Scent of a Woman (1992)

Ala Pacina štejemo med največje in najbolj markantne filmske igralce vseh časov. Kako ne, gre za človeka, ki je v 70ih letih blestel iz filma v film in v prav vsaki vlogi kazal svoj širen in neizmeren talent. Bil je Michael Corleone v Coppolovem dvojcu The Godfather (1972, 1974), bil je Franck Serpico (Serpico; 1973), bil je Sonny v Pasjem popoldnevu (1974). Tri znamenite in nepozabne vloge. V 80ih je bil Tony Montana (Scarface; 1983). Kaj je skupna točka vsem tem filmom, poleg tega seveda, da še danes veljajo za presežke sedme umetnosti, tako ali drugače? Skupna točka je tudi v številu oskarjev, ki jih je za svoje igralske performanse osvojil veliki mali Newyorčan italijanskih korenin. Pa ne, da bi bili oskarji tako ali drugače pokazatelj njegovih kvalitet, a vendarle nam danes pogled z neke časovne distance razkriva kako zelo so bili akademiki takrat v zmoti. Če so bila osemdeseta manj Pacinova kot ostala leta, jasno zakaj, takrat so se razbohotili razni mačo tipi s tremi brzostrelkami v roki in bicepsi s premerom fička, Pacino tu ni imel kaj iskati, tudi okus širne publike je šel v drugo smer; pa so 90-a spet v prvo vrsto lansirala metodičnega Pacina, ki je nato nanizal še cel kup izjemnih vlog. Sklepni del trilogije o družini Corleone (The Godfather, part III; 1990), kjer je mojstrsko upodobil ostarelega dona, pa super Glengarry Glenn Ross (1991), kjer je ob pravljičnem castingu blestel v vlogi Rickyja Rome, sta le napoved njegovega prvega in težko pričakovanega oskarja, ki ga je osvojil za vlogo slepega in pomalem norega polkovnika Franka Sladea v filmu Scent of a woman (1992). Pacino je bil nato še Carlito Brigante (Cartilos Way; 1993), Vincent Hanna (Heat, 1995), Lefty (Donnie Brasco, 1997), pa Hudič (Devils Advocate, 1997), in tako naprej. V novem tisočletju je padec v formi očiten, omenim sicer lahko še mali in spregledani film Chinese Coffee (2000), ostalo pa je res bolj za pozabo. Tudi Pacinovi performansi se, bodimo pošteni, ponavljajo in so le bleda senca njegovih najboljših del. Ampak, da ne bo dileme; sam Pacina, tako kot mnogi, štejem med najljubše igralce in največje legende in vsak njegov film mi predstavlja svojevrsten užitek (ok, Gigli tu odpade). Mnoge od njih sem videl večkrat, nekatere res velikokrat in vedno znova me prepričajo za kako dobrega igralca gre. Prav je, da ga na tem koščku medmrežja pospremim s filmom, ki mu je vendarle oz. končno navrgel oskarja in ga za večno zapisal med legende.

Scent of a Woman (1992) po malem lahko štejemo med simbole devetdesetih. Verjetno mu ceno dodatno dviga prav dejstvo, da je Pacino z njim osvojil prvega oskarja, morda pa tudi ne. Priznati je potrebno, da gre za toplo dramo, ki lepo gradi na zgodbi in od začetka pa do konca gledalcu servira marsikaj na jedilniku. Ne gre le za zgodbo o študentu in noremu slepemu starcu, pač pa gre za precej več. Je režiser Martin Brest vse to dobro prikazal? Menim, da kar dobro. Karakterizacija likov je tu dokaj močna, saj se obadva glavna protagonista tekom filma precej razvijata, gradita. Resda mestoma okorno in predvidljivo, a vsemu navkljub gre za močno interakcijo med njima in zato vsa ta nadaljna razsvetljenstva ostanejo toliko bolj verodostojna in verjetna. Kdo oblikuje koga? Mar polkovnik s svojim pogledom na življenje oblikuje naivnega mladeniča ali pa prav ta mladenič z mladostniško nedolžnostjo mehča starčevo dušo in srce in se ta na jesen svojega življenja vendarle odpira množici?

Charlie je zagnani študent na cenjeni in prestižni fakulteti. Njegovi starši niso bogati, zato mora za mirno nadaljevanje študija med prazniki priložnostno delati in tako služiti prepotrebne dolarje. Tokrat za lahek zaslužek izbere varovanje ostarele in slepe osebe. Polkovnik Frank Slade je morda res slep in ostarel, a nikakor za Charlieja ne pomeni lahkega zaslužka. Že njuno prvo srečanje nakaže v katero smero bo krenilo njuno sodelovanje, a take avanture si Charlie ni predstavljal. Frank Charlieja skorajda ugrabi, odletita v NY in tam iščeta smisel, veselje, ljubezen, delita si nasvete in uživata tako ali drugače. Frank, ki na daleč kaže svojo odtujenost, ujetost, otožnost in osamljenost, je odločen, da tokrat zadnjič zaužije darove življenja in se še zadnjič nadiha svobode, potem pravi, da si bo v glavo pognal naboj. Charlie, ki ga po praznikih na šoli čaka pomembno sojenje in bo morda suspendiran iz šole, ta kaos ne sprejema najbolje in se drži nazaj, situacije neprestano ohlaja in išče način pobega. Charlie ne uspe zaužiti darov življenja, ne uspe razpreti kril in ves čas z nagubanim čelom razmišlja in računa kako bo. Situacija obeh je rahlo drugačna, prvi je doživel vse in življenje mu je namenilo kruto usodo, kaj mu je storiti v bistvu; drugi ima pred seboj načrt, ki ga bo iz marginale odpeljal naprej, a mu je naproti stopila ovira, ki se zdi prevelika, njegova dilema, njegova skrb je pričakovana. Ampak ravno v tem trenutku, na tej poti, tadva lika potem naletita eden na drugega in izvlečeta vse dobro iz njune interakcije in uspeta na vse skupaj pogledati še iz druge perspektive. Film uči, kaže na moč uma in zavesti. Pretenciozno? Zagotovo! A v kontekstu in z dobrimi občutki.

Hja no. Sicer sem ob filmu užival skoraj tako kot ob prvem, drugem ogledu, a morda me je tokrat zmotila dokaj bohotna minutaža. Bi bilo lahko to zgodbo povedati v uri in pol namesto več kot dveh? Verjetno da. A film ne dolgočasi. Vse sekvence so dobro nastavljene in gledalca ves čas držijo v neki preži. Če ne z duhovitim sarkazmom ali cinizmom, ki ga premore polkovnik, pa z nekaj prizori, ki ostajajo v družbeni zavesti (tango s prikupno gospodično, ferrari). Zadnji govor, ki ga ponudi polkovnik bi bil lahko tudi simbol vseh generacij, tu je Pacino silovit, kot zna biti le on. Pacino je za vlogo dolgo študiral kretnje in situacijo slabovidnih oz. slepih in seveda mu je to uspelo do zadnje kaplje. Odličen je in do konca prepričljiv. Njegov “hoo-ah!” tu še dobro pride do izraza in upam si trditi, da je oskar tu zaslužen in ni šlo le za poplačilo krivic. Chris O´Donnell mu žal ne seže do kolen, ampak kdo bi mu lahko. Ne smem pa pozabiti, da gre za eno prvih vlog danes izjemnega Philipa Seymour Hoffmana, recimo, da kaže svoj potencial. Sicer je film rimejk italijanskega Profumo di donna iz sredine sedemdesetih, koliko je Brest sledil izvirniku ne vem (scenarij Bo Goldman), ampak zame je Brest tu opravil več kot solidno delo. V bistvu čudno, da si je uspel zapraviti kariero in status s filmom Gigli, prav smešno pravzaprav. Tu je bil verjetno na vrhuncu kariere, saj je zbral celo nominacijo na oskarjih za režijo in film. Skratka precej dober film, velik po svoje, a recimo, da tiste neprekosljive perfekcije ne uspe doseči. Pa vseeno…

Priporočam +

  • Share/Bookmark


8 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 4.07.2012 03:06

Pozabil si na mini serijo Angels in America in tv film You Don’t Know Jack, kjer je Pacino tudi v novem tisočletju v vrhunski formi.

#2 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 4.07.2012 03:09

Drugače pa si je Brest po moje kariero zapečatil že z porazno osladnim in posrano slabim Meet Joe Black, ki je zame stokrat slabši od Giglija, ki sploh ni tako napačen in je propadel le zato, ker sta notri Affleck in Lopezova, ki sta šla takrat folku močno na živce.

Drugače pa Vonj po ženski zame brezhibna klasika in eden najboljših filmov vseh časov, takoj za Rain Manom, Amadeusom in Letom nad kukavičjim gnezdom.

#3   filmoljub dne 4.07.2012 05:45

Ogled izvirnika z odličnim Vittoriom Gassmanom je več kot priporočen (priznam, tukaj sem verjetno v prednosti, znam aktivno italijansko), pa tudi film Dina Risija je bolj kompleksen in večplasten, Pacino pač igra bolj na direktno čustveno-sočutno noto. Tisti njegov slavni zaključni govor se mi danes zdi kar nekoliko patetičen, ne morem pomagat.

#4   filmoljub dne 4.07.2012 05:51

p.s. Sicer pa sta oba filma nastala po knjižni zgodbi Il buio e il miele (“tema in med”) iz leta 1969 avtorja Giovannija Arpina. Knjiga ima temačen, žalosten podton, in čeprav je konec optimističen, bolj malo pravih komičnih trenutkov (te je v filmu dodal scenarist) ter opisuje osamljenost in družbeno izoliranost sodobnega človeka.

#5   Šef dne 4.07.2012 10:28

je pa navadna beadrija, da je dobil pacino zgolj tega 1 oskarja

ignorirali pa so ga v botrih, serpicu, dog day afternoon, and justice for all, scarfaceu :(

scent of a woman mi je všeč, ampak o’donnell mi gre na kurac

#6   filmoljub dne 4.07.2012 11:03

Word. Meni tudi.

#7   bz dne 4.07.2012 13:55

Ta slikosuk je sestavljen iz dveh vzporednih zgodb, vsaka s svojim lastnim patosom, ki se stikata na mestih, ki so vsa sunkovita – nekakšen strukturni tango filma. Izbor naslova “Vonj po ženski” je zanimiv, ker povzdigne na prvi pogled dva obrobna momenta zgolj ene (Polkovnikove zadnje naslade), ki je že sama kot da pogojna, glede na zgodbo, ki jo “zaobjema” (Študentove prve moralne dileme). Cel kup je teh paradoksalnih tektonskih detajlov, za katere pa smo kot zaslepljeni, predvsem zaradi brezhibne naracije.

“Ženska” in “vonj” – to nese tega Polkovnika v NY, v “središče sveta”, pri čemer tista palica maha kot pasji rep. Še zadnjič v središče užitka, k temu se odlično podata slepota in smrt. Mogoče te ženske, ki jo “vidi” polkovnik in o kateri govori, sploh ne moremo videti ne da bi oslepeli in umrli in je prostor, kjer se z njo srečamo enako nemožen, kot slepi tango po koordinatah ali vožnja ferrarija.

Na drugi strani kovanca pa čisti in otožni svet moralnih imperativov. Kar je spet presenetljivo, saj bi le Študent moral biti pohoten itd in stari Polkovnik ves moralen. Oba sta sicer nekakšna izobčenca, a iz nasprotnih razlogov. Eden zaradi bližine z užitkom, drugi zaradi bližine z moralnim zakonom. Vmes je pa telo družbe (sošolci, družina). To si lahko predstavljamo kot nekakšno kroglo z dvema izbočenima poloma, ki si skozi njo podata roke in v sunkovitih obratih tanga izmenično uredita zadeve drug drugega.

#8   Paucstadt dne 4.07.2012 21:59

Tudi meni.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !