Dead Poets Society (1989)

Avstralčan Peter Wier spada v tisto skupino režiserjev, ki filmov ne snemajo kot po tekočem traku, a kadar poprimejo za kamero, potem vedno izpod rok spravijo nekaj, kar ima težo in nasplošno topel sprejem. Nazadnje me je lepo prepričal z zaporniško avanturo The Way Back (2010), precej všečen mi je bil tudi Master and Commander (2003) z Russelom Crowom na krovu ladje, še posebej pa me je navdušil z izjemno dramo The Truman Show (1998) - klik-, ki ga bom verjetno še dolgo štel med svoje najljubše filme daleč naokoli. Posebnost Wiera vidim predvsem v zelo dobro izbrušenem slogu za  podajanje zgodbe. Njegove zgodbe vedno lepo tečejo, gledalca lepo polnijo in kratkočasijo, ter vzpodbujajo tudi do bolj temeljitejše pozornosti. Tak je bil denimo tudi film Green Card (1990), kjer Gerard Depardieu in Andie MacDowell hlinita srečen zakon za zeleno karto, na koncu pa vendarle spoznata, da sta ustvarjena eden za drugega. Všečno in simpatično na prvi pogled, a film nosi tudi precej simbolike in resnično menim, da ima svojo težo in veljavo, poleg očitne navihanosti in kratkočasnosti. A leto pred tem je Wier že posnel enega svojih še danes najbolj poznanih filmov. Dead poets society (1989) je tisti čas veljal za dokaj popularn film, ki je imel širok krog občudovalcev in privržencev. Kako tudi ne, gre za grenko-sladek film, ki ima v svoji premisi precej všečnega materiala in gledalcu zagotovo ponuja marsikaj v premislek. Z všečno in uspešno naracijo, dobro režijo in prepričljivim glavnim protagonistom, se brez težav vtisne v spomin.

Akademija Welton je v petdesetih veljala za aristokratsko in konzervativno šolo, ki do svojih študentov goji poseben, strog odnos. Na študente pritiskajo in iz njih želijo stisniti tisto največ, pri tem pa pogosto uporabljajo vprašljive metode. Ampak kdo bi jim zameril, so le toliko snobovski in elitistični kot starši njihovih študentov. Starši, ki želijo iz svojih otrok narediti bogove, silijo in strmijo k popolnosti, pozabljajo pa, da njihovi otroci poleg tega, da ves čas strmijo k zadovoljitvi svojih staršev, potrebujejo tudi čas zase, čas za zabavo. Se da to združiti z zahtevnim in utrujajočim študijem? Profesor John Keating meni, da se da. Keating je profesor poezije, ki v samo poučevanje vnese nov žanr. Poučevanje naredi zanimivo, moderno, strastno in v študentih prebudi marsikatera čustva, za katera niso verjeli, da jih imajo. Pokaže jim smisel življenja, lepoto napisane besede, vcepi jim drugo miselnost, drug pogled na svet. Vsako predavanje jim nekaj da, jim nekaj premakne v glavi in ni presenečenje, da se med njim in študenti stke izjemen odnos, ki meji na pravo prijateljstvo. Seveda pa to v prvi vrsti ni všeč strožjim in višjim akademskim glavam, prav tako pa kislo na vse skupaj gledajo nekateri starši, ki svojim otrokom ne privoščijo razmišljanja z lastno glavo. Kam to zatiranje vodi je jasno kot beli dan in žal morajo nekateri to spoznati na najgraši in najtežji način. Oh, pa tako lepo jim je Keating želel pojasniti zadeve.

Oh captain, my captain.

Seveda je filmu moč očitati predvidljivost, a poanta ni v tem, da bi nam moral režiser postreči s kakim res nepričakovanim zasukom, poanta je predvsem v tem, da nam režiser pokaže odnos oz. spremembo mišljenja. Da nam pokaže spremembo ljudi, ki jim jo prinese nov način, nov veter v podobi predanega profesorja. Kaj je boljšega od tega, da v življenju najdemo strast, da najdemo delček sebe v tistem kar delamo in potem to delamo z veseljem, ljubeznijo in srečo? Kaj je hujšega od vnaprej napisane usode, življenja, ki ne teče zgolj za zadovoljitev lastnih potreb in želja, pač pa teče v prvi vrsti za zadovoljitev in doživitev sanj, ki jih sanjajo starši, ki teh sanj niso doživeli, sedaj pa želijo, da namesto njih to dosežejo njihovi otroci? Represija ali svobodni, sproščeni duh? Iskanje lastne podobe, lastnega jaza, ki je dovolj močan in dovolj samozavesten, da se upre neki vnaprej določeni matriki in najde svojo pot, ki prinaša veselje in radost. Tako vidim naslovni film in morda sem tu v svojem pogledu pretiraval, a nič za to. Keating se je enkrat nekje zagotovo uprl, našel je svoj smisel, ki pa je sedaj spet na preizkušnji. A pogled na obraze svojih študentov mu zagotovo razkriva, da je nekje uspel in tem mladeničem zapustil zapuščino, ki jo bodo v življenju še kako radi uporabljali. To pa je tisto, kar največ šteje. Pogled iz druge perspektive, pogled z drugačnimi očmi.

Now, don’t just walk off the edge like lemmings! Look around you!

Film je drama v pravem pomenu besede in žanrska umestitev tu ni sporna. Wier odnose med številnimi liki lepo gradi, lepo jih združuje in razgali jih ravno dovolj, da se gledalec zgodbi in njihovim motivom lažje preda. Nekatere sekvence so močne in nosijo precej sporočilnosti, so take, da lahko ostanejo v glavi še kakšno skrokano noč več. Z oskarjem nagrajeni scenarij je podpisal Tom Schulman, ki zanimivo, kasneje ni uspel niti približno ujeti kvalitete kot mu je uspela tu. S sorazmerno nizkim budgetom (malo več kot 16 milijonov) je film svoj iztržek nekajkrat zvišal (na okrog 235 milijonov) in verjetno podelil nasmeške na številne producentske obraze. Seveda pa je glavno vodilo filma zelo dober in prepričljiv performans Robina Williamsa, za katerega menim, da je to ena njegovih najbolj posrečenih vlog, čeprav gre res mestoma tudi nekoliko preveč v trivialnost, ampak recimo, da je splošna podoba na dostojni ravni. Tako kot režiser, se je tudi Williams lahko zadovoljil z oskarjevo nominacijo. Ta je pripadla tudi filmu za katerega nasplošno velja, da je bil tako med kritiki kot med gledalci zelo dobro sprejet. Dead poets society je film, ki je zagotovo vreden ogleda, jaz nisem začutil, da bi ga zob časa kaj načel, čeprav je vprašanje kako bi ga današnji rodovi sprejeli. Ampak vseeno, Carpe diem in Seize the day.

Priporočam +

  • Share/Bookmark


1 komentar ↓

#1   filmoljub dne 22.07.2012 19:36

S tistim, da gre Williams v trivialnost, se še kako strinjam — jaz bi celo rekel, da je v marsikateri svoji vlogi neznosno zoprn, patetičen in gre v svojem overactingu krepko čez mejo dobrega okusa, misleč, da stoji na stand-up odru. (Primer take vloge: Patch Adams. Še danes si moram dajati odmerke inzulina.) Zato so mi edine njegove dobre vloge tiste, ki so netipične, ki niso niti malo komične, kjer je celo antijunak in podobno. (Primer: Insomnia, kjer igralsko zlahka pelje scat Ala Pacina, pa naj kdo reče kar hoče.) Sicer pa je Weir tudi meni izjemno ljub režiser in nekatere njegove projekte štejem med svoje najljubše vseh časov: med tistimi, ki jih nisi omenil, so to predvsem fantastični The Year of Living Dangerously (1982) in seveda legendarni Witness (1985).

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !