Hell (2011)

Nemški film Hell (2011) je deležen kar spodbudnih kritik in toplih besed, mnogi pa gredo celo tako daleč, da ga kar brez sramu in večjih dilem primerjajo z žanrskimi klasikami in kulti. Prav to zadnje je nato tudi mene kaj hitro prepričalo k ogledu in morda sem prav zaradi tega k filmu pristopil z dokaj visokimi pričakovanji, kar pa se je potem izkazalo, da je bilo vendarle napak, saj film kakšnega posebnega žanrskega razodetja vendarle ne prinese. Ampak naj ne zavedem naključnega bralca, film je sam po sebi čisto solidno sredstvo za kratkočasje, ki mestoma res navduši z dobro zastavljenimi žanrskimi elementi, ki gredo še posebej v slast. Ampak žal moram zapisati, da vseeno pogrešam kakšen dogodek, kakšen trenutek, ki bi vse skupaj bolj vtisnil v spomin, brez tega tako dobimo le že stokrat videno zgodbo o post-apokaliptičnem svetu, kjer vladajo druga pravila. Ampak ok, bodimo prizanesljivi; če bi šlo spet za kakšno pretenciozno hollywoodsko mineštro s kakšnim mega zvezdnikom v glavni vlogi, bi bil moj ton verjetno bolj oster in manj spravljiv, ker pa gre to pot za nemški film, ki se prav posebej nikoli ne širikousti s svojo veličino in pomembnostjo, lahko iz njega vendarle izluščim več materiala, ki v končni fazi vse skupaj dvigne na nivo, ki pravi, da gre za film, katerega ogled morda lahko tudi priporočim.

Dogajanje je pomaknjeno v bližnjo prihodnost, v leto 2016 natančno, v čas, ko je Zemlja zaradi močnega vpliva sonca tik pred totalno kataklizmo. Prebivalstvo je že močno razredčeno, življenje na Zemlji pa je zaradi vročine in svetlobe skorajda nemogoče. Tekoče vode praktično ni več na voljo in zato predstavlja najbolj iskano dobrino. V stilu filma ceste nato sledimo trem junakom, ki z zadnjimi kapljami goriva vozijo po deželi in iščejo način in možnost preživetja. Jasno je nekaj, biti moraš močnejši in iznajdljivejši od vsake druge žive duše, ki jo lahko srečaš, sicer je po tebi. Svet je tako pahnjen v kruto igro usode in edina omejitev je zakon ulice, zakon preživetja. Kaos, ki vlada je seveda voda na mlin tistim močnejšim, najšibkejšim se pač ne piše najbolje. Posameznik težko preživi, številčnejše tolpe sedaj vodijo mesta in družbeno ureditev. Tako tudi trije glavni junaki, ki tavajo in iščejo način preživetja, naletijo na past in postanejo plen bolje organizirane skupine, ki lovi, krade in mori vse kar jim pride pod roke. Ko enkrat v kremplje dobijo mlado dekle, sta možnosti le dve: najti jo in ji pomagati zbežati, ali pa se sprijazniti z usodo izgube in sprejeti grenak poraz in kreniti naprej. Logika, ki so jo prodajali že mnogi filmi pred tem.

Vsebinsko me film tako ne more kaj pretirano navdušiti, nenazadnje je pred leti prišel izjemen The Road (2009), ki tu vsem podobnim derivatom postavlja težko dosegljivo normo. Ravno zato, ker tozadevno film ne prinese nič kaj hudičevo novega, je še toliko bolj pomembno kako film to zgodbo potem servira gledalcu. Vsaj to pa po mojem mnenju naslovni film dela zelo dobro. Lahko pohvalim atmosfero, ki dovolj dobro in prepričljivo gledalcu požene nelagodje v želodec, takisto lahko pohvalim scenografijo, pa tudi fotografijo, ki zelo ostro ali nazorno kaže podobo mogoče bližajoče kataklizme. Vizualno tako film povsem zadovolji in recimo, da s tem nekoliko opere temne madeže, ki jih pušča že videna zgodba. Režije se loti meni povsem neznani Tim Fehlbaum, ki prav bujnega življenjepisa sicer nima, a  recimo, da se to filmu ne pozna preveč; vizualno, kot pravim, sama fabula bi rabila kakšen sladkorček več za tako opazko. No, tudi igralski performansi niso ravno nepozabni, ampak ok, do neke mere so pa tudi prepričljivi.

Hja no. Film je konec koncev čisto soliden. Ampak, da bi ga pa lahko uvrstil med kakšne boljše ali celo nepozabne izdelke pa pač ne. Kakorkoli, če dobro pomislim, tista slaba ura in pol kar hitro mine, človek se lahko sprosti in tudi prijetno zabava, tako da ni ravno konec sveta, če komu pride na jedilnik.

- Priporočam

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   filmoljub dne 22.05.2012 20:26

Imam take občutke, kot sem jih vztrajno gojil pred ogledom The Book of Eli (2010), ko sem vnaprej vedel, da je film bolj švoh — a ko sem si ga z minimalnimi pričakovanji končno ogledal, mi potem pravzaprav niti ni bil tako napačen. Je pa res, da proti že omenjeni Cesti zbledi večina novejših post-apok.

#2 paucstadt  paucstadt dne 22.05.2012 23:50

No nekaj takega ja. Tudi mene je mestoma večkrat spomnilo na omenjen film.

#3   filmoljub dne 23.05.2012 07:43

:D Torej me instinkt ne vara (nisem ga pa še gledal, da ne bo nesporazuma).

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !