Hunger (2008)

Ko sem pred dnevi pogledal McQueenovo izjemno psihološko dramo Shame (2011), sem takoj sklenil, da je prav, da si po slabih štirih letih osvežim spomin na njegov prvenec, ki je tedaj kar dodobra stresel filmski svet, no pa tudi širše se je slišal grom, ki ga je film sprožil takoj po premieri. Hunger (2008) je v vseh pogledih izjemen film, ki bolje kot katerikoli drug zaigra na družbeno noto in opozori na tegobe in težave sodobne družbe. McQueen z izjemno realističnim pristopom dregne v osrčje znane gladovne stavke, ki so jo na začetku 80ih pričeli irski aktivisti v želji, da britanska vlada z Železno Lady na tronu sprejme njihove zahteve po spremembi statuta zaporniških pravil. Skupina ni želela, da jih obravnavajo kot kriminalce, pač pa so želeli, da se jim sodi zaradi političnega udejstvovanja, kjer so v uporniškem gibanju IRA sledili svojim političnim načelom. Sama forma filma je naravnost osupljiva in dih jemajoča in to ga skladno s pronicljivo zgodbo in izjemno naracijo uvršča med najboljše izdelke zadnjih pet let. Vsaj po mojem mnenju seveda; verjamem, da se najde tudi kdo, ki se mu naslovni film ne zdi nič posebnega, ampak mene je že ob prvem ogledu pritisnil na steno, sedaj pa me do neke mere še bolj prepriča. Morda sem tokrat še toliko bolj navdušen tudi zaradi vsega, kar mi je pustil Shame (2011), nekako najdem zanimive paralele med njima in upam si trditi, da obadva filma kar v največji meri vsebujeta vse tiste elemente, ki jih sam ob ogledu filma najraje vidim. Film ni le sredstvo za sprostitev in zabavo, pač pa je tudi medij pripovedovanja neke zgodbe in McQueen z obema pripoveduje močno zgodbo, ki gledalcu ostane v spominu.

Hunger (2008) se tematsko nekako razdeli na tri dele. V prvem sledimo pazniku, ki mu je delo v zloglasnem zaporu ustaljena vsakodnevna rutina in se, vsaj na zunaj, z vsebino in zahtevami zapornikov ne ukvarja preveč. Ali pa se je prenehal, ko je ugotovil, da bi bila kakršnakoli vpletenost le napaka in bi ga zatorej vse skupaj lahko čustveno bolj načelo kot bi si želel. Delovanje v zaporu je zanj služba. Režiser zgodbo o pazniku predstavi zelo dobro za moje pojme. Preitranim besedam se že na začetku na daleč izogne, saj sekvence okoli njega posname praktično brez dialoga, seveda pa vse skupaj polni z zanimivimi simboli, ki se še kako zlijejo s samo tematiko. Del, ko si paznik brezskrbno umiva razbite in krvave členke, je zelo močan, po svoje kar nadrealističen in dobro povzame ves kleč situacije. Druga zgodba potem nekoliko bolj podrobno predstavi zapornike in njihovo delovanje znotraj štirih sten. Njihovo komunikacijo z zunanjim svetom, njihov motiv, njihovo neomajanost, ki jo kažejo iz situacije v situacijo. Zaporniki protestirajo po svoje, z različnimi dejanji ves čas opozarjajo na svoj položaj in na predmet njihove borbe. Naravnost impresivno vse skupaj. To zajame tudi tisti znameniti no clothes upor, kjer so zaporniki bojkotirali zaporniške uniforme in umivanje, seveda pazniki nato s silo poskrbijo za red. Tu so sekvence nadvse prepričljive, nabite s čustvi, z jezo, strahom in še bi lahko našteval. Tisto, ko policisti s pendreki neusmiljeno tolčejo po jetnikih, tam za steno pa eden manj močan posameznik le obupano toči solze, je eden boljših prizorov in enostavno odlično zajame trenutek in absurdnost situacije. Spet del, kjer ne govorijo veliko, dejanja  kažejo vse kar je potrebno, s kamero, ki dviga celotno kocinje. Tretji, sklepni in najmočnejši del filma, pa pokaže gladovno stavko Bobbyja Sandsa, ki se odloči, da le tako lahko opozori na razmere in dokaže svoj prav. Tole je potem res tisti vrhunski zaključek zgodbe, kjer gledalec enostavno le obnemi in poklapan počaka na konec. Sands se vsemu navkljub svojim načelom in zahtevam ne odpove, telo izstrada dobesedno do okostja in kože in nato res šele smrt prinese odrešitev. Sandsu sledi še deset aktivistov in šele nato se britanska vlada omehča in sprejme zahteve. Noro. Ta del se začne z odličnim dialogom med Sandsom in duhovnikom, veliko govorita o gladovni stavki, situaciji, življenju nasploh. Če prej manj govorijo, ta pogovor potem poplača vse za nazaj, saj si sogovornika izmenjata res veliko informacij, ki tako ali drugače pritegnejo pozornost. Močna sekvenca, posneta v enem rezu. Tudi tisto mučenje Sandsa, ko umira na obroke, je zelo dobro zajeto. Sploh kader, kjer Sands leži na postelji, poleg njega pa se krožniki hrane ves čas menjajo, je tako luciden in oster, da zareže globoko v gledalčevo zavest.

Definitivno v vseh pogledih močan film. Vsebinsko gre seveda za poznano zgodbo, ki je po svetu tisti čas sprožila val medijskega pompa. Eni so bili na strani Sandsa in zapornikov, drugi so v njem videli le terorista, ki želi in išče pozornost na napačen način. Kdo ali kaj je bil Bobby Sands, je sedaj, sploh iz naše perspektive, težko soditi in niti ne želim. Filma se nisem lotil zaradi tega, da bi razglabljal o njem, a drži kot pribito, da njegova dejanja kažejo nemoč enih in moč drugih. Za kaj? Je naša družba res tako hudičevo pokvarjena in zagledana vase, da se morajo dogajati take nepredstavljive reči? Smo res tako politično opredeljeni, tako kratkovidni, da je celotna štorija okrog tega vredna več kot življenja drugače mislečih posameznikov? Retorična vprašanja, seveda. Močna, hudičevo močna vsebina, a to ni vse. Vizualno in narativno je film tisti pravi presežek, ki daje vsemu skupaj drugačen priokus. Še bolj grenak priokus je to, saj McQueen res izjemno vihti kamero, trda in neizprosna fotografija vse skupaj še dodatno začini, slog podajanja pa je naravnost fantastičen. Rahlo strašljiv, močno klaustrofobičen, mestoma kar težko za gledati in mislim, da je bil to tisti pravi režiserjev namen. McQueen je tu naredil res veliko delo in je še kako opozoril nase. Shame (2011) je dodaten pokazatelj njegovega širnega talenta. Scenarij je močan, v spomin pa se zelo vtistnejo igralski performansi, sploh Michael Fassbender je enostavno izjemen.

Film je kot rečeno sprožil val takšnih in drugačnih analiz, načeloma pa so ga toplo pozdravili prav vsi. Dobil je kup nagrad in tudi medijski pomp mu je šel kar na roko, saj je postal eden izmed največjih kultov zadnjih let. Zasluženo pravim. Jaz sem nad njim sedaj še bolj navdušen kot prvič in ga naprej  kar najmočneje priporočam. So filmi in so Filmi. Tole je velik film.

Bobby Sands: I always felt that thief next to Jesus got off lightly. Father Dominic Moran : Ah, but he recognized his sins. Bobby Sands : Did he though? Father Dominic Moran : Aye. Said as much. Bobby Sands : When you’re hung from a cross you’re gonna say anything. Jesus offers him a seat next to his daddy in a place called paradise you’re always gonna put your hand up and have a piece of that. Father Dominic Moran : Aye. Even when it’s nailed to your cross.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !