Jodaeiye Nader az Simin (2011)

Iranski film, ki je na angleško govorečem trgu bolje poznan pod naslovom A separation (2011) je bil v lanskem letu deležen mnogih pozitivnih kritik. Še več, film je dobil cel kup mednarodnih nagrad, tudi najpomembnejšo, in sicer oskarja za tujejezični film. To zadnje me je takrat kar malček presenetilo, v teh razburkanih geo-političnih časih nisem ravno pričakoval, da Američani lahko tako prestižno nagrado podelijo osovraženemu Iranu, ampak očitno tu politika vendarle ni igrala glavne vloge, hvala Zevsu. Ampak po drugi strani je kajpak vse jasno kot beli dan; kateri drug izdelek pa bi letos lahko dobil oskarja za tujejezični film, če ne ravno naslovni film? Po mojem skromnem mnenju je bila tu izbira čista kot solza, saj je film enostavno odličen in bi morda, če bi si Američani upali dregniti še globje, lahko kandidiral tudi v absolutni konkurenci najboljšega filma. Sam sem film v naglici pogledal že tam okoli oskarjev in bil pretežno ganjen in kar celovito zadovoljen nad videnim, potem pa o njem vseeno nisem pisal, saj sem si ga zaželel pogledati še enkrat, bolj zbrano in s slovenskimi podnapisi. Ne bom rekel, da sem ob drugem ogledu užival kaj bolj ali kaj manj, rekel pa bom to, da sem ob drugem ogledu veličino in celovito kvaliteto filma vendarle še bolj zapazil in zato lahko mirno pritrdim, da je tole pač eden boljših filmov lanske letine. Enostavno gre za izjemno prepričljiv film, ki gledalca v nobenem primeru ne pusti ravnodušnega.

Iranski režiser Asghar Farhadi zgodbo takoj odpre zelo emotivno . Zakonca sedita pri sodniku in debatirata o ločitvi. Žena Simin želi s hčerko odpotovati iz Irana v ženski prijaznejšo deželo, tudi za ceno ločitve, če ne gre drugače, mož Nader se s tem seveda ne strinja, zakaj Iran je zanj najprimernejša dežela za bivanje, poleg tega skrbi za hudo bolnega očeta. Uvodne sekvence so zelo dobro posnete, drugače kot smo nemara vajeni iz zahodne filmografije in morda me je ravno zaradi tega film praktično osvojil že s prvimi kadri. Čustva, ki se prepletajo v tistih uvodnih minutah so takoj zelo močna in prepričljiva, da gledalca enostavno pritegne zgodba obeh vpletenih, zanima ga kaj sledi. Kar sledi je potem še precej bolj divje in napeto, film krene na en tak zanimiv ringelšpil, kjer igrajo čustva precej vidno vlogo, prav tako pa je pomemben zorni kot gledalca, ki se hote ali nehote mora postaviti na eno stran in izbirati med različnima zgodbama, ki kot rdeča nit tketa dogajanje v filmu. No, pojdimo po vrsti.  Simin hčerke seveda ne dobi, a vendarle zapusti Naderja, ki se mora nato z bolnim očetom znajti sam. Ta poišče novo pomočnico za očeta, ki pa se ne obnese najbolje. Ženica, ki pride nudit pomoč ima kup drugih težav in zdi se, da je skrb za starejšega očeta v tem trenutku enostavno previsoka ovira za njo. Po mnogih napakah in na koncu celo suma kraje, Naderju dokončno poči film in pomočnico grobo odslovi. Ta se želi opravičiti in razburjeni Nader jo mora ob dokončnem slovesu kar nekoliko močneje odriniti iz stanovanja. Očitno tako močno, da ženica ob tem nerodno pade po stopnicah in posledično celo splavi. Dogodek, ki vse obrne na glavo.

Čustveni boji, ki si nato sledijo so res izjemno močni. Gledalcu stvari niso nič kaj bolj jasne kot so glavnim protagonistom, zato je zelo pomembno kakšen je sleherni gledalec po naravi in kako na situacije pred njim gleda kot človek. Ima prav Nader in njegova stran zgodbe ali imata prav nesrečna ženica in njen mož? Resnica je ena, ki pa ima dva vidika in dve zgodbi, obe polni motiva in želje po pravičnosti. Ta pregovarjanja so dobro spisana in po mojem mnenju vrhunsko režirana. Celotna absurdnost situacije se kar cedi iz ekrana, zanimiv je pristop vseh vpletenih, zanimiva so čustva, ki jih protagonisti kažejo. Film je prava poslastica, saj res dobro in prepričljivo zliva grenke zgodbe vseh vpletenih v eno veliko in še bolj grenko prigodo ubogih marginalcev, ki se borijo bodisi proti novi božji kazni ali pa za končno zmago, ki bi jih vsaj malo potolažila in jih napojila s tisto pozitivno energijo.Režiser dobro zraven doda še znake ljubezni, družinsk vezi in tegobe, zelo močno in težko vlogo pa nameni tudi hčerki, ki je razdvojena med ločenima staršema in razdvojena v zgodbi, ki jo govorita dve strani. Prav hčerkina vloga tu morda igra tisto glavno vlogo, vlogo nevtralnega subjekta, ki pa mora ob koncu vendarle izbrati stran. Čigavo stran izbere nam nato prikrije odjavna špica, to pa je še tisti zadnji poklon velikemu filmu, ki pokaže kako se naplete zgodba, ki dviga kocine.

Režiser naj bi idejo za film našel prav na iranskih ulicah, ki so polne takih in podobnih zgodb. Ko je bila ideja v glavi dokončno skristalizirana, je potem trajalo samo leto dni, da je film že odšel v postprodukcijo in nato na trg in številne festivale, kjer je kot po tekočem traku dobival pozitivne odzive. Režiser v šali pravi, da se je scenarij praktično pisal sam. Mnogi pravijo, berem, da je Farhadijev predhodni Darbareye Elly (2009) nekakšen uvod tej zgodbi in da naj si gledalec, ako res želi dodobra zajeti in osvojiti samo bit zgodbe, vzame čas tudi za About Elly, saj ima ponuditi takisto precej sočnega materiala. Zanimiva pa je seveda že sama osebna zgodba režiserja Farhadija, ki naj bi bil celo izgnan iz Irana, grozil naj bi mu tudi zapor, a se je potem vse srečno končalo, vseeno pa film v Iranu zelene luči in s tem kakršnega koli finančnega vložka kajpak ni bil deležen. No, nagrade govorijo zgodbo o uspehu in podatek, da gre za prvi iranski film z oskarjem, je seveda ogromen uspeh.

Kot pravim, gre za izjemno prepričljiv film, ki pokaže kaj je prava drama. Čustveno nabit, izjemno močan film, ki zleze pod kožo, gledalca pritegne in ga prisili v razmislek. Režija je zelo dobra, odlično povzame položaj malega človeka in ga servira na pladno. Scenarij je močan in nosi vodo, močno pa moram pohvaliti tudi igro celotnega igralskega ansambla. Super odigrano in pika. Film je vreden ogleda, je pa dejstvo, da se zahodni filmski kulturi na daleč ogni. Prav je tako.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   cosmopapi dne 12.05.2012 08:48

Kot praviš, tako kot Separation je tudi About Elly (http://odvisni-od-neodvisnih-filmov.blogspot.com/2010/04/darbareye-elly.html) spadal pod vrhunce leta. Glede ocene, opažam, pa si po tvoje oskar nagrado vseeno zasluži Intouchables, kaj?

#2 paucstadt  paucstadt dne 12.05.2012 09:15

Ga bom pogledal, zagotovo.

No, te moje ocene. Tisto koliko kaj priporočam je bolj tako, za rajo. Za splošen ogled. Če bi ju označeval z zvezdicami ali ocenami ali jabolki ali gobami, bi obadva dobila največjo oceno. Ker se tudi zgodi, da kakšen film, ki ga le priporočam, v mojem srcu drži boljšo pozicijo od kakega, ki ga močno priporočam, to so te subjektivne ocene, pri katerih res ne vem kako naj jih izrazim, če sem pošten ;)

#3 paucstadt  paucstadt dne 12.05.2012 09:16

Za moje pojme si Ločitev oskarja zasluži precej bolj kot vsi drugi nominirani, tudi napram Intouchables.

#4 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 24.05.2012 01:49

Eden najboljših filmov novega tisočletja.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !