Rang Zidan Fei (2010)

Aka Let the bullets fly (201o). Sem in tja me kar močno potegne v azijsko filmografijo in potem brskam po raznih forumih in podobnih kanalih, da najdem kaj je trenutno najbolj užitnega za obdelavo. Naslovni film se pojavlja praktično na vseh tozadevnih lestvicah, še bolj kot to pa me je k ogledu prepričal podatek, da gre za film, ki je na Kitajskem, torej na domačem trgu, podrl vse rekorde gledanosti in v hipu napolnil blagajno. To ni mala malica in seveda me je kot zahodno usmerjenega gledalca, ki prav rad svoj pogled usmeri tudi proti daljnovzhodni filmski produkciji, najprej zanimalo kaj ima tak film ponuditi evropskemu občestvu. No, videl sem veliko dobrega, seveda pa se gledalec iz Slovenije lahko opira zgolj na vizualni del in golo vsebino filma, medtem, ko mu kakšni simbolni, metaforični in alegorijski vložki ne uspejo zaigrati na prave strune; in kot pravijo drugi, naj bi imel naslovni film prav zaradi teh prikritih štosov in duhovitih dovtipov tak učinek na domače gledalce. Škoda po svoje, ampak seveda gre iz tega vidika filmarje povsem razumeti, kaj jih briga ostali svet in njihovo dojemanje filma, če pa imajo na lastni grudi toliko občestva. Vendarle lahko trdim, da gre za pravo in dovolj odbito komedijo s prav posebej izostrenim akcijskim tonom, ki lepo meša različne žanre, tako da gledalec pred seboj najde prav prijetno osvežen slikosuk. V obet mi je teknil brez kakšnih večjih sitnosti in moram reči, da sem se tekom ogleda prav lepo zabaval. Film je zabaven, tu ni kaj, a po drugi strani tudi dovolj vsebinsko bogat, da gledalec kar tako mimo vsebine seveda ne more.

Kitajska v dvajsetih letih 19. stoletja. Že sam začetek je prav posebno zanimiv. Kot utrinek iz kakšnega špageti vesterna imamo pred seboj pustinjo in tire, po katerih dirja kočija. Na njo prežijo nepridipravi pod vodstvom notoričnega Zhang Mazia, ki jo želijo izropati vsega imetja. Ampak v kočiji ne najdejo nič vrednega, notri potuje le novi guverner bližnjega mesta. Po parih krepkih izmenjavah besed, žrtev vendarle najde nekaj kar banditu lahko ponudi namesto zlata. Ponudi mu svoje mesto guvernerja, češ pojdi tja, pretvarjaj se, da si jaz in dobil boš kar želiš. Že prav, ampak mestu vlada še bolj srdit negativec, ki želi mesto pokoriti po svojih pravilih. Huang je lokalna baraba, katerega se vsi bojijo, politiko vodi s trdo roko in pripravljen je storiti marsikaj, da svoje vloge in mesta ne izgubi. Tako se med prvim (Zhang Mazi) in drugim (Huang) začne biti pomembna bitka, ki bo odločila komu pripade mesto. Med njima pa nekako svoje mesto najde tudi oportunist iz početka prigode, ki potem igra na obe strani in obema po svoje kravžlja živce. To potem odpre cel kup kočljivih situacij, hecnih prigod in neustrašnih bojev, vse podkrepljeno z manipulacijami in obračunavanji. Kdo je kdo in kakšni so pravi motivi vseh vpletenih tako ni kristalno jasno. Zgodba se vrtinči sem in tja in mestoma je potem kar težko izslediti vse preskoke in poskoke glavnih protagonistov. Protagonisti igrajo zanimivo igro, kjer si presenečenja sledijo kot po tekočem traku in gledalec mora res napeti vsa čutila, da mu zgodba hitro ne zbeži izpred oči.

Arhetipski liki, ki se pojavijo v filmu, zagotovo na nek način igrivo koketirajo z zahodno filmografijo. Film poskakuje med žanri, poklon vesternu je očiten in dobronameren, oster pa je predvsem komičen del filma. Dialogi so zares iskrivi in napeti, kot petelini na revolverjih, a verjetno jih tudi angleški prevod kar precej uniči in razvrednoti. Ampak kljub temu ima gledalec več razlogov za zadovoljstvo ob ogledu. V oči pade predvsem fantastična fotografija, za katero je poskrbel Zhao Fei, ki je že sodeloval celo z Woodyjem Allenom. Tudi režija je na visokem nivoju, režiser Weng Jiang (tudi glavni protagonist + scenarist) nekatere kadre posname naravnost izjemno in dokaže, da je mojster obrti. To je seveda dokazal že pred več kot desetimi leti, ko je v Cannesu slavil in dvigal prah s filmom Guizi lai le (2000), definitivno ga kmalu pogledam. Narativno zgodba res lepo teče, a kot pravim, gledalec mora biti karseda pozoren, da res kaj ne gre mimo. Igralski ansambel je kot ponavadi prepričljiv, Weng Jiang in predvsem Yun-Fat Chow (akcijska zvezda iz Hong Konga) tvorita super dvojec pred kamero, svoje doda tudi Xiaogang Feng v vlogi preračunljivega in manipulativnega Tanga. Imena, ki širnemu zahodnemu občestvu verjetno ne povedo veliko, ampak verjemite, da so hudimano dobri pred kamero.

Rang Zidan Fei (2010), ki je ameriško premiero doživel na filmskem festivalu Tribeca 2011, je nov mejnik kitajske produkcije. Za seboj je pustil tak hit kot je Aftershock (2010) in zaostal le za Cameronovim Avatarjem. To moram reči, da me kar malo preseneča. Film je gledljiv, ampak, da bi pa podiral rekorde si pa res ne bi mislil. Seveda je prejel nekaj nagrad in topel sprejem med krtiško srenjo. Meni bo ostal v lepem spominu, ne bom pa rekel, da je to film, ki ga bom prav pogosto omenjal ali o njem premišljeval. A za ogled je seveda več kot primeren, zabava je, kakor samovšečno napoveduje že naslov, zagotovoljena.

Priporočam +

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj