Safe House (2012)

Oh ja, Hollywoodska produkcija je sem in tja že prav smešna. Producenti v iskanju magične formule vse preveč pozabljajo na vsebino in vedno bolj strmijo k drugačnim, bolj plastičnim zadovoljitvam, kar pa se vsaj zadnjih nekaj let vselej izkaže za napačen pristop. Podoben občutek sem imel tudi po ogledu filma Safe House (2012), ki je milo rečeno povsem povprečen film, ki je komajda vreden zapisa na blogu, a če sem že ravno tisti večer takole zapravil, pa naj še kaj spišem o videnem. Ne vem pa točno o čem naj bi pisal, v filmu gre enostavno za prazno 115 minutno skakanje od točke a do točke b, vmes se malo streljajo in lovijo, to je pa potem tudi vse. Aha, nekaj želijo biti tudi smešni, želijo biti aktualni in želijo biti predvsem testosteronsko adrenalinski. Vse bolj kilavo in za hitro, hitro pozabo. Saj nočem biti preveč zadirčen, ampak tovrstna Hwoodska produkcija je sem in tja res tako surovo predvidljiva in klišejska, da je že prav hudo. Verjetno pa neka ciljna publika vseeno nekje ploska in pozdravlja tale poflček, jim ne zamerim, le kakšen drug žanrski sladkorček bi jim predlagal v ogled, pa naj potem presodijo.

Matt Weston je nadebudni mladi tajni agent CIE, ki sanja pestro delo in Pariz. Njegova realnost pa je v Johannesburgu, kjer na skrivni lokaciji skrbi za varno hišo. Njegov vsakdan je sila dolgočasen, ždi v hiši, sem in tja preveri kakšno varnostno kamero in čaka na preži, če se slučajno kaj pestrega zgodi in bo prav njegova varna hiša prizorišče akcije. Nekje na drugem koncu mesta dve skrivnostni osebi, stara prijatelja očitno, izmenjata neke skrivne podatke in nato kmalu naletita na resne težave. Za petami so jima do zob oboroženi moški, ki želijo prav tiste podatke in ne izbirajo sredstev kako bodo prišli do cilja. Po opustošenju mesta se preživeli preda ameriški diplomaciji, krikne svoje ime, njegova izdana identiteta pa razkrije, da gre za enega izmed najbolj iskanih teroristov in kriminalcev na svetu. Ok, dolgo iskanega Tobina Frosta, nekdanjega agenta, ki je potem krenil na samostojno pot, prevzame CIA, ki ga odpelje na zaslišanje prav v tisto varnostno hišo, kjer čaka zdolgočaseni Weston. Ampak tisti do zob oboroženi kerlci so mu še vedno za petami. Sledi hud strelski obračun in Weston mora dragocenega ujetnika rešiti pred grenko usodo.

Hja no, kaj potem sledi je seveda jasno. Frost in Weston bežita pred tajno organizacijo, ki ju lovi, vse bolj pa se kaže, da nekaj smrdi pri sami ameriški organizaciji. Oh, kako preprosto je snemati in kovati take zgodbe. Klišejsko in stokrat videno vse skupaj. Saj ne rečem, akcijske sekvence si sem in tja dobro sledijo, ampak so tako prazne, da kar boli in kar je še najhuje, vnaprej so predvidljive do zadnje potankosti. Ne morem se znebiti občutka, da je Safe House (2012) v bistvu reciklaža vseh drugih žanrskih filmov, pa niti ne tistih najboljših. Za vsak kader se zdi, da smo ga že nekje videli, celo za dialoge sem skoraj prepričan, da sem jih že slišal poprej. Liki so povsem neizdelani in na prvo žogo, sicer se pri Westonu trudijo nekako naplesti ljubezen in vso to odrekanje, ampak je to bolj tako – tako, neprepričljivo.  Tudi ta vez, ki se splete med obema glavnima protagonistoma bi bila lahko precej bolje izpeljana. Osnovni zaplet filma je bolj na prvo žogo, razplet pa je močno za lase potegnjen in ne ponudi res nič revolucionarnega ali še ne videnega. Bodimo pa pošteni, to sem sicer tudi pričakoval. Neznano režisersko ime sicer kdaj lahko preseneti, če vpelje kaj svojega, kaj novega, kadar pa le kopira znane vzorce in skuša biti čim bolj konvencionalen, da slučajno ne pade kakšna temna senca nanj, takrat pa se po navadi ne izteče ravno najbolje. Espinozi lahko očitam pomanjkanje poguma ali nosu za kaj udarnejšega, ne smem mu pa oporekati obrtnega dela. Ta je vsemu navkljub na neki ravni in menim, da film najbolj trpi zaradi povprečnega, šibkega scenarija (Guggenheim, kdo?). Na koncu pa me čudi predvsem to, kakšna imena so se zbrala na enem kupu (Denzel Washington, Ryan Reynolds, Brendan Gleeson, Sam Shepard, Vera Farmiga…), ampak tudi njihova prezenca ni uspela filma dvigniti na nivo, ki bi ga jaz kot gledalec želel videti. Safe House (2012) tako brez razmisleka mečem na tisti veliki kup filmske zgodovine in ga tam puščam v nemilost časa.

Ne Priporočam +

  • Share/Bookmark


6 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 19.06.2012 11:47

Sijajno. Po akcijskem trilerju Čuha puha (2010) še ena mojstrovina z Denzelom torej. :D

#2 paucstadt  paucstadt dne 19.06.2012 23:05

Nekaj takega ja :D

#3 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 23.06.2012 01:52

Unstoppable je zelo dober film, Safe House pa sranje od filma. Kdor med njima ne vidi razlike, ima resne težave z dojemanjem žanra.

#4   Sadako dne 25.06.2012 13:34

Gledal par dni nazaj in res ni prav nič posebnega. Vse preveč generično in predvidljivo pa še akcijski prizori so skoreografirani izredno slabo.

Imaš kar prav, bo šlo zelo hitro v pozabo.

#5   vichy dne 30.06.2012 12:05

Film je s tehničnega vidika morda res povprečen, vendar pa je zgodba s psihološkega vidika izredno zanimiva za analizo – vsekakor ne gre zanemariti psihike osrednjih karakterjev.

#6   filmoljub dne 30.06.2012 20:52

@Fartner: verjetno je to isti žanr (oz. z ustreznim strokovnim terminom špura™), po katerem sodi Bayev The Rock (1996) med “akcijske komedije”? (jp, prav ste prebrali, to si TI izjavil tukaj)

Če je tako, jaz vsekakor imam “resne težave” s tem in sem tudi vesel, da jih imam.

Prijazno tvoj, Filmoglup

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !