Rane (1998)

Menim, da imajo Srbi med vsemi predstavniki bivše Juge daleč najboljšo filmografijo. Sploh povojni filmi so zelo referenčni, antologijski in odlični kronisti trpkega obdobja. Med njimi morda najbolj izstopa Lepa sela lepo gore (1996), meni  pa je kanček bolj kulten prav naslovni, ki je seveda plod istega režiserja. Zakaj kanček bolj kulten? No, spomnim se, ko smo naslovni film prvič videli, ta je med petnajstletniki, ki smo takrat ravno zaključevali osnovno šolo, naredil korenite premike. Ne toliko, da bi tudi mi želeli iti po poti Pinkija in Švaba, ampak predvsem v smislu razmišljanja in iskanja novih izzivov. Morda smo to brezskrbno mladost bolj začutili, kaj pa vem. Ajd, morda smo prav zaradi tega filma pokadili kakšen džoint več in morda smo prav zaradi tega filma tudi bolj samozavestno iskali prve kontakte spolnosti. Film Rane (1998) je bil kot naročen za mlajše najstnike, čeprav je veličina filma nekje drugje in jo neki slovenski petnajstletniki itak nikoli ne bi znali izluščiti. Takrat sem gledal drugače, tokrat pa sem film pogledal skozi drugo percepcijo in povem vam, da gre za odlično in dovolj realistično analizo srbskega družbenega drobovja, ki razkriva vso bedo in nesmisel tistega časa.

Pinki in Švabe sta prijatelja od mladih nog. Situacija v kotlu razpadajoče Juge ju je že dodobra zaznamovala, potem, ko ju pod okrilje vzame lokalni kvazi gangster Kure, pa počasi, a vztrajno spoznavata svet srbskega podzemlja tudi na lastni koži. Postaneta tipična izdelka časa in prostora, v katerega sta bila pahnjena. Njuna igra ima le eno pravilo, bodi močnejši in ostrejši od konkurenta, drugače te ni. Usodo si začneta krojiti po svoje in kaj drugega jima sploh še preostane, kot pa zakon ulice. Država je zlomljena, družbena klima na totalnem psu, kaos je že zdavnaj glavni v mestu. Zgodba dobro orisuje ta padec srbske družbe, kako so se krhali odnosi v družini, kako se je krhala srbska nacionalna zavest.

Sploh Pinkijev oče, ki se na prvi pogled morda zdi povsem nepomemben lik, a je v bistvu on najboljši pokazatelj tega propada. Ko Titovo fotografijo zamenja za fotografijo Miloševića, vidim simbol in kratkovidnost celotne situacije, ki se je nato iskrila v hudih bitkam po celi Jugoslaviji. Tako kot prizori z babico niso le prizori z babico, ampak so prizori, ki kažejo generacijsko razslojenost ter kažejo mladostniško norost in norost starejših, ki želijo biti v koraku s to novo Srbijo, ki se riše in gradi v povojnem času. Ravno te stvari, te male dogodke, ki si sledijo na poti do končnega propada, film zelo dobro povzame in predstavi. Vrhunsko, bi lahko rekel.

Družbeni trenutek je dobro ujet in mojstrsko predstavljen, tu ni vprašanja. Narativno in slogovno je film zelo močan in deluje kot svež poklon ameriškim žanrskim poslasticam. Režiser Srđan Dragojević ustvari odlično okolje, protagoniste predstavi v pravi in verodostojni luči in tako dobimo res vsebinsko pester film, ki ga krasi zelo dober tehnični in vizualni del. Piko na i postavi izpiljen in izbrušen besedni zaklad, interaktivnost med glavnimi protagonisti. Scenarij (takisto Dragojević) deluje kot dobro naoljena mašinerija, vse štima in gre v kontekstu z alegoričnimi in simbolnimi toni filma. Zelo bi pohvalil tudi montažo, nekateri kadri si res dobro sledijo, režija se mi je sploh dopadla, saj režiser včasih poskuša tudi z drugačnimi prijemi kamere in vse to dobro deluje. Gledalec se tako po mojem še lažje identificira z glavnimi protagonisti in še bolj vstopi v njuno življenje oz. razmišljanje. Gre za film, ki dobro igra na več strun in res vsaki generaciji gledalcev igra drugo pesem, kvaliteta redkih. Dokaj prepričljiva je tudi igra (Dušan Pekić, Milan Marić, Dragan Bjelogrlić), nobenemu nimam kaj oporekati.

To nikakor ni le film o dveh mladeničih ob iskanju njunega prostora pod soncem, to je prej kronika Srbije in cele Jugoslavije v pred in povojnem času. Kulten film, vreden ogleda. V isti sapi, dokler navdušenost in občutki še trajajo, pa kanim ponovno pogledati tudi Lepa sela lepo gore (1996), za mnoge kanček boljšo analizo norije tega obdobja, potem pa bi počasi lahko videl tudi zadnji Dragojevićev izdelek, Parada (2011), ki dobiva prav tako dokaj spodbudne ocene.

- Močno priporočam

  • Share/Bookmark


7 komentarjev ↓

#1 Pepi  Pepi dne 26.04.2012 17:55

Film sem gledal kakih 6-7 let nazaj in v spominu ga imam kot precej brutalnega. Sploh ta postopen prehod od dveh mulcev do ta haubt mafijcev mi je ostal v spominu … kako sta na koncu peljala scat vse vključno s svojim mentorjem. Pa degradacija fotra mi ne gre iz glave … najprej je sina mikastil, lepega dne pa je sin udarec zadržal. Na mene kot mulca je film napravil precejšen vtis. Že vidim, da bom moral še enkrat gledat … :D

#2 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 26.04.2012 19:41

Mene pa ni tako zelo prepričal, saj se mi je zdel dosti slabši od Bure baruta in Lepa sela lepo gore, ki sta bila takrat ravno tako top shit bivše juge.

Je pa zanimivo, da se je po tem filmu pri nas nekako končala prava distribucija srbskih filmov, ki jih je zadnje leta v naših kinih le za ščepec. Nimam pojma kaj je razlog.

#3   filmoljub dne 27.04.2012 11:39

Tudi jaz sem bil bolj očaran nad Vasmi (mogoče zato, ker sem film videl pred Ranami), ampak podobno kot Pepi bi ga verjetno moral še enkrat videti. Vsekakor pa zagotovo ni “dosti slabši” od omenjenih, kakor ga s smešno ekstremnimi ocenami obklada neki recenzist™ zgoraj.

#4   RokP dne 27.04.2012 18:39

Nikar ne hiti s Parado, ker te zna zelo razočarati takoj po ogledu Ran in morebitnem ogledu Vasi.

#5   bz dne 4.05.2012 11:59

Z do konca navito strukturo “izpolnjevanja želje skozi identifikacijo” se film res bolj približa “poslasticam” nekega drugega korpusa, zato so Rane ameriške rane filmografije bivše juge. Seveda pa, ko nekdo naredi nekaj do konca, ponavadi pravimo, da je to dobro narejeno in tu je to prigano skoraj do meje, kjer se konča film in začnejo “špili”.

Otvoritev umesti glavna junaka glede na dva koordinatna sistema, katerih prežemanje in vzajemna koordinacija tvori ogrodje tega ringelšpila. Prvi je pol-fiktiven specifičen prostor in čas Srbija 90ih, drugi pa mesto znotraj socio-psihološkega “razvoja” Adolescenca.

Ko je ta instalacija enkrat postavljena, vse nakako leti samo od sebe. “Mašinerija” Srbija je očiščena in “naoljena”, naša akterja izpljune skozi ozko grlo adolescence kot seme na pornografsko revijo. Film sam je ta pot semena skozi prostor in čas, okameneli imanentni roadtrip želje v nekem sistemu.

Druga specifična poteza je podvojitev akterjev, ki pokaže svojo vlogo v drugem delu filma, ko je prvi sistem skozi te procese že tako dezintegriran, da sploh ne more več opravljati funkcije ogrodja. Dialektika med željo in sistemom prvega dela se izteče v dialektiko zrcalne identifikacije med obema akterjema, rivalstvo dveh ojdipskih hlapcev brez gospodarja.

Vse vodi k temu že od samega začetka: “Degradacija fotra”, “Prizori z babico”, ki ne kažejo toliko “generacijsko razslojenost”, kot ravno odsotnost razslojenosti skozi izključitev vmesnega člena, Kure, ki pokaže, kako si je treba vzeti ženske in droge, emblema želje ter drugi agenti, ki jih srečujeta na poti.

Opustošenje sistema, ki ga pusti za sabo pogrom te želje, pa ni nikjer bolje prikazano, kot skozi okupacijo medijskega prostora. Ne samo, da delata grehe, to je celo na televiziji, na koncu pa iz televizije še vzameta agentko in jo postavita na mesto želje. Ta je potem tudi točka okrog katere se odvrti njuna pot, nekakšen prevoj, kjer se konsistentna krivulja želje zvrne v spiralo zrcalne dialektike smrti.

Da se ta pot konča na ta način je žalostno oznanilo filma, je tisto, zaradi česar smo rekli, da so Rane zadane rane, na primer s strani kakšnega hegemona. Žanrska umestitev je tako tretji sistem, ki “od zunaj” komunicira s prvim in drugim. Seveda je konec “vzgojen” ker je bila želja, za katero je šlo grešna. Žalostno oznanilo pa je v tem, da želja, ko je enkrat presegla čreva sistema, ne vstane kot feniks iz pepela, ne poleti iz riti kot golobica, ampak klavrno konča v mlakuži notranjih sporov.

Vse kar je tu še reči je to, kar je bilo že rečeno, da je namreč dobra umetnost tista, ki ustvarja “Lines of escape” za razliko one, ki nam ponuja samo “Blue lines”. Očitno želja ni bila iz prave snovi, očitno film ni bil iz prave, avtentične snovi, če pridemo iz kinodvorane betežni, kot kak petnajstletnik, ki je cel dan zabil ob “nabijanju špilov”, ob izpolnjevanju želje.

#6   Lepa sela lepo gore (1996) — PaucStadt dne 29.05.2012 00:23

[...] tistih debat, a bolj zaradi obljube in ujetega občutka, ki sem ga dobil ob ogledu srbskega kulta Rane (1998), sem pred dnevi k ponovnemu ogledu položil enega izmed najbolj kultnih, čislanih in obče [...]

#7   ax dne 30.05.2012 20:24

Še en link…glavni igralec filma..Dušan Pekić etc. : http://www.vreme.com/arhiva_html/484/12.html

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !