The Boat that Rocked (2009)

The Boat that rocked (2009) je po svoje prav simpatičen film, ki je gotovo vreden ogleda. Še posebej za tiste, ki imajo radi starejšo rock glasbo in pronicljiv angleški humor. Sam sem pristaš obojega, zato moram priznati, da sem se ob ogledu zabaval kot že lep čas ne in evo, povsem brez kakšnih večjih dilem film lahko proglasim za prijetno in sila zanimivo filmsko izkušnjo. Režiser Richard Curtis, ki je pred tem na režiserskem stolčku dobro zabaval že s precej bolj znanim in mnogo bolj čislanim Love Actually (2003), tudi tokrat gledalca razveseljuje z lepo tekočo zgodbo, začinjeno z mnogimi začimbami, ki dajejo končni podobi prav poseben okus. Seveda je glavna draž filma v likih, ki so po moji skromni oceni izjemno zabavni in ravno prav odbiti, da gledalca prepričajo in že po parih minutah osvojijo. Dejstvo, da gledalec že po začetnih minutah močno zagrize v film, je kajpak tisto glavno dokazilo za kako dober film pravzaprav gre. No, pa naj vendarle malo ustavim konje in umirim strasti, pravim, film je dober oz. celo nadpovprečen, ampak težko pa bi dejal, da nosi kakšno dolgotrajnejšo vrednost. Torej lahko rečem kar takole: film je sila simpatičen in zabaven, žal pa do neke mere premalo močan, da bi ga lahko vtisnili v dolgotrajnejšo zavest.

Minister Dormandy: You see, that’s the whole point of being the government. If you don’t like something you simply make up a new law that makes it illegal.

Štorija filma sicer govori o piratskem radiu, ki je sredi šestdesetih let plul in oddajal iz starega tankerja nekje v skrajnih vodah okoli Velike Britanije. Angleži so bili v tistem času še močno zategnjeni in divje rock glasbe niso kaj prida marali, BBC je tovrstni »hudičevi« repertoar vrtel le po pol ure na dan in publika, ki je želela poplesavati ob bolj divjih ritmih in družbenokritičnih besedilih se je morala znajti po svoje. Zato ne čudi popularnost in prepoznavnost omenjenega radia, ki je število svojih privržencev povečeval iz skladbe v skladbo; a takisto so se množili tudi nasprotniki, ki v tem niso želeli videti le zabave za masovno publiko, pač pa so videli predvsem škodo in uničenje klenega britanskega prebivalstva. Čuden odnos do rock glasbe v deželi, ki je ob približno istem času dala eno izmed najpopularnejših skupin vseh časov. Ampak ravno tu se še kako dobro vidi kratkovidnost in brezbrižnost vladajočih, ki nimajo posluha za drugačnost oz. ne prepoznajo smernic, v katero se nagiba praktično cel svet. Vzporednice z današnjim vsakdanom (sploh v naši preljubi podalpski deželici) so zgolj naključne, a toliko bolj izstopajoče. Je pa potrebno v račun in razmislek vzeti občo pomembnost omenjenega radia na črno, kolikšen je prispevek teh norih entuziastov k razvoju in popularizaciji svetovne rock glasbe? Ne upam sedaj filozofirati, ker zadeve niti približno ne poznam, a menim, da je borba omenjenih DJ-jev proti pisarniškim kravatarjem neizmerna in jim gre gotovo pripisati veliko čast in slavo za to početje. Film to dvojno moralo po mojem mnenju dokaj dobro pokaže. Na eni strani divji boemi, ki uživajo in se držijo svoje strasti (DJ-ji na ladji, obiskoval(ke)ci, številni poslušalci), na drugi strani zadrgnjeni uradniki, ki pred seboj vidijo le uničenje plavajočega radia. Ta boj, ta konflikt film navkljub lahkotnejšemu koraku film kar dobro zajame in ga na nek hecen in poljuden način tudi mlajšim generacijam uspešno predloži. Vseeno pa morda pogrešam kanček bolj poglobljen družbeni aspekt in širše, zgodovinsko močnejše vloge tega radia. Morda bi ustvarjalci, ki so veliko dali na smeh in splošno sproščenost tematike, lahko več energije usmerili še v tisto bolj resno plat.

Glavno odliko filma vidim v likih in njihovih medsebojnih interakcijah. Richard Curtis je že nekajkrat do sedaj dokazal, da mu gre predvsem ta del filmskega ustvarjanja kar najbolje od rok in tudi tu je temu tako. Vsi liki so izjemno barviti, polni prave energije. Vsak lik ima dobro odmerjen čas in tako se sestavi tisti pisani mozaik, ki daje filmu dodatno težo. Po svoje so vsi kanček karikirani, ampak vse v pravi meri, da se gledalec lahko iz srca nasmeji tako situacijski kot tudi značajski komediji, žlahtno ni kaj. Seveda pa brez prepričljivih igralskih kreacij še tako dobro spisani liki ne pridejo do izraza. Iz igralskega ansambla ne morem nobenega imena izpostaviti, prav vsi so odlični. Vseeno me Bill Nighy prepriča do konca in naprej in pravim, da je tole ena njegovih boljših vlog, medtem, ko je Philip Seymour Hoffman standardno odličen. Seveda pa je glasba tista dodatna pika na i, ki je v nobenem pogledu ne gre spregledati. Glasba, ki še danes največ pomeni in jo najraje poslušamo, o kako paše!

Film kot celota deluje in prepriča. Vseeno pa moram tu izpostaviti konec, ki se mi zdi rahlo neustrezen. Ne vem, ampak tale potop ladje se mi ni zdel preveč  na mestu in me je konec koncev kar precej razočaral. Ni bilo tiste energije ali kaj vem, ampak enostavno se mi je sama sekvenca zdela kar ponesrečena in preveč za lase potegnjena. Ampak ok, ne bom sedaj preveč tvezil okrog tega, režiser je že vedel zakaj tako. Vsekakor pa film vreden ogleda, zabava zagotovljena. Angleški humor v najčistejši obliki, super.

Quentin: The day has come. Tonight pirate radio dies. From midnight, we are a ghost ship floating without hope on cold and dark waters. You have done almighty work here. Thank you. But your work is done. The Count : Not mine, sir. I’m an American citizen and I don’t give a hootenanny God damn about your nitpicking limey laws. I intend to broadcast from this ship 24 hours a day until the day I die. And then for a couple days after that. Gavin Cavanagh : Not wanting to sound rude or anything, but don’t you think that might be an ever so slightly monotonous experience for the listener? What do you say to 12 hours each, noble sir?

Priporočam +

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1 Pepi  Pepi dne 18.05.2012 12:52

Jop, se kar strinjam, film je top. In neka podobna radijska postaja je v svojih časih tudi zares obstajala. Ne tako rajska, kot jo prikaže film (mind it), ampak v samem bistvu podobna. In ja, igralske kreacije so res razred zase. Seymour Hoffman raztura (posebno, ko pride do rivalstva med njim in Ifansom) … Branagh je pa ipak slovenski Branko Grims, če malo karikiram. :D

#2   t-h-o-r dne 18.05.2012 16:53

branagh legendica

#3   filmoljub dne 18.05.2012 17:14

Igralci so fenomenalni in njihovi liki res posrečeni – ampak kot (scenaristična) celota me ni tako prepričal kot Love Actually, celo Notting Hill in Bridget (Curtis je napisal scenarij) se mi zdita bolj konsistentna in zgodbovno zaokrožena. A kakorkoli, na koncu dneva res simpatičen in gledljiv filmček.

#4 paucstadt  paucstadt dne 19.05.2012 17:24

No saj to, simpatičen in gledljiv, meni je tisti večer res sedel kot pivo po rekreaciji, je pa seveda kot na dlani, da pa to ni film leta, ane. Imajo pa angleži res dobre filme, sploh ta lahkotnejši žanr, kot omenja filmoljub, jim še kako dobro uspeva.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !