmontirane, morda so preslabo osvetljene in prepogosto zaidejo v kislo melodramo, čeprav ni potrebe. Tudi atmosfera ni na najbolj ostri rezini, pa še kaj bi se našlo. A v isti sapi lahko izpostavim tri stvari, ki film dvigajo iz povprečja: to je prvo srečanje Bootha in Freedyja, močan pogovor Freddyja in žene v kavarni, ter Johnovo priznanje kako mu je bilo ob smrti deklice. To so močne in odlično prikazane sekvence, ki meni zlepa ne bodo šle iz spomina.

David Morse in Jack Nicholson sta tu dobri igralski naložbi. Sploh Morse je tu odigral eno svoji prepričljivejših vlog, prav gotovo. V vseh tistih močnejših sekvencah je zelo dober, nadvse prepričljiv in ob Nicholsonu dobro ujame trenutek in izkoristi svoj prostor. Nicholson je dober kot vedno, a mestoma ga odnese in skuša v samo vlogo vriniti več kot je potrebno, seveda pa je tisti pogovor v kavarni, ki ga izvedeta z Anjelico Huston sama šola metodične igre. Film tako štejem dovolj visoko, sploh vsebinsko je res zelo močan, žal pa ga na vizualni ravni nekoliko zmanjka in celostna podoba ni tako silovita kot bi lahko bila. A vseeno gre za film, ki zleze pod kožo in lahko ga le priporočam naprej.

Priporočam +

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !