Batman (1989)

Ni skrivnost, da sem velik zagovornik in podpornik Nolanove oživitve miljarderja v netopirjevem kostumu, ki dela red po ulicah Gotham Cityja. Nolanova franšiza se mi zdi kratkomalo odlična, še posebej The Dark Knight (2008), ki je name naredil res močan, nepozaben vtis. V slinastem pričakovanju tretjega, sklepnega dela Nolanove vizije, sem si zaželel hitre osvežitve, a sem v istem hipu ugotovil, da bi bilo nemara še precej pametneje, če bi šel še bolj nazaj in bi za popoln filmski večer po dolgem času pogledal kar tisti prvi film o Batmanu, ki ga je posnel obrtni mojster Tim Burton ob koncu osemdesetih. Burtonov Batman (1989) je bil pravi hit, brez dvoma. Kar en tak simbol devetdesetih se mi v bistvu zdi, bil je ravno prav norčav, ravno prav skrivnosten in ravno prav temačen, da sem ga, tako kot mnogi drugi, oboževal in ga na lestvici najljubših filmov dolgo štel kar visoko. Ampak ok, tisto so bili neki drugi časi. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je Burton z Batmanom zadel terno, ustvaril je prepričljiv svet, zanimive like in tisti občutek iz stripa je uspel zelo dobro prenesti tudi na filmsko trakovje. Stripovski junaki takrat še niso tako masovno polnili kino dvorane kot danes, zato je bil vsak tak izlet v svet super junakov še toliko bolj pestra izkušnja. Burton je bil morda celo najboljša izbira za prvi filmski poskus oživitve Gotham Cityja; njegov slog, njegova domišljija in občutek za detajle se odlično kažejo še danes, več kot dvajset let kasneje, ko je oko navajeno na marsikaj drugega, novega, bolj bombastičnega. In tu moram reči, da me je tozadevno naslovni film spet še kako prepričal in nimam kaj, kot da ostanem pri tistem, da je Batman (1989) odličen film, ki mu je mesto v filmski zgodovini.

Gotham City. Always brings a smile to my face.

Zgodba kot taka sicer ne prinaša ničesar novega. Ulicam Gotham Cityja vlada nasilje in korupcija in Batman je praktično edini, ki se želi zoperstaviti nizkotnežem, ki polnijo žepe z nizkotnimi dejanji. Kdo ali kaj je Batman ugiba celo mesto. Kdo je ta temni pravičnik, ki lovi in zatira nepridiprave in na ulice temnega mesta prinaša vsaj nekaj miru in pravice? Vedno se prikaže iznenada, stopi iz sence, opravi svoje in potem na isti način spet izgine. Vsi mu želijo priti na sled, še posebej mlada, nadebudna fotografinja Vicki Vale, a nihče ga ne uspe ujeti. Je kot fantomski pravičnež, ki se pokaže le tedaj, ko ga najmanj pričakujejo. A ta čas svoj imperij širi tudi Jack Napier, gangster, ki po padcu v kemično kislino postane Joker, strah in trepet Gotham Cityja. Jokerja lahko ustvavi le Batman in srdit boj teh dveh protagonistov se lahko prične. Boj med dobrim in zlim film dobro prikaže. Na eni strani imamo Batmana, oz. Brucea Waynea, ki globoko v sebi še vedno nosi bolečino, ki jo je dobil ob umoru svojih staršev. Prav ta izkušnja ga izoblikuje, zaradi tega dogodka je postal to kar je. Bruce Wayne ni le snobovski miljarder, pač pa je v prvi vrsti maskirani borec proti kriminalu. Na drugi strani je Joker, tipičen produkt Gothamskih ulic, ki mora za lastno preživetje biti to kar je, torej neutrudljiv kriminalec, morilec, sociopat, ki si želi le to, da mesto Gotham postane njegova last. Nekaj je gotovo, ni Batmana brez Jokerja, kot tudi obratno. Njuna folklora je izjemno napeta, iskriva in zdi se, da se eden od drugega lahko največ naučita. Smešno po svoje, ampak ravno dovolj arhetipsko. Koliko sta si Joker in Batman v resnici sploh različna? To se je sicer Nolan bolje in več spraševal, a tudi Burton tu ni od muh.

As though we were made for each other… Beauty and the Beast. Of course, if anyone else calls you beast, I’ll rip their lungs out.

Scenarij je prišel izpod rok Sama Hamma in Warrena Skaarena in upam si reči, da to ni ravno najmočnejši element filma. Manjka nekaj več ostrine, če ne še kaj drugega. Čeprav je res, da so Jokerjeve enovrstičnice prava poslastica. Mi je pa tokrat v oči padel predvsem ta izrazit noir slog, ki se prične bohotit od prvega kadra naprej. Čisti noir je to, od ulic, likov in fatalne ženske dalje. Burton je s samo scenografijo in fotografijo dokazal, da je mojster svojega posla, čeprav so bili produkcijski šefi sprva kar zaskrbljeni, saj režiser prav veliko pravih izkušenj ni imel. A verjetno jih je že s filmom Beetlejuice (1988) kar nekaj pridobil na svojo stran. Kako si Gotham City predstavljajo drugi režiserji, je bilo znano že kaj kmlu, ko je Joel Schumacher vse skupaj postavil na glavo in režiral dva konkretna pljunka, ki nista vredna počenega groša. Burton je tu z vizualnim delom zagotovo prepričal vse naokoli in njegova kariera je šla potem povsem zasluženo samo še navzgor. Tu je nekaj kadrov res izjemnih. Recimo tisti končni obračun med glavnima likoma, tam na tistem visokem nebotičniku, kako gotsko vse skupaj deluje. Pa tudi prihod Jokerja z baloni na ulice, ko naokoli meče denar, zelo antologijska scena, ki jo vsi verjetno še kako dobro nosimo v spominu že vsa ta leta. Pa še nekaj tovrstnih sekvenc ima film in prav zato pravim, da filma nikakor ne gre podcenjevati, pač pa ga velja šteti med tiste bolj vidne produkte tistega časa. Tudi na področju posebnih efektov je Burton takrat kar dvigal letvice in tu mu gredo vse pohvale z moje strani. Zatorej trdim, film, če ravno trpi zaradi ne najbolj izbrušenega scenarija, vse to povrne z zares dobrim vizualno-tehničnim delom. Gotham City je neverjeten in morda ga niti Nolan dvajset let kasneje ni uspel tako dobro zajeti. Sama struktura filma se mi zdi dobra, dobro teče in narativno je kar na mestu, dočim me je tokrat kar precej zmotila reakcija Valeove ob spoznanju, da je njen ljubimec v resnici tudi fantomski pravičnež; zakaj je tu vsaka reakcija tako zminimalizirana? Pohvalno pa je seveda tudi to, da je minutaža glavnima likoma, torej Batmanu in Jokerju dobro umerjena. Joker ne skače ves čas pred gledalcem, pride le nekajkrat in takrat vedno nepozabno in v slogu; manj je več tukaj še kako drži in vsemu skupaj daje več misterioznosti in pomembnosti. Spet nekaj, kar danes mnogi filmarji ne znajo upoštevati in potem svoje like stlačijo v čisto vsak kader, kar potem rezultira predvsem v to, da se gledalci likov naveličamo že po nekaj minutah.

And now, folks, it’s time for “Who do you trust!” Hubba, hubba, hubba! Money, money, money! Who do you trust? Me? I’m giving away free money. And where is the Batman? HE’S AT HOME WASHING HIS TIGHTS!

Seveda pa ne smem mimo igralskih kreacij, igralske kreacije pravzaprav. Jack Nicholson je v vlogi Jokerja enostavno odličen. Tako zelo vživeto odigra vsako minuto, ki mu jo ustvarjalci naklonijo. Dober je in do konca prepričljiv in zanima me kakšen bi bil film brez Nicholsona. Dejansko film dvigne na nek drug nivo, to je redka vrlina, ki jo premorejo res le najboljši. Michael Keaton se mi v vlogi Brucea Waynea oz. Batmana kar dopade, takisto gredo vse pohvale tedaj izjemno brhki in privlačni Kim Basinger v vlogi Vicki Vale, ne toliko zaradi igre kot pa zaradi stasa. Tak dokaj nepozaben trio mi delujejo, pa ne vem sedaj ali to govorim zgolj iz čiste nostalgije ali je dejansko temu tako. Precej v uho gre tudi glasba, delo Elfmana in Princea. Film je bil posnet za slabih 40 milijonov, pridelal pa jih je že več kot 400 in v vsakem primeru gre za velik in pomemben film. Njegova zapuščina je širna in pomembna, saj je oral ledino na marsikaterem področju. Zato tu ni dileme, Batman (1989) je izvrsten film, vreden ogleda. Leta se mu sicer poznajo, ampak v dobrem smislu pravzaprav.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 23.06.2012 01:50

Batman Returns je še boljši, je pa tale seveda bolj legendaren. Zame sta Burtonova Batmana daleč boljša od Nolanovih, še posebej od Batman Begins. Fora je, da sta bila Batman Forever in še posebej Batman & Robin tako slaba, kičasta in norčavo otročja, da jih je bilo treba zresniti, ali če hočeš antistripirati, toda Nolan je šel za moje pojme predaleč in Batmana spremenil v preveč realnega junaka. Pa tudi Batmanova dekleta so zdaj smešno povprečna, kar je še en velik kiks.

#2   filmoljub dne 23.06.2012 07:29

Po mojem je problem, ker so vsi ti stripovski junaki nastali v nekem drugem daljnem času, z drugačnimi problemi in miselnostjo — današnji režiserji pa jih prikazujejo na moderen, trendovski način (da ne govorimo, kako efekti že praviloma preglasijo vsakršno sporočilnost in celo zgodbo). In tako dobiš prehlajenega Jamesa Bonda, našemljenega v netopirja. Redki stripi so doživeli dobro adaptacijo, med njimi so (razen klasik kot Superman) po mojem prvi Hulk, Watchmeni, Možje X in (prvi) Iron Man, mogoče in pogojno pa še (prva) Hellboy ter Blade — in that’s it.

#3 paucstadt  paucstadt dne 23.06.2012 11:53

Se v bistvu kar z obema strinjam. Čuden občutek, pravzaprav.

#4   Šef dne 27.06.2012 17:06

“Ni skrivnost, da sem velik zagovornik in podpornik Nolanove”

ne vem no, v kritiki za begins si bil kar precej oster do novega stila

nolanov batman pa je presegel stripovske okvirje in ustvaril zares temačen svet in prepričljive like (ne glede na to, kako prehlajen glas imajo :D ), a pri tem se je izgubil tudi ves humor; vendar mene to ne moti, sem velik ljubitelj obeh nolanovih batmanov, brez dvoma bo tretji še boljši od predhodnikov :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !