The Matrix (1999)

The Matrix (1999) je bil za konec tisočletja odličen film. Vsesplošna histerija pred vstopom v novo tisočletje se je povečevala, vsa vprašanja o obstoju in smislu, ki so se pričela sprožati, so dobila nove razsežnosti. Človeštvo je začelo neustavljivo pluti proti popolni digitalizaciji, proti vse večji odvisnosti od računalnikov in ostale tehnologije in ni jih bilo malo, ki so morda prav zaradi tega v Matrici (slov. prevod) našli novo religijo. The Matrix je na trg prišel pompozno in z visokimi obrati. Znanstveno-fantastični ep je takoj pridobil trume navdušenih privržencev in tisti čas ni bilo človeka, ki se s fenomenom filma bratov Wachowski ne bi tako ali drugače srečal. Film je napovedoval novo dobo v samem žanru, morda filmu kot takem nasploh, po dolgem času je obstranski merchandising celo prerasel samo vrednost filma. Če se sedaj spomnim za nazaj, ja 13 let je že tega, potem lahko ugotovim, da sem ob vsesplošni evforiji in pravljičnosti videnega klonil tudi sam. Naslovni film sem takrat, kot 15 letni mulec, štel v sam vrh sedme umetnosti, navdušenje ob prvem, drugem, tretjem ogledu je bilo neizmerno. Kako ne, brata Wachowski sta pod pokroviteljstvom bogatih studiev zares uspela posneti film, ki je zadovoljil tako na tehnično – vizualni ravni, kot tudi na vsebinski, kjer so se različne teorije, analize, vprašanja in odgovori vrstili kar sami od sebe. Potem, ko sem zadnjič, bolj po naključju kot ne, naletel na tale zapis kolega Filmoljuba, se je enostavno v meni prebudila neka še posebej izrazita želja, da The Matrix, moj popoln film iz mladosti, vidim še enkrat. Tokrat nekoliko starejši, drugače razmišljajoči in skozi neko drugo prizmo gledajoči. Kaj sem ugotovil? Ugotovil sem, da je film res dober, vrhunski pravzaprav, moja ljubezen do njega sploh še ni usahnila. The Matrix še danes vidim kot primer vrhunskega sci-fi filma in kot enega izmed bolj razburljivih filmov zadnjih 15 let.

Leto 1999. Thomas Anderson je računalniški razvijalec, ki za topel kruh dela v neki ameriški korporaciji, sicer pa je v računalniškem podzemlju poznan kot heker Neo, ki se še posebej zanima za dekodiranje zloglasne matrice, ki se pojavlja na njegovem računalniku. Sivi vsakdan mu na glavo obrne skrivnostna Trinity, ki se pojavi od nikoder in trdi, da jo pošilja zloglasni heker Morpheus, ki ima vse odgovore na njegova vprašanja. Anderson najprej nad tem ni pretirano navdušen, po nekaj dneh razmisleka in čudnih sanjah pa se potem vendarle sreča z Morpheusom. Prisede v avto in se odpelje proti resnici, ki mu bo spremenila življenje. Resnica je namreč le ena in nekoliko drugačna. Vse to kar doživljamo navadni smrtniki, je le vzporedna resničnost, računalniški program, matrica, ki so jo izdelali napredni stroji samo zato, da lahko daleč v prihodnosti krojijo svet po njihovih željah. V prihodnosti oz. bolje rečeno v pravi resničnosti, smo ljudje le proizvajalci energije. Sužnji, ujeti v večno spanje in priklopljeni na kable, ki iz nas črpajo življenjsko energijo. Morpheus je vodja upornikov, ki se borijo in branijo še tisti zadnji delček človeštva. Vendar Morpheus, Trinity in ostala ekipa niso dovolj za boj proti tehnološkemu zlu, potrebujejo mesijo, odrešitelja, tistega (Neo=One), ki se lahko zoperstavi sovragu in nagne tehtnico na stran človeštva. Morpheus je prepričan, da je to prav Neo.

Vsebina je seveda nadvse intrigantna in zabavna. Ideja o paralelnem svetu, ki je v bistvu računalniški program, ki nadzira in vodi naša življenja, vsaj pri meni zaigra na vse mogoče brbončice. Kaj je realnost, kaj je resnica? Kakšen je tu potem pomen usode? Kdo vodi v resnici naša življenja? Alegorija religije ali sodobne družbe, kjer različne politične ureditve takisto vodijo in urejajo naša življenja. Si dandanes nemara Matrico in njene načrtovalce lahko predstavljamo v japijih z Wall Streeta, ki pod pretvezo nevidnega denarja v oblakih krojijo našo potrošniško usodo, vero v kapitalizem, boj za vedno večji dobiček? Menim, da naslovni film prav o vseh arhetipskih vprašanjih našega obstoja in sprejemanja zavednega in nezavednega lahko ponudi razmislek in debato in prav zaradi tega ga gre tako zelo visoko ceniti. A mene tu bolj premami primerjava z religijo. Igra usode in igra naključij, igra božjega načrta in realnosti, priprave na tisto nekaj, kar pride kasneje. Kaj je potem tu Neo? Jezus Kristus? Eh, menim, da ne. Neo je prej tisti, ki skuša religijo zatreti, podreti. Anti-mesija, ki širi idejo, da je vera le pretveza in opij za ljudstvo. Neo je faktor, ki ga želi vera, a ga ima ljudstvo, dokaz, da človeška volja vendarle pomeni več od nekega načrta, recimo usode. Seveda pa v razmislek lahko vzamemo tudi tisto o večnem boju med naravo in tehnologijo. Vračanje nazaj k naravi, h koreninam ali pa futuristično iskanje svetega grala v digitalizaciji, medmrežni povezavi in hologramih. Koliko tu še ostane od človeka in koliko se zavedamo lastnega jaza, lastnega življenja, katerega krojač smo sami?  Pa še mnogo tega film ponudi. Za radovedne glave pravi balzam in poligon različnih teorij. Hudičevo filozofski film pravzaprav, kjer je za dodatno začimbo poleg potem še malo ljubezni in ostalih, povsem pričakovanih in realnih človeških trenj in interakcij (izdaja, upanje, laž…).

Brata Wachowski ves ta material mojstrsko preneseta na filmsko trakovje in vse to dodatno začinita z izjemno dopadljivo formo, ki cedi debele kaplje sline. Režija je zame osebno res nekaj boljšega, film vrhunsko teče in gledalcu zgodbo lepo prodaja. Nekateri kadri so milo rečeno večni, antologijski je že uvod, potem pa ima film še cel kup naravnost nepozabnih elementov, ki še danes delujejo perfektno. Tehnični prijemi in specialni efekti, ki so tedaj dvigali obrvi in postavljali mejnike na vseh področjih (takoimenovani bullet time, denimo) še danes izpadejo zelo dovršeno. Zelo dobra je urbana scenografija, pa fotografija, všečna je glasba; skratka kaj bi dolgotvezil, film je tozadevno izjemen in morda kar eden bolj pompoznih na tem tehničnem področju. Izpostaviti velja še super sekvence bojev mož na moža, ki je tedaj prav tako kar pošteno mokril sanje nadebudnih mladcev.

Kje potem sploh najti slabe točke? Praktično jih nima. Morda pa jih vseeno lahko najdem v mestoma okornih dialogih in slabši igri glavnega protagonista. Ne vem, ko spregovori Morpheus se mi trenutek vedno zdi veličasten, ko pa spregovori Neo, pa enostavno čutim hud padec kvalitete in ostrine. Je za to kriv igralski performans, kjer Keanu Reeves res komajda zadovolji še tako fanatičnega gledalca? Sta scenarista (tudi brata W.) vse preveč energije potrošila za fabulo, premalo pa je potem ostalo svežine še za dialoge in večji razpon likov? Morda, a zakaj iskati ta manjko v sicer tako popolnem filmu? Glede na večjo lesenost Reevesa in mestoma tudi Carrie – Ann Mossove, velja potem nasprotno zapisati za karizmatičnega Laurencea Fishburnea in prvega negativca Huga Weavinga, ki ga še danes štejem med boljše negativce daleč naokoli, naravnost odličen se mi je zdel.

Torej bodi dovolj filozofiranja. The Matrix je bilo po dolgem času prav zabavno videti in film je še vedno v vseh pogledih izjemen. Kult, ki bo verjetno za vedno ostal zapisan z zlatimi črkami v zgodovino sedme umetnosti. Žal nadaljevanji konkretno pljunita v lastno skledo, a o tem morda kdaj drugič. Kaj vse je film dosegel, kakšen je zaslužek in tako dalje, je seveda brezpredmetno tu ponovno osveževati, film je pač kult in velik mejnik tistega časa in nove generacije.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


7 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 16.06.2012 07:03

Ja, eden res prelomnih filmov tistega časa. (Podobno me je leto pozneje pozitivno pretresel Memento, se spomnim.)

Pa hvala, da si izbrskal tisti moj 3 leta star opis. :mrgreen:

#2   Šef dne 16.06.2012 07:24

še zdaj se spominjam, kako se mi je gobec v občudovanju obesil do tal, ko sem ga 1. videl na ubogem 17″ monitorju :)

  • odlično nas je pripravil na prihod 21. stoletja
#3   Šef dne 16.06.2012 07:24

plus mi je spremenilo v pikic :O

#4   cyco dne 19.06.2012 12:49

še dobro da niso posneli nadaljevanj…

#5 paucstadt  paucstadt dne 19.06.2012 22:10

Ahaha, si še vedno v fazi zanikanja?

#6 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 23.06.2012 01:53

Me boš linčal, če ti rečem, da mi je The Matrix Reloaded boljši? Je pa The Matrix Revolutions res slab, to pa drži kot pribito.

#7   Rok17 dne 23.06.2012 19:08

Ti linčaš samega sebe z vsakim takšnim in drugačnim komentarjem, kaj šele s tako imenovanimi recenzijami. Sicer pa očitno ne razumeš (kakšno presenečenje) prvega filma, da ga sploh lahko primerjaš z nadaljevanji.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !