Intouchables (2011)

Čeprav o filmu Intouchables (2011) zadnje čase poslušam same hvalnice in tople odzive, pa moram vseeno povedati, da sem bil po ogledu vendarle tudi sam presenečen nad celovito cineastično izkušnjo, ki sem je bil deležen ob ogledu naslovnega filma in bil malodane ganjen do solz. Ob odjavni špici sem se po dolgem času spet ujel z rahlo odprto čeljustjo in tistim steklenim pogledom v očeh, ki je naznanjal, da sem spet videl nekaj kar me ni le prilepilo na sedežno, ampak mi je vzelo tudi sapo in dih obenem; toliko emocij, toliko iskrivega humorja in toliko pozitivne energije namreč že dolgo nisem dobil servirano pod nos od kakšnega filma. Režiserski dvojec Olivier Nakache in Eric Toledano sta ustvarila res topel film, po katerem gre gledalec s povsem mirno vestjo spat, saj s prav posebnim optimizmom lahko zre v naslednji dan. Kaj naslednji dan, s prav posebnim optimizmom lahko zre še dlje v prihodnost, saj film povsem jasno in brez ovinkarjenja pokaže vse lepote tuzemskega življenja in pokaže, da se je za to vendarle potrebno tudi boriti. Boriti, prilagajati in uživati obenem;  sicer enostavna formula, a nekoliko težje izpeljana. Pa priznam, da sicer nisem kdove kaksen privrženec takih bolj sladkobno kremastih filmov, ki predavajo o formuli srečnega življenja, ampak tale to res počne na način, da enostavno zleze pod kožo in gledalca osvoji z vsakim kadrom posebej. Naj obelodanim torej že v uvodu, Intouchables (2011) je izjemen film in pika. Dejstvo, da je posnet po resnični zgodbi, pa še dodatno začini vse skupaj.

Vsebina gre na prvo žogo nekako takole. Philippe je aristokratski bogataš, ki pa je po nesreči s padalom prikovan na invalidski voziček. Od vratu navzdol je negiben in posledično ves čas potrebuje pomoč. Zgodba se prične, ko začne izbirati novega asistenta, ki bo zanj skrbel dan in noč. Na razgovor se prijavi cel kup kandidatov, ki pa seveda vsi pihajo v enako dolgočasen rog, vsi prodajajo iste floskule, vsi govorijo na pamet in ne iz srca. Zato so za Philippa nezanimivi, saj se zaveda, da bo z njimi njegov dan in njegov položaj resnično boleč. Potem pa se na razgovoru pojavi Driss, človek z ulice, ki z odrezavostjo, pretiranim pogumom in posebno življenjsko ostrino takoj opozori nase, ampak prej negativno kot pozitivno, bi rekli. Na razgovor pride samo zato, da bo socialni službi lahko pokazal potrdilo in bo še naprej upravičen socialne pomoči. Ampak glej ga zlomka, očitno je Philippe potreboval prav takega brezbrižnega junaka. Že naslednji dan mu ponudi enomesečno službo z vsem udobjem, ki ga nudi poleg dobrega zaslužka. Driss najprej okleva, saj bi tovrstno delo lahko ranilo njegovo javno podobo na ulicah, a ker je njegov finančni položaj vendarle bolj mizeren kot ne, se odloči, da bo službo vseeno sprejel. To kar sledi potem, je tkanje prav posebnega prijateljstva, ki prerase vse okvirje.

Interakcija med glavnima protagonistoma je grenka, a obenem zanimiva in zabavna. Dva povsem različna karakterja se znajdeta v težkih okoliščinah, ki za nikogar ne predstavljajo idealno zamišljenega življenja, a to pač vzameta v zakup in kmalu pričneta eden drugemu dajati napotke in dodatno energijo za pot naprej. Philippe, ki ima materialno vse kar si lahko zaželi, se dobro zaveda minljivosti in šibkosti človeškega telesa in življenja. Usoda mu je namenila težko poškodbo in sedaj je na njem izziv kako se s tem spopasti. Je zaradi tega postal drug človek? Zagotovo! Njegova percepcija življenja je sedaj drugačna in dobro ve kako stvari stojijo in kako potekajo. Dobro ve, da je škoda jeze, da je škoda zapravljanja časa, da je škoda jokanja in tarnanja. Življenje je potrebno zagrabiti za roge in izstisniti čim več iz njega. No, tole zadnje se mu odpre tedaj, ko mu nekaj svojih življenjskih smernic predstavi najnovejši asistent Driss, ki jasno predstavlja čisto nasprotje. Driss je človek ulice, mali kriminalec, ki raje zabušava in postopa naokoli, kot pa da bi se lotil kakšnega poštenega dela. Ampak to ni edina razlika med njima. Sicer ne vem kako je Philippe prišel do vsega imetja, ki ga ima, ampak recimo, da je imel že v otroštvu vse lepo postlano. Tega pa seveda ne moremo trditi za Drissa, ki ga je teta pripeljala v Francijo iz Senegala in je potem rasel skupaj s še drugimi otroki, verjetno ves čas v pomanjkanju in odrekanju. Te razlike, ti drugačni pogledi se potem tekom filma ves čas dobro prepletajo in dopolnjujemo in ves čas lahko razumem motivacijo in naravo obeh. Tu je film res močan. Nekatere sekvence so zelo dobro nastavljene, kjer se vsa čustva lepo zlijejo skupaj v eno emotivno celoto, ki gledalca enostavno mora prevzeti. Poleg vseh teh malih in velikih življenjskih iskric, ki jih film servira, pa seveda ne smem mimo izjemnega humorja. Humor je žlahten, daleč od tega, da bi bil na prvo žogo in prav dober občutek je, ko se človek po dolgem času ob ogledu filma spet plemenito smeji, tako situacijam, kot tudi verbalnim iskricam, ki jih obadva protagonista pogosto prižigata. Tu ni dvoma, film je navkljub grenki situaciji izjemno zabaven in tu vidim bistrost scenaristov (takisto Nakache in Toledano), ki sta spisala res topel in optimističen film, ki zadane žebljico na glavo. Seveda ne smem mimo igralskih kreacij. Prav vsi, ampak res vsi nastopijo dovolj prepričljivo, da se gledalec prav toplo počuti ob ogledu. Seveda ves šov vzame Omar Sy, ki je v vlogi Drissa enostavno dober; ne pozabimo, ne Cezarjih je nagrado za naj igralca ukradel celo Jeanu Dujardinu.

Ne vem, menim, da ne morem ravno ubesediti tisto kar mi je rojilo po glavi ob koncu. Zato le še to, film je pač odličen, svež, bister, hecen, topel in še marsikaj. Ja, lahko bi dlakocepil in iskal klišeje, lahko bi iskal stopljeno karamelo in negodoval nad rahlo cukrasto podobo, ampak ne bom. Film je za obliznit vseh deset prstov. Me pa čudi, da so ga mednarodne nagrade spregledale, menim, da povsem nezasluženo. So ga pa Francozi zato vzljubili in proglasili za pravi kulturni dogodek, kar konec koncev tudi je.

Močno priporočam +

  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   Niko dne 9.05.2012 23:57

mene neki zanima kdaj boš,če sploh boš spisal recenzijo za lansko letni eden izmed najbolj hvaljenih filmov A Separation, saj imaš zadnje čase večinoma filme neodvisne produkcije pa bi blo super,če bi spisal še za A Separation?????

#2 paucstadt  paucstadt dne 10.05.2012 20:54

Pred kratkim sem ga drugič pogledal, tako da kmalu!

#3   Niko dne 11.05.2012 20:42

super

#4   uroš dne 12.05.2012 00:01

Sem sledil tvojemu “močno priporočam+”, ma jst bi dal dva plusa, zares odličen film.

#5   Sadako dne 12.05.2012 10:23

Jaz pa morem reči, da se mi film ni zdel nič posebnega. Dober, to že, ampak da bi ga koval v zvezde, to pa nikakor ne. Se mi zdi, da ga bom kmalu pozabil, kljub temu, da je res vse kar si napisal: film je izredno topel, pozitiven, kroji ga odlična igra in interakcija med glavnima protagonistoma, spretno se izgone pretirani pocukranosti… Ampak ne vem, mej je bil zgolj rahko nadpovprečen film, ki se ga splača pogledati. Daleč od raznih 10/10, ki mu jij mnogi pripisujejo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !