Rampart (2011)

Woody Harrelson mi je generalno gledano dokaj všečen filmski igralec, za katerega sem prepričan, da večino svojih vlog odigra dovolj zrelo in prepričljivo. Čeprav ni nikoli spadal v tisto prvo ligo ameriških igralcev, niti po izgledu, niti po prezenci pred kamero, pa je vseeno na sceni prisoten že kar nekaj časa in hiter prelet njegove filmografije razkrije kar nekaj zanimivih vlog in vlogic, ki mi povsem dobro ostajajo v spominu. Nazadnje recimo je bil skrajno zabaven v prijetnem Zombielandu (2009), seveda pa se ga bomo vsi najbolj in najdlje spominjali po vlogi morilca Mickeya Knoxa iz filma Natural Born Killers (1994), pa po zares dobri upodobitvi Larryja Flinta iz drame The People vs. Larry Flint (1996), kakšne bralke nežnejšega spola pa ga bodo toplo nosile v nedrjih tudi zavoljo filma Indecent Proposal (1993), kjer je tako sramežljivo skušal konkurirati zapeljivejšemu Robertu Redfordu. Nikakor pa ne smem pozabiti njegove prve večje vloge, ki mu je kasneje tudi odprla številna vrata v Hollywoodu; v legendarni humoristični seriji Cheers (1985 – 1993) je zabaval v vlogi naivnega, navihanega in rahlo butastega natakarja Woodyja Boyda. Ampak od tega je preteklo že kar nekaj časa in tale spis ni namenjen retrospektivi Harrelsonovih del, pač pa gre le za moj pogled na film Rampart (2011), kjer taisti Woody Harrelson zelo dobro in pogumno vodi vlogo glavnega protagonista. Ne bi rad pisal previsokih hvalospevov njegovi igri, a kljub temu lahko zapišem, da gre za eno izmed najmočnjejših vlog lanske letine in Harrelson je tu zagotovo stopil iz sence in še enkrat več opozoril na svoj talent.

I don’t cheat on my taxes… you can’t cheat on something you never committed to.

Pod scenarij za film Rampart (2011) se je podpisal James Ellroy, znani ameriški pisatelj, scenarist, producent in še kaj, ki se lahko proslavi s prenekaterimi zanimivi naslovi oz. deli. Tako je med drugim spisal tudi roman L.A. Confidential, ki je bil leta 1997 nato uspešno adaptiran v film in še danes velja za enega izmed najboljših žanrskih izdelkov daleč naokoli. To, da ima Ellroy prste vmes pri naslovnem filmu, je zagotovo še en podatek več, ki mene, sramežljivega ljubitelja tovrstnih filmov, še dodatno privablja k ogledu. Menim, da je Ellroy tudi tokrat spisal dovolj močan scenarij, vendar pa morda potem režiser Oren Moverman ni najbolje ujel trenutka in veličine spisane besede. Tozadevno čutim manjši primanjkljaj in upam si reči, da bi kakšna izkušenejša režiserjeva roka uspela vse skupaj narediti še za kakšno stopnjo bolje. Ampak nič ne de, Rampart (2011) je vseeno dober film, ki ga velja pogledati.

Rampart (2011) je film o podlem policaju Davidu Brownu, ki ob koncu 90ih v LA-ju po svoje razume zakon in svoje mesto v ameriški družbi. Zanj ne veljajo ista pravila, kot veljajo za njegove kolege, zdi se, da je Brown prepričan, da je nad zakonom, zdi se prepričan, da je ulica njegova in da lahko dela kar si zaželi. Tekom kariere je bil udeležen v marsikateri aferi, nekje so nepojasneno padala tudi trupla. Živi neurejeno življenje, polno alkohola, naključnega seksa in izolacije od uravnoteženega vsakdana. Morala in etika sta mu tuji, sovraštvo in prenekatere fobije brez sramu izraža in kaže navzven. Kaj ga je pripeljalo do tega? Postvietnamski sindrom? Izgorelost ali izmučenost na delovnem mestu? Je le plod ameriške družbe, ujet v lastne demone in strahove, ki slej ali prej pridejo na plano? Njegovo življenje je na prvi pogled bizarno in povsem skregano z vsakdanjo logiko. Poročen in ločen s sestrama, s katerima pa še vedno živijo v nekem čudnem odnosu, kjer vloge in mesta niso najbolj jasno definirane. Patriarhalno želi bedeti nad obema propadlima zakonoma, pa čeprav niti finančno niti moralno ne uspe niti malo v vlogi moža ali očeta. Ve, da se mu življenje podira iz dneva v dan, a vse to skuša skriti in potlačiti. Potem, ko mu eno popoldne dokončno poči film in sredi belega dne zbrca osumljenca, je jasno, da je z njim konec, tako ali drugače.

You know what I think? I think you were a dirty cop from day one. You were a dirty cop with a dirty mind and you dirtied all of us up by default.

Film je dobra študija podivjanega in moralno razbitega policaja, ujetega v lastnem dreku. Dobro vijuga mimo žanrskih klišejev in stereotipov in gledalca ves čas drži v nekem zanimivem, atmosfersko dovolj klaustrofobičnem krču. Gledalec se zaveda šibkosti in zloma glavnega protagonista, a z njim niti malo ne simpatizira; glavni protagonist je odvraten osebek, to se vsak zaveda in všeč mi je kako tu film nič ne slepomiši. Ravno zato pravim, da je scenaristično močan. Žal pa režija ni tako pogumna, vsaj meni se kakšen kader ne dopade dovolj in zdi se, kot da režiser Moverman res ne bi bil kos nalogi. Svoje pa doda tudi pester igralski ansambel, ki vse skupaj potem spet dvigne nad tista siva polja brezizraznega povprečja. Woodyju Harrelsonu sem tople besede spisal že kar v uvodu: dober je, to je njegov film in če malo krenem čez mejo objektivnosti, potem pravim, da tu blesti. To je bolj film enega igralca, močnega igralca, a tudi vsi stranski liki še kako dobro izkoriščajo svoje minute. Tu imam v mislih predvsem Sigurney Weaver, Bena Fosterja, Stevea Buscemija, Anne Heche, Robin Wright in ostale. Rampart je mali film, ki pa ima kar veliko za povedati. Po številnih festivalih je uspešno prodajal svoje ime in sam ga bom lep čas nosil v spominu kot film, ki me je prepričal do neke mere; ne sicer najvišje, a dovolj za neko vsesplošno zadovoljstvo.

Priporočam +

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !