Go-ji-jeon (2011)

Vojna vihra med obema Korejama je vedno dobrodošel material za filmsko udejstvovanje. Cel kup tovrstnih filmov je bilo že posnetih, meni v spominu kajpak najmočneje odmeva Taegukgi Hwinalrmyeo (2004), ki je za moje pojme kar eden najboljših vojnih filmov vseh časov. Go-ji-jeon (2011) ali The Front Line take kvalitete seveda ne prikaže, vseeno pa gre za precej dober vpogled v takratne zaostrene vojne razmere na relaciji obeh Korej. Zanimiv film, ki ima veliko ponuditi, vseeno pa menim, da pa nekega dolgotrajnega, nepozabnega vtisa pri gledalcih, sploh iz drugih predelov sveta, ne utegne pustiti. A nič zato. Go-ji-jeon je bil zadnji južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja, resda kasneje v konkurenco ni bil sprejet, a že to je zagotovo podatek vreden pozornosti. Korejska filmografija je kajpak odlična in film, ki ga predlagajo za tako čislane mednarodne filmske nagrade, zagotovo ne more biti slaba popotnica za filmski večer. Oh, slaba popotnica seveda ni bil, v določenih segmentih me je kar močno prevzel in osvojil in tudi po koncu sem bil kar zadovoljen nad videnim. Tile Korejci znajo res zelo dobro vnesti čustva in zgodovinsko identiteto v svoje filme in to me vedno prepriča. Resda so vsi njihovi filmi precej patriotsko nastrojeni, a ne tako patetično kot znajo to biti hwoodski filmi, zato jim to nastrojenost vedno prej štejem v plus kot kaj drugega.

Film je delo režiserja Huna Janga, ki je predtem že predstavil dva dokaj zanimiva filma, in sicer dramo Yeong-hwa-neun yeong-hwa-da (2008) in Ui-hjeong-je (2010), obadva lahko kar mirno priporočim v ogled. Hun Jang je morda bolj poznan kot desna roka znamenitega Kim Ki-Duka, s katerim je sodeloval pri številnih filmih. Z Ui-hjeong-je (2010) je leta 2010 kar dobro udaril po korejskem trgu, saj se je v knjige zapisal kot drugi najdobičkonosnejši korejski film tistega leta. Go-ji-jeon je nazadnje prinesel resda nekoliko manj zelencev, a je vsemu navkljub pri korejski publiki pustil kar močan vtis. Korejci na te vojne drame še posebej radi padajo, zato to seveda ni nobeno presenečenje. Sploh naslovni zelo kritično pogleda na vojno, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja razdelila Korejo in predstavi vso blaznost tistega obdobja.

Go-ji-jeon (2011) pokaže zgodbo vojakov, ki bijejo dolgo bitko, tako dolgo, da so praktično pozabili namen in motiv tega brezupnega bojevanja. Vseeno se zdi, da se vojna bliža koncu in pred obema stranema je le še ena ključna bitka, ki bi lahko postavila bodočo mejo med vpletenima državama. Kdo bo zavzel bližnji hrib je strateško vprašanje in vsi vpleteni so izpostavljeni težkim odločitvam, ki lahko prinesejo veliko zmago, a po drugi strani seveda povzročijo tudi veliko kolateralne škode, saj je jasno, da bo v tej kočljivi bitki padlo kar precej mož. Zgodba je sicer polna zanimivih prigod in močnih trenutkov in zagotovo ne gre le za vojni film, pač pa še kaj drugega. Zanimive so predvsem interakcije med protagonisti, ki so izpostavljeni različnim situacijam, ki se odpirajo tekom vojne. Enkrat se igra na te karte, drugič na druge in dober vojak mora vedno imeti nos in intuicijo za kar najlažjo in najvarnejšo pot skozi vso grozo vojne. To film po mojem mnenju res dobro pokaže. Če sta prvi dve tretjini bolj vojaško usmerjeni in se zanimive iskre iskrijo tekom spopadov, pa je zadnja tretjina močna predvsem na čustvenem področju, saj ponudi precej močnih in težko pozabnih trenutkov.

A vseeno, kdor je videl veliko vojnih filmov, ta potem z vsebino tu ne more biti ravno prevzet do solza ali nekontroliranih izbruhov veselja. Zato velja izpostaviti še druge elemente, ki jih po mojem mnenju film dobro prodaja naprej. Filmu se na daleč vidi, da je deležen močnega produkcijskega vložka, saj tozadevno film res stoji na močnih temeljih. Menim, da je tu povsem na nivoju hollywoodskih blockbusterjev, dočim je vsaj igra glavnih igralcev na precej višji in prepričljivejši ravni. Bitke so res dobro posnete, epsko pravzaprav, fotografija je odlična in tudi zvok in montaža sta na precej ostri rezini. Vizualno in tehnično gre za velik presežek in film se splača pogledati že samo zaradi tega. Film navkljub zajetni minutaži hitro mine in gledalca pritisne na zofo. Da, zaradi tehničnih presežkov me film še bolj prepriča kot bi me nemara lahko in temu ne oporekam. Dober film, vreden ogleda. Ima vse, kar mora dober vojni film imeti.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !