The Hunter (2011)

O seveda, tale film sem imel v mislih že kmalu po najavi in sedaj je bil res že skrajni čas, da ga tudi pogledam, sploh potem, ko ga je tudi spoštovani odvisni kolega od neodvisnih priporočil in uvrstil na top 2011 seznam, tedaj sem dokončno sklenil, da pa je res skrajni čas, da ga vidim, ampak je potem spet preteklo nekaj časa in sem nanj skorajda pozabil, vmes pa si čas krajšal s precejšnjim številom bedarij, no pa tudi kaj užitnega sem pogledal. Ampak potem so mi naslovni film priporočili tudi iz povsem nefilmskih kanalov in ker sem izpadel skoraj kot totalni analfabet, je bilo izgubljeno hitro potrebno nadoknaditi. The Hunter (2011), mali avstralski film, v bistvu upraviči vsa bolj ali manj visoka pričakovanja in zagotovo zadovolji tudi tisto bolj tečno in zahtevno filmsko publiko. Jaz moram priznati, da sem ob ogledu začutil veliko materiala, ki se je v obet ponujal kar sam od sebe, ampak potem niti nisem točno vedel, če je vse to, kar mi roji po glavi le plod moje domišljije ali pa gre dejansko za tako pronicljiv in luciden film, ki enostavno zleze pod kožo in gledalca nevede od zadaj zalaga s prenekaterimi filozofskimi vprašanji in mislimi. Vsaj jaz sem tu veliko tuhtal in razmišljal predvsem o tem neskončnem boju med človekom in naravo oz. o vlogi človeka v naravi; kdo je, kaj je in kakšna je pravzaprav zares njegova vloga. No ja, morda spet pretiravam in bom spet izpadel rahlo naiven ali zasanjan, ampak naslovni film vseeno kanim razglasiti za enega bolj posebnih z lanskoletno letnico in ga bom gotovo v krogu svojih somišljenikov toplo priporočal naprej.

Martin David je plačanec bogatega in skrivnostnega biotehničnega podjetja, ki ga pošlje v oddaljeno in skrivnostno divjino Tasmanije, kjer mora poiskati in pridobiti DNK vzorce domnevno že izumrle in izgubljene živali, tasmanskega tigra. Čeprav Martin ne verjame, da žival res še obstaja in prosto poskakuje po divjini, vseeno krene na misijo. Že kmalu po prihodu na lokacijo se znajde v hladnem primežu domačih vrlih fantičev, ki mu pokažejo vso gostoljubnost, ki jo premorejo. To ga ne odvrne od začrtane poti, željeno posteljo dobi v koči mlade vdove z dvema otrokoma in med njimi se kaj hitro splete prav prijetno in posebno prijateljstvo. Ženska in otroka žalujejo za izgubljenim očetom, ki se je nedolgo nazaj izgubil prav v bližnjih gozdovih in njegova smrt do danes ostaja nepojasnena, zato niti ni čudno, da otroka v Martinu hitro prepoznata očetovsko vlogo in se do njega kmalu začneta tudi tako obnašati. Tudi žena hitro prebije led in sprejme Martina za svojega. Ampak Martin se tako hitro ne želi omehčati, on je tukaj le in samo zaradi izgubljenega tigra in žival ostaja njegova prva in skoraj edina briga. Ampak Martinov lov na tigra ni samo lov na to domnevno izumrlo žival, pač pa je to lov samega sebe, spopad s samim seboj, lastnimi demoni, lastno zgodovino in lastno kašo, ki si jo je sam skuhal. Boj in razplet, ki se nato dogodita, dobro in dovolj čustveno povzameta vso usodo lovca in tu film dobro zaigra na svoje zmagovite karte in vsaj meni skoraj, ampak res skoraj orosi eno izmed očes. Tak popoln konec se mi zdi.

Scenarij filma oporo išče v letu 1999 spisanem romanu, ki je prišel izpod peresa Julie Leigh. Kolikor me medmrežje lahko zalaga s podatki, potem je bil očitno roman dokaj dobro sprejet in je pisateljico lepo dvignil iz sive marginale. Verjamem, da je že literarno delo vredno branja, saj zagotovo navrže še marsikaj več kot film, pa že ta se zelo dobro poigrava z močno in zanimivo vsebino. Dobro kritiko vrže praktično celemu sistemu, ki ga tu pooseblja ta biotehnična tvrdka in lepo prikaže nesmiselnost in banalnost kapitalistično usmerjene družbe, ki bi dala vse, da pod streli, v imenu raziskovanja in potrošniške mrzlice, pade še zadnji primerek krepke in plemenite živali. Torej človek naj s svojimi interesi ruši in gazi vse pred seboj, požvižga naj se na zakonitosti in pravila narave, vsaj dokler bo v tem videl vir finančnega zmagoslavja. Sprevrženo in bolano, pravzaprav. Martin David je sprevidel in opazil nakano, krenil je v drugo smer, pa mi?

Ja, dober film. Vsebinska alegorija in simbolična vrednost mi je blizu in mene na tem mestu prepriča. Še posebej pa mi je všeč način, s katerim film svojo zgodbo prodaja naprej. Film ni poln dialogov, a gledalcu govori drugače. Tempo je počasnejši, bolj poetičen, a ravno to mu daje tisto dodano vrednost, ki ga v mojih očeh dviga iz povprečja. Zgodba lepo teče, rahlo skrivnostno, rahlo odmaknjeno, ampak ravno to je tisto, kar iz glavnega protagonista najlažje izstisne vsa njegova občutja in misli. Izjemna se mi je zdela fotografija, ki divjino in odmaknjenost Tasmanije lepo prikaže in da gledalcu jasno vedeti kako lepa je lahko naša narava. Precej v uho gre tudi glasba. V glavni vlogi tokrat štafetno palico ponosno nosi Willem Dafoe, ki je izjemno prepričljiv, sploh tiste zadnje, najmočnejše sekvence odlično odigra in kar pošteno dviga kocine. Frances O´Connor ima premalo minutaže, le to pa dobro izkoristi Sam Neill, čeprav se mi je njegov lik zdel kar malo moteč in odveč, kaj pa vem, morda premalo poglobljen, bolj stereotipno deluje. Režijsko palico je vihtel Daniel Nettheim in lahko rečem, glede na to, da je to njegov celovečerni prvenec, prej je veliko delal predvsem na televiziji, da je povsem dostojno stopil v zahtevne režiserjeve čevlje.

Zanimiv film, netipičen in rahlo drugačen. Predstavlja kar blagodejen umik od tiste hwoodske štanc mašine in prav zaradi tega se je meni še posebej dopadel. Tudi avtentičnost tasmanskih gozdov in narave mu piha na dušo, pa nizek budget, kup tasmanskih naturščkov v obrobnih vlogah in še kaj ga v mojih očeh lepo plemeniti.  Žal ga v naših kinih ni bilo, verjetno ga tudi ne bo in to je še en udarec slovenskemu občestvu. Dober film.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 26.05.2012 06:24

Super, tudi meni je takrat padel v oči, potem pa sem pozabil nanj. Dafoe je odličen v takih vlogah. Verjetno se splača videt vizualno čim boljšo verzijo filma? ;)

#2   NejcH dne 3.06.2012 14:31

Zame je film nedvomno presenečenje. Pa ne le po kvaliteti, marveč tudi zaradi dokaj omejene produkcije, ki je razlog, da je večina (tudi sam, se posipam) tole izvrstno dramo, ob izidu preprosto spregledala. Je pa film kot si sam zapisal dokaj netipičen in zato osvežujoč.

Ko smo že pri recenzijah, te povabim na svoj blog, ki sem ga zagnal pred dobrim tednom. http://nejch.blogspot.com/

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !