21 Jump Street (2012)

Ah ja, lahko bi prej vedel, da se bom tudi tokrat v posteljo ulegel z dolgim nosom in skrajno nepotešen, ampak ob kratkem oddihu od nogometa mi je nekaj pregovorno “odbitega” kar pasalo na jedilniku in res je tudi to, da sem do zadnjega verjel, da pa bi naslovni film lahko ta monotoni nogometni vsakdan ustrezno in dovolj kakovostno presekal in me zalil z že kar močno pogrešano bistro filmsko energijo. Pa ni bilo tako. 21 Jump Street (2011) je film bolj švohotne narave, ki gre iz spomina malodane že ob ogledu. Kako bi najbolje in najkrajše povzel to stominutno folkloro slaboumnega humorja in pretencioznega dogajanja? Težko. Če rečem, da gre za res tipično mtv komedijo, ki zadnja leta v Hollywoodu rastejo kot gobe po dežju, bi v bistvu povedal veliko in malo hkrati. Veliko zato, ker nemara vsi dobro vemo kaj to pomeni: torej res nič pametnega in vse skupaj na prvo žogo; in malo zato, ker bi s tako grobim opisom lahko označil praktično vse komedije zadnjih 20 let.

21 Jump Street (2011) je film, kjer neokusni stereotipi in plesnivi klišeji brstijo kar sami od sebe. Imamo dva policista, prvi je lep in butast (Channing Tatum), drugi je malo bolj čokat in bistrejšega uma (Jonah Hill). Prvi je bil v srednji šoli glavna faca in magnet za številne puhoglave najstnice, drugi je bil sila nepriljubljen geek, ki se je držal bolj zase. Po osmih letih se ta dva modela ponovno srečata na policiji, ko skušata priti do te spoštovane službe. Tokrat, za razliko od srednješolski dni, združita moči in prav zato uspeta priti do modre uniforme. Po nekaj manj priljubljenih nalogah končno dobita misijo vredno pravih policajev. Na lokalni srednji šoli grozi sintetično mamilo, ki sprošča in morda celo mori najstnike, zato se morata junaka pod krinko vključiti v šolo in tam razvozlati ta trd in nevaren zalogaj.

Režije se sicer lotita kar dva režiserja, Phil Lord in Chris Miller, oba bolj vešča v tv vodah, scenarij pa priložita Michael Bacall in Jonah Hill. Kaj posebnega? V bistvu niti ne, na vseh ravneh filmu marsikaj manjka. Je pa produkcijsko zrasel na kar močnih temeljih, se mi zdi, da tu vendarle vse štima. Igra bi lahko bila boljša, ampak to človek tu brez problema lahko spregleda, mar ne? Izkupiček v blagajnah je kajpak zelo dober, Američani pričakovano padajo na take finte, mi je res čudno, da se jih ne naveličajo. Ocena na imdb je skrajno previsoka, ampak ok, če so prebrali Sandlerja in ga zadnje čase lepo kaznujejo, ni kaj, da ne bodo čez nekaj let prerasli tudi tak tip komedije in potem nam bodo morali tile kleni humoristi prikazati nekaj drugega, to pa bodo časi potem. Utopija, vem.

Saj ne rečem, štosi si lepo sledijo in film bi lahko marsikaterega manj zahtevnega gledalca tudi zabaval do solza sreče, ampak mene pač tako lahko ne morejo več dobiti na limanice. Vsi štosi so vnaprej predvidljivi, pričakovani in že stokrat videni v tej ali oni obliki. Humor je tako impotenten in razvodenel, da bi res lahko zgolj zamahnil z roko in si poiskal nek naključen haha video na Youtube, pa bi se zagotovo bolj zabaval. Vse te zagate, probleme, tviste, ki nam jih film želi prodati, smo že videli. Koliko je Jonah Hill tu drugačen kot v drugih najstniških komedijah, kjer je nastopil? Kje je izvirnost? Kje je svežina? Poguma je očitno dovolj, priznajmo, film sem in tja kar korajžno skaklja po tisti tanki meji med to in ono stranjo sprejemljivega in sem lahko toliko pošten, da filmu priznam tudi tiste dobre lastnosti. Ampak žal se vse dobro prehitro potem skrije za tistim velikim kupom slabega in potem je to dobro približno tako težko najti kot iglo v kupu sena. Proti koncu film izgubi vse vajeti in krene na tak čuden ringelšpil, da me zanima, če so mu režiser, producent in ostali pomembneži, ki so sodelovali poleg, sploh lahko sledili? Verjetno ne. Vseeno en manjši plus za kratko vinjeto Johnnyja Deppa. Presenetljivo in recimo, da pade na plodna tla. Karakterizacije likov ni, oz. so tako oglate, da je že kar boleče vse skupaj. Sploh, ko želijo te brezizrazne in tope like potem kar na hitro širiti in ostriti z nekimi ljubezenskimi homoerotičnimi interakcijami. Pa saj je vseeno. Že to, da se dva 25 letnika (tam nekje, leto gor ali dol) lahko brez večjih težav infiltrirata med s hormoni podivjane mladenke in mladeniče (srednješolce!), je rahlo bizarno in samo po sebi vzbuja vprašanja o ustreznosti ideje, scenarija in še marsičesa. To, da se potem prepletajo celo ljubezni med srednješolko in policistom, pa celo policistom, ki je kao dijak in mlado profesorico, ki se mladeniču že ob prvem snidenju lepo nastavi, pa je le dokaz ameriške dvoličnosti. Amerike, ki se obenem zgraža nad to najstniško podivjanostjo, po drugi strani pa to podivjanost huronsko in z navdušenjem spremlja obenem. Ha, simbolika z vsebino (mamila, joj prejoj) je verjetno zgolj naključna. Da pa se razumemo, ravno ta ameriška dvoličnost, pretirana in mestoma že kar strašljiva čistost in zadržanost do človeških užitkov, torej zrcaljenje obče družbene dogme, pa je tisti največji biser filma in morda lahko rečem, da tu film nekako vendarle zaigra na prave strune. Ampak vseeno je to premalo, premalo za kaj več, zato pozaba in hvala lepa za vse rože.

Ne Priporočam +

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !