Shame (2011)

Angleški režiser Steve McQueen je pred leti s filmom Hunger (2008) dodobra pretresel filmski svet. Film je hipoma postal novodobni kult in je takoj prerasel okvirje filma in praktično postal testament časa. Ni šlo le za film, pač pa je šlo za nekaj več, šlo je za repliko, za klofuto družbi. McQueen je s svojim prvencem dokazal, da gre za izjemnega filmarja, z zares izostrenim občutkom za detajle. Njegov naslednji film smo tako vsi slinasto pričakovali. Bo McQueen sledil visokim standardom, ki si jih je sam postavil? Bo zmogel doseči veličino in sporočilnost debitantskega projekta? V lanskem letu je potem njegov najnovejši projekt vendarle ugledal luč sveta in med filmofili je kaj hitro in močno završalo. Film Shame (2011) je upravičil visoka pričakovanja in malodane postal eden izmed medijsko bolj izpostavljenih filmov lanske letine. Temu seveda ne gre oporekati. Brez zadržkov zapišem, da je film več kot odličen in eden najmočnejših ta čas. Gledalcu zleze pod kožo in mu komajda pusti dihati. Film več kot odlično secira glavnega protagonista, brez moralnih zadržkov ga razgali in ponudi v obdelavo. To kakopak naredi tako, da poleg glavnega protagonista do besede in mesta pride tudi celotna družba, naša kultura pravzaprav. McQueen je tako ponovno zadel žebljiček na pravo mesto in brez dvoma postaja eden izmed najboljših in najbolj ostrih kronistov našega časa, saj vso zablodo zahodnega sveta odlično stisne v film. McQueen s filmi dopušča različne interpretacije, poleg tega pa postavlja veliko vprašanj, za katere ni lahkih odgovorov.

Film Shame (2011) nam predstavi Brandona Sullivana, dobro situiranega američana sredi New Yorka, ki pa je (pre)močno zasvojen s seksom. Seks je edina misel, seks je njegov edini način komunikacije pravzaprav. Ženske prihajajo in odhajajo kot po tekočem traku, vmes ne zmore brez nenehne masturbacije in kratkočasenja s pornografijo. Doma in v službi. Praktično na vsakem koraku. Ampak Brandon ni videti srečen človek. Zdi se, kot da ga vsaka ejakulacija osebno izčrpa, prizadane. Ampak brez tega enostavno ne gre. S seksom je zasvojen kot bi bil lahko zasvojen z mamili. Seksa polni vsakdan mu dodatno začini prihod mlajše sestre, ki se naseli v stanovanje in mu tam kvari razpoloženje in dnevno rutino. Brandon in sestra morata potem nekako shajati skupaj, a jima gre težko. Gre za dva povsem različna karakterja, za katera pa se zdi, da nosita podobno težavo nekje globoko pod srcem. Kaj se je med njima pravzaprav dogodilo nikoli ne izvemo, ampak incest se ponuja kar sam od sebe. Je zato Brandon čustveno klinično mrtev? Je zato Brandon tako anemičen, ker je nekoč z grozo spoznal, da se seksualno ne more upreti niti svoji sestri? Kot pravim, interpretacij je malo morje, vprašanj več kot odgovorov.

A nekaj je povsem jasno. Brandon Sullivan je težak primer. Je človek redkih besed, je človek kamnitega obraza. Ko hodi po ulicah New Yorka, hodi sam nekje na koncu sveta. Asocialen do skrajnih meja edino uteho in smisel življenja najde v seksu. Kar je po svoje ironično; seks kot simbol združevanja, veselja, reprodukcije človeške rase, najpogosteje pa ga prakticira človek, ki mu na čelu piše, da bi najraje celo prebivalstvo zbrisal iz sveta. Torej kaj želi Brandon s seksom povedati? Mar s tem, ko brezčutno poseksa prvo luknjo na podzemni, pokaže kako malo mu je vreden svet, kako lahkotno ga jemlje? Kako nečista, lahka je ta naša družba? Sam sem že imel tak občutek, kot da bi Brandon s svojim brezčutnim seksom v bistvu jebal svoje življenje. Eden izmed bolj zanimivih prizorov filma je tisti, ko mu ob seksu z najbližjo prijateljico orodje ne dela. Zakaj mu v danem trenutku kolega odpove? Prve osebe, kateri nameni rahel nasmeh, toplo besedo in ji da nekaj več, ne more spolno zadovoljiti; to je dokaz zgornjih tez, Brandon seksa zato, da replicira družbi, če ni na voljo deklet, replicira z moškim. Teatralno (okno nebotičnika) in vsem na očeh. Čim se pojavijo čustva, očitno ne zmore. Dober material za psihologe in seksologe. Zanimivo protiutež temu predstavlja njegova sestra, ki pa je čustveno preveč odprta. Zanimiv kontrast, ki ga režiser v film dobro vkomponira.

Film ima polno teh malenkosti, ki polnijo celoto. Vsekakor gre za velik in močan film, enostavno te ne more pustiti ravnodušnega. Zame je to zagotovo eden izmed najboljših filmov lanske letine. Nekaj sekvenc je naravnost čudovitih, recimo petje Brandonove sestre, ki ga več kot očitno gane do skrajnih meja, a tega nikakor ne pokaže navzven, zakaj? Pa še kar nekaj takih sekvenc je režiser pripravil, ki res ne gredo iz glave in neverjetno dobro sovpadajo v samo zgodbo in material. Michael Fassbender, ta čas eden bolj dejavnih igralcev, je odličen in pika. Brandonovo filozofijo odlično utelesi in mene prepriča. Carey Mulligan se razvija v dobro igralko, malo vlogo naredi zelo zanimivo. Film je bil ljubljenec številnih festivalov po svetu, osvojil je precej nagrad in nominacij, seveda je za oskarje predober in to mu je treba šteti v čast. Sam ga kar najtopleje priporočam naprej in pravim, da ga je treba vzeti z veliko mero razmisleka, psihologije in filozofije. Ni lahek film, seveda ni.

Močno priporočam

  • Share/Bookmark


8 komentarjev ↓

#1 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 20.04.2012 03:14

Film, ki izven seksa ponudi zelo malo in tudi glavnega junaka pokaže zelo klišejsko, predvidljivo, sterilno in prazno. Vem, da je večini všeč, a mene ni prepričal. Ni slab, je pa daleč od presežka.

#2 paucstadt  paucstadt dne 20.04.2012 07:36

No vidiš, s tem se pa res ne strinjam. Če kaj, potem glavni junak zagotovo ni klišejski.

#3   zeitgeist dne 20.04.2012 09:40

Z Iztokom in z njegovimi ocenami filmov se drugi filmski kritiki težko sprijaznimo;)

#4   Goodfella dne 20.04.2012 11:18

Zagotovo med boljšimi izdelki z lansko letnico.Skoraj pol leta po ogledu še vedno v zelo živem spominu. Prizor z Mulligananovo na fotki zgoraj zelo močan. Kliše? Sramota in kliše nekako ne pašeta skupaj …

#5 IZTOK GARTNER  IZTOK GARTNER dne 20.04.2012 13:50

Štefančič pravi, da je naiven, prisiljen in kataloški. Se več kot strinjam.

#6   Oskar dne 20.04.2012 15:50

Tudi mene je impresioniral, pa drugače nisem fan takih filmov. Ti da dovolj materiala, ki ga lahko premlevaš še dolgo po ogledu.

@Iztok: uuuu, Štefančič..

#7   Tyrannosaur (2011) — PaucStadt dne 22.04.2012 14:22

[...] ← Shame (2011) [...]

#8   filmoljub dne 13.05.2012 00:20

Končno pogledal, odličen film. Da ga neki zgornji kolega recenzist™ ne bo razumel (in mu zato seveda tudi ni bil všeč), je bilo jasno že vnaprej. Mislim, kakšen retard moraš biti, da (še po milijardi videnih filmov) ne dojameš očitnega dejstva, da to NI film o seksu — ampak zgodba o čustveni odtujenosti in osamljenosti (nekoga, ki očitno izvira iz disfunkcionalne družine) oz. travmatične nezmožnosti intime in komunikacije.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !