Prometheus (2012)

Ko je Ridley Scott pred leti najavil, da želi posneti preddel svojemu kultnemu Alienu (1979), je v filmskem svetu završalo. Završalo zaradi navdušenja in silnega pričakovanja kaj nam bo ta obrtni mojster tokrat ponudil v obet in završalo zaradi grenkih opazk, češ ali je priletnemu gospodu res tako dolgčas, da želi na jesen svoje kariere spet oživljati tisto s čimer je zaslovel pred toliko leti. Do premiere je nato preteklo kar nekaj vode, sedaj pa je film končno tu in nosi pomenljiv in intriganten naslov. Prometheus (2012) je s skrbno načrtovanim marketingom že pred časom dražil in cedil sline neučakani publiki, seveda sem bil med to slinasto neučakano publiko tudi sam. A hkrati me je nekje globoko pod površjem vendarle tudi žulilo in zbadalo: bo Scott opravičil pričakovanja, bo potešil cineastično lakoto, bo dal prednost fabuli ali formi itd.  Po ogledu sem ujet v lastno zanko obsedel na sedežu dvorane in pričel tuhtati. Po dveh nočeh še vedno tuhtam. Kako ovrednotiti in kako ubesediti videno? Neizpodbitno dejstvo je, da je Prometheus (2012) močan film. Pa opraviči vso napetost, silna pričakovanja? Je dovolj kvaliteten, da ga mirne duše sprejmemo kot dejanski preddel (ali karkoli drugega) originalnemu Alienu (1979), ki še danes, po vseh teh letih, dobiva na teži in vsako leto bolj ponosno stoji na odru najboljšega sci-fija daleč naokoli? Po tehtnem premisleku bi sodil približno takole: pričakovanja (če le niso bila res previsoka) do neke mere opraviči, dočim pa ga ob bok legendarnemu izvirniku, pa tudi Cameronovemu nadaljevanju, seveda v prav nobenem primeru ne gre postavljati.

Prometheus (2012) je film, ki se bohoti z močnim vsebinskim nastavkom, zagotovo. A po mojem mnenju tega potenciala nato ne izkoristi najbolje oz. do konca. Visokoleteči cilj o iskanju naše stvarnosti nekje bogu za hrbtom se hitro izgubi v nepovezani in nekoliko preveč luknjasti zasnovi. Pa ne želim sedaj izpasti kot sključeni in osiveli intelektualec, ki želi povsod najti smisel lastnega bita, ampak vendarle gre za film in projekt, ki želi, da ga jemljemo resno. In če ga jemljemo resno, potem mimo makadamske naracije in zgodbe, polne slepih ulic in črnih tunelov, ne moremo iti. Že prav, da film kot tak pušča veliko lastne interpretacije, mozganja in iskanja smisla ali rešitve, ampak vseeno bi bilo nemara vse skupaj bolje, ako bi scenarij deloval nekoliko bolj prepričljivo in trdno,smiselno, pravzaprav. Preveč na horuk se mi zdi in ne morem se znebiti občutka, da se je Scott prehitro zadovoljil in nato na vrat na nos krenil proti tehnično-vizualnemu delu. Dobro, tudi če bi bila sama fabula podhranjena in bi režiser ta manjko nato skušal nadoknaditi s pomenljivim in alegorij polnim celostnim konceptom, kot je bilo to nemara v izvirniku, pa tudi v Blade Runnerju, bi človek še mirno spal. Ampak ta način komuniciranja ali predajanja zgodbe mu tu ni uspel tako zelo ali pa se je vse skupaj preveč pomešalo v osupljivo tehnično plat in smo gledalci to enostavno spregledali. Sodil bo čas. Ampak dobro, tu mu kanim pogledati čez prste in zamižati na vsaj eno oko. O Weylandu in njegovi udeležbi ne bom razglabljal, to mi ni bilo na mestu in še sedaj ne vem, čemu so ga vključili zraven. A vendarle mi je film uspel vriniti nekaj v razmislek.

Menim, da film koncept religije in stvarstva dokaj dobro vpelje v sam kontekst, a se nekje sredi poti nato ustavi. Drži, da je stvarnik (ljudje, bog) neki inženir življenja, a važen je motiv. Zakaj? Je odgovor, ki ga Charlie servira Davidu o stvarstvu dovolj na mestu, da poteši naša in replikantova vprašanja o nastanku? Igranje boga, ki lahko nekaj dela oz. naredi po svoji volji, je bržčas nekaj najbolj interesantnega, a za kakšno ceno? Kakšno ceno so plačali humanoidni inženirji, ki so zemljo posuli s svojim DNK-jem? Kakšno ceno bomo plačali ljudje, ki smo po svoji podobi naredili replikante, ki sedaj opravljajo večino dela namesto nas? Je cena končni pogrom lastne vrste? Kdo bi vedel. Na početku štorije vidimo žrtvovanje bledega velikana za nastanek življenja. Alegorija Jezusa Kristusa je na mestu, a obenem me vprašanje o usodi in naključju vendarle vse bolj razjeda. Je človek le plod hecne reakcije? Tako kot je plod nesrečne reakcije morda pošast, ki ob koncu tako silovito izstopi iz telesa in zakriči v pozdrav. Se je načrt inženirjev nekje sfižil in so zato želeli narediti konec? No ja, verjetno preveč tuhtam in filozofiram in bi se mi sedaj sir Scott le smejal v obraz.

Igralski kader je imensko močan, performansi pa niso ravno nepozabni. Noomi Rapace se mi je sicer na prvo žogo zdela dobra, sedaj pa morda niti ne več, ni dovolj karizmatična za to vlogo, ki dovolj nazorno koketira z Ripleyevo. Ostali me prepričajo še manj, Charlize Theron je rahlo neizkoriščena, dočim ostali bolj kot ne statirajo s šibkimi dialogi. No, vsi razen Michaela Fassbenderja, ki seveda predstavlja glavno gonilo filma. Odigra vrhunsko in prav vidi se, da so se scenaristi (Damon Lindelof, Jon Spaihts) pri njem najdlje zadržali. Gledano s tehničnega vidika je film kakopak pravi posladek in pika. Ridley Scott je naredil korak naprej in ustvaril svet prihodnosti kot malokdo pred njim. Tu res nimam nič za oporekati in si niti ne drznem. Posebni efekti so izjemni, vizalno je film čisti presežek. Tu ni debate. A pogrešam kanček ostrejšo atmosfero, pogrešam tisto, kar bi film tudi na tem področju naredilo večnega. Alien ima marsikaj, kar ne bo nikoli padlo v pozabo, Blade Runner je praktično sestavljen le iz takih kadrov, kaj ima Prometheus? Je abortus dovolj močan, da lahko v družbeni zavesti ostane naslednjih nekaj let? Oh kje. Tu Scott ni več tako luciden. Film nima tiste večnosti, nima tiste veličine. Resda so sedaj drugi časi, ampak filmu manjka tisto nekaj, kar bi ga držalo nad vodo še nekaj naslednjih let. Sekvence, ko v Alienu prvič pridejo do jajc, tista misterioznost, tista klaustrofobija, kadri, ko monstrum prvič pride na plano, to bo večno ostalo, ne glede na to kolikokrat bomo film videli. Prometheus tega žal nima, to mu manjka in to najbolj pogrešam. Ok, rojstvo monstruma je dokaj dobro speljano in fanom cele štorije lahko povzdigne kocine, a to ni dovolj. Da se razumemo, Prometheus je dober film, ki zadovolji na več ravneh, tudi vsebinsko lahko poteši, zakaj ne, a nima pa tiste teže, ki bi ga uvrščalo med kakršnekoli mejnike sci-fija. Nima in pika.

Debate o filmu so povsod dokaj pestre in neskončne. Eni ga precej hvalijo, drugi manj. Jaz sem se ob filmu lepo zabaval in kratkočasil, zdi se mi več kot spodobno sproščanje po napornem delovnem tednu. Velik finančni vložek je sicer že lepo povrnjen, a dobrih 260 milijonov zelencev dozdajšnjega izkupička verjetno ni tisto kar so producenti želeli ali pričakovali. Kakorkoli, govori se o trilogiji in res me zanima kaj bodo prinesla nadaljevanja. No, zdi se mi prav, da tokrat zaključim z mislijo Rogerja Eberta, ki pravi: Ridley Scott’s “Prometheus” is a magnificent science-fiction film, all the more intriguing because it raises questions about the origin of human life and doesn’t have the answers. It’s in the classic tradition of golden age sci-fi, echoing Scott’s “Alien” (1979), but creating a world of its own. I’m a pushover for material like this; it’s a seamless blend of story, special effects and pitch-perfect casting, filmed in sane, effective 3-D that doesn’t distract.

Hm, ja!?

Priporočam

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 30.06.2012 17:00

Si bil mogoče še za spoznanje bolj prizanesljiv od mene, ampak v glavnem ugotavljam (tudi po Goodfellovem zapisu), da smo imel ob ogledu vsi podobne občutke in misli. Sem pa prepričan, da bi bil po drugem ogledu (večino filmov, opisanih na svojem blogu, sem videl več kot enkrat, številne tudi 4-krat ali 5-krat) še veliko bolj kritičen in nezadovoljen.

#2 paucstadt  paucstadt dne 30.06.2012 20:51

Bolj toplih besed ;) , z oceno se bolj ali manj strinjamo. Se pa seveda strinjam s tistim drugim delom, sam sem sicer poprej mislil, da bi ga moral videti še enkrat, pa sedaj menim, da bi to le pokvarilo prvotni vtis.

#3   Jan Kralj dne 2.07.2012 16:37

Ravnokar sem pogledal Blade Runner, zato sem v hudi dilemi. Naj pogledam še najnovejšo stvaritev strica Ridleya ali naj se sprijaznim s tem, da strica, ki je ustvaril osmega potnika in iztrebljevalca, že dolgo ni več.

#4   filmoljub dne 3.07.2012 21:00

Osebno mislim, da je še najbolje odmisliti oba omenjena Ridleyjeva kulta in se ogleda lotiti s kar najmanj pričakovanji in primerjalnimi asociacijami — v tem primeru ti je (vsaj, če si pristaš SCI-FIja) lahko celo všeč. :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !