Iron Sky (2012)

O dotičnem filmu so se po različnih filmskih kuloarjih kmalu sprožile sočne govorice, češ prihaja nekaj odbitega, nekaj norega, nekaj skrajno bizarnega. Nekaj kar naj bi zabavalo staro in mlado, predvsem pa naj bi zabavalo tiste ljubitelje sedme umetnosti, ki raje namesto na hollywoodskem tekočem traku izdelanih zguncarij, sem in tja pogledajo nekaj nekonvencionalnega, nekaj drugačnega in nekaj svežega. Tudi sam kdaj rad to monotono filmografijo “visokega” hollywooda zamenjam za kaj rahlo drugačnega in čeprav mi to zaradi pomanjkanja časa (en tehten razlog mora biti) ne uspeva najbolje, pa vendarle od časa do časa svojo ne-mainstreamovsko žejo potešim s kakšnim tovrstnim filmom. Iron Sky (2012) do neke mere to žejo dobro poteši, a moram zaradi vseh pozitivnih spisov in krepkih besed priznati, da sem pričakoval še več oz. bolje rečeno, nekaj več. Ne rečem, film je vsebinsko res noro bizaren in mestoma ravno prav odbit, a celostna podoba nekega trajnejšega občutka vendarle ne pusti. Pričakoval sem več, ampak bodimo pošteni, tudi to kar sem na koncu dobil je povsem dostojna žanrska poslastica, ki ji velja nameniti tisto uro in pol dragocenega časa.

Mislim, kaj je bolj norega od tega, da imajo nacisti na temni strani Lune svoj imperij? Kaj je bolj norega od tega, da kanijo ti nacisti potem po dolgem času končno napasti Zemljo in zavladati svetu? Kaj je bolj norega od tega, da nacisti leta 1945 po porazu zbežijo na Luno, tam postavijo Reichstag in nadaljujejo svojo dogmo o čisti naciji tam daleč v vesolju, skriti očem zemeljske javnosti, skriti pred sovražnikom? Moramo priznati, da je finsko  – kanadski dvojec, ki je spisal scenarij (Johanna Sinisalo, Michael Kalesniko) tu res šel preko meje neke zdrave pameti in na papir prenesel sila intrigantno zgodbo, ki bi tudi v najbolj divjem umu težko prišla na plano. Morda zato niti ne čudi preveč, da je preteklo kar nekaj vode, preden se je kolesje filmske produkcije toliko zavrtelo, da je film vendarle ugledal luč sveta. Scenarij je bil namreč v celoti pripravljen že leta 2006, dve leti kasneje so zagreti ustvarjalci skupaj spravili nek trailer in na filmskem festivalu v Cannesu nato hodili od producenta do producenta in iskali prepotrebne dolarje ali eure za korak naprej, šele leta 2010 pa so potem k projektu privabili še avstralsko produkcijsko hišo in šele tedaj je prikapljalo dovolj denarja, da so se zadeve dokončno lahko lotili. Pa je potem še trajalo nekaj časa, še je bilo potrebno priskrbeti kakšen dodaten euro in ustvarjalci so šli celo tako daleč, zaupanje v projekti je bilo očitno na najvišjem možnem nivoju, da so na znani spletni strani wreckamovie.com postavili svoj piskrček in povabili vse, ki so bili zainteresirani, da vložijo kakšen euro, poleg tega pa so lahko dodali še kakšno idejo, predlog itd. Kakšen je bil tu potem izplen niti ne vem, zagotovo pa je tudi ta gesta botrovala k temu, da je film hitro, še precej pred premiero oz. uradno napovedjo, zrastel v kult in postal predmet številnih debat. Sodoben način marketinga se je tu dobro obnesel, prav gotovo. Ustvarjalci so vse skupaj lepo prenesli na medmrežje in tam pospešeno začeli graditi svojo ciljno publiko, pospešeno so lansirali to in ono informacijo, raja je pograbila in zato ne čudi, da se je o filmu toliko govorilo in pisalo že pred časom.

All presidents who start a war in their first term get re-elected.

Torej zgodba gre v grobem nekako takole. Leto 2018, dva ameriška astronavta pristaneta na Luni, kjer imata pred seboj rutinski pregled Luninega površja. Ampak tokrat ne gre tako rutinsko, astronavta naletita na veliko presenečenje, na temni strani Lune namreč stoji ogromen nacistični imperij! Prvi astronavt pade pod streli sovraga z lune, drugi je zajet in odpeljan v Lunin Reichstag, kjer potem nacisti zgroženo ugotovijo, da gre celo za temnopoltega Američana, ki je priletel skoraj naravnost na njihovo dvorišče. No ja, divji Američan je vsaj za nekaj dober, seboj namreč prinese pametni telefon in ravno to naj bi bila tista potrebna vez, ki bi njihovo floto dvignila in spravila na Zemljo, ampak smola je želela, da je baterija v telefonu hitro odpovedala in sedaj je glavna naloga prvega med enakimi, da skupaj z ujetnikom in pomočnico odletijo na Zemljo in tam najdejo baterijo, ki bi potem vendarle zadostovala za napad na Zemljo. Oh ja, saj res, tistega temnopoltega Američana s številnimi poskusi in zametki umetne inteligence spremenijo v skorajšnjega Arijca, ne vem čemu to, meni se je to zdelo povsem brez pomena in še sedaj ne razberem nobene prave simbolike. No, na Zemlji se potem marsikaj dogodi. Predvsem je tu dokaj zanimiv vpogled v ameriško belo hišo, kjer tamkajšnja predsednica išče vse možne načine, ki bi ji pomagali do njene ponovne izvolitve in prihod nacistov z lune se zdi super razlog, da ji zmaga spet pade v naročje. Sama vsebina se sicer kar konkretno zapleta in napleta, ne morem ravno trditi, da v dobrem smislu. Vsega je kar naenkrat preveč in gledalec se kaj hitro izgubi, če pa skuša čimbolj slediti, pa ga hitro lahko popade migrena ali kaj podobnega. Ampak recimo, da se tekom vseh teh bizarnih situacij dokaj dobro riše vsa današnja politika; vse kar je danes narobe v politiki finski režiser Vuorensola lepo parodira in s prstom kaže na vse nesmisle in neumnosti, ki trenutno vladajo v naši družbi. Sploh vloga ameriške predsednice pade v kontekst podivjane rumene politike, kjer se ne rešuje dobrobit prebivalcev, pač pa se rešuje le lastni interes in kapital. Groza, ja. Dokaj zanimiv je tudi vpogled v nacistično notranjo politiko, kjer se vrši boj za mesto firerja in tu ambiciozni in oportunistični kandidat brez pretirane mere spoštovanja jasno nakaže svoj cilj in namen, to se razplete dokaj neskladno s starimi pravili, kaj hočejo ustvarjalci reči niti ne vem, boj v lastnih vrstah vsaj ponavadi kaže propad neke skupine in tu se s tem že začne ta propad ideje. Ampak ok, ta propad pokaže že podivjana Renata, ki po letih izolacije na luni hitro zavoha prepovedan sadež kapitalizma in hitro pozabi na vsa pravila, vse dogme in krene s temnopoltim divjakom novemu krasnemu svetu naproti. Očitno nacizem tudi na luni ne bi zdržal napram Zemljinemu klenemu kapitalizmu.

Kot pravim, ideja mene prepriča in se ji globoko priklanjam, bolj pa moti ne ravno blesteča produkcija, ki mestoma kar pošteno šepa in daje filmu manjvrednostni znak. Ampak ok, parodija je po mojem mnenju tu nekako vseeno uspela, nekje sicer manj (homage Hitlerjevemu govoru iz filma Der Untergang je kilav), nekje pač bolj. Vseeno bi pričakoval nekoliko boljšo igro, sem in tja je prav težko gledat tistega tečnega črnca, pričakoval bi tudi drugačne, manj klišejske in že videne režiserske prijeme, pričakoval bi več poguma in drznosti še iz vizualno – tehničnega vidika, ampak saj približno vemo kam pes taco moli. Tipična B produkcija. Nekaj prizorov je dobrih, prihod jeklene mašinerije iz neba ob spremljavi Laibacha in Mašine B gre dobro z roko v roki, a to je pa potem tudi to. Film je bizaren in odbit, oster in norčav in mene je konec koncev zabaval. Nekega globjega vtisa pa v nobenem primeru ne pusti. Škoda, pravzaprav.

- Priporočam

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 8.06.2012 01:24

Zgleda, da sva ga gledala skoraj istočasno :) Je pa mene razočaral mnogo bolj kot tebe: http://iztokgartner.blog.siol.net/2012/06/08/recenzija-iron-sky/

#2   t-h-o-r dne 8.06.2012 18:10

“v skorajšnjega Arijca, ne vem čemu to, meni se je to zdelo povsem brez pomena in še sedaj ne razberem nobene prave simbolike”

ja, nacisti so ubogo dušo hoteli rešiti in odrešiti :D

#3 misslilyy  misslilyy dne 8.06.2012 22:27

Ne vem,ravno včeraj sem ga pogledala. Me je zelo razočaral,razen tisti črnc mi je bil smešen ki ga je tisti nori nazi profesor spremenila v arijca.

#4 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 9.06.2012 00:48

Thor, po moje gre za asociacijo na Jesseja Owensa, ki je pred Hitlerjevimi očmi na olimpijadi ponižal vse njegove atlete in mu pokazal, da navadna “opičja rasa” prefuka njegove popolne Arijce.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !